II. Temeljna napaka naših šol je, da se pod pojmom vzgoje razume samio še učenje. Si« cer je še vedno čuti pedagoške teoretike, ki ponavljajo: ves pouk bodi vzgojevalen! Toda resnica je, da se vzgojna načela teptajo bolj in bolj. Pravzaprav je zavest o vzgojnih na^ čelih ponekod ugasnila popolnoma. Vzgojni grehi naših šol rastejo strahotno in malokdo je še, ki bi to čutil. Če smo imeli kdaj biro^ kratizacijo šolske uprave, smo danes razvili birokratizacijo poulka. Ta teden moraš ob^ ravnavati to in to iiično snov! se ti ukazuje. Ako ne ubogaš, računaj s posledicami. Vzgojs nih in učnih načel ni nikjer več, kdor ti uka^ zuje, nima več mladine pred očmi, ampak ti odgovarja kratko in rezko: Predpisano je! Predpis je Damoklejev meč, ki vdsi nad vzgojiteljem in predstojnikom. Zavod mora doseči »uspehe«, ne sme zatostajati za driu= gimi zavodi, in talko se zaradi uspehov začne tekma, katera šala bo »boljša«. Učitelji imajo premalo ur, gojenci preveč, vzgojni principi se brez pomislekk>v žrtvujejo učenju, »uspe« hi« pa so končno kronani s 50% nezadostnih redov. Vzemimo le eno načelo: vzgoja dn pouk bodita individualna! To načelo nikakor ni med največjimi. A kako je po naših šolah z individualno vzgojo in z individualndm po= ukom? V osnovni šoll bi še šlo, ker ima vsc predmete v rt>kah večinoma isti učitelj. Lahlko spozna otroka, vidi njegove vrline in slabo= sti. Toda včasi se razredništvo menja vsako leto že na višje organiziranih osnovnih šo? lah. V meščanskih in srednjih šolah pa sploh ni več govora o upoštevanju gojenčeve indi= vidualnosti. Tu se »razlaga« in največkrat učitelji vse leto niti po imenu ne spoznajo vseh dijakov. Ali ni too absurdno? Ali imam potem kak vpogled v učenčevo znanje, v nje> gove zmožnosti? Ali ga morem pravično ce= niti? Imam pravico uradrio ugotoviti nezado* sten u&peh po nekaterih formalnih vpraša* njih? Če pa dobi tak učenec en edini neza* dostni red, je .zaznamovan za klasifikadjo iz vseh predmetov: nastopi solidarnost poučuj'o* čih, ki se pridružijo z nezadostndmi redi. Kako je pri nas šola izgubdla vsakršno vzgojno misdjo, je menda že odveč povdar. jati. Učenci se strahujejo z odurno silo, ki sama ob sebi jemlje učitelju vsakršno kvali» fikadjo za vzgojitelja. Če bi učnd načrti tudi ne bili največkrat genialno nesmiselni, če ti budi ne bi predipisovali, da obravnavaj lulom* ke in stožec in Turke 'in Ameriko in severni tečaj isti dan — brez zveze in brez vsakršne vsebine — pa moraš prav gotovo delati silo vsem onim svojstvom učenca, ki bi jih moral negovati in razvijati. Prvo je, da se auvata otrokovo telesno in duševno zdravje. Ves naš nemško^francoski učni sistem pa je tajko urejen, da posebno >o telesnem vzgojevanju ni govora. Ce nimamo prenapolnjenih razredov, pa imamo rekorders stvo »uspehov«, rekorderstvo »dobrih« Sojl, ne« smiselnega učenja na pamet, nepraktičnega dresiranja, neštetjh »domačih« nalog. Zrak, solnce, prehrana, narava, to ni vse nič v pri» meri z »uspehi«. Pri preiskavi dr. Žgeča in tovarišev po nckaterih osnovnih šolah se je izkazalo, da je večina mladine premaio hra* njena, nezadostno razvita in zdravstveno yse prej kot v idealnem stanju. Večina naših šol, nižjdh in srednjih, s katerimi se tako radi bas hamo, gre nemoteno mdmo in preko teh težs kih dejstev k »uspebom«. Imamo šole s ko* palnimi napravarrii, kjer se skozi več let niti enkrat ne okopajo učenci, ker bi to najbrže škodovalo njdh zdravjiu. Zato pa se tem prid* neje uče higdjeno ter dobivajo iz nje kkDmaj zadiostne in nezadostne rede! Socialne raz? mere so posebno po mestih vedno težje, zato bi morali vse storiti, da vsaj najvažnejša hU gijenska načela prodTejo v množice ter jih proniknejo. Pa se greši prtoti njim v dobi, ki je najnežnejsa in najmerodajnejša za vso človekovo prihodnjost! Greši se tam, kjer bi morali razviti največje prosvetljevalno delo. Ce pa se greši v fundamentalnih načelih, kaj naj še pričakujemo od... vzgojevanja po naših učilndcah? Kdor je kolickaj zasledo* val delo naših izobražencev, je moral ugo= tovitd, vzlic vsem študijam, ki jih imajo za seboj, njih rastočo nesamostojnost. Tudi ta težka napaka je največ plod našega šolskega sistema. Vse naše §ole imajo napako, da ubijajo človekovo samostojnost. Učenou predplsujemo korak za koralkom, povezali smo mu roke in noge. Če hočemo vzgojiti sa= mostojnega čtoveka, ga moramo čim prej prepiustiti samemu sebi, navajati ga, da dela svobodno, iz lastnega nagdba in neovirano. Pustimo mu, naj izbira sam med dobrim in z.lom! Zato pa budimo v njem čut odgovor* nosti! Dajmo mu prostost, a vnaprej nikdar ne računajmo z njegovo slabostjo. Na otroka pazim'0 zato, da ne pade, a nikdar ne hodimo za njim, da bi ga ulovili v pregrešku. A samo to pomislimo, pa vidimo, kako predpotopna je v marsdčem naša šola. Zahte« va po »nk>vi« šoli, pa naj je delovna ald ka* kršnaikold, ni nič drugega kot reakcija, odpor protd •vsem onim usodnim napakam, ki jih ima današnja. Ali ima ves naš današnji pouk ko= ličkaj v sebi, kar bi vzgajalo k samosfojnosti, kar bi človeka osvobojalo? »Discipldna!« to je prvo. Menda imamo šolo sploh samo radi discipline — po slavnem nemškem vzonu, ki se je mogel roditi le v prus-kem militarizmu. (Glej »Popotriilka« štev. 7, str. 179!) Naša šola ustvarja lutke, ki napcsled s samiozados voljstvom dbčudujejo sebe, a ndso vajene de» lati samostojno. Zato pa so žrtvovali najs dražje in največje, kar ima človek, zavest svoje notranje proBtosti. Tak človek je po» tem sv'oj živ dan plašen hlapec. Ali smo res poklicani ^ustvarjati hlapce v šoli? Ne bo dovolj, da porušimo sedanji nem» ško^francoski šolski isistem, morali bomo vzgojna vprašanja razmotrivati resneje kot se godi pri nas. Raziprave o ¦vzgoji 'so vsah* nile, publikacdj ni nikakih, sama »Šolska Ma« tica« je začela zamdrati. Šola je vzgojo popol« noma prerasla. Iz slovenskega učiteljstva je v zadnjem času sicer izšla težnja, da se že enkrat kritično pretehta, kako je pravzaprav pri nas, začela se je borba za reformo šol* stva, a kakor je ta nastap deloma nejasen in še ne izkristaliziran, vendar bi bil zločin na šolstviu, ako bi hoteli še te skromne re= formne poskuse potlačiti v prvem začetlku. Vse šolske razmere naravnost vpijejo, da se začne z našo miladino v vzgojnem in učnem oziru drugače postopati. Vprašanja so tu, preko katerih ni več m'ogoče. Javnost je že začela razpravljati o njdh in ipri tej priliki pada >odij še najbolj na učiteljstvo, na vse učiteljstvo, tako nižjih kot višjih šol! Ali bo res še mogoče pio starih kolovozdh? Ali nas ne bo razvoj naposled prdsiliil, da revidiramo svoje šolstvo, da pogumno pogiledamio resnici v obraz in priznamo vse napake in vse ab= surdnosti našega učnega in vzgojnega siste» ma — če aplah zasluži ta naziv!? Učiteljstvo 'osnovnih šol, združeno v svoji organizaciji, jc prvo pričelo razmotrivati pe* reče šolsko in vzgojno vprašanje. Dolžno je iti dalje vzlic ooitkom o diletantizmu in pe« dagoškem reakcionarstvu. Alko ne bo proble« ma rešilo, bo vsaj priipomogiolo, da se razčisti kar je nujno potrebno razčiščenja.