Kakovost ne odtehta napak V prvem četrtletju letošnjega leta so se pojavljale kot največje naročnlce Izdelkov podjetja DOM v tujinl Itali/a, ZRN, Vellka Britanija, Avstrija In še ZDA, dr-žave zahodne Evrope In Llbanon. Izvoz v Libanon so ustavili, ker zaradi vojnega stanja tja ne vozijo ladje. Zaradi močno zapletenega in vedno vprašlji-vega prevoza z ladjami ra-zmišljajo tudi o ukinitvi izvo-za v ZDA in Veliko Britanijo. To se morda sliši kot nedo-pustno ravnanje, vendar je pošiljanje lesne galanterije in pletenih izdelkov na ti dve tr-žišči tako negotovo, da zahte-va nadpovprečne napore. Iz-delki so lahki in ladjarji zato pogosto puščajo njihove za-bojnike v pristaniščih in tako ne dospejo pravočasno do na-ročnika. Za Veliko Britanijo potre-bujejo posebne vagone za pre-voz preko Rokavskega zaliva. Teh vagonov pri nas nimajo in delavci Doma morajo opra-viti nadpovprečno veliko po-ti, da jih dobijo in pošljejo na-ročeno blago na Škotsko. Sploh imajo z vagoni velike težave. Kljub temu, da so po količini drugi največji odje-malec vagonov za zahodnoe-vropsko tržišče v Mostah, mo-rajo žal iskati vagone pogosto »po zvezah«. Tujega kupca ce-nijo in tudi vedo, da neusmi-ljeno črta naslednje naročilo, če se ne držiš dogovorjenih rokov, količin in kakovostj. Na tak spodrsljaj pa čakajo domači konkurenti, še bolj pa dobavitelji pletenih izdelkov iz vzhodnoevropskih držav in daljnega vzhoda. »Naši dolgoletni naročniki nam priznavajo kakovost,« je razčlenila razmerje z njimi di-rektorica zunanje trgovine Radojka Pogačnik, »ne spre-jemajo pa naših slabosti. Je-drnato in odločno pravijo: uredite vendar že neurejene stvari. In, če se napake pojav-ljajo dalj časa, se zgodi celo, da dajo naš izdelek v kopira-nje izdelovalcu na daljnem yzhodu. Ti lahko hitro ukre-pajo in pošljejo v zahodno Evropo izdelek v najkrajšem času. Naročniki nam tudi pri-povedujejo, da pri izvoznih nalogah opažajo, da vzho-dnoevropske države strnejo vse notranje sile proizvajalcev prevoznikov, izvoznikov, pa tudi državne uprave, da bi lahko ustregli naročniku. Pri nas žal čakajo posamezniki le na to, da bo enemu spodrsnilo in bo lahko, običajno pod slabšimi pogoji, sedel na nje-govo naročilo.« Lani so iz Trgovskega po-djetja DOM izvozili za 1,8 mi-lijona dolarjev pletarskih iz-delkov, suhe robe in domače obrti. Letos naj bi se ta števil-ka vzpela na dva milijona do-larjev. Za to 260-člansko pro-izvodno in trgovsko delovno organizacijo je to velika ob-veznost. »Poleg že utečenega izdelo-vanja pletarskih izdelkov, su-he robe in domače obrti si pri-zadevamo še razširiti koope-racijo. Menimo, da je prav se-danja gospodarska kriza čas, ko se bodo mnogi pripravljeni oprijeti tudi takega dela. Po-govarjamo se o določenih vla-ganjih za pridobivanje suro-vin v drugih republikah, pre-cej močni pa so tudi stiki z nekaterimi slovenskimi kme-tijskimi zadrugami, kj naj nam bi pomagale pri oživlja-nju domače obrti na njihovem ozemlju. Mi priskrbimo suro-vine ali polizdelke in proiz-vodni program; razumljivo pa je, da imamo za taka naročila tudi tržišče,« je označilapod-lago sedanjih stabilizacijskih prizadevanj, ki naj bi dala več izdelkov, sekretarka delovne organizacije Breda Fojkar. »Pri' razširjanju domače obrti po podeželju in mest-nem obrobju bo potrebno še bolj razVieliti statusni položaj izdelovalcev. Ker je s čisto do-mačo obrtjo premalo zasluž-ka, se odločajo za popoldan-sko ali redno obrt. Ta pa za-hteva kar znatna zagonska sredstva in veliko tvarin, predvsem lesa, ki pa ga zaradi izvoza v skoraj surovem sta-nju, ni dovolj na voljo. Ce smo opredelili proiz-vodno in zunanjetrgovinsko dejavnost delovne organizaci-je DOM, nainenimo nekaj stavkov še domači trgovinski mreži. Pretežni del njihovih prodajaln je v središču Ljub-ljane, zato, ker pač prihaja sem največ tujih gostov. In, kako so usposobljefti, da bi jim lahko postregli tekoče, strokovno in prijazno? »Priznavamo, da nam je v času odliva trgovk v banke odšlo zelo veliko dobro uspo-sobljenih in preverjenih de-lavk. Te delavke so znale tudi po dva ali več tujih jezikov, dobro so obvladale stroko in so se lahko samozavestno ob-našale v prodajalni in kupcu povsem ustregle. Ker smo del teh prodajalk izgubili, bomo morali nameniti več pozorno- sti etnografskemu in jezikov-nemu usposabljanju sedanjih delavk. Prav posebno nas skrbi prihod prve generacije trgovk iz šol usmerjenega izo-braževanja. Bojimo se, da bo zaradi preredkega srečavanja s prodajalno in njenim življe-njem, strah pred kupcem pre-dolgo tičal v njih in bodo kup-ci pogosto odhajali iz trgovine nerazpoloženi. Tolažimo se lahko le s tem, da se to ne bo dogajalo samo pri nas.« S. J.