Štev. IS. "V Xj3-ia."folja,aa.i, lO. clstoTora, 1890. Xjetnils: XIX. Shod slovenskih poslancev. Slovenski poslanci, ki zastopajo slovenski narod v deželnih zborih in v državnem zboru s poslanci, ki zastopajo Slovane istrske, sešli so se v številu 51 članov v dan 2. oktobra t. 1. v slovenski čitalnici v Ljubljani ter so se tu pred poludnem in popoludne tekom petih ur razgovarjali in sklepali o predpoloženih točkah. Zborovanje, kateremu je bil izvoljen predsednikom, kranjski deželni glavar dr. Poklukar, bilo je zaupno, in v „Slovenski Narod" so, kakor trdi list sam, pročali samo toliko, kolikor se jim je zdelo primerno. Drugim listom ne ostaje drugega, kakor razgovor posneti po tem ali morda še po kakih dveh drugih listih; kako so prav za prav utemeljevali to ali ono točko, kake razloge so navajali, da bi dotični sklepi ne bili preobsežni ali pre-omejeni glede na svoj pomen, ostane pa slovenskim novinarjem neznano. In vendar je jasna resnica, da so pred vsem razlogi odločilni, da se vedo ravnati tudi novinarji po njih. Da slovenski dnevnik, ki je veljal vedno za prvo narodno glasilo, ni mogel imeti svojega poročevalca na shodu, je morda umevno vsled značaja zaupnosti, ki ga je imelo zborovanje; nikakor pa se ne zlaga z nasvetom, ki ga je priporočal državni poslanec dr. Ferjančič na shodu svojih vol-ilcev, da bi se povabili tudi slovenski časnikarji na skupno posvetovanje. Tudi se ne zlaga tako ravnanje s priporočilom shoda slovenskih poslancev, da bi slovenske novine soglasno zagovarjale sklepa istega shoda. Glavno orožje in orodje jemati, pa zaukazavati, da bi se branila in zaščiščala trdnjava dotičnih sklepov, to spominja vendar nekoliko na contradictio in adicto. Slovensko novinarstvo pripravlja tudi narodnim zastopnikom poti, pojasnjuje tudi njim pojme in stvari; pre-tehtuje mnogo rečij temeljiteje, nego je to možno poje-dinim zastopnikom; mora imeti tudi zaupanje, kakor med narodom tako med narodnimi zastopniki: dosledno bi se bilo ravnati tudi poslancem po tem. in to zlasti na shodu, za kateri se je zanimal ves narod, o katerem so bili ra- dovedni tudi drugi Slovani. Sicer se je izrekla nada, da prvemu shodu bo sledil ali celo bodo sledili drugi shodi ; torej popravijo in dopolnijo ti, kar se je opustilo na prvem. Cesarski sovetnik g. Murnik, predsednik kluba narodnih poslancev kranjskih, razposlal je vabila, na katera se je odzvalo od 62 vabljenih poslancev 51, ki so se udeležili shoda. 3 so poslali pooblastila, 6 jih ni došlo zaradi bolehnosti in 2 zaradi nujnih opravil. Shod je otvoril ob 10. uri zjutraj v čitalniški dvorani g. ces. sovetnik Ivan Murnik z željo, da bi se zje-dinili v vseh stvareh, ter Je naznanil, da bodo za posamične točke odločeni poročevalci, zajedno tudi zapisnikarji. Na to se je volil predsednikom g. dež. glavar dr. Poklukar, podpredsednikoma pa gg. Murnik in dr. Vo-larič. Predsednik naznanja, da so razprave zaupne, in da se želi, da bi posamični govorniki ne raztezali preveč na dolgo svojih govorov. Državni poslanec g. dr. Ferjančič je poročal o 1. točki dnevnega reda, o splošnem politiškem položaju. Razprave so se udeleževali poslanci iz vseh pokrajin, motreč skupni neugodni položaj Slovencev, ter so se zje-dinili za naslednjo resolucijo: „Slovenski in istrsko-hrvatski in deželni poslanci, neomahljivo stoječ na temelju svojih narodnih in državnih pravic, izjavljajo, da bodo v državnem in deželnih zborih skupno delovali ter uporabljali vse svoje moči v to svrho, da se odstranijo krivice, ki se gode slovenskemu in hrvatskemu narodu." O pravosodju kot drugi točki je poročal tudi dr. Ferjančič. Na Kranjskem je nekoliko bolje; povsod drugod pa je jako žalostno. Poslanci iz Štajerske so na-glašali, da kljubu vsem dosedanjim prizadevanjem ni prišlo s slovenskim uradovanjem dalje, nego da se slovenske vloge sprejemajo in nekaj rešujejo slovenski. Slovanske tiskovine, ki so si jih omislila sodišča, praše se večinoma po omarah, dasi so se priborile s toliko težavo. 39 Iz tega, kako se zasede izpraznjeno mesto predsednika okrožnega sodišča v Celju, dalo se bode razsojati, ali ima vlada v istini namen izpolniti željo Slovencev, da se na to mesto postavi predsednik, ki ne bode mrzil slovenščine in je zaviral pri sodišču. Iz Koroške se je poročalo, da se je po hudih naporih izposlovalo pomno-ženje števila avskulantov (5 mest), ki naj bodo v govoru in pismu slovenščine zmožni, da bi se s tem opomoglo najhujši nepriliki, da bi ne bilo treba posluževati se v občevanju s slovenskim ljudstvom zloglasnih tolmačev. A imenovani avskultanti niso bili vsi v istini zmožni slovenščine, in ravno ti, kateri so bili zmožni, so se polagoma odpravili iz Koroške. Tam še sploh o ni kakem začetku slovenskega uradovanja niti govora ni. Silne pritožbe proti političnim organom, kateri zavirajo vsa-koršne slovenske narodne pojave in težnje slikale so se od stranij poslancev s Koroškega, Štajerskega, Goriškega, Tržaškega in Istrskega. V obče se je naglašalo: V pravosodnem postopanju so se še pred par leti videli nadepolni pričetki. V zadnjih letih je pa stvar silno opešala, in se razun Kranjske ne more več govoriti o slovenskem uradovanju v pravosodju in v politiški upravi. Sklenila se je naslednja resolucija: „Iz člena XIX. temeljnih zakonov z dne 2. decembra 1867, št. 142 drž. zakonika izhaja pravica, zahtevati : Da uradi vsake vrste slovenskemu prebivalstvu v slovenskih pokrajinah izključno slovenski poslujejo, in se zahteva v ta namen: a) Da vlada imenuje za urade v slovenskih pokrajinah uradnike v govoru in pismu slovenščine popolnoma zmožne, katero znanje imajo dokazati pred redno komisijo višega sodišča, oziroma namestništva. b) Da vlada tudi sama čuva nad tem, da se oblastva v poslovanju s slovenskim prebivalstvom v istini slovenščine poslužujejo. Ravno isto se zahteva glede uradov za hrvatski jezik v Istri. V pospeševanje in olajšanje tega se zahteva, da se napravi oddelek štajerskega namestništvakza Spodnji Štajer po vzgledu onega za južno Tirolsko, da se ustanovi pravniška akademija z vsemi pravicami vseučiliških fakultet in popolno pariteto slovenskega in hrvatskega učnega jezika." 0 šolstvu je poročal državni poslanec Klun. Glede na to. tretjo, točko so se omenjali nedostatki po vseh pokrajinah razun Kranjske. V Pulju na novo osnovani viši gimnaziji z nemškim poučnim jezikom niti za neobvezni pouk v slovenščini ali hrvaščini ni mesta. Koroška poslanca sta poudarjala, da tam ne bode miru, dokler ne uvede vlada prostovoljno slovenskih šol. Poslednjim delajo največe zapreke. Na Goriški gimnaziji je trd Nemec, ki ne ume ne slovenski, ne hrvaški; o slovenskih vsporednicah ni sluha. Na Štajerskem velja še vedno germanizatoriški ukaz. Sklene se naslednja reso- lucija. „Opiraje se na ravno isti člen temeljnih zakonov je glede šolstva zahtevati: a) Da se ljudska šola, namenjena odgoji slovenske, oziroma istrske hrvatske mladine povsod vredi na podlagi verskega izpovedanja in z izključno maternim učnim jezikom, da se za-nje potrebno učiteljsko osobje pridobi s primerno vreditvijo dotičnih učiteljišč, ter da se šolsko nadzorstvo deželno, kakor tudi okrajno izroča le nadzornikom, ki so slovenskega, oziroma hrvatskega jezika popolnoma zmožni. Ravno isto velja glede obrtnih šol, katerih ustanovitev naj vlada nadaljuje, v prvi vrsti pa naj popolni obrtno šolo v Ljubljani, obrtno šolo v Trstu pa tako preustroji, da se bode nekoliko predmetov poučevalo tudi v slovenskem jeziku. b) Da se na novo oživotvori gimnazija v Kranju in popolni v višo gimnazijo, ter da se napravijo slovenske vsporednice razun na gimnaziji v Mariboru tudi na gimnazijah v Celju, Gorici in Trstu, za hrvatsko mladino v Istri pa da se na novo otvori gimnazija v Pa-zinu s hrvatskim učnim jezikom, ali pa da se vsaj napravijo hrvatske paralelke na državni gimnaziji v Pulju. Vodstvo in nadzorništvo za slovensko in hrvatsko mladino omenjenih srednjih šol, oziroma paralelk naj se izroča takim ravnateljem in deželnim šolskim nadzornikom, kateri so slovenskega, oziroma hrvatskega jezika zmožni v besedi in pisavi. c) Deželni in šolski sovet v Gradcu in Celovcu naj se razdeli v dva oddelka, v slovenski in nemški. d) Pravica absolviranih srednješolskih dijakov iz Dalmacije in Istre, obiskovati vseučilišče v Zagrebu, naj se raztegne tudi na mladeniče s Tržaškega, Goriškega, Kranjskega, Štajerskega in Koroškega." O poslednji točki, o časopisju, ni bilo več časa raz-govarjati se obširniše. Poročevalec je bil poslanec gosp. Ivan Hribar. Omenjali so poslanci težavno stališče slovenskega novinarstva, katero mnogokrat zapade v plen objektivnemu postopanju. Sklenila se je naslednja resolucija : „Zbrani slovenski in istrsko-hrvatski poslanci spoznavajo za potrebno, da se preustroji objektivno postopanje v tiskovnih zadevah in obda z garancijami, da njegova uporaba ne bode, kakor je bila doslej, pogubna svobodnemu tisku v obče ter slovenskemu in hrvatskemu posebe." S tem je bilo zborovanje završeno, in na večer so priredili zbranim poslancem primemo slavnost, na kateri je bilo lepih govorov in zdravic, kakor poročamo na drugem mestu. * * * O shodu slovenskih poslancev so Slovenci in Slovani mnogo pričakovali; nasprotniki slovanski so pa v jednaki meri kazali svojo bojazen ter po svoji teroristični taktiki skušali vplivati na sklepe tega shoda. Oboji so Čas je zaresen, kakor to priznavajo povsod; ravno zategadel niso bili na pravem mestu oni razlogi, ki so poslance na skupnem shodu odločili za tako abstraktno, nedoločno in prenegativno resolucijo za prvo točko. Državni, kakor narodni interes zahteva, da se v tem času narodni zazstopniki odločno izjavijo v soglasju z nekaj dosegli: Slovani, ker je prišlo vendar do shoda, in nekaterih sklepov, njih nasprotniki pa, da se zbrani poslanci niso pokazali toliko odločni v pozitivnem zmislu, kakor so pričakovali Slovenci in avstrijski Slovani v obče, sosebno Hrvatje in Mladočehi, in kakor zahteva zaresni obči položaj na znotraj in na zunaj. Glavna točka o po-litiškem položaju je ostala bolj negativna, nego pozitivna. Pozitivnost se kaže v tem, da so se poslanci sporazumeli za skupno delovanje; negativna stran pa je v tem, da hočejo odvračati le krivice, ne da bi konkretno opisali stališča, s katerega se hočejo bojevati, in politiške oblike, po kateri hočejo težati. Pravilen je temelj, da se sklicujejo v prvi in drugi in tudi tretji točki na osnovni člen XIX. sedaj veljavne ustave; glede na zgodovino našega ustavnega življenja, glede na dozorelost in težnje slovenskega naroda pa je prva resolucija zaostala v tem, da se ogiblje poudarjati določno politično obliko, v kateri naj bi se odstranile dosedanje krivice, in v kateri bi se bilo nadejati vspešnega razvoja slovenske, oziroma hrvaške narodnosti. Resolucija je vsled tega presplošna ter je zaostala za občim mnenjem in tudi spoznanjem slovenskega naroda, ki odločno zahteva izvršbo narodne jednakopravnosti na podstavi narodne avtonomije. Ta resolucija je zaostala tudi v tem, da nikakor ne poudarja zgodovinskega državnega prava, katero imajo Slovenci in Hrvatje skupno v hrvaški pragmatiški sankciji od 1. 1712 in v zgodovinskih podstavah te sankcije iz prejšnjih stoletij. V tem zaresnem času, ko se Mladočehi nepremično opirajo na češko državno pravo; ko jednako pravo poudarjajo gališki Rusi, in vidijo Hrvatje svojo rešitev in rešitev Slovencev, oziroma tudi Srbov jedino na podstavi skupnega prava teh narodov; pač ni bilo prezirati te važne točke o zgodovinskem pravu. Ako tudi Slovenci teže na prvem mestu po izvršbi sedaj veljavne ustave, oziroma njenega narodnostnega člena, na podstavi narodne avtonomije, vendar se nočejo oddaljiti od svojih sobojevnikov ter hočejo porabljati, kakor bo zahtevalo stališče solidarnosti poleg svojega prava do narodne avtonomije zajedno tudi svoje neporušno zgodovinsko državno pravo, ki jim je skupno s Hrvati. Shod slovenskih poslancev je bil drugim avstrijskim Slovanom dolžen, javno razglasiti, da so Slovenci voljni ž njimi sporazumeti se, da bodo ž njimi solidarno hodili, naj si bi zahtevali taktični razlogi najprej narodno avtonomijo ali pa zgodovinsko državno pravo. zaresnostjo časa : državni interesi zahtevajo odločnih mož, ki imajo pogum razodeti v pravem momentu, kaj je po njih spoznanju v skupnem interesu države in njenih narodov. Zato obžalujemo, da prva resolucija shoda slovenskih poslancev ni na višini sedanje situvacije. Druga točka je jasnejša, kaže pa nedoslednosti v v sami sebi; z jedne strani zahteva više deželno sodišče v zmislu narodne avtonomije, v tem ko dopušča razkosano politiško upravo. Jedno deželno više sodišče bi pač najugodniše delovalo v okviru jednega namestništva za isto slovensko in istrsko slovansko prebivalstvo. Z jedne strani se priznava sicer zamolčano stališče narodne avtonomije, v tem ko se z druge strani ista resolucija zadovoljuje z razkosanjem politiške uprave v jedni in isti deželi. Slovenski poslanci se zadovoljujejo s tem, kar imajo od nekdaj južnotirolski Italijani, in kar ti sedaj zametajo. Slovenski poslanci se zadovoljujejo s stališčem, po katerem teže Nemci češkega kraljestva, in kateremu se ustavljajo sosebno Mladočehi. Slovenski poslanci so nedosledni v tem, da ne zahtevajo na vse strani za jedno in isto slovansko prebivalstvo jednotne uprave, torej narodne avtonomije z raznovrstnimi jednot-nimi višimi in podrejenimi organi. Mladočehi, gališki Rusi, zahtevajo združenje vseh pokrajin z jednim in istim narodom: Slovenski poslanci grejo na jedni strani do cilja, v tem ko ostajejo drugod na pol poti. V primeri s postopanjem poslednjega desetletja se kaže napredek v resolucijah skupnega shoda slovenskih in istrskih slovanskih poslancev; ali, kakor rečeno, vse kaže, da so bili slovenski poslanci doslej zaostali daleč za svojimi zadačami in dolžnostimi. Vse kaže. da so to samo prvi začetki na boljše, in da drugi shodi ukrenejo kaj ugodnejšega, bolj soglasnega z zahtevami časa, občega položaja in solidarnosti z drugimi Slovani celokupne države. Pomen prvega shoda slovenskih poslancev ni toliko v resolucijah tega shoda, kolikor v tem, da se je sploh izvršil ter pokazal pot naslednjim shodom na Slovenskem, pa tudi shodom, katerih bi se udeleževali v obče zastopniki avstrijskih Slovanov. 0 objektivnem postopanju v tiskovnih rečeh. Na shodu slovenskih poslancev v Ljubljani se je sklenila tudi resolucija, ki zahteva, da se preustroji objektivno postopanje v tiskovnih zadevah in obda z garanci- jami, da njegova uporaba ne bode, kakor je bila doslej, pogubna svobodnemu tisku v obče ter slovenskemu in hrvatskemu posebe Besede te resolucije so malo ne iste, katere je citati na 260. strani, 9. št. letošnjega „Slovenskega Pravnika" v koncu razprave, spisane od dr. F. pod zaglavjem „Nekoliko o objektivnem postopanji v tiskovnih rečeh". Ta jasna, pregledna izborna razprava razkriva genetično, kako je prišlo po mnogih spremembah tiskovnega reda z dne 27. majnika 1852 polagoma do sedanjega objektivnega postopanja, da je to v praksi s časom dobilo drugo obliko, nego si je je mislil zakonodavec, ako je pojmil dosežaj ali obsežnost zakonovih določeb. Razprava dokazuje, kako da je bilo objektivno postopanje sprva subsi-dijarno, a danes da je navadno, da daje javnim oblastvom preobsežno diskrecijonarno moč. Spis se zaključuje z zahtevo, da je treba reformovati objektivno postopanje, in sicer tako, „da se odstrani nevarnost, katera preti tiskovni svobodi po njem, če se ohrani v današnji obliki" ; odsvetuje pa zagovarjanje odprave tega postopanja, in to tem bolj, ker ni avstrijska specijaliteta. „Istina je, pravi g. pisatelj, da posebna narava tiska zahteva posebnih določil; toda postopanje v tiskovnih rečeh ne bi smelo biti različno uprav v temeljnih načelih kazenske pravde, a to je v islini. Po rednem postopanju ni pravde brez obdolženca, krive osebe; objektivno postopanje takošno, kakoršno je danes pa v nemar pušča osebo in se drži samo objekta. Lahko rečemo, da zakonodavcu ni bil namen, to ukreniti. Zakonodavni faktorji niso prav umeli pomena objektivnemu postopanju niso mislili, da lahko dobi takošno razsežnost in obliko, kakoršno ima danes. Uredniki tega zakona, ki še žive, se odločno branijo priznati, da so v mislih imeli takošno praktično uporabo objektivnega postopanja. Objektivno postopanje bilo naj bi po duhu zakona in volji zakonodavcev zgolj subsidijamo danes je pa n Doba nemških liberalcev je rodila kazensko-pravdni red od 1. 1873. Ta red je celo poostril in celo razširil objektivno postopanje. Tiskovni red od 1. 1852. dovoljeval je v § 25 zaseči tiskovino, če je iz njene vsebine izhajalo kaznjivo dejanje, katero je bilo uradoma preganjati. Bilo je torej moči zasegati tudi zaradi prestopkov, če jih je bilo preganjati uradoma. Zakon o kazenskem postopanju v tiskovnih rečeh od 1. 1862 poznal je v § 16. preganjanje tiskovin le za hudodelstva in pregrešite, in tega se je držala tudi novela od I. 1868. v čl. V. Kazensko-pravni red od 1. 1873. pa, določujoč v § 493., ,da sodišče razsodi o tem, ustanovi li vsebina kake tiskovine kako kaznjivo dejanje .....", zopet raztega preganjanje na. prestopke in gre še dalje, nego tiskovni red 1852., ker dopušča preganjati tudi zaradi privatnih prestopkov, če zahteva to javni interes. Določilo § 493. daje tudi oblast državnemu ravdniku, da postopa objektivno tudi tam, kjer bi ne mogel subjektivno. Taka določila jako razširjajo diskrecijonarno moč državnega oblastva; državni zbor si najbrže ni pre-dočeval njih dosežaja. Ta določila so storila, da so pri- čeli — a to še le pred nekoliko leti — zasegati tiskovine, ako so žalile vnanje suverene. Zanimiv bi bil, nadaljuje pisatelj v „SI. Pr ", izrek najvišega sodišča, je Ii po besedah in po duhu zakona dovoljena tako razširjena uporaba objektivnega postopanja ali ne. A sam zakon brani, da bi se provzročil tak izrek. Po kazensko-pravnem redu je kasacijski dvor zapit pritožbam v objektivnem postopanju. Državnemu pravdniku pristaje pritožba, če se odreče potrditev (§ 489), a ta gre le do višega sodišča, dalje (§ 994). Nasprotni stranki je sploh odrecena pritožba zoper potrditev zasege; dovoljen ji je pa pravni lek ugovora, kateri gre do sodišča, ki je potrdilo zasego, in od tod po pritožbi po največ do višega sodišča (§ 494.). „Po takem ni moči dobiti odločeb od kasacijskega dvora v tiskovnih rečeh v obče in sosebno ne v vprašanju, ali so zasege zaradi razžaljenja vnanjih vladarjev po zakonu ali niso. Pravniki in časnikarski krogi bi se brez dvojbe živo zanimali za takošno odločbo; — a jedini generalni prokurator, ki bi jo mogel provzro-čiti po ničnostni pritožbi v obrano zakona, on ne stori tega veselja zanimajočim se krogom". „Uže iz tega je razvidno, da kazensko-pravdni red od 1. 1873., ki je postavil ugovor na mesto pravnih lekov, dopuščenih celo do najvišega sodišča, ni izpremenil stvari na boljše. Za ugovorom pride javna obravnava, — a sodišče, katero razsoja ugovor, je uprav isto, katero je potrdilo zasego, da, lahko so celo isti sodniki. Ni čuda, da so pod moralnim vplivom uže obstoječega izreka. Ta moralni vpliv je glede na objekt kaznjivega dejanja tem veči, ker inkriminovani sestavek je tu in tam podloga odločbi, in težko je misliti, da bi na ugovor, po javni obravnavi in po zaslišanem zastopniku tiskovine, inkriminovani objekt dobil drugo lice, nego ga je imel, ko je tiskovno sodišče v tajni seji sodilo zasego. Ugovor je torej pravni lek brez vspeha, — to tudi uči praksa. A ugovorna obravnava ima še to slabo stran, da se javno razpravlja tisto, kar se je hotelo zatreti, in da jedna ter druga stran izvaja skrajne posledice in večkrat zamolčane misli zaseženega članka.1) Ugovor je torej popolnem brez-vspešno, če ne celo kvarno pravno ustanovilo in slab namestek za pritožbe po zakonih od 1. 1862 m 1868." Takošno podobo je v letih dobilo objektivno postopanje : postalo je iz izjemnega pravilno, prisvojivši si področje, katero mu je bilo izprva deloma tuje. Čeprav spadajo zakoni, urejajoči to postopanje, v odločno liberalne dobe, katerih značej je ta, da kolikor moči, omejujejo diskrecijonarno moč javnih oblastev, naj prej skrbeč da se zakoni ne uporabljajo slabo; vendar se nam vidi, da se je glede objektivnega postopanja hodila na opak-pot, da je dobilo postopanje obseg, kateri je zmanjšati po obči ') Nekaj takega se je očitno pokazalo n. pr. pri porotni obravnavi na Dunaju, ko se je bilo dr. Živnemu zagovarjati zasiran „Parlamentarja". Op. ur. zahtevi. „Uporabimo objektivno postopanje nekoliko na materijalno pravo! Katera kaznjiva dejanja provzročajo največkrat zasege? To so: veleizdaja (§. 58., lit .e „ : . . Kdor počne kaj, kar bi merilo nato, da bi se državi napravila ali povekšala nevarnost od zvunaj, in motjenje javnega pokoja (§. 65. lit .a: „Kdor k zaničevanju ali sovraštvu. . . . zoper obliko vladarstva ali državno upravo ščuvati skuša"). To so hudodelstva. Ni tajiti, da te določbe so jako raztezne. Lahko v istini perijodični ti-sek napravlja državi zapreke in nevarnosti od zvunaj, sosebno. če je list razširjen in vpliven. 1) Ali tu bi bilo avaževati, je li glede na vnanji politični položaj in na odnošaje lista, njegovo razširjenost in vplivnost članek res sposoben, napraviti ali povekšati državi nevarnost od zvunaj. Sčuvanje k zničevanju ali sovraštvu je pač ločiti od kritike, čeprav ostre. —- Za pregreške uporabljata se največ §§. 300 in 302 kaz. zak.: „Kdor ... z zasmehovanjem zasramovanjem, neresničnim pripovedovanjem ali izprev-račanjem dogodkov zaukaze in razsodbe oblastev v nič devati, ali tako druge k sovraštvu, k zaničevanju ali k neutemeljenemu pritoževanju zoper državo ali občinska oblastva ali zoper posamne organe vladarstva glede na njih uradovanje . . . dražiti skuša", oziroma „kdor druge k sovražnostim zoper razne narode, verske ali druge družbe, posamne vrste ali stanove državljanske družbe, ali zoper zakonito priznane skupščine ali sploh prebivalce države k sovražnim razprtijam med seboj nagovarja, izpodbada ali zapeljati kuša". Očividno sta dva paragrafa še razteznejša, nego zgorej navedeni hudodelstvi (zato se imenujeta tudi „Kautsehuk paragrafa"), in zabra-njujeta, če se strogo tolmačita, vsako svobodno misel." „Težko je tu pogoditi, doklej sega dopuščena pisava in kritika, a kedaj te meje prestopi ter postane kaznjiva po teh določilih." Zdelo se nam je potrebno posneti te odstavke o objektivnem postopanju, ki „je zadobilo velik pomen za tisek, sosebno perijodični;" presodba, oziroma obsodba objektivnega postopanja, kakoršno je sedaj, prihaja od strokovnjaka, jurista, in je toliko veče veljave. Ta kritika se popolnem vjema s kritiko prvih strokovnih listov nemških, ki izhajajo v Avstiji, in je soglasno s trditvijo, ki jo je angleški poročevalec ravno ob priliki dr. Zivnega pravde izročil prvemu angleškemu listu v Londonu. Ravno takrat so se izjavili tu in tam v zmislu, da tiskovni zakon nobene druge države ni tako raztezen, kakor avstrijski. Naš slovenski kritik mirno sodi, pa vender je izrečena v njegovih besedah ostra obsodba one liberalne dobe, ki je spravila v veljavo tak elastičen tiskovni zakon ') V kako tesnih geografskih mejah se čitajo brezizjemno vsi slovanski listi! A vpliva, na zunaj že celo nimajo tega nimajo niti na znotraj glede na druge narode, ako ne ponatisne kak ščuvajoč list drugih narodnosti popačene odlomke iz slovenskih listov. Op. ur. Oni liberalni dobi je ugajal tak zakon, da je nemška kapitalistična, psevdoliberalna stranka tlačila tiskovno svobodo med Slovani v obče, med Cehi pa posebe, ter je spravljala v ječo urednike čeških listov. Ta zakon, ki še sedaj velja, zadeva hudo še dandanes slovansko časopisje; to po črki in razteznemu tolmačenju zakona zapada jednaki osodi, kakor da bi, kdo ve, kako razširjeni bili pojedini lističi ter vplivali na zvunaj in znotraj. Naš slovenski kritik govori od srca slovenskim novinarjem, ko trdi, da bi bilo potrebno razločevati glede na § 58, lit. e med razširjenimi in vplivnimi listi. Ali je lističe slovanskih avstrijskih narodov v obče primerjati z listi, ki zahajajo do predstolov in v razne svetove ? Slovenski poslanci so se spomnili na svojem prvem skupnem shodu neprilik, ki izvirajo iz sedaj veljavnega tiskovnega zakona; pozno, a vendar bolje, nego nikdar. Poslanci slovenski so imeli mnogokrat priliko spregovoriti ali vplivati v državnem zboru na preustrojenje objektivnega postopanja; slovenski novinarji bi jim bili hvaležni, da bi bili tu pa interpelovali zastran konfiskacij ; a opustili so vse to. V tem imajo skupen greh na svoji vesti z ostalo desnico, ki v desetih letih ni dobila časa, da bi predložila sama načrt o spremembi tiskovnega zakona. Staročeška stranka vsaj bi bila imela storiti v svojem interesu svojo dolžnost, ker ravno ona je doživela, kako zna psevdoliberalna stranka izrabljati „Kautsehuk-paragrafe" za svoje strankarske namere in interese; staročeška stranka bi najbolj poštevala slučaj, da bi utegnila zopet napočiti doba kapitalistične stranke, ki bi z nova pritiskala pred vsem češko narodnost. Da liberalna stranka računi na povrat take dobe, kaže to, da ista stranka ni hotela za Taaffejeve dobe sama predlagati spremembo tiskovnega zakona: za vse drugo je imela cas, zdi to pa ne. Te stranke se boje celo nemški nacijonalci, in ti so se trudili z lastnimi predlogi, da bi se spremenil tiskovni zakon. A desnica jih ni podpirala, kakor ni sama nič storila. V interesu slovanskih narodov želimo, da bi se ta greh popustljivosti nikdar ne maščeval nad sedanjo desnico samo. Pač so poljski plemiči morda najbolj vzrok, da se nič ni storilo v pogledu na preustroj objektivnega postopanja; poljski frakciji ugaja sedanji tiskovni zakon, ker ga ni sama občutila nikdar, in ker ž njim tlači silno tisk galiških Rusov. Poslednji trpe vsled tega tiskovnega zakona ves čas Taaffejeve vlade, kakor so trpeli Cehi za liberalne dobe. Rusi občutijo to grenkost toliko bolj, ker so za-jedno ubogi, in vsled tega tudi njih dobro časopisje trpi še posebe v gmotnem pogledu. Taka je na to stran tudi na Slovenskem. Iz mnogih razlogov v pogledu narodnega razvoja in slabega gmotnega stanja, v katerem se bori slovensko časopisje v obče, so po takem slovenski po- slanci pogodili jo, da so sklenili navedeno resolucijo. Hvaležen jim mora biti na prvem mestu narod sam za to uslugo, potem pa novinarstvo, ki neposredno čuti in občuti krčenje svobodnega gibanja in razpravljanja vsled objektivnega postopanja, katero je dete nemške liberalne stranke. Glavna stvar pa ostane, da slovenski državni poslanci začnejo sami delovati med desnico državnega zbora v zmislu sklenene resolucije. Po tem spozna slo- I venski narod, ali se vjemajo besede in razodeta volja tudi z dejanji. Poslanci so jedini, ki morejo in imajo svobodo govoriti o tiskovnem zakonu; časopisom prepoveduje to ravno objektivno postopanje s „Kautschuk-paragrafi". Toliko veče zasluge si pridobe, ako izvršujejo tu zares pravo poslanstvo narodov. 0 Slavjanofilih. IIoSopHHKfc b c e ji e h c k o h ri p a b a h. Bo3PaaieHie B. C. Co.ioni.CBy ha ero ot3hbh o c.iai!iiHO roflob ;I- C a m a p h h a. Ct. lIcTepojprr, 1890. *) Slavjanofili 40-li i 50-h let zastopali so brez dvombe živo, napredno, narodno rusko in tudi slovansko misel. Vlada jih ni videla rada, ruski literati in kritiki ter rusko društvo v obče pa tudi ni bilo jim prijazno: radi so se celo smejali nad njimi. Sedaj vlada priznaje njihove zasluge za rusko narodno misel, rogajo pa se slavjanofilom le še najkrajneji zapadniki. Ni malo ljubeznjiv pa tudi VI. Solovjev ni bil z njimi, ko jih v očerkach iz istorii russkago soznanija" zove „moskovske preroke," „čiste fan-tazere" a njihove privržence „norce" ali pa „šarlatane." Deli pa VI. S- zgodovino slavjanofilstva na tri dobe 1.) na dobo Chomjakova, Kireevskega Aksakovih, Samarina 2) na dobo Katkova in nekoliko J. S. Aksakova 3) na najnoveje „narodnjake." Ker so prvi slavjanofili iskali zbližanja ž narodom tudi v tem, da so neke čase nosili rusko narodno obleko in brado, pravi VI. S., da je tu ves slavjanofilski smer bil v — ruski obleki. Vlada je bila res prepovedala slavjanofilom — ruske brade in obleko, se ve da ne radi brad in obleke, mari ker slovanoljubnib in širokih rusko - narodnih teženj, ki bi se razvijale samostalno brez njenega pokroviteljstva, n i trpela. Za to je privržence zapirala in prepovedovala javno pojasnjevati in opravičevati svoje misli. Ruska obleka in brada pa za le malo mislečega človeka ni bila in ni mogla biti — glavna stvar, saj so samo kaki trije ali štirje iz njih nosili nesrečno „rusko brado in rusko obleko." S. J. Ak-sakov pa je dejal tedaj med drugim: „obleka za me nima velike važnosti; ali mislim, da, ko bi mi vsi nosili se po ruski, bili bi menj tuji narodu in sami bi se laglje odgojili v ruskem duhu. Kaj ni bilo to čisto nedolžno in se je videla ter se vidi tudi pri drugih Slovanih težnja, da v zunanjosti pokažejo svoje narodno mišljenje ? Druga doba začela se je, kakor misli VI. S., 1853. 1., „ko na prvo mesto stopa duhovna borba proti samemu sedanjemu zapadu na verskih tleh." Ali VI. S. misli, da slavjanofilom tu ni bilo toliko za vero kot za norodnost: * Pobornik vselenskoj pravdy. Vozraženije V. S. Solovjevu na jego otzyvy o slavjanofilach 40.-h i 50.-h godov D. Samarina. St. Peterburg 1890. „pravoslovje je za nje nazadnje prava vera le za to, ker se je drži ruski narod." Gotovo je ta trditev čudna o možeh, ki so vse svoje življenje kazali v besedi in delih globoko versko čutje. Kritik g. VI. S. — a večkrati dokazuje, da ne navaja točno besed, proti katerim se bori, da celo vstavlja on sam v citatih konjička, na katerem potem jaše proti nasprotnikom. Da slavjanofili niso obožavali vsega ruskega, vidimo tudi iz tega, n. pr. kako je Chomjakov — učitelj ruske cerkve, kakor ga ironično zove pisatelj — sodil o staro-vercih (razkolnikih), ki so pač gotovo izraz ruskega duha. O njih namreč pravi, da so nastali iz nejasnega razu-menja vere, kakoršno je bilo v znatnem delu naroda, ki si je bil bolj osvojil verski obred ko polnoto verskega duha. Idealizovali so pa pač neki slavjanofili ruski narod, ali le v tem, da so mislili, da ima v življenju bolj vres-ničena kristijanska načela nego je bilo res. Idealizovali so ga, ljubeč ga silno, kakor jim je ljubezen v obče glavno načelo — ko n. pr. Chomjakov pravi: „Resnica dana je jedinjenju vseh in njihovi vzajemni ljubezni v Jezusu Kristu," čisto kakor tako lepo moli pravoslavna cerkev: Ljubimo drug druga, da jedinomislijem imenujemo Očeta in Sina in Svetega Duha." Slavjanofili stavili so vero kot objektivno načelo, obvezno za vse, najviše, a narodnost cenili so ne samo na sebi, mari kot orodje, ki ima v življenju vresničiti Kristov nauk. Za to so tudi cenili vsako narodnost na toliko, kolikor je uresničevala v sebi ta nauk. Glede naravnih svojstev ali lastnostij ruskega naroda mislili so neki iz njih, da niso posebno veliko vredne, drugi pa so trdili, da te lastnosti sovpadajo z zahtevami kristijanstva. Prvi se ve da .so trdili, da je vera povzdignila na bolje in utrdila narodne lastnosti: ona je prešinila glavo in srce naroda, ona ga vodila toliko stoletij, vravnavala mu misli, težnje, navade, celo življenje. Chomjakov je za to tudi mislil, da ima v ruskem narodu uresničiti se kri-stijansko načelo tako, kakor se ni še pri nobenem narodu. VI. S. piše (Vestnik Evropij 1889 junij str. 73 5): „Zapadniki kakor tudi slavjanofili mogli so se boriti proti naši društveni krivici jedi no le kot Evropejci, ker samo v občem hranilišču evropskih idej mogli so najti vor dila in opravičenost za to borbo." Toraj j edino v ev- ropskih idejah, katere so žalibog le prevečkrati materi-jalistične, pessimistične, propitane z židovsko pohlepnostjo za sredstvi uživanja in za uživanjem kot jedino svrho našega življenja? Torej ruski narod v idejah in resnicah evangelija ni mogel in ne more najti sredstev za borbo proti krivici v narodnem življenju ? Ali ne ceni VI. S. teh evropskih idej malo previsoko, a obče kristi-janske prenizko? VI. S. rad očita in kara oni „kult sile," kateri da so začeli neki zgodovinarji in njihovi privrženci, hvaleč Ivana Groznega za to, ker je s svojo brezobzirnostjo utrdil moč samodržavija. On graja zato tudi Kat-kova in njegov „islam," s katerim je branil samodržavno moč ruskega carja in se ve tudi obožaval Ivana IV." Ali slavjanofili grozot Ivana IV. niso odobravali, in Samarin (stari slavjanofil) pravi naravnost, da nobene državne koristi niso smele Ivana IV. odvrniti od obvez nravnega zakona. Ivana Groznega VI. Solovjev kara, a Petra Velikega, ki je bil večkrati skoro ravno tako brezobzirno strog in okruten za samodržavno svojo korist, hvali, ker je delo bilo koristno. Pa ne samo Samarin, K. S. Ak-sakov, Chomjakov in Pogodin, očitali so S. M. Solovjevu, da je premehko sodil o grozotah Ivana IV. in njegovi brezčlovečnosti. Posebno je K. S. Aksakov jako odločno branil nravno načelo in dolžnost proti Ivanu IV., pa vendar mu je očital VI. S. Solovjev, da na pamet Ivanu IV. nima drugega nego blagoslavljanje. Ideal Katkova bila je birokratična država, kjer bi bila „zemlja brezglasna," a ideal slavjanafilov bila je država z mogočno, nerazdeljeno vladino silo ali z organizo-vanim v tej ali drugi obliki javnim mnenjem „zemlje." Glede narodnosti in človeštva trdi VI. S. Solovjev, da poslednjega slovjanofili niso priznavali, da jim je bilo le pusta beseda in da zato občeobveznih dolžnostij in vzorov ni, a najviše blago da je narodna korist. Ali že K. S. Aksakov je dejal, da načelo za razumevanje zgodovine ima biti z jedne strani ideja obče resnice . . z druge narodno načelo. Tudi Chomjakov branil je slavnofile proti zgodovinarju C. S. M. Solovjevu, ki je mislil, da v zgodovini je veden napredek, a slavjanofili tega niso pri- znavali in trdili, da tudi zgodovina časi stopa na stranske poti, ki nikakor niso poti organičnega napredka v zmislu vsečloveških načel in vzorov objektivne pravice. Tudi Samarin (stari) je branil občečloveške ideje, govore, da vsak narod ima vero, a kjer je živa vera, ne more biti izključne narodnosti v zmislu narodnega samoobožavanja. Na svetu vrši se zgodovina človeštva ali n e brez narodnosti. Kak narod more osvojiti in uresničiti kako obče-človeško načelo bolj globoko in bolj polno nego drug, kateri se potem uči od prvega. Priznavati so torej, da se narod od naroda uči, ne more zaslužiti očitovanja, da je človeštvo le pusta beseda. Vzor ruskega naroda je mari po učenju slavjanofilov občečloveško načelo pravice in dobrega, spre-jemano in uresničevano po ruskih narodnih lastnostih. Tudi Chomjakov govori isto: „Razumno se razvija narod, ako dovaja do občečloveškega značenja oni tip, ki se skriva v korenini narodnega bitja." Kritik torej očita VI. S. Solovjevu, da krivo sodi trdeč, 1) da je slavjanofilom obleka važneja nego zmisel življenja, 2) da malikujejo pred ruskim narodom, 3) da vera nima pomena sama na sebi mari le, ker je ruska 4) da Chomjakov trdi, da je ideal cerkve uresničen pri Rusih, 5) on krivo pripisuje slavjanofilom kult sile in 6) krivo trdi, da je človeštvo zanje pusta beseda. Kritik rad priznaje VI. S. Solovjevu talent in učenost in sočustvuje svrhi njegovih teženj — jedinjenju vseh verujočih vKristu, česar so želeli tudi slavjanofili 40-h in 50-h let, in želi razpravljanje vprašanj, vedočih k tako vzvišenemu cilju, kakor-šen je jedinjenje verujočih v Kristu. Ali izbranega pota mu ne odobrava, pa niti načina borbe, ker on da dela nekako po pravilu: cilj opravičuje sredstva. VI. S. Solovjev je na drugem mestu sam priznal, da je učenje slavjanofilov o cerkvi, kot o nravnem organizmu, čisto pravilno, in da so oni učili načelno tudi o jedinstvu tega organizma in si pridobili veliko zaslug. Pa vendar pravi, da versko delovanje slavjanofilov bilo je popolnoma neplodno (!!). Dr. C. 0 tehniških izrazih v zakonodavstvu. (Konec.) III. skupina. . Bolj ali manj samostalno sestavljenje izrazov. Kedar sestavitelji in prevoditelji zakonov ne nahajajo v narodnem jeziku materijala za termine ter se trudijo z izborom inostranskih obrazcev, tedaj oni sami bolj ali manj subjektivno kujejo izraze, kateri so jim potrebni. To je nemara za sestavitelje najbolj primeren način dobivanja izrazov; toda za nas, v pogledu na naš glavni smoter — občepristopnosti zakonov, — je ta način odločno najtežavniši. Ta težava izvira odtod, ker, kakor znano, vsak narod gleda na podano javljenje, stvar, razmerje z znanega stališča, torej gleda, katera iz svojstev določenega javljenja je napravila nanj s početka največi vtis, a ta je pri raznih narodih različen. Znano je, sodeč po jeziku, da je pri nekaterih narodih delo, n. pr., čitanja izvalo predstavljenje zbiranja (legere, lesen, brati), med tem, ko so drugi, sestavljaje to besedo, mislili najbrže na čis-Ijenje (citati itd.). Pojem o tem, da se je nekdo naučil česarsibodi tako, da more to lehko ponoviti, izraža se pri nekaterih narodih z besedami znati — na izustj, pri drugih — znati z zunanje strani, od zunaj (auswendig), pri drugih — na pamet (a mente, a memoria), še pri drugih — znati s srcem (par coeur). Zato se nikakor ni čuditi, ako govore, da za popolnoma zadostilno, samostalno sestavljenje izrazov je neizogibno potrebna posebna nadarjenost, sposobnost predugibanja. In resnično, more-li biti kaj težega, nego ugibati, kakošna stran pojavljenja je proizvela največi vtis na dotični narod? Zaradi tega sem bil že s početka tega mnenja, da tudi tedaj, kedar nam ni že več možno zatekati se k načinom dobivanja izrazov, naznačenih v prvih dveh skupinah, nam nikakor ni treba pri samostalnem sestav-ljenju izrazov, zaupavati našim subjektivnim in abstraktnim sklepom, marveč opirati se vendar na nekaj bolj do ločnega, pozitivnega. A. Še v začetku mojega kodifikatorskega delovanja sem jaz mislil, da jedna izmed najzanesljivejših opor pri sestavljenju novih izrazov — je razgovor o tem s človekom iz naroda, ki more služiti kot predstavitelj narodnega uma. Zdelo se mi je, da bo za to zadoščevalo, ako razloživši pred takim človekom bistvena svojstva do-tične stvari ali razmere, začnem se ž njim o tem razgo-varjati ter dam njemu samemu krstiti ta odnošaj, ali pa, da on poda meni vsaj nekatere elemente za imenovanje tega odnošaja. A priori, zdi se, da ne more biti ničesar preprostejšega. V praksi pa se mi ta način nikakor ni posrečil, in na takošen način nisem dobil ni jednega izraza. Ta fakt se sicer more pojasniti tudi s slučajnimi okolnostimi. No kedar sem jaz sam predlagal takemu človeku svoje lastno sestavljene nazive, tedaj izražal je on svoje mnenje glede na to, kolikor so njemu umevni ti nazivi, kakor tudi: ali se ti izrazi udomačijo v narodnem jeziku ali ne. Posvetujoč se z učenimi jezikoslovci o posamičnih izrazih, oziral sem se neprestano na mnenje teh ljudij iz naroda. B. V jeziku vsakega naroda so besede, katere se popolnoma naravno uporabljajo v znanem krogu pojmov, katere pa, na osnovi analogije svojstev, morejo biti prenesene tudi v drugo sfero pojmov. One imajo vsled tega metaforiški značaj. Ta prehod more se konstatovati tudi v samem narodnem jeziku, kjer zasledujemo isto prikazen tudi glede na juridiške izraze. Tudi sami izrazi pravo, pravica, krivica, lukav, bili so kakor naravno, s početka samo srečne metafore. Razume se, da ti prenosi ne smejo biti prisiljeni, nenaravni. Njih analogija mora biti očitna: pri tem je imeti neprestano pred očmi oni način, po katerem se ravna sam narodni jezik v podobnih slučajih. Samo pri takošnih uslovjih more biti ta način prospešen pri iskanju novih izrazov. C. Kakor je znano, proizvaja se diferencovanje posamičnih pojmov z razširjenjem ali zmanjšanjem pomena posamičnih besed. Toda ta način dobivanja izrazov dopušča se samo v skrajnih slučajih, in ga je upotreb-Ijati z nenavadno pozornostjo. Narod se težko odvadi od uporabe kakor oblike, tako tudi pomena jedenkrat od njega sprejetih posamičnih besed, in v obče je možno reči, da mu je laže sprejeti povsem novo besedo, nego spremeniti v čemur si bodi staro. Vendar so slučaji, kjer povečanje ali zmanjšanje pojma dotičnih besed kodifikator smatra za manjše zlo, nego uvajanje nove besede. Podobne primere nahajamo skoro v vseh evropskih zakonikih. Tako, n. pr. je pomen besede zalog (gage, Pfand) skrčen (zožen) s tem, da se uporablja specijalno v zmislu zaloga premičnega blaga. Neprilično je samo to, da ohranja ta beseda v nekaterih zakonikih skupno s tem tudi svoj obči pomen, zato ker se gage, Pfand itd. uporablja od njih tudi za označenje vseh vrst zalogov v obče: za pignus rerum m ob ilium, za antichresis in za hypothec a. Kar se dostaje srbskega jezika, oprošča se to vprašanje vsaj s tem, da ste v njem dve obliki za ta pojem, namreč zalog moškega spola, pa zaloga ženskega spola. V evropskih zakonikih, dasi redko, nahaja se tudi razširjenje pojmov nekaterih besed. Navedem primer: v narodnem jeziku poglavitnih evropskih jezikov, besedi: dolg in dolžnik rabita se skoro izključno za označenje tega, kar se mora, vsled posojila, povrniti; pomen njegov pa razširja narod včasih tudi za označenje ka-koršnega si bodi dragega denarnega dolga, nikdar pa ne za označenje obvez (dolžnostij), izvršiti kakoršno si bodi delo v naš prid, ali dopustiti drugega učiniti kar si bodi v njegov prid, kar bi mi inače imeli pravo zabraniti mu. Ker pa je ta široki pojem neobhodno potreben v splošnem delu zakonika, posvečenem obvezam (dolžnostim), vpraša se, treba-li iskati drugo besedo za ta bolj široki pojem, ali pa je dovolj razširiti pojem že sostvujoče (obstoječe) narodne besede dolg. V določenem slučaju dajem jaz prednost poslednjemu med drugim tudi zaradi tega, ke se že v samem narodnem jeziku vidi načelo tega raz širjenja, in ker nisem jaz sam tega mnenja. V Ciiriškem ^Zürich) zakoniku, sestavljenem po mojem učitelju, profesorju Bluntschli-ju je celo samo poglavje oddelka ob zaveznostih (dolžnostih) nazvano Schulden und Forderungen, namesto v drugih nemških zakonikih navadne in Nemcem nerazumljive besede Obligationen. Navajam pa ta zakonik zato, ker je on skoro jedin v Evropi, v katerem je opažati resnobno stremljenje biti umevnim narodu. Iz navedenih zgledov je razvidno, da tudi razširjenja ali zmanjšanja smisla posamičnih besed ni absolutno zametati; da pa je njih uporaba ali neuporaba zavisna od okoliščin določnega, slučaja. D Mi smo se že zgorej izjavili proti prevajanju inostranskih izrazov ali njih posnemanja. No s tem še ni rečeno, da v znanih člučajih ne kaže zatekati se k vstvarjenju terminov po vzoru pri-bližnjih besed istega narodnega jezika, v katerem se sestavlja zakon. Naravno, ker o prevodu tukaj ne more biti niti govora, a na posnemanje pa se tudi tu ne moremo ozirati, govorimo tukaj, tako rekoč, le o pomnoženju števila besed znanega kroga med seboj sorodnih pojmov. Jasno je, da glede na nenavadno težavo vstvarjanja takih besed je neobhodno potrebno vglobiti se v samo bistvo odnošaja med pomenom te besede in med tem, za kar se potrebuje novi izraz; — pri tem je neizogibno potrebno, da bi se to delalo v duhu zakonov vstvarjanja besed dotičnega jezika. Tako n. pr. se v nemški juridiški terminologiji usucapio rimskega prava ne prevaja s kakošno Gebrauch s nähme ali podobne vrste posnemanjem, marveč je beseda za ta pojem vstvarjena na osnovi besede Besitz, s katero po smislu usucapio stoji v tesnej zvezi, in na tak načine sestavljena, po mojem mnenju, kaj prikladno beseda Ersitzung. Navedli smo zgorej besedo d ose d dunajske termi-nologiške komisije; očitno je, da ona je bila sestavljena potom najbolj hlapčevskega posnemanja besede Ersitzung, a nikakor ne na bolj temeljit način, nego je sestavljena navedena nemška beseda. Ako se ima že posnemati, pa bi kazalo vsaj drugemu načinu posnemanja ! dati prednost. Navedemo še jeden primer; mi smo se zgorej trudili dokazati, da se beseda dužnik ne more sprejeti v i kakšen zakonik v smislu creditor, dasi je njen pomen popolnoma naroden. Ona se ni vzela v zakonike ni od Nemcev, ni od Cehov, ni od Poljakov, ni od Srbov, niti od Hrvatov. Sprejeli pa so oni naravnost hlapčevski prevod besede creditor (Gläubiger, veritel, wierzyciel. vjerovnik. poverilac). Vpraša pa se: ali je možno izhajati brez tega vulgarnega in narodu nerazumnega prevoda ter zameniti ga z obliko na osnovi približne besede iz narodnega jezika? Vsaj kar se dostaje srbskega jezika, smatram jaz to za možno. V Vukovem slovarju nahajamo čisto narodni glagol du žiti, čegar pomen on predaja z besedami, behaupten, dass einer mir schulde, dico mihi de beri. Glede na to, da vsak creditor dicit sibi deberi, po mojem mnenju ni posebno težavno s primerno končnico vstvariti nomen verbale, naznačujoče creditor-ja, in ta oblika, primerno pojasnjena, mogla bi računati na to, da bi postala obče umljiva. E. Kedar, konečno, ni nikakega načina več, da bi se dal poiskati izraz, pa ne ostane nič drugega, kakor zateči se k opisovalnemu načinu (circonlucation), kar pa, kakor se razume, ni več tehniški izraz. Smatram pa ta način celo za boljši, nego so navidezno učeni izrazi, nerazumljivi narodu; opisovalni način posebno dobro zamenjuje izraz v takih slučajih, ako to, kar bi imel on označevati, se le redko nahaja v juridiškem življenju. Pri izučevanju in primerjanju tujezemskih zakonikov, opazil sem v izbornem nemškem predlogu naslednje, naravno, ne ravno kratko izraženje: demjenigen, der sich etwas hat versprechen lassen, kar, kakor znano, točno odgovarja latinskemu stipu-1 anti. Glede na to, da v sočasnem nemškem jeziku ni besede, ki bi točno odgovarjala ravnokar navedenemu, moramo le odobriti zdravi smisel pisateljevega predloga, da se je zadovoljil s tem prostim opisanjem ter ni začel po vsej sili iskati tehniški izraz, odgovarjajoči tatinskemu, a to toliko bolj, ker se ta rabi razmerno dovolj redko. Znano je, da sestavitelji ali prelagatelji zakonov na slovanskem jugu, prenapolnjujejo jih z maso svojih, znova sestavljenih izrazov, nikakor ne pomišljajoč na to, kako in kje pojasniti te neologizme; neologizem v bolj širokem smislu pa jaz imenujem ne samo popolnoma novo besedo, marveč tudi vsako drugo, kolikor toliko spremenjeno v obliki ali pomenu. Jaz sem pa tega mnenja, da, naj bi si bil izraz še tako dobro sestavljen, je vsekakor neobhodno potrebno na ta ali drugi način pojasniti ga v samem zakoniku. Ako se v zakonih in zakonikih opredeljajo takošni pojmi, kakor n. pr.-darilo, znani iz življenja samemu pre-prostnemu človeku, koliko važnejše je tako opredeljenje znova uvedenega izraza, kateri v pogledu na subjektivnost njegovega sestavitelja ni vsekdar umeven niti izobraženemu čitatelju. Ta pojasnila, kakor se razume, morejo se napraviti različno; jaz omenim tukaj le nekatere načine: 1) Novi izraz more se pojasniti v samem tekstu, kjer se nahaja prvokrat, na način, ki smo ga omenili zgoraj. 2) Sama fraza, v kateri se prvokrat nahaja nelo-gizem, more biti sestavljena tako, da prehajajoč od konkretnega k abstraktnemu, od znanega k manj znanemu, bi se novi izraz pojasnil s samo razvrstitvijo besed, ne imajoč pri tem nikakega pojasnjenja. 3) Vse neologizme, prihajajoče v zakon ali zakonik, možno je tudi pojasniti na posebnem, za to odločenem mestu. V vsakej številki p ari am en t ar y paper s vidimo mi, da se ta način uporablja v Angliji in zato tudi v severni Ameriki, kjer se je že davno sprejelo pravilo: vsako besedo, ki je povsem še ni ali le v določnem pomenu v živem narodnem jeziku, pojasniti na posebnem mestu v samem zakoniku. V ostalem smo takošen primer imeli že v samem Justinijanovem zakonodateljstvu; — dasi se ta klasična 40 kompilacija ni odločevala ravno narodu, vendar je znano, da se je v poslednjo knjigo Pandekt postavilo dovolj ve-iko poglavje de ver bo rum significatione. V tem predavanju, mm. gg. imel sem čast soobčiti vam glavne iz teli kategorij in poskusov, katere po mojem mnenju, je bistveno imeti pred očmi pri sestavljanju zakonov in tudi zakonikov, vsaj za znane dežele, glede na nemalovažni predmet tehniških izrazov. Koliko se je meni samemu posrečilo uporabiti dejanski pri izvršitvi meni naročenega kodifikatorskega naročila, jedenkrat v umu ustanovivše se poskuse, bode možno soditi samo potem, kojpride ta moj trud v svet. Obžalujem pa ob jednem, da sam značaj dela mi ni dovolil navesti vam iz njega samega posamičnih primerov, nedostatek časa pa mi tudi ne dovoljuje razložiti pred vami nekaterih poskusov glede na jezik v obče v zakonodavstvu.') A to bi ne malo pomagalo nam razsoditi in pop dniti posamična, bolj važna vprašanja, odnašajoča se k jeziku v obče v faktiški njih uporabi, kar bi, kakor umevno, prineslo brezdvomno korist samemu predmetu. ') Kakor je znano, je Bogišičev Zakonik za črno Goro ne le že izšel, ampak je tudi že v zakoniti veljavi. Op. uredn. Ruske drobtinice. Ci> Jiipy no HBTKt, rojiosiy p>6axa. Narodna pogovorka. A CrlMOPO.I.OKT» (samorodok) veste, kaj je? Točni nemški prevod besede bo Selbstgenie; kakor pojasnilo pa naj vam služijo 4 primeri, o katerih bomo danes besedovali. Pred kacimi 10 leti živel je v Moskvi nek Trifon Pavlov, pečavši se iiajbolj z raznosno trgovino. Že tedaj hodili so po Rusiji o Bolgariji čudni sluhi, med kojimi razdavala se je za slovansko uho z najbolj grenko ironijo beseda „opaiTUlIiH" (bratuški) na temo historično dobro znane slovanske vzajemnosti celo o tacih rečeh, kakoršua je bila poslednja rusko-turška režnja (mesarija) za življenje ali smrt nekdaj mogočnih i slavnih Bolgarov. Pa Trifonu Pavlovu so menda vsi ti sluhi kazali se malo verjetni Nemara, modroval je menda sam s sabo, vse to je le spletnja . . . Borb ne bm.uict — cbuhh cvbcrb.1) I Trifon Pavlov osnoval je na artelnih načelih društvo raz-noščikov — kramarjev, katerim tukaj pravijo KOPOfl e 11 h111; 11 ili o «d e h n. ž njimi mahnil jo je v Bolgarijo kljubu vsem strahom, kateri so hodili o njej celo po najbolj ruski, torej tudi najbolj slovanski Moskvi. haKb oh ne roproBarb bt> BoJirapia pycci>05iy 'iu.ioirl;i;y, jpanineMVCfi 3a Hee eme ran nejtaBHO Ha g ne izda, svinja ne zje. Po slovenski bi, vsaj tukaj, ugajala pogovorka: Komur Bog pomaga, zmaga. ldem. -') Kak bi ne trgovali (barantali) v Bolgariji ruskemu človeku, bivšemu se za nju še tak nedavno na življenje i smrt?! ldem. sije. Sprejem moskovskega karavana med ruskimi kazaki bil je zares bratski, kar je ruske barantaše spodbudilo še k veči delavnosti, še k veči vztrajnosti. „St. Peterb. Ved." pripovedujejo, da kacih 5 let Trifon Pavlov že ne razvaža i i.e razprodava sam svojega tovara, pač pa gor ko sledi za členi svojega društva, kateri spremljajo muogočislane karavane od mesta do mesta po vsej Turčiji, Armeniji i Persiji, tam pa jih raz p ro d a v aj o v razdrob. Ko pišem te vrstice, je Trifon Pavlov neki v Rusiji, kjer se pogaja z velikimi zavod-čiki .fabrikanti), katerim je tandem aliquando prišlo na um urediti bogate sklade svojih izdelij, svojega blaga po velikih mestih bogate Anatolije. Iz korobejnika Trifona Pavlova nastal je torej velik trgovec, t. j. iz berača-barantaša izcimil se je bogač-trgaš, od kojega že zdaj smrde miljoni . . . Na Kavkazu, v Tiflisu, po Mihajlovski ulici, stanoval je operni pevec g. Lodij v hiši s ključarnico na notranjem dvoru. Ta g. Lodij je tam pa sam pač čvrsto preklinjal udare, kateri so odmevali od razkaljenega železa izpod težkih kladev, s kojimi so tekmovali med sabo ključarji. Nekega dne pa je z udari kladev zaslišal tudi prakrasen moški glas, razpenajoč razne motive iz ruskih oper. Sila i meh-kost glasa pokazali ste se g. Lodiju tako veli ki, da ni strpel, pač pa je mahoma pobežal v ključarnico, da bi zasačil pevca-ključarja „in fiagranti". Vrli improvizatur ruskih opernih melodij okazal se je premarogast ključarski pomagač Ajvazov, katerega si je g. Lodij precej privabil s svojo prijazno i ljubez-njivo pohvalo. Prijateljska zveza g. umetnika z umazancem — ključarjem krepla je od dne do dne, i uteklo je mnogo Kure1;, ko je Ajvazov že v muzikalni šoli g. Lodija trdil ne odlomke iz raznih opernih umotvorov, pač pa muzi-kalno abecedo, katera bi mu vdaljnji bodočnosti odprla pot v konservatori j o. To pot je Lovijev u enec že nastopil, kakor poročit „Nov. Vr.", nastopil jo je per pedes apo-stolorum od južnega Tiflisa do severnega Petrograda. Kdo ve, kaj poreče Katra Osoda, morebiti, da se tudi Ajvazovu smehljajo v daleki prihodnjosti milijoni .... V Gatčini pa je bil nedavno tak slučaj. V pekarijo vhodi (pride) mož, kateremu slikarstvo ni bila deveta briga.'') Dokler ') Ime reke, katera protaka črez Kavkaško stolico, t. j. črez Tifilis. ldem. 2j Po nekaterih poročilih dobro dnani umetnik, g. K a razi n, sodelovalec mnogih ilustrovanih listov, med njimi pa posebno „Njive-'. ldem. mu iščejo razne sorte pečenja, on ogledava razveSene po stenah lažne slike, katere so ga preprijetno iznenadile z izvirnostjo svojega zadržaja i z lepoto svojega izpolnjen j a. Vpraša gospodarja, od kod so vse te slike. Odgovor je hil kratek i prost. Gospodar je pokazal z nevoljnim smehljajem na jednega iz svojih postrežnikov, kateri je pa zdaj, kakor poročajo Petrograške novine, že na Vasiljevskem ostrovn (otoku) v gromadni palači, kateri se pravi Akademija lmdožestv (umetno sti j). Hodijo sluhi, da novi pitomec akademije, bivši pekarski pomočnik, dela prekrasne vspehe v svojem novem „rokodelstvu". Dasi do novejših časov Petrograške listine še niso opovestile njegovega imena svojim radovednim bralcem, vendar pa i zdaj že javelj kdo dvomi, da tudi njegova zvezda more biti skoro vzide itak jarko i blesteče, kakor je letos zable-stela, vsaj na severnem nebu, stara znanka človečestva — zvezda sv. treh kraljev. Morebiti, da je tudi njegova prihodnjost usejana — z milijoni .... V Babajevem pa, bivšem nekdaj ruskemu „mužičku", sedaj pa že „gospodu", menda amerikanskemu, ker so ga v Novem Jorku zasipali z dolarji, najprej pripomnite to, kar sem Vam o njem pisal v št. 11. „Slov. Sv." za t. 1. Razun tega pa so o njem nedavno priobčili privolžki listi še naslednje : H koncu svetovne jarmarke v Nižnjem Novgradu pripeljal se je tje finančni minister g. V i š n j e g r a š k i. Pred njim je g. Babajev pa le demonstroval svojo ognjeuporno maso. Storil je to malone tako, kakor je to delal i prej, t. j. kakor je rečeno v privedeni številki .Slov. Sv." Poskušnja se je zopet popolnoma posrečila. Dcelele so celo zažigalice, katere so h i 1 e z denarji v Skrinjici, pro-pitani z čudotvornim mazilom, i katera je ležala v največem plamenu i žarjavici. Tisoči naroda, bivšega na gledišču, so prišli v tako radost, da so med gromoglasnim ura-klici zgrabili svojega Babajeva i metali ga iz rok v roke, kakor otroci mečejo po rokah žogice . . . Strmel je sred naroda tudi sam g. minister in je objavil svojo podporo provzročitelju zre-lišča. da bi vlada dozvolila mu utemeljiti na akcijah druššvo z mil i j onn im kapi tal o m, katero bi po nizki ceni zavarovalo taka lesena poslopja, katera so pro-pitana z babajevskim ognjeupornim sestavom Od Francozov prisvojili so si Rusi pogovorko: „JIvrre I103,T,H0, 'rbMF. HIlKoi.T.a " Ko bi je pač sploh ne rabili tako pogosto! Ko bi je pač v tacih rečeh, kakoršna je ognjeuporna masa babajevska, ne praktikovali celih 6 let! Koliko bi ucelelo Rusije, še vedno v širokem pomenu lesene Rusije ') A Pskovič Ba-bajev našteval bi že davno v mesto stotakov i tisoč-milijone i milijone. . . . Ergo: Samorodki so od prirode bistre glavice v mraku ruskega naroda, katerim, če pridejo na vrh, smejejo se v dalji milijoni. . . . ______Božidar Tvorcov. ') Gorje tej leseni Rusiji, če je poletje tako suho, kakoršno je bilo letošnje. Cela dva meseca nismo videli meglic, a o dežju smo vse že pozabili! Solnce je peklo nemilosrdno, navadna temperatura v osrediji Rusije bila je v senci 30, na solncn pa 40 do 45° R.! ! Kjer se je pokazal rudeč petelin, ni bilo nobene moči ustaviti ga. A pokazoval se je zdaj tukaj, zdaj tam i uničil je do tla taka mesta, kakoršno je bil belokamenni S e r p u h o v , da ne govorimo o trgih i vaseh z večidel leseno postrojko (stavbo). Vpepelj eni so tudi celi kvartali stoličnih mest, kakoršna so Kijev, Odesa. Torej zopet milijoni, oj žalostni milijoni. . . . Idem. Dopisi. Izmed galiških Rusov. 15. sept. t. I. (Kačko v-sko društvo.) Dne 9. sept. t. 1. je zborovalo Kačkov-sko občestvo v Ternopolju. Kakor ste poročali tudi lani v „Slov. Svetu" o občnem zboru tega društva, je ono velike važnosti za avstrijske Ruse, in to zlasti za preproste narodne množice. To društvo ima približno tak pomen, kakor slovenska družba sv. Mohorja ali hrvatska družba sv. Hieronima. Ona se namreč bavi pred vsem z izdavanjem poučnih knjig razne vsebine za preprosti narod. Ker pa ima poddružnice po raznih okrajih, in ker imajo te nekako samostalen delokrog, lastna zborovanja, in ker bo odslej to društvo delovalo tudi za ruski narod v Bukovini, odgovarja s takim ustrojem nekoliko tudi slovenskemu šolskemu društvu sv. Cirila in Metoda. Ako pristavimo, da je letošnji obči zbor Kačkovskega društva sklenil dejanski, da naj bi društvo združevalo tudi za-dače šolskega društva za ruski narod, odgovarja v resnici tudi po specijalnih namenih slovenski šolski in knjižni Mohorjevi družbi. In še več, česar Slovenci niso še osnovali, namerja to društvo oživiti poseben oddelek za pokup zemlje, torej ustreči oni potrebi, katera kliče že zdavna tudi Slovence na delo, in to sosebno še od tega časa, odkar se je zagnezdila „Siidmark" med nje na najnevarniših krajih po štirskem, Koroškem in Kranjskem. Iz tega je razvidno, kako modro so gališki rodoljubi zasnovali podstavo svojemu društvu, katero, kakor se kažejo narodne potrebe, razteza brez formalnih težav svoj delokrog. Gotovo v vredno posnemanje Slovencem in drugim zapadnim Slovanom! Na obči zbor Kačkovskega društva je došlo nad tisoč členov samo preprostih seljakov, da ne štejemo razmemo obilega števila inteligencije. V soglasju s pobož-nostjo narodovo šli so udeležniki k sv. opravilu; cerkev je bila prepolna zbranega naroda. O. Stef. Kobljanskij je imel po molitvah patrijotiško prepoved, ki je do solz ganila vse občinstvo. Prekrasno in ginljivo je pel zbor Ternopoljskih meščanov pod vodstvom g. Čubatega ter je pridobil popolno priznanje s svojim petjem. Ta zbor pripada najstarejšim korom v Galičini. Učitelj mu je bil dovršeni slušatelj bogoslovja pok. Goreckij, ki je hodil iz sela v selo, iz mesta v mesto, pa poučeval meščane in seljane v petju, in kar je on sejal z veliko požrtvovalnostjo, žanje sedaj narod. Po cerkvenem opravilu je otvoril predsednik občestva g. B. A. Dedickij zborovanje, ki je 18., odkar živi društvo. Poudarjal je, da osrednji odbor je izvršil zadače, naložene mu lanskega leta na občem zboru v Kalaši, kar pomeni: „delo prosvečenja našega naroda posredstvom Obščestva im. Kačkovskega izpolnilo se je po volji in po ukazu samega tega naroda, kateri se leto za letom zbira v različnih mestih svoje Rusi (Rusije) na ta zborovanja, s takim ciljem, da pripravljeni bi inteligenciji svojej kazalo do patrijotičnih 40+ uslug pot in smer, kako je razširjati prosvečenje v našem kraju, da bi se ono prijelo z vspehom v srcu naroda". Predsednik naglaša, da občni zbori niso drugega, kakor zakonodavci osrednjemu odboru, da izvršuje to, česa.t potrebuje narod. Pravi, da prešlega leta se je pričelo za uvod imenitno delo, izdala se je popolna „Narodna is t o r i j a Rus i", patrijotično in poljudno (popularno) pisana ter priskrbljena z ilustracijami. Spisal je to zgodo vino jeden člen Kačkovskega društva. Važnost tega iz-danja, pravi govornik, poštevam kot umestno poudarjati pred vsem zaradi tega, ker je to delo našemu narodu prvikrat razkrilo popolni obraz njegovega zgodovinskega življenja od osnovanja ruske države noter do sedanjih dob; s tem dobiva narod obširno, kaj je bila naša Risj, kaj je preživela in kaj pretrpela, zakaj je nastala za njo svetlejša doba vzdržanja pod vlado avstrijskih vladarjev. Govornik se nadeja, da, ker je ta zgodovina pisana objektivno, nauduši tudi prostaka ruskega, za katerega je sestavljena na prvem mestu. Tako utegne ruski prostak zavedati se polagoma svojih narodnih prav, katera ogro-žuje njegov sovražnik. Ko se je otvorilo zborovanje, je bil izbran za predsednika zbora g. -Rožankovskij, ki je dal prečitati letno poročilo. Po zadnjem zboru so se izdale mesečne knjižice (št. 167—178; med temi: „Čitalnice in posojilnice", „Trezvisja" (Povest), „Slabosti u seljan" (na kmetih), „O pravnych i notarijalnih naležitostjah", Koledar za 1. 1891 itd. Vse knjižice imajo versko, poučno, gospodarsko in lekarsko, v obče praktično vsebino Knjižice obsezajo po 32 tiskanih listov, in vse to se daje členom za 1 gld. Pisane pa so knjižice v narolnem narečju in popularnem slogu. Nekatere knjižice se morajo tiskati ' z nova. Vseh knjižic je izdalo društvo od svojega obstanka naprej, od 1. 1875 do konca avgusta t 1. 178 v približno 700.00 ) odtisih. Društvo se zanima za narodne bralnice ali „čitalnje" ter pomaga na razne načine, da se snujejo med narodom. Razdeljuje knjižice brezplačno čitalnicam in drugim narodnim društvom: razdalo jih je že okolo 4300 odtisov. Pravila za „Obščestvo pokupky zemelj im. Vene-dikta Ružickogo" je posebna anketa že sestavila in se izroče v potrjenje. Ta oddelek z značajem posebnega društva bo dobrodelnega in finančnega značaja. Mnogo je društvo storilo glede na osnovanja bratovščin treznosti ter v tem priporočila se mitropolita Silvestru, kateri je odgovoril, da on porabi vsako priliko v takem zmislu med narodom. Društvo se je priporočilo tudi vladi, s posebno spomenico, katera govori o tem, da se ne spoštujejo ruski cerkveni prazniki in nedelje. Društvo je nadalje doseglo, da se izdaje časnik za preprosti narod, namreč ,,Pyccnoe Cjiobo" („Rus-koje Slovo"), katero se izdaje po jako nizki ceni. Društvo je prosilo v deželnem zboru podpore; take se dajejo za poljska društva, ki niso toliko blagega namena; no ruskemu prevažnemu kulturnemu društvu se je taka podpora kar odklonila. Toda Kačkovsko društvo bo prošnje ponavljalo, dokler ne bode uslišano. Delilo je društvo po svojih skromnih razmerah tudi podpore stra-dajočim zastran slabe lanske letine. Pomrlo je lani 31 členov: no priraslo je od lani 874 novih udov; sedaj šteje društvo 4136 plačujočih členov. Jako dobro se vedejo poddružnice, ki podpirajo po posebnih napravah tudi učečo se mladino. Dohodkov je imelo društvo 6387 gld., stroškov pa 5586 gld. Po prečitanem sporočilu sta vprašala dva seljaka, kako je z Občestvom pokupki zemelj, in kedaj da oživi. Rekla sta, da bode to društvo jedno najvažnejših, ker bo možno z njegovo pomočjo, rusko zemljo iztrgati iz tujih rok. G. Markov je stavil na to resolucijo, da se uvede to društvo v življenje kar najskoreje in se je ista sprejela jednoglasno. Isto tako jednoglasno se je sprejel predlog, da se spremeni § 1. pravil v tej meri, da bi moglo Kačkovsko društvo snovati poddružnice tudi v Bukovini. Člen o. Serko je predlagal v imenu Brodske poddružnice, da bi sobranje pozdravilo Djakovskega episkopa Strossmayerja po povodu 40 letne godovščine njegovega episkopstva, katero isti mnogozasluženi mož za Slavjane in slavjansko kulturo praznuje ravno v dan zborovanja tega društva. Dr Antonovič je pojasnil zbranim zasluge episkopa in njegov pomen kakor velikega hrvaškega in slavjanskega patrijota, narodoljubca in prosvetitelja, in je pri tem predložil, da bi zbor, na osnovi pravil občestva, imenoval Djakovskega vladiko častnimčlenom Občestva Kačkovskega in mu to naznanil brzojavno. Ta predlog se je sprejel jednoglasno. Brzojavka poudarja, da Občestvo visoko ocenjuje patrijotiško in prosvetiteljno dejateljnost Njegovega Preosvjaščenstva na korist bratskega južnoslavjanskega naroda ter mu kliče: „Bog blagoslovi Vas k daljnejšim vspetjem v slavo vsega Slavjanstva na mnogaja leta !" Isto tako se je imenoval častnim članom dež. poslanec dr. Antonovič, ki ima velike zasluge za narod in društvo Kačkovsko. Seljanin Pavlo Dumka je pa prečital daljši svoj spis o prosveč nju naroda, o povzdignenju obrti in trgovine ter je naposled pozv, 1 rodoljube, da bi pospeševali življenje po čitaljnjah, (čitalnicah), imeli tam popularne lekcije, spodbujali seljane vstopati v člene čitaljen in snovati n >ve čitalj nje*). *) Na Slovenskem so rodoljubi zopet in zopet spodbujali se, da bi se imeli po čitalnicah in liralnicah poučni govori. No ti so bele vrane, in stara „Soča" je ondan svarila, da bi kmečki sinovi ne zahajali preveč v čitalnice. Taki učitelji se usiljujejo narodu v novi dobi na Slovenskem! Op. ur. Na predlog dr. L. Pavenskega se je priporočalo osrednjemu društvenemu odboru, da bi tekom naslednjega leta priskrbel narodu izdanje popularne zgodovine ruske cerkve, iz katere bi se narod naučil poštevati in trdo stati pri svojem cerkovnem obredu, na kateri po-sezajo sedaj različni tlačitelji ruskega naroda, ki v i d i j o v ruski cerkvi krepost ruske narodnosti. Kakor je Vašim čitateljem znano, smo mi, gališki Rusi, zjedinjeni z Rimom, ki pa nam je zagotovil varovanje cirilometodijske cerkve s staroslovenskim jezikom. To cerkev nam hočejo po raznih potih naši sovragi oslabiti, porušiti, da bi se toliko laže potopili v zapadni kulturi, katera, kakor je očitno, potaplja in končuje poljsko narodnost na Pruskem in v Galiciji. Od poludne do 4. ure je trajalo zborovanje; no seljani se niso utrudili zvesto poslušati razne nauke. Naposled je g. Markov spominjal, kako malo da je inteli-gencije med ruskim narodom, a nasprotno, kako da raste od leta do leta čislo poljske in židovske mladeži v srednjih šolal), zlasti na gimnazijah. Sedaj je v srednjih šolah galiških nad 10.000 židovskih in poljskih učencev, a ne popolnoma 2000 ruskih, dasi je večina prebivalstva ruska. Ako pojde tako naprej, rekel je govornik, zasedejo Židje in Poljaki vsa mesti, in ruskih ljudij prostor ne bode sredi inteligencije, ker jedva 11. inteligentni človek bode ruski. Vzrok temu je nedostatek ruskih četverorazrednih šol in takisto nedostatek sredstev za vzdrževanje seljan-skih (kmečkih) sinov, da bi mogli obiskovati srednje šole. Mi mogli bi osnovati sebi ruske narodne čveterorazred-nice in takisto ruskij gimnazij, ako bi bilo pri nas osnovano tako društvo, kakoršno je nemški Schuiverein ali češka „Matice školska! Na taka društva dolžni bi bili mi dajati poslednji krajcar, ker ona bi vzdrževala i ruske šole in rusko bedno učečo se mladež." Kačkavsko društvo naj bi skrbelo za osnovo takega šolskega društva, drugače propade ruski narod. Priporočilo to se je sprejelo z gromovitim rokoploskanjem, in osrednji odbor društva ima zadačo, da se osnuje šolsko društvo za gališke Ruse. S tem so bile glavne točke završene, narod se je potem sešel v dvoranah na okrepčanje, kjer so se prepevale narodne pesmi. Kmalu je pričel vokalno deklama- torski večer, ki je privabil v veliko dvorano prepolno občinstva. Tu se je odlikoval Denisovski pevski zbor pod vodstvom precenljivega dušnega pastirja in narodnega prosvetitelja o. Vitošinskega. Ta zbor, sestavljen iz selskih dečkov, je tako izurjen, da ga je primerjati zboru Slav-janskega. Čudili so se izvršbi vsake točke sami najboljši poznalci petja in glasbeniki. Dodamo še, da so rodoljubi od blizu in daleč občni zbor Kačkovskega društva pozdravili brzojavnim potom. Poročal sem Vam obširniše o zborovanju prevažnega društva naših ruskih bratov, da utegnejo Vaši čitatelji primerjati slovenska društva z osnovo tega društva. Razvi-dijo, v čem ima to društvo prednost pred slovenskimi društvi, a tudi kake težnje in skrbi imajo ruski rodoljubi. Rusi gališki so si ohranili mnogo narodnih svetinj, narodno glasbo, običaje, kroj in vezenje, pred vsem pa cirilometodijsko cerkev s staroslovenskim jezikom. Narodna cerkev jim je glavna opora, da se še drže kljubu hudemu položenju v duševnem in gmotnem pogledu. Ali ravno zato jim hočejo izpodkopati tudi ta glavni steber; Ooriti se jim je torej za ohranjenje tega, kar imajo, v tem ko Vi, Slovenci, imate glavne zadače, da si priborite, kar so Vam vzeli že zdavna. Gmotno ste na slabem, vendar hvalite Boga, da Vam ni nemško plemstvo zapustilo sledov — v židovstvu, kakor je isto nakopalo poljsko plemstvo tudi ruskemu narodu. No Vam preti sedaj pa nemški kapital po raznih podjetjih, naselbinah in naposled še po osnovani „Siidmarki". Tako vidite, smo si gališki Rusi in Slovenci na mnoge strani jedn iki: resul-tanta je neugodna za obe narodnosti, dasi so oblike nevarnosti nekoliko različne. V politiškem pogledu se srečujemo z Vami v tem, da jedni in drugi vidimo rešitev v narodni avtonomiji. Mi jo že zahtevamo, pri Vas jo še le uvidevate, in ta dobiček na naši strani je velik; nadejamo pa se, da se Vaši zastopniki potegnejo s preča-stitim Vašim dr. Gregorcem bolj soglasno tudi za narodno avtonomijo. Nadejamo se mi. ruski Galičani, da nastopi kmalu doba, ko bodo slovenski državni poslanci poleg poslancev galiških Rusov in drugih Slovanov skupno potegovali se v državnem zboru v Vidnu (na Dunaju) za izvršbo narodne jednakopravnosti na osnovi narodne avtonomije. V to pomagaj Bog! Slavjanin. Pogled po slovanskem svetu. a) Slovenske dežele. „Slovanskega Sveta" 18. štev. bila je po državnem pravdništvu zasežena zaradi uvodnega članka „Našim zapadnoslavjanskim bratjam." Današnja številka „SI. Sveta" ima prilogo. Zasežen članek je obsezal posnetek pisma, ki ga je priobčil K. Heruc v 2. št. novega „Blagovesta", in ki podaje nasovete, kako naj se vedejo zapadni Slovani, torej Čehoslovani, Hrvati, Slovenci itd. članek je pojasnjeval te sovete ter je pridejal nekoliko 1 ! kritičnih opomenj. O pismu Herucovem so spregovorili mnogi slovanski, po njih potem tudi nemški listi; „Hrvatska" je priobčila to pismo v celoti. Shod slovenskih poslancev je bil mnogokrat' napovedan in odložen ter mnogo pričakovan. Konečno se je sklical v 2. okt. t. 1. v Ljubljano in ie postal tudi istina. Povabljeni so bili vsi slovenski deželni, kakor državni, pa tudi istrski poslanci. Došlo je 51 poslancev, in sicer iz Istre: dr. Stangher, Spinčič, Flego, Serčič, dr. Volarič, dr. Dukic, dr. Laginja, Slavoj Jenko, Mandic, \ dr. Vitezic. Z Goriškega: dr. vit. Tonkli, dr. Aleksij Rojic, dr. Lisjak, dr. Gregorčič, Mahorčič. Iz Koroške: Einspieler, Muri. Iz Trsta: Nabergoj, Martelanc, Na dlišek, dr. Sancin. S Štajerskega: dr. Sernec, Mih. Vošnjak, dr. Dečko, dr. Gregorec, dr. Lipold S Kranjskega: dr. Poklukar, Murnik, dr. vit. Bleiweis, Klein, Stegnar, Grasseli, Hribar, Povše, dr. Vošnjak, dr. Tavčar, dr. Papež, Žitnik, Detela, dr. Ferjančič, Kersnik, Viš-nikar, Lavrenčič, Svetec, Šuklje, Ogorelec, Gorup, Pakiž, Kavčič, Klun. Poslancem na čast so bili priredili v Ljubljanski čitalnici 2. okt. slavnostni večer. Predsednik slavnostnega odbora dr. Majaron je na tem večeru pozdravil poslance, sosebno tudi istrske, ki so došli polnoštevilni ter dokazali s tem vzajemnost s Slovenci. Omenil je, da so se sešla narodna društva, mestni zastop, obilo narodnih rodbin in domoljubnih dam, da bi pozdravili poslance. Podžupan Petričic je rekel, da sklicanje shoda je vzbudilo občno radost; povzdigniti je treba glas za brate ob mejah, za ves slovenski rod. Ne smemo se zadovoljevati z drobtinicami, ne beračiti, temveč složno zahte- j vati slovenska prava. Slovani so velik narod; mnogo dosežejo, ako bodo složni. Nazdravlja slogi in solidarnosti poslancev. Deželni glavar dr. Poklukar se je zahvalil , da so ga zbrani poslanci izvolili predsednikom zborovanja. Prvi korak se je storil današnjega dne; vspehi ne morejo izostati. Kjuč vsemu daljnjemu delovanju naj bode sloga. Dr. Laginja, hrvački poslanec istrski, predsednik kluba istrskih hrvaško-slovenskih poslancev je rekel: Prinašamo vam idejo jedinstva našega; narod mora imeti pogum in vero v samega sebe. Tako se izpolnijo besede : Mučeni narod moj, ustani in hodi, vera tvoja ti je pomagala. Dr. Sernec naglaša, da cvet naroda je pokazal z obilo udeležbo slavnostnega večera, da dobro uvaža pomen prvega shoda slovenskih poslancev. Prof. Spinčič poudarja jedinstvo med Hrvati in Slovenci. Osobito, rekel je, mi je drago nazdraviti tu prisotnemu zastopniku ideje jedinstva hrvatsko-sloven-skega poslancu sabora hrvatskega, Franu Folnegoviču. Folnegovic odgovarja; pozdravljajoč prvi sestanek poslancev, ki se vrši po 30letnem ustavnem življenju. Hrvati, poudarja on, vidimo v Vas predstražo, ki vzdržuje gigantsko borbo med Nemcem in Slovanom. Mi se borimo z Madjari, a ne za jezik, ta nam je priznan, a borimo se, ker v Madjarih vidimo pionirje Nemštva proti nam. Ne prašam po Vaših sklenenih resolucijah, sklenili ste jih složno, zato ne morejo biti zle. A sloga ne zadoščuje, v slogi se da tudi spati; odločnosti je treba, smelih je svet. Folnegovic nadeja se v kratkem drugega shoda in poudarja, da boj vseh zastopnikov slovanskih avstro-ogerskih mora biti proračunjen, solidaren in v s trajen. Nikdo nima prava, Slovanom očitati nelojalnost; toliko krvi ni nobeden drug narod prelil za državo in dinastijo. Ne bili bi vredni, da nas nosi zemlja, napo-jena s krvjo in solzami naših pradedov, če ne branimo domovine svoje. Burno odobravanje je kazalo navdušenost, s katero je bil sprejet ta govor. Dr. Tavčar naglaša, da so taki shodi jako koristni. Slovani nismo zadnji; ravno mi Slovani rešili smo dinastijo na bojnih poljih laških in ogerskih. Preponižni smo bili Šlovani, to mora postati drugače. Hrvaški narod nam je bil vedno prijatelj; pride čas, da sprevidijo oni, ki vladajo usodo Avstrije, da naše zjedinjenje je v interesu države: po- tomci naši dožive srečnejše dni. Hrvatje naj nas ne pozabijo. Nazdravljam narodu hrvatskemu. Tudi ta govor so odobravali z burnimi Zivio-klici. Dr. Stangher, ki nazdravlja krasnemu spolu, pravi, da naše delo bi ne imelo vspeha; treba nam je ženskega dela narodnega. S takimi govori in nazdravicami se je završil slavnostni večer. Glasbena Matica v Ljubljani ima letos v svoji šoli vpisanih skupno 202 učenca, in sicer: za klavir 123, za gosli 38, za godala in trobila 32, za solo - petje pa 9 učencev. Možki in ženski zbor štejeta do 100 pevskih sil. Shod voiilcev, katerega je sklical priljubljeni slovenski državni poslanec preč. g. dr. Gregorec dné 14. m. m. v Ljutomeru, izvršil se je jako častno in povoljno za g. poslanca. Bilo je zbranih več nego 200 mož v sobani g. Vavpotiča, kjer je ob 4. uri dopoludné v navzočnosti \ladnega zastopnika, g. poslanec v poldrugo uro traja-očem govoru poljudno in jako zanimivo razlagal zgodovino naše državne ustave, pojasnil sedanje državno-zborske razmere, povedal, kaj je hotel vse doseči in koliko je v resnici storil in dosegel, ter sklenil s krepkimi besedami: Vse za vero, dom, cesarja. Navzoči volilci so ga pazljivo poslušali, zahvalili se mu za njegovo dosedanje zastopanje ter ga prosili, da bi deloval tudi v bodoče v tem smislu za nje. Na vprašanje jednega iz voiilcev, kaj je misliti o društvu „Siidmark", ki bajé že tudi v Ljutomeru snuje svojo poddružnico, je gospod poslanec jasno razložil, kaj je društvo „Siidmark", kaj hoče, ter rekel, da se nam ni toliko bati tega društva, kakor tistih, ki so skriti za tem društvom. To nam jasno priča poročilo, katero so odborniki tega društva sami priobčili v „Tagespošti" o svojem zborovanju v Celju. Mi se pa moramo z vsemi zakonitimi sredstvi braniti proti temu društvu, kakor proti zloglasnemu Schulvereinu, in vsakega, ki med nami podpira to društvo, proglasiti za narodnega izdajnika. — Po zborovanju se je zvečer mnogo občinstva sešlo k veselici v národno čitalnico, kjer je bilo dokaj zabave s sodelovanjem cvenskih tamburačev. Kaj dobro se je igral igrokaz „Kje je meja?" a to od igralcev, ki nimajo bodisi pogostoma prilike pojaviti se na odru. Kedaj se bo tudi v zeleni Štirski na razvoj te umetnosti kaj več storilo? — M. Slovenske posojilnice. Teh je bilo lanskega leta 35, in sicer 8 na Koroškem, 15 na Štajerskem, 10 na Kranjskem in 2 na Primorskem. 24 jih je bilo z neomejenim in 11 z omejenim poroštvom. Obrtno pomožno društvo v Ljubljani deluje uže 34 let ter je najstarejša slovenska posojilnica; Ljutomerska posluje 18, Št. Jakobša v Rožu na Koroškem 17 let; druge so manj stare. Lani so vse slovenske posojilnice imele izposojenih nad 3,600.000 gld: največ štajerske, namreč 2,304.000 gld., kranjske 978.000, koroške 261.000 in primorske 89.000. Društve nikov so imele posojilnice 18.623 z vplačanimi deleži 356.368 gld. Denarnega prometa so imele 7,910.076 gld., in sicer štajerske 4,310.526 gld; kranjske 2,054.469, koroške 536.825, primorske 108.256 gld. Najmočnejše posojilnice so Celjska, Mariborska, Metliška in Ptujska. V reservni zalogi ima doslej Celjska posojilnica 24.000, Mariborska 20 000, Ljutomerska 13.000, Ptujska 14.000, Vrhniška 11.000 gld. Posojilnice delujejo blagodejno ; več ko ima kaka prometa, za toliko niže obresti more delovati. Nekatere nalagajo zaradi majhnega prometa še vedno previsoke obresti, in je v obče želeti, da bi se manipulacija pri nekaterih zlajšala. Prav pripominja g. Lapanje, da si napravljajo preveč posla nekatere s tem, da s po- daljšanjem obrokov delajo tako, kakor da bi dajale nova posojila. S tem se povečuje formalno promet na zunaj, a zajedno se povečujejo stroški strankam, ko vendar je možno izdajati menjice veljavne za 3 leta. Sicer pa je želeti, da se posojilnice pomnože po raznih deželah in krajih, zlasti tam, kjer je navarnost, da se spravlja narod v gmotno zavisnost od tujcev. Ob mejah in po mestih in trgih čaka v tem pogledu rodoljube še mnogo, mnogo dela. Zajedno bo treba snovati tudi druge vrste denarnih in v obče gospodarskih zavodov, sosebno v zmislu, da se bodo pospeševala domača podjetništva v vseh oddelkih občega gospodarstva. Družba sv. Cirila in Metoda je imela 24. sepfc. 1.1. svojo V. redno veliko skupščino v Ljubljani. Družbeni predsednik je po sv. maši pozdravil udeležnike, poudarjajoč, da je bila v družbi dovolj jedinost, ter nadejajoč se, da se ista ohrani tudi v bodoče. Zupan Ljubljanski, pozdravivši zbor, je naglašal, da je rodda sila društvo, spoznanje, da se je treba nasprotnikom postaviti v bran z jednakim orožjem. Razloček je pa ta, da ima družba sv. Cirila in Metoda ohraniti in braniti samo to. kar je naše, a ne sega po tujih otrocih. Tajnik g. Žlogar prečita nato obširno poročilo. Na Kranjskem je doslej 40, na Štajerskem 22, na Koroškem 13, na Goriškem 12, v Trstu in Istri 5 poddružnic, torej jih bode kmalu 100 vseh skupaj. V zavodih družbenih je nad 400 otrok. Poleg ženskih poddružnic v Trstu in Gorici, snuje se taka tudi v Ljubljani. Narodno ženstvo se čim dalje zanima za društvo ter umeva svoje zadače. Tajnik poudarja, da je delovanje na Koroškem najtežavniše, kjer so se prepovedali vsi spisi družbe, celo „Životopis cesarja Franca Jožefa" ! Poročevalec sklepa i opominom, da niti pedi zemlje naj bi več ne odstopili Slovenci svojim nasprotnikom. Družbeni blagajnik g. dr. Vošnjak je poročal potem o denarnem stanju družbe. V 4. družbenem letu je bilo 15.354 gld. 20 kr. dohodkov, stroškov pa 6341 gld. 6 kr., ostaje torej v blagajnici 6013 gld. 14., dalje še dvoje dolžnih pisem v znesku 1700 gld. Pri volitvi jedne tretjine odbornikov so se z nova izvolili stari per accla-mationem. Prisotnih je bilo 70 članov in po odposlancih : astopanih poddružnic nad 40. Pri obedu so navdušeno zaklicali cesarju trikratni Slava. Poslanec Nabrgoj je poudarjal lojalnost družbe ter je protestoval proti obrekovanjem nasprotnikov Poslanec župnik Einspieler se zahvaljuje družbi v imenu koroških Slovencev iu napije dr. Vošnjaku in Iv. Hribarju, ki sta večkrat požrtvovalno se udeleževala shodov koroških Slovencev. Na zabavnem večeru, ki ga je priredila Ljubljanska čitalnica, je bilo obilo gostov, sosebno je bilo videti tudi mnogo odličnih duhovnikov iz vseh slovenskih pokrajin. G. vodja Toma Zupan je pozdravil vse goste, došle od vseh krajev Slovenije, sosebno tudi gospe in gospodične in gospode iz Ljubljane. Dr. Tavčar je izrazil veselje nad velikim številom odličnih dam slovenskih, ki osnujejo kmalu poddružnico v Ljubljani, sosebno pa tudi, da so došli bratje iz tužne Koroške. Dokler imajo take zastopnike, koroški Slovenci ne poginejo. Ideal Jurčičevega moža tvrdega, jeklenega, neizprosnega, imamo ga med nami. (Burni klici: Zivio Einspieler!) Bog poživi koroške brate, Bog poživi njih vodjo deželnega poslanca, župnika Einspielerja! Navdušeno je bila sprejeta ta zdravica. Župnik Einspieler je rekel v odzdravici: Mi stojimo na braniku, niti pedi naše zemlje ne bomo dali več v last našim nasprotnikom. (Burni klici: Prav tako!) Ne bojimo se, če tudi podleže pojedinec, bolje to, nego da poginemo vsi. Zaslombo najdemo v vas, v bratih svojih. Vrstilo se je še mnogo napitnic in govorov med izvrševanjem vsporeda s petjem in vojaško godbo. Zborovanje. Načelništvo „Zveze slovenskih posojilnic" vabi k rednemu občnemu zboru, ki se bode vršil dne 8. okt. t. 1. ob 11. uri dopoldne v dvorani „Celjske čitalnice". K občnemu zboru pošlje vsaka „Posojilnica" jednega ali več pooblaščencev. Ker je delovanje slovenskih posojilnic velevažno za naš narodni obstanek, sledili bodo Slovenci i temu zborovanju z vso pozornostjo. Deiavsko podporno društvo v Trstu dobi pravila spremenjena v soglasju z zakonom za zavarovanje delavcev za slučaje holezni. Društveni odbor se je mnogo trudil, da je priredil pravila tako, da jih je konečno potrdila c. kr. vlada. Kmalu bo občni zbor, ki bo volil nov odbor v smislu novih pravil. Društvo, ki je silno važno za slovenski živelj v Trstu, je po naporu svojih voditeljev rešeno nevarnosti, ki mu je pretila po omenjenem zakonu, potrjenem 30. marca 1888. „Edinost" po pravici pozivlje Tržaške rodoljube, da bi delovali za društvo, sosebno da bi je podpirali neposredno z gmotnimi doneski, sosebno pa tudi posredno s tem, da bi dajali domačim ljudem delo, pri tem pa iste silili, da pristopijo k slovenskemu podpornemu društvu kot člani. Jedino tako se odtegne slovenski ttžak potujčevanju. Pomisliti je, da slovensko delavsko podporno društvo podaje tudi raznoteri pouk svojim članom, in kakor se je to godilo z vspehom doslej, bo vodstvo društveno gotovo skrbelo, da se bodo društvenikom duševni in moralni pomočki podeljevali čim dalje v še veči meri. „Slovansko pevsko društvo", ki se je osnovalo v Trstu, je imelo uže tudi prvi, dobro obiskovani občni zbor. Predsednikom je izbran g profesor dr. Karol Glaser; on in rodoljubi, ki so izvoljeni v odbor, bodo gotovo delali na to, da se društvo razvije ne samo v zmislu, da bo gojilo in pospeševalo slovansko petje, ampak tudi, da pristopijo k društvu polagoma člani raznih slovanskih narodnostij v večih ali manjših odlomkih, zastopanih v Trstu. Petje se goji čvrsto tudi po raznih pevskih društvih Tržaške okolice; ta društva bodo dobivala moralno podporo od osrednjega pevskega društva v Trstu. In kakor pripravlja petje pot, da se narod obuja v okolici, je želeti, da bo slovansko pevsko društvo v Trstu gladilo pot do doslej pogrešane vzajemnosti med raznimi slovanskimi življi v glavnem primorskem mestu. Slovanski klub. „Mir" polaga slovenskim poslancem na srce, da bi delali na to, da se osnuje v državnem zboru, ko nastopi nova državnozborska doba, za vse Slovane slovanski klub. Z druge strani se pa nasvetuje in ponavlja želja za jugoslovanski klub. Poljaki, ako se hoče osnovati pravi slovanski klub, gotovo ne pristopijo k takemu klubu. Poštevati je jedino druge Slovane, in med temi, kakor se kaže, imajo bolj jednake težnje Slovenci in gališki Rusi, nego pa ostali Slovani. Sicer Slovenci in gališki Rusi niso nikakor absolutni nasprotniki po svojih težnjah drugim Slovanom. Oba ta naroda sta pred vsem iz taktičnih pogledov nacijonalnoavtono-mistiškega mišljenja, in za ta del sta gotovo modrejša od drugih, ki hočejo nakrat preskočiti več stebrov čez most sedanjega politiškega položaja. Celovški magistrat, ki ni hotel vsprejemati slovenskih dopisov pol. društva koroških Slovencev, je pravdo izgubil pri c. kr. namestništvu, in je torej po čl. XIX. drž. osnovnih zakonov primoran, vsprejemati slovenske vloge. Nadejati se je, da razsodi takó tudi najviša in-stancija, do katere se je menda obrnil Celovški magistrat. „Sloga", politiško društvo goriških Slovencev, je imela čez dve leti mnogozaželeni obči zbor 22. septembra t. 1. Posebnih toček ni bilo na dnevnem redu; šlo je za novo volitev predsednika in odbora. Dr. Gregorčič, profesor bogoslovja, z nova izvoljeni deželni poslanec, delavni in priljubljeni rodoljub na Goriškem, dobil je 53, dr. vit. Tonkli, mnogoletni dosedanji „Slogin" predsednik pa 33 glasov; takó je izvoljen z znatno večino glasov dr. Gregorčič predsednikom „Sloge". Kot odborniki pa so izvoljeni: dr. Aleksij Rojic, deželni poslanec v Gorici, Ant. M. Obizzi, zemljemerec in tiskar v Gorici, Valentin Kancler, upok. učitelj v Gorici, A. Fon, trgovec v Gorici, Fr. Hmelak, veleposestnik in župan v Lokavcu in trgovec v Gorici, Jos. Poljšak, župnik v Prvačini, Simon Gregorčič, duhovnik in posestnik na Gradišču, (t. j. oni svečenik, ki je Slovanom znan kot prvi sedanji pesnik slovenski), Fr. Budal, posestnik v Št. Andražu, A. Klančič* veleposestnik in župan v Podgori. Kot namestniki so izvoljeni: Fil. Trpin, župan v sv. Križu, Alojzij Štrekelj, podžupan v Komnu, Jos. Mašera, vikar v Št. Mavru, Nik. Kocjančič, župnik v Ročah, Fr. Bavčar, podžupan v Selu. Odbor se je konstutoval takó: Dr. Al. Rojic, podpredsednik, Ant. M. Obizzi, tajnik, Val. Kancler, denar-ničar. Predsedništvo in odbor sta se korenito spremenila; prišle so nove moči z novim redom na vrsto. Te spremembe je narod pričakoval, ker je videl, da se je v resnici mnogo ne samo zanemarilo, ampak celó zaviralo za prejšnjega predsedništva društva „Sloga". Slovenske novine so pozdravile z veseljem ta preobrat, spoznavši, da je bilo na Goriškem za prejšnjih dob mnogo bolie, nego za vocliteljstva dr. vit. Tonklija. Poslednji nima naravnega daru, da bi se prikupil drugim narodnim delavcem, zanemarjal jih je, kar jih ni naravnost odbacnill od sebe. Prijatelji pa, ki so se mu vsiljevali, in o katerih je menil, da mu bodo pomagali izdatno, da ostane na površju, so bili ali so taki, da so ga s svojim čudnim vedenjem pokopali in so s tem, kakor narodu, takó njemu na dosedanji lestvici škodovali. Goriška nima na izbor veščih in delujočih rodoljubov; še to malo pa so hoteli prijatelji in sovetniki Tonklijevi raznim potom odstraniti, oziroma uničiti. To je narod sprevidel in čutil in pokazal je, da zna take spletke zavrniti. Mi smo želeli, da bi bil znal dr. Tonkli porabiti primerno vsako moč, ne pa da jih je tako rekoč pahal od sebe. S pravim pošte-vanjem narodnih močij bi bil sebi in narodu koristil; do razporov bi ne bilo prišlo, in Goriška bi bila vzgled narodnega delovanja, kakor je slula nekdaj, ko so celó c. kr. uradniki slovenskega roda na čelu narodu delovali srečno in vspešno. Da je dr. vit. Tonkli izgubil zaupanje v narodu, naj opominja druge slovenske rodoljube, da se izognejo jednaki osodi. Sicer pa takih sovetnikov še noben slovenski dejatel ni imel kot on; v tem je celó obžalovati dr. Tonklija samega. Mi se nadejamo, da se na Goriškem preobrača na boljše po doseženem boljšem spoznanju. Po-števajoč narodne moči, nadejamo se, da se tudi dr. Tonkli otrese svojih prijateljev, da bo za narod delal v boljši smeri na dalje, tudi ko bi narod drugače razredil in razvrstil delavne narodne moči, nego so bile pomeščene doslej. Najmanj bi bilo pristojno, da bi hotel še kedaj zmagovati s silo ali pomočjo dosedanjih sovetnikov; narod pozove sam vsakega na svoje mesto, kakor spozna, da je zanj potrebno. Dela naj kažejo narodu poti, kakó naj bo v bodoče odločeval in izbiral svoje voditelje. Ta pot je najboljša za dejatelje in, kar je glavno, tudi za narod sam. Po propadu pri „Slogi" zabeležimo tu hvalevredni čin dr. vit. Tonklija, izražen v tem-le pismu: „Slavno predsedništvo „Sloge"! Jemaje slovo od vodstva prvega slovenskega otroškega vrta in slovenske dekliške šole v Gorici, izročam priloženih 100 gld. kot dar za podporo teh dveh narodnih zavodov." Za ta dar se je novo predsedništvo „Sloge" zahvalilo v „Novi Soči". b) Ostali slovanski svet. Cesar Fran Josip je bil šel obiskat cesarja Viljema, ko so se vršile velike vojaške vaje v pruski Sileziji. Novine pripominjajo, da je to prvikrat, da je stopil avstrijski vladar na zemljo, ki je bila prej, v prejšnjem stoletju, avstrijska. Mnogo so pisali o prisrčnosti, ki se je kazala pri tem shodu. Nemški zunanji listi so poudarjali in zagovarjali še večo, tako imenovano pragmatiško zvezo med Nemčijo in Avstrijo, sosebno pa colno zvezo. Ker je bil naš zunanji minister grof Kalnoky tudi v spremstvu cesarjevem, kakor pl. Caprivi z nemškim ce-j sarjem, in ker sta se ta dva ministra pogovarjala dolgo med seboj, potem pa vsak posebe s cesarjema, sklepajo celo, da se je kaj ukrenilo glede na večo gospodarsko zvezo. Pokazalo se je tudi ob tej priliki, da se zunanji nemški in nemški listi v Avstriji vedejo tako, kakor da bi v Avstriji ne bivalo nad 20 milijonov Slovanov, in kakor da bi se mogli ti prezirati popolnoma, kedar se kaj vrši ali se želi, da bi se vršilo v interesu velikonemške politike. Taki listi gotovo ne morejo biti prijatelji celokupne naše države, ko bi jo radi zavedli, da bi ona ne poštevala dejanskih razmer ter se nikakor ne ozirala na neoporečno dejstvo, da večina njenih narodov je slovanska. Nemško-liberalni in sosebno tudi j nemško-nacijonalni listi bi radi videli, da bi postala Avstro Ogerska vazalka Velikonemčiji; saj vse tako za-sukavajo, kakor bi bilo Velikonemčiji po godu. Govorili so tudi, kakor da bi hotela Velikonemčija posredovati med Rusijo in Avstrijo. Avstrijski patrijotiški listi pa so opomnili, cla Avstrija ima moči in sposobnosti dovolj, da utegne za se biti sama posrednica, in da bi bilo to zajedno ceneje, nego bi stalo velikonemško posredovanje. Sicer pa so samo zagonetke, kar pišejo pristaši nemško-avstrijske zveze. Veliki politiki in državniki itak dobro poznajo prave odnošaje med pojedinimi državami in dvori, torej tudi med Avstrijo in Velikonemčijo. Teh državnikov ne zaslepi nobena zunanjost in noben diplomatiški shod. Avstrijskim Slovanom pa, kateri se prezirajo v zunanji politiki, ne ostaje, ako se nočejo slepiti, drugega, kakor zbirati svoje moči, da se okrepijo kulturno, in sicer potom slovanske kulture. Cesar Fran Josip je srčno napil cesarju Aleksandru III. v njegov rojstni dan. To so zapazili dobro novinarji, ki so zajedno opomnili, da take napitnice ni napravil letos cesar Viljem. Deželni zbori se otvorijo za novo sesijo 14. dne oktobra, češki pa v nadaljevanje svojega delovanja, pre-trganega spomladi. Najvažnejše bo razpravljanje Dunajskih punktacij v češkem deželnem zboru. Češki narod je sedaj odločniši proti temu dogovoru, nego kedaj poprej. Celo Staročehi se mnogotero izjavljajo proti njemu, in vse dopolnilne votitve v deželni zbor se vrše v zmislu nasprotja z dogovorom. Staročehi so še vedno na stališču, da bi glasovali tudi za nadaljnje točke dogovora, ko bi vlada privolila notranji češki jezik. Oni se sklicujejo v tem na zgodovino in ustavo; poudarjati je, da ustava že absolutno zadoščije za to zahtevo. Mladočehi pa bi ne glasovali za dogovor, niti ko bi se Cehom podelila češčina kot notranji jezik. Zanimivo je. da liberalni Nemci bi radi videli sedaj, da bi se takoj kot prva točka sprejele nove kurije ter se po njih uravnale raz-mere Nemcem. To so tiste kurije, katere so še letos ob-sojevali celo nemški zastopniki v državnem zboru. Mladočehi so se vjemali s kurijami pod dvojim uslovjem, prvič, ko bi se odstranila kurija veleposestva, ki nima v resnici nič opraviti z narodnimi, tu jedino poštevanimi kurijami, drugič, ko bi se poprej izvršila narodna jednakopravnost tudi za Čehe. Pomisliti je, da kurija veleposestva je Čehom silno nevarna; saj je fevdalno, kakor liberalno plemstvo nemško, in zapusti prvo Cehe, kakor bo zahteval to stanovski interes.. Sicer pa Mladočehi odločno zahtevajo tudi češko zgodovinsko pravo, ne glede na to, da obsojajo pojedine točke dogovora iz raznih vzrokov in razlogov. Poraz liberalne stranke na Nižeavstrijskem pri de-želnozborskih volitvah je nenavadno velik. Libeialci bodo imeli 43. antiliberalci pa 25 glasov ; prvim se pridruži še virilni glas vseučiliščnega rektorja, drugim pa virilna glasova 2 nižeavstrijskih škofov. Med liberalci je 15 veleposestnikov. Povsod pa so imeli anfiliberalni kandi-datje znatne manjšine glasov, kjer niso prodrli. Sam Dunaj je pokazal, da je popolnoma v antilib^ralnem ta-borju, v katerem so zastopani konservativci, nemški na-cijonalci in antisemiti in jeden duhovnik. Poraz nemške liberalne stranke v središču in glavnem mestu cesavstva je velikega politiškega pomena, sosebno sedaj, ko bi se nem-školiberalna stranka rada pospela zopet do krmila osrednje vlade, in ko tsfa stranka diktuje Čehom punktacije, katerim se upira velika večina češkega naroda. Pomenljivo je, da še Dunajski župan dr. Prix bi bil kmalu propadel. Slovani imajo razne razloge, da so zadovoljni s porazom kapitalistične stranke tam. kjer je imela doslej svoj glavni sedež. Slovani sodijo, da taka stranka ne more povzdigniti sé zopet do ministorskih stolov. Proti temu govori tudi vsa prošlost te stranke. K štiridesetletnemu škofijskemu jubileju poslalo je vladiki Strossmayerju mesto Praga naslednjo adreso: „Oče in vzvišeni pastir Svojega naroda, jasni kras in ponos vsega Slovanstva ! V ukajočem soglasju neštevilnih pozdravov, razlegajočih se danes po vsem Slovanstvu, nakloni vljudni Svoj posluh tudi k odkritosrčnim besedam, ki doletajo k Tebi od bregov Veltave, iz té zemlje, kjer se vsako oko žari v radostni nadi in vsako srce osvežuje pri glasu Tvojega znanega, ljubljenega in vzvišenega imena v najrevnejši češkej bajtici. Vsaj ne pripadaš samo rodnej Svoji zemlji, katera ljubi in časti v Tebi svojega najboljšega Sina, največega dobrotnika, pre-vnetega branitelja in istinito vzvišenega veleduhovnika : k Tebi pogleduje z občudovanjem in ljubeznijo, kakor k najleskejšemu svojemu ponosu tudi vse obširno Slovan-stvo, čegar vse otroke vzajemno objemlješ tudi Ti z velikim Svojim srcem. Ti si nam jasni vzor ljubezni do domovine in naroda, katerima si žrtvoval vse Svoje življenje ; vzor navdušenja in požrtvovalne vneme za vse dobro in krasno, kar Si gojil in podpiral z vsemi Svojimi močmi; vzor junaške stanovitnosti v svojem preverjenju, katero Si ohranil neporušno v prijaznih in neprijaznih dobah, pogledujoč skozi oblake nestanovitne sedanjosti vedno k velikemu cilju, kamor si nameril Svoje korake. Ti si v resnici jedna iz téh vzvišenih postav, kakoršnih nebo le v stoletjih pošilja narodom. O, da nam še dclgo jasno svetiš, Ti jasna zvezda bratovskega juga! 0, da še mnoga let deluješ v blagor, pomoč in tolažbo Svojega naroda in vseh njegovih krvnih bratov, ter da doživiš popolnega posrečenja Svojih plemenitih in vzvišenih naporov, katere bodo poveličevala bodoča pokolenja! V Zlati Pragi, osmega dne meseca septembra leta Gospodovega 1890." Vladika Strossmayer je dal priobčiti po raznih slovanskih novinah svojo zahvalo na raznovrstne čestitke in odlikovanja ob priliki 40letnice svojega biskupovanja. Dr. Riegru je poslal še posebe obširniše ljubeznjivo pismo, v katerem poudarja potrebo jedinosti med Čehi. 0 sebi pravi, da se bo v zmislu krščanskih načel ravnal, kakor doslej. Jtdnake vsebine je njegovo pismo do prof. Tilšra (Tilšer), predsednika mladočeške stranke. Poudarja, da je od svoje mladosti ljubil in spoštoval češki narod, ker spoznava in priznava, da je jeden najkrasnejših, najzna-menitiših, najpopolniših in najnapredniših plemen slavnega rodu slovanskega. Na znotraj želi narodu češkemu vzajemno ljubezen in srečo, na zunaj pa z drugimi slovanskimi brati solidarnost in prijateljsko vzajemnost. Svobodo in srečo želi češkemu narodu. „Mi vsako svobodo, silo in zmago češkega naroda pokladamo za zaroko svoje lastne svobode, sile in bodočnosti." Vesel je vladika, da v željah glede nanj so bili Staročehi in Mladočehi jedini. Pogajanje med Staročehi in Mladočehi. Zaupni možje od obeh stranij so se iazgovarjali, ali bi bilo možno doseči med njimi soglasje glede na Dunajske punktacije. Ko se ni doseglo nič odločnega pri dvakratnem posvetovanju, so stavili Mladočehi naslednji predlog: „Poslanci obeh narodnih strank sestopijo se k skupni manifestaciji, v kateri se izrazi pohabnost Dunajskih dogovorov in nastale iz njih bojazni v celem narodu. V skupni tej manifestaciji se bode zahtevalo, da bi se najprej izvršile davne opravičene zahteve našega naroda, da bi se izvršila prava na državno samostal-n o s t zemelj korone češke in popolnoma izvedla j e d n a k o-p ravnost češkega jezika pri vseh državnih uradih v Čehah, na Moravi in v Šlezkem. V to se bo zahtevalo, da bi se pred vsem sedanji krivični, prebivalstvo slovansko v Čehah na Moravi in v Šlezkem v umetni manjšini pridržujoči volilni redi po 29 letnih, doslej brezvspešnib zahtevah konečno popravili na trdnih jednotnih podstavah, da bi vsaka narodnost v deželah češke korone dobila v zako-nodavnih zborih ono zastopstvo, katero ji pripada vsled dejanskih razmer in vsled pravičnosti. Konečno se izjavi v skupni manifestaciji volja k novemu pogajanju z zastopniki nemške narodnosti, katero bi, raztegajoč se na vse dežele češke korone, imelo za podstavo popolno jezikovo jednakost vseh tukaj živečih narodov in poštevalo državno pravo korone češke in ne-delnosti češkega kraljestva. K skupnemu uredovanjn te manifestacije naj se po-zovejo vsi poslanci češke narodnosti z Morave in Šlezkega, da bi se doseglo skupno in jednotno postopanje na obrano življenskih interesov celega češkoslovanskega naroda. Zaupni možje staročeške stranke so na to odgovorili, da predložijo ta predlog klubu staročeških poslancev. S tem je bil završen razgovor med zaupniki obeh strank. Mladočehi so absolutno proti temu, da bi se sprejela kaka točka, ker smatrajo Dunajski dogovor za celoto; to je logično, in je njih predlog popolnoma korektna posledica takega nazora. Tolažilno je, da se Mladočehi potegujejo 41 za glavne dežele češke korone, dasi molče o vojvodinah1 Zator in Osviečim, ki pripadati tud i k zemljam češke korone. Mladočehi izvajajo posledice tega, kar se trdi za češko kraljestvo: ako je potreba sprave ondi, je jednaka in še veča potreba sprave v Moravi in v Šleziji, kjer manjšine gospodujejo nad večinami. Tudi je velikega pomena spoznanje od mladočeške strani, da Morava je uslovje za rešitev češkoslovanskega naroda v češkem kraljestvu; kajti Mladočeki pravilno poudarjajo, da Cehi češkega kraljestva bi se izolovali in pogubili, vako bi se jim potujčila Morava. Morava veže zajedno Cehe z deželami proti vstoku, kjer so drugi odlomki slovanskih narodnostij avstrijskih. HrvaŠko vseučilišče je štelo prošlega poletnega semestra 863 slušateljev, in sicer 270 iz Hrvaške, 61 iz Slavonije, 12 iz Dalmacije, 8 iz Ogerske, 2 iz Istre, 3 iz Štajerske, po 1 iz Kranjske, Češke in Srbije, 3 iz Bolgarske in 1 iz Gorice. Rednih slušateljev je bilo na bogoslovnem oddelku 39, na pravo- in državoslovnem 171 in modroslovnem 51; izrednih na bogoslovnem 65, mo-droslovnem 13. Farmacevtov je bilo 24. Vidi se, da niti Hrvatje zunaj Hrvaške in Slavonije ne obiskujejo tega vseučilišča, kakor bi bilo pričakovati. To pa zato, ker se delajo formalne ovire, da spričevala hrvaškega vseučilišča ne veljajo v Cislitaviji. Tudi vtem pogledu se kaže potreba notranje politiške spremembe, po kateri teže avstrijski Jugoslovani. Češka akademija znanostij. Cesar je potrdil izvolitev stavbenega sovetnika Josipa Hlavke za predsednika češke akademije Frana Josipa za znanost, književnost in umetnost v Pragi na tri leta; potem za predsednika I. razreda dr. Anr,. Rando, za predsednika II. razreda dr. K. vit. Koristko, za predsednika HI. razreda prof. dr. Iv. Kvičalo in za predsednika IV. razreda Josipa Hlavko. Za tajnika akademije je potrjen dr. Fr. Stidnička tudi na tri leta. Moravsko vezenje Na Dunajski gospodarsko-obrtni razstavi so prvi poznalci mor a, vskega vezenja (vyšivani) prisodili temu „diplom"; druga jednaka, jako krasna dela so se odlikovala z medalijami. Razdelilo se je za celo Avstro-Ogersko samo 7 diplomov. To dokazuje, koliko cenijo moravsko vezenje. In to izdeluje preprosti narod, in ako gledamo m vzorce in motive, zasledujemo da se na brontenih izkopanini!) nahajajo jedoake oblike, jednaki motivi. Iz tega izvajajo, da Slovani so bivali že zdavna po današnjih deželah, in da est.etiški ukus Slovanov seza v dobe, ko so bili drugi narodi še divjaki. Povodilji so prve dni sept. t. 1. provzročile na Pre-darlbrškem, Tirolskem, po Gorenji Avstriji, sosebno pa na češkem mnogo škodo. Napravile so na milijone škode na poljih in poslopjih raznih vasij, trgov in mest. Tudi ljudje so tu in tam poginili, in vsled tega je nastalo veliko siromaštvo. V Pragi je porušila silovito narasla Vltava stoletja stari Karlov Most, kras zlate Prage. Država je odločila za dežele, po povodnjih prizadete, za sedaj dva milijona gold. Deželni odbori so tudi odločili primerne, toda manjše vsote. Dobrotnik rajnih vr3t darujejo, kar morejo v denarjih, blagu in hrani. Razna pomočna društva delajo, da bi se revščina olajšala Pomisliti je, da je samo v Pragi 47.000 prebivalcev, ki so poškodovani od povodnji. Že zdavna ni bilo take v Čehih; nevarnost je bila velika, da bi se bilo utegnilo na tisoče prebivalcev potopiti po raznih krajih, sosebno v Budejevicah. Vseslovanski časopis na Dunaju. O tem podjetju piše „Velehrad": „V glavnem mestu naše države, kjer živi ogromna večina slovanskega prebivalstva, ima izhajati v bodočem letu list, čegar namen bi bil: delovati na zjedinenje narodov slovanskih. Ta misel nikakor ni nova. Uže od davna se je delovalo na to, da bi se na Dunaju osnovalo slovansko uredništvo, ki bi skrbelo za pošiljanje verodostojnih poročil vsem slovanskim časopisom, ki so mnogokrat prisiljeni rabiti nemško-židovske liste. Govorilo se je pred nekolikimi leti o tem, da bi se na Dunaju osnoval političen časopis v ruskem jeziku, kar se pa, žal, ni uresničilo. Sedaj zopet razglašajo poljski listi takošno poročilo; a vprašanje pa je, v katerem jeziku ima rečeni časopis izhajati? Misliti pa je. da to vprašanje uniči zopet vse težnje, strem!jajoč, r. Kotjiarena). Onim slovenskim pisateljem, ki priobčujejo spise modroslovne vsebine, je priporočati ta veliki časopis že zaradi terminologije, potem pa zaradi univerzalnosti, ki pošteva filosofsko literaturo vseh velikih narodov ter se ne omejuje samo na nemško in njega z večine pristransko obzorje. Z velikim priznanjem so to novo rusko podjetje pozdravili po revujah angleških, francoskih, italijanskih in nemških. Med sotrudniki je n pr. tudi Th O. Masaryk, prof. na češkem vseučilišču v Pragi. /jjaeatiiicniz (Blagovest). Tako se zove polumesečnik, ki je izpod drugih rok začel izhajati v Petrogradu, in je izšla ravno 1. številka z bogato, zanimivo in poučno vsebino. Cilj mu je „buditj vo mnogih ruskih Iju-djach mysl i čuvstvo, bytj vyraziteljem i orudijem obšče-nija i čuvstv tech blagočestnych russkich ljudjej s čutkim sjerdcem i dobroju voljeju, kotoryje, chotja i zabluždajut (dasi se motijo), no iščut pravago puti . . ." Tak smer, pravi list, je bil krščen še v 40. in 50. letih z imenom slavjanofiljstva, točneje že (pa) ono možet bytj opredeljeno nazvanijem russkago narodnago naprav-Ijenja." Jeden sotrudnikov (Šarapov) se izraža o namenu lista tudi s tem-le stavkom: „Ako se ne motim, je to časopis duhovni, no odločen za svetski (posvetni) krog čitateljev. Nadomeščati hoče morda nekoliko Aksa-kovo „Pyci>" in Šarapovo „PyccKoe JJbJio". Med drugim so v *1. št. nameščeni sestavki: „Sv. Tichon Zadonskij, kak učitelj naroda. I. — Zadači i stremljenija slavjano-filstva. — Istoričeskij vzgljad na russko-slavjanskija otnošenija. — Vtoroj prijezd nemeckago imperatora v Rossiju. Več pesmij. Poročilo o novih knjigah. Itd. Vsakemu Slovanu se mora prikupiti vsebina, kakor mirna in jasna pisava, ki se razodeva v 1., 2. in 3. št. List kaže, da ne bo poučeval samo ruskega naroda, ampak vse Slovane o njih potrebah in zadačah. Vsaka številka obseza po 2 poli leksikalne oblike in stoji od 15. avg. t. 1. do 1. januvarja 1891. 1. 2 rublja, za celo leto 5 rub. Na- roča se v „Russko slavjanskem knjižnem skladu" Heruca in Došena v Petrogradu (Nevskij prospekt d. 74). Spisi nove knjige in časopisi v zameno pa se pošiljajo A. V. Vasiljevu (Petrograd stor. Zdanovskaja nI. d. 7. ko. 2.) Opomnja. Nekaj odtisov „Blagovesta-1 1„ 2. in 3. št. je dobilo tudi izdajateljstvo „SI. Sveta", kateremu je naročeuo oddajati po 20 kr odtis. Na znanje. „Das Parteiwesen der Slaven in Böhmen Ta brošura, ki obseza 99 stranij vel. 8., in ki je zaradi svoje izredne vsebine napravila v svoj čas veliko senzacijo, je imela posebno usodo. Na Češkem, kjer bi se bili imeli najbolj ravnati po njej, so jo prezirali. Ko so pa videli, da so se ujeli po Dunajskih punktacijah, ker niso poslušali njenih sovetov, začeli so se kesati, in kakor vemo, je že vplivala za mala dejanja, ko ni bilo več možno popraviti fundamentalnih napak. Sedaj pa že poprašujejo Čehoslovani in drugi Slovani, kje bi zasledili še kak odtis. Na Kranjskem, kjer so imeli najprej in najbližo priliko, so brošuro tudi prezirali, in le malo je bilo rodoljubov, ki so si prisvojili to državniški modro in v obče mojsterski spisano knjižico. Mi smo si prihranili nekaj odtisov, vse drugo je šlo med slovanski svet. Naznanjamo, da razpošljemo te odtise s poštnino vred po 55 kr. onim rodoljubom, ki bi hoteli dobiti še to brošuro. Pozneje, ako bi nam ostal še kak odtis, odpošljemo jih med druge Slovane, ki poprašujejo po njih. Izdajateljstvo „Slovanskega Sveta". Naroeba na „Slovanski Svet'1, Sedaj završuje „Slovanski Svet" tretji četrt tekočega leta ter vabi s tem na poslednje četrtletje. Dobivati je možno še vse letošnje številke, ter naznanjamo zajedno, da pričnemo priobčevati kmalu veči spis, ki obseza fundamentalne nauke, ki jih Slovenci in sosebno tudi ostali zapadni Slovani potrebujejo v svojo direktivo, pa tudi da se uresničijo, ako si hočejo zagotoviti svojo bodočnost. Mišljeni spis je zajedno nadaljevanje kritike „Rimskega katolika", ki, kakor znano našim čitateljem, je zagrešil še mnogo več hudih napak in zmot, nego mu jih je doslej dokazala kritika v „Slovanskem Svetu". Da so te napake in zmote priznali že na pristojnih mestih, utegne vedeti dr. Mahnič in še kdo drugi, ki mu je morda ploskal, ko jih je priobčeval. No, mi tu le poudarjamo, da nadaljevanje kritike bo nad vse in tudi splošno poučno za slovensko, kakor v obče slovansko inteligencijo. Naročnina za zadnje četrtletje „Slovanskega Sveta" znaša 1 gld.; za Ljubljano, dijake in učitelje pa 90 kr. Naročnina se pošilja lastniku „Slovanskega Sveta" v Trst. Popravki k 17. št „Slov. Sveta". Str. 271 desna 15. v. spodej: krivica nam. pravica; 272 leva 9. v. sp.: Italijanov nam. Slovanov; 274 leva 8. v. zg.: potrjenim r e sn i ca m; ondi leva 9. v. sp.: pospeševala; 275 desna 12. v. sp.: za molče-vali nam. pričakovali; 277 desna 5. v. zg.: v prošlosti nam. v prostosti; 278 desna 19. v. zg,: prevago nam. pseyago; 281 desna 20. y. sp. pisatelju nam. pisatelja; 282 desna 24. v. zg.; tečajem nam. tečajev; 283 leva 14. v. sp.: nedoho«len. ,.SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld., za pol leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44. Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Fran Podgornik. — Urednik: Fran Nedeljko.