Kriza našega Ijudskega šolstva V zadnjem času se vedno pogosteje pojavljajo pritožbe, bodisi s strani staršev in učiteljev ter našega dnevnega časopisja, da ni prišel razvoj našega ljudskega šolstva samo na mrtvo točko, ampak da drvimo z usodno naglico že navzdol. Ustanova, ki bi morali imeti nanjo večjo pozornost kot na zenico v očesu, stoji tu kot pokvarjen stroj in ni ga, ki bi z veščo in modro roko uravnal ustavljeni in do skrajnosti komplicirani sestav. Moder gospodarstvenik bi gotovo zavrgel stroj, ki zaradi okorelosti in nepraktičnosti ne deluje več in si nabavil za vsako ceno kaj boljšega. Isto pravilo bi moralo veljati tudi za kulturne ustanove, zlasti tako važne kot je naše šolstvo. V času sklepanja državnega proračuna je zadnji čas, da se popravi zastareli birokratizem, ki ne pripusti šolstvu onega neoviranega razvoja, ki ga zahteva ta ustanova. Naravnost neodpustljivo je, da imamo v naši banovini v dvajsetem letu po zedinjenju skoro 300 razredov brez učiteljev in da čaka istočasno na cesti 450 učiteljskih abiturientov, ki jim bo ta bridka doba vtisnila v duše za vse življenje neizbrisen čut zagrenjenosti. Pa recimo, da so nam socialni čuti popolnoma otopeli — kako bomo zagovarjali pred neizprosno sodbo zgodovine dejstvo, da je v tem in tem prosvetljenem letu pri narodiču na najnevarnejši točki sredi evropskega vrtinca ostalo skoro deset tisoč otrok deloma brez učiteljev, deloma pa z zelo okrnjenim poukom, ker ni bilo virov za kulturne potrebe naroda in za rešitev duhovne in telesne propasti skoro pol tisoča mladih inteligentov. Ovira pa niso tu samo materialna sredstva, ampak tudi naš nesrečni centralistični aparat, ki je žalosten ostanek liberalnih dr- žavnih konstrukcij. Tudi če je jutri dovoljen kredit za nastavitev novih učiteljskih moči, bo minulo prej pol leta, da oberejo te prošnje vse mogoče instance in se po isti poti vrnejo nazaj. Včasih minejo celi tedni, da dobi prosilec, oziroma oblast, vse mogoče in nemogoče priloge. Dokler se ta negibčnost uradnega aparata popolnoma ne izpremeni in poenostavi, do takrat bo stalno pomanjkanje učiteljskih moči, pa če jih danes nastavijo sto več kot je razredov v banovini. Če kje kak učitelj oboli, po teh čudnih uradnih potih sploh ni pričakovati nadomestila. Tako ima celo Ljubljana stalno po več razredov brez učitelja, ker za obolele ni nadomestila. In vendar čaka na deželi toliko družinskih očetov, ki žele v mesto, da bi laže šolali svoje otroke. Mimo praznih razredov pa hodijo brezposelni učiteljski abiturienti s čudnimi mislimi v srcu. — Domače oblasti v banovini ne morejo tega žalostnega pojava prav nič izboljšati, ker imajo le dolžnosti reševati akte in predlagati. Nered na naših ljudskih šolah glede učiteljskih moči bo vladal vse dotlej, dokler ne dobe šolski nadzorniki oblasti, da smejo v svojem okraju sami začasno dodeljevati učiteljstva tja, kjer je največja potreba in dokler ne bo dobila banovina pooblastila prosvetnega ministrstva, da lahko tudi ona vsaj začasno nastavlja učiteljske abituriente, ne da bi čakala odločitve centrale. Tako misli devet in devetdeset odstotkov državljanov ¦— ki sploh razmišlja o tem — in vendar se to ne izvrši. Zamislimo se v položaj, da bi se godilo tako pri naših prometnih napravah in bi kar naenkrat ostala cela množica železniških postaj brez vodilnega uradništva. Stokrat bi se premislil vsak, preden bi vstopil v železniški voz. Tem pomanjkljivostim naše šo-lske politike se pridružuje zlasti še ena, ki bi jo bilo treba že tudi enkrat odpraviti. Zakon — ozirorna njegov poznejši popravek — čisto točno določa, da ne sme priti na enega učitelja več kot 70 učencev. To število je maksimalno in sc je določilo le v sili razmer, ko so bile še občine dolžne skrbeti za ves šolski proračun. S prevzemom večine šolskih bremen s strani banovine so podeželske občine zelo razbremenjene. A vendar se dobe po deželi še ljudjc, največ iz vrst tako zvanih velikašev, ki še sedaj nasprotujejo razširjenju šole v večrazrednico, čeravno so dani vsi pogoji za to. Res da gre oblast vedno preko takih zaostalih in sebičnih osrečevalcev podeželja, a vendar znajo taki ljudje delati šoli in učiteljstvu še na- prej neprilike, češ, včasih je učil učitelj po sto in več otrok, pa so se več naučili kot danes. Taki očitni nasprotniki ljudske kulture bi ne smeli sedeti v šolskih odborih, pa naj zavzemajo kakršen koli položaj. To so gnili tvori na našem narodnem telesu in so navadno nasprotni tudi vsem drugim inštitucijam, ki ne služijo direktno njihovim osebnim interesom. Take in podobne razmere niso v prid našemu šolstvu, ne narodu in ne državi. Kdor pa ob dvanajsti uri ne uvidi vsega tega in ne zastavi vseh svojih sil, da se naše šolstvo reši neizogibne propasti, naj ne zavija oči kot prijatelj Ijudstva, ampak naj bo zaznamovan kot cokla naše narodne kulture. —ar.