C. K. pošti! We Adolf R e i t z n e r, dr Karl R e n n e r, Ivan R e s e 1, Jakob R e u m a n n, Edvard R i e g e r, Arnold R i e se, Anton ™r?rn: j*i Schramme^ Franc S c h u h m e i er, Karl Seitz, Jožef S e 1 i g e r, Ferdinand S k a r e t, Ivan S m i t k a, Julij Spieltnann, Razredna solidarnost. Mezdni sužnji modernega kapitalizma niso vkovani v verige — kaj bi jim koristil beg, ko je vsepovsod enako 'gospodstvo, enaki gospodarji Ves svetovni red tlači proletarijat. Ne gre za osebnost kapitalista, temveč za kapitalistično produkcijo in za nje zakone, katerim se kapitalistovski razred ne more odtegniti. Zato stremi vsak poizkus sprave med proletarijatom in kapitalistovskim razredom — pa naj bo tudi dobro mišljen — za tem, da podredi proletarijat zakonom kapitalistične produkcije. Zakonom kapitalistične produkcije postavlja proletarijat nasproti svoj razredni interes. Vsak nasproten poizkus pomenja prevaro ali pa izdajstvo. Toda kapital prenaša zmedo svojih svojih notranjih bojev tudi na proletarijat in seje med njim interesna nasprotja, izigravajoč delavske plasti drugo proti drugi. Najočividnejše je stavkokaštvo, ki ga kapital pospešuje in podpira. Ali ni stavkokaz interesiran na mezdi, ki jo prejema ? Stavkokaz ni le izdajalec svojega razreda, temveč 'tudi izdajalec samega sebe. V tem tiči za delavce nauk, da naj ne zasledujejo slepo neposredne koristi, ki se jim trenotno obeta, temveč da natanko prevdarijo vsako stvar in da mislijo na prihodnost. Med tem organizira kapital celo vojsko stavkokazov po vsem svetu in v vseh industrijskih panogah in napravlja iz stavkokaštva poseben poklic. Enakega značaja je nasprotstvo, ki ga kapital neprenehoma seje med boljše in slabše plačanimi delavci. Škodljivost akordnega sistema, ko nekaj najsposobnejših delavcev prisili ostale k pregnanemu delu in koncem koncev tlači lastne mezde, je obče-znana. Nič druzega ni, če se izučeni delavci ločijo od neizučenih. Kapital uporablja inteligenco posameznih delavcev za to, da zadržuje duševni nivo delavskih mas in da tlači višino delavskih mezd. Enak je poskus karteliranega kapitala, da pridobi delavce za monopolne cene. Neznansko podraževanje premoga n. pr. ne donaša le ljudskim masam po zimi velikega gorja, temneč ubija tudi industrijski procvit. Premogovni sindikati prejemajo svoje izredne dobičke, delavci, ki so jih v ogromnih množicah privabili iz vseh vetrov, pa praznujejo. V tem je poskus posameznih kapitalističnih skupin, da si — ne le z izkoriščanjem delavstva — zagotove posebne dobičke na račun celokupne industrije. To stremljenje se najostrejše izraža v carinskem, varstvu. Kapitai skuša dopovedati delavstvu, da je interesirano na obrambi pred inozemsko konkurenco. V resnici pa delavske mase najprvo občutijo carinsko draginjo ; v resnici služijo varstvene carine namenu, da zagotove kapitalistom visoke dobičke, celo na stroške tehničnega razvoja, in so prav pogosto sredstvo za pritiskanje mezd. Izkušnje strokovnih bojev nas uge( da so delavci v napredni industriji interesirani na odstranitvi tehnične zaostalosti po drugih krajih dežele, ker kapitalisti v zaostalih podjetjih popravljajo tehnično zaostalost s pomnoženim izkoriščanjem delavstva, da so višje mezde v posameznem kraju in v posamezni industrijski panogi možne le, če se vzdigujejo mezde tudi v drugih krajih in v drugih industrijskih panogah. Enaka pa je, če se ozremo, namesto na posamezno deželo, na razmere svetovne produkcije in svetovnega trga. Le narodna omejenost si domišlja, da razloček jezika ali polti razločuje gospodarske in socialne odnošaje kapitalističnega razvoja, in da zadošča par mejnikov za postanek takih razločkov. Razvoj svetovne produkcije, ki vodi do velikih kapitalističnih svetovnih koncentracij, pa utrjuje v delavcih spoznanje, da se ne morejo vspešno ustavljati svetovnemu kapitalu s svojimi osebnimi in posebnimi intereski, temveč le s svetovnim interesom proletarijata. Delavci vsega sveta so navezani drug na drugega in interesirani, da zginejo vse politične ovire, ki jih razvoju svetovne produkcije v posameznih deželah postavlja kapital, da si zagotovi poseben dobiček. Svobodna trgovina oprosti boj svetovnega proletarijata za gospodarske interese. Kapital bi ra(j nalagal delavce, da jim njegovo kolonialno roparstvo koristi. V resnici pa izžema kapitalistična kolonialna politika kolonizujoče ljudstvo še v večji meri kot domačine. Produkcija za kolonialne po trebe ponižuje nivo industrije; konkurenca cenenih delovnih mo6i( ki jili dobiva kapital v kolonijah, tlači delavske mezde v industrijskih deželah. Razredni interes proletarijata zahteva, da se delavci ne udeležujejo kapitalističnih 1 ropov, temveč da jim zoperstavljajo skupni interes vseh izkoriščan cev. V času, ko nastajajo v najvažnejših kolonijah nove industrije in ko k ulij i ogro-žujejo stari kapitalistični svet, ima proleta-rijat drugega posla, kakor da bi ustvarjal novo kulijsko nevarnost: v Afriki, z izpremi-njanjem črncev v mezdne sužnje kapitala. Evropski in ameriški proletarijat mora napeti vse sile, da prei reči ovire svojega razrednega boja. Utrditev strokovnih organizacij je prvi pogoj. Nadalje, zakonodajna zagotovitev pridobljenih delovnih pogojev, zagotovilo in kontrola za izvajanje te zakonodaje z razvojem socialne demokracije, parlamentarne delavske stranke, najobsežnejše varstvo priseljenih delavcev pred izkoriščanjem in povzdiga njih življenja. Izobrazba in pospeševanje njihove .strokovne in politične organizacije. Proletarijat mora predvsem s korenino izruvati bratovski prepir, ki ga v njegove vrste s satansko zlobo zasaja kapital, otresti se mora kapitalističnih konkurenčnih sporov in vzdržati se kapitalističnih ropov. Razredna vzajemnost je osnovni pogoj proletarskega razrednega boja. Naše časopisje. Nam manjka eno, ki jo najvažnejše: ostroge delovne sile, brzda za predrzne šiba za nezmožne in sramotilni kamen za zlobne. In to je javnost. Te besede je napisal avstrijski časnikar K tira 11 d a v listu »Grenzbote« I. 1847, v najtemnejši predmarčni dobi, še prednoje pomladanska burja revolucije zapihala po deželi. Od tega časa se je marsikaj temeljito spremenilo. Mnogo se je obrnilo na bolje, marsikaj pa je postalo slabše, dejstvo, ki ne more vzeti upanja tistemu, ki ve, da napreduje kultura po ovinkih in ne vedno enakomerno po ravni poti. Brezdvomno so pa gori navedene besede glede časopisja še danes resnične. Morda ima pred 60 leti izrečeno mnenje danes celo še večji pomen nego takrat. Kar razlikuje sedanje časopisje od prejšnjega, je njegova razširjenost, moč in globok vpliv. V duševnem, socialnem in političnem življenju, ter sploh v vsem kulturnem življenju je časnikarstvo tako velikanskega pomena, da od dne bolj občutimo njegovo rastočo velesilo. Časopisje ni le v političnih bojih kot zastopstvo izrazitega strankarskega bistva vodilno in gospodujoče, temveč še bolj na velikem polju socialnih bojev in stanovskih vprašanj. Iz tega stališča hočemo razmotrivati ravno mi železničarji to poglavje. Žal, da smo zamudili mnogo časa predno smo vpoštevali nauke dejstev. In vendar smo postali razsodnejši kar nam priča naše strokovno časopisje. In res imajo avstrijski železničarji povoda dovolj, da stojijo trdno združeni kakor en mož in če hočejo raznovrstnim sovražnikom zabraniti razdiranje svojih vrst, je v vseh krogih razširjeno strokovno Časopisje nujna potreba. V tem oziru se nikdar preveč ne stori in vsak korak naprej, ki služi obstoju in napredku časopisja, ki res zastopa koristi uslužbencev, pnmenja mogočen jez, ki ga zgradimo proti navalom sovražnika, prežočega v zasedi na ugodno priliko, da plane po nas. Kar nas predvsem dovaja k temu spoznanju, je dejstvo, da imajo dandanes ravno gospodarsko močnejše skupine interesentov — kapital v svojih raznih oblikah — veliko dnevno časopisje skoraj izključno vse na svoji strani. Iz teh razlogov je tudi umevno, da pri vsakem gospodarskem boju delavstva časopisje ali molči celo o najvažnejših pojavih, ali pa zavzema brez poznanja položaja stališče proti delavstvu. Ka'no nam železničarjem je še izza časa pasivnega odpora v dobrem spominu vedenje meščanskega časopisja, ki je z jako majhnimi izjemami bilo popolnoma na strani izkoriščevalcev, vedenje, ki drugače biti ne more, če se gre za mezdne boje v prometnem obratu. To pa vsled tega, ker preti vsako gibanje, ki izhaja iz vrst prometnih uslužbencev podjetništvu in njegovemu profitu z izgubami na vsej črti. Kdo pa so interesenti teh iistov ? Kdo drugi jim daje subvencije in mastne zaslužke pri oglasih če ne kapital ? V dokaz, kako vrši veliko časopisje interesno zastopstvo, navedemo sledeče poglavje : Dne 4. marca 1886 bi se bilo moralo izpremeniti tarife severne železnice, ki je bila v rokah Jeitelesa in Rotšilda, ter imela mnogo višje tarife, nego državne železnice. Bili so za 80 odstotkov višji nego pri državnih železnioah in prebivalstvo je v enem letu plačalo samo za prevažanje premoga za 4J4 milijonov goldinarjev več nego pri državnih železnicah, kar je popolnoma neopravičeno šlo v žepe te zasebne družbe. Kaj pa je storilo dunajsko časopisje, ko je imel ponehati ta privilegij severno železnice ? Ono ni le zapustilo opozlcijonalno stališče, temveč »Neue Preie Presse« je naravnost zagovarjala to oderuštvo. Pozneje se je seveda dognalo, da je uprava severne železnice porabila en milijon goldinarjev za podkupljenje časopisja, ter si s tem kupila njegovo podporo. Ta korupcija javnega mnenja pa danes ni nič manjša. .->e danes je resnična beseda, ki jo je pred leti izrekel duhovit časnikar : »Časniško uredništvo je trgovina, v kateri se prodaja publiciteta (javno mnenje)«. To je dejstvo, ki zastrupljivo vpliva in o katerem se je Lassalle že pred petdesetimi leti jako točno izrazil : »Če S6 naše časopisje temeljito ne iz premeni, se mora popolnoma pokvariti ljudsko mišljenje ! Ce tisoči časniških pisačev, današnjih ljudskih učiteljev, s stotisoči glasov dan na dan vcepljajo ljudstvu svojo skrajno nevednost, brezvestnost in mržnjo do vsega velikega in resničnega, ljudstvu, ki lahkoverno in zaupljivo sega po tem strupu v mnenju, da črpa iz njega duševno hrano, potem se mora ugouobiti ljudski duh in če bi bil še trikrat tako lep«. In če se je kaj spremenilo od tedaj, ko je Lassalle izrekel te ostre besede proti časopisju tako PODLISTEK. nov predor skozi fllpe. Od 1. aprila je Evropa za nov orjaški tunel bogatejša. Točno ob napovedani uri — lep vspeh montansko-trigonometrično-ge-odetične znanosti — so oznanili topiči vriskajoči množici, da je IMschberg prevrtan. Dasi je bila še trda noč, seje v malem mestecu Kanderstegu na bernski planoti razvnelo takoj živahno gibanje. Vse, mlado in staro si je stiskalo od veselja rokč, inženirji obeh rovov, junaki dneva, so se objemali in polj ubovali, dasi so ob trepetajoči svetlobi mnogoštevilnih svetilk komaj razločili zaprašene obraze. »Po vseh štirih« so lezli skozi odprtino, ki jo je iztrgal poslednji di-namitni strel v mogočni gori, in italijanski in nemški, avstrijski, hrvatski, švicarski in macedonski delavci so hrumeli skup, da praznujejo pomembni trenotek v osrčju gor6. Kakor ob predoru gotthardskega in simplonskega tunela, teh vrednih »bratcev« lbtschberške galerije, je slavila tehnična umetnost lepe triumfe: natančno preračunano sta trčili globoko v gorskem masivu obe koloni minerjev, ena od juga iz Goppersteina, druga od severa iz Kanderstega. Pet let so vrtali na obeh straneh, pet let delali, da se snidejo. Osem tednov so se čuli streli iz rova v rov, tri dni popreje je bila na centimeter natančno preračunana širina nepre-vrtane stene. Vsled ljubeznivosti gospodov inženirjev smo so peljali s prvim posebnim vlakom v osrčje gorskega orjaka. Oblečeni v usnjeno svršno obleko smo izgledali kakor traperji v amerikanskih pragozdovih. Le da se nam je slabše godilo kot onim, zakaj zrak v pre-predoru je bil vse prej kot gozdni zrak. Pač stojita tako ob severnem, kakor ob južnem portalu dva velikanska ventilatorja, ki dovajata s stotinami konjskih sil svež zrak v »luknjo« in odvajata slabi vzduh, ampak neznosna vročina in vlaga uničujeta blagodejni učinek motorjev. Na licu mesta se d& oceniti trpljenje 1600 delavcev, ki so leta in leta dan za dnem po osem ur trdo delali v tem izprijenem zraku. Okroglo 2530 dni. O čudoviti trdnosti teh mladeničev (večinoma od 17—20 let starih) priča zagotovilo inženirjev, da jih je izredno malo obolelo. Tudi večji nezgodi sta se pripetila »samo« dve v petih letih: pred tremi leti, ko je voda zasula 1500 metrov tunela in ugrabila štiriindvajsetim delavcem, mučenikom dela, življenje. Ker je kapitalizmu pijeteta nepoznana beseda — tujka, so pobrali ude naj-bližjih, ostale pa so zazidali — nobeno človeško oko ne bo več uzrlo teh žrtev tunelske zgradbe.... Strašen grob sredi gorč, ki bo na vsak način dejstvo, da je časopisje dandanes mogočnejše in vplivnejše nego kdaj poprej. Kupčija pa, ki ne trpi idealnih načel, je ostala in v velikih tovarnah javnega mnenja odločuje prej-koslej brezčutno plačilo v gotovini. Napram tej korumpirani velesili ima strokovno časopisje, ki se pošteno zavzema za stanovske koristi, jako težko stališče. Vkljub temu bi se reklo tajiti dejstva, če bi se podcenjevalo, da se je odkar imajo železničarji v zvezi z organizacijo svoje lastno časopisje razkrilo marsikatere nedostatnosti in po razkritju tudi odpravilo. Toda ta vpliv, se mora povečati in poostriti, .jelezničarsko časopisje mora priti v najširšo javnost ter sodelovati pri javnem mnenju, če hoče, da se ga posluša. To se pa more zgoditi, če vsak železničar uvidi to potrebo in se ne boji malo truda. V mnogih krajih tvorijo železničarji največji del konzu-mentov, gospodarsko moč, katere se na koncentriranih prometnih točkah ne more pogrešati brez škode. V takih krajih pa je tudi mogoče, da naše časopisje čitajo in podpirajo tudi ljudje, katere podpiramo z našim denerjem. To pa je tudi nujno potrebno, če hočemo, da zve širša javnost naše težnje in da najdejo naši boji odmev v javnem mnenju, kar je velikega pomena za njih izid. “Naše časopisje pripravlja pot organizaciji ter vzbuja iz brezbrižnosti. Čim večja in vplivnejša je njegova moč, tem lažje bodemo dosegli boljše razmere ! Prehajanje v bodočo državo. Brez prerokovanja politika ne izhaja. Le da se tisti, ki prerokujejo, da ostane še dolgo vse pri starem, ne zavedajo, da pre-. rokujejo. Ni ga proletarskega politika, kateri bi bil zadovoljen s sedanjimi razmerami in kateri ne bi stremel po temeljiti izpremembi. In ni ga preudarnega politika v nobeni stranki, kateri ne bi, če sl je ohranil pra vično sodbo, priznaval, da je nesmiselno pričakovanje, da se bo gospodarsko preobračanje družbe nadaljevalo v sedanjem urnem tempu in da ostane v političnem-pogledu še dolgo vse pri starem. Če zametava politik misel na politično revolucijo, t. j. na temeljit preobrat političnih sil v državi, mu ne preostaja drugega, kot da stiče po oblikah, v katerih zgine vaj o razredna nasprotja brez velike, odločilne bitke, počasi in neopaženo. Liberalci sanjajo o spravi družabnih razredov, o spravi izkoriščevalcev in izko-riščancev, ne da se odpravi izkoriščanje samo, temveč tako, da se vsak razred od-povč »kričečim ekscesom« in »pretiranim zahtevam«. So ljudje, ki verjamejo, da se da odpraviti nasprotje, obstoječe med po-edinim kapitalistom, z organizacijo delavcev in kapitalistov; tarifne pogodbe naj so začetek socialne sprave. V resnici se z orga- pretresel še marsikaterega potnika in mu zagrenil užitek. Nekaj dni poprej je gorski plaz zasul deset kopačev.... Zanimivo je, da je dovršena ta orjaška zgradba, ki velja 86 milionov frankov . brez večje stavke. Vsled skromnosti Italijanov in Macedoncev, katerim se je zdela dnevna mezda 6 frankov, vzlic blazni vročini v rovu in navzlic napornemu delu med 100 priganjači, zadostna. Le vrtači in polagalci min in pa zidarji so prejemali po 8 do 11 frankov na dan. Delo se je vršilo nepretrgoma v treh oddelkih. Tekom vseh petih let je počivalo delo samo enkrat, ob novem letu, in le za pet ur. In pri vsem tem niso bili delavci prvi čas nič zavarovani za slučaj bolezni ! Stoprav na zahtevo enega dela, so jih sprejeli za mesečnih 75 centimov v bolniško blagajno, katera jim je v slučaju bolezni izplačevala po 2 franka na dan. Kapitalistična družba (konzorcij francoskih podjetnikov) je priredila po končanem delu delavstvu obed in obdarila vsakega delavca s tremi steklenicami vina V vinarjih jim je vrnila, kar jim je v tolarjih vzela. Zakaj eno je gotovo: proga se bo vkratkem sijajno rentirala — velikanskega gospodarskega pomena je ne le za Švico in Italijo, temveč tudi za Francijo in Nemčijo. Kot povsod bode tudi tukaj delovala železnica kot tiha revolucionarka. Južna nizacijo le koncentrira rešitev nasprotij. Boji se vršč vse redkejše, ampak tem silnejši so in mnogo bolj pretresajo družbo, kot prejšnji drobni boji. Nasprotje protivnih interesov se z organizacijo poostruje in vsled nje se boljinbolj utrjuje prepričanje, da ne gre za .slučajno nasprotje posameznih oseb, temveč za nujno nasprotje celih razredov. Socialist se ne udaja iluziji razredne sprave, in socialnega miru. Da se ji ne udaja, ga napravlja za socialista. Socialist ve, da je družabni mir dosegljiv, ne z jalovo spravo, temveč le z odpravo razredov. Če pa je izgubil vero v revolucijo, mu ne ostaja drugega kot pričakovanje mirne in neopažene , odprave razredov vsled gospodarskega na- ] predka, vsled okrepitve delavskega razreda, ki izpodjč polagoma ostale razrede. To je teorija prehajanja v socialistično družbo. Ta teorija ni brez vsega jedra. Naslanja se na dejstva resničnega razvoja, ki pričajo, da se dejansko bližamo socializmu. Marx in Engels sta bila, ki sta nam opisala ta razvoj in dokazala njega nujnost. Z dveh strani prehajamo v socializem: prvič vsled kapitalističnega razvoja, vsled koncentracije kapitala. V konkurenčnem boju pesti in izpodriva večji kapital manjši kapital. Samo to, ne glede na dobičkarstvo, priganja kapitalista, da pomnoži svoj kapital, da razširi svoje podjetje. Čezdalje ogromnejši postajajo obrati, čezdalje več obratov se združuje v eni roki. Že danes ovladujejo in organizirajo banke in podjetniške organi-večino kapitalističnih podjetij vseh narodov. Tako se boljinbolj pripravlja družabna organizacija produkcije. Roko v roki s centralizacijo podjetij naraščajo velika imetja, ne da bi jih oblika delniških družb kaj ovirala. Nasprotno, delniška družba ne le da omogoča poedinim bankam in podjetniškim organizacijam obvladovanje produkcije, temveč pretvarja tudi drobna in najdrobnejša imetja v kapital in jih izroča kapitalistični centralizaciji. S pomočjo delniških družb razpolagajo veliki kapitalisti s prihranki malih ljudi, uporabljajo jih kot svoj lastni kapital in s tem pomnožujejo centralizacijsko silo svojih velikih imetij. Oseba kapitalistova postaja vsled delniških družb čisto brezpomembna za vspe-vanje kapitalističnega podjetja. Izločitev njegove osebe iz gospodarskega življenja ni več vprašanje gospodarske možnosti ali smotrnosti, temveč le še vprašanje moči. Toda pripravljanje socializma po koncentraciji kapitala je le ena stran prehajanja v bodočo državo. Hkrati se razvija tudi delavski razred v smeri proti socializmu. S kapitalom narašča tudi število proletarcev ; stran gore je bila od vsega sveta ločena in pozabljena. Prebivalci so kakor v srednjem veku sami svoji mizarji, tkalci in čevljarji. Ne le, da tko sami svoje srajce in suknje, temveč sami si pleto slamnike, kakor si sami postavljajo koče in koljejo živino. Hlačno krilo, v velikih mestih dogodek mode, kamen izpodtike za moralne fanatike, je tukaj običajno oblačilo. Vkratkem bo piskala lokomotiva po tihi lotsch-kanderski dolini in zbudila prebivalstvo iz Matijaževega spanja. * * * Največji triumf tehnike in vede je v tem, da sta se oba rova strnila, dasi je — v nasprotju z drugimi predori speljan vsled nezgode 1908 v treh širokih kurvah. Tudi traso so morali v gorskem trebuhu preložiti. Predor se vzpenja ob največji vzpe-tosti 27 na 1000 metrov 200 metrov visoko. Predor je 14.536 metrov dolg. * * * Narodi se zbližujejo. Orjaka prevrtajo za orjakom in v zemeljskem osrčju si podajajo proletarci bratovsko roko .. odstranjujoč umetno narejene deželne meje in — narodne razločke. R. A. proletarijat postaja najštevilnejši razred v družbi. S proletarijatom rasto tudi njegove ; organizacije. Delavci ustanavljajo zadruge, ki izločujejo posredovalno trgovino in snujejo produkcijo za lastne potrebe; s strokovnimi društvi zavezuje podjetniški absolutizem in si osvaja vpliv na proizvajalni proces; voli si poslance v državna in občinska zastopstva, kateri se potezajo za reforme, za delavsko varstvo, za municipalizacijo in podržavljenje podjetij. To gibanje se vrši brez prestanka, in po besedah reformistov tičimo že v socialni revoluciji, da celo v socializmu. Treba je le nadaljnega razvoja na dani podlagi, brez katastrof - te bi le motile prehajanje v socializem, zato vstran te misli, pa se kon-i centrirajmo na »pozitivno« delo. Ti izgledi so zares zelo vabljivi in zapeljivi in le peklenska duša bi mogla zmotiti sijajno »postopno reformistično vstajenje« s katastrofo. Če bi bila želja mati naših misli, vsi markisti do zadnjega bi se navduševali za to »teorijo prehajanja«. Ampak v njej tiči mala liibica; naraščanje, ki ga opisuje, ni naraščanje enega, temveč dveh elementov, in sicer dveh nasprotnih elementov: kapitala in dela. Kar se »reformistom* zdi mirno prehajanje v socializem, je ojačevanje dveh protivnih razredov, nasprotujočih si v nepremostljivem sovraštvu, pomenja le, da se razrašča nasprotje med kapitalom in delom, ki je izpo-četka obstajalo le med poedinci, tvorečimi neznatno manjšino v državi, v boj orjaških, trdno sklenjenih organizacij, opredeljujočih vse družabno in državno življenje. Prehajanje v socializem pomenja prehajanje v dobo velikih bojev, pretresajočih državo, ki postajajo vse silnejši in ki morejo ponehati le s porazom in razlastitvijo kapitalističnega razreda. Zakaj proletarijat je družabno neob-hoden - izpostavljen je začasnemu porazu, ampak ne uničenju. Kapitalistični razred pa pa je nepotreben, prvi večji poraz, ki ga doživi ta razred v boju za državno oblast, ga dovede do trajnega in popolnega poloma. Le kdor je slep za osnovno dejstvo naše družbe: za razredno nasprotje med kapitalom in delom, more tajiti te posledice »počasnega prehajanja v socializem.« (Konec prihodnjič. JV'ovo kraljestvo in novi kralji. Izpremenivši evropsko in ameriško ljudstvo v mezdne delavce, širi kapital svoje gospodstvo v Aziji in Ameriki. Kmečke mase v Vzhodni Aziji in v Vzhodni Indiji proL-tarizira, domačemu prebivalstvu afriškemu izpodvezuje življenske vire in črnce izpre-rriinja v mezdne sužnje. Povsod vzbuja nove proizvajalce sile. stvarja nove industrije, : osvaja si ves svet in nakopava si sovraštvo [ vsega človeštva. Produkcijo grmadi na produkcijo in poraja stradajoče mase. Kapitalistično bogastvo narašča, narašča pa tudi poželjiva masa proletarijata in narašča prepad med neposestnim in posestniškim razredom. Razloček med bogastvom in siromaštvom, ki ga kapitalistična produkcija vedno znova poraja in ki se veča, čimbolj se množi bogastvo, čimbolj se množč proizvajalne sile, ta razloček se izraža na kapitalističnem svetovnem trgu v večnem nasprotju med ponudbo blaga in med povpraševanjem po njem. Kolikor kapitalistični razred odvzame delavcem, toliko — po odbitku osebne porabe mu preostaja. Pomankanje kupcev na j blagovnem trgu jo le druga beseda za po- ! mankanje delavcev. Če toži kapital o slabem trgu. obtožuje samega sebe zavolj izkorišča nja delavcev. Vzrok, da se nabirajo množine neprodanega blaga, ko primanjkuje delavcem najpotrebnejšega, je v tem, da bogastvo, ki ga stvarja družabno delo ne pripada celokupni družbi, temveč le neznatnemu drobcu, kapitalističnemu razredu. Drobec pač lehko razdene celoto, ampak nadomestiti je ne more. Delavci sami ustvarjajo bogastvo, ki ga nimajo, bedo, ki jih tlači in s tem da proizvajajo v preizobilju, postajajo nepotrebni. Preobilo blaga in preobilo ljudi — kapitalistična nadprodukcija in kapitalistična pre-obljudenos'! Obnavljajoča se preobilna produkcija sili kapital, da neprenenoma razširja produkcijo. Poleg produkcije za vnanji trg in v zvezi ž njo se razvija produkcija proizvajalnih sredstev, železa in strojev. Tako nastaja družabna proizvajalna razvrstitev, razpre-delba delavcev in kapitala, ki napravlja nadaljnje razširjanje produkcije neobhodno. Kapitalistični razred, ki je družbi iztrgal upravo družabnega proizvajanja, postaja sam suženj slepih zakonov, ki jih diktira kapitalistični razvoj. Zasledovana od kapitalistične usode, ki razvnema divjo konkurenco, se podi Industrija okoli sveta, preobrača razmere in poraja zmerom hujšo nadprodukcijo, dočim se v njenem notranjem razvoju, kakor na ognjeniških tleh, neprenehoma podirajo stare in nastajajo nove tvorbe. Prostor svetovnega trga je omejen, ampak razvoj kapitalističnega proizvajanja je neomejen. Če bi bil kapital iz vsnga sveta napravil eno samo tovarno, bi jo podrl in postavil novo, še večjo — zopet podrl in zopet postavil. Sam od sebe kapitalistični razvoj nikoli ne preneha. Dokler ni svet povsod enakomerno kapitalistično urejen, se pomika kapitalistično gibanje iz dežel najrazvitejše industrije in največje kapitalistične nadprodukcije v manj razvite dežele. Delavcu dopovedujejo, da je osvojitev prekmorskih dežela neobhodna za zagotovitev tistih pičlih vinarjev, ki mu jih pušča kapital za mezdo, da mu ohrani golo življenje, v resnici pa kolonije niso za drugega kot za razpečavanje blaga, ki ga delavci ustvarjajo za druge. Gospodarsko premoč industrijskih dežela izrablja kapital za proletarizacijo ljudskih mas v gospodarsko zaostalih deželah, bedo teh proletariziranih mas za to, da tlači mezde v industrijskih deželah. Žolta nevarnost v Ameriki in v Evropi — bela nevarnost v Vzhodni Aziji. Vse prepovedi azijatskega priseljevanja so brezvspešne ob nemotenem prodiranju kapitala v Azijo. Poleg vrojenega nasprotja nadprodukcije pa trgajo kapitalistične produkcije tudi državne meje: vsaka industrijska država gre za tem, da si udinja ves svet, tako rast“ na j svetovnem trgu divja tekma in boj držav. Vsaka država preži, da spravi nove pokrajne pod svojo carinsko črto, da podvrže njih prebivalstvo svojemu davčnemu in vojaškemu sistemu. Še razdraženejši je boj za kolonije. Interesna okrožja v kolonijah, ki si jihstvar-jajo industrijske države, niso drugega kot pravica do izkoriščanja, ki si jo las tč in ki jo mora ljudstvo braniti s svojo krvjo. Izkoriščanje proletarijata, ki ga poraja kapitalistični razvoj, velja kapitalističnemu razredu za gospodarski zakon konkurence. Nizke mezde in veliki dobički, ki jih dosega kapital v Aziji, se kažejo na svetovnem trgu kot nizke cene iu visoka obrestna mera. Za te se skriva kapital, ko tlači evropskim in amerikanskim delavcem mezde'. Delavec našega časa je izročen štirim izkoriščevalcem na milost in nemilost: Podjetniku, kateremu prodaja svojo delovno silo. 11 išnemn posestniku, kateremu plačuje stanarino. Veleposestniku pri vsakem grižljaju kruha, ki ga zavžije. Državi, katera mu nalaga užitnino in carino. Iz vseh teh vrelcev se steka denar v bankah, kjer se izpreminja znova v kapital: I zavoljo obrestovanja ga banke dovajajo znova 1 proizvajalnemu t. j, izkoriščevalnemuprocesu. Denarni zavodi,' pa najsi bodo banke, hra-j nilnice ali zavarovalnice, zbirajo denar iz vseh žepov, tovarnarjeve blagajne praznijo I prav tako kot mošnjiček branjevke in koncentrirajo kapital vsega sveta. Na čelu te | koncentracije pa stojč bančni konzorciji. Po vzgledu bančnih sindikatov, ki kon-j centrirajo denarni kapital snujejo industrijski (Dalje v prilogi.) in trgovski karteli svetovno koncentracijo industrije in trgovine. Parobrodni karteli koncentrirajo svetovni promet. Da sc ne zaduš6 v preobilici nabranega denarja, so banke že davno opustile čisto posredovalno vlogo ter snujego industrijo in trgovino na lastno pest. Karteli pa nalagajo svoj kapital v bankali in zbirajo v svoji roki bančne delnice. Tako se spleta poslovanje kapitalističnih svetovnih zavodov z očitno tendenco, da se ustanovi kapitalistične svetovne centrale, ki bodo obvladovale produkcijo, trgovino, promet in denarništvo vsega sveta. S tem in pa z državnimi po-sijili, ki se stekajo v njihovih blagajnah, postajajo države nad državami. Banke in karteli so hkrati kaj uspešna sredstva za podreditev malih kapitalistov velikim kapitalistom. Mnogoštevilni posestniki bančnih vlog, hranilnih knjižic, zavarovalnih polic in drugih vrednostnih listin nimajo ta-korekoč nobenega vpliva na upravo in na poslovanje teh zavodov — z izročitvijo svojih prihrankov so le zastavili svojo eksistenco kapitalističnim pohodom. Male delničarje veliki akcionarji preglasujejo; veliki morajo parirati se večjim. Največjim pripada merodajen vpliv, četudi nimajo absolutno večjega kapitala, ker je njihov delež pač dosti velik, da lehko uničijo podjetje. Kapitalističnim centralam, ki obvladujejo svet, diktira nekaj oseb, ki ao si nagrabile največ kapitala. Miliarderji so vladarji sveta. S tem dosega buržoazija višek svojega razrednega gospodstva. Od prvega dnč svojih bojev proti vladajočemu plemstvu se.mu je skušala buržoazija asimilirati. Meščanskega parvenija so zasmehovali, ampak trpeli so ga, ker' je imel v svojem žepu rejeno denarnico; bolj ko se je plemič zakopaval v dolgove, ljubši mu je bil prijatelj — buržoa in rajše se je ženil v njegovi rodbini. Potem je buržoazija z delavsko pomočjo strmoglavila politično nadvlado plemstva in oprostila pot za kapitalistični preobrat vsega sveta. Plemstvo se je skušalo prilagoditi novim razmeram in priučilo se je kapitalističnih opravil. Povsod se je v kapitalističnem smislu preustrojilo, in kjerkoli uživa politične predpravice, kuje iž njih rumenjake. Dosledno se spajajo glavarji kapitalističnega razreda s knežjimi rodovi in sicer, kakor svoj čas mlado meščanstvo z nižim plemstvom, tako v kupčijah kakor v zakonu. Tako nastaje nova aristokracija. Borzijanski knezi in knezi po božji milosti stoje v trdnih zvezah in v svaštvu. Njih cilj je ta, da obvladujejo ves svet in da si udinjajo vesoljno človeštvo. Ti kralji ne poznajo domovine, ne poznajo političnih in narodnih meja svojega gospodstva. Ves svet je ena sama dežela, dežela sužnjev. Pripravite se na praznovanje prvega majnika. Le nekoliko dni nas še loči od svetovnega delavskega praznika prvega majnika. Nehote nam radosti vskipeva srce računajoč z gotovim dejstvom, da tudi letošnje praznovanje prvega majnika ne bo zaostalo za prošlimi leti, temveč da so se tudi v zadnjem letu naše bojevne vrste zgostile, da so se naši milijoni pomnožili. Kakor nenasitni kapitalist koncem leta skrbno sestavlja svoj račun in hinavsko smehljaje šteje milijonski dobiček kot plod pridnih rok in nesramnega izkoriščanja, ki je vsekakor utemeljeno v današnjem »zanj najboljšem* družabnem redu, tako bomo tudi mi napravili prvega majnika naš račun. Tudi mi bomo šteli milijone, kijih zbiramo pod rdečim praporom socializma, in katerih namen je ustvariti nekoč tudi za* nas najboljši« družabni red, hi se bo pa precej razlikoval od današnjega. Spominjali se bomo onih mož, ki so, kot zastopniki mednarodnega proletarijata leta v Parizu proglasih prvi majnik delavskemu prazniku, spominjali se bomo pa tudi zahtev delavstva, hi so bile povod tej zgodovinski proklamaciji. Naš dosedanji račun je z ozirom na razmeroma kratko poslovno dobo povsem povoljen in to dejstvo nas navdaja z zavestjo, da je naša pot prava in da je končna rešitev človeškega rodu tem potom golota. Ena naših glavnih zahtev, splošna, enaka, direktna in tajna volilna pravica, zmaguje od države do države, od debele do dežele in ravno letošnje leto je, ki naj jo pribori tudi ženskemu spolu člo-večanstva. Odpor je sicer še velik in na-zadnjaštvo skuša z vsemi sredstvi preprečiti to zgodovinsko potrebo, toda ta trud je zaman in bo le učinil, da bo poleg moških milijonov vzdignilo prvega majnika svoj glas za svoje zahteve tudi na milijone 'žensk. Demokracija vzdiguje mogočno svojo glavo in nasprotnik trepeta na celi črti. Nekdaj, in to še pred nedolgim najhujši, principijelni nasprotniki se danes družijo in bratsko objemajo pozabljajoč vse pro-kletstvo s katerim so se obkladali in zavedajoč se deljstva, da so vendar prav za prav vsi enaki sinovi in hčere onega, kapitalizma, kateremu tako trdo stopa socializem na pete. Največji meščanski svobodomiselni kričači se prav nič ne sramujejo nenravnega konkubinata v katerem žive z najhujšimi narodnjaki, kajti strah pred vstajajočim proletarijatom jih je spravil ob zadnje ostanke njih sicer nikoli popolnoma razvitih možgan. Mi pa z zadovoljstvom opazujemo vse te pojave in radostno sledimo vstoku na obzoru vsliajajočega solnca svobode. »Mi vstajamo, in njih je strahuje zapisal slovenski pesnik, ki pa gotovo ni računal s tem, da bo še sam užival veselje prerokovanega vstajenja. In da res vstajamo bomo pokazali na dan prvega majnika, po vsem svetu v takem številu, da bo strah res utemeljen in da bodo današnji mogotci prisiljeni zaračunati z našim vstajenjem. Milijoni bodo, ki se bodo šteli, toda ne milijoni naropanega in nakradenega mrtvega zlata in srebra, temveč milijoni gorečih src, ki se od dne do dne bolj zavedajo svoje moči in svojega pomena za človeški rod~ V vrstah teh neštetih milijonov pa tudi ne bodo manjkali zavedni železničarji, ki so bili doslej vedno in povsod najpožr-tovalnejši pionirji vstajenja. Svojemu prepričanju bodo ostali zvesti in povoda imajo ravno sedaj dovolj zato, kajti ni je delavske kategorije, katero bi kapitalizem bolj sovražil, kakor železničarje. To nam jasno dokazujejo stroge reforme, ki so se v zadnjih časih uvedle za železničarje po raznih državah in to nam kaj drastično dokazuje zahrbtno delo kapitalističnih strank v naši državi. Kaj pri nas z ozirom na močno organizacijo železničarjev ni mogoče uvesti direktnim potom, to skuša vlada in kapitalistični razred doseči zahrbtno. V dosego tega svojega namena se poslužuje najnesramnejšega sredstva: i z daj a Is tv a. Potom neštetih žoltih organizacij — in med te štejejo pri Slovencih »društvo jugosl. žel. uradniku? «, »zveza jugoslov. železničarjev« in njih vredna vlačuga > Prometna zveza« — skuša razbiti enotno moč impo-nujoče mednarodne železničarske organizacije in našla je, sicer le malo, toda vendar brezznačajnih kreatur, hi ji opravljajo za Judeževe groše izdajalsko delo. Mi smo sicer prepričani, da se bo tudi ta poskus kapitalistične lumparije izjalovil ob globokem prepričanju zavednih železničarjev, vendar pa smo mnenja, da je nujno potrebno, da rešimo svojo doslej napram ostalemu delavstvu neomadeževano čast s tem, da jasno pokažemo svoje mišljenje in ob enem razkrinkamo laži-organizacije, ki neopravičeno izrabljajo pošteno ime železničarjev v svoje umazane namene Zato pa se nam zdi delavski praznik prvi majnik kot ugodnejši dan. V očigled neštetih milijonov zavednega proletarijata hočemo združeni ž njim glasno zahtevati ugoditev naših zahtev, ob enem pa dokazati, da so in ostanejo železničarji zvesti socialni demokratje. Disciplina in demokracija v strokovnem gibanju. i. V zadnjem času se je v celi vrsti strankinih listov in revij na mnogostranski način pisalo o razmerju vodij napram masi. Ne more se tajiti, da je ta predmet splošnega zanimanja tudi pri nas in povsod, koder zahteva rast stranke in strokovnih organizacij druga pravila in drugo torišče boja. Gibanje, ki raste v obsežnosti in svojem delokrogu, pride naravno do točke, kjer je navidezno nekaka iz gibanja samega izrasla zgornja plast izgubila zvezo z maso. Akcijska zmožnost in moč velikega gibanja zahteva v prvi vrsti najtrdnejšo enotnost in disciplino, ki se pogostoma občuti kot nasprotje napram demokraciji, pravemu načelu vsakega velikega ljudskega gibanja. Da nastopi ta občutek včasi na način, ki se pojavi v ostudni osebnosti zlasti tedaj, če ga iz demagogičnega namena podpihujejo naši nasprotniki, je dejstvo, ki je marsikomu znano iz lastne skušnje. Če si ta dejstva natančneje ogledamo, so nam tudi takoj umevna. Masa, za katero se gre, ni napram čestokrat izraženemu mnenju sama na sebi ne dobra ne slaba. Njene notranje dobre in slabe strani so vsedlina kapitalizma in v masi se takorekoč kristalizira v najostrejši obliki vse, kar ustvarja kapitalizem v psihičnem oziru. Delavsko gibanje je v prvi vrsti psihologična proti-tendenca napram zatiranju in vsem podlostim, ki jih obsega kapitalizem. S spoznanjem, katerega črpa delavec iz razmer, proti katerim se upira organiziran v masi, sprejema vase ob enem tudi nezaupnost do vsega, kar se je tudi le navidezno oddaljilo od njegovega razreda. Da se ta nezaupnost često spreobrne v zabavo nasprotnikom in škodo strokovnega gibanja ter na ta način zaide na krivo pot, je že opetovano bilo slišati iz neosnovanih očitanj, ki zavidajo organicij-skim nastavljencem »visoko plačo«, ki pa je celo na odgovornih vodilnih mestih največkrat zelo nizko pod povprečjem, ki se navadno plačuje v meščanskih službah. Taki in podobni napadi, ki otežkočujejo organizacijskim uradnikom njihovo že itak težko in naporno službo, pridejo večinoma iz krogov, katerih mišljenje in čutenje je še popolnoma zastrupljeno po meščanski demagogiji in kateri nič ne vedo o žrtvah, ki jih je prej doprinesel marsikateri toliko zmerjan organizacijski uradnik na zdravju, eksistenci in dostikrat celo na osebni svobodi. Toda to je le ena stran, katere se ne more trajno prezreti brez nadaljnega razno-trivanja. Nesporazumje med organizacijskimi uradniki in maso pa utegne postati prav resnega značaja, posebno kadar se gre za stvarna mnenja in rešitev važnih strategič-nih vprašanj, od katerih prave odločitve je odvisen u peli ali pa neuspeh strokovnih akcij. S posebnim ozirom na gospodarsko konstelacijo je mimo čas, ko so imele posamezne skupine in lokalne organizacije kolikor toliko neomejeno samostojnost. Način demokracije, po kateri se je odločevalo o stavkah v posameznih krajih, ko so člani na kakem shodu o tem razpravljali in sklepali, se ne more več izvajati na prejšnji način, ali pa le v omejeni obliki. Čimbolj napredujejo organizacijo podjetnikov, tembolj izkoriščajo lokalne boje v svrho izprtja v celi stroki in izvajanja velikih akcij, katerih se moredelavstvo uspešno ubraniti le v popolni enotnosti nastopa in v najstrožji disciplini. Obseg akcijske svobode se pod takimi pogoji naravno vedno bolj omejuje in demokratično načelo v svoji prvotni obliki se mora nehote podvreči reviziji, če se noče sovražniku olajšati delo. Izpremenjen položaj torej nima samo posledice, da se ne more ozirati na razne posebne želje, temveč on pripravlja tudi vodilne funkcijonarje v jako neugoden položaj, ki je za popularno demokratično naziranje jako malo pripraven. Podjetniki so mnogo na boljšem če se gre za ista taktična vprašanja; njih število je omejeno in njih vpogled v gospodarske potrebe in zveze je večinoma boljši nego se ga more domnevati pri veliki masi delavstva. Podjetniki razpravljajo za zaprtimi vratmi in ni se jim bati, da pridejo njih načrti in pogodbe predčasno v javnost in s tem na znanje nasprotnikom. Jako točno je označil to razmerje A. v. Etni ko piše v svojem članku v »Neue Zeit«: »V vojski razkriti sovražniku svoje načrte je v vse, le ne strategija. Razmere so torej naravnost prisilile strokovne organizacije, da prepustijo odločitev v zadnji inštanci manjšemu števiiu oseb, navadno centralnim vodstvom. Ta in pa lokalni funkcijonarji strokovnih organizaciji ki imajo po pravilih izvrševati sklepe centralnih vodstev, pridejo naravno v položaj, da morajo pogostoma »zavirati«. Stavkajoči navadno optimistično pojmujejo položaj. Mnogo zgledov bi se drdo navesti za to, da so si stavkujoči zvesti skorajšnje zmage celo tedaj, ko je za nepristranskega opazovalca neuspeh nadaljnega boja očividen«. Po pravici trdi v. Elm ko pravi, da iz takega nasprotnega pojmovanja pogostoma izvira razpor med »voditelji« kakor se imenuje uradnike — in pa »maso«. Med tem ko se navidezno gre pri tem le za konservativne elemente in vodilnim osebam pogostoma očitamo »potrebo počitka«, ki želi ustaviti strokovne organizacije na mrtvi točki, je v resnici globokejši vpogled v istovetno gospodarsko konjunkturo in sploh v notranje bistvo socialnih pojavov, v katerih je organizacijski uradnik brezdvomno bolje poučen nego masa, Dasiravno se tudi on lahko moti in o svoji sodbi tudi ne more reči, da je nezmotljiva, vendar mu že njegov poklic bistri pojmovanje za stvari in dejstva, ki pogostoma ostanejo nejasna velikim masam delavstva. Pri vsem tem pa organizacijskim uradnikom že enostavno taktično pravilo razuma zabranjuje naznaniti široki javnosti vzroke, ki so ga vodili pri njegovem postopanju, kar Cesto še bolj poostruje nesporazum, ki nastane na ta način v vrstah lastnih sodrugov. Čim bolj zvito kuje nasprotnik svoje načrte in čim ostreje opazuje naše početje, tembolj zahteva strategiftna opreznost tudi v naših vrstah marsikaj prikrivati, da se nasprotniku ne olajša bojni načrt proti nam. Iz tega sledi naravno, da rabi isti, ki je v strokovnem gibanju in boju izvrševalni organ, isto svobodo gibanja in razvoja, ki mu omogoči v vsakem primernem trenutku izvesti ali pa opustiti kar smatra za dobro na podlagi Svoje izkušnje in poznanja položaja. S tem je rečeno, da tudi najstrožja demokracija ne trpi neskončnih spotik in razbrzdanosti. Demokracija brez discipline more povzročiti le zmešnjavo, za katero je ravno v strokovnih organizacijah najneprimernejše mesto. Kakor se more veliko razvijati le v razumni demokraciji, tako lahko postanejo pogubonosne prazne fraze, ki sicer lepo done, a pri vsem tem nimajo ničesar opraviti z demokratičnimi načeli. Besede so le prazna pena, njih vsebina vse! Volilno delo. Odkar so državnozborske volitve razpisane, se po zakonu lahko sklicujejo in vrše volilni shodi, ne da bi jih bilo treba naznanjati oblasti. * ♦ $ Skrbite za volilske imenike! Volilni zakon določa v S 12. sledeče: »V občinah, ki Štejejo nad 5000 prebivalcev, se mora volilski imenik pravočasno v zadostnem Številu razmnožiti in na zahtevo oddati vsakomur od začetka reklamacijske dobe proti povrnitvi stroSkov. Kdor hoče dobiti otisk razmnoženega volilskega imenika, mora to naznaniti občinskemu načelniku tekom osmih eni po razpisu volitev. Na zakasnela naročila se nc jemlje obzir. V drugih osmih dneh je treba plačati 50 odstotkov približnih naknadnih stroškov, sicer je naročilo ne veljavno. Ostanek stroSkov je treba poravnati pri prevzetju imenika. Pod enakimi pogoji se morajo vsakomur oddajati tudi eventualni dodatki k imenikom«. Organizacije in sodruge v prizadetih občinah opozatjamo na to določbo in jih poživljamo, naj ne zamude naročila volilskih imenikov, brez katerih je uspešno volilno delo nemogoče. * * * Volilna obveznost je upeljala na Kranjskem, Nižjem Avstrijskem, Gornjem Avstrij- skem. Salcburškem, v Bukovini, na Moravskem, v Šleziji in na Predarlskem. * Sodrugom, !' s tem je povedano vse. Le par let je, kar je odložil ta možakar lopato, edino orodje, ki odgovarja njegovi duševni sili in že je na hvalo neumnosti njegovih predpostavljenih jn birokratskim državno železniškim razmeram v to poklican, da šikanira celo vrsto za podjetje neobhodno potrebnih ljudi. Njegovo početje je tako,- da se nad njim ne zgražajo le železničarji, temveč da preseda že vsej okolici. Zavladale so namreč za časa njegovega kraljevanja v jeseniški kurilnici razne pomočnice, ki olajšujejo gospodu Kranzerju službo na j tak način, ki jo gotovo po njegovih željah ne pa v interesu podjetja in poštenih uslužbencev. Uprava, kateri je vse to mano, tega noče videti, kajti Kranzer je priganjač, kakoršnjih si bankerotni državnoželezniški sistem več želi, ne glede na ugled, ki v takih razmerah gotovo ne uspeva. Ker pa gospod Kranzer vč, da uprava odobrava vse njegovo početje in ga še izredno kvalifikuje, ker zna na pamet vsa živalska imena, s katerimi obklada svoje podrejene dan na dan, zato se je lotil na sv. Jožefa dan novega vzgoje-valnega sredstva in postal je navaden pretepač. Ta dan, odnosno to noč, je naklestil dva kurilniška uslužbenca in sicer enega tako temeljito, da ga je moral g. železniški zdravnik obvezati ob 1. uri ponoči, drugega je pa sunil s tako silo v prsi, da še sedaj čuti posledice težke notranje poškodbe. Kaj se je nadalje zgodilo nam seveda ni znano, le toliko se govori, da se bo z zadevo pečalo kranjskogorsko sodišče. Državnoželezniška uprava pa popolnoma ravnodušno pušča pretepača na odgovornem mestu in to je, kar jo karakterizira. Da so pa Kranzerju tako mogočno vzrastle peruti, je pa deloma pripisati brezmejni zaspanosti tamošnjih uslužbencev, ki imajo pač na široko odprta usta, če se nudi prilika udrihati po lastni organizaciji in zaupnikih, ki pa pasje zlezejo pod klop, če se pojavi kak narodnja-karski političen idiot in jih bije v obraz. Res sramotne so take razmere tako za upravo, kakor za nezavedne uslužbence. Opazovalec. K poglavju železniških zdravnikov. Cele knjige bi sc lahko pisalo o tem poglavju in pritožbe, ki nam tozadevno prihajajo od vseh strani so naravnost neverjetne. Največ pritožb se nam pa pošilja iz Ljubljane in posebno od državne železnice. Prisiljeni smo bili že nekoč se pečati s tamošnjimi razmerami in le okolnost, da se je povdarjalo da se umakne v dogledni dobi gosp. Fr. Illner mlajši in svežejši moči, nas je privedla do tega, da nismo obelodanjali kričečih podrobnosti, ki vladajo v zdravstvenem oziru med ljubljanskimi državnimi železničarji. Vse pa je ostalo pri starem in v marsikaterem vziru se je neznosno razmerje še precej poslabšalo. Prišlo je tako daleč, da dandanes resno bolan železničar sploh ne gre več k železniškemu zdravniku, temveč vzlic skrajno neugodnim gospodarskim razmeram išče drage pomoči pri zasebnih zdravnikih. V očigled teh dejstev se nam nehote, vsiljuje vprašanje: Čemu se vendar sili železničarje, da so člani bolniške blagajne c. kr. drž. žel. in se jim za to članstvo odteguje naravnost velikanske prispevke? Ali so morda železniški, od uslužbencev pla čani zdravniki samo zato nastavljeni, da opravljajo raznim predstojnikom službo priganjačev in kakor besni zasledujejo v službi posnesrečene železničarje? O preiskavi bolnika vsaj pri dr. Illnerju ni sluha ne duha in v vsakem vidi le simulanta, ki bi si rad prisleparil nezgodno rento. Prav verjetno je, da tudi v tem smislu oddaja svoja strokovna mnenja zavarovalnici proti nezgodam in je tudi dosegel tozadevno žalostno slavo, da je poleg južnoželezniškega dr. Geigerja v prvi vrsti avstrijskim' železničarjem prijaznih, zdravnikov. Želeti bi bilo, da se to nezdravo razmerje čim prejo odpravi predno postane javen škandal in bi bili uslužbenci primorani seči po najskrajnejših sredstvih. Vsak želez-uičar je in mora biti elan bolniške blagajne in ima toraj poleg dolžnosti tudi pravice do te blagajne. Pravica bolnega železničarja pa jo, da ga obiskuje in leči železniški zdravnik brezplačno in skrajna krivica je, če je vsled brezbrižnosti zdravnika in nadzorovalne oblasti prisiljen plačevati iz svojih sredstev tako zasebnega zdravnika kakor draga zdravila. Uprava državnih železnic zavedaj se tudi teh tvojih dolžnosti predno odbije 12. ura. Brežice. Tukajšnji g. postajenačelnik se kar ne more privaditi duhu časa ter muči skladiščne delavce na vse načine. Ker nismo mogli še nadalje prenašati njegovih šikan in slabo urejenega službenega časa, smo se najprej obrnili do njega, naj pomaga, da bomo imeli več prostega časa, ker je to v prvi vrsti v korist železnice. Ker pa on ni hotel pomagati, smo si morali drugje iskati pomoči Posrečilo se nam je vsaij, da je prišel nek gospod iz ravnateljstva, ki je preiskal razmere ter se prepričal o upravičnosti naših prošenj in pritožb. Dobili smo šest ur več počitka po nočni službi. To pa g. načelnika tako jezi, da bljuje ogenj in žveplo okoli sebe. Ker pa meni, da on. še zadosti ne šikanira delavcev pa ščuje skladiščnega mojstra proti njim ter pravi: »Sie Maga-zinsmeister, misehen Sie diese Iiagage nur auf; diese Banda« itd. Torej tako nas imenuje ta sebičnež, to pa le raditega, ker smo brez njega dobili šest ur več počitka! . Posebno pa se jezi g. načelnik nad »krivimi preroki« — kakor imenuje organizirane železničarje, ki niso taki duševni revčki, da bi njesove neslanosti mirno vtikali v žep. Največ žolča pa prelije radi našega časopisja, o katerem pravi: »Ich kann nicht leiden dass die Arbeiter diese verdammten Sclnnier-blatter lesen«. G. načelnik, prav radi Vam verjamemo, da ne morete trpeti, če čita delavstvo svoje časopisje, ker se bojite, da bi delavstvo zavednejše postalo. Poglejte le za kakih šest do deset let nazaj, ko ste imeli delavce, ki se niso brigali za drugo kakor da so se pehali in stranke nadlegovali za darila. Seveda takrat je za g. načelnika pšenica cvetela. Na drugi strani pa se ni manjkalo prit/ žb. Posebno vinski trgovci so se pritoževali, da v sodih vina manjka, ali pa, da je krščeno. Pisali bi lahko še mnogo, toda omejimo se samo še na eno dejstvo. Stranke iinajo na brežiški postaji skoraj popolno oblast nad osobjem, posebno pa nek veletržec, katerega načelnik zelo rešpektira — on že ve zakaj. Torej g. načelnik! Če na vsak način hočete imeti boj s krivimi preroki« ga lahko imate, pač pa Vam povemo pri tej priliki, da imamo gradiva dovolj. Če je pa organizacija kaj storila za delavstvo ali ne, to skrb prepustite drugim, ki to bolje razumejo, ter pometajte pred svojim pragom, sicer ne boste gotov do tistih dob ko dobite zasluženo modro polo. Domače vesti Stavka pekov v Trstu. V soboto, dne 8. t. m. so tržaški pekovski delavci stopili v stavko, ki je končala v pondeljek dne 10. t. m. s popolnim uspehom. Čestitamo! Razpust parlamenta. — Obnoreli nacionalizem je zadavil prvo ljudsko zbornico: 30. marca se je nezmožna Bienerthova vlada udala komplotom in intrigam narodnjaških strank in razgnala ljudski parlament in nas postavila v viharje volilnega boja. Tega dogodka strokovno organizirano delavstvo ne sprejema ravnodušno, zakaj demokratični parlament je bil sad njegovega dela. Z prezgodnjim in nepotrebnim razpustom je vlada so meščanske stranke ogoljufale upe in nade, ki jih je stavilo delavstvo na prvo ljudsko zbornico. Socialno - političnih reform smo zahtevali od parlamenta, uresničenje socialnega zavarovanja srno pričakovali. in kar mahoma je delo socialno-demo-kratičnih poslane.ev, zvestih zagovornikov delavskih zahtev in žcljA, pokopano. Štiri leta je parlament po zaslugi meščanskih strank reševal državne »potrebščine", to je druga beseda za vladne želje, in odklanjal življenske zahteve proletarijata. Na milijone so potratili in zmetali predvsem klerikalci, ki so na Dunaju uganjali pod krinko protivladne opozicije najostudnejšo dvorno in lakajsko politi^0, in najgnusnejši lov za ministrskimi portfelji. Z najpodlejšo in najbrez-vestnejšo obštrukcijo so ovirali demokratično ljudsko delo parlamenta. Naloga strokovno-organizirane2a> lazredno zavednega delavstva »ŽELEZNIČAR« je, da pri volitvah otrebi parlament proti-ljudskega, klerikalno in nacionalno barvanega mrčesa, da očisti ljudsko zbornico tistih ostudnih, za vsako resno in odkrito delo nesposobnih osebnih špekulantov in štreberjev. Ti nacionalni in klerikalni gospodje so se v štiriletni dobi izkazali satanske sovražnike delavstva in ovirače socialnega napredka. Socialno zavarovanje, koalicijska svoboda in kar je drugih nujnih zahtev zavednega delavstva — je nerešeno. Razfedni iuteres nam veleva, da se z vso silo, z vso vnemo in ognjem vržemo v volilni boj, da zdramimo vse zaspance v naših vrstah k velikemu boju, ko gre za življenske interese delavstva. Strokovno gibanje in politika bodeta v prihodnih dneh pokazala svojo tesno medsebojno vez: za strokovne organizacije je največjega pomena, da ji stoji ob strani resničen ljudski parlament. Sedanji volilni boj je boj obeh družabnih razredov, in vtem boju mora stati strokovno organizirano delavstvo v prvih vrstah. Vsi strokovno organizirani delavci morajo v teh dneh biti agitatorji; iz delavnice v delavnice mora doneti delavska volilna parola: Proti klerikalni in nacionalni stranki! Za socialno demokracijo! 3z uradnih listov. v Pristop lokalnih železnic v Budimpešti, Štajerskih deželnih železnic in Friedlanskih okrajnih železnic k splošnemu dogovoru glede vožnih ugodnosti. Administrativno ravnateljstvo južne železnice je na vse službene predstojnike izdalo sledečo okrožnico: Lokalne železnice v Budimpešti, Štajerske deželne železnice s progo Vnzmarkt-Mauterndor/ ter v našem obratu se nahaja-' j očimi progami: Poljčane - Konjice, Preding-Wieselsdorf- Stainz in Kapfenberg-Au - Se-unesen kakor tudi Friedlanske okrajne železnice so pristopile Splošnemu dogovoru glede vožnih ugodnosti. Dotični seznam je na straneh 31 in 32 primerno popraviti, oziroma dopolniti. Pri Budimpeštanskih lokalnih železnicah se bo proti izkazu z legitimacijo za aktivne železniške uslužbence (zelene knjižice) kratkim potom izdajalo prostovožne liste na postaji vstopa v vlak. Friedlanske okrajne železnice priznavajo legitimacije aktivnih uslužbencev kot prostovožne izkaze. Posestniki teh legimacij torej ne rabijo na tej železnici nikakega drugega prostovožnega listka. -V vseh drugih slučajih veljajo glede vožnih ugodnosti določbe Splošnega dogovora o vožnih ugodnostih. DELAVSKO GIBANJE. Mirovna demonstracija, ki je imela biti dne 9. t m. v Rimu, je vsled razpusta avstrijskega državnega zbora začasno odložena. To se je zgodilo sporazumno z italijansko socialno demokracijo. V Avstriji je sedaj vsaka moč potrebna za volilni boj, prireditev v Rimu pa bi bila za teden dni odtegnila avstrijskim socialno-demokratičnim strankam veliko moči. Demonstracija se torej odgodi po volitvah. Novi termin demonstracije se pravočasno naznani. Akordno delo v železniških delavnicah. Ponovne izjave železniškega ministra, da je vpeljati akordno delo na Železnicah v interesu delavstva, silijo železničarje, pred-vsemi delavce po delavnicah, da razmišljajo o tem, kaj je v akordnem delu zanje dobrega. 4. februvarja je izjavil minister neki deputa-ciji, da se je zmerom ogreval za stabiliziranje delavcev po delavnicah, da pa je dobil od direkcij poročila, da stabilizirani delavci nečejo delati; vsled tega da mora z ozirom na slab finančni položaj državnih železnic v tem pogledu izpremeniti svoje stališče. Gospod Glombinski je kratek čas železniški minister, in že so ga direkcije posvarile pred najopravičenejšo in najnujnejšo zahtevo delavcev iz delavnic, pred odpravo sleparskega akorda, in ga navdušile za ohranitev in celo Str a:: VIL za razširjenje tega idealnega sistema. Glombinski je znanstvenik in taki ljudje imajo navadno ideale in človeška čutila v svojem srcu; brž ga obkoli jata birokratov, da zaduše v njem človeški čut za delavsko pravico. Razni gospodje v železniškem ministrstvu in po direkcijah oznanjajo delavcem, da je akordni sistem delavcem že zato ugoden, ker daje marljivemu in spretnemu delavcu priliko, da več zasluži kot nerodnež ali lenuh, dočim je ob stabilnem razmerju zaslužek vseh enak, kar pa ni pravično. Take izjave vzbujajo v posvečenih ljudeh le pomilovalen nasmeh. Da v dobro urejenem in spretno vedenem obratu ni govora o lenuhih, je vsakemu jasno. Kdor količkaj pozna ustroj obrata: vse delo bi silno hitro zastajalo, če ne bi šlo vse iz rok v roke. Toda oglejmo si dejstva. V delavnicah državne železniške družbe delajo v partijah 3 do 19 m6ž. Vsa-izmed njih odkazuje delo vodja oddelka Če ga akordno delo priganja k pretirani naglici, potem njegovo delo ni tako vestno izvršeno; če mu pri preskušnji zvržejo delo, mora začeti znova, ne da bi prejel za to delo povračilo. Vsako delo — v akordu ali izven akorda — zahteva časa. Da so bolj in manj spretni delavci, o tem ni nobenega dvoma, zakaj natura ni vseh ljudi enako oblagodarila. Ampak kako naj prejme spretnejši delavec večji zaslužek, ko dela v partiji in ko se skupni zaslužek partije razdeli po gotovem ključu, je drugo vprašanje. Zgoditi se utegne, da sprejme najspretnejši najmanjši zaslužek. Seveda bodo modre glavice, ki pojč slavospeve na akordno delo, takoj dejale, da se dado sestaviti partije po spretnosti; toda to ni v interesu železniške uprave. Dalje pa ni tako pribita stvar, da razpolagajo predstojniki, odločajoči o spretnosti in marljivosti delavcev, s potrebno objektivnostjo. Ker je v delavnicah državne železnice še zmerom nekaj ljudi, ki verujejo v koristnost akordnega sistema, si moramo akord v delavnicah državne železniške družbe nekoliko natančnejše ogledati. Vsak delavec ima osnovno mezdo 3 kron, ki se vsaka tri leta poviša za 10 vinarjev. Ta osnovna mezda je vsakemu delavcu v delavniškem redu zagotovljena kot minimalen zaslužek. Od te osnovne mezde, ki niti izdaleka ne odgovarja običajnim mezdam, plačuje delavec sv^je prispevke v provizijski sklad in sicer le za 25 dni v mesecu. Da more le malokdo računati na vživanje pokojnine je razvidno iz tega, da ima delavec, če dočaka polnih 30 let, pravico do 80 ali 85 kron. Ta žalostna perspektiva je glavni vzrok, da zahtevajo delavci z delavnic stabilizacijo. Akordni tarif državne železniške družbe je bil sestavljen pred 35 leti, torej v času, ko so bili stroji mlini za kavo. Cenovnik so do devetdesetih let večkrat znižali, posamezno cene za 50 odstotkov. To je ideal bojevnikov za akord; tako se delavcem mnogo laglje odščipne, kot ob fiksni mezdi. Od leta 1896 dalje so zvišali posamezne akordne cene. Resnično 6 do 7 odstotno zvišanje tako izdatno znižanih akordnih cen se je izvršilo šele leta 1907. V tem pa se je število lokomotiv in pripadkov početvorilo. Logična posledica tega bi bilo — če ne početvorjenje — vsaj podvojitev akordnih cen. Kaj pa se je v resnici zgodilo? Tuintam so se posamezne cene zboljšale za nekaj vinarjev, ne da bi se bile prilagodile dejanskim razmeram. Ko je maja meseca 1910 vodstvo delavnice v Sim-meringu uvidelo, da ob takih cenah ni pričakovati dobrega dela in ko je predlagalo pri direkciji zvišanje posameznih cen^ je ravnateljstvo polovico teh predlogov črtalo, češ da zaslužek v simtnerinški delavnici itak že presega zaslužek ostalih dunajskih delavnic. Ne glede na to, da seje ravnateljstvo sklicevalo na izredno ugoden mesec, je iz tega postopanja jasno razvidno, da ne vpeljujejo akorda zato, da bi marljivejši delavec več zaslužil. Da je trd akordni' sistem v reparaturni delavnici neizvedljiv, je stara delavska in strokovnjaška trditev. V strojni tovarni, kjer se izdelujejo posamezni deli po eni šabloni, je akordno delo primeroma lehko izvedljivo ; povsem drugačna pa je stvar v reparaturni delavnici, kjer se delo neprene-homa menja.____________________________________ DRŽAVNA KONFERENCA signalnih, bločnih, brzojavnih in ogibnih mojstrov z vseh avstrijskih železnic. Konference, ki se je vršila 4. marca na Dunaju, se je udeležilo 20 delegatov iz posameznih direkcij, centralo je zastopal sodr. Adolf Muller, pokrajinska tajništva sodr. Kopač, Brodeckij in Kačanovsky. dalje član pers. komisije sodt- Herzog. Na dnevnem redu so bile sledeče točke : 1. Položaj, želje in zahteve signalnih, brzojavnih in ogibnih mojstrov. 2. Organizacija. 3. Raznoterosti. K prvi točki dnevnega reda je poročal sodr. Skovtajan. Vsled Krepke organizacije in vsled marljivega delovanja centrale smo signalni mojstri dosegli marsikatero izboljšanje, Ti delni vspehi nas pa ne smejo zapeljati v mirovanje in brezdelje. Varnostne naprave tehnično silno napredujejo, hkrati pa narašča tudi odgovornost signalnih mojstrov in njih delo. Socialna skrb železniške uprave, ki ji je treba vsako pridobitev tako rekoč iztrgati, ne narašča in v bližnjih letih se razmere v tem pogledu bržčas še poostrč. Koalicijska pravica železničarjev je v nevarnosti in poleg velikih splošnih vprašanj čakajo specijelne. drobne zadeve signalnih mojstrov na rešitev. Službene razmere so popolnoma zavožene in za signalne mojstre je zadosten vzrok, da delajo sporazumno za zboljšanje teh razmer in da odbijajo grozeče poslabšanje. Sodr. Dicofak stavi v imenu svojih tovarišev iz olomuške direkcije več zahtev, in sicer: odločitev samostojnih strokovnih skupin, dodelitev vzdrževanja tehtnic in razsvetljave signalnim delavnicam, podelitev vodstva nad signalnimi delavnicami starejšim signalnim mojstrom, dodelitev premij od prihrankov in imenovanje signalnih mojstrov za uradnike. Sodr. Mulfer je v obširnem govoru omenjal sklepe zadnje državne konference in preiskaval koliko teh sklepov je doslej izvršenih. Sklep konference s sprejetimi izpre-membami in dopolnili se glasi: 1. Od železniškega ministerstva obljubljeno »zvišanje pavšala za signalne mojstre od 720 na 960 kron« je izvesti v popolnem obsegu, z drugimi besedami, letni pavšal 960 kron je priznati vsem signalnim mojstrom brez razlike z pravomočnostjo od 1. oktobra 1908. 2. Na južni železnici je ključarje v oddelku za vzdrževanje signalov imenovati po vzgledu drž. železnic za signalne ključarje. 3. Namestnikom brzojavnih, odnosno ogibnih in signalnih mojstrov južne železnice, katerim je dodeljena proga, je priznati enak pavšal, oz. enake dijete kot definitivnim na-stavljencem. 4. Dovoljena dva prosta dneva v mesecu za vse brzojavne, ogibne in signalne mojstre je vsepovsod uvesti, vendar se ne smejo razmere, kjer veljajo boljša določila, poslabšati. 5. Državna konferenca je mnenja, da signalnih mojstrov ni vporabljati za različna rekonstrukcijska dela in za remontaže ob sočasnem opravljanju nadzorovalnih in vzdrževalnih del na lastni progi. Če pa se vzlic temu vporabljajo posamezni uslužbenci za navedena dela, jim je priznati poleg pavšala še stavbno doklado v znesKu 2 kron na dan, 6. Državna konferenca zahteva hitro izvršitev predlogov, stavljenih v poduradniški sekciji osrednje personalne komisije: a) Za odmero pokojnine ali provizije] je vsem uslužbencem eksekutivne službe vračunati poldrugo službeno dobo. Službeno dobo je skrčiti od 35 na 30 let onemu osobju, kateremu se vračuna poldruga službena doba; vendar je omogočiti pred upokojitvijo bližnji avanzmfi, če manjka do njega največ 6 mesecev. Pred upokojitvijo je poduradnikom omogočiti dosega najvišje plačilne stopnje. b) Signalne mojstre je ob plači 1600 kron imenovati za uradnike, ne da bi vsled imenovanja gmotno trpeli. Dokler se ta zahteva ne izpelje, je uvrstiti signalne mojstre v kategorijo podurad-nikov s končno plačo 3400 kron. c) Splošna ureditev stanarin, uvrstitev posameznih postaj v višje razrede po krajevnih stanovanjskih razmerah, določitev stanarine: v plačilni stopnji 1400 kron za Dunaj na 600 K * » »1600 » » » » 700 » » » » 1800 » » » » 800 » » » » 2000 » ». » » 900 » »2200-3000» » » » 1000 » Znova je vpeljati 10-odstotno stanarinsko doklado na postajah, kjer ie obstajala do 1. 1899 in podelitev splošnih stanarinskih doklad, kjer normalna stanarina ne zadošča krajevnim razmeram. d) Razdeljevanje uradnega lista; zvišanje poduradniške potrošnine od 4 na 6, oziroma od 5 na 8 kron, uvedba pavšala za izdatke v znesku 5 kron. Za službeno pot, začeto pred in končano po polnoči, veljaj popolna potrošnina. Nakazovanje zmanjšane potrošnine naj odpade. 7. Zvišanie selilne pristojbine za 50 odstotkov; odškodnina za pohištvo in za prevažanje. 8. Zvišanje potnega pavšala za signalne mojstre na mesečnih 100 kron. e) Zvišanje pisarniškega in pisalnega pavšala na dve mesečni kroni f) Vsem uslužbencem, ki stanujejo v naturalnih stanovanjih, je dostavljati kurivo v mesečnih pavšalih. Ta pavšal je odmeriti ne po številu prostorov, temveč po številu ognjišč. 9. Ustanoviti je krajevnim, službenim in zasehnim razmeram vstrezajoče pisarne za železniške oz. signalne mojstre, obsegajoče najmanj 10 kvadratnih metrov, z režijskim snaženjem, razsvetljavo in kurjavo; onim železniškim oz. signalnim mojstrom, katerim ni mogoče oskrbeti pisarne, je priznati mesečen pavšal 16 kron, veljaven od 1. januarja 1907. g) Nočno službo je nagraditi vsem signalnim mojstrom z zneskom 4.50 K. h) Primerno je razdeliti signalnim mojstrom za vzdrževanje odkazane službene okraje po številu tiparatov, po velikosti naprav in po dolžini proge. i) Signalnih mojstrov z normiranih mest ni uporabljati za nadomestovanje in za pomožna dela na drugih progah, presegajoča 14 dni j) Ustanoviti je strokovne skupine za bločne in brzojavne naprave po posameznih direkcijah oz. obratnih nadzorništvih, katerim so signalni mojstri neposredno podrejeni; hkrati je izvesti odločitev od vzdrževalnih sekcij. k) Vsem uslužbencem je priznati od maja do oktobra po 10 dni počitnic, po desetletni službeni dobi po 14 dni, po dvajsetih letih po tri tedne. Kjer so vpeljane daljše počitnice, ostanejo tudi zanaprej. I) Vsem delovodjem po plinarnah in elektrarnah brez razlike je podeliti oz. zvišati mesečno doklado na 50 kron. Ta doklada v smislu prehodnega predloga personalne komisije ne sme znašati manj kot 40 kron na mesec. 10. Tehtnice in razsvetljavo je dodeliti signalnim delavnicam. 11. Za vodstvo signalnih delavnic je vpoklicati vse signalne mojstre, ki vsled telesnih hib ne morejo več opravljati svoje službe. 12. Delovodjem v signalnih delavnicah je priznati vzdrževalne premije. 13. Vsakemu sistemiziranemu mestu brzojavnega mojstra na južni železnici je dodeliti potrebne moči. Glede delovnih razmer predlaga sodr. Adolf Miiller, da je zbrati gradivo jn ga vposlati centrali naše organizacije, da izdela elaborat, obsegajoč tozadevne želje in zahteve uslužbencev. Posebna, na konferenci zbrana delegacija naj predloži elaborat dvornemu svetniku Ranku. Predlog sodruga Mullerja je bil soglasno sprejet; v deputacijo so bili izvoljeni sodrugi: Rode)-, Stojan, Pleschinger (drž. žel.g Skou-tajan in Kiesler. Generalnemu ravnateljstvu južne železnice predloži želje teh kategorij posebna denutacija. K drugi točki dnevnega reda, o organizaciji, poroča sodrug Adolf Miiller. V svojem govoru naglaša, da organizacijsko delo signalnih mojstrov ni bilo brezvspešno. Odpor železniškega in finančnega ministrstva proti zahtevam uslužbencev zahteva okrepitev organizacije. Avstrijski industrijci zahtevajo, da se vsako uadaljno gibanje državnih uslužbencev zaduši; naloga signalnih mojstrov je, da sodelujejo v organizaciji. Sodr. Skoutaja je priporočal naslednjo resolucijo: »Zbrani signalni mojstri odobravajo organizacijski način svojih tovarišev na čeških železnicah in naročajo, da se povsod, kjer obstoja tajništvo »Splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva« osnuje enak akcijski odbor signalnih mojstrov kakor v Pragi. Konferenca pa naglaša potrebo, da se lotijo signalni mojstri organizacijskega dela po krajevnih skupinah, obstoječih v kraju njih bivališča. V svrho smotrne agitacije naj skličejo signalni mojstri pokrajinska zborovanja, ki naj obsegajo tudi strokovno-telmične razgovore. Končno priporoča konferenca, da se z zastavo vsega moralnega vpliva pridobi tovariše, stoječe izven organizacije, za organizacijo«. Resolucija je bila soglasno sprejeta in le želeti je, da obrodi na nje podlagi zapo-četo organizacijsko delo med signalnimi mojstri bogate sadove. Državna Honlerenca dolavnišhiti in Hurllnišhili Delavcev vseh avstriisHlh železnic. Delavci glavnih in kurilniških delavnic vseh avstrijskih železnic so imeli dne 25. in 26. marca t. 1. v delavskem domu v X. okraju na Dunaju svojo državno konferenco, ki je imela namen slišati poročila delavskih odbornikov in se posvetovati o delovnih, plačilnih in mezdnih razmerah kakor tudi določiti taktiko za uadaljno zastopanje zahtev tega delavstva. Navzočih je bilo 126 delegatov, več članov delavskega odbora in personalne komisije, državna poslanca sodruga Tomschik in Rudolf Miiller, ter več gostov. Centralo je zastopal sodr. Somitsch, tajništva pa sodrugi Brodechg, Kaczanoioski in Kopač. V predsedstvo so bili izvoljeni sledeči sodrugi: Tantsin, predsednik; Glaser in St grški, namestnika; Kraioang, zapisnikar. Na dnevnem redu je bilo: 1. Položaj delavniških delavcev: a) mezda, b) stabilizacija. 2. Razprava in sklepanje primernih predlogov. 3. Nadaljno postopanje. 4. Slučajnosti. O razpravah centralne personalne komisije je poročal član sodr. Kurtag o delovanju centralnega delavskega odbora državnih železnic sodr. Tantsin, delavskega odbora južne železnice pa sodr. Glaser. K drugi točki dnevnega reda je povzel besedo sodr. Somitsch ter temeljito raz-motrival spodaj navedene zahteve, ki jih doslovno objavljamo kakor jih je konferenca sprejela. Zahteve delavniških in kurilniških delavcev avstrijskih železnic. 1. Izvedbo temeljito, krajevnim in strokovnim razmeram odgovarjajoče regulacije mezd, to je začetnih (minimalnih) mezd, kakor tudi mezd starejših delavcev na ta način, da so najmanjše začetne mezde profesijonistov v krajih s 100 odstotki stanarine............k 4-10 * * 55 5®- » » 3-90 » s ™ ' » 3'80 1 * ™ , 1 » ...... 3-60 v vseh drugih krajih ............................. začetne mezde kvalificiranih delavcev v krajih s 100 odstotki stanarine ...... K 3 60 » » z 80 » „ „• 3-40 » » s 70 » » » 3-20 » » »00 » , , 3-j o » » »50 » » , 3.— Štev. 8. vž E L E Z N I C A R« Stran IX začetne mezde pomožnih delavcev v krajih s 100 odstotki stanarine.....................K ;j-4o * 8 2 80 » » » 3-20 » ». s 70 » » » 3._ » » »60 » » » 2'90 v vseh drugih krajih » 2 80 Mezde starejih delavcev je zvišati za razliko ined starimi in temi temeljnimi mezdami. 2. Določitev trdnega, za vse delavniškc delavce veljavnega mezdnega napredovanja in sicer za pro-fesijoniste od temeljne mezde petkrat v enoletnih rokih po 20 vinarjev, potem v dveletnih rokih po 20 vinarjev. Za kvalillcirnne delavce od temeljne mezde trikrat v enoletnih rokih po 20 vinarjev, trikrat v dveletnih rokih po 20 vinarjev in potem v triletnih rokih po 20 vinarjev. Za pomožne delavce od temeljne mezde štirikrat v dveletnih rokih po '20 vinarjev, potem v triletnih rokih po 20 vinarjev. Pri premeščanjih v drugo delavnico z višjo temeljno mezdo je isto zvišati za razliko med temeljnimi mezdami dotičnih delavnic. Pri premeščanjih v drugo delavnico z nižjo temeljno mezdo se ista ne zniža, pač pa more mezdno napredovanje počivati za razliko časa, ki je v razmerju eno delavnice naprtim drugi potreben v dosego naslednje višje mezdne stopnje. Pri prestavljenju v kategorijo z višjo temeljno mezdo se ista takoj zviša za razliko temeljne mezde med tema kategorijama. Pri začasni vporabi v kategorijah z nižjo temeljno mezdo se mezda no zniža. 4. Za stabiliziranje delavniških delavcev veljajo sledeča načela: 80 odstotkov vsega delavstva v vsaki delavnici je vedno stabiliziranih in sicer vedno po 80 odstotki v profesijonistov, kvalificiranih in pomožnih delavcev. stabiliziranje se v vsakem slučaju izvrši na podlagi 900, oziroma 365-kratne, nazadnje prejete dnine brez vračunanja službene obleke. Pri stabiliziranju ne sme nikdo trpeti škode napram 300, oziroma 365-kratni, nazadnje prejeti dnini. Razliko je zenačiti z okroženjem navzgor, to je: potom uvrstitve v naslednjo višjo plačilno stopnjo. 5. Vse profesijoniste, ki so zaposleni kot taki, je stabilizirati kot sluge v skupini A. Profesijoniste, ki so zaposleni kot taki in so stabilizirani v skupini B, je uvrstiti v skupino A. Vse stabilizirane profesijoniste, v kolikor so zaposleni kot taki s plačo 1400 kron, jo uvrstiti v poduradniško kategorijo in sicer po prestanih izpitih. 6. V okviru pod točko 4. navedenih temeljnih načel je kvalificirane pomožne delavce Stabilizirati kot sluge v skupini B. V skupini C .stabilizirane kvalificirane pomožne delavce je uvrstiti v skupino B. Pomožne delavce je v okviru temeljnih načel, navedenih v 4. točki, stabilizirati kot sluge v skupini C. 7. Istim, ki so pri štabiliziranju na izgubi napram 300, oziroma 365 - kratili zadnji mezdi, je to povrniti potom izrednega napredovanja, ali pa potom skrajšanja napredovalnih rokov. Nn enak način se je ozirati na one, ki so bili stabilizirani 1. januvarja 1909 in kateri takrat niso bili deležni regulacije, oziroma zboljšanja mezde. Na enak način tudi na one, na katere se pri prejšnjih mezdnih ureditvah ni oziralo. 8. Delavniške delavce podržavljenih in zasebnih železnic je stabilizirati po sledečih temeljnih načelih: Delavniške delavce, katerih skupni letni zaslužek presega začetno plačo, oziroma stanarino službenih kategorij, v katerih so Stabilizirani, je uvrstiti v isto plačilno in stanarinsko skupino, ki jo brez oškodovanja primerna skupnemu letnemu zaslužku. Če končna plača, oziroma stanarina no zadostuje v pokritje skupnega letnega zaslužka štabiliziranca, je tega v smislu prejšnjega odstavka uvrstiti v naslednjo višjo službeno kategorijo, ker so že iz višjega zaslužka izvaja temu primerna kvalifikacija. Delavcem, pri katerih vkljub dosege višje službene kategorije končna plača, oziroma stanarina ne zadostuje v pokritje skupnega letnega zaslužba, je doplačati prenos v obliki doklade, ki narašča po plačilnih napredovanjih. Delavcem, ki so ob času uvedbe štabilizaeije že v službi in se’ jih še ne more, ali pa sploh več ne more stabilizirati, je skupni letni zaslužek brez prikrajšanja spremeniti v definitivno plačo, od katere potem napredujejo po mezdni avtomatiki, določeni v točki 2. Odstotek stabiliziranih mora tudi v delavnicah podržavljenih, oziroma zasebnih železnic znašati 80 odstotkov vsega delavstva v vsaki delavnici. Pred izvedbo stabilizacije, oziroma spremenitve skupnega letnega zaslužka v stalno plačo, je na podlagi točk, 1. in 2. za vse delavnice določiti temeljne (minimalne) mezde in mezdna napredovanja v sporazumu z dotičnimi delavskimi odbori. Z delavci, ki vstopijo v službo državnih železnic po uvedbi stabilizacije, je postopati po določbah za temeljne mezde, mezdna napredovanja, istočasno veljavnih Stabilizacijskih normah itd., ki so določene sporazumno z delavskimi odbori. 9. Napredovalni roki znašajo v vseh skupinah slug po dve leti in to do doseženo končne plače. Izključitev ali zapostavljanje iz teh napredovanj se sme izvršiti le na podlagi izreka disciplinarne komisije. , . , 10. Delavni čas delavcev, ki so zaposleni v kurilnicah, obratnih vodstvih in kurilniških ekspositurah kot delavniški delavci, naj konča ob sobotah opoldne, izvzemši najpotrebnejše omejene rezerve. 11. Označitev »podaj ač« i Handlanger) — v § 5 delavnega reda — je spremeniti v »pomožni delavec«. Kvalificirane pomožne delavce naj se imenuje njih poslom primerno strugar, ključarski pomagač itd. Izučene kovače naj se ne imenuje »kovaške pomagače«, temveč »kovače«, kotlarske kovaške pomagače, ki so kvalificirani za to delo, kotlarske kovače. Izpolnjenje višjih službenih mest naj se vrši vedno po vrsti službene starosti. 12. Uslužbence naj se po vrsti službeno-starostne liste obvesti o izpitih pol leta poprej potom objave v uradnih listih. Definitivnim je vožni čas pri eksponiranju vračunati kot delavni čas. V disciplinarne komisije naj izvoli osobje polovico članov. Delavniško osobje naj bo v personalni komisiji zastopano po dveh članih. Personalne komisije in delavske odbore je sklicati dvakrat na leto in delavske odbore ne ločeno po skupinah, temveč vedno na skupne skupne seje. Mesto razpuščenih lokalnih delavskih odborov jc priznati zaupniški sistem. Podelitev kratkega kožuha iz črnega sukna in suknen površnik. 13. Uvedbo natančno razvrščenega in popolnega plačilnega cenika in plačilne avtomatike ter jasnih določb glede postopanja s profesijonisti v vožni službi in pri spremljanju mrzlih (nekurjenih) strojev. Zenačenje delavcev v signalnih delavnicah, plinarnah in elektrarnah z delavci glavnih delavnic. Pod pogojem strokovne sposobnosti mora vedno le službeno starejši delavec postati delovodja in ob enem napredovati na višjo mezdno stopnjo. Pri nastavljanju strojevodnih vajencev naj bo merodajen štatus službene starosti dotičnika. ,ezurno delo je plačati s 50 odstotki, nedeljsko, prazniško in nočno delo pa s 100 odstotno mezdno doklado ; na isti način je plačati to delo Stabiliziranim. Kot čezure se štejejo v dobi od 6. ure zjutraj do 8. ure zvečer izven normalnega delavnega časa opravljene ure, kot nočne ure pa čas od 8. ure zvečer do 6. ure zjutraj. Pri napornem, nevarnem in zdravju škodljivem delu, kakor n. pr. v vročih kotlih, v žrelu (Feuerbox) in podobnih, je mezdo zvišati za 100 odstotkov. K vožni službi pritegnjeni profesijonisti naj tudi v tej službi dobivajo svojo profesijonistovsko mezdo. Delavce v materijalnih skladiščih je zenačiti z delavniškimi delavci. Preskušanju pritožb prbti nepravičnim kvalifikacijam je pritegniti zanpfnike dotične delavnice, oziroma kurilnice. Podelitev dopustov vsem delavcem v isti meri kakor definitivnemu oso.bju,- Podelitev dveh modrih delavnih oblek na leto vsakemu delavcu. Uvedbo voznih legitimacij za vožnjo po režijskih cenah za vse delavce, z enoletno službo. (Razširitev režijskih legitimacij na stariše in nezakonske otroke, ki so v skupnem gospodarstvu z dotičnim uslužbencem). Provizijoniranim delavcem in njegovim družinskim članom je pustiti vožne ugodnosti kakor so jih prej imeli. Razširjenje dobavnč pravice prostovožnih listkov. Čas vojaške službe (izvzemši prostovoljno službovanje) je vračunati v služben čas; po povratku iz vojaške službe naj se dotičnika sprejme najmanj v isto kategorijo in z isto mezdo kakor jo je iinel pred odhodom. Za čas orožnih vaj naj se dotičnikom plačuje polni dnevni zaslužek. Kaznovanje v gotovih slučajih je pri delavcih izvršiti šele po disciplinarni preiskavi, kakor jo to pri definitivnem osobju. Popolno odpravo tantien. Podelitev pavšala za obuvalo vsem delavniškim delavcem, ki delajo na prostem in pa onim, ki imajo opraviti z jedkimi tekočinami, oziroma snovmi. Napravo umivalnih prostorov, om«r za obleko, oziroma kopališč in prostorov, kjer morejo delavci obedovati, obleko sušiti itd. Izplačevanje mezde naj se vrši vsak teden, ter izdaja mezdne listke. Podelitev brisač in primernega mila vsem delavcem. Končno določitev če spadajo profesijonisti in k tem pripadajoči pomožni delavci v kurilnicah delavniški ali pa eksekutivni službi. 14. Kotlarskim kovačem je vračunati služben čas n: ta način, da se jim vs?iko službeno leto šteje za eno in pol. Dobo za dosego polne provizije je skrajšati od 35 na 30 let. Zvišanje bolnišnine na 90 odstotkov. Glede vseh nezgod je postopati po razširjenem zakonu iz 1. 1894. 15. Te predloge, ali vsaj najvažnejše imajo zato določeni dunajski zaupniki sporazumno s centralo sestaviti v spomenico in predložiti železniškemu ministerstvu. V spomenici naj bo natančno obrazložen položaj delavniških delavcev starih, kakor tudi podržavljenih delavnic, ter se na podlagi teh predlogov zahteva odpomoč. To spomenico naj železniškemu ministerstvu predloži in odločno zastopa v to izvoljena dcputacija. 16. Prvi majnik je razglašiti kot praznik. (Konec prihodnjič.) w Železničarji! Zahtevajte povsod Vaš strokovni list „Že-lezničar“. ZAPISNIK seje osrednjega delavskega odbora za okrožje c. kr. državnih železnic. (Seja se je vršila cine 28. novembra 1910 v prostorih c. kr. Železniškega ministrstva). (Konec) Clan Priesner opomni, da za kurilniške delavce še vedno ni uveden 52'/» - umi delavni teden in zahteva, da se ta uvede za vse delavniške delavce brez razlike obrata in tudi za vse delavce, ki so zaposleni pri materijalnih skladiščih; naJalje zahteva 54-urni normalni delavni teden za vse one delavce, ki so zaposleni pri takozvani menjalni^ službi. Lian Tantsin želi, da se ustvari normalno delavno razmerje, ki naj znaša 40 odstotkov službe in 60 odstotkov počitka, opaža pa tudi pomanjkanje delavnega reda za kurilniške delavce in premogarje. Poročevalec višji nadzornik Kom zanikava pomanjkanje službenega reda za kurilniške delavce in premogarje in pripomni, da je neposredno pre postavljeni odgovoren zato, če ni dovolj delavnih redov na razpolago. V imenu premogarjev prosi delegat Waldhauser, da se izda delavni red za to kategorijo, ker n. pr. od šestdesetih premogarjev njegovega kraja nima nobeden delav-neda reda; prosi nadalje, da se premogarjem kot delavcem menjalne službe dovoli 12-urna delovna doba kateri naj sledi 24-urni počitek, ker je sedanja razdelitev službe z ozirom na naporno delo nevzdržljiva. Zahteva, da se dosedanji opoldanski odmor podaljša in se pritožuje, da premogarjem ni niti dovoljeno, da se običajnih pet minut pred zaključkom dela poslužijo za umivanje in osebno čiščenje. Poročevalec višji nadzornik Kom po-jasnuje na podlagi tozadevnih predpisov delavnega reda izvajanja delegata Waldhau-serja in pripomni, da so za premogarje, kot menjalne delavce, itak veljavne določbe § 5. delavnega reda in je z ozirom na te določbe zanje določen deseturni delavnik; ravno tako se jih izplačuje po določbah § 7. delavnega reda in imajo dobiti v smislu S 4. vsak po eden delavni red. Glede omenjenih pet minut pred opoldanskim odmorom pripomni višji nadzornik Kor n, da je treba to zadevo, ker je lokalnega pomena, urediti pri delavskem odboru dotičnega ravnateljstva. Delegat Waldhauser se zahvaljuje za podana pojasnila in prosi, da se izda na direkcije poseben odlok po katerem naj se določi, da imajo ravnateljstva dolžnost delavcem takoj izdati delavni red. Član Priesner zahteva sprejem določbe v delavni red, da se ima s kurilniškimi pomožnimi delavci glede delavne dobe odslej postopati ravno tako kakor s profesijonisti; nadalje predlaga, da se uvede za delavce raznih obratov železniške službe enoten delavni čas in prosi tozadevne odredbe. Člana Tantsin in Dumpfort utemeljujeta zahtevo delaprostega prvega majnika. Delegat Rzehak vpraša, kakšno stališče zavzema državnoželezniška uprava napram zahtevi delaprostega prvega' majnika, ki je bila svoječasno odobrena od uprave bivše državnoželezniške družbe in izraža tozadevno bojazen delavstva, ki misli, da mu bo državnoželezniška uprava odvzela to pridobitev vsled podržavljenja železnic. Prosi, da se to vprašanje enotno reši. Od posameznih članov izražene želje se nato združijo v sledeče predloge: Sedaj uvedeni normadnevi naj ostanejo tudi v prihodnje v veljavi in se zanje plača polna dnina. Delavcem naj se da 1. maja prosto. Premogarjem, čistilcem kanalov in ku-rilniškim delavcem naj se dovoli vsaki mesec dva polno plačana službe prosta dneva. Za vse delavniške delavce brez razlike obrata in za vse delavce v materijalnih skladiščih naj se določi 52 in - urni delavni teden. Normalna delovna doba naj se določi za vse v menjalni služgi zaposlene delavce s 54. urami na teden. VžlSG zdravje dosežete! Vaša slabost in bolečine izginejo. Vaše oči, živci, mišice, kite se ojačijo. Vaše spanje postane zdravo, Vaša dobra počutnost se zopet vrne, ako vporabljate pristni Feller-jev fluid s znamko „Elsafluid“. Dvanajsterica za poskušnjo 5 kron franko. Izdeluje le lekarnar E. V. Feller v Stubici, Elsatrg 275 (Hrvatsko). Normalno delavno razmerje med službenim in počitnim časom naj se določi za vse v menjalni službi zaposlene delavce s 40. proti 60. odstotki. Za premogarje naj se uvede !2/24-urna služba ne da bi zato kaj zgubili na svojem sedanjem zaslužku in uvede naj se poldru-gourni opoldanski odmor. V zavodih za plin naj se skrajša delavna doba. Premogarjem naj se vroči delavni red. 5. Odškodnina za čezurno delo. K peti točki dnevnega reda povdarja član Tantsin, da delavstvo v obče želi, da se čezurno delo kolikor mogoče omeji. Ob nedeljah in praznikih naj se sploh ne dela; če je pa že iz ozira na nujno potrebna dela čezurno delo potrebno, potem naj se to delo tudi primerno odškoduje. Delegat Rzehak pojasnjuje način odškodovanja za čezurno delo pri nekdanji držav-noželdzniški družbi in pričakuje, da bo uprava državne železnice tudi na starih progah uvedla preizkušen način. Delegat Waldhauser je za 50-odstotno doklado pri dnevnem in za 100-odstotno pri nočnem čezurnem delu. Član Dumpfort povdarja, da je v temeljnih plačah velika razlika, tako da so v posameznih obmejnih krajih in celo v enem in istem kraju, kjer meji dvoje ravnateljstev, različne temeljne plače; prosi da bi ravnateljstva tozadevno sporazumno postopala. Nadalje zahtevata tudi člana Priesnei• in Dumpfort, da se temeljne plače v obče povišajo in da se določi normalno povišanje dnin. Predsednik opozarja člane, da spada izražanje mnenja o plačilnih vprašanjih, v delokrog delavskih odborov. Temu nasprotujejo nekateri delegati, ki trde, da se jim v delavskih odborih nasprotno priporoča. Člani izrazijo nato sledeče svoje mnenje: Čezurno delo naj se v delavnikih zaračuna poldrugokratno; ob nedeljah in praznikih pa dvakratno; nočni dobi se smatra čas od 8. ure zvečer do 6. ure zjutraj. 6. Dobava kuriva. Pri razpravi te točke predlaga član Tantsin, da se dovoli dobava kuriva- tudi onim uslužbencem v pokoju, ki niso člani provizijskega sklada, pa vendar dobivajo tekočo miloščino in da se tozadevno popravi inštrukcija VIII. Delegat Rzehak se pridružuje temu predlogu in predlaga dodatno naj se ta ugodnost dovoli tudi nekdanjim delavcem bivše državnoželezniške družbe brez razlike če so avstrijski ali pa ogrski podaniki. Član Dumpfort je zato, da se oddaja kurivo po režijskih cenah vsem onim, ki so čez eno leto nepretrgano v železniški službi. Delegat Beck prosi za izdajo odloka, ki naj določa dobavo kuriva na podržavljenih železnicah in omogočitev nabave življenjskih potrebščin v skladiščih. Predsednik opomni, da se železniško ministrstvo že peča s to zadevo. Člani izreko nato sledeče mnenje: Inštrukcija Vlil. naj se v toliko spremeni, da odslej dobivajo vsi delavci, ki so eno leto nepretrgano v železniški službi, kurivo po režijskih cenah; ravnotako naj dobivajo kurivo tudi oni delavci brez razlike podaništva, ki dobivajo tekočo miloščino. Ker je dnevni red izčrpan predlagajo člani še sledeče zadeve: Član Priesner prosi, da se dovoli vsem delavcem, ki so člani provizijskega sklada, po enoletnem službovanju vožne legitimacije za vse domače proge kakor jih imajo definitivni usiužbenci in da se dovoli vsem delavcem, ki so nepretrgano tri leta v službi časovne legitimacije za vožnjo po cenah za osobje in to na domačih progah. Delegat Beck povdarja zdatne prihranke, ki bi jih imela uprava vsled tega ker bi izdala legitimacije s slikami; prihranila bi na tiskovinah, na osobju in času, kar bi pa tudi delavstvu koristilo. Da bi se to ugodnost zlorabljalo, je izključeno. Člani Tantsin, Dumpfort in Priesner so tudi za izdajo voznih legitimacij s slikami. Zadnji priporoča, da se dovoli ta ugodnost tudi onim delavcem, ki dobivajo tekočo miloščino. Nadalje predlaga član Tantsin spomenico kotlarjev, ki se bavi s škodljivimi posledicami pneumatičnega orodja in prosi, da železniško ministrstvo to spomenico temeljito prouči in ji ugodi. Končno se pritožujejo člani Dumpfort, Priesner in Tantsin glede postopanja posameznih ravnateljstev, ker ne upoštevajo opravičene želje delavstva. Član Tantsin se pritožuje, da se vkljub določbi S 6. za delavske odbore veljavnih pravil delavskim odbornikom ne vročuje zapisniških prepisov. Predsednik je vzel te pritožbe na znanje in zaključil sejo ob 2. uri popoldne. Predsednik: Dr. Boess, 1. r. Overovatelj: Zapisnikar: Karol Tantsin, 1. r. Dr. pl. Riebler, I. r. Ljubljanske občinske volitve. Dne 23. t. ni. bodo v Ljubljani občinske volitve na podlagi novoskrpucanega volilnega reda, ki nosi v svoji celoti pečat političnega ropa in klerikalne nasilnosti. Volilno gibanje je trajalo več mesecev in je bilo, kar se tiče klerikalnih in liberalnih ljudskih sleparjev, precej živahno. Prirejali so se brezštevilni shodi, na katerih so si nasprotniki predba-civali največje lumparije in trezno razmišljajočemu volilcu ni bilo težko uganiti resnico v tem čednem boju. Naša stranka se ni dala zvabiti v politično areno meščanskega blata, zato pa je mirno in dosledno razvijala potrebno agitacijo med svojimi somišljeniki in onimi, ki še ne hirajo na omehčanju možgan. Naše delo je bilo tudi precej lahko, kajti kdor ni popolnoma slep in gluh. ta je že sam spoznal „plodonosno“ delovanje klerikalnih in liberalnih pijavk in prav nič mu ne bo treba priporočati teh ali onih kandidatov. Za železničarje kot delavsko kategorijo s stalnimi dohodki, katera najobčutneje trpi pod vplivi naraščajoče draginje stanovanj in živil, je važno, da si nekoliko bliže ogledajo ljudi, ki se jim vsiljujejo kot njih zastopniki v bodočem občinskem svetu. V prvi vrsti prihaja v poštev takozvana narodno-napredna stranka, ki pa prav za prav že davno ni več stranka, temveč zmes ljudi, katerim se sline cede po koritu in ki sami ne vedo kaj hočejo. Ta skupina torej krošnjari med železničarji s svojimi „n£\jbolj-šimi" kandidati in neusmiljeno udriha po klerikalcih, ker so baje oni zakrivili neznosno draginjo. Pri tej trditvi pa gospoda popolnoma pozabi, da je imela desetletja ljubljansko občino v neomejeni oblasti in da ves ta čas nje slavni gospod Hribar ni imel toliko časa, da bi se pečal tudi nekoliko z vprašanjem aprovizacije. Da je dandanes tozadevno že v vsaki večji vasi bolje preskrbljeno nego v Ljubljani, tega seveda slavni tržni nadzornik Ribnikar ne ve, tega pa ne vedo tudi druge narodnjakarske kapacitete in vsled te nevednosti domnevajo, da tudi volilci nimajo tozadevnih informacij in da se jih torej po staroobičajni ljubljanski navadi poljubno lahko farba. Da je danes Ljubljana najdražje avstrijsko mesto, je v prvi vrsti krivda popolnoma nezmožnih liberalnih politikov in vsako zvračanje krivde na druge je, malo rečeno, lumparija. S tem seveda ni rečeno, da so klerikalci boljši, nasprotno nas deželno gospodarstvo in gospodarstvo v klerikalnih podjetjih uči, da so tudi klerikalci ravno taki veleumi kakor liberalci in da se tudi pod njih režimom ne bodo razmere zboljšale na korist nižjih slojev. Vse obljube iz ene in iz druge strani so torej nesramen humbug, zanašajoč se na nerazsodnost volilcev. Delavstvo v obče in posebno železničarji bodo pri volitvi kakor en mož pokazali, da ne potrebujejo več liberalnih in klerikalnih varnhov, ki jim pred vsakimi volitvami zidajo v zraku gradove, ki takoj po volitvi zopet izginejo, temveč da postanejo rajši sami svoje sreče kovač. Dosedanje izkušnje v državnem in deželnem zboru kakor tudi v občinskem parlamentu nas uče, da je naš največji sovražnik meščanstvo in to brez razlike stranke. Naše interese so neštetokrat izdali klerikalni poslanci, zanje nastopali pa tudi niso ne enkrat liberalci, torej ne moremo zaupati niti prvim, pa tudi ne drugim, ce danes g. prof. Reisner povdarja, da pač pripozna, da bivši občinski zastop ni storil svoje dolžnosti napram nižjim slojem, potem mu lahko enostavno zalučimo v obraz, da so ravno to trdili njegovi predniki dokler so bili kandi-datje, da so pa vse pozabili v trenutku, ko so zasedli poželjeni stolček na mestnem magistratu. In kakor so bili politično nepošteni bivši liberalni občinski svetniki napram nižjim slojem, tako bodo nepošteni tudi bodoči svetniki liberalnega, klerikalnega in nemškega pokoljenja, ker je enostavno nemogoče ob enem zastopati interese izkoriščevalcev in izkoriščanih. To dejstvo je navidezno neznano liberalnim kakor klerikalnim agitatorjem, znano pa je železničarjem iz neštetih tozadevnih izkušenj in zato bodo vsi do zadnjega volili v vseh treh volilnih razredih dne 23. t. m. tiste kandidate, ki jih jim priporoča socialno-demokratični volilni odbor. Vršili so se sledeCi shodi in zborovanja. Ptuj. Dne 27. marca t. 1. se je vršil občni zbor tukajšnje krajevne skupine. V odbor so izvoljeni sledeči sodrugi: Ljudevit Illerschitz, predsednik; Josip Brun/Heker, podpredsednik; Alojzij Blagar, blagajnik; Henrik Kosmat, Rudolf Lah, zapisnikarja; Ivan Vučah, kontrolor; Vincenc Sisinger, knjižničar; Pavel Bervardg, Oton Weissenstein, Štefan Zimerleit, Fran Jug, odborniki. Mesečni shodi se vršijo prvo nedeljo po 10. vsakega meseca v Pesserlovi gostilni. Knjižnica je odprta vsako nedeljo predpoldne od */* 10.—12. ure. Trst, V. Dne 4. t. m. se je vršil občni zbor tukajšnje krajevne skupine. V odbor se je izvolilo sledeče sodruge: Julij Juhardt, predsednik; Ivan Phjhrih, Ivan Beer, podpredsednika; Karol Supanz, Josip Reclieljn Fran Zupančič, blagajniki; Karol Kremžar, Rudolt Vlgsiak, zapisnikarja; J. Schmalstieg, Ivan Voitl, Liborij Scher-zer, in Josip Tuma, kontrolorji; J. Blitzner, K. Hruška, Albin Bočite, Mastnag, Javornik, Karnmerstatter, Sulič in Kovarek, odborniki' 10 zapovedi 7.n zdravje in 10 zapovedi za kmetovalca, vsake posebej tiskane, dobi vsak človek zastonj v lekarni Trnkoczy zraven rotovža v Ljubljani. V tej lekarni se tudi oddajo zdravila p. t. članom okr bol. blagajne v Ljubljani, bol. zavodu c. kr. tob. tovarne in bolniške blagajne južne železnice. Kavarna IJNIONE-Trst Ulicn Caserina in ulica Torre liinnca = Napitnina je odpravljena. =— Veliktt zbirka političnih in leposlovnih revij „ in časnikov v vseh jezikih. - — Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska Dragotin Priora v Kopru.