86 ZGODOVINA ZA VSE onostranstvu niso več videli privilegiranega po- dročja svoje investicijske dejavnosti. Postopno spreminjanje odnosa do smrti in življenja, ki se je na zunaj kazalo tudi v spremi- njanju pogrebnega obredja, je seveda teklo vzporedno s sekularizacijo družbe. Čeprav so v primerjavi z mesti ruralna okolja dlje časa ostaja- la zvesta tradicionalni viziji bivanja (v njej je ver- ska vnema posameznika in skupnosti zagotav- ljala blagodejni poseg božjega v človeške zade- ve), je tudi v breških vaseh v teku prejšnjega sto- letja vera vse manj ostajala neogibna in samou- mevna danost, ampak je vse bolj postajala pred- met izbire. Ricmanjska afera, ki je na začetku 20. stoletja razburjala slovensko politično javnost, se vsekakor ne bi mogla zgoditi sredi prejšnjega stoletja. Že samo dejstvo, da so več kot tretjino oporok (v nekaterih obdobjih pa skoraj polovico) zapu- stile ženske, je pred avtorico postavilo vpraša- nje, ali drži do nedavnega splošno veljavna teza o družbeno in gospodarsko submisivnih kmeti- cah v starorežimskem svetu. Natančna analiza oporok je pokazala, da gre pri omenjeni tezi za stereotip, ki nikakor ne zdrži kritičnega pretre- sa. Nasprotno. Ena od dolgoročnih pomembnih socialnih posledic zbliževanja kmečkega zaled- ja Trsta z mestom je bila namreč krepitev vloge žensk, ki so bile v tradicionalni skupnosti po- membne nosilke družinskega gospodarjenja. Tega svojega statusa so se dobro zavedale, in kot dokazujejo oporoke, so ga tudi pravno uveljav- ljale. V stoletje trajajočem obdobju spreminjanja tradicionalnega, skorajda avtarkičnega vaškega gospodarstva v Bregu, so gospodarske odnose s Trstom vzdrževale Brežanke, ki so se množično ukvarjale s krušarstvom. Šele na začetku 20. sto- letja je oporoka postala domena moških. Odri- vanje žensk v družinsko okolje, postopno opuš- čanje krušarstva in povečan nadzor nad žensko populacijo so slabili žensko gospodarsko vlogo in tako omejevali njihovo vmešavanje v družin- ske strategije. Z analizo oporok pa je avtorici uspelo osvetli- ti tudi znotrajdružinska razmerja. V nasprotju s prevladujočo tezo številnih zgodovinarjev na evropskem zahodu o neobstoju čustvenih vezi v kmečki družini starega reda (šlo naj bi za raz- merja, ki so izključno podrejena materialni ko- risti), je avtorica prišla do pomembnega za- ključka, da so bile čustvene vezi v tradicionalni kmečki družini močnejše kot se domneva. Ta teza je povsem v skladu z nekaterimi najnovej- šimi spoznanji, zlasti francoskega zgodovino- pisja. Čeprav je Marta Verginella svojo knjigo opre- mila s podnaslovom Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju, je njeno delo v bistvu nadvse prepričljiva zgodba o postopnem spre- minjanju tradicionalnega kmečkega sveta v oko- lici Trsta, ki je - podobno kot drugod - potekal nadvse protislovno (ob upiranju starega nove- mu srečamo tudi oblike sožitja in nekonfliktne- ga prilaganja). Z natančnim branjem poslednje volje breških kmetov in kmetic ji je uspelo od- streti tančico, ki prekriva življenje "malih ljudi" in vstopiti v svet kmečke zasebnosti in družab- nosti. S tem pa ji je uspelo nazorno osvetliti po- stopno spreminjanje "modela sveta", torej siste- ma idej, podob in norm, ki uravnavajo in vodijo človekovo obnašanje in mišljenje. Janez Cvirn DOLENJSKA V REVOLUCIJI PRED STOLETJEM IN POL Stane Granda, Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49. Dolenjska založba-Znanstvenora- ziskovalni center Slovenske akadmije znanosti in umetnosti (Seidlova zbirka; knj. 15), Novo mesto 1995, 522 strani. V Seidlovi zbirki izdaja novomeška Dolenjska založba znanstveno literaturo, ki sicer ni izbira- na po ozkih lokalnih kriterij, a kljub temu v njej prevladujejo dela o Dolenjski in Dolenjcih. Pet- najsto knjigo v zbirki je napisal zgodovinar Sta- ne Granda, domačin iz Novega mesta in sodela- vec Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Monografija Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 je nekoliko prirejena doktorska diserta- cija. Problematiko leta 1848 na Dolenjskem je Granda strnil v več zajetnejših poglavij. Uvodo- ma nas opozori na gospodarske in socialne raz- mere na Dolenjskem v prvi polovici 19. stoletja. Že iz tega orisa je jasno, da so bili "izpolnjeni po- goji" za revolucionarno vrenje: kmečko nezado- voljstvo zaradi fevdalnih bremen, neprijaznost nove povzpetniške gospoščine, gospodarska VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 87 zaostalost, zdravstvena nerazvitost in kulturna zanemarjenost, temu pa so se v začetku leta pri- družile še tri katastrofe, poplave ob Krki, potres pri Litiji in pomanjkanje mošta in drugih živil za- radi slabe letine 1847. Avtor nam zatem zaradi različega razvoja ločeno predstavi meščansko re- volucijo, kjer so glavno vlogo odigrale narodne straže, in podeželje, kjer je revolucija zaradi pre- vladujočega agrarnega gospodarstva pustila močnejši pečat kot v mestih, vse pa se je vrtelo okoli odprave fevdalnih bremen. Upornost kme- tov so hoteli grščaki marsikje miriti na preizku- šen način - z vojsko. Toda z vzrdrževanjem vojaš- tva so bili povezani veliki stroški. Pa tudi novo- meški okrožni glavar ni bil najbolj navdušen nad tem, da bi z vojsko še nadalje ščitili fevdalni si- stem in je tako višjim slojem jasno pokazal, da prihaja čas sprememb in da je nekaterih nekda- njih privilegijev nepreklicno konec. Leta 1848 si tako graščaki niso upali pobirati niti tistega, kar jim je sicer še pripradalo, kajti zavedali so se, da bi politika sile v tako razgretih razmerah sprožila še hujše povračilne ukrepe s kmečke strani. Kot zelo pomembno za politično angažiranje je Granda temeljito obdelal volitve najprej za frankfurtski in nato še za dunajski parlament. Za prvo politično angažiranje širšega dela prebi- valstva bi lahko, z ozirom na dotedanjo neizku- šenost na tem področju, rekli, da je potekalo na zavidljivem nivoju. Agitacija za "naše" kandida- te, razen redkih izjem dokaj korektne volitve, ob tem še široko razpredeno peticijsko gibanje z zbiranjem podpisov za Zedinjeno Slovenijo, pa tudi precejšnja iznajdljivost politično sicer "ne- pismenih" dolenjskih poslancev na Dunaju, pre- cej odstopajo od ustaljenih pogledov na vase za- prtega dolenjskega kmetica. Še na mnogih mestih v Grandovi knjigi se nam ruši v podzavesti zarisan že kar preveč idiličen pogled na bogaboječega, na zemljo navezane- ga, zaostalega in lahko vodljivega dolenjskega kmeta. V odnosu do cerkve je bil kmet ravno to- liko na župnikovi strani, kot je bil župnik na kmečki, to pa leta 1848 ni bilo najbolj preprosto. Poleg tega so se leta 1848 kmetje naučili ščititi svoje pravice, to pa je pustilo bolj daljnosežne posledice. Kajti največja težava v letih po revolu- ciji je bila "prepričati" kmete k ponovni pokorš- čini, spoštovanju oblasti in plačevanju pristoj- bin, ki so jih še bili dolžni. V analizi meščanske revolucije je Granda zavr- nil včasih preveč poudarjene nacionalne prvine v dogodkih in kot pomembnejša ocenil gospo- darska in socialna vprašanja ter odnos posamez- nikov do revolucije. Na ta način je, denimo, oz- načil tudi eno temeljnih pridobitev revolucije, narodne straže. Nasprotja med novimi narodni- mi in starimi meščanskimi stražami niso bila sad nacionalnih konfliktov (saj Nemcev v dolenj- skih mestih ni bilo ravno veliko), temveč so bila plod različnih odnosov do revolucije. Duha du- najske, po kateri so se zgledovale, narodne stra- že v "provinci" niso najbolje dojele, na odnos starega in novega pa so vplivale tudi osebne am- bicije in zamere. V Kostanjevici je tako bojda prišlo kar do preimenovanja stare meščanske v novo narodno gardo, v Krškem sta živeli ena ob drugi, v Novem mestu pa sta si stali nasproti, saj so se v narodni zbrali zagovorniki revolucije, v meščanski pa meščani konservativnih nazorov, ki so (zopet) prišli na svoj račun po zlomu revo- lucije. V monografiji Dolenjska v revolucionarnem letu 1848/49 so v ospredje stopila nekatera nova imena, ki jih doslej nismo dovolj ali pa sploh ni- smo poznali, pa so vsekakor bile impozantne osebnosti svojega časa. Med najbolj zanimivimi je manjši trgovec iz Krškega Jurij Gajer, ki je po- stal pravi "ljudski tribun" v svoji okolici in postal strah okoliških birokratov. V pravolitvah v frank- furtski parlament v Leskovcu so njegovi pristaši pognali krškega okrajnega predstojnika v beg v Ljubljano, na volitvah v dunajski parlament pa je že v prvem krogu zmagal z absolutno večino. Na Dunaju in nato v Kromerižu se je v družbi poli- tično bolj izkušenih ljudi kljub preprostemu ro- du in mladosti dobro znašel, se seznanil z vid- nejšimi liberalnimi politiki svojega časa in več- krat spretno posegel v parlamentarno razpravo. Dolenjski poslanci so v parlamentu običajno potegnili z levico, česar tudi ne moremo ravno preprosto umestiti v šablono o tradicionalni do- lenjski konservativnosti. Ob prebiranju tega odličnega dela se nam zru- ši tudi stereotipna črno-bela slika o negativnih predstavnikih starega sistema in pozitivnih no- silcih revolucionarnih idej, ki je tudi v starejših historiografskih delih sicer ne najdemo, je pa bi- la v našem prostoru prisotna ob posplošenem ideološkem ocenjevanju preteklosti. Le kako naj si sicer razlagamo vlogo kasnejšega zadnjega ljubljanskega nemškega župana Antona Lascha- na, ki je leta 1848 moral veljati za liberalca, ali novomeškega okrožnega glavarja Antona pl. Laufensteina, ki se javno sicer ni opredeljeval za VSE ZA ZGODOVINO 88 ZGODOVINA ZA VSE revolucijo, je pa pokazal, da nima nič proti zago- vornikom revolucije in da ga bolj motijo biro- krati starega kova, ki so stvari pripeljali tako da- leč, da je prišlo do revolta nižjih slojev. Zato pa je bil v porevolucijskih letih brez službe, kar tudi kaže, da kazenske politične premestitve in upo- kojitve niso samo stvar nekaterih političnih si- stemov. "Iz disciplinskih in političnih vzrokov" je mo- ral Novo mesto zapustiti tudi Franc Polak. Ta si- cer pijači, še posebej žganju, vdani izobraženec, je 6. januarja 1848 sodeloval pri krstni uprizori- tvi Linhartovega Veselega dne v Novem mestu, bil navdušen pristaš idej revolucije ter urednik in pisec večine člankov prvega dolenjskega ča- sopisa Sloveniens Blatt, ki je prenehal izhajati po premestitvi Polaka iz Novega mesta. Ta časo- pis je v Grandovem delu deležen prve temelji- tejše analize, čeravno je Polaka že Janez Trdina v Bajkah in povestih ocenil za "ženijalnega". Slo- veniens Blatt so, večinoma po njegovi zaslugi, izražale težnjo dela meščanstva po novi, bolj li- beralni, meščanski Avstriji. Toda tega je bilo po razpustu parlamenta marca 1849 konec in Do- lenjska je bila pahnjena nazaj v mrtvilo. Kajti, kot ugotavlja Granda, posamezni politični dogodki na Dolenjskem v naslednjih desetletij so sicer imeli določeno politično težo, niso pa dosegli vrenja, značilnega za leta 1848/49. Lepo in lahko berljivo delo je dostopno znans- tvenikom in laikom. Da delo ni namenjeno zgolj domačemu trgu, nas prepriča za tovrstno litera- turo neobičajno obsežen, več kot petdeset stra- ni obsegajoči povzetek v nemškem prevodu. Domačemu "neznanstvenemu" trgu pa delo približuje lahko berljiv in razumljiv jezik, ki po- staja odlika večine novejših slovenskih historio- grafskih del. Slovensko zgodovinopisje se očit- no odreka neposrečenim "argumentom", da je lahko znanstveno samo tisto delo; ki je pisano na tako "visokem" nivoju, da je laiku nerazumlji- vo in nedosegljivo. Knjigo Dolenjska v revolu- cionarnem letu 1848/49 poživljajo še številne re- produkcije dokumentov in vedut dolenjskih krajev, ki bodo verjetno zelo zanimive zlasti za Dolenjce, ki bodo lahko videli, kako "velik" je bil njihov kraj v preteklosti. Po opremi sodi Gran- dova monografija vsekakor med imenitnejše zgodovinarske knjige o slovenski preteklosti. Upajmo, da bo v tem našla v svoji stroki vse več posnemovalcev in da se bo slovenska historio- grafija tudi po tej plati vse bolj približala širšemu krogu bralcev. Leto 1848 je bilo v slovenskem zgodovinopis- ju sicer že pogosto tema historiografske obdela- ve, toda tako temeljitega dela kot ga je za Dolenj- sko opravil Granda, doslej še nismo imeli in le upati je, da bodo napisane še sorodna študije za ostale slovenske dežele, saj razvoj ni potekal po- vsod po istih obrazcih. S tako temeljitim delom nam je postala preteklost Dolenjske bližja in bolj razumljiva, za dogodke pred stoletjem in pol pred domačim pragom pa lahko sedaj Do- lenjci rečemo, da smo o njih bolj poučeni kot drugi Slovenci. Monografija Staneta Grande je bila sredi de- cembra 1996 skupaj s še šestimi drugimi deli o Novem mestu, izdanimi v letu 1996 (koliko slo- venskih mest se lahko pohvali s takšno "produk- cijo preteklosti"?), predstavljena na prireditvi v novomeškem Kulturnem centru Janeza Trdine. Žal, po stari navadi, na prireditvi ni bilo novinar- jev osrednjih slovenskih medijev, nacionalne te- levizije in radia ter največjih časopisnih hiš, tako da je predstavitev - ne po krivdi piscev knjig - zopet dobila bolj lokalni značaj. Kajti fotomono- grafija o Novem mestu se lahko primerja z dru- gimi sorodnimi orisi slovenskih mest, tudi ljub- ljanskimi, ki jim je običajno odmerjeno ustrezno mesto v največjih slovenskih medijih. In če sto- letnica ljubljanskih bolnišnic, zgrajenih po po- tresu na Zaloški cesti, ni bila ovekovečena v tako imenitni monografiji kot Prvih sto let novomeš- ke bolnišnice, to še ni vzrok za "spregledovanje" slednje. Pa tudi 250-letnica novomeške gimnazi- je ni in ne more biti zgolj lokalna dolenjska za- deva, kar je, konec koncev, pokazala tudi ude- ležba visokih gostov na osrednjih prireditvah v oktobru. Do enakega primera je prišlo ob prire- ditvah ob stopetdeseti obletnici krstne uprizori- tve Linhartivega Matička januarja letos. Toda za nacionalno radio-televizijo in največje sloven- ske časopise je Novo mesto očitno svetlobna le- ta daleč (ali pa imajo na dolenjskih "ekspozitu- rah" ljudi, ki ne znajo pravilno presojati pomena prireditev v lastnem okolju). Toda Dolenjci so z vsemi temi knjigami in prireditvami jasno poka- zali, da Novo mesto ni in noče biti kulturna pro- vinca. Očitno pa bo potrebno še nekaj časa, da bodo to doumeli tudi ostali, ki jim je spremljanje in skrb za kulturni razvoj že kar poklicna obvez- nost. Aleš Gabrič VSE ZA ZGODOVINO