VtUVV,

• v » v'
















v

Kontrolor Skrobar.

Roman.

Spisal

dr. Alojz Kraigher.

V Ljubljani  1914.

Založil L. Schwentner.

Natisnil Ant. Slatnar v Kamniku.

XII.

PIPI slovenski družbi me niso več dražili s Filiko.
iyiPj Zadovoljno so se muzali in me gledali pri-
mm  jazno, skoraj ljubeča je postala naklonjenost
nekaterih priganjačev. Vendar sem čutil mnogokrat
neko prezirljivo pokroviteljstvo: Prijatelj, dobro delaš!
Nam je prav! Če bo tudi zate prav, — to ni naša skrb! ..
Tuintam celo omalovažanje: Ah, ti?! — Dobro! Ti že
imaš svoje mesto! ... Največkrat pa ravnodušno od¬
kritosrčnost: kot preprost zarotnik, ki ima poleg dru¬
gih samoumevno nalogo pri podminiranju trdnjave...

Moj izlet s Filipino je jamčil vsem — zaroko.
Sicer so slutili, da mi ne more biti preveč resno z
njo, a računili so trdno, da bo do volitve stvar držala.

Nemci so bili bolj nemilostni z menoj. Verjeli
so govorici, da jim speljem Filipino; vendar so še
upali, da me pridobe na kak način, — če ne dru¬
gače, vsaj za abstinenco.

Davkar je bil strašno ljubezniv. Že ves mesec
mi je dovoljeval najrazličnejše svoboščine v uradu.
Sam me je vzpodbujal, naj le grem in naj se veselim
življenja, dokler se mi nudi. Podaril mi je marsikako

Kraigher, Kontrolor Škrobar II, 1

2

urico dolgočasnega uradovanja. Svojeročno je izvršil
moje delo in mi prihranil skrb; ali pa je je naložil
Sormannu, ki je zavistno skremžil usta in se ozrl
ironično za menoj: saj še prideš na račun, kolega!...

Schabot je še vedno čakal na vpokojitev. Iskali
so naslednika: Slovenca niso marali, Nemcev pa ni
bilo na razpolago. Pogajali so se z davkarjem
Loschinskim, domačinom od Sv. Jedrti, ki pa je bil
na lepem mestu ob železnici v nemškem delu Šta¬
jerske in ni bil kar tako meni nič tebi nič pripravljen,
žrtvovati to udobnost zaplankanemu dolgočasju svo¬
jega rojstnega kraja. Loschnigg ga je bil imel že v
volilnem imeniku in je ravno radi njega precej
zavlekel volitve. Z njim bi bilo stališče Nemcev v
drugem razredu popolnoma sigurno. Ker pa so ga
morali konečno le črtati, sem prišel jaz iz tretjega
kot zadnji v drugi razred, in položaj se je nekoliko
izpremenil v korist Slovencem.

Glasov je bilo v tem razredu šestindvajset:
enajst slovenskih in petnajst nemških. S Filipino bi
jih imeli mi dvanajst in Nemci štirinajst. Dr. Žižek
pa je nekaj namigaval, da prisili falitrrega mesarja
Gamserja in Mihaela Iskro k oddaji praznih listkov.
— Jaz sem se čudil: Iskro? ... To bi bilo res
zabavno zame . . . odvetniki so vsemogočni! — Pri
razmerju dvanajst in dvanajst bi odločeval seveda

žreb ... In bogve-županski stolček je vabil

Slovence. Po polnoči je pri Seljaku ponavadi začel
prepir o kandidatih. Dr. Žižek bi jim bil najbolj po
godu, a je preekstremen naprednjak. Veleposestnik

3

Klinar je zopet prefanatičen klerikalec. Starina dr. Kur-
bus bi imel še največ upanja; a vsi so se bali, da
bi bil premehek in preveč neodločen proti Nemcem...

Tako so predli pravljico o medvedovi koži.-

Nekoč stojim na trgu pod široko lipo in se
zagledam v stransko ulico za brhkim usnjarjevim
dekletcem. Njena meča so na vsak način odrasla
kratkim krilcem: vkljub temu nas vznemirjajo po
dvajsetkrat na dan, brzeča mimo pisarniških oken.
Da nam pokaže, kako se že zaveda, zakaj se to
oziramo za njo, stopi časih brez potrebe preko ceste,
dvigne levo ramo in pogleda preko nje koketno izpod
cigansko črnih las, pa prime zadaj za krilce z roko,
da se jej zasveti spodnjica in bela koža pod kole¬
nom . . .

Nenadoma začutim srep pogled na sebi . . .
Župan stoji pred hišo. Roke na hrbtu, glavo nagnjeno,
izpod naježenih obrvi me gleda mrko in sovražno.

Jaz se stresem in dvignem roko do klobuka...

On ne vidi. Zamišljen je njegov pogled, obr¬
njen vase ... On premišljuje, kako bi me privil za
moja dva glasova . . ,

Prestopim se in pozdravim:

»Klanjam se, gospod župan!" —Seveda nemško.
Bog mi ne zmešaj pameti, da bi se kdaj izpozabil
po slovensko! S kmetičem je druga reč! Ta mu
prinaša krajcarje in je ves zaverovan v njegovo
milost . ..

V tem trenotku je življenje v njem. Živahno
si potreplje nos, izraz v obrazu mu je mahoma

1 *

4

sladak; stopi mi naproti in me pozdravlja z roko...
Vse te njegove imenitne kretnje dostojanstvenika so
brez dvoma naučene od kakega kanonika, morda
celo od škofa. Njegov instinkt je dobro uganil, kje
se naj uči vedenja, da bo imponiral ljudstvu . . .

„Lepo, lepo, gospod kontrolor!" — Prime me
pod pazduho in seta z menoj mimo lipe, pa šepeta
skrivnostno: „Jaz vam čestitam! Nja, najbolj pametno
storite, če jo vzamete! Ona ima denar, trgovina
dobro gre. Le vstopite v našo gardo! Tržani vas
z veseljem sprejmemo. Nja, — prej ali slej postanete
naš davkar. Če tu stanujete, če imate tu družino in

posestvo, vas morajo imenovati. Nja,-mi vas

podpiramo . . . Tisto zadnjič smo popolnoma po¬
tlačili, ste lahko čisto brez strahu — nja! In go¬
spodična Filipina — mi jo vsi spoštujemo! Vedno
je bila z nami, vedno zvesta in neomajna, tržanka
med tržani . . . Dobro srečo torej! Saj razumem: —
stvar je tajna, ni še dozorela! A le pogum, gospod
kontrolor, in zagrabite korajžno! Mi se zanesemo
na vas . . . nja . . . Saj itak veste: roka roko umiva!"

Prišla sva mimo šole . . . Loschnigg me izpusti
in se skloni k nadučiteljevemu Radku, ki se igra
na trotoarju z očetovim cilindrom.

„Greš z menoj, Radek? Pojdi, Radek, po bon¬
bone! Poln cilinder jih dobiš . . . Tako!" — Povezne
mu klobuk do ušes in ga odpelje za roko.

Pretkanec ve, da si zaveže starše s to ljubez¬
nivostjo. Mati gleda smehljajoč se med rožami skozi
okno, a si ne upa ugovarjati. Oče se bo jezil, vendar

5

mu ostane občutek dolga . . . Župan pa je zado¬
voljen, če lahko reče: Vidite, kako sem dober z
vami; vi pa mi vračate s sovražnostjo! . . .

Avdijenca je pri kraju, jaz sem zopet prost.
Ukazano je torej: Voli z Nemci, da si prihraniš ba¬
tine! „Šuft“ je odložen in spravljen, a ni — po¬
zabljen. —

Po cesti je prišel notar. Zaradi njega najbrž
je bil pobegnil župan.

„Ali je govoril o volitvah?"

„Ne! Naravnost ne! Morda je hotel kaj na¬
migniti !“

„Nič se ne bojte! Le recite mu, da boste z
njim volili! Saj ne more kontrolirati! . . .“

Notarja smo poznali v davkariji. Uradoval je
z nami samo nemški. V njegovih pogodbah je bilo
vedno kaj napak. Saj jih ponavadi ni zagrešil sam,
a za svojo pisarno je pač odgovoren. Zato se je
prilizoval davkarju in vsem nemškutarjem davčnega
urada, da so ga kulantno opozorili, če je bilo treba
kaj popraviti. Notarski akti so seveda važna reč;
lahko bi zagazil v neprijetne sitnosti, ko bi imel so¬
vražnika med nami . . .

Slutil sem, da mu je dokaj zoperna kandidatura
za županstvo. Prvič je bila bržčas itak samo grad
v oblakih, drugič pa mu je škodila v uradih. Zato
se je hodil laskat zadnje dni celo Postruschniggu .. .

Na notarjeve besede sem takoj pomislil: Potem
me tudi dr. Žižek ne more kontrolirati! — Strah, ki
mi ga je vzbudil Loschnigg, je odjenjal: — Če se

6

plašijo celo gospodje kot notar — sam bodoči naš
gospod župani — zakaj bi se ne ustrašil jaz, bore
kontrolorček? Čemu bi moral biti ravno ti junak,
moj ljubi Arnoštek? Kdor bo težje kontroliral, ti¬
stega upiliš! . . .

Razmerja s Filipino mi govorice o zaroki niso
motile. Ona se mi je udala tako odkrito, brez za¬
hrbtnosti in brez pogojev, da sem se sam smejal
svojim bojaznim. Celo malce zaničljivosti se mi je
vrinilo v občutke. Satan mi je šepetal, da sem morda
vendar previsoko gledal k njej; ko bi bil zagrabil
prej, bi bil prej dobil. Bogve, koliko jih je pred mano
srkalo medico iz njenega uljnjaka? ... Bil sem pre¬
pričan, da se je vsak trenotek lahko zopet oprostim,
da mi ne bo delala komedij in da bo udano čakala,
če se zopet vrnem. Kot je čakala, da sem dosanjal
sanje s Tiliko, bi tudi čakala, da doplešem z Miliko
ali katero drugo. Ljubezen njena je ljubezen zrele
ženske, ki jej je življenje že izteplo oholost, nevošč¬
ljivost in sebičnost oboževanih zapeljivk. Čutil sem
— ali sem si le domišljeval? —, da me je vzljubila
globoko in iskreno, kakor more vzljubiti le ženska
po sto prevarah in izkušnjah, ko že ne računi več
na zakon in išče samo še ljubezni — že sdmo lju¬
bezen, najvišji in edini blagor. — In bil sem jej
hvaležen za to ljubezen, za to zavest toplega ko¬
tička in dobrega srca, ki te sprejme pod okrilje
vsak trenotek, če si bil tudi pribežal iz boja in vi¬
harja, ki te je omazal in oblatil, da onečediš še njeno

7

dušo . . . Ljubiš jo s strastjo in užitkom, a obenem
čutiš v sebi nagnenje otroka k materi. Življenje te
je bilo odtrgalo od matere; a tvoja duša jo pogreša
le nerada, zato si jo poišče v ljubici. In morda prav
to, da je našel mater v ljubici, vzbudi v ljubimcu
željo po svobodi in novem svetu ... saj je pač od¬
ločeno, da sfrfota piščanec izpod koklje. . .

Pri Filipini me še ni objela taka želja. Na¬
sprotno: vedno bolj sem se potapljal v razkošje te
ljubezni. Njena usta so mi šele odkrila vso divjo
slast poljuba. Vonj njenega telesa, njen parfum mi
je razpalil čustva, da so zaplapolala v ognju. Njeni
polni in mehki udje so mi pričarali nebeško radost
omamnega objema, potapljanje v sladkost, izginje-
vanje v nirvano . . . Odeta v svilene tkanine, mi je
znala zbičati pohotnost do ekstaze . . .

Živela je precej samotno. Deklo v kuhinji, v
trgovini vajenca, je bila ponavadi sama v hiši. Ši¬
vala si je perilo in obleko, vezla ali kvačkala. V za¬
jtrkovalnici pri oknu si jo vedno lahko videl. Od
tam je skozi steklena vrata nadzorovala vajenca; od
tam je pazila na cesto, če prihaja v prodajalnico kdo,
ki bi mu morala postreči sama. Kadar je imela goste,
je zagrnila vrata v trgovino ... A zadnje čase sem
zapazil, da so ji bili izostali celo najvernejši. Niti
Iskre nisem videl več pri njej.

Nekega dne pa srečam Kukowetza na pragu.
— Prevzeten človek, bogat in domišljav, srednjih
let; a trebuh mu je že preveč narasel in on ga
nosi pred seboj bahavo in ponosno, kot bi hotel

8

reči: pa si ga privoščite še vi, prijatelji, če morete!
•— Z njegovo ženo sem bil bolj domač. Tudi ona
ni med slokimi.

Kukowetz stoji na pragu in stresa roko Fili¬
pini, poslavljajoč se že od nje:

„Torej servus, Fili! Jaz ti zaupam. Saj še kaj
pridem ... O, klanjam se, gospod! Le kar naprej!
Jaz že odhajam . . . Mnogo zabave!" —

„Fili? Servus, Fili?" — jo podražim napol
resno, napol šaljivo.

Ona pa me prime za roke in jih stisne k svojim
prsim:

„Ti boš prišel zopet s svojo Filiko, kaj ne?“

„Ce te slovenski nagovorim . . .?“-

Objame mi z rokama glavo in jo strese, da
mi zapleše pred očmi, pa se mi vrže krog vratu in
me poljublja divje na oči in lica in me vgrizne v
ustnice . . .

„Vidiš, zdaj sem te pa jaz — poljubljala slo¬
venski !“

„Ah . . . tvoji slovenščini še strašno manjka
gramatike!"

„In najini ljubezni tudi!"

Pa me hitro zopet poljubi, da bi ne gnal pri¬
spodobe še dalje.

„To je bil moj bratranec!"

„Kukowetz je tvoj sorodnik? Lepa žlahta!
Gospa Otilija je potem — moja sestrična?!"

Udari me po ustih:

„Take sestrične bi ti prijale, kaj ne?“

9

»Lepa je gospa Otilija; ampak te clebeluške
se preveč pote!" — Nos se mi namrdne kot v spo¬
minu . . .

„Jaz občudujem tvoje izkušnje!"

„A kaj je hotel Kukowetz pri tebi?"

Malo se pomišlja; potem odgovori nedolžno:

»Volitve, kajpada! Zadnjič sem bila njemu dala
pooblastilo."

»In sedaj?"

Pogleda me pozorno, vprašujoče:

»Ne vem! — Ali bi mu dala?"

»Mu še nisi obljubila?"

»Ne! Govorila sem kar tako . .

»Ah, to znate, ženske! Zvoditi za nos človeka,
da ne ve, ali je pijan, ali je trezen ..."

In še vedno nisem vedel, kaj naj naredim . . .
Za trenotek sem se bil celo razveselil, ko sem mi¬
slil, da je že izročila Kukowetzu pooblastilo. Polovico
skrbi bi mi bilo odvzete. — A drugače bi mi zopet
podžgalo ljubosumnost, ko bi prezrla v tej stvari
mene. Moja častihlepnost je zahtevala, da vzamem
jaz pooblastilo in združim v svoji roki neko moč,
ki je vsaj za čas volitev dragocena. In moja samo¬
zavest ni mogla dovoliti, da se izkažem pred lju¬
bimko — strahopetca . . . Vendar — ta neprilika,
ki mi grozi; ta neodločnost, ki me bo morila do
volitev . . . Arnošt, ti boš morebiti — jeziček na
tehtnici! Ti odločiš usodo slovenstva in nemšku-
tarstva pri Sv. Jedrti! Vse bo zijalo vate: na desni

10

te bodo molili, na levi ti bodo pretili ... Ali si do¬
volj junaka za preizkušnjo v ognju? —

„Jaz sem te hotela vprašati . . . ker si mož,
jaz pa le navadna ženska!" — Šegavo se namuzne
in zmiglje z jezičkom proti meni.

Primem jo za komolce in jej pogledam v oči:
— nad mojo možatostjo ni dvomila.

„Ali bi dala meni?"

„ Zakaj ne?"

„Tudi če volim s Slovenci?"

„Tudi!“

Pa jo zavrtim po sobi — vesel in srečen njene
udanosti:

„0 ti moj —

pibeč pomalani,
gosposko gvantani,
nič se ne boj!«

Vržem se na divan in si jo potegnem v naročaj.

„Midva voliva s Slovenci!"

„Če pa sva Slovenca!"

„Ti si tudi Slovenka?"

„Kot otrok sem znala bolje slovenski nego
nemški. Moja mati je bila tu iz Ločiča. Oče je bil
Nemec; a udomačen že med Slovenci. Takrat še ni
bilo teh bojev. . . A kaj si ravnokar citiral?"

Poljubim jo na uhelj in se zasmejem poredno.

„Ali je še nisi slišala? —:

Pibeč pomalani,
gosposko gvantani,
nič se ne boj !

Krogel j železen ’maš,
rezat’ pa nič ne znaš,
vendar si moj!«

11

„A kaj to pomeni?"

»Ančka je p6bč’vala,
časih tud’ pibč’vala,
pobč’vala več;
pdbeč na semnji stal,
pibeč je Ančki ’zbral,
pibeč rudeč.«

„Kje si to iztaknil?"

»To so verzi Franca Levstika. Debela knjiga
jih je in „pibeč“ je natisnjen samo zadaj med opaz¬
kami. In vendar mi je izmed vseg& ravno ta ostal
v spominu!"

»Znamenje, da si ustvarjen le za lumparijo!"

»Znamenje, da sem že davno slutil — tebe!"

»Kaj imam jaz s pibčem?"

»Pibču pravijo pri nas tam doli — filka! “

»O, nesnaga!" — kri jej buhne v lica, pa
odskoči z mojih nog, kot bi jo bil pičil gad. »Ti
si pibeč, zarjavel, strupen!"

»Jaz čutim, da se mi je zadrl v srce. In če
pogledam, kaj je v mojem srcu: — Filika! — Torej:
kdo je pibeč?"

Pred zrcalom si je popravila lase in si otrla
lica. Uravna si nočno haljo, ki jo ima na sebi in
plane smejoč se proti meni:

»Zdaj te nabrusim, pibeč!"

12

Poskočim in jo vjamem sredi sobe. Priklenem
jo z rokama nase in jo gledam vprašujoče.

Ona je v zadregi. Obraz obrača k luči, ki visi
v lestencu tik nad nama ... In zdajci mi je jasno,
kaj jo je bilo razžalilo:

Pibeč — pomalani!

Njeno lice je belo in gladko, kožne luknjice
so malo večje nego ponavadi, rdečica na njem je
zapeljiva, da skoraj čutim toploto krvi pod tisto
komaj vidno svilnato dlačico ... Pa se jej približam
z ustnicami in jo začnem poljubljati — od ušesa
do ušesa, od vratu do las . . .

„Ti si kot kri in mleko, ljubica!“

Strastno me objame in prsi se jej dvignejo:

„Prideš po večerji?"

„ Pridem l“

Ljubil sem Filipino s strastjo odraslega moža,
ki je našel žensko, zase kot nalašč ustvarjeno. Ob-
mrežila me je s toliko toploto in intimnostjo, s toli-
kero malenkostno udobnostjo in uslužnostjo, da bi
mi bila skoraj vzbudila hrepenenje po idiličnem živ¬
ljenju v zakonu. Če je že zdaj tako lepo, kako pri¬
jetno bi mi šele bilo, ko bi sploh živela skupaj!
Imela je dar prikupnosti in postrežljivosti, da bi ti
lahko služila kot strežnica v bolezni, celo pri naj-
odurnejših potrebah tvojega telesa, pa ti ne bi ni
za hip izzvala slutnje, da se jej morda kaj grdi ali
gabi . . .

13

Njen oče je bil že davno mrtev. Dolga leta je
živela z materjo. V začetku je bila ta posestnica;
ko pa jo je zadela nesreča, da je oslepela, je vse
prešlo na Filipinino ime. Mati se je bila še bavila
s kmetijo, Filipina pa je vse oddajala v najem. Polje,
travnike in gozd je obdržala, edino vrh z vinogradom
je bila kar prodala; največ morda, da je popolnoma
uredila svoje denarne razmere . . . Pred poldrugim
letom pa jej je umrla tudi mati . . .

V mladosti je bila zaročena. Z njene strani je
bila ljubezen resna; najbrž je sanjala celo visoko
pesem o ljubezni. A fant jo je zapustil ... z otrokom,
ki je k sreči kmalu umrl ... ne k njeni sreči, kot
je mislila takrat. Še danes se jej orosi oko ob tem
spominu. — Njen zaročenec je bil — Slovenec.
Danes je profesor nekje na jugu, družinski oče in
filister. Vsakdanji človek. Takrat je bil še kandidat.

Filipina ga omeni brez vznemirjenja. To ni
več tisti, ki je bil nekdaj njen fant. — Njen fant
je bil junak, načrte je imel in cilje . . . Danes bi
moral biti že mogočen, slaven mož ...

Zaljubila se je bila pač v svoj ideal. Zaljubila
se je bila v zvezdo svojih sanj, v hrepenenje svojih
mladih let . . . On je le prevzel ulogo tiste zvezde...
in jo izkoristil . . .

Ali moreš biti ljubosumen na takega prednika?
— Ne nanj ... a na tisto ljubezen si lahko ljubo¬
sumen, če nisi bil nikoli ideal dekletu, ne zvezda
in ne hrepenenje dekliških sanj . . .

Tilika! — mi zavpije v duši vest.

14

Ne, to je drugo! — Sladko mi je ob tem
imenu. Občutek čistosti in nedolžnosti mi vstane v
živcih. Bližina angelja mi pričara pobožno razpolo¬
ženje cerkve in molitve ... A kmetiški deklini si ti
sam že ideal. Tak kakor si, brez višjih smotrov,
posoda zase, brez vsebine skoraj, si njena zvezda...
Ali v hrepenenju inteligentne deklice zraste tvoja
podoba proti nebu in se vzdiguje med ozvezdje po
veličini in bogastvu tvoje duše — prava zvezda
med sestrami . . .

Pri Filipini je minila doba idealov. Zgodaj jo
je izmodrila laž življenja. — Ljubila je, da je imelo
kaj vsebine njeno životarenje, da je videla namen
in cilj pred seboj. Ljubila je, da se izpolni hrepe¬
nenje samotnih, dolgih dni; da ne ugasne kakor
zvezda, ki je gorela, pa ni ogrevala in ne ogrela.
Čemu bi naj skoparila z življensko silo, ki se ne
da kopičiti kot sukanec v klopčič, temveč pojema
in poide kakor sveča, ki je dogorela. In zakaj bi
ne osrečevala, če je osrečevanje dobro delo? Zakaj
bi se ne darovala, če je zaželjeno to darovanje? Ali
bi ne smela seči po sreči, če jo ponudi življenje?
Ali bi ne smela uživati ljubezni, če jej je dano —
vzbujati ljubezen? . . .

Filipina leži na postelji . . .

Velika, lepa, starinska postelja z ogromnim
nebom, ki pa ne napravi vtisa pasti za stoleten
prah in pokvarjen zrak, kakor ga delajo ponavadi
te staromodne relikvije. Vse je v svetli rjavkasto-ru-

15

meni barvi, zavese zračno vise ob straneh in les
blešči v gladki polituri.

Filipina leži na postelji skoraj popolnoma raz¬
galjena. Z nočne omarice jo obseva luč. Na sebi
ima belo haljo z rdečimi našivi, ki si jo je bila
napravila nalašč za najine noči in ki jo obleče, če
mora iz postelje po samovar, pecivo ali kak liker.
Na pladnju med nama stoje kozarčki ... Če je treba,
si skuhava tudi čaj na postelji; in nihče ne verjame,
kako lepo je to, ljubici nagajati, jo dražiti in milo-
vati v sto nevarnostih, da se zvrne samovar, da
naju opari vrela voda, da se razlije špirit in bukne
plamen po rjuhah in blazinah . . .

Filika je krasna ženska. Ohranjena za svoja
leta, kot bi ne bila iz minljivega mesa, temveč iz
slonokoščevine. Edino hrepenenje, večno hrepenenje
po ljubezni in neupogljiva vera, da mora vziti ta
ljubezen, vzdrži to svežo prožnost in napeto oblost
ženskih udov in oblik.

Njeni lasje leže razpuščeni na vzglavju. Kot
črna svila obkrožajo belopoltno glavico. Oči žare
izpod trepalnic, ustna jej gore in lica vztrepetavajo
v veselju. Na krasnem močnem vratu in po telesu
se jej beli koža, tupatam zamolkel ali sveže-rdečkast
madež — odtisek mojih sesajočih ustnic. Prsi polne
in dekliško čvrste; boki, stegna, celo njih območje,
divno, vriskajoče zapeljivo; noga čudovita, od ple¬
menite črte meč in gležnjev do redke popolnosti
rožnatih nohtičev . . .

16

»Koliko si jih že ljubila v teh nebesih?”

„Ah!“ — Njena mehka roka se iztegne do
mojih ust in mi jih zamaši malo razdraženo. »Koli¬
kokrat sem ti že povedala, kako nepotrebno je to
vprašanje? Saj ti ničesar ne tajim ... in ne igram
svetnice ... Pa tudi ti nisi prišel k meni po devištvo,
rokovnjač!"

»Ampak vendar . . . število, imena!"

»Norost! Čemu? — Enega sem ljubila, zanj
že veš; drugo pa je bilo vse slučajno, mimogrede,
trenotna omamljenost, slabost, pijanost . . . brez
pričakovanj in brez slovesa, brez nebes in brez pekla,
pa tudi brez spominov . . . Redko kakor veselice na
deželi in pusto kakor veselice na deželi. — Norček!
Glej, da jaz ne pridem z izpraševanjem!" —

In vendar mi je bila malo mučna ta preteklost
njena. Ali je bilo vseeno globlje moje nagnjenje do
nje, nego sem si sam priznaval? — Jaz sem zape¬
ljivec, nezvestoba mi je geslo in vedno sem se tresel
pred sponami zakonskega življenja. Vsakikrat sem
gledal, da sem se hitro rešil ženske in pretrgal
zveze ... A nikdar nisem mogel prav zatreti v sebi
hrepenenja po — očetovstvu. To je vzrok te moje
tolikere smole. Ker — če sem bil tudi trdno sklenil
in se namenil, da se varujem, — v odločilnem hipu
me je prevarila narava, ali sem se prevaril tudi sam
z namišljeno pretvezo resnejših in trajnejših namenov.
To je moja sreča, da so ženske ponavadi same
pametne, ali da je časih bila pametna natura, ki ni
kar slednji ženščini podarila sposobnosti spočetja.

1

17

— Enodnevne ljubezni nimam rad; ljubezen s ceste
mi je bila zmirom gabna. Če pa se zaljubiš v žensko
in se navežeš nanjo le za čas medenih tednov, si
sladkosnedec, ki bi živel samo od smetane, ali stra¬
hopetec, ki bi si pač privoščil razkošje oploditve, a
bi potem zbežal pred odgovornostjo in morečimi
skrbmi za plod . . . Jaz sem sladkosnedec in straho¬
petec; a dokler ne zbežim — vrag vedi — so moja
čustva taka, kot da bi ne imel v programu — bega.
Celo hočem imeti žensko, telo in dušo, sedanjost
in prihodnjost, pretepal bi se tudi za preteklost. —

In — če gledam Filipino, to bohotno ženskost
njeno — ali ni ustvarjena za mater? — Jaz jo
ljubim, ona ljubi mene; ali bi ne mogla biti mati
mojemu otroku? — Če se le ne motim zopet sam
nad seboj! Zdaj bi bila sreča ... A po medenih
tednih porečem: zbogom! Ali ne? —

V svetilki je zmanjkalo petroleja; Filipina je
prižgala svečo.

Ko zopet leže k meni, se me oklene in citira
hudomušno:

»Slabo sveča je brlela .. .
lep večer je nama bil.«

Jaz se začudim:

„Odkod poznaš ti Jenka?"

A v trenotku se že spomnim trpko: Izza mladih
let! Izza časov prvega izvoljenca!

Ona pa skoči k omari, brska med knjigami
in prinese droben zvežčič: Simon Jenko. — Poznala

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 2

18

je tudi Prešerna in Stritarja, Gregorčiča in Aškerca,
Jurčiča in Kersnika, Gestrina in Tavčarja; vse le
bolj po imenu.

Ko jo je bil zapustil, je vse sežgala: njegova
pisma, knjige, slike, vso drobnjav, ki si jo hrani
človek za spomin. Samo Jenko se je bil po naključju
rešil za omaro, kjer ga je pozneje zopet našla.

„In takrat mi ni bil več nevaren. Spuhtela je
ljubezen, spuhteli so spomini v zrak. — Časih sem
prebirala te pesmice. Lepe so in nežne, tako nedolžne.
In dostikrat se mi je zdelo, da je ves slovenski
narod tak kot Jenko. Sentimentalen, tih in nežen,
naiven in pošten . . . ljubek kot otrok, ki še ne ve,
da palica ni vsakikrat pravična in da se je mogoče
upreti zoper njo. Zato ga tlači tujec-oskrbnik/

Listajoč po knjigi, prebere kako kitico; lica so
jej vzhičena, oči vesele. Jaz jo gledam, ljubkujoč jo
z roko, in se opajam ob čustvu zadovoljnosti, ker se
mi je bila tako globoko udala njena duša, da je z
menoj vzljubila tudi narod moj. V srcu me je malo
sram, da sem se bil zadnji čas tako pomlačil v na¬
rodnem oziru. Četudi nisem bil nikoli kak navdu¬
šenec, vendar bi v prejšnjih dobah ne mogel ni
zamisliti kakšnega izdajstva ob volitvah. Zdaj pa —
moj ljubi Arnošt, roko na srce! — zdaj ti je bila
že precej priročna takšna misel ... In sklep se
vzdigne v meni, da volim narodno na vsak način,
pa če bi moral Nemce naravnost nalagati . . .

Filipina me pogleda sanjavo izza knjige:

19

»Kako je škoda, da sem prodala svoj vinograd!
Lepo bi se imela tamkaj ..."

»Lepše nego takrat s prvim?"

»Ali moraš vedno drezati?"

»Saj si tudi vrh prodala — zaradi spominov?"

»Deloma! — Ampak glej: Ob Jenku se mi ni
niti za sekundo pokazala njegova senca, — tudi
tam bi me pustila na miru."

»Drugi je bil posrebal tvoj zmladletek."

»Ti pa si dobil samo jesen?"

»Poletje!"

»Ti si moja druga pomlad, dragi! In druga je
lepša od prve!"

Ker ne zahtevaš toliko od nje — pomislim tiho.

Ona pa me objame in poljubi brižno:

»Nikar ne brskaj po tem velem listju! Jaz
nočem, da se me prehitro naveličaš!"

Njeno telo se me ovije, njena usta se vsesajo
v moja . . .

Nekoč mi pošlje Filipina vajenca v urad z
lističem, v naglici napisanim:

»Pridi danes k meni na obed! Nekdo je pri¬
šel .. . saj si lahko misliš! Pridi brez strahu!"

Fanika je bila torej tu. Obravnava je bila pre¬
ložena. Ona bi bila morala pravzaprav naznaniti, kedaj
da se snideva v mestu na dogovor. Zdaj pa ti pride
šment naravnost sem. Vozila se je bržčas s pošto.
Ce je bila kaka klepetava baba v vozu — in v teh

2 *

20

krajih so celo možje klepetave babe —, potem go¬
tovo že rezgečejo po trgu, da je joj . . .

Filipina me spremi v belem predpasniku in
zavihanih rokavih samo do vrat zajutrkovalnice.
Tam.se  nasmehne Faniki prisrčno in pomežikne
meni vzpodbujevalno, pa se vrne hitro v kuhinjo.

Na kosilo bo treba malo čakati. Gost je bil
prišel precej pozno. —

Stala je v izbi.

V rjavi potni obleki, skoraj malo nerodnega
kroja, skriva v zadregi usta z robcem in me gleda
negotovo od strani ... pa ne ve, ali bi se mi na¬
smehnila, ali bi takoj zaropotala. Njen klobuk visi
na steni — precej neokusen. Tudi njeni čevlji niso
nič posebnega . . . Torej ni prišla osvajat. — Pa
seveda: če je že videla, da posreduje ženska . . .

Stisnem jej roko in si jo ogledam od vseh
strani:

„No, saj smo le še nekaj!“ — Pa stopim k
oknu in nadaljujem malomarno: „To vožnjo iz mesta
bi si bila mogla prihraniti."

Ona stoji pri mizi in požira solze, ki groze z
izbruhom. Nenadno stopi k meni, nasloni se s ko¬
molcem na mojo ramo in zajoče v, robec . . .

„Arnošt, ne bodi neusmiljen z menoj! Jaz bi
ne zahtevala od tebe prav ničesar, ko bi hotel biti
le nekoliko človeški z menoj."

„Kako to misliš?" — jo pogledam preko brk.

„Da bi le pokazal dobro voljo! Da bi se kaj
pobrigal za svojega otroka! Nič se ti ni treba zave-

21

zovati; samo to zavest mi daj, da ima nekje očeta
najina Ernestina, naj si bo kjerkoli in pri komerkoli.
Te bridkosti ne prenesem več — in kako jo naj
nekdaj prenese Tinka? — te misli, da ima nekje
očeta, ki pa mu je tuja, kot da bi ne bil spočel
človeka, marveč kamen. “

To je zadelo. Šment— na struno je zabrenkala,
o kateri nisem vedel, da odmeva v meni . . .

Oprostim se njenega komolca in zajamem sape:

„Hm . . . Kako si to misliš?"

„Bodi dober z menoj! Piši časih! Vprašaj po
dekletu, po njenem zdravju in napredku! Brigaj se
za svojega otroka in misli, kaj da bodi z njo! Nič
denarja ne zahtevam ... a majčkeno darilce časih,
igračico, spominček . .. dokaz, da nisva čisto sami...
in da jej ostane nekdo, ko bi jaz . . .“

Tu jo strese plač . . . krčevit, obupen ... na
prsi se mi hoče vreči . . .

Jaz jo prestrežem in spustim na divan ... pa
stopim mrk po sobi . . .

Človek je prerahločuten. Podvržen je genotju
in usmiljenju tudi za narejeno žalost, če je zlagana
res verjetno.

Stvar se mi ne zdi docela 'zanesljiva. Fanikina
histerija mi je že delala sitnosti. In ženske so igralke,
neiskrene, prevarljive . . .

Bogve: — Videla je Filipino ... Že doma je
bržkone prerešetavala: zakaj se Filipina trudi zame ?
Ženska ne prisodi ženski nesebičnosti; še manj pa
jej privošči, kar je izpodletelo prej njej sami. In

22

Fanika bi me kar tako pustila Filipini? — Ne, to
treba preprečiti! Zato je prišla k Sv. Jedrti, ravno
sem, da si ogleda nasprotnika v trdnjavi z vsem
arzenalom osebnega in neosebnega orožja. — In
zdaj naskok na plen — predno je v trdnjavi kje na
varnem. Vrzimo zadnjo karto: igrajmo pohlevnost,
udanost v voljo božjo in v usodo, tiho resignacijo,
ustaljeno krotkost, — da prekanimo upornost leva,
da mu uspavamo pozornost, da mu vzbudimo milo¬
srčnost, ki ga obrzda in priveže na verižico, da bo
sledil kot psiček, voljan in zvest kot hišni varuh . . .
Komur okomotaš srce, tega imaš na vajetih za
vedno . . .

Če se jej posreči, da mi vznemiri vest, da se
skesam in sklenem, pomoči revi zapuščeni, detetu
zatajevanemu . . . morda bi bile te vezi močnejše
nego zakon in štolnina. — Saj — če se odreče
odškodnini in odpravnini, — usmiljenje ima odprto
roko, bolj odprto nego pa dolžnost . . .

Ženska je slutila, da me hoče Filika odkupiti...
Mari se naj da kar naplahtati, ne da bi poskusila
prej sama svojo srečo? — To je zdaj poskusila . ..
Če trnek ne sedi, je še vedno čas pogajanja za
odkupnino. —

Potrpimo torej, Arnošt, da vidimo, kako se
vozli razpleto!

Ti si čolnič, ki ga mečejo valovi . . . Incidit in
Scyllam, qui vult vitare Charybdim — smo se učili
v prvi šoli. Pa moraš ravno sredi skozi? Ogni se na¬
okoli; če treba, miljo daleč! —

23

Ko se Fanika najoče, jo vprašam mirno po
novostih z doma. Zapeljem jo v pripovedovanje ...
solze se jej posuše, obraz se razvedri . . .

Pri kosilu ju opazujem obedve.

Filika jej streže, prisrčno, zapeljivo. Še njo bi
zamotala kot nebogljenega otroka v svojo mate¬
rinsko skrb. Če mi uide zabavljica, jo prestreže s
smehom in jej odbije ost, kot da bi zavijala puščico
v bato.

Fanika se drži vzravnano, malo zviška; zahva¬
ljuje se Filipini s komaj vidnim, skoraj trdim klan¬
janjem glave. . . kot da bi hotela zagotavljati: ne
bo ti preveč lahka igra! — Časih švigne njen
pogled od Filipine k meni, zaničljivo, porogljivo:
ali je bilo vredno menjati! ? . . .

Ženske so pač bistrovidne med seboj. Na prvi
pogled ti presodi tekmovalko.

Fanika je hitro uganila Filipinino starost. Pre¬
zirljivo se je dvignila nad njo.

Jaz pa občudujem lepoto svoje ljubice, njeno
svežost, njeno prožnost. Opojen čar mi dehti od
njenih kril, iz njene bluze, od njenih las . . . Pod
mizo poiščem njeno nogo v mehkem šolničku; ona
mi jo ovije okrog gležnja, jaz pa stisnem svojo
golenico k njenim mečam . . .

Fanika — nečistih lic, surovega izraza vsled
gneva in zavisti — mi imponira, kot prava kmečka
pomaranča; vkljub temu, da je njena domačija
mesto v primeri s Sv. Jedrtjo . ..

24

Obide me kaprica, da očitno pokažem svoja
čustva. Naj izpregleda vrag brezplodnost svojih na¬
porov !

Dotikam se Filipinine roke in njene rame;
popravim jej poreden koderček za uhelj; in ko se
poslovim, da grem v urad, jej stisnem bradico in
lica pa jo poljubim toplo, kakor da odhajam od
žene poročene . . .

Filika je srečna; a v zadregi je pred Faniko,
ki je ne bi rada dražila.

Fanika pa leze vase od grenkobe in zavisti.
Vedno bolj zelena so jej lica, ledeni so odgovori,
pogledi vedno bolj strupeni . . .

Tudi zadnja karta je propala. —

O zadevi sami nismo govorili ni besedice. —
Fanikin predlog je bil ugoden zame. Čeprav bi jej
ne bil izpolnil najbrž niti teh zahtev; a stvar bi bila
odložena . . . Fatalistična brezbrižnost me je imela
pod oblastjo. Vsa modrost je bila zame: Naj mi
vzamejo, kar morejo; naj mi zarubijo magari plačo;
— toliko mi morajo pustiti, da živim! — Da sem
kriv in da imam dolžnosti, tega sem se bržkone
zavedal; a toliko junaške poštenosti ni bilo v meni,
da bi se bil odločil sam k žrtvi in plačilu. V človeku
se skriva strah pred izpolnjevanjem obveznosti, ki
ga tihotapsko celega prevzamejo in ga privežejo s
stoterimi vrvmi na upnika ... Da bi se pa pustil
vezati na Faniko, — te kaše ne izpihaš, Jaka!

V uradu sem imel zabavo.

25

Dr. Žižek je prišel s svojim klijentom Kolaričem,
podžupanom pri Mariji Pomočnici.

Dr. Žižek je bil edini v celem jedrskem okraju,
ki je celo od naših pangermanov zahteval sloven¬
skega uradovanja in brez pardona vrnil vsak samo-
nemški odlok. Saj je imel dovolj sovražnosti, dovolj
neprilik radi tega!

Nasprotno je bil Kolarič povsodi znan kot
strasten nemškutar, Ferenčev podrepnik, vinski bratec,
kmet in posestnik žgalnice za slivovko in droženko,
v prostem času oderuh. Obenem je bil tudi slaven
po svojem — neznanju nemščine.

Nekdaj je bil na Dunaju. Ko se vrne, ga sreča
Spornbauer, prekupčevalec sadja iz Spodnje Avstrije,
in ga vpraša nemški:

„No, ali je na Dunaju tudi vedno deževalo
kakor tu?“

Kolarič pa se popraska za ušesom in odgovori
po nemško — v svoji nemščini —:

»Boljši! Po šestdeset je mnogo boljši nego tu!“

Mislil je na vino . . . Wien! . . .

Od takrat mu je ostal pridevek: „Sechziger!“
— To je nemški podžupan nemške občine Marije
Pomočnice. —

Prišla sta v davkarijo po neki odlok. Davkar
si privošči nesramnost, da vpraša:

»Slovenski? Nemški?”

Dr. Žižek zahrešči:

„ Slovenski! “

26

Kolarič pa zamenca z nogama, se obrne malo
v stran z modrikastim obrazom in bakrenim nosom
in zamrmra:

„Radi mene je lahko nemški."

A tu vzroji njegov odvetnik:

„Zakaj pa ste vi pravzaprav nemškutar? Kaj
so še dali Nemci vam? — Spitz je že zapravil
nekaj nemškega denarja s svojo falitno slatino. Vi

— s svojo skopostjo — pa sploh ne morete zaiti
v položaj, da bi prosjačili Siidmarko za podporo!

— In kaj so dali Nemci našim kmetom? Ali ste
dobili vi kaj tistega milijona za ponemčenje Št. lija
in Marnberga? Kaj ni tu dosti revežev, ki nimajo
ničesar, pa so nemškutarji, da se še vam ne uma¬
knejo? Zakaj pa niso teh poklicali v Št. Ilj in Marn-
berg in jim odkazali zemljišča? Ali bi se vi branili,
če vam kupijo tam graščino? — Oni pa naseljujejo
Švabe in Sakse, bogve odkod jih vse privlečejo, da
odgrizejo našim kmetom zemljo, da odgrizejo zemljo
vam! Nič se ne bojte, saj še pridete na vrsto . . .
takrat pa culo na ramo in hajd v Ameriko! Tukaj
mora biti Nemec, nemškutar ni dovolj!"

Od ogorčenja zardel se ozre zasopel na davkarja,
Posegarja in Sormanna, na Postruschnigga in slugo,
ki gledata pri vratih ... pa povzame zopet, skoraj
priliznjeno:

„In zakaj pa sovražite slovenščino, gospodje?
Ali bi imeli vi te službice, ko bi ne znali našega jezika?
V nemških pokrajinah avstrijskih jih preži po tisoč na
take službe. In ko bi ne bilo treba slovenščine, bi

27

bili oni tu, ne vi. Ali je torej upravičeno zaničevanje
slovenskega jezika, ko ste vendar rojeni Slovenci,,
vsi povrsti? — Ali imajo vaši sinovi službe na
nemških šolah? Tudi tu pri Sv. Jedrti? Pojdite jih
vprašat, odkod so prišli! Eden je Tirolec, drugi je
Šlezijec! Aha, gospodje! Nemec sedi ob naši skledi
in tudi po vaših skledicah se mu skomina."

— Odlok je bil izdan slovenski. •—

Celo Posegar je povesil glavo nekam klaverno.
Postruschnigg v prednji sobi pa rentači:

„Zvita buča! Vidiš? Celo slovenščina je nekaj
vredna! Meni se obrestuje. Tvoja plača — to so
obresti! Ampak jaz bi rajši spravljal dr. Žižkove
obresti ... huj! “

Moral sem k Filipini večerjat. Seveda nisem
šel takoj po uradu, temveč zadnji hip.

Fanika ni bila klepetala. Nekdo me je vprašal
v trgu, če nimam svoje sestre tu! S prefriganim
nasmeškom me je vprašal . . . Ugenili so, da je bila
prišla ženska na ogledi zame . . .

Fanika me je sprejela hladno . . . Med nama
je končano; jaz vas ne poznam, gospod! Tinka je
brez očeta; — ti si kriv, če je tako! . . .

Poleg tega pa je kazala zadoščenje . . . Gle¬
dala me je ošabno, zaničljivo: — v drugo past si
se vjel! Da si se le vjel! Jaz sem prepričana, da
te Filipina še bolj navije. Dobro srečo torej! . . .

S Filipino pa je prijazna, čisto prijateljska je z
njo. Prenočila bo pri njej in zjutraj se odpelje s pošto.

28

Vse sta opravili med seboj. Filipina jo je bila
že v prvem pismu barala, koliko da zahteva odprav¬
nine. In zdaj sta sklenili račun, — kakor da bi jaz
sploh ne imel besede poleg . . .

Jaz se zgrozim nad velikostjo vsote in pogle¬
dam Filipino v čudu: — Odkod ima pravico, toliko
založiti zame? In kdo me more siliti k taki žrtvi?

— Naj tožil Bomo videli, koliko jej prisodijo!

Filipina pa me zgrabi za roko in me potegne
v svojo sobo:

„Bodi priden, ljubček! Boga zahvali, da si rešen
teh skrbi!"

Stiska me k sebi in poljublja, pa gladi in boža
z roko.

„Nikdar te ne more več nadlegovati. Podpisala
je izjavo, jaz sem priča. Denar dobi pri moji banki,
tako da imava tudi tamkaj potrdilo."

Ko se le ne dam kar hitro pomiriti, stopi k
miznici in vzame menico iz nje:

„Da boš tudi proti meni zavarovan, podpiši
mi menico! Imel boš čisto mirno vest, čeprav je le
formalnost."

Jaz podpišem ... Le kako boš plačal, Arnošt?

— Incidit in Scyllam . . .

Ko se poslavljam, me potreplje Filipina:

»Zjutraj prideš k pošti po slovo, kaj ne?"

Fanika pa mi poda samo roko in gleda mimo
mene. —

Pri vežnih vratih me ustavi Filipina in dvigne
svečo k meni; pa pokaže na dvojna vrata svoje sobe:

29

„Hočeš malo počakati? Ona spi v zajtrkoval¬
nici; jaz jo kar odpravim . .

Moj pogled je moral biti dokaj zaničljiv . . .

Filipina prebledi in skoči v sobo:

»Hitro pridem!”

Pa se vrne z menico v roki in jo raztrga pred
menoj . . . Koščke mi stlači v žep . . .

»Lahko noč, ljubček! Nič ne bodi hud!“

Poljubi me na usta. Za sekundo mi obleži na
prsih ... Ali mi omedli? Ali mi zajoka? —

A že je mirna . . . Bridek je njen nasmeh,
vendar ljubezniv:

»Lahko noč!"

>

XIII.

Deloma me je bilo sram pred Filipino, deloma
me je jezila vsa komedija, — prvi teden sem se je
ogibal. Saj se je zgodilo vse brez moje volje, brez
moje pomoči; a zavedal sem se vendar, da se ni
zgodilo — proti moji volji; kajti moja neodločnost
je bila bolj podobna vzpodbudi nego oporekanju...

Ali se ne prostituiraš v svojem fatalizmu,
Arnošt? —

Da se zmotim in da uidem svoji vesti, mi je
bilo zopet treba družbe in pohajkovanja. Tu me je
izrezal dr. Ivan Rupnik, koncipijent pri dr. Crnku,
živahen veseljak, ki je bil šele malo časa v kraju,
a si je bil po svojem temperamentu že priboril be¬
sedo v slovenski družbi. Bil je Štajerec s kranjske
meje, a jako rad je napravil dovtip, da je zatajil
svoje štajerstvo in se izdal za Kranjca.

„Kaj pa ste vi Štajerci? Mevže ste! Narodni
pesimisti ste, ker vam pesimizem konvenira. Dr. Njivar
ima lepšo prakso, če je v trgu same nemški kon¬
kurent; slovenski bi mu bolj odjedal kruhek. Naš
Seljak... če pride še deset nemškutarskih krčmarjev v
trg, mu ne obelijo glave; pa naj se ojunači Slovenec in

31

naj odpre gostilnico, — s celo črno vojsko bo na¬
valil nanj. In vaš trgovec ravnotako, vaš obrtnik

„Ah, kaj pa Kranjci?" — zamahne dr. Žižek
zaničljivo. „Ad vocem: črna vojska! ..."

„Pardon!“ — ga prekine dr. Rupnik malo im-
pertinentno. „ Jaz imam besedo. Zakaj pa vam, gospo-
dine doktore, leži moj šef v želodcu?"

„Ah ..."  — zastoka dr. Žižek in se obrne na
stolu, napol srdit, napol v zadregi.

Rupnik pa stisne glavo med ramena in poškili
hudomušno po navzočih, kot bi se bal: zdaj jih
dobim po grbi! Njegovo levo oko je vedno solzno
in malo škili. Če se zagledaš vanje, se začudiš: Kam
to bulji, zlomek? Občutek te prevzame, da si zrak
pred tem očesom, da te ima za norca. A razjeziti
se ne moreš; veselo te ščegeče v prsih, kot da gle¬
daš dovtipno ilustracijo v šaljivem listu.

Nihče v trgu bi se ne drznil, na tak način za¬
frkniti prvaka. Dr. Rupnik je imel korajžo. On je bil
uradnik konkurenta, politično pa brezpogojno Žižkov
pristaš. Temu je to neizmerno laskalo; in dr. Rupnik
si je mogel kaj privoščiti na ta račun . . .

Tu priskoči poštar Žižku na pomoč:

„Kranjci se le skrijte! Mežnarji! Jaz sem slišal,
da je letos celo koruznica tam doli zrasla črna. To
bo lepo ličkanje!"

Poštar je pristen Kranjec; ampak oportunist,
ki se zna vesti na Štajerskem.

Sodni adjunkt dr. Hojnik, ki so mu prepiri
neprijetni, zapoje s svojim liričnim tenorjem:

32

»Tam so črni dimi,
tam se nič ne vidi ...«

A družbi ni do petja. In dr. Rupnik že tolče s
trdim kazalcem po miznem robu:

„Kaj pa na Štajerskem, gospod poštar? Tu so
še otrobi črni. Tudi tu so črni dimi, da se komaj
vidi, kje kak naprednjak tiči. Zadnjič sem govoril
z mohorškim kaplanom ... On nas kratkomalo utaji.
Liberalcev ni. Jih ni . . . basta! Kaj hočete še več?“

„Paper!apap!“ — napravi dr. Žižek jezno.

»Kaplan Jozin je vendar črni general. On bi
moral vedeti, kje je sovražnik! Najbrž ga ne najde ...
ga ne najde . . .“

»Neslanost! 0  — hlastne zopet dr. Žižek, pa se
vgrizne v ustnico in požre svoj srd.

»No, poglejmo: vi ste, gospod doktor; jaz
sem . . . morda! A vsi drugi ..."  — S poredno ne¬
sramnostjo nas premeri; k sreči gledajo skoraj vsi
pod mizo ali v čaše ... »Za skrajno silo so liberalci.
Ampak ... če ni ravno treba . . . Zakaj bi sejali
razdor in svajo? Sloga nam je bolj potrebna —
proti skupnemu sovragu ..."

Dr. Žižek je na trnju:

»Gospodje vam ne zamerijo, ker razumejo šalo.“

»Jaz mu ne zamerim, 0  — se oglasi važno
poštar, — »ker je nekaj resnice v tem, kar pravi.
Stranke ni! “

»Vojske ni!° — plane dr. Rupnik. »Kaplan
Jozin je vsaj ne vidi. Njegovo vojsko, črno vojsko
pa vidimo in čutimo mi vsi!°

33

„In kaj sledi iz vsega tega?“ — vpraša dr. Žižek
prezirljivo, a že pomirjen.

„Kranjci si lahko špogamo klerikalizem. Mi smo
pomedli z nemškutarstvom že pred četrt stoletjem.
Zdaj imamo le še prave Nemce v delu."

„Hohoho ... V ljubljanskem občinskem svetu!"
— se zareži poštar razigrano.

„Da nam ne opešajo moči, da si mišic ne
pomehkužimo, smo si morali vzgojiti klerikalce."

„Hohoho ..."  — se smeje poštar porogljivo.

„Kaj pa vi Štajerci, ki leži na vas nemšku-
tarstvo kot svinja, ki se je zvalila na svoje puhce?
V blato vas je stlačila, da gleda le še tupatam izpod
njenih tolstih gub rilček ali tačica, en repek ali dva
in kvečjemu še izpod repka kakšna malenkost . . .“

„Pijmo rajši, puhci!" — se zasmeje dr. Žižek
in družbi hipoma odleže. Veselje zaigra krog mize,
živahni vzkliki zašume vsekrižem.

Dr. Rupnik pa kriči neugnan:

„Aha, gospodje, zdaj ste razumeli! Za Štajerca
je klerikalstvo luksus, grešen luksus, peklenski
luksus . . . dokler kontrapeze manjka."

„Pereat luksus!"

„Živeli puhci!"

A glavni svoj efekt doseže Rupnik, ko prasne
onim, ki še niso vedeli, z izpovedjo na dan:

„Saj sem tudi jaz, gospodje, Štajerec! Puhec!
Živeli puhci!"

Solze mu udarijo iz obeh oči, da jih komaj
brzda z robcem, veka mu zaripnejo, obrita lica se

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 3

34

napenjajo, usta puhajo in prskajo, trebuh — konci-
pijentovskim razmeram že preveč odrasel trebuh —
se stresa v krčevitem smehu . . . sosedje ga začno
natepati po plečih, da se ne zadavi . . .

Zabaven človek je. Dr. Žižek je malo ljubo¬
sumen nanj, ker mu je bil prevzel besedo v družbi.
Pijanček, vsako jutro mačkast. To ti hrka in kašlja
po cesti, da bi si želodec izkašljal. Če ga srečaš
zjutraj, se ti zapraši naproti z nakrempljenimi prsti,
naščetinjenimi brki in režečimi zobmi, pa zaprska
vate, kot bi se zaganjal v psa, v katerega je bil po¬
osebil svojo lahkomiselnost. In če se mu posreči,
predočiti na ta način razsrjenega mačka, ga naenkrat
zlomi smeh, krčevit krohot, ki mu skremži obraz in
skrije oči, zvije telo in naguba trebuh, da se pre¬
strašen oziraš naokoli, če kdo ni priča noremu
prizoru.

V teh par tednih se je že seznanil s slehernim
človekom v jedrškem okraju, vedel je za vse intrige,
vse škandale, poznal dekleta in žene, dostopne
mladim fantom, iztaknil je gostilnice s prijetnim vinom,
ali vsaj prijetnejšo postrežbo . . .

Kazal je razglednice deklet. Resnično: tu je
ena od Ambroža . . . Ljubeč Milika.

„Tudi Miliko že poznate?"

Začudil sem se, da sem bil tako popolnoma
pozabil nanjo. In skoraj se mi je zahotelo k njej ...

Dr. Rupnik se nenadoma obrne k meni:

„Gospod kontrolor, pojdite v nedeljo z menoj
k Sv. Ambrožu!"

35

Povabljen je bil na primicijo svojega nekdanjega
prijatelja Vogrinca.

»Bolehen človek. Jaz sem ga inštruiral v gimna¬
ziji. Zamudil je veliko. Pobegnil je že bil iz leme-
nata in postal jurist; pa se je zopet vrnil. Zdaj si
je za silo zakrpal zdravje, da si lahko upa k novi
maši. Jubilejev ne dočaka." —

Jaz sem bil vesel vabila. Oklenil sem se novega
prijatelja, ker sem upal z njim še najizdatneje po-'
gnati dolgčas k vragu. Ko sem mu povedal, da sem
Kranjec, se je razveselil teatralično:

»Živio! O, živio, rojak!"

In pil je bratovščino z menoj.

To sicer zame ni bila posebna, čast, ker se je
bil že pobratil skoraj z vso družbo. Tudi je drugo-
vanje s takim prononsiranim Slovencem nekoliko
kočljiva reč. A odpor proti Filipini je bil toliko mo¬
gočen v meni, da se nisem nič pomišljal. Dan za
dnem sem pustolovil z njim po trgu in okolici; k
Seljaku sva prihajala navadno precej pozno.

Dr. Rupnik je imel konjička, ki ga je ob vsaki
priliki zajahal,—Bartschevo »Nemško bol". Izvlekel
je beležnico iz žepa, povaljano in strgano, odprl
kjersibodi in citiral stavek iz romana — s kurijoznim
patosom, ki pa se je bombastičnim besedam prav
prilegal.

„,Okoli in okoli mest pa manjka nemškega
kmečkega stanu. Ali je resnično torej? Ta prisrčna

3 *

36

dežela, polna žita, sadja, vina, ti gaji domačega
kostanja, vse to — tuja zemlja?‘“

»Strašno žalostno!"

„V Italiji je še več kostanjev. Zakaj ne gre v
Italijo?"

»Nemška bol v Italiji!"

»Kostanj nam zavida!"

»Saj pošiljamo kostanjarje na Dunaj!" — se
zajezi' poštar. »Za vsakim oglom ga peče naš
Dolenjec."

Dr. Rupnik povzdigne glas:

„,Vdrl je bil v župnišče, čeprav je stal napis
na vratih: Nemcem in psom je prepovedan vstop!‘“

»Torej je prepovedan tudi za Slovence. Saj
smo Slovenci — psi!"

»Die windischen Hunde!"

»Nemci nas preganjajo kot psi divjačino; ni
čuda, da se bojimo tudi psov!"

„,Mladi ljudje so se porazdelili pred vrati nem¬
ških kupčevalcev, odvajali so kmete, ki so hoteli pri
njih nakupovati, in jih silili k Slovencu: Svoji k
svojim! — Takšno je življenje onih, ki se priznavajo
tam v dolenji deželi k jeziku, v katerem je Luther
s svetim pismom govoril ljudstvu! Takšna je torej
nemška bol!‘“

»Stavim, da so bili vsi ti ,nemški kupčevalci‘
— renegatje!"

»Nemškutarji! Saj v Pohorju ni Nemcev!"

»In njihovim pradedom je Primož Trubar
oznanjal sveto pismo — v slovenščini I"

37

Dr. Rupnik lista dalje:

„,Ti malobrojni stotisoči, ta jezik in to so¬
vraštvo stoji med nemškim ljudstvom in teboj, ti
njegovo hrepenenje, ti sinji plamen, ti klasična plima
Odisejeva, ti sanjajoč premišljujoča dežele solnčne,
ti pot k svetovni velevlasti: — Adrija!‘“

„Aha: zdaj pride most! Od Belta pa do Adrije!“

„Od severnega morja do južnega tečaja! O,
nemška sla po jugu, tudi Afrika ti je napoti!"

„Nemška bol — v Afriki!"

»Pisatelj Heimfelsen je predaval zadnjič v
steinfeldskih dvoranah o nemškej boli — v Bosni.
To ni dovtip, gospoda!"

„Tu smo potem že itak skoraj v Afriki!"

„V Afriki! Maroko! Vzhodna Afrika!"

„To ni več bol, to je bolezen! Pathologi, na
pomoč!"

Moja gospodinja mi je napravila nevšečno ne-
vihtico.

Milostno nebo ti bodi,

Albertina, Albertina! —

Ali sem jej res prelomil vero? — Cvet, ki si
ga utrgaš ob slučajnem srečanju, ker se ti je sam
posilil pod roko ... ali si mu res dolžan zvestobe?
— Četudi je ukraden, — ko ovene in se izdiši, ga
vržeš proč . . .

Po obedu sem prišel domov.

Na hodniku sedi učitelj Belna, golorok, zlek¬
njen v vsej dolgosti — širokosti namreč nima —

38

vrček vina v roki. Poleg njega na pručici pri zidu
Berta, neznatna kakor kupček nametanih kril in bluz.

»Gospod kontrolor!" — me pokliče Belna in
vzdigne svojo sloko roko. Njegove malo prismojene
oči me gledajo stekleno. Koščena lica so mu bleda,
z žilicami marmorirana. Usta bedasto odprta, brada
zmršena. Kretnje so mu zoperno počasne, besede
pa svečane in slavnostne, kot bi jih govoril z odra.

»Ali ste kaj muzikalični, gospod kontrolor?"

»Ne dosti. Nekaj pevca sem."

Berta je vzdignila obrazek k meni, da se je
izluščil beli vrat iz bluze. Na kolenu so se jej igrali
prsti, kot da bi hrepeneli k meni.

»Torej — bi vas ne motilo igranje na klavir?
Mi imamo klavir, gospod! Še niste videli?"

Pa pokaže v sobo in hoče planiti, — naj bi
se takoj prepričal. Ob nenavadni kretnji se mu
skoraj zvrne vrček z vinom. Hlastno ga objame v
obe dlani in nese previdno k ustom.

Pogledam Berto, da bi zvedel, kaj je hotel.. .
Ona je zamaknjena. Blaženo me gleda, a me ne
vidi, v duhu z menoj bogvekje . . .

Belna se obriše počasi in od vseh strani, pa
me pogleda zopet imenitno, kazalec kvišku:

»Naša hčerka pride, naša Melica! Danes smo
prejeli obvestilo!"

Par solz mu kane iz oči:

»Nekaj je zbolela ..."

Pa se zopet zveseli:

»Ona vam je ročna pri klavirju!"

39

Čašo stisne ženi v roko in posnema s prsti
igranje na klavir . . .

Prijatelj si ga je bil naložil; v počeščenje hčerki
in četrtku.

Pri vratih v svojo sobo se ozrem: izpil je še
ostanek iz vrčka. —

Čez trenotek je Berta pri meni.

Roke na rame, glavo na prsi, — pa v jok...

Njena lica so malo zabrekla, nos zardel, iz ust
jej diši po vinu in gnili zobovini.

. . . Njena Mela pride. V mestu je služila za
guvernanto. Nekaj se je prehladila . . . kašelj . . .
saj je že boljša . . . Zdravnik je svetoval premeno
zraka ... na deželo . . . Odrasla hčerka! In ona —
mati! — taka!... Sramuje se!...  A naj bi še zvedela,
da ni očetov . . .

Potolažim jo, da se jej še prav nič ne pozna...

Kaj naj človek reče ob tako neumni priliki ? —

„Ko bi vsaj ti ne bil tako oduren . . . tako
brezsrčen . . . tako nezvest . . . Jaz se te bojim . . .
Ne upam si več k tebi ... In vendar te . . . še
vedno . ..“

»In nomine patre,
vzemi jo na kvatre !

Če drugo dobiš,
pa to zapodiš k

Belna je zapel za vrati. Njegov kozarec je za¬
ropotal po tleh . . .

Berta se prestraši . . . hiti se brisat . . . Jaz
jej še naglo stisnem vroča lica ... in ona odbeži...

40

Popoldne jo mahneva z Rupnikom proti Po¬
močnici. Navadil sem se bil že kar svojevoljno od¬
hajati iz urada, če ni bilo posebnega opravka . . .

Ajda je bila v polnem cvetju. Belorožnato so
blestela polja in opojen duh po medu je plaval v
vetriču. Tupatam ga je izmenjal vonj otave, ki so
jo spravljali in odvažali. Koruzna polja, že orume¬
nela, so valovala v solncu. Cele njive solnčnic so
se priklanjale v paradi svojih črno-žoltih žarkih
cvetov in hrepenele s težkimi glavami k solncu...

Ivan je hrkal in pljuval. Kakor zjutraj je do¬
bival te napade tudi vselej, kadar je prišel pod milo
nebo. Ko se je izhrkal in izpljuval, mu je odleglo.
Mahal je z rokama in se obračal po pokrajini, da
so mu plapolali škrici svršnika kot sušeče se perilo
v vetru.

„Lepi so ti kraji. Dolinice in grički, pa doli¬
nice in grički. Tu ravnica s slikovitim vrbovjem,
gladki travniki in pisano polje, z geometričnimi črtami,
snažno počesano. Tam gozdovi mehki in kodravi.
Iz daljave so podobni zelenim janjčkom, ki polegajo
na solncu. — Vinogradi niso tako lepi od daleč.
Zregulana rjava zemlja je presuha in prevroča. A ti
klopotci, ki se pozdravljajo iz vrha v vrh, — ni čudo,
da so navdušili Bartscha!"

Obrne se proti Sv. Jedrti, nad katero gospo¬
duje poslopje nemške šole, in zavihti roko:

»Slovenska zemlja! ... In tam: — slovenska
bol!“ —

41

Pod klancem pred Marijo Pomočnico naju sreča
nadučitelj Sever, ki se je izprehajal tod. Vsi trije se
napotimo navzgor.

Dr. Rupnik je zamišljen . . . Hipoma, že skoraj
vrhu brega, se viharno ustavi; v roki ima beležnico
in deklamira:

„,Svojim nasprotnikom hočemo darovati iz bo¬
gastva nemške duše, darovati, dokler nam ne dora-
sejo za brate. Odkriti jim hočemo čuda svojega
jezika, omike svoje; in duše njih otrok, bujnocvetoče,
z nami spravljene, naj nekdaj pričajo zoper one
očete, ki so hoteli iztrebiti, kar je nemškega. Za vsako
bol, gorje in škodo, ki jo nam povzročijo, odgovo¬
rimo — z nemško šolo; ali ne?‘“

„Ponemčevalnica je torej dar!“

Ivan vzdigne pest proti Sv. Jedrti, oči se mu
blišče, zobje mu škrtajo. Pa udari jezno po beležnici:

„S to hinavščino si sam dokazal, — da nisi
umetnik!"

„V ,Dvanajstorici iz Štajerske* je Bartsch ume¬
tnik!" — ugovarja Sever.

„Hinavec ni umetnik! Artist mogoče, akrobat...
umetnik ne!"

„Takrat ni bil še hinavec."

„A ,Nemška bol* je šund — mi nimamo be¬
sede za tak izvržek —, ker računi z nizkimi nagoni
narodnostnega sovraštva!"

»Knjiga zlaganih občutij, narejenega navdušenja,
hlinjene solzavosti. Bojna pesem brez notranjega

42

prepričanja. Izbruhi ignoranta, ki ne pozna ne nas,
ne naših vragov."

Rupnik izvleče zopet beležnico in citira:

„,Ljuk! Zelen Jurji! Jurji, Jurji! Dortja! Janež!
Stara mjest! Gorica baba! Butize! Klapotez! 1  — ,Bu-
tize* so potice!"

* Skoda, da niso nemškutarske butice res
potice!"

„Jaz bi si privoščil to pojedino!"

„Novo mesto je nemški otok! Djakovo — slo¬
venska bogoslovnica! Naša trobojnica je modro-belo-
rdeča! Slovani si osvajamo nazaj ozemlje, na kate¬
rem smo sedeli še pred sedmimi stoletji! Slovensko-
nemška meja je greben Kozjaka! In — krona vse
norosti: — Mi ne znamo peti!" —

Malo pred Mohoričem srečamo gručo otrok,
šolarjev, med osmim in dvanajstim letom. Izpod
obrvi gledajo na nas, napol boječe, vendar s pre¬
drznimi nasmeški. Potuhnjeno stiskajo roke v žepih.

Eden se osokoli, pa salutira malomarno in
pozdravi krivih ust:

„Griiss Goutt!"

In ostali drug za drugim, kot bi orehe stresel:

„Grass Goutt! Grass Goutt! Grass Goutt!"

„Čudo nemškega jezika!" — pripomni Rupnik.

Otroci se zavedajo izzivanja. Glave stiskajo med
pleča; prihuljeno prežijo v nadučitelja, da ne za¬
mude, če bi bilo treba ubrati pot pod noge.

Sever jim odzdravi:

„Bog daj! Bog daj, otročički!"

45

Takoj se zgane gruča in zavrišči:

»Griiss Gouttl Griiss Goutt! Griiss GouttI”

Eden pokaže jezik, drugi osla, tretji se odkrije
in se prikloni s hrbtom proti nam . . .

„Čuda nemške omike!"

„To niso moji šolarji. Ti hodijo k Sv. Jedrti
v nemško šolo."

„0 tem ni dvoma. Saj so pokazali vizitko!"

„Dva sta dunajska."

Nemci so si bili preskrbeli kakih petdeset otrok
— največ iz najdenišnice na Dunaju —, in so jih
nastanili pri Sv. Jedrti in v okolici. Siidmarka dobro
plača zanje. Hranitelji pa se morajo zavezati, da
govore nemški s šolarji in da pošiljajo tudi svojo
deco v nemško šolo. Domačih otrok niso mogli
naloviti toliko, da bi dosegla njih raznarodovalnica
pravico javnosti. Z najdenčki je šlo.

Kjer je število nemških šolarjev, mora biti tudi
odgovarjajoče število nemškega ljudstva ... po lo¬
giki. Po šolski statistiki je torej jedrska okolica že
nemška! . . . -

Potemkinove vasi šo se rodile v Rusiji ... To
ne ovira nemškega duha! —

„Čegav je večji fant, ki se je držal ob strani?
Menda ga je bilo sram!"

»Mohoričev je. V nemško meščansko šolo hodi
v mestu. Videl sem ga že s plavico in nemškim
trakom."

»Slovenska bol!"

Sever sili, da bi krenili k Mohoriču:

44

„Saj on — krčmar — ni ravno napačen! Nje¬
gove ženske so bolj — nobel, pa se štulijo s ,kttss’
die Hand‘!“

Rupnik pa odkloni kratko:

„Ne, hvala! Jaz imam pot ... tu nekam v
vrh. Mimogrede se ustaviva za hipec pri Kosarju."

Sever ni zahajal tja in se poslovi od naju.

Pri moji duši — Cilika je postala lepša. Črne
oči se jej blešče zamamno, lica so jej rdeča, ramena
in boki polnejši . . .

Z Rupnikom je že dobro znana. Sladko se mu
nasmiha; nič se ne jezi, ko jej ne izpusti takoj roke.

Meni se samo pokloni, komaj vidno, ponosno
in dostojanstveno. Vkljub temu si dovolim kom¬
pliment:

„Zdaj so se razcveli vaši nageljni, gospodična!
Zdaj šele je vaše okno — pravi vaš napis!"

Samo za trenotek srečam njen pogled. Čudil
se je drznosti, s katero sem premostil skokoma
prepad med nama. Lice jej za spoznanje prebledi,
zobje jej hlastnejo po spodnji ustnici.

Pravzaprav — od blizu — ni pridobila na le¬
poti. Oblečena je koketnejše. — Krilo jej je krajše,
ožje; šolni dragocenejši; nogavice preluknjane; bluza
mnogo bolj izrezana; nakit v ušesih in laseh svet¬
lejši . . . Oči pa so jej udrte in obrobljene, ustna
izsušena . . .

Rupnik si ogleda njeno okno; pa poskoči in
stopi bližje k njemu:

45

„Sakramiš, tu bi se dalo gori splezati 1“

„Ko bi ne bilo psa za oglom!" — pravi Cilika,
a ne pogleda kvišku in kvačka ročno dalje.

Ivan sede bližje k njej in se nasloni s komolci
na kolena. Polglasno jej začne dvoriti. Časih se do¬
takne njenega dela, časih tudi njenih ličec.

Ona se mu tupatam namrdne ljubko, tudi udari
ga po roki, navidez huda; a vedno negotova, ali bi
mu dajala nade, ali bi ga odbila . . .

Njegova noga se privije k njeni; ona pa se
bliskoma umakne. Roko nameri nanj ... a bolj po¬
redno nego užaljeno:

„Kaj neki mislite o meni?"

Rupnik prasne v smeh, ki ga zvija in lomi,
pa prisede zopet k meni. •

„Kaj bi mislil!? . . . Kar o vsaki lepi ženski!"

Da jo prišteva k »lepim ženskam", jej laska.

»In to bi bilo?"

»Zakaj je ženska lepa?"

Cilika preneha z delom in se zagleda rado¬
vedno vanj.

»Za nas! Za moške!"

»Na! . . . Hvala lepa!"

Prsti jej začno zopet brzeti z iglami . . . glava
se jej skloni k delu . . . Naglo me ošine njen po¬
gled . . . Rdečica jej buhne v lica . . .

Med prvimi vinogradi v Gradiškem vrhu se
obrne Rupnik k meni:

»Ti bi imel še vedno upanje pri Ciliki!“

46

„Kakšno upanje?"

On pa v smeh:

„Za ženitev, kajpada!"

Solnce je zašlo. Nebo žari v ognjenih barvah.
Pohorje odseva v violetnih sanjah . . . Gorice se pri¬
pravljajo k počitku, čednostne in srčkane. Njih sil-
houette so lepo odražene. Hramovi na vrhovih so
še beli, gozdovi črni, palme štrle preteče proti nebu.
Tupatam blešči v dolini oko iz brušenega jekla: kos
potočka ali ostanek poplavi od prejšnjega tedna . . .
Klopotci tolčejo in regetajo v vetru . . .

Moj spremljevalec povzdigne glas veselo:

„Dr. Ivan Rupnik pač ne misli na ženitev!
Prelep je svet, prelepe so noči, da bi se zapiral v
gajbico!"

Jaz pa pomislim: tu si našel mojstra, Arnošt! —
„Kako da je nisi nič podrezal radi njenega
nemškutarstva?" — ga vprašam.

„Iz previdnosti! Saj jo morda še nazaj dobimo!
Ti ali jaz!"

„Tudi meni ni za gajbico!"

„Hahaha . . . Tako utrgaj cvet! Kazen si je
zaslužila ptičica! In jaz sem videl: — zate je zardela!"

Meni pa je bilo, da ni zardela kar tako. V
njeni rdečici sem videl tudi — sram. — Ona se
oblači in hoče biti lepa — za kogarkoli, ki je že
izbran! A zakaj tako koketno, hotljivost vzbujajoče?

— Sram je bilo rožico! Ali jo je že utrgal — Nemec?

— Sram jo je bilo pred menoj! Ker je nisem utrgal

— jaz? ...

47

In kaj naj priča njeno lišpanje? — Da se boji
za trajnost te ljubezni z Nemcem? Da se že morda
trudi, držati ga pri sebi?

On je na počitnicah ... A Cilika je vseeno
nalepotičena! In Rupnika ni kar odbila! Sicer je
doktor . . .

Ah, ljubica! Skoraj bi zapel:

»Ti si ur’co zamudila . . .«

Zelenkova krčma leži sredi med vinogradi.
Čedna zidanica s starinskimi izbočenimi mrežami
na majhnih oknih. Goste brajde okoli in okoli hiše.
Košata krona stare lipe šumi nad glavo. Poleg nje
na močnem mlaju ropota klopotec z velikanskimi
perutmi, ki se sučejo v večernem zraku kot gorjače
skrivnostnega strašila. Glas njegov je trd in nezveneč,
kot bi trkal po ogromnih polnih sodih . . .

Dr. Rupnik je bil tu pred kratkim s komisijo
in se je seznanil z obema hčerkama. Starejša je baje
še dosti brhka, dostopna lahkoumnosti in šali. Ob¬
ljubil je, da jih obišče kdaj na večer in spravil je
še mene seboj.

Jaz nisem kaj zaupal njegovi iznajdljivosti.
Vedel sem, da se mu take ekskurzije ponavadi po¬
nesrečijo. On pa je bil že zadovoljen, če je prišel
v dotiko z novimi ljudmi, se z njimi razgovoril in
zabaval. Na ta način je briljiral lahko vedno iznova
s svojim petjem, s svojimi dovtipi in domislicami.

Rad sem prepeval z njim, ker je bil navdušen
pevec. Zalita lica so mu zasijala in vztrepetala, glava

48

se mu je tresla z glasom, levo oko mu je rosilo od
ginjenja, da si ga je moral neprenehoma otirati . . .

Soba je zakajena. Nemške vzklike je slišati iz
kota in padanje kart na mizo.

„Slabo sva naletela!" — pravi Rupnik.

Malika naju povede k prazni mizi. Ivanu je
stisnila roko, mene je samo pogledala z zanimanjem.
Čvrsto dekle, zdravih, malo oglatih lic in krepkih udov.

Precej temačno je v gostilnici. V kotu sedita
dva zaudarja od Pomočnice, mastni stražmojster in
četovodja, ginjeni Slovenec; in trije civilisti, oblečeni
napol gosposko, a dokaj zanemarjeno.

Žandarja se malo dvigneta in salutirata; ostali
se samo ozro s strogimi, sovražnimi obrazi.

Mlajša sestra Žalika je bila obsedela pri svojem
četovodji, ki je pre že zaročena z njim. Prekrižanih
rok se stiska z ramo k njemu in ga vščipne časih
izpod pazduhe. Njegova levica izgine tupatam pod
mizo, da jej odgovarja, kakor se spodobi.

Mati, bleda vdova, že precej starikava, pogleda
v sobo, naju pozdravi uljudno in govori besedo z
Rupnikom, pa pozove hčerki k večerji v kuhinjo ...

Za trenotek je tišina v sobi.

„Izpijeva in greva!" — se odloči Ivan tiho.
Čemeren je in razočaran. Ljuto pogleduje v kot k
igralcem in jaz sem zadovoljen, da je obrnjen proč
od okna.

Najglasnejši je med njimi mladenič tridesetih
let, orjaških brk in črnih las, z obrito brado in su¬
rovim glasom.

49

„Boš pokazal barvo, Borovič? Prokleta duša!"

— Samo zaklel je po slovensko.

To je Šrul od Pomočnice. Izgubljenec in po¬
hajkovalec. Mešetar in zakoten pisač. Tudi natakarit
gre, če je potreba . . .

Globoko se sklanjajo na mizo, ker že težko
razločujejo figure.

„Škis je moj! Jaz bom že pokazal temu škisu 1“

— se zadere zopet Šrul s pomembnim smehom.
Meril je na Rupnika . . .

Stražmojster šepeče nekaj preko mize s pomir¬
jujočim glasom, očividno se boji rabuke.

Borovič je že starejši človek, zabuhlega obraza
in ošabnih kretenj. Roko v žepu, rožlja z denarjem
in pogleda časih krmežljavo k nama, s prezirom
kmečkega bahača. Njegova nemščina je nekaj straš¬
nega; še dobro, da jo izceja le po kapljicah. Pre¬
možen je, Spitzov kompanjon pri razkosavanju zem¬
ljišč. Na Spitza, ki je bil njegov sošolec, in na kup-
čevalske zveze svoje je kaj ponosen. V šoli sta bila
vedno zadnja. Zato pa se je pohvalil nekdaj proti
svojemu staremu nadučitelju pri Pomočnici:

„Kaj ne, gospod Malenšek, vi si ne bi bili
mislili, da bova midva s Spitzom še nekdaj taka-le
gospoda?!"

Bila sta gospoda od muh, a ljudje so ju priznavali;
četudi sta znala komaj malo brati in le za silo pi¬
sati. Šrul je bil njun pravni konzulent. Najbolj sta
imponirala, ker sta — takorekoč — razpolagala z
blagajnico Sudmarke . . .

Kraigher, Kontrolor Škrobar 11.

4

50

Borovič je precej neroden v igri. Šrul mora
venomer nanj kričati.

„Nisi mogel vreči prej kraljice? Zdaj je baba
k vragu! . . . Pa si že zadržal karo! . . . Zakaj ne
izigraš taroka? Ne šteješ tarokov? Bogve, če bi znal
do dvajset šteti!? Ali nikdar ne pozabiš zjutraj par
prstov v postelji?"

Borovič je moral biti vajen tega zmerjanja. Od¬
visen od mešetarjeve pismene pomoči, je moral mar¬
sikaj požreti. Vkljub razžalitvam se je držal ponosno
in naduto kakor zmirom. —

Ženske se vrnejo. Gospodinja obesi svetilko
sredi stropa.

»Dober večer!"

„Bog daj! Bog daj!"

»Srečo dobro, kosci!" — se pošali Malika s
kvartači, pa prisede bolj od daleč k nama.

Žalika se zrine k svojemu žandarju in tudi
mati se obrne po bar besedah k oni mizi in sede
poleg stražmojstra.

„Še en liter, Malika!" — pokliče Šrul kot na¬
lašč. „Boroviču na hrbtišče"! — Po tem ovinku je
razpolagal torej tudi Šrul z blagajnico Siidmarke . . .
To bi bila morda — „nemška bol" ! —

Tretji civilist se zvira med Zaliko in Borovičem,
nogo na klopi, brado na kolenu, pa se nagne časih
k njemu in mu pošepeče kaj.

Šrul pa se že dere:

„Tiho, pivra! Jezik za zobmi! Rajši kibiciraj
Žaliki, da ne bo še četovodja streljal kozlov!"

51

Pivra se piše za Čeha in je najiteligentnejši
obraz omizja. Lep mož je, kodravih las in plavih
brčic, pa skoraj otroških oči. Bil je bogat posestnik
v Gradišču spodaj, a je že vse zapravil s ponoče¬
vanjem in vlačuganjem. Zdaj se je preselil v vrh tu
gori, ki mu je edini še ostal, tudi ta docela zadolžen.
Žena pa mu je ušla. Baje je lepa ženska, a tudi
lahke baže. —

Šrul kriči:

„Škis je moj! Kdo je še vjel kdaj škisa! Jaz
ga bom nocoj! Stražmojster, ti se nič ne skrbi! Jaz
ti že pometem smet. . . smetljivo ..."

Stražmojster je ljubimkal z Maliko in Rupnik
mu je bil zašel v ograd. Šrulova bojaželjnost pa
mu je vseeno neprijetna. Začne ga miriti in da bi
se prikupil nama, govori celo slovenski:

„Srul, daj mir! Saj smo možje, saj nismo kaki
otroci! Pustimo karte, pa zapojmo rajši! No, ma-
mika, katero bova?“

Stara se srečna nagne k njemu:

„Tista mi je tako všeč:

Jaz sem pa revček fajfco izgubi! . ..«

Njegovo petje je bolj solo-petje. Močen bari¬
ton ima, a povzdiguje ga tako neizrečeno samo¬
zavestno, da ga skoraj nihče ne more spremljati.
Stara pa strmi vanj vsa zaverovana in tudi Malika
se skloni k mizi in ga pogleduje ljubeznivo.

Tu vstopita oba sinova v sobo, črna, srednje
raščena mladeniča. V zadregi se obračata pred vrati,
ne vede, kam bi prisedla.

4*

52

Rupnik ju navdušen pozdravi:

„Živio, fanta! Živio! Le semkaj k nam! Štefan
vina, gospodična! Saj nismo šleve!“

Takoj ga mine čemernost. Da ima le ozadje,
pa dobi korajžo!

Fanta si nista preveč dobra z materjo, sestrama
in vso to družbo tam. Mati je protežirala dekline
na škodo sinoma in to je netilo prepir v družini.
Onadva sta se zato najrajša izogibala nemškutarjev,
ki so se zbirali pri njih.

Ivan se osokoli in se primakne bliže k Maliki,
pa jo celo objame krog pasu. Ona se malo brani,
sramežljivo se ozira krog sebe; a vidi se, da jej
ugaja laskanje.

»Zapojmo tudi mi!“

»Zvedel sem nekaj novega
od svoj’ga dekleta zaljubljenca,
da ona si ’zbira druzega
in zame ne mara nič več.«

Obraz mu žari porednosti; pa dvigne kozarec
in napije stražmojstru:

»Živeli, gospodje! Če hočemo peti, pa moramo
le s slovenskimi začeti! Pomagajte, gospodje!"

»Ljubka moja, kaj si st’rila,
da ti druz’ga ljubit greš !« . . .

In oni res pomagajo. Šrul sicer škrta z zobmi
in bliska z očmi, pesti drži na mizi pred seboj; a
stražmojster ga brzda s pogledi, četudi je sam zelen
od jeze.

53

Ivan pa povzame z nepričakovano salvo smeha:

„Kaj se mi je pripetilo zadnjič v Voseku!?
Grem po cesti mimo Pučka — mož je bogataš —
in zagledam na odprtem skednju frankfurtarsko za¬
stavo. Sicer so barve malo zmešane: — k cesarski
zastavi prišita rdeča krpa, to je cela čarovnija; a
demonstracija je očividna. Ne bodi len, grem notri
in pozdravim nemški. Delavci ustavijo mlatilnico,
otirajoč si v prahu pot z obrazov."

„Saj vas ni nobeden razumel, kaj ne?“ — se
smeje Malika.

„Že vsled ropota ne. Ko se ta poleže, jim iz¬
razim v visoki nemščini svoje začudenje in svojo
srečo, da naletim tu sredi slovenskega ozemlja na
kolonijo kulturnega nemškega naroda."

„Hahaha ..."  — se smeji zopet Malika in
Žalika jej pomaga. A Šrul jo pogleda tako srdito,
da se prestrašena ozre po svojih sosedih, ki se drže
drugi bridkejše od drugega.

„In tako frazarim v lepi nemščini, oni pa zijajo
vame kot volički v nova vrata. Na gospodarja se
ozirajo in mi kažejo, da naj se obrnem nanj."

„Na Pučka! Hihihi . . .“

„Saj on je gluh!" — se oglasi eden bratov.

„Gluh je dedec!" — se zgraža Rupnik. „Jaz
mu kričim v ušesa . . . bože moj! A nekaj besed je
razumel. Jaz ga vprašam, če je Švab? — ,Ne!‘ —
Če je Saksonec? — ,Ne!‘ — Kje za vraga pa so
vas iztaknili? Ali vas ni Siidmarka naselila tu? —
Z odprtimi usti bulji vame in si briše s predpasni-

54

kom pot s tilnika . . . Nazadnje le razume ... Ne!
Od Siidmarke on ne rabi ničesar. On je bogat! On
še lahko nekaj da! On je tu domačin! . . . Torej je
Slovenec? — Kajpada!"

Oba brata in dekleti, pa tudi mati in četovodja
se drže za trebuh od smeha. Ostali kažejo samo
zobe v zadregi.

„Pokaj potem sleparite ljudi? — se razjezim,
še vedno nemški. Skočim k zastavi in jo potegnem
s strehe, pa jo raztrgam kar pred njimi. To je sle¬
parstvo! Varanje javnega mnenja . . . kaznjivo — po
paragrafu tem in tem! Kaj jaz vem, kaj sem jim
bil vse natvezel!"

Malika se lomi v smehu. Šrul se obrne k nam,
kot bi menil zdaj pa zdaj skočiti . . .

„In so vas potem nagnali?" — vpraša eden
bratov.

„Kaj še! ,Deutschfreundlich!‘ — so kričali.
Razlagali so, da so prijazni Nemcem. Jaz pa nisem
hotel razumeti in sem jih ozmerjal po domače v
razumljivi nemščini. Saj psovati nemški — to jim
ni popolnoma neznano! — Potem sem jo ubral
čez travnike . .. Vrag vedi, parkrat sem se še ozrl,
če ne kolovrati kdo za menoj z ranto."

Malika si briše solze od smeha in Ivan jo
pritisne k sebi — tako lepo razgreto — pa jo po¬
ljubi na ličece — kar tam pred vsemi . . .

Šrul hoče planiti, a stražmojster ga zadrži. Vsi
govore vanj in ga mire.

55

Meni pa se je zdelo, da je njegova boja-
željnost precej umetna. Revček je živel od milosti
prijateljev, ki se jim je mogel odkupiti samo na ta
način, da se je izpostavljal zanje . . .

Rupnik načenja že drugi Štefan in zapoje raz¬
igrano :

»Pa pri nas je korajža,
pri vas je pa ni .. .«

Oni odgovarjajo:

»Kaj nam pa morete, morete,
morete ? .. .«

Tako je menjano orožje bojno, s petjem na¬
petost malo utolažena . . .

A Šrul si vendar pribori besedo:

»Zato ravno je treba nemških šol! V vsakem
vrhu moramo odpreti nemško šolo. Zakaj ne znajo
kmetje nemški? Ker so te slovenske šole vse od
muh! Ker se nič ne trudijo slovenski mežnarji!
Kmet naj ostane butelj, pravijo. In res je butelj,
kdor ne razume nemški. Tudi ti gospodje bi bili
butlji, ko bi ne znali nemški. Samo z nemščino so
kaj dosegli. In kdor je proti nemščini, je butelj,
butelj, butelj . . .“

Tu se vzdigneta stražmojster in četovodja:

»Pojdimo večerjat! Šrul, ti greš z nama k
Pomočnici!“

»Večerja vas ne bo več čakala, gospodje! Saj
bi jaz kaj ... v naglici ..."  — ju zadržuje gospo¬
dinja.

56

Žandarja pa vzameta mešetarja medse in ga
prisilita k odhodu. Tako preprečita pretep, ki je
grozil, in se še sama izmažeta iz neprilike.

Pri vratih postoji Šrul za trenotek, se ogleda
teatralično po Rupniku in dvigne prst, češ: midva
se še vidiva, prijatelj! —

Meni je bilo že ves čas neprijetno. Drezal
sem Ivana, da naj odideva, ker sem se bal, da se
zopet zamotam v političen škandal. On pa je pla¬
val v svojem elementu. Zamislil se je v razposa¬
jeno občutje stoloravnatelja in se mu udal z dušo in
telesom. Govoril, pel, ukazoval, smejal se je —
kot bi ne bila ostala ne njega, ne njegovega živ¬
ljenja trohica zunaj te zasmrajene in tesne izbe . . .

Ko je Šrul izginil, mi je odleglo malo. Ona¬
dva se mi nista zdela toliko nevarna.

In res sta takoj nato presedla k naši mizi z
Zelenkovko in Zaliko.

Ivan jima hitro razloži, da bi prenapeti Šrul
skoraj gotovo ne imel kje mešetariti, ko bi ne znal
slovenski. On torej samo zato ni butelj, ker je rojen
med Slovenci. — In kje bi bila onadva — Borovič
in Čeh —, ko bi ne znala našega jezika, ko bi ne
bila — kar priznajta naj! — pravcata Slovenca?! . . .

Zlasti Čeh je hitel prikimavat. Meni se je
zdelo, da že komaj čaka, kako bi se napil za najine
denarje. —

Pozno je že bilo, ko sva korakala med brajdami
navzdol.

57

Prijatelj Ivan se je bil malo preintimno poslovil
od lepe Malike. Otroške Čehove oči, za katerimi je
ležala cela gora prihuljene hudobnosti, so gledale
tako sovražno, da sem še vedno mislil nanje.

In res — koncu prvega vinograda prileti po¬
leno v mojo ramo. Hitro skočiva naprej v temnejšo
senco. Še parkrat je frčalo poleno mimo, ne da bi
zadelo.

„Imaš nabit revolver?“ — pravi Rupnik glasno.
„Tja streljaj! Čakaj, naj se zgane!“

Ko sva že daleč spodaj, izven vse nevarnosti,
prasne šele v smeh in začne vame siliti:

„Tak pokaži no revolver! Kje pa ga imaš?
Kje imaš morilno cev, s katero si pregnal sovraž¬
nika? — Pa vsaj orožni list pokaži, ti prevejanec!“
Bila sva oba neoborožena in on si je precej
domišljeval na svojo rešilno zvijačo. —

A ti nemškutarčki . . . Šrul, Čeh in Borovič . . .
Werbnig, Mezgec, Spitz . . . pod žandarsko patro-
nanco ... ti so bili izšli iz nemške šole štajerci-
janstva, so se bili nasrkali kulturne nemške misli ...
in njih duše, bujnocvetoče, z Nemci spravljene, zdaj
pričajo zoper očete, ki so hoteli iztrebiti, kar je
nemškega. In z njimi priča oni nemški šolarček od
Sv. Jedrti, ki je pred nekaj meseci v pocestnem
boju z dečki iz slovenske (pravzaprav le utrakvi-
stične) šole jedrške zabodel svojega slovenskega
nasprotnika z nožem v hrbet. . .

Ko greva skozi pomočniški trg, se nenadoma
domislim — saj sem se ga bil tudi nekoliko nasrkal

58

— pa skočim čez Kosarjev plot in splezam oprezno
po brajdi gor ... do Cilikinega okna. Natrgam si
par nageljnov ... in se vrnem previdno. —

Ivan gleda vame kakor v čudo božje . . . šele
na bregu se mu vrne sapa, da prasne v svoj krohot,
ki mu iznova lomi trebuh, zvija ude in krčevito
stresa lica . . .

Nato začne peti:

»Jaz sem si pa nekaj 'zmislil,
in naredil bom ta špas.

Gor po brajdi bodem splezal
in natrgal klinčkov ... jaz ...«

In spet ga stare smeh — ob strašni rimi . . .

Več nego dvajsetkrat si jo zapoje še do
doma . . .

Pri vratih pa se skloni k mojemu ušesu:

„Ali misliš, da sem res raztrgal Pučku frank-
furtarsko zastavo? — — Kaj še! Kaj še! Vraga
sem raztrgal! “

S prskajočim smehom se izgubi tja v trg . . .

XIV.

Primicije so v teh krajih prave ljudske slav¬
nosti.

Veselic, besed, koncertov, gledaliških prireditev
— vsega tega tukaj skoraj ni. Elite je premalo, —
komaj za Silvestrovo in za predpustni plesek —; če
pa klerikalci prirede besedico za kmečko ljudstvo,
se vrši v nedeljo po večernicah in je komaj zabav¬
nejša od njih. Tudi pridige ne manjka in igrice so
skopljene. Pravzaprav ni niti škoda, da so tako stra¬
šansko redke, ker okusa in umetniškega čuta ne
vzbujajo ljudem. In tudi nisem videl, da bi jih po¬
rabljali-za vnemanje narodnostnih čustev in bojnega
navdušenja proti Nemcem. Izjema je edini mohorški
kaplan Jozin, pri katerem je pa tudi narodnost le
sredstvo, ker pravi cilj mu je seveda absolutna pre¬
moč cerkve.

Ljudje so tu sebično trezni, skoraj skopi. Pri¬
delkov in blaga imajo v izobilju, a denarja malo;
zato imajo novci takšno vrednost zanje, da jih ne
mečejo od sebe po nemarnem in brez velike sile.
Težko si jih pridobe, ker nimajo zadrug in urejenega
izvoza. Pridelke in pijačo kopičijo doma, več nego
bi jim bilo treba za vsakdanjo rabo. Skromno je njih

60

življenje, mirno in brezbrižno; večinoma si ne pri¬
voščijo posebnih užitkov in lahkomiselnost je greh.
Zato pa se odškodijo ob pripravnih prilikah. Ob
košnji in ob žetvi, ob mlatitvi in trgatvi in tako dalje,
kadarkoli je več delavcev pri hiši, se morajo šibiti
mize pod gibanicami in kvasenicami, pod svinjino
iz ogromnih kibelj in pod ročkami novine in starine,
jabolčnice ali mošta. Kadar je leto sadovno in je
dosti kukle, jo pijejo namesto vode; zgodilo se je
tudi, da so ob požaru gasili s kuklo, ker je bilo
zmanjkalo vode. Saj ne vedo, kam s pijačo! Ko bi
obrodila vsako leto, bi se že oglasil tujec zanjo; ker
pa jih osreči sadje komaj vsako drugo leto — in
še to neredno —, jo smatrajo za priboljšek od Boga
in jo posrkajo z družino.

Po krčmah veseljačijo samo nemškutarji, noto¬
rični pijanci in zapravljivci. Kmet si privošči ob ne¬
deljah izprehod v svoj vrh, kjer se napije v kleti
vina, jabolčnice ali mošta, česar še pač ima. Če na¬
nese prilika, se ga nadela, z ženo in otroki, s fanti
in deklinami; a ponavadi se zadovolji s kozarčkom
in gre trezen spat. Kdor bi ga pa hotel napojiti —
za napitnino, likof, ali karsibodi —, se mora čuditi,
koliko lahko požre na dušek ali dva. Kakor bi si
spravljal v zalogo, da gre prežvekovat užitek. Tu
mu pač ni treba varčiti, ker ne zapravlja svojega...

Ljudje so verni in zelo pobožni. Ni jih menda
krajev, kjer bi vladali tako strogi nazori in taka
ozkosrčnost, kakor v teh goricah. Zgražanje, obso¬
janje in obrekovanje je brezmejno in neusmiljeno.

Zato pa izbruhnejo nagoni in strasti kot dinamitne
eksplozije. Sovražnosti vzplamtevajo do najsrditejših
preganjanj z jezikom in orožjem, biričem in sod¬
nikom. Starci postajajo nasilni in hotijivi, starke
furije. Razporoke so na dnevnem redu kot nikjer
drugodi med Slovenci ...

A to so vendar le izjeme. Izbruhi potlačenih
nagonov. Maščevanje zatajenih grehov. — V celoti
je ljudstvo obrzdano, da je naravnost čudež; čedno-
stno in rednostno kot malokje. Politično je mrtvo,
ali vsaj potajeno, le s strahovitimi napori ga zbičaš
kvišku. Če hoče v svet, gre v delo. Obrtniki in de¬
kleta v mesta; fantje v rudnike in za hlapce k Nemcem,
da se priuče jeziku. Pa saj bi jim ne bilo treba I
Doma imajo dela in jela dosti; zato se tudi hitro
vračajo. Če hoče potovati za zabavo, gre na božjo
pot; kamorkoli, kadarkoli . . .

Potrebo po slovesnostih in veseljačenju si za-
doste ob prilikah primicij. Priložnost je pobožna in
navduševalna; lahkomiselnost, grehotnost tu odpade...
še zasluženje jim cveti.

Prfmicijant vabi že mesece poprej. In vsaki po¬
vabljenec daruje nekaj: tele, svinjo, gnjat in kračo,
zabele, masla, sira, žita, moke, jajc in vina ... vsega,
česar je potreba za pojedino in gostovanje. Treba
pa je dosti. Zbere se par sto ljudi in veselje traja
kar tri dni zapored ... Zato sprejme slavljenec tudi
peneze. Velika vsota se nabere; saj darujejo celo
družice po petaku. Če ima srečo, mu jih preostane;

62

a zgodi se tudi, da doplača in da izkrvavi mošnjiček
njemu ali starišem.

Prvi dan je nova maša v rojstni fari, največji
praznik zanjo. Cerkev je ovenčana; mlaji in zastave,
slavoloki s povzdigujočimi napisi poveličujejo izvo¬
ljenca in Njega, ki mu namerava služiti. Zvonovi
vabijo v vsej svojej veličastnosti.

Na slavnostnem prostoru pri novomašnikovem
rojstnem hramu je zgrajena velikanska lopa, vsa v
cvetju in zelenju, v pisanih trakovih iz razno¬
barvnega papirja, v vencih in napisih — „veselja
dom“.

V hiši kuhajo in pečejo in evro, da se kadi iz
veže. Kuharice in pomočnice begajo vse križem, da
so si napoti druga drugi. Iz dimnika pa se vzdigu¬
jejo oblaki, ki naznanjajo okolici, da že diše jedila
in da so mize morda že pogrnjene.

Od cerkve pride izprevod: dolga vrsta voz in
pešcev. Vozovi so opleteni, vsi v smrečicah, trakovih
in zastavah; svatje so ozaljšani s šopki iz pristnih
in umetelnih rož, v pisanih barvah, z zlatim in sre¬
brnim lišpom. Tudi konji nosijo nakičeno oprego.

Godci stopijo z voza in zaigrajo pri vhodu v
lopo pod plapolanjem slovenske trobojnice na sle¬
menu. In družba defilira mimo njih: novomašnik s
stariši in sorodniki, duhovniki, povabljena gospoda,
vrsta belooblečenih družic in množica prazničnega
svatovskega ljudstva. Vsem žare obrazi od sreče in
zadovoljstva, posebno mati je vsa blažena in si otira
solze v nebeški radosti. Samo slavljenec — sramež-


63

ljivi ženin — je utrujen in izmučen, oči so mu
udrte in obrobljene, obraz je bled, koščen, bolezen
mu je brati z njega . . . Bogve koliko je žrtvoval
hrepenenja po življenju in po sreči, da je napravil
to veselje materi, ki ga je morda ob težki uri brid¬
kosti, kesa in obupa zaobljubila oni drugi materi v
nebesih . . . Bogve, če ni bil že čisto strl življenskih
svojih sil, da je prižgal porodici spet lučco nade na
tisto zaželjeno — po smrti pa večno življenje,
amen! . . .

Sv. Ambrož leži precej visoko in ima resnično
lep razgled. Ves je v trtnih brajdah, izabelino grozdje
že črni med temnim listjem. Po gričih naokoli je
razstavljena gorica pri gorici; sinjkasto žari od bujnih
trsov, naškropljenih z modro galico. Bataljoni ekser-
cirajo s puškami iz kolja matematsko točno. Vini-
čarije se bele po vijugastih grebenih, skrite med
sadnim drevjem. Tuintam leskeče velika zvezda nad
zelenjem — drogovi hišnega klopotca. Če potegne
veter, zaregetajo od vseh strani — alt in sopran,
tenor in bas; tenko in debelo, raskavo in cvileče;
prazno in zvonko, doneče in bobneče; veselo in tu¬
robno, smešno in obupno; hitro in počasi, splašeno
kot srnica — toliko da si ne polomi nožič — in
svečano kot mogočen dirigent, ki udarja s kolom
po drevesu, da obvlada velikanski zbor širom krog
in krog . . .

V kotlinah med goricami — lesovi, njive, trav¬
niki in sadovnjaki, neznaten vrelček, še neznatnejši

64

potoček. Iznad vrhov kipe gozdovi; zlasti na zahodu
so nižji holmi bolj gozdnati.

Na vse strani pa se gomili nepregledna mno¬
žica grebenov s celo vrsto farnih in podružničnih
cerkva, z vinogradi in zidanicami, s sadovnjaki in
kipečimi topoli. Na vzhodu se ti izgubi pogled po
ogrski ravnini tam daleč na obzorju v sivi megli
zgoščenega vzduha. Neizmerno daleč je do Maclja
in do Karavank, do Pohorja in do Kozjaka, do ko¬
roških in do štajerskih planin . . .

To je Bartscheva spodnještajerska neskončnost.
Sredi te ogromne krajine stojimo. Vsa je bila že
nekdaj slovenska. Danes še držimo južni del, večji
del; od severa in vzhoda pa nas stiska vrag in med
nas se je zalezel vrag, da nas izpodjeda in izpod¬
kopava. Prsi se nam širijo sredi tega velikanskega
obzorja, ki bi ga morali nadvladati s svojo srčnostjo
in narodno žilavostjo ... V resnici pa se z nami
vred drže potuhnjeno ti griči, ne hrepene navzgor,
ne hrepene k obzorju. Redka palma — vzdih v nebo...
ali je to vse naše hrepenenje? — Ti zvoniki, vitki
in visoki, — ali niso kakor pretnje nove sužnjosti?
— Palače ljudskih šol, ki jih je tuintam postavila
dežela, — iz njih bi moral vzhajati narodni zanos,
ponos. A kedaj je še sejal samozavest uklenjen su¬
ženj? — Tam od Sv. Jedrti blešči rdeča streha nemške
šole — sejač sovražnosti in nevoščljivosti in narodne
nestrpnosti, simbol podjarmljenja . . . Kedaj ti leže
mora s prsi, lepi kraj ? Kedaj ti zasije dan vstajenja,
dan svobode in miru? —

65

Pri šoli nama pride Milika naproti. Rupnika
pozdravi kot starega znanca, ne preveč prisrčno.
Mnogo topleje stisne meni roko, stisne mi jo dvakrat
in zagonetno vprašanje jej gleda iz oči.

Oblečena je čisto belo ... v bel batist in bele
čipke, bele solne, bele nogavice, bel nakit v laseh
in bele koralde krog vratu. Tudi lica so jej bleda in
zobje so beli, malo preveliki, vendar lepi, ki jih
gornja ustnica -— četudi ne premajhna — komaj
skriva.

Tudi Milika je družica. Ločila se je bila od
izprevoda, ker je imela opraviti doma. Zdaj bi jih
rada dohitela, bili so streljaj pred nami. Midva z
Rupnikom jo spremiva. Pot gre v Vočki vrh, pol ure
od Ambroža.

Milika je dobre volje, vidi se jej želja po raz¬
igranosti.

Rupnik se šali z njo in ona se smeji veselo.
— Iznenada se okrene k meni:

„Dolgo se že nismo videli, gospod kontrolor 1“
Pogleda me iskreno in se zasmeje: „Od tistega juna¬
škega večera s šufti!“

Z rokama ploskne pred seboj ... a nenadoma
umolkne, resna, lica jej zarde.

Morala se je domisliti, da je bila preveč lju¬
bezniva z njimi in da je bila morda sama vzrok
škandala . . .

Dr. Rupnik naju pogleda prav od blizu in se
zakrohoče:

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

5

66

„Hahahahaha . . . Vidva sta zaljubljena, prija¬
teljčka! — Nočem motiti!" — pa ostane malo zadaj,
zvijajoč si cigareto.

Midva molčiva. — Jaz sem v nekakšni za¬
dregi . . . Ugajala mi je — vsa bela in prelestna. —
A nerodno je ... Ali sem že res izgubil stike z njo? —

Ravno hočem sprožiti banalno šalo za vvod ...
ko vzdigne resno oči proti meni in izpregovori so¬
čutno :

„Vi ste v tem času — že nekaj doživeli, go¬
spod kontrolor!"

„Doživel?“ — se začudim.

»Slišala sem vaš roman ... s Tiliko."

Ah, tako! ... Ali niso že minila leta od ta¬
krat? — Ali je bil moj roman? — Lep roman je
bil, gotovo! .. .

»Res je, gospodična!" — vzdihnem kratko in
jo pogledam proseče od strani: »Ampak danes —
ne mislimo na to! Kaj ne?“

Ona pa se ustavi:

»Ali se spominjate, ko sem vam pravila? . . .
Ljubezen mora priti kot nevihta! ... To mora biti
krasno!"

Vroč je njen pogled, občudujoč:

»Jaz sem videla, da ste sposobni za kaj ta¬
kega ! “

Pa se zamisli in stopi zopet dalje:

»Če pride ... in kar porazi . . . pomandra člo¬
veka ! “

4 »

Rupnik se približa zopet:

67

„Jaz sem mislil, da se objameta, da si padeta
v naročje! . . . Torej še ni tako hudo!“ —

„Veselja dom“ že vidimo na vrhu. Zastave
plapolajo na njem, godba igra, slišati je šum vesele
množice in ropotanje voz. Majhen breg je še pred
nami, steza drži skozi brezov gozd.

»Oklenite se naju, gospodična, pa vas povle¬
čeva navzgor!“ — jo pozove Ivan.

Milika uboga v razigranem smehu; a njega se
dotika samo s prsti, na mojo laket pa se obesi s
celo svojo težo. In ko nam pridrdra pod vrhom ne¬
nadoma koleselj naproti, se umakne sunkoma na
mojo stran — čeprav ni bila bližja, — privijajoč se
k meni in stiskajoč mojo roko k svojim prsim. Ko
je nevarnost minila, odskoči zbegano in zardi:

»Pardon, gospod! — Kako sem se bila neumno
ustrašila!"

A zadrega je preljubka, ona vsa prezapeljiva,
— Arnošt je premagan in navdušen. Od tega hipa
so najine oči dvoje brezžičnih aparatov, pošiljajočih
obožavanje in hrepenenje, prošnje in obljube . . .

Ljudstvo je že v lopi, med pestrimi vozovi se
še mota nekaj gostov.

Rupnika pozdravi suhljat gospodek v surki.
Klasično lep je njegov obraz, četudi upadel in bled;
še lepša Kristusova brada in dolgi kostanjevi lasje,
valujoči po zatilniku. Pod brado mu plapola ogromna
pentlja, roka mu zamahuje s širokim kalabrezarjem.

„Vi tudi tu, gospod doktor Rupnik?"

5

68

„0 živio, gospod profesor doktor Janko Mraz!
Jaz se čudim še mnogo bolj ..."

„Jaz sem Vogrinčev sorodnik. Tu blizu sem
doma ..."  — Pokaže mu čez par bregov na vzhod,
kjer leži njegovo rojstno selo. Natanko mu opiše
in razkaže . . . Profesor Mraz je imeniten literat,
njegova rojstna vas — velike važnosti.

„Da, tam je doma vaš nekdanji razrednik. Kedaj
ste bili pri meni? V peti in šesti, kaj ne? — A kaj
vas je privedlo sem k Ambrožu?"

„Nekdaj sem bil novomašnikov inštruktor."

„Vi ste študirali tudi v Mariboru?"

„Hahaha ... Jaz sem obredel vse slovenske
mučilnice."

„Pustimo to! In živite tu — v Slovenskih Go¬
ricah ?“

„Pri Sv. Jedrti. Dr. Črnkov koncipijent."

„Poznam. A kaj vas je zaneslo sem na sever?"

„Kaj je zaneslo vas v Ljubljano, gospod pro¬
fesor?"

„Za kruhom torej?"

„Kakor vi!"

„Na Štajerskem je dosti kruha."

„Na Kranjskem mora biti boljši!?"

„Ali nas je toliko tam doli?"

»Ravnatelji, nadzorniki, predsedniki . . . vse
vikše glave so s štajerskega zelnika."

»Nas pač rabijo! Blago je boljše!"

»Mečje je, gospod profesor! Gnesti se da
lepše. Bolj gladki ste in bolj lizunski. Prilagoditi

69

se znate in prikupiti — navzgor. Hrbtov nimate.
Kranjci pa imamo žrdi v telesih. — Kedaj postanete
ravnatelj, gospod profesor?“

»Pustimo šale! Moja pot ne gre — navzgor,
kakor ste se blagovolili izraziti. Moja pot gre tja
na vzhod! Za Stankom, za rojakom! — Od mojega
doma je komaj tri ure do Cerovca."

»Stanko ni moj ideal!"

„Vi sovražite vse, kar je štajersko?"

„Saj sem tudi sam — Štajerec! Vi ste poza¬
bili, gospod profesor!" — Skoraj bi bil prsknil v
svoj krohot.

Profesorjeve kretnje pa so vznešene, govorniške.

»Prav imate! Vi torej smešite to lokalno pa-
triotično zavist. Nikjer ni mej med nami! Od Mure
do Soluna smo en življenski ustroj . . . Kako ab¬
surdno je ob tem to piškavo nasprotje med Štajerci
in Kranjci!"

„Kaj hočete, gospod profesor... slovenska bol!"

„Vi ste tudi Kranjec?" — se obrne dr. Mraz
k meni. „No, lepo je, da prihajate na Štajersko re¬
ševat slovenstvo."

„Saj moramo, ko pa skačete rojaki preko meje,
kjer vas je veliko manj potreba!" — pravi zopet
dr.- Rupnik.

»Vi pa kar molčite!" — se odpravlja Mraz.
„Vi ste uskok! Štajerec’— pa bi samo zabavljal!?
Vi držite s Kranjci, vi ste renegat! Na svidenje,
gospoda!“

70

Lopa je prenapolnjena občinstva. Šunder vlada
v njej kot v cirkusu. Svetloba prihaja le skozi dvoje
glavnih vhodov in skozi špranje desk, obitih s smre¬
čjem. Oči se morajo privaditi temoti, predno kaj
razločijo.

Poleg vrat je oder z godci, ki pihajo v godala,
da gluši ušesa. V nekem kotu že pojo. Mize so
skoraj že zasedene, a še stoje ljudje in gledajo, kje
bi dobili prostora. Mlad bogoslovec, reditelj in ce-
remonijar, hripav od vpitja, se preriva od mize do
mize in odkazuje sedeže.

Midva z Rupnikom morava zopet ven; peljejo
naju za lopo in tam vstopiva skozi stranska vratca
k ozki mizi, zbiti iz blanj, ki se razteza ob vsej
dolžini zadnje stene. To je častna miza. Novomašnik
s stariši sedi v sredini, na obeh straneh duhovništvo
in gosposki vabljenci, njim nasproti sorodniki in kme-
tiški imenitniki. Ob drugi steni daleč proč, ker lopa
je ogromna, se beli miza z družicami.

Juho že raznašajo, žlice ropotajo po krožnikih;
tuintam zvenče kozarci . . .

Poleg mene je na eni strani pomočniški Sever,
na drugi mlad ambroževski učitelj, ambroževski
župan Košak in njegov svak Lovrenčič. Mi sedimo
že na koncu mize. Rupnik se je bil vrinil med Se¬
verjevo ženo in stotnika Wambergerja. Blizu slav¬
ljenca zapazim svetnika Rokavca z gospo Melanijo
in Posegarjem. Da se ne ženira, sedeti pod troboj¬
nico slovensko? Tudi pomočniški Ferenc s kraljičino
je tu. Torej nemška družba ni izključena — navzlic

71

zastavam! Celo iz gneče tam krog stebrovja je čuti
tuintam kak nemški stavek. Na drugem koncu mize
sedi profesor Mraz — med samimi duhovniki. Edini
civilist pri njem je neki Hrvat iz Zagreba, baje pro¬
fesor z vseučilišča. Druge gospode ponajveč ne po¬
znam. Saj je ni veliko. Množica je kmetiška; le
redkokje se ziblje roža na pošvedranem ženskem
klobuku.

Med svatovcami zapazim Miliko, ki me je bila
že tudi našla z veselimi očmi. Pri razstanku pred
obedom mi je bila stisnila roko in se pošalila:

„Glejte, da pridete kaj k naši mizi! ... da ne
bomo kakor v cerkvi!“

Ona mi napije; a ko se ozro sosede v smeri
njenega pogleda, zardi nenadno in skrije obraz nad
krožnikom. Jaz čutim, da je bila zardela, in dobro
mi de to zardevanje. Škoda, da nisem že sedaj pri
njej med temi belimi dekleti, ki bi me mikala s
svojo dekliško svežostjo in deviško nagajivostjo ...

Posegar se skloni naprej in me pogleda malo
predrzno. Toliko da me pozdravi z migom glave;
zavist mu sije iz oči . . . Spomnim se govorice, da
je nekdaj radi Milike zahajal k Sv. Ambrožu, dokler
mu ni svetnica zaklicala svojega veto. Gospa Mela¬
nija je črnolaska, Milika je blond; takrat je skoval
nekdo dovtip o Posegarjevi melanži . . . Njegova
nevoščljivost me jezi. Natihem si obljubim, da zavo¬
jujem Miliko na vsak način . . .

Napitnice začno in govorance. V slavljenčeva
lica plane kapljica krvi. Ko vstane, da se zahvali,

72

zagori za kratek hip celo navdušenje iz njega. Ko
pa zopet sede, splahne mahoma v utrujeno brez¬
brižnost. Tam sedi vzravnan, z brezizrazno krinko
svetega malika, ki trpi dolžnost, da ga obožuje mati,
da je oče nanj ponosen in da ga gledajo od vseh
strani z udanim spoštovanjem, ki je precej pomešano
z naivno familijarnostjo. —

Dr. Njivar pride s svojo ženo in Bratkom. Njo
stlačijo v bližino novomašnika, on in Bratko pa pri¬
deta na naš konec med Košakove in Lovrenčičeve
ljudi. Kar so zamudili obeda, jim prinesejo posebej,
da ne bi bili prikrajšani.

Tudi pri nas se že oglaša petje. Po vsakem
tušu godbe, ki sledi napitnicam, intonira ambroževski
župan še pevski tuš:

»Živio, oj živio . . .

živio, na svet’!

Kol’kor kapljic tol’ko let ...«

Košak je masten človek okroglih in veselih
lic, korajžno skodranih redkih las. Prijeten možak,
velikih, pametnih oči, ki si je z vztrajno pridnostjo
iz nič pritržil veliko premoženje. — Nasitil se je bil
že in si prižgal cigaro; zdaj zbada drja. Njivarja in
druge krog sebe z lakomneži in požeruhi.

„Pečenka ima poceni okus, kaj ne, gospod
zdravnik ? “

„Tudi vaša cigara ne diši predragoceno."

„Haha, jaz ne kadim trabuk, kot vi. Ampak
to sem žalibog kupil sam. In vi — ste pozabili

73

cigarnico doma?“ — mu pomežikne s pomembno
hudomušnostjo.

Njivar mora seveda razumeti in postreči njemu
in Lovrenčiču. V zahvalo pa se mu še enkrat na¬
muzne:

„Danes imate pri Ambrožu majhen služ, gospod
zdravnik; le odškodite se pri krožici in skledi!“ —
Radodarno mu nalije vina in mu ponuja sklede z
vse mize. „Bogve . . . človek nič ne ve: če utegnem
jutri zboleti, bi se morda gospod doktor odškodil
pri meni. Hahahaha ... Še pečenke za gospoda
doktorja! Solate in prikuhe! Vina sem! Piščeta so
tudi tu!“

Smeje se razposajeno s črnimi zobmi in puha
smodko, da ga je veselje gledati. Pa zapoje zopet,
malo hripavo:

»Hopsasa, Peter, zaj si med jimi,
le se prekrižaj, paj,
žiipa j’ na mizi;
pura pa in puran
v peči se peče,

v riglici giobokoj teče že mast.« —

Zabava se razvije. Deklamatorji nastopajo;
šaljivci se oglašajo; mlad kaplan zapoje nedolžen
kuplet — malo preveč maziljeno — s skrbipolnim
refrenom:

»— občinski naš urad,
pa mora plačevat’.«

Občinstvo je hvaležno in ploska naravnost na¬
vdušeno.

74

Zabaven godec si je bil namazal lica s sajami
in se našemil za kovača, pa uprizori šaljiv nastop v
kovačnici, ki vzbudi kanonado smeha. Ljudje si bri¬
šejo solze in se drže za trebuhe, zvijajoč se od
veselja . . .

Dr. Njivar bliska z naočniki proti belim dru¬
žicam. Zobe si trebi in se ogleduje po svojej ženi,
če ga ne nadzira. Sklanja se k sosedi, Lovrenčičevej
Naniki, ki sedi pokonci poleg njega, sramežljivo
skrivajoč raskave roke pod mizo in povešajoč zardeli
obrazek pred njegovimi očmi.

Bratko iztegne vsak trenotek svoj dolgi vrat in
išče z medlimi pogledi Miliko. Podoben je pojacu
na vzmetu, ki plane na pritisk iz škatlje in se za¬
ziblje klaverno in smešno ... Ko zapazi, da koketira
Milika z menoj, me pogleda divje in otrpne v tem
pogledu . . .

Tudi naše omizje že trka s kozarci, prepevajoč
zdravico:

»Ena kupica sladk’ga vinčeca
semta po mizi je privandrala.

Le popijmo ga, le zavžijmo ga,
na zdravje naše Micike !«

Gospa Severjeva se malo brani, nazadnje ga
pa le potegne.

»Tota neče piti no dobre volje biti,
piti, piti, piti, no dobre volje biti —
prešmentana pijanka, kaj še ’z tebe bo,
če se poboljšala ne boš?«

75

Košak začenja pri vsakem gostu novo zdravico,
zna jih za cel rožni venec. Gospa Severjeva mu po¬
maga vneto in Lovrenčičeva Nanika poje pobožno,
kot bi pela svete pesmi. Sicer pa jih zelo veliko res
zveni romarsko in cerkveno; Jezus in Marija, Jožef
in angelji morajo prisostvovati pitju. In če gledam
po sosedih: drug druzega nadzirajo, da izpije vsaki
svojo mero ... da ne bi morda kdo zaostal v
veselju.

Sever je začel preko svoje žene in Rupnika
pogovor s stotnikom Wambergerjem. Rupnik posluša
in se vtakne tuintam, tudi jaz poslušam. Nemški
govorita; stotnik se izgovarja namreč, da ni zadosti
zmožen olikane slovenščine.

Uniforma je preozka za njegovo debelost. Vrat
mu kipi iz tesnega ovratnika in drobcene oči mu
komaj gledajo izza svetlih lic.

„In Nemci bi ne imeli pravice tu gospodovati?
— Slovensko pleme je že popolnoma prožeto z
nemškim sokom. Vprašajte med ljudstvom po ime¬
nih ! Polovica, ali vsaj tretjina jih je nemških. Jaz
sem domačin — Ambroževčan — in sem Nemec. “

„Pa poglejte v Gradec, gospod stotnik! V Ma¬
ribor! Tam dobite morda še večji odstotek — -slo¬
venskih imen.“

„— ki pa utonejo v nemškem morju. Mi živimo
kompaktno v mestih in od Spielfelda gori. Kdor
zaide k nam, se mora prilagoditi in izginiti med
nami.“

76

„ Kakor sladkor v vodi!“ — pripomni dr. Rupnik.

„No, sladkor? Primera malo šepa; a pustimo to!“

„Haha, šepa! Torej: kakor gnoj na njivi!"

,.Recimo: gnoj! To ni nič nečastnega!" —

„Gnoj iz kloak! — po Bartschu!"

»Ampak — kaj sem hotel reči? Kje pa ste
Slovenci tako enotni? Graščine, trgi, mesta — to je
bilo že od pamtiveka nemško. Zmirom je bil Nemec
gospodar Slovencu. Graščak je bil celo posestnik
vse te zemlje; vaše ljudstvo je tlačanilo. Gospodstvo
nemško je torej dedno, priposestvovano v tisočletju.
In to zemljišče, ki ga obdeluje vaš slovenski narod,
je darovano, velikodušno darovano!"

Sever se smehlja usmiljeno, s povešenim po¬
gledom. Dr. Rupnik gleda ves začuden, pa se obrne
k meni — in toliko da ne prskne v svoj krohot...

„Z modernim pravom so vaše ideje nekoliko
navzkriž, gospod stotnik!"

»Gospod stotnik je za Faustrecht!" — pravi
Sever. »Pest je pravo, kaj?“

»Nikakor ne, gospodje! A to mi bodete pri¬
znali: — Če je odpravljeno tlačanstvo, če vam je
vrnil Nemec-gospodar..."

»Vrnil! ... to je beseda!"

»Če vam je vrnil Nemec-gospodar telesno svo¬
bodo, — s tem še ni rečeno, da se je odrekel tudi
duševni nadvladi."

»Duševno tlačanstvo je torej tisti jarem, v ka¬
terega nas vprezate!? Tlačanstvo na vsak način.
A zdi se mi, da je jarem tudi gospodarski."

77

„Kjer je gospodarski, je upornost kriva; trmo¬
glavost in nestrpnost. To pa je gotovo, da mora
vladati kultura! Nemški apostoli prihajajo med vas,
da zavojujejo vaš narod za kulturo."

„Pri dekletih se jim posreči časih — vašim
apostolom na nemških šolah."

,.Nemški duh naj gospoduje, ki je kulturen
duh, najkulturnejši na svetu. In nemški jezik naj
zavlada, ki je svetovni jezik, nosilec duševne pro¬
svete in duševne kulture."

„Luther in Goethe ... le ven z besedo!"

„Gospodje se šalite. Saj ni vredno besede!
Koristi so na dlani!"

»Koristi so na dlani . . . zlasti za učitelje, usluž¬
bence deželnega šolskega sveta."

„Le ne tako zagrizeno! Delodajalec je gospo¬
dar, kaj ne? — In saj ne nosimo sovraštva med
narod! Ljubezen prinašamo' in usmiljeno srce; ža¬
njemo pa srd in zlobo."

„Vi bi nas sprejeli za otroke, adoptirali bi nas!"

' „Z odprtimi rokami!"

»Otrokom ni do svobode ... Mi pa smo možje,
gospod stotnik!"

»Narod vaš je še v povojih."

„Ne vem, če ni naš kmet bolj pameten od nem¬
škega! Pri slovenski inteligenci pa še celo nisem mogel
zapaziti posebne inferijornosti v primeri z nemško."

„Ker je prepojena z nemškim duhom!"

»Potem ste itak lahko zadovoljni!"

»Vi si izposojate ..."

„Mi si krademo . .

„Brez hvaležnosti si jemljete, z uporom v srcih.“

„Ali duh in jezik, ali niči Kaj ne? To bi vam
dišalo."

„Ne besedičimo! Zakaj nam gre? — Boj je
zdaj za status quo!“

„Pereat status quo!“ — se oglasi dr, Njivar
preko mize.

„Vzeli bi nam radi naše trge, naša mesta —
trdnjave nemškega duha. Mi pa se branimo; ne
samo, da se branimo, celo jemljemo vam občino
za občino. In da prodira nemška misel, da zmaguje
nemška beseda, vam je tudi priča množica nemških
priimkov v vašem ljudstvu."

„Ti izvirajo iz graških in dunajskih najdenišnic,
gospod stotnik! V plenicah pridejo otroci k nam,
naše ženske jih vzgoje, na našej zemlji zrastejo, tu
se ženijo in može, strnejo se z nami brez ostanka,
— saj ne slišijo nikoli nemške govorice!"

„Izginejo kot sladkor v vodi!" — se namuzne
Rupnik.

Stotnik pa molči. Malo je v zadregi: tudi on
je najdeniškega rodu . . .

„Ta asimilacija je naravna in poštena. Nemci
pa nam jemljejo zrele može in ženske, asimilirajo
jih nasilno."

„Sami se nam radi udajajo, gospod nadučitelj!"

„Ker jih razmere silijo. In razmere so posiljene
od Nemcev."

79

»Gospoda moja, na posilstvo je visoka kazen!“

— se oglasi zopet dr. Njivar, ki je vjel le tupatam
besedico iz pogovora.

Stotnik pa se nagne ljubeznivo k Severju:

»Poglejte, gospod nadučitelj! Kje sva že za¬
čela? Govorila sva o Pomočnici. Kako sem nekdaj
rad zahajal tja! Pri Kosarju smo se imeli imenitno!
Gospa je bila takrat —- a la bonne heure, četudi
zna samo slovenski. Ferenc — tam sedi s svojo
lepo punčko — je bil vedno moj prijatelj. Zdaj si
ne upam več tja gori. Učitelji so bili vedno z nami;
Slovenci, prav zavedni. Danes pa ste si navzkriž
kot psi in mačke. Za vojaka je težko . . .“

»Jaz nisem kriv, gospod stotnik. Saj vidite!“

— s kretnjo proti Ferencu. »Tu sediva za eno mizo;
doma pa mi obrača hrbet, mi ne odzdravlja, hodi
krog ljudi in hujska proti meni. In vendar imam
pravico, vdeleževati se volitev! Občina je slovenska,
nemškutarstvo samo fiktivno; ker nihče nima te moči,
da bi vzdramil ljudstvo. Naskakovati je pa treba, to
je narodna dolžnost. In če ga že poskus preprostega
učiteljčka tako razjari, da izgubi pamet, mora stati
pač njegova stvar na slabih nogah. Naravno je potem,
da človek ne more in ne sme več popustiti."

»Gospod nadučitelj! Ferenc, Košar in drugi

— to so stare korenine pomočniške. Podedovali so
oblast, priposestvovali so si vladanje. Vi pa ste
vendar — tujec, vsiljenec!"

»Oho! Prosim prav lepo! Slovenec na slovenski
zemlji — tujec, vsiljenec? — Nemec je tujec pri

80

nas, vrinjenec in usurpator. Nemškutar pa je izda¬
jalec in odpadnik. Kot vojak bi lahko znali ceniti
to sorto! Takim junakom se ne umaknem.“

Stotnik se čoha po obritem licu:

„Hmja . . . Nihče ne ve, koliko gramov nemške
krvi se pretaka po njegovih žilah. Plemena so tako
pomešana ... In vsaka kapljica se lahko nekdaj
vzdigne v človeku in zahteva svojo dačo.“

Sever čuti, da ga je zadel s svojo sodbo o
nemškutarjih, pa molči v zadregi . . .

V tem trenotku udari dr. Rupnik po kozarcu .. .
Jezilo ga je, da nihče ne porabi prilike, navdušiti
ljudi za narodnost. Dolgo je že listal po beležnici ...

Mlad župnik pride naglo k njemu in mu po-
šepeče:

„Prosim, nič nacijonalnega!“

„Zakaj ne?" — se okrene Ivan burno.

„Saj vidite . . . nekaj Nemcev je navzočih."

»Gospod stotnik, ali smem povedati par be¬
sed? . . . Celo odkrito, brez strasti!"

»Prosim, prosim!"

»Toliko razumete slovenski ..."

»Seveda! Prosim!"

»Torej?" — se okrene zopet k župniku, ki
zmiggft z rameni in se odstrani resignirano.

»Živio dr. Rupnik!" — ploska Košak in naj¬
rajši bi kar koj zapel svoj tuš:

Živio, oj živio . ..

81

Dr. Njivar si briše ščipalnik. Novomašnik se
skloni naprej in si ogleda Rupnika malo plašno;
poznati mora njegovo eksplozivnost. Duhovništvo
in gospoda se popravi na prostorih. Ljudje se zgr¬
nejo pred našo mizo.

„ . . . Dovolite, gospoda, da preberem nekaj
stavkov in dodenem par opazk ! Rudolf Hans Bartsch
piše v svojem romanu ,Nemška bol‘ sledeče:

,Ti nesrečneži' — o slovenskih izobražencih
pripoveduje — ,ti nesrečneži so si vzeli od nemške
omike samo najpotrebnejše in so se zaprli pred naj¬
večjim, kar more dati, pred onim, s čimer tudi Nemec
sam šele postane popoln: pred zapuščino njegovih
velikih, svobodnih duhov, njegovih pesnikov, nje¬
govih mislecev, njegovih učenjakov.

Bili so kot oni kovač, ki je podkoval Zveli-
čarjevo oslico in smel zato izreči troje želj. Trikrat
mu je zaklical Zveličar: Najboljšega ne pozabi! —
kovač pa si je želel na svojo hruško past za tatove,
denarja v svoj mošnjiček in žganja v svojo ste¬
klenico.

Najboljšega ne pozabi! In ti ljudje so zapustili
nemške šole in so zavrgli edino, kar je bilo vredno
dati in vzeti: nemško dušo. Zdaj so bili izobraženci
in niso vedeli, da jim je bilo vzeto zadnje, kar človeka
plemeniti: Sla k velikemu nasledstvu!' . . .

Smejete se kovaču!"

„To ni bil naš godec-kovač?"

»Tudi jaz sem si izbral najboljše: polno čutaro!"
— se oglasi zadaj prizadeti s sajastim obrazom.

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 6

82

Ljudje pa v smeh . . .

„Bartsch nam torej očita, da smo zavrgli nemško
dušo, zapuščino nemških velikih duhov: umetnost,
književnost in znanstvo. Jaz pa pravim: to je laž!“

„Laž je!" — potrjuje dr. Njivar.

„Spominjam se, da smo imeli Slovenci v Mari¬
boru na gimnaziji stalno boljše rede iz nemščine
in nemške slovstvene zgodovine nego pristni Nemci
sami. Slovenski izobraženci se že od nekdaj in se
še danes navdušujemo ob idealih, vzvišenih mislih
in plemenitih čustvih nemških velikanov. Tu smo
prav tako doma kot Nemci sami."

„Res je! Bravo! Bravo!"

„Če je torej to ,najboljše' — tega nismo po¬
zabili. Odprtih, žejnih in hvaležnih src smo sprejeli
vase proizvode nemškega duha."

Ljudstvo ploska in pritrjuje, čeprav ne more
docela razumeti razmotrivanj.

„A kaj pravi Bartsch nadalje?

,Slovani so preganjali in zavrgli najboljše,
česar bi se mogli od Nemcev naučiti, nemški jezik,
to pot do blagra nemirnih duš, pa tudi do moči in
dobička.'

Gospoda moja, tudi to je laž!"

Malo tesno postane ljudem. Nekateri se spo¬
gledujejo. Nič pritrjevanja . . .

„Vsi slovenski izobraženci govorimo nemški;
v vseh naših šolah se učimo nemščine; slovenski
delavec in rokodelec se uči jezika; slovenski kmet
pošilja svoje sinove služit k Nemcem, da se vsaj za

83

silo priuče jeziku. Mi hočemo in moramo znati
nemški, ker kupčujemo in živimo z Nemci in no¬
čemo, da bi nas kak prekanjen Nemec upilil preko
ušes in nas orepkal za par ranjškov, ki jih imamo
tako premalo. “

„Hohoho . . . Res je! Res jeI“

»Slovenci smo brihtnih glav, hitro se navadimo
tujega jezika. Celo Nemci nas zavidajo za to
lastnost. Mi pa dobro vemo: več jezikov znaš, več
mož veljaš ! 11

»Bravo! Živio ! 11

»Če je torej to ,najboljše 1 , — tudi tega nismo
pozabili. Odprtih, žejnih in hvaležnih src smo spre¬
jeli nemški jezik, ki nam je odprl zaklade nemškega
duha, pa nam pomaga tudi do dobička . 11

»Res je! Nihče ne sovraži nemščine! Živeli
Slovenci ! 11

»A nekaj drugega je, kar bi zahteval Bartsch
od nas ... Za nemščino bi morali zavreči svojo
narodnost. Z Goethejem in Schillerjem v srcih, bi
se morali odreči svoji materinščini . 11

»Ptuj! Mi ostanemo Slovenci! Živeli Slovenci ! 11

»Če je ponemčenje, odpadništvo, izdajstvo,
renegatstvo, — če je to .najboljše 1 , na kar bi ne
smeli pozabiti, potem je to ,najboljše 1  oskrunba le¬
gende o Zveličarju, je oskrunba spomina nemških
velikih duhov. Goethe se je moral trikrat obrniti v
grobu, če je slišal, da je ,sla k velikemu nasledstvu 1
— renegatstvo ! 11

»Ptuj! Izdajica — kukavica ! 11

6 *

84

„In tako moramo mi Slovenci, zaničevani in
preganjani, —mi moramo braniti plemenitost nem¬
ških veleumov pred izkoriščanjem in blatenjem njih
lastnih majhnih epigončkov. Odpadništva nikjer ne
povzdigujejo, izdajalca nihče ne spoštuje; značajnost
kaj velja, zavednost in zvestoba. In če ostanemo
Slovenci, trdni,' neomajni, se moremo ponašati, da
boljše razumemo nasledstvo nemških genijev nego
pevec renegatstva Bartsch in njegovi zaobljubljenci.
Zato izpijmo kupico na procvit Slovenskih Goric,
tega paradiža naše domovine, in na njih značajno,
narodnoponosno slovensko ljudstvo!"

»Živio! Mi ostanemo Slovenci! Proč z odpad¬
niki! Ptuj renegatstvo!“

Košak zapoje z bučnim glasom:

»Hej, Slovenci, naša reč slovenska
živo klije ...«

Godba udari za njim; ljudstvo vstane in se
odkrije; iz dvesto grl grmi mogočna pesem navdu¬
šenja in samozavesti . . .

Stotnik jo je bil odkuril iz lope že pred koncem
govora. Ferenc pa stoji za mizo, cigaro v ustih,
roke v žepih, z ošabno zaničljivostjo na posinjelih
licih. Kraljičina sedi — edina v lopi — s povešeno
glavo, prsti jej nestrpno trgajo cvetice . . .

Za sosednjo mizo stoji napol gosposki človek,
ki se ne briga za petje in hoče menda izzivati z
glasnim govorjenjem. Že med govorom sem bil za¬
pazil njegove sovražne poglede, ki so se vlovili tu-
intam s Ferenčevimi in Posegarjevimi. Zdaj ga spo-

t

85

znam — Werbnigga od sv. Bernarda — in spomnim
se nastopa pred Mohoričevo gostilnico.

Po končanem petju priteče k njemu bogoslovec-
ceremonijar, mu začne šepetati na uho in piti z
njim. In res ga pridobi za mirovanje.

Taki ljudje so pač nemškutarji iz prirojene
klečeplazne udanosti gospodi, ki je bila vedno nemška
in je nemštvo morda celo poroštvo za njeno pristnost.
Atribut gospode pa je tudi črna suknja. In salonska
suknja bogoslovčeva — čeprav jo nosi Slovenec —
vseeno vpliva, kadar so drugače okoliščine ugodne...

Jaz se izmuznem ven, da se pririjem k Miliki,
ki me je pozdravljala od daleč s svetlimi očmi.

Zunaj pa naletim na stotnika Wambergerja.
S cigareto v ustih stoji pod brezo in gleda čemerno
po vinogradu navzdol. Lica so mu živordeča in še
bolj napeta, vzdignjena visoko v spodnja veka.

Povabi me z očmi in pravi skoraj šepetaje s
svojim rezkim glasom:

„Na, poglejte! To je bila pravzaprav netaktnost.
Gost je gost. Povabljeni so tudi Nemci... in to je brez¬
obzirnost. Na neštetih primicijah sem že bil; ampak...
Advokat je pač hujskač že iz poklica."

Dogorelo cigareto vrže proč in si prižiga novo.

„Saj nič ne rečem . . . Nekdaj zmagajo Slo¬
venci. Čvrst narod je, nadarjen in pošten. In že po
zakonu narave morajo nekdaj pasti ti nemški trgi
in ta nemška mesta ... tudi Maribor in Ptuj in
Celje. Obkroženi so od Slovencev, oblegani, od

86

vseh strani obkoljeni . . . Gmotno so odvisni od
Slovencev, saj žive od njih. In kadar se Slovenci
toliko okrepe, da bodo mogli tudi v trgovini tekmo¬
vati z Nemci; —- potem je boja konec, predaja,
kapitulacija nastopi. Tako se je zgodilo že na
Kranjskem . ..“

Vzpne se v tesni bluzi in se nagne k meni
še intimnejše:

„Ampak — prosim vas, čemu že zdaj ta srbo-
ritost? Evolucija vam prinese zmago, ne revolucija!
Natihem se pripravljajte in zbirajte moči! Sovražnik
bi ne smel poznati vaše orožne sile in vaših utrdb.
Nekega dne postane jasno, da je premoč na slo¬
venski strani in Nemec se začne umikati ... Tu pa
imate na primer pri Pomočnici Severja. Jaz sem
mu povedal: on si izčrpa živce in streljivo, pa
obleži ob cesti. Ni mogoče, da užene Ferenca.
Infanterist se ne podajaj v boj s topničarjem, pa če
si duševno in pravno še toliko močnejši! Postavite
trgovca k Pomočnici, trgovca v redu; pa potegne
hitro druga sapica! A kje imate še trgovca? —
Povzpeli ste se komaj do peščice branjevcev."

Potolažen se prestopi in nadaljuje samoza¬
vestnejše :

„Vsa stvar je vendar jasna, tako naivno jasna!.
Sever si samo življenje trapi. Pri ljudstvu ne dobi
zaslombe, dokler ne dokaže, da je dosti močen
zanjo. Drugače pa živi v sovraštvu in preganjanjih,
v obrekovanju in zahrbtnostih ... saj je razumljivo,
da ga hočejo uničiti. — Brez zadovoljnosti živi in

87

brez zabave ... pa še drugim jo pokvari. — Jaz
ne morem več k Pomočnici. Družba pri Kosarju . . .
z županom vred, z nadutežem . . . njih izobraže¬
nost je pod gladino ... K žandarjem kot oficir ne
morem sesti . . . Prej so prihajali učitelji ... ti se
znajo vsaj zabavati! . . .“

Jaz mu odkritosrčno prikimavam. Razumem
ga s sorodnim čustvovanjem ... Ali ne preseda
tudi meni to politično divjanje, ki izpodriva vso
družabnost, vso zabavo? —

Tu priheheče dr. Rupnik proti nama. Komaj
se odtrže od vrat, govoreč čez ramo z nekom v lopi.
Lica mu žare veselja; oko se mu solzi, da ga mora
z robcem brzdati.

„Hahaha, gospod stotnik! Vi ste zbežali?"

Častnik se izgovarja s svojim stanom. V lopi
niso sami Rupnikovi pristaši. Videl je obraze, ki
niso gledali prijazno. Ko bi prišlo do rabuke . . .

„Pa ste brali ,Nemško bol‘?“

„Bral sem jo. V celoti mi ugaja. Opisi naših
krajev, ljubezen do pokrajine — je nekaj grandi-
joznega!"

»Ampak ..."

»Prenapetosti so v njej. Netočnosti."

»Ignorantizmi, gospod stotnik! Ta človek ne
pozna Slovencev. Ne pozna jezika, ne pozna navad,
ne pozna razmer iri ne pozna razvoja, ne sedanjega,
ne zgodovinskega. V avtomobilu je preletel naše
kraje; zapelo mu je par klopotcev ... pa si je že
domišljeval, da nas pozna dovolj za svoj roman."

88

»Bartsch je bolj lirik nego epik. Zato se mu
dejanstvenost in resničnost ni posrečila. V slikanju
občutja in razpoloženja pa je mojster. “

»Slišite — haha — kaj pa pravite k trditvi, da
Slovenci ne znamo peti?"

Stotnik se obrne malo proč:

»Bil je pač slabo informiran."

»Informiran? — Monotono pojemo, obupno
monotono! Tu poslušajte 1“ — pokaže proti lopi,
iz katere odmeva petje . . . ubrano, kadar poje eno
samo omizje; neubrano, če se jih oglasi več na¬
enkrat. *

»Imate prav: monotonosti ne čujem!" — se
nasmehne stotnik.

»Ni jih boljših pevcev od Slovenčevi Pesmi

— narodnih pesmi —• štejemo na tisoče. Vesele so,
poskočne in poredne, zaljubljene, sanjave, žalostne,
obupne... karkoli hočete! Monotone niso! In če poslu¬
šate navadne kmečke fante, ki se niso nikjer učili petja,
ne poznajo sekiric in ničesar . . . vsaj troglasno
vam zapojo! Nikdar monotono! — Bartschu je ruski
mužik zvonil v ušesih; morda tudi Čič ali Vlah . . .
Pri nas prepevajo celo klopotci v zboru. Ecco! Tu
poslušajte! On je seveda slišal vedno samo enega,
ker je dričal mimo kakor brzovlak."

»To je tudi mene dregnilo, priznam."

„,Sovraštvo ne zvoni zvonov in ne poje pesmi 1

— pravi nekje v romanu. Veste, kdo ne poje? —
kdo nima niti ene svoje pesmi, da bi jo zapel? —•
Spodnještajerski nemškutar. Celo pravi Nemec, ino-

89

zemec in priseljenec, pozabi tukaj svojo pesem. Če
jim s silo vbijete kratko šolsko pesemco, vam jo
zapojo — enoglasno, monotono! Če pa hočejo
resnično peti, zapojo slovensko pesem. To se
zgodi seveda le po polnoči... Kje je torej sovraštvo,
ki ne zvoni zvonov in ne prepeva pesmi?"

„Pri Sv.Jedrti imajo dober pevski zbor."

„ Umetna pesem ni narodna. Ta ni značilna
za narodnost . . . Tudi papigo naučite peti!" . . .

Jaz ju zapustim in zavijem krog ogla.

Cilika! — Na hišnem pragu se naslanja ob
odprte duri, vsa razžarjena in vroča, kot bi bila
delala pri ognju. Oblečena je dražestno, v pestrih,
svetlih barvah; celo kuhinjski predpasnik, majhen
kot brisača, se jej poda.

V istem hipu — kot bi trenil — so se vjele
najine oči . . .

„Vi tudi tukaj, gospodična Cilika?"

Skočim k njej, potegnem listnico iz žepa in
jej pokažem šopek nageljnov, stisnjenih, a še ne
celo ovelih.

„Ali jih poznate, gospodična?"

Skoraj omotičen je njen pogled; izza rdečih
lis na licih jej buhne nova rdečica po vratu in po
plečih . . .

Bili so nageljni z njenega okna.

„Enega vam dam nazaj, gospodična Cilika. A
druge mi pustite, kaj? Na srcu jih nosim, glejte!"

90

Strašno rada bi me vprašala, kako sem jih
dobil; čeprav že itak sluti, da sem bil splezal sam
ponje . . .

„ Prosim!"

Z roko seže po cvetico in si jo zatakne v
kodre. —A njena ročica diši po kuhinji; morda so
se jej celo lasje nasrkali kuhinjskega vonja . ..

„Vi ste za kuharico, gospodična?"

Slaščice jim je prišla delat... piškote, torte...
izučena je v slaščičarstvu . . .

„Hitro grem pokušat ... Če so vaše umetnine
sladke kot vaša očca, potem se jih naližem, da bo
kaj! Ne pridete nič v družbo?"

„Ne utegnem še. Pozneje morda."

„Ste slišali Rupnika?"

»Ne."

Iznova zardi in zbeži v vežo. — Seveda ga
je slišala . . . Sram jo je . . .

V lopi je vrišč in šunder. Obed je končan,
ljudje se nalivajo z vinom in črno kavo. Petje in
godba, vzkliki in govorance, prigovarjanja in prepiri,
pa taka gneča, da si moram pripraviti komolce, če¬
tudi ni ravno daleč do mize hrepenenja.

Med belimi dekleti sedi že nekaj bogoslovcev
in dva frančiškana. Veselo trkajo in pojo:

»Dere sem jaz mladi bija,
te je luštno b’lo.

V hiši kolca sem potaka,
varva mačiko . . .«

91

Mladosten pater slamnato-rumenih 'las pači
obraz in obrača oči, da se mu svatovce hrupno
krohotajo. Njegov starejši sobrat, krepek mož z
bleščečimi naočniki, zmajuje z glavo nad njim in se
smehlja prijazno. Dekleta se hihičejo veselo, skrivajo
usta z robci, prepevajo in pijo s sramežljivimi po¬
gledi po gospodih.

Milika izteza vrat in išče, kje bi me zagledala.
Tudi ona je vesela in razžarjena. Zobje se jej leske-
čejo v smehu; mlad bogoslovec jej poskuša skromno
dvoriti.

Z druge strani mi pojo v ušesa:

»Den’te me v črni grob,
liter na grob!«

In v istem hipu od sosednje mize:

»Odprite se, čepi,
odškrnite, pipe,
naj se meni vince
v grlo pocurlja!

Curljaj, curljaj, curljaj!

Curljaj, curljaj, curljaj!

Naj se meni vince
v grlo pocurlja!«

Nenadoma me pozdravi majhen grbast dedec,
vabeč me ljubeznivo s kupico in stresajoč mi roko.
V davkariji sem mu bil storil nekdaj uslugo, pa
mi je hvaležen. Poleg njega sedi ženska v gosposkem
klobuku, preko mize pa me gleda radovedno tuj
gospod, ki se mu obeša za komolec mlada čedna
deklica.

92

„Le sami pijte, Žampa! Jaz ga imam dovolj."
— A pomočiti moram vendar ustnice v pijačo, da
ga ne razžalim.

Predstavi me v strahoviti nemščini, s katero se
sili z očitnim ponosom. Gospod je njegov brat, ne¬
kakšen uradnik — bržkone privaten — z Dunaja.
Zviška mi poda roko in malo ironično se ozira na
ves ta bučni vrvež. Ženska je njegova žena, trda
Nemka; tudi otrok ne zna slovenski. In celo on se
pobaha, da mu že malo trdo teče domača govorica.

„Kaj hočemo?! Če pride človek na Dunaj, mora
pustiti trebuh ali slovenstvo zunaj. Še dva dečka
imam doma . . . slovenščine tako ne bosta rabila."

Jaz se čudim, da se mu je celo obraz potujčil.
Nihče bi ne slutil v njem Slovenca. —

„Gospod kontrolor!" — začujem v tem tre-
notku Miliko.

Omizje družic se je bilo dvignilo. Milika stoji
že pri izhodu in mi namiguje. Treba se je torej pre¬
riti zopet nazaj.

»Mi pa ostanemo kakor smo b’li...«

pojo navdušeno na levi; na desni pa si glasno do¬
povedujeta dva kmetiška možakarja:

„S slovenščino ne prideš nanjč do Mure!"

„Še na mlin ne prideš z njo!"

„Moji otroci, hvala Bogu . . . Jaz sem skrbel
in bom skrbel ..."  —

Milika mi je prišla naproti:

93

„Kod pa se prerivate? Šele zdaj sem vas za¬
gledala . . . Rajat gremo!"

„Plesat?“ — V gneči si dovolim, da jo primem
krog pasu in stisnem k sebi.

„Gospod kontrolor... kaj delate? ... tu pred
vsemi!“

„Sklonite se malo, gospodična! Jaz bi vas
poljubil."

Ona se zdrzne in skrije smeh za robcem; z
levico pa mi stisne roko in si jo pomakne pod paz¬
duho ... Ali slutiš že nevihto, ljubica? . . .

„Kaj neki mislite?! Plesat na primiciji!? . . .
To je prepovedano! — Malo skakat gremo, mance
lovit!"

„Midva se greva skrivat, gospodična!"

„Kako ste poredni!" — Zopet mi stisne roko
in me pogleda vroče.

Ob izhodu pa me vpraša tiho in v zadregi:

„Ali ste pozabili, da sva že pila bratovščino?"...
A ne čaka odgovora: »Pridite na travnik kraj gozdiča!
Tam se zbiramo." — In steče v hišo . . .

Lopa se prazni, zunaj švigajo ljudje tja in sem,
na vse strani. Rdeči in zaripljeni, nekateri že malo
vinjeni, s kalnimi očmi in opotekajočimi se nogami.
Ker je predaleč do gozdiča, se olajšujejo kar ob steni
in med vozovi po kolesih . . .

Ferenc se odpravlja s kraljičino domov. Pokro¬
viteljsko odgovarja novomašniku; za stariše, ki se
mu sladkajo od obeh strani, se komaj zmeni.

94

Voz stoji naprežen. Godci se postavijo za njim,
igrajoč odhodnico.

Elza, pretirano vzravnana, govori s Pose-
garjem:

„Konrad je ostal doma. Oba z očetom ne mo¬
reta od hiše. A mislim, da mu ni posebno žal.“

„Zakaj se vam tako mudi, gospodična?“

Svetnik in svetnica sta stopila ravno iz lope.
Ona se oklepa svojega moža in išče Milana z lornjeto.

Posegar se obrne neopazno s hrbtom proti njej,
ustnice se mu skrive.

„Vas ne mika rajanje, gospodična?“

»Otroške igre, morate reči!" — se nasmehne
ona zaničljivo.

„In rakete zvečer? Razsvetljava?"

„To bomo lepše videli od Pomočnice. — Ko
bi vsaj teh hujskačev ne bilo, teh panslavistov!
Poslušajte, kako rezgeče ta imenitni doktor Rupnik!
Človeku je ogavno!"

Ivan se smeje z dvema družicama, katerih ena
je resnično krasotica.

Posegar se namrdne:

„On misli, da je na Kranjskem. Saj ga še...“

Tu se sreča z mojim pogledom in se vgrizne
v ustnico. Za trenotek me gleda zabodeno . . . Ne¬
nadoma mu zakliče svetnica:

»Milan, mi gremo na travnik. Pridi za nami!"

Svetniku je videti, da bi se rad od Ferenca
poslovil. A gospa ga odrine proč; bržčas se boji,
da bi ne mogla brzdati ljubosumnosti pred Elzo. Ob

95

oglu se še enkrat okrene in si natanko ogleda Milanov
obraz . . .

Stotnik Wamberger je pristopil in naznanil no-
vomašniku, da mora na skok k Ambrožu. Zvečer
se zopet vrne. Zmenjeno ima tarok-partijo, konec
mize je zaseden . . . Ferenc ga povabi, da se pelje
do razpotja z njim . . .

Dr. Rupnik se je oklenil kmečke krasotice. Vi¬
soko, močno dekle je, kot mleko belih lic in hrepe¬
neče črnih oči. Zmanevriral jo je od prijateljice proč,
govori jej na srce in se pritiska z ramo k njej . . .

Dr. Mraz, njegov Hrvat, dr. Njivar, trije duhov¬
niki se vnemajo v političnem pogovoru. Njih koraki
so namerjeni na travnik.

Košak prihaja s svojo družbo iz lope, veselih
lic, prepevajoč:

»Tu najboljše vino rase,
to ja vemo mi;

Bog ne vzemi naše špase
nam za grehe si!

Tisto pilko nam ofnajte,
kjer je brez vode !

Le nič dolgo ne koštajte,
naj le hitro gre ! . . .«

Za njim pride Sever s svojo ženo in mladim
ambroževskim učiteljem Breznikom.

„Ne greste plesat?" — me podraži Severjeva
gospa.

„Zakaj ne, milostiva? Pojdiva!"

„Saj nimate korajže.. .Vse odpustke bi izgubili!"

96

»Odpustke ?“

»Ne veste, da dobijo primičarji odpustke? Po
kaj pa ste prišli, če ne ponje?“

Breznik se zasmeje s škrbastimi čeljustmi:

„Ko bi bili odpustki na dekline . . . potem,
kaj ne?“

»Dekline so odpustki! ... Tako so bele in
nedolžne ... Gospod kontrolor si je že enega izbral...
Jaz vse vidim ! “

»Torej pa pojdimo k odpustkom 1“ — pravi
Sever. »Boste videli: ples je sicer prepovedan, a to
rajanje je prav kot ples. Človeški duh je iznajdljiv. “

Travnik ni prevelik. Na levo prehaja po strmem
obronku v gozd, na desno v zložno reber z vino¬
gradom in sadovnjakom. Zadaj se vzdiguje nizek
holmec. Na njegovem vrhu je dolga vrsta nasajenih
drogov, zvezanih s prečnimi koli. Na teh je pribitih
neštevilo malih deščic, ki mole vodoravno v zrak
kot primitivni krožniki: priprava za razsvetljavo ob
devetih; na deskah bo gorela smolovina.

Razgled je še precej odprt, čeprav že ni več
daleč mrak . . .

Ljudstvo je že vse tu zunaj, pisano in šumno.
Godba igra koračnico.

Dekleta rajajo po travniku v dolgih vrstah —
nekak finale iz kadrilje. Časih zajamejo gospoda v
svojo sredo in plešejo krog njega, da ga zamotajo
v klopko, tesno kot bi jo z vrvjo nategnil. Tu se
smehlja objemajočim ga dekletom z božajočimi

97

pogledi visoki lepi pater frančiškan; tam skače in
se pripogiba in uhaja slamnatorumeni sobrat njegov,
da ga dekline ne dobijo v mrežo. Zdaj se zale¬
tava dr. Njivar, obkoljen od neprodirnih vrst, in po¬
skuša uiti. Njegova gospa stoji ob strani s čemernim
obrazom in gleda proč. Zdaj zopet cepeta debel
duhovnik, majhen in širok, vzdiguje roke in maha
z njimi, kot bi se potapljal, dokler res ne utone v
pisanem vrtincu ... Smeh in šale, vzkliki, vriskajoči
in vriščeči, časih tudi prestrašeni in grozeči, uhajajo
iz vrveža . . . Slavljenec gleda od strani. Mati ga
drži pod pazduho; oče mežika naglo z veki, ginjen
in ponosen na imenitno prireditev.

Bledo lice primicijantovo in njegova resnost
se ne strinjata čisto z bučečo veselico.

Kmetiški mladeniči so razpršeni po travniku
med vrstami. Nekateri gledajo grdo in ljubosumno,
ker se čutijo premalo upoštevane. Drznejši se vsilijo
med vrste in skačejo z deklinami; časih si dovolijo
kak smelejši prijem . . . dekleta zavrišče in jih na-
ženo iz vrst.

Vse naklanjajo največjo pažnjo duhovnikom.
Od posvetnih gospodov počaste le najodličnejše.

Ivan raja z njimi. Svojo krasotico vleče za
roko in vodi celo vrsto. Zdaj teče ravno mimo gruče
kmečkih fantov. Eden mu podstavi nogo, da se
izpodtakne in skoraj pade . . .

„Hoho!“ — se zasmeje Severca. „Dr. Rupnik
bo še tepen danes. Ta je bil njen fant, ki ga je
izpodnesel.' —

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

7

98

Na mali vzvišini zapazim Ciliko. Predpasnik je
bila odložila. Roke drži prekrižane v naročju, izpod
krila jej taktira nožiča v rumenem čeveljcu.

Pri njej je Bratko. Velik in neroden, roke na
hrbtu, zija po travniku, le tupatam se nagne k njej
z besedico.

Ona se dolgočasi. Usta so jej stisnjena, obrvi
spojene in povešene. Z generalskim pogledom opa¬
zuje prizorišče, od leve na desno in spet nazaj . . .

Jaz se jej skrivam za Severja. V prvej vrsti
stojim med gledalci in lahko bi me videla. A nič
mi ni ugodna navzočnost njena. Bojim se, da bi me
ovirala pri Miliki in mi zmešala račune . . .

„Ali ste zapazili?" — mi šepne Sever. „Nemci
so večinoma odšli. Rupnikov nastop jih je raz¬
žalil. Nekaj tujcev je še tu, z Dunaja in iz
Gradca. Saj so po večini domačini; a kdor obleče
enkrat trdo srajco v mestu, se nam izneveri. Je vse
zastonj!" —

Gospa Melanija ima že vendar zopet Milana
pri sebi. Nestrpnost jo je minila. Z lornjeto opazuje
rajanje in se smehlja navihano; a vsak trenotek se
ozre s skrbjo na svojega ljubimca, če je že zopet
ne izdajajo njegove izbegavajoče oči . . .

Profesor dr. Janko Mraz stoji v ospredju. Z
bombastičnimi kretnjami razlaga nekaj svojemu Hr¬
vatu. Njegova lepa brada plapola ob hitrem gibanju,
kalabrezar mahota v velikih lokih . . . zdaj mu po¬
kaže kam v daljavo, zdaj po travniku na pestre
gruče, zdaj zopet na kako bližnjo cerkvico . . .

99

Nenadoma pridrvi naravnost proti meni vrsta
belih vil — z Miliko na čelu. Ona me zgrabi za
roko in me potegne za seboj, da bi me vlo-
vila v svoj kolobar. Tesno se pritiska k meni;
sapa jej pojema v smehu; na drgetu njenega telesa
čutim, kako že hrepeni, da bi naju ovijajoča
klopka čim hitreje prižela čisto blizu . . . čisto
blizu . . .

„Zdaj pridejo odpustki!“ — je vzkliknila Se¬
verjeva gospa.

Mene pa popade strah, da se izpozabim in se
zagrizem v Milikine ustnice, ki gore pred mano,
bruhajoče njeno vroče poželenje v plamenih vame.
Naglo skočim pod rokama bližnjih dveh deklet iz
kolobarja in stečem — Miliko in celo vrsto za seboj
— po travniku navzgor . . .

„Zdaj že gre z odpustki!" —- še slišim smeh
Severjeve za seboj.

Drvim ob robu gozda . . . Milika je zasopla,
rada bi se mi iztrgala . . . Hipoma zapazim, da je
cela vrsta odletela in ostala zadaj; samo Miliko še 4
vlečem za seboj. Z drznim skokom planem v gozd
navzdol . . . tam se sesedem pod grmovjem — z
njo v naročju.

„Zdaj si moja, ljubica!"

Najina usta se vsesajo druga v druga . . . prešla
bi mi zavest od zasopljenja in strasti . . .

A bele vile so že za nama ... smeh se bliža...
Milika se mi iztrže in skoči v srečnem hihitanju
zopet na piano.

7 *

100

»Ta nesnaga!" — mi zažuga vsa razgreta, ozi¬
rajoč se za menoj. „Čakaj!"

Dvema družicama se obesi za lakti in se
vrača smejoč se in sopihajoč po travniku nazaj do
družbe. —

Rupnik je bil ravnokar zajel profesorja Mraza
v kolo svojih deklet in ga obkrožil s širokim mno-
gorednim belim vencem.

Mrazove roke mahedrajo v zraku iztegnjene
in plavajoče v pobesnelem blagoslavljanju. Njegov
kalabrezar odskakuje na glavi Rupnikove krasotice.

»Govoriti! Govoriti!" — vpijejo dekleta.

Ivan prinese stol in mu ga poda preko glav
cvetočega oklopa. Gledalci pridejo počasi bližje. Ivan
razglaša živo:

»Gospod profesor doktor Janko Mraz govori!"

Govoril je bil tudi po obedu in nazdravljal
ženstvu Slovenskih Goric, ki rodi može imenitnike,
duhovske in posvetne, in napijal slavljenčevi materi.
Ljudstvo je spoznalo v njem govornika — umetnika
po milosti božji, navdušenega in navdušujočega ...

, Z razprostrtima rokama se obrne proti jugo¬
vzhodu, da se mu vzdignfe surka ob straneh kot
razpolovljen zvon. Brada se mu dvigne vodoravno,
rdeča usta počijo kot zrela črešnja:

»Sestre moje drage, vile teh goric! Tam iz
soseščine ljutomerske vas pozdravlja danes druga
sestra; sestra, ki vam je rodila brata velikana, da

101

je zasanjal preko Ivanjčice in Kalnika, ki nas po¬
zdravljata in vabita. Tam je ideja Slovenskih Goric.
Tja gre naša pot. Za teboj, Stanko, sin domači,
sokol sivi, svoboden ko ptica! V narodni noši si
hodil tod, v bregušah, če te je zatekla ploha in te
premočila; drugače pa v rdeče podšiti surki, z ilirsko
crven-kapo in — dolgo brado!"

Oči mu sijejo od navdušenja. Lasje mu padajo
na čelo in po licih, da si jih mora vsak trenotek
počesati s prsti nazaj na teme in na tilnik. Njegova
lepa dolga brada valovi zanosno v harmoniji s kret¬
njami njegovih mašujočih rok. Glas mu doni v mo¬
gočnem patosu; vzplapolava in prasketa v plamen¬
čkih, ki se ljubkujoče ližejo; pa bukne zopet kvišku
kot ognjeni jezik, cvrkutajoč, porazujoč . . .

Prerok govori; apostol novih ciljev, nove vere.
Govorništvo mu je umetnost; sredstvo in orožje,
brušeno in kaljeno, dovršeno v najvišjej meri. Pre¬
roštvo mu je cilj, namen življenja — ideja Stankova.

„Za teboj, Stanko, sin domači ... v Zagrebu...
zvest tradicijam svoje ožje domovine . . . Ilir iz Šta-
jera . . . Zagreb blizu, Ljubljana daleč . . . Sin do¬
mači hrvatsko-slovenskega sveta, končno na visokem-
mestu vseslovanskega shoda . . . Slovenija sama pa,
je rekel, ne bo redila svojih kraljev, svojih literatov;
zato se ji je združiti s Hrvatsko ..."

„In postal je renegat!" — zakliče dr. Rupnik.

Peruti se povesijo govorniku, s prestrašenim
začudenjem pogleda doli na krakajočega gavrana...

102

„Ako je Vraz iz svojega zavičaja prešel v Za¬
greb, ni bilo to večje uskoštvo, nego bi bilo, ako
bi bil prešel v Ljubljano. To je ideja Slovenskih
Goric. Zemljaki, če hočete biti zvesti svoji zemlji,
vam morajo oči trajno biti obrnjene proti kraljevemu
Zagrebu, kjer je živel in umrl vaš Stanko. — S
Stankom v srcih — na njegovo pot! Ve pa, sestre
moje drage, vile teh goric, dajte življenja vojski
Stankov, ki bodo sanjali tja preko Ivanjčice in Kal-
nika, ki nas pozdravljata in vabita . . .“

Navdušenje zagrmi po travniku, ploskanje in
vzhičenje ganjenega ljudstva. Slišalo je govornika,
ki zgrabi za srce in vleče za seboj; videlo je umet¬
nika po milosti božji . . .

Solnce zahaja. Zadnji žarki poljubujejo vrhove
Slovenskih Goric, ki zardevajo od sramežljivega ve¬
selja. —

»Kakšno bo letos vino, gospod Košak?" —
zakliče med večerjo starejši frančiškan.

»Kakoršno nam Bog da!“ — se namuzne ogo¬
vorjeni.

»Torej kislo?"

»Kakor je njegova volja!"

»Lani ste pa dobrega pridelali!?"

»Saj še smo! Ni bilo slabo!"

Ljudje se smejejo. Kadar je namreč vino slabo,
ga je Bog dal; kadar pa je dobro, so si ga sami
pridelali . . .

103

Košak zapoje:

»Veselimo se, bratje, da se vidimo !

Žalost nas obide, gda razidemo.

Ta vesela kompanija tega ne dovoli,

Kranjska, Štajerska dežela tega ne dovoli.

Prelepo ime Jožek, Bog te naj živi!

Vzemi glažek v roko, sladko se napij!. ..«

Učitelj Breznik vstane in napije svojemu županu*
V nerodnih stavkih pripoveduje, kako si je Košak
iz nič ustvaril imetje, s trdim delom, z žulji svojih
rok; slavi modrost njegovega županovanja in dobroto
njegovega srca . . .

Košaku stopijo solze na trepalnice. Mišice na
licih se mu trudijo, da bi ne zapadle joku ginje¬
nosti . . .

»Živio, oj živio,
živio na svet’! .. .«

Rupnik šepne Brezniku:

„Ali ste Košakov tajnik?"

„Da. In knjigovodja posojilnice."

„Čestitam! Remuneracija ne bo premršava. —
A kje imate danes Lukovjaka, nadučitelja?"

„Lukovjak in farji ...!?“  — se zasmeje s svo¬
jimi škrbinami. —-

Tu se približa Rupniku profesor doktor Mraz
in sede k njemu.

Še zdaj je ves razgret in rdeč, poten po obrazu
in telesu, popolnoma hripav od govora.

„Vi ste me nekaj motili!"

104

»Hahaha!" — se zakrohoče Ivan. „ Škoda, da
vas nisem zmotil!”

Zdajci sta v debati o ilirskem preporodu.

»Slovenski narod sam za sebe ne pomeni nič.“

»Kolikor je samozavesti v narodu, toliko po¬
meni. Kolikor je kulture v narodu, toliko pomeni.
Kolikor je volje za obstanek v njem, toliko pomeni.

— Vsega tega imamo Slovenci več nego Hrvatje."

»Nam manjka mnogo atributov popolnega na¬
roda; nimamo n. pr. nikjer notranjega uradnega
jezika."

»Saj tudi svojih uradov skoraj nimamo. Kaj
podjarmljen narod ni več narod?"

»Precenjevati se ne smemo!"

»Podcenjevati se ne smemo! Mi povzdigujemo
vse hrvaško, samo zato, ker je hrvaško. Slovensko
pa preziramo, čeprav je mnogokrat neizmerno višje."

»Preziramo se, ker smo majhni; a majhni osta¬
nemo, dokler se bomo prezirali."

»Nehajmo se torej prezirati, pa nas tudi Hrvatje
ne bodo več prezirali. Enak enakemu podaj roko

— Slovenec in Hrvat!"

»Vi ste torej vkljub vsemu tudi pristaš' zajed-
nice ? “

»Poštene in iskrene, ne podrepniške!"

»Ampak glejte: če bi se vsi kranjski pisatelji
za izobražene kroge — Čbeličarji — že v tridesetih
letih poprijeli srbohrvaščine, bi bilo Slovanov po

105

Koroškem in Štajerskem sicer nekaj manj, a južnih
Slovanov z enim knjižnim jezikom bi bilo več.“

„A Stanka II. bi ne bilo."

„Saj bi ga ne bilo treba!"

»Mesto njega bi sanjal danes Nemec preko
Ivanjčice in Kalnika."

„Tradicije Slovenskih Goric kažejo proti Za¬
grebu. Naši študentje v Varaždinu . . . Župnik pri
Sv. Križu . . . Danjko ..."

»Vkljub tradicijam bi se ponemčile, ko bi jih
ne bili priklenili Kranjci."

„Abzug, Krainer!" — se zadere pri sosednji
mizi Werbnigg.

A že je ceremonijar pri njem, da ga miri.

»Naši kmetje o Kranjcih niso hoteli ničesar
slišati. Še pred osmimi leti mi je eden rekel: Kaj
bomo mi s Kranjci vkup! S Kranjci ni nič!"

»To lahko tudi danes slišite!" — se oglasi
Sever. »Sugestija nemškutarjev. Evo!" — pokaže
Werbnigga. »Ljudstvo hrepeni na sever — k Nemcem.
Hrvate zaničuje; Kranjca sovraži — iz zavisti, da je
svobodnejši. Oboje izkorišča in podpihuje štajer-
cijanstvo." /

Rupnik očita Mrazu nezaupanje v slovensko moč.

»To — vi bi rekli: — nepouzdanje v lastno
jakost je naša bol, slovenska bol. Hvalisanje, obču¬
dovanje vsega tujega; zavist in neprijaznost nasproti
domačim vspehom."

106

Mraz poveličuje Hrvate v primeri z nami, Ivan
ugovarja.

„ Enega samega Prešerna, enega samega Žu¬
pančiča ne dam za vso armado hrvaško - srbskih
pesnikovi"

Mraz se navdušuje za melodijoznost hrvaškega
jezika, slovanske italijanščine, — Ivan ugovarja.

»Hrvaški jezik je okoren. V pesmi se upira
ritmiki naglasek. V umetno formo ga ne obrzdaš.
Zato je oblika samo za oči, na ušesa ti bije goli
nemelodijozni patos, brez ritmike, brez rim.“

Petelina nadaljujeta debato. Jaz je ne poslušam
dalje. Severja še slišim, ki se vtakne:

»Potreba teh prepirov, možnost teh prepirov, ti
prepiri sami •— so že slovenska bol, gospoda! Nehajte!
Bodočnost nam prinese sama, kar nam gre. Zdaj pa
na delo, da si bodočnost sploh zagotovimo!" —

Košak prepeva:

»Ta vesela kompanija tega ne dovoli...«

Ni ga še minila ginjenost. Časih si otare solzo
iz očesa, petje mu prekine pridušen stok . . .

Zabava je bučnejša nego po obedu. Ljudje so
veselejši, a razbrzdanosti ni videti. Zdi se, da krote
nagone in se vzdržujejo nezmernosti.

Čakata jih še dva dneva popivanja, pojedin in
veselja. V ponedeljek se pelje celi korzo pestrih voz
v sosednjo faro k Sv. Jerneju. V cerkvi opravijo slo¬
vesnost, primicijant mašuje. Potem se okrepčajo v
krčmi, če jih ne povabi in pogosti kak novomaš-

107

nikov sorodnik. Popoldne se vrnejo k Ambrožu v
veselja dom. — V torek k Mariji Pomočnici z istim
vsporedom. — Ni čudo, da se brzdajo in hranijo
moči za velikansko delo radosti, ki jih še čaka. Saj
nazadnje so izmučeni in skrokani dovolj, da odne¬
sejo domov več spominov na veseljačenje, nego na
cerkveno slavnost samo. —

„K razsvetljavi! K razsvetljavi!" —

Septemberski večer je precej hladen. Z žeblja
snamem svojo pelerino in se sporazumem z Miliko
preko miz s kretnjo in pogledom, da si vzame tudi
ona ogrinjalo.

V tem trenotku zagledam Ciliko — pri svatov-
cah sedi — in nekaj me zbode v prsih. Njen bledi
obraz je kot okamenel; mukoma upira oči tja nekam
v steno; in vendar čutim, s kako krčevitostjo je za¬
sledovala moj dogovor z Miliko . . .

Vse zapušča sedeže in odhaja proti travniku.
Samo koncem mize ostane družbica pri kartah. Stotnik
Wamberger se je bil zakasnil pri večerji. Svoj stari
sedež in našo družbo je pustil na cedilu, sedel je
takoj na oni kraj med soigralce v črnih suknjah. —

Zunaj je tema, da je komaj kaj razločiti...

Milika hlastne po moji roki in me pogleda
žejno, koprneče. Oklene se me pod pazduho in se
pritisne k meni.

Čez razsvetljeni prostor pred vhodom v lopo
smukne Cilika — naravnost proti nama. Videti naju
še ne more: a išče naju, to jej berem z lic.

108

K sreči se pojavi hipoma pred njo Posegar,
ki jo zgrabi drzno za oba komolca in potegne k sebi.

„Ne iščete mene, gospodična?"

„Ne!“ — Oči jej trdovratno prodirajo temo.

Jaz se skrijem z Miliko za par ljudi; radi
gneče ne moreva takoj naprej.

„Kdo je presrečni?" — vprašuje Milan glasno.

„Milan I Milan! Mi se odpeljemo!" — se javi
zadaj gospa Melanija. Zapazila ga je in že ga vleče
za roko.

K Ciliki pa plane bogoslovec-ceremonijar:

„Tu ste, gospodična! Jaz sem vam obljubil,
da vas popeljem k razsvetljavi. Pojdiva! Vse je že
pripravljeno. Nekaj raket imam kar v žepu; spotoma
jih zapaliva."

Ko gresta mimo, me Cilika zagleda... obstane za
trenotek kakor v sanjah ... on pa jo potegne dalje:

„Hitro, gospodična! Glejte, smolnjake že pri¬
žigajo!"

Medla luč se razprostre po travniku. Ogrodje
na vrhu je razsvetljeno. Luči na lesenih deščicah
so razporejene v podobi velikanskih črk: IH S.

Prva raketa vzplamti na travniku in švigne stre-
lovito proti nebu . . . pok ... roj svetlih isker se
usiplje iz razletele zvezde in ugasne v temi . . .

Tuintam zasikne v lepem loku nad množico
bengalična užigalica, da zblisketavajo v ščemečih
barvah obrazi, roke in obleke, naočniki, verižice,
nakit in svetli gumbi — srebrni ali školjkasti — na

109

baržunastih telovnikih z všitimi pisanimi rožicami,
kakor jih nosijo nekateri, doma od južne Pesnice . . .
Tam zasije iz teme vrsta belih vil. . . zasije in ugasne
kot utrinek zvezde na večernem nebu ... Tu raz-
sveti sladka luč gručo črno oblečenih gospodov, ne¬
nadejano in skrivnostno, da bi smatral njih stikajoče
se glave za posvet zarotnikov, ko bi ne bili njih
obrazi tako brezskrbni in veseli . ..

Godba igra pod gričkom, ljudstvo se zgrinja
k njej.

V senci košate črešnje objamem Miliko in jo
poljubim, ves prevzet od pohotnosti:

„Milika ... ti sladka! ... ali te odnesem ne¬
kam ?“

Ona se mi zagrize v ustna v ljutej strasti...
pa me izpusti in šepne brez glasu:

„Pojdiva k Ambrožu!" —

Tu naju sreča dr. Njivar:

„Niste videli moje žene? Jaz bi že rad odšel!"

„Pri hiši poleg voz vas čaka. Saj je že na-
preženo!" — se mu zlaže Milika.

On jo vščipne v lice:

„Od vas puhti življenje, gospodična!" — Prsti
se mu skrečijo, zobje zaškrtajo: „0 ta pohlep mla¬
dosti, ki vgrizne brez pomisleka magari v strup!"

Milika se odmakne malo:

„Gospa je že nestrpna, gospod doktor!"

Stisne nama roki in se poslavlja:

110

„Vaše brezobzirno zdravje mi ugaja, gospod
kontrolor! Prav imate! Uživajmo sedanjost, naj
gre spat preteklost! Bodočnosti pa itak nimamo v
oblasti."

Za hip me strese groza ob spominu na pre¬
teklost, ki je meril nanjo ... A Milika se zopet
stisne k meni, vonj njenih las mi objame čute . . .

»Izgubljenec!" — šepne za zdravnikom. »Vedno
samo išče. Išče, išče... ker ima doma preveč..." —

Rakete prasketajo z vrha in pokajo pod ne¬
bom . . . Ognjena kolesa se vrte in šume blazno,
pršeč in razsipavajoč žarečo meglo — iz začaranega
mlina ...

Ivan pride mimo s svojo krasotico, ki se mu
upira, bojazljivo oprezajoč naokoli. Deset korakov
zadaj tihotapita dva kmetiška mladeniča, stisnjenih
zob, napetih mišic . . .

Izza bližnjega grmovja je čuti šepetanje in hi-
hikanje, časih pritajen poljub . . .

Nenadoma obstanem in zadržim spremljevalko
v senci . . . Par metrov proč se je bila ustavila Ci-
lika. Svetloba goreče smolovine jej blišči v oči, ki
preiskujejo v skrbeh in strahu sence pod drevesi.
Moj nagelj jej žari v laseh . . .

»Pojdiva kar skozi les!" — šepnem Miliki.

»Dobro. Kar na levo!"

In skokoma jo ubriševa navzdol . . .

Zadnji trenotek se mi je zdelo, da se je poja¬
vilo poleg Cilike Bratkovo vodeno oko. Strah, da

111

naju je bil zalotil in da bi naju mogel zasledovati, mi
podžge korake. Dračje nama poka pod nogami in
naju podi naprej .. .

Na cesti spodaj se ustaviva. Milika se mi na¬
sloni na ramo v veselem smehu:

„Kako beživa! Ali sva kje zažgala ? 11

„Ti si zažgala, ljubica ! 11  — Stisnem si jo k
prsim in jej hitim poljubljat oči in usta.

„Kako ti utriplje v prsih! Dalje, ljubček! . . .
Greva, kakor gre vihar . . .“

Vrhu klanca se prikaže nejasen obris temne
postave . . .

„ Bratko ! 11

Morda je bil res. Slutnja mi je pravila, da mi
mora biti za petami.

Milika me potegne s ceste in zdirja z menoj
kar povprek čez njive in čez travnike, čez potoček
spodaj, na drugi strani zopet po bregu gori, po lesu,
skozi sadovnjak in med vinogradi — k Ambrožu . . .

Do šole sva dospela kakor veter ... in v njeni
sobici je izbruhnila nevihta . . .

Ponoči stopim za hip k oknu in odgrnem malo
zastor. . . Mesec je bil izšel, trg pred šolo je precej
razsvetljen.

Tudi tja pod lipo je segla mesečina ... In
tam sloni — velik in neroden — naočniki se mu
blišče — najbrže se ni zavedel luninega vzhoda —
Bratko.

112

Milika se smeje poleg mene ... Za trenotek
jo obvlada ganjenje ... pa zamahne z roko:

„Norček!" — Ploskne me po prstih, da iz¬
pustim zaveso in me objame čvrsto . . .

V objemu sva zaspala... Bilo je že pozno ...
Zdajci zažvenkeče šipa . . . vdrugič . . . vtretjič . . .
Kamen pade v sobo . . .

Bratko naju je pozdravljal.

XV.

Noč nevihte je minila. Oklestila mi je perje in
mi ohladila kri. Upalih lic, utrujen in zasopljen,
znoj na bledem čelu, šibkost v kolenih sem se vrnil
k Sv. Jedrti — pozno zjutraj, prepozno skoraj za urad.

Premišljal sem, ali naj grem spat...  Nekaj mi
je reklo: pojdi v službo! —■ Ali imaš težko vest,
prijatelj? Ali nisi že preveč grešil na račun Scha-
botove prijaznosti? — Za to prijaznost bi se bil
moral oddolžiti s političnim podvrženjem; vsaj izo¬
gibati bi se bil moral politično izpostavljenih oseb
in prilik za politična očitovanja. Ti pa . . . ali nisi
zadnje čase kot nalašč iskal slovenske družbe in se
izogibal nemške? Ali nisi šel izzivat z Rupnikom
po kmetiških gostilnicah? Ali ne prihajaš ravno od
slovenske slavnosti, kjer si se udeležil demonstra¬
tivne manifestacije proti nemštvu in nemškutarstvu?
— Nikar si ne domišljaj, da »merodajni krogi" ne
poznajo tvojih potov! Vohunstvo in denuncijantstvo
je urejeno v tej provinciji uskoštva že samo po sebi,
po svoji naravi sami. Prebežniku je povsod na tem,
da ob vsakej priliki dokaže svojo zanesljivost. Od¬
padniku je povsod na tem, da uide zasluženemu

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 8

114

zaničevanju z izpričevanjera svoje hasnovitosti. Zato
je poturica hujši od Turčina. Zato je poklerikaljen
svobodomislec brezobzirnejši bojevnik za svoje črne
cilje nego pristen pobožnjak. Zato je tudi Štajerci-
janec strupenejši slovenožerec od nemškega volka
samega . . . Zato ni treba Loschniggu in Schabotu
in Kukowtzu in vsem tem nemškim generalom, ki
so tudi sami odpadniškega kova, nikjer vohunov in
ogleduhov, — nemškutarčki prihajajo sami, da se
priliznejo z ovadbo. —• Pomočniški Šrul — bržčas
tudi mastni stražmojster, naduti Borovič in lepi Čeh

— so me že brez dvoma zatožili pri Ferencu, pri
Loschniggu in Schabotu. Posegar me je na vse
zgodaj obrekoval in črnil s svojim prezirljivim na-
smehljajem, za katerim skriva nevoščljivost. Njega
sploh jezi ta diplomatična prijaznost, s katero hodijo
krog mene, to zaupanje, da me pridobe na svojo
stran. Po njegovem mnenju bi me morali prijeti za
ovratnik, dvigniti me v zrak in me treščiti ob tla:

— Zdaj ven z besedo! Če nisi z nami, te poman-
dramo kakor ščurka! — Generali pa so prisiljeni,
izrabiti ovadbe, dosledno in okrutno; saj je tudi
njim na tem, da dokažejo svojo nemško vernost in
stanovitnost. . .

V uradu me dočaka presenečenje.

Najrajši bi se bil poniglavo prihulil do svojega
prostora, naslonil glavo na komolec in zadremal. A
že ko vstopim, me iznenadi svečanostna zunanjost
obrazov in oblek ... Ob ograjo se naslanjata davkar
in tuj gospod, obadva črna in salonska. Sormann in

115

Posegar — tudi v črnem — slonita pri svojih mizah,
prekrižanih lakti, z uljudnim pričakovanjem zroč v
neznanca. Iz sosednje sobe me zagleda eksekutor
in plane prestrašen z rokama: čudi se mojim blatnim
čevljem in zamazani obleki.

Davkar me prime za roko, sladko kakor vedno,
me ogleda od zgoraj dol, ukor v očeh, in me pred¬
stavi s hinavsko škodoželjnostjo, ki mi je nova, da
mi zagomazi po hrbtenici:

„Vi niste vedeli? — Moj naslednik!"

Loschinski se mi pokloni resno, brez smehljaja.
Samo za hip se srečata pogleda: — v njegovem
berem užaljenje zaradi moje zanemarjene zunanj¬
ščine, ogorčenje nad zamudo...

Ves zmeden se skušam opravičiti . . .

On zamrmra samo:

„Me veseli!"

Ugodno se nasloni zopet na ograjo, pogleda
malomarno na uro in skozi okno, pa nadaljuje po¬
govor s Schabotom.

Iz Posegarjevih oči blešči sovražno zmago¬
slavje . . .

Jaz stopim k svoji mizi — in naenkrat me
zgrabi jeza:

Kaj pa hočejo od mene? Davkar!? Prava reč!

Dela se kot bi bil minister!

*

Srdito se ozrem po Milanu:

„Nekolegijalnost je ponižujoča za uradnika!"

8 *

116

On se zgrozi nestrpno in hoče odgovoriti, a
se ozre samo na novega šefa za varstvo in pomoč.

Ta sklone glavo in pogleda široko odprtih oči
iznad ščipalnika, ki ga popravlja s počasno kretnjo:

„ Gospodje ..."

Zardim in vzkliknem:

„Lahko bi mi bil povedal, da pride novi go¬
spod šef!*

„Ali sem jaz njegova pestunja?" — se zasmeje
Milan.

Loschinski me še vedno gleda vprašujoče . . .
in jaz zardim še bolj:

„Včeraj sva bila skupaj. Lahko bi . . .“

»Niti besede nisva govorila. Gospod kolega
se je bolj zanimal za takoimenovano nemško bol...
in . . . no seveda: tudi za kaj lepšega! To mu be¬
remo z obraza."

Jaz zaškrtam in hočem planiti ... A novi
davkar mi zamahne z roko in se mi približa — po¬
časi, krčevito stisnjenih ust — roko mi težko položi
na ramo . . . Ustrašim se, da me vgrizne, da me
zmane ... On pa mi pošepne na uho:

»Pomirite se, gospod kontrolor!"

In vendar čutim, kako je šiloma premagal strast,
ki je hotela bruhniti iz njega . . . Kakšen človek je
to? Divjo jezo, nebrzdane nagone mora imeti v
sebi . . .

»Pomirite se! . . .“ — pa se odstrani zlagoma,
popravljajoč si zopet ščipalnik.

117

Posegar se ziblje v ramah in se mi smehlja
ironično . . . Sormann me gleda ukazujoče . . . Tudi
Schabotov pogled puhti odkritega sovraštva . . .

Objame me slabost... bojim se, da omedlim...
Hitro vstanem in se poklonim obema šefoma:

„Oprostite! . . . Dovolite, da se odstranim!...
Ni mi dobro . .

Schabot je v trenotku zopet ljubezniv. Spremi
me do vrat in mi prigovarja, naj ležem in si od¬
počijem. Loschinski gleda stran. Postruschnigg po¬
kuka iz svoje sobe in mi pomigne z glavo veselo in
prebrisano . . .

Pozno popoldne se nenadoma vzbudim. Zvoki
klavirja odmevajo po hiši. —

Prva misel je: Loschinski! . . .

In Schabot? — Kanalja me je bržkone nalašč
navajal k zanemarjanju dolžnosti, k nerednostim v
uradu ... da bi me nekdaj imel v rokah. — Njegov
naslednik bo seveda še mnogo brezobzirnejši.

A gospodje se temeljito motite, če mislite, da
bo Arnošt skakal na vaši vrvici. Dobro, pa se uda^
rimo! Če me premeste, — jaz sem zadovoljen.
Povsod se da živeti; celo med gornještajerskimi
golšarji. —

Odkod igranje na klavir? — Ah, Mela! Me-
lica je tudi že prišla?

Počasi se odpravim. Šel bi po prstih, da me
ne slišijo . . .

118

A po hodniku seta Belna. Vidim, da čaka name
že ves čas.

„Ali slišite? — Jaz sem mislil: vi bi lahko
peli. Vi ste imeniten pevec; in Melica tako izvrstno
spremlja l“

Nerad grem z njim. Slabo sem razpoložen in
len . . .

V sobi je polumrak.

Gospodinja se umakne v senco. Iz teme se
jej svetijo oči . . . njen prodirajoči pogled mi ni
prijeten.

Drobceno dekletce sedi na stolčku pred kla¬
virjem. Dvoje vitkih rok, ogromna frizura črnih las,
minuciozno fin profilček, pleča odeta z belim vol¬
nenim šalom . . .

„Melica! Ozri se, Melica!"

„Samo trenotek, papica!"

S patetičnim akordom sklene valček, ki ga je
igrala; poskoči malo afektirano; klecne komaj vidno ;
se dotakne mojih prstov in se zavije tesno v ogri-
njačo.

Začudim se, da je mnogo večja, nego se mi
je zdela sedeča. Vitka je in sloka, vendar lepo
okroglih bokov in napetega oprsja.

„ Gospod kontrolor ste spančkali? Maček, maček,
aha!" — začne takoj veselo. „Ste se lepo imeli na
primiciji?" — Vprašujoče se ozre po materi, zakaj
ne stopi bližje.

Berta vzdihne pritajeno in pride k nam:

119

„Na primicijah je zmirom kratkočasno. Kjer
ni greha, je dosti smeha."

„Ni greha?" — se začudi naivno Mela.

„Polno greha, — a ne velja. Kaj pa misliš:
toliko duhovščine, pobožnosti!? Gospod kontrolor
ti morda celo odstopi nekaj odpustkov!"

Malomarno sloni pri mizi, užaljeno zavitih ust
in me gleda radovedno izpod oka. Lica so jej rdeča,
mreža modrih žilic jih preprega; trebuh jej stoji
naprej, roki ima sklenjeni na njem . . . Tudi njena
frizura je ogromna, najmodernejša.

Mela se zasmeje:

„Vi gledate frizuro? Ali ni kot nalašč izmiš¬
ljena za mamiko?" —- Pa jej popravlja s prstiči lase.

„Beži, beži! Kaj bo zame — za staro babo?!"
— V zadregi me pogleda: „Komaj je stopila v vežo,
že sem morala sesti, da me počeše."

Mela tleskne z dlanjo v zgražajočem se navdu¬
šenju :

„Kako se zanemarjajo ženske na deželi! . . .
To je neverjetno: — ni sfrizirana, napol oblečena,
v ostudnih šlapah, lica raskava . . . Človek ne ra¬
zume .

Njena ličeca so gladka in napeta — kakor zrelo
jabolko—; oči so lepe, črne, malo brezizrazne; ži¬
vahna je, zabavna hoče biti ... a vse nekoliko pri¬
siljeno. Preprosta deklica, ki bi rada igrala damo
fine družbe. Hlad veje od nje. Ko bi vgriznil v tista
sočna ličeca, bi čutil, da so mrzla kakor jabolko . . .

120

Berta me gleda od strani, prežeče in dvoumno.
Ponosna je na lepo hčerko; rada bi videla odsev
priznanja. Hkrati pa jo tare skrb, da mi ne bi uga¬
jala preveč; bojazen, da jej hči ne prevzame ljubčka...

Belnovo vedenje mi vzbuja sum, da me lovi
za Melico. Tudi Berta mora slutiti . .. Zato stoji
na straži, potuhnjeno, pričakujoče . . .

Poslovim se.

Mela mi poda roko; a jo s tako naglico zopet
umakne, da se zasmejem sam pri sebi: Dekle se
zaveda svoje lepote in namiguje koj začetkoma, da
je zabranjeno intimno bližanje. Dvoriti mi smeš,
moj fantek; drugače pa: pet korakov proč in kar
se da spodobno I Mi smo dama, fina damal —

Berta je nezaupna, rezervirana . . .

Belna pa mi šepne zunaj:

„Saj ni bolna Melical Kaj še! Zdrava je kot
rožica . . . vsa cvetoča . . . Kadar imate čas, gospo-
dine . . . Mela imenitno spremlja!“

Zvečer se prikrohoče k Seljaku dr. Rupnik —•
ves oblepljen z angleškim obližem. Rame drži po¬
strani, v hrbtu se obrača le s težavo. Obraz pa se
mu reži — kot navadno po vsakem mačku.

„Hotel sem doma ostati, a ne vzdržim. Ha-
haha . . . saj to ni sramota! Batine sem dobil. Ho
— Janez, to pot si jo iztaknil!"

Zapeljaval je na primiciji svojo krasotico po
vseh pravilih znanosti. Zvečer jo spremlja proti domu.
Ona se mu brani . . . bolj iz bojazni, da bi jo kdo

121

videl, nego iz pomislekov na zvestobo svojemu iz¬
voljencu. Oprezno se ozira na vse strani in se hihiče
v robec. Vroča je in razigrana. Ljubkovanj mu na¬
ravnost ne odbija, a sama jih ne vrača. Ko bi bila
prilika ugodnejša, bi se mu bila udala . . . Ivan je
prepričan.

„A prilika — hahahaha — ni bila ugodna.
Bogme, ne! Ho, Janez, to pot si jo iztaknil!"

Pred hišo se dekle še enkrat ustavi in opreza
naokoli. Zaheheče se od pridržane radosti in ga
pogleda z dekliško nagajivostjo izmed trepalnic:

„Zdaj morava nazaj. Jaz nimam ključa."

Ivan je ravno — ves blažen zaradi srečnega
naključja — zapazil, da ni še nikogar doma ... ko
plane ona nenadoma:

„Bežite!“ — odklene vrata in izgine v hišo.

„Jaz pa že imam svoj del po grbi. . . Lop po
grbi, Janez! Hohoho! Kdo bi ne bežal?"

Zakadi se proti plotu, izpodtakne se in pade,
skoraj da podere plot, zapazi leso in skoči čez . . .
napadalec vrže kol za njim in ga zadene v hrbet...

„Zgrudim se . . . jav — ali mi je zlomil hrb¬
tenico? Praske po obrazu so od plota . . . Falot je
ravno smuknil skozi vrata. Ona ga je sprejela s
svečo v roki, skesana in objokana ... No — Janez,
beži! Naj se zbogata sama! Hahahaha. . . tu sem
jo iztaknil, tu sem jo iztaknil ..."

„V nedeljo greste vasovat, seveda?" — ga po¬
draži dr. Njivar.

122

„Hahaha ... če bo že hrbet zdrav! Ampak
— tepen fant!? — Pri tej sem jo polomil. O Janez,
kako si jo polomil!"

A rezgeče se veselo, kot da je bil napravil ju¬
naštvo in si ne bi bil nabrusil pet. . .

Družba ni posebno razpoložena za smeh . . .
Tudi Ivan se nenadoma zresni:

„Da, gospodje! In volitve? — To me je bilo
prignalo sem.“

Pogovor je takoj vsestranski, razburjenje je
veliko.

Reklamacijski odsek občinskega odbora — z
namestnikom državnega pravdnika, upokojenim žan-
darmerijskim stražmojstrom Wutschnigom na čelu
•—• je bil zavrnil brez vsakega utemeljevanja kratko-
malo vsak slovenski ugovor, čeprav je bila njega
upravičenost jasna. Slovenci so se zgražali in so rogo¬
vilili; po časopisih so se pritoževali nad zlorabo
uradne oblasti; Wutschnigu so pretili z ovadbo, da
krši in tepta postave, — on, ki bi jih moral kot
državni pravdnik varovati! A ravno brezprimerna
nesramnost njih nastopa; brezobzirna odklonitev
vseh slovenskih reklamacij, brez vseh razlogov, brez
najmanjše sence kakega utemeljevanja; kretnja ošab¬
nega despota, ki ne pozna moči in roke nad seboj
— je bila porok Slovencem, kako varne in brez¬
skrbne se čutijo gospodje pod nadzorstvom c. kr.
okrajnega glavarstva. In da nemčurska megalomanija
ni brez podlage, jim je bilo že znano izza bojev za

123

javnost nemške šole, ko se je gospod glavar pl. Schwarz
postavil z občudovanja vredno energijo za prospeh
ponemčevalnice.

Slovenska jeza je bila torej onemogla. A na-
tihem niso obupavali: — Naj le ostane v prvih dveh
razredih prvotnega imenika — 7:5 in 11:15 — pa
še vedno lahko nosijo pokonci glave!

Danes je naenkrat priletela bomba in se raz¬
počila . . .

Konečni volilni imenik je bil pravomočen . . .
in dr. Žižek je zbesnel, ko ga je pregledal.

Nadejali so se bili, da Nemci svojega imenika,
ki so ga sami sestavili in predložili, ne bodo bogve-
koliko izpreminjali. Tekom reklamacijske dobe so
tudi res le par nebistvenih stvari prijavili. Zdaj pa
je postalo mahoma jasno, da je bil namen prvotnega
imenika samo premamiti Slovence in jih zazibati v
brezdelno zaupljivost lahkovernega sanjaštva. Tudi
zavračanje slovenskih reklamacij je bilo le zato su-
rovejše nego treba, da je maskiralo zavratno rokov-
njaštvo, ki so je pripravljali v zasedi.

Tik pred sklepom roka so vložili celo kopo
reklamacij, katerih noben Slovenec niti slutil ni.

Zdaj pa je naenkrat nesreča tukaj — nepoprav¬
ljiva, neizbegljiva.

Iz prvega razreda, ki je bil Slovencem popol¬
noma siguren, so vrgli doktorja Žižka in doktorja Nji-
varja. Na njiju mesto pa je prišel iz tretjega razreda
preprost fakin, Oplustilov pomočnik, najobskurnejši
nemškutarček, — neki Mischitsch.

124

Spominjam se, da sem ga videl zvečer pred
cesarjevim rojstnim dnem pri serenadi, ko je svetil
godcem z bakljo. V povaljani obleki, od dežja zli¬
zanem klobuku, neumit in neobrit; prifrknjen nos
nad zmršenimi brki je delal vtis, kot da ga posestnik
usekuje ob rokav . . .

In to je zdaj junak — eden prvih davko¬
plačevalcev pri sv. Jedrti.

Veljaka dr. Njivar in dr. Žižek se morata
umakniti iz prvega razreda, da naredita prostor
nemčurskemu poniglavcu!

Mestni tovarnar in magnat, Štajerci j anski feld-
maršal Pokornig je baje prijavil Mischitscha davčnim
oblastem kot svojega provizionista, kateri ima pri
njem tako ogromno plačo, da mu je treba naložiti
-— mezdni davek. Naznanil ga je bil tik pred raz¬
grnitvijo volilnega imenika. Davčno nadzorstvo pri
glavarstvu in naša vzorna davkarija s Schabotom na
čelu pa sta se izjemoma enkrat tako zelo pobrinila,
da je bila zadeva rešena pred sklepom reklamacij¬
skega roka.

Mischitsch je dosegel torej dostojanstvo volilca
prvega razreda; četudi je očitno, da nikdar ni prejel
niti majhnega obroka tiste gorostasne plače, ki še
ni pred njim vzcvetela v idiličnih Slovenskih Goricah.
Dobil je morda kak petak kot napitnino za igranje
marionetske uloge velikega davkoplačevalca.

Famozni feldmaršal Pokornig, ki je rojen tu v
bližini v nekej grabi sosednje fare sv. Uršule, v borni
slovenski koči, slovenskih siromakov sin, ki je na-

125

pravil znamenito karijero do vojskovodje-reševalca
spodnještajerskega nemštva, — tudi on ni nikdar
štel tiste velikanske plače; pač pa je odrinil davka¬
riji delček mezdne dače, ki jo je takoj po nastopu
pravomočnosti volilnega imenika enostavno preklical.

Ali je samo slučaj, da zapazi človek skoraj
nehote paralelo med smelostjo poleta mestnega to¬
varnarja, ki se je iz ubožne hiše vzdignil nemškemu
nebu pod oblake, — in med orjaškim skokom rev¬
nega fakina v vrsto prvih davkoplačevalcev? —

Pokornig Mischitschevega mezdnega davka ni
poravnal iz,  svojega. Kaj je zato postal nemškutar,
da bo segal v lastni žep? Po kaj bi bil Siidmarki
njen mošnjiček, ko ne bi nihče hrepenel po njem?
Čemu bi imel hranilnico mogotec, ko bi je ne znal
porabiti kot njiva gnoj? . . . Niti Mischitschevega
petaka ni izznojil sam.

Korist prevejane ukane ima nemška stranka
pri sv. Jedrti. Nekaj denarnega dobička pa zrožlja
seveda tudi v blagajnico državi — mezdni davek.
Ukana je sleparstvo. Hudodelstva ni samo deležen
hudodelec sam, temveč tudi oni, ki mu da potuho,
ki mu pomaga pri dejanju in to sploh omogoči.
Ali bi. se posrečila sleparska volilna mahinacija 'z
Mischitschem kot velikim davkoplačevalcem T)rez
izdatne pomoči državnih uradov in oblasti? — Ali
niso torej ti uradi sami zakrivili hudodelstva slepa¬
rije? C. kr. državni uradi, ki naj bi varovali pravične
in sodili krivične, — med hudodelci 1 — Ali se raz¬
likuje tak uradnik — tudi če ga brani v zaledju

126

sam c. kr. okrajni glavar gospod pl. Schwarz! —ali
se kaj razlikuje tak uradnik od srednjeveških valptov,
od turških paš in ag in begov?-A to sle¬

parstvo naj odtehta dobiček, ki ga spravi država —
z mezdnim davkom! Se-li zanese ta država na urad¬
nike, ki varajo državljane, da ne osleparijo ob priliki
tudi nje? Bogve, če ne varajo državljanov — za
svoj dobiček?! — Če pa daje država potuho tem
uradniškim sleparjem, če jih krije s svojo vele-
močjo in svojim dostojanstvom, — ali se kaj raz¬
likuje ta država od srednjeveških državnih zvez s
svojim pestnim pravom, z roparskimi vitezi, s tlačan¬
stvom in zatiranjem; ali se kaj razlikuje od turških
vilajetov, pašalikov, sandžakov? — — ■—-

Volilni razredi so razdeljeni po davkih. V
imenik pridejo volilni upravičenci dotične občine po
visokosti davčnih obveznosti. Na prvih mestih naj¬
večji davkoplačevalci in potem navzdol povrsti do
upravičenca z najmanjšo davčno mero. Celo vsoto
razdele na tri enake dele. Vsaka tretjina tvori po¬
vrsti svoj volilni razred.

Dr. Žižek je v davčni vrsti pred Kukowtzem
in Wabitschem, pred drjem. Zornom in najbrže celo
pred notarjem drjem. Kurbusom. Dr. Njivar stoji brez
dvoma vsaj pred drjem. Zornom.

Če naj kdo odleti iz prvega razreda, je razum¬
ljivo, da bi morala zadeti usoda zadnje v vrsti.
Odletela sta pa ravno najodličnejša volilca slovenske
stranke, četudi sta zavzemala precej visoka mesta
v vrsti.

127

Nezakonita, sleparska samovoljnost je torej

jasna.

Vrhutega sta se morala akademika umakniti
fakinu. V drugem razredu rabijo vse svoje moštvo;
iz tretjega razreda so si prisleparili upravičenca za
prvi razred . . .

Ali si je mogoče izmisliti okrutnejši zasmeh
pravice in postav? Ali bi bil možen nesramnejši
udarec s pestjo v obraz Slovencev? — Ali je treba
jasnejšega dokaza, kako brezskrbno se zaveda Nemec
svoje vsemogočnosti v državi, kako neomahljivo se
zanaša na brezvestno zaščito državnih oblastnij ? —

Prvi razred je torej izgubljen. Obup popoln.
— Nemci imajo šest glasov, Slovenci pet. Samo še
čudež božji jih more rešiti. •—

Žižek in Njivar sta prišla v drugi razred. Radi
njiju pa so vrgli iz tega razreda kar četvero drugih
Slovencev. In zableščal je v tem razredu tudi — naš
Loschinski, novi davkar. Dan pred razgrnitvijo prvot¬
nega imenika je bil baje pri Sv. Jedrti in najel sta¬
novanje. Takrat se je bil odločil, da sprejme mesto.
Pozneje se je zopet skesal ... in se zopet premislil.
Imenovanje se je izvršilo včeraj; danes je že tu. Da
so ga zreklamirali v imenik, je že zadostovala pri¬
java stanovanja. In ko bi se nazadnje le ne bil pre¬
mislil in bi ne prišel k nam, bi ga obdržali najbrže
vseeno med volilci . . .

Razmerje je torej bilo tu: devet slovenskih
proti šestnajstim nemškim glasom. S Filipino ter z

128

abstinenco Gamserja in Iskre: deset slovenskih proti
trinajstim nemškim.

Obup popoln. —

Na tretji razred nihče ni računih Tam je nem-
škutarska večina preogromna. Majhni posestniki in
obrtniki, vsi zadolženi, odvisni gmotno in moralno.
Zrasli v tradicijah nemškutarskega trga so po večini
rojeni Slovbnci, govore doma slovenski, a se navdu¬
šujejo za idejo Štajercijanstva. Le peščica je nemških
tujcev, priseljenih z Siidmarkino podporo.

Slovenski reševalci se še niso lotili zavojevanja
in osvobojenja teh zapeljancev. Poleg trgovskega je
obrtniško vprašanje rešitev slovenske Spodnje Šta¬
jerske. Do zdaj je to vprašanje še v povojih . . .

Iz drugega razreda so odleteli: dva posestnika,
branjevec Vodušek in učitelj Belna, moj gospodar.

Jaz sem se natihem čudil, da niso mene pahnili,
ko sem vendar zadnji v vrsti. Napravili bi mi uslugo,
rešili bi me volitvenih neprilik. Morda so mi priza¬
nesli ravno zato, da me ne odvežejo zadrege?!
Morda so tudi upali, da bodo name lažje vplivali
nego ha katerega odvrženih?! — Vkljub temu mi
je odleglo. Resnično in odkrito sem se zgražal nad
brezvestnimi sleparstvi brezsramnih samogoltnežev;
a slovenska udeležba pri volitvah je skoraj onemo¬
gočena ... in velika skrb, kako bi se izmazal izmed
obeh volilnih mlinov, mi je na ta način odvzeta...

Belna, ki tarokira pri sosednji mizi, se jezi,
da je naenkrat volilec tretjega razreda ... On —
učitelj in posestnik!

129

„Že moja plača sama ni prav nič manjša, nego
ona gospoda kontrolorja, mojega velemožnega go-
stača. “

Nadučitelj Volčič me pogleda predirljivo:

»Zakaj — res — niso vas pomaknili nazaj ?“

Poštar se zgane presenečen, dvigne prst do
čela in zažvižga iznajdljivo:

„Fiit! ... On je zadnji v vrsti!"

Nezaupno me merijo pogledi. . .

Jaz zamahnem nejevoljno z roko; a v zadregi
čutim, kako me je zalila rdečica od ovratnika do las:

„Kaj jaz vem? — Ali morem jaz . . . Moja
dva glasova stojita neomajno, gospodje! Drugega
ne vem."

Posreči se mi celo, da vzdržim pogled doktorja

Žižka.

On je nenadoma razdražen od obupa:

„Zdaj si damo lahko vse glasove okovati, pa
ne pridemo nikamor z njimi."

Resignirano se namrdne proti meni: Pojdi ti
zdaj s svojimi glasovi ... in s svojo Filiko! — V
očeh mu berem, da bi mi zaupal prekleto malo.

Notar leži na svojem stolu in je že skoraj čisto
zlezel vanj... palca mu igrata na trebuhu ... Tudi
njega vest teži, da so mu prizanesli v prvem raz¬
redu; a obenem se mi vidi zadovoljen, saj je tudi
njemu odvzeta skrb . . .

„Nič drugega nam ne kaže," — razprostre roke
in zine važno, „nego da ustvarimo — turško ire- v
dento. Sultan naj okupira Slovenijo in naj jo anektira.

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 9

130

Nič ni težji turški jarem nego nemški. Kar so do¬
volili zdaj Albancem, to imajo v Avstriji komaj Poljaki.
In kedaj je še Slovenec sanjal toliko prešerne svo¬
bode?"

Pred kratkim so objavili časopisi celo vrsto
svoboščin, ki jih je izsilila albanska vstaja Turkom.
Slovencem so se pocedile sline, skomine so se jim
vzbudile . . . Blagor Avstriji, da se je arnavtska svo¬
boda izjalovila; sicer bi bila turška iredenta tu! —

Malo veselja pride v družbo.

Rupnik se krohoče in ponavlja star dovtip:

„Nič ne marajmo, gospoda! Le veselimo se
življenja in potrpimo! — Na Portugalskem je re¬
publika, v Kini je republika, na Nemškem zmagujejo
socijalisti, Albanija dobi avtonomijo, — naj nam še
vzide v Avstriji narodna enakopravnost — — pa
mora priti sodnji dan. Konec sveta! Kdo si ga želi?
Le potrpimo rajši in nič ne marajmo, gospoda!"

»Živeli puhci!"

»Živela Filika! “

A mene vzklik ne zaskeli. Obrnem se k trgov¬
skemu pomočniku, ki ga je bil zacvilil, in mu na¬
pijem dobre volje:

»Živela, res! Filika je z nami!"

A dr. Rupnik me pogleda hitro in me sune
v rebra:

»Ampak zdi se mi," — pravi tiho — »mi
nismo z njo! Čakaj, duša, jaz vaju že zopet zvodim!"

Karajoč je njegov pogled. — In res me stisne
v prsih: Strela božja, ali si že zaigral pri Filipini,

131

Arnošt? — Pa mi odleže mahoma: — radi volitev
je itak že vseeno! Filika nas ne izreže.

Vendar mi je malo mučno ob spominu nanjo...
Kako se pri njej izrežeš, Arnošt? —

Z Miliko sva bila zmenjena, da pridem v torek
zjutraj k Mariji Pomočnici. Gotovo bi me skušala
pregovoriti, da se peljem s primičarji k Ambrožu.
Arnošt bi zamahnil malomarno proti Sv. Jedrti in bi
se odločil: Kamor je šlo dopoldne, naj gre še po¬
poldne! — ukradel bi si bil cel dan dopusta.

Ampak — Loschinski!

Razmere so se izpremenile. Nov šef je že sam
ob sebi strožji. Volilna aritmetika je druga. Ker me
pravzaprav ne rabijo več, je škoda limanic; lahko
so brezobzirnejši do mene. Ko bi pa vseeno računih
z menoj, je tudi čas, da mi pokažejo korobač in
me začno strahovati . . .

Zato se tisto jutro niti zmislil nisem na Po¬
močnico.

Prespan in okrepčan sem se uljudno oprostil
pri Loschinskem. Bil je veliko prijaznejši nego prejšnji
dan. Potrepal me je celo po rami in mi zatrdil po¬
kroviteljsko :

„Jaz sem prepričan: midva bova dobro izhajala.
Le nič strasti v uradu! Uradnik naj bo tih in skromen!
Jaz ne poznam zagrizenosti

Le malo preveč zviška so gospod.

Davkar in kontrolor — tu ni bogvekolikšne
razlike! Adjunkt in kontrolor. . . Kako bi me po-

9*

132

gledal Posegar, ko bi ga potrepal pokroviteljsko in
mu zagotovil milostno: Prijatelj, le korajžno; jaz pri¬
zanesem rad! ? — A ne bledi, Arnošt! Ti adjunktu ?

— Ali ti ne pokaže ob vsaki priliki, koliko se čuti
nad teboj? Ali ti pusti kje prednost? Ali ne čaka
celo na cesti, da vzdigneš ti prej roko do klobuka?

— Nikar se ne prevzemi, ljubi moji Ti si le Slo¬
venec; on je bil Slovenec — zdaj je več! Zdaj je
skoraj Nemec; je že nemškutar... Ti si plebejec,
on je aristokrat. Ti si hlapčevskega rodu, on je
povzdignjen v rod gospodov. Parvenu in narejen
gospod; ampak — gospod v deželi dveh pravic in
dveh vrednot, kjer ni tako natančno s pristnostjo
rodovnika. Ko je vojske zmanjkalo Turčinu, mu je
poklonil Alah janičarje. Ko je Nemcu zmanjkalo
biričev, si je izmislil renegate. Kajti Nemec mora
vladati. Četudi imaš lepšo službo in večjo plačo;
ne pozabi, da si hvalo dolžan zanjo — Nemcu! Ne
pozabi, da si sluga nemškega gospoda!

Ti pa, Arnoštek, se mi zdi, da — pozabljaš!

,Zgoraj 1  so spoznali, da pozabljaš, in so ti
poslali valpta — s posebnim pooblaščenjem, s po¬
sebnimi močmi.

Loschinskega so drago plačali, da te je prišel
nadzirat. On edini je bil na razpolago. Vedel je,
kako neobhodno je potreben, in priškrnil je visoko
svojo ceno. A vkljub tej ceni ni bil plačan — žrt¬
voval se je.

Tudi on ni pristnega rodu. Oče je bil Poljak,
upokojen zemljemerec, in je bil graščak v bližini

133

Sv. Jedrti. Družina je že zdavnaj bankrotirala. Sin
se ni rad vrnil — z nižjim dostojanstvom, manjšim
ugledom — v rojstni kraj, kjer je nekdaj veljačil oče
kot mogotec.

Bila je torej žrtev. — Zdaj si lahko izračuniš,
Arnošt, koliko se z njo poveči — posebno poobla-
ščenje in posebna moč.

Opoldne dobim razglednico od Pomočnice:

„Ko bi ne bila svatovska, bi zletela čez . . .
Milika.“

* Takoj si jo predstavljam v -duhu: — s pri¬
vzdignjenima komolcema, kot bi hotela poleteti, kot
bi si hladila vroče jame pod pazduhama. Ustna jej
podrhtevajo, oko jej bliska v poželenju . . . Haluci-
natorično me objame vonj njenega dehtečega telesa
in me omamlja . . .

Stresti moram z glavo, da uidem razkošnemu
spominu.

Njen zastrti glas, s senčico hripavosti, mi zveni
na ušesa ... Nenadoma se jej zaviha zgornja ustnica.
Bridka resignacija, nezaupanje v resničnost svoje
sreče jej skrivi poteze . . . Kot bi obupavala, da je
mogoč porazujoč vihar ljubezni, ki ga sanja njena
duša ...

Če si jo predstavljam v domišljiji, mi zamami
čute in mi vzburka strast. Kakor hitro pa vizija
ugasne, je tudi čar pri kraju.

Ljubezni mi ne vzbuja, samo naslado. Nikdar
ne zahrepenim po njej kot mož po izvoljenki, v čisti

134

harmoniji duš. Popolnoma pozabim nanjo, kot bi
je ne bilo in bi je ne rabil na svojem potu. Le če
mi jo pričarajo razgreti čuti, da me objame atmo¬
sfera njenega mesa, bi planil nanjo in bi vgriznil...

Res je nekaj pocestnega na njej. Greh se je
poosebil in gleda, koga bi požrl.

A tudi greh je lepa reč. Gol in nag — kakor
ga je ustvaril satan. Potreben je celo asketu, ki bi
sploh ne mogel eksistirati brez njega. Saj je ves
njegov življenski cilj — boj proti grehu izkušnjavcu,
ki ga napada podnevi in ponoči. Kaj bi se mu torej
branil Arnošt, ki je užitek njegov vladar? Greh je
njegovo hrepenenje in njegova ljubezen. Res je sicer
lepše, če ni kar čisto gol in nag; tudi demant je lepši,
če je z zlatom okovan. Zato je dobra tančica ideal¬
nosti, sanjavih ciljev brez bodočnosti, velikih besed,
navdušenih obljub. Ljubimkanje je laž, greh je resnica.
In vendar — laž je lepša.

Gorel sem v nagem grehu za sladostrastnico
in bil sem srečen v trenotkih poželenja. A tiste sle
ni bilo v meni kot pri drugih ljubicah.

Milika se ne zaveda nagote svojih čustev. Ona
je prepričana, da ljubi; ona ima cilje pred seboj,
sanje in pričakovanje. Zato je razočaranje neizogibno.
Nesreča njena je, da verjame v laž ljubezni, medtem
ko zahteva njeno bistvo le resnice — greha.

Vsaki dan dobim razglednico od nje, pa se
niti ne spomnim, da bi tudi sam poslal katero.
Ljubezni ne občutim; nič koprnenja, da bi zopet
videl njena očca, da bi se dotaknil njene bele roke...

135

kot je navadno pri zaljubljencih. Zaljubljen nisem;
a če se spomnim, — me prešine strast. . .

V petek mi piše dolgo pismo. Vroče, vse žeh-
teče obljubljenih poljubov in objemov, grešnega
razkošja.

„Če te ne bo v soboto k meni, — do devetih
si že lahko tu; noč bo svetla —, pridem v nedeljo
sama k Sv. Jedrti.“

V soboto je Schabotova odhodnica pri Ku-
kowtzu. Jaz se je ne smem izogniti . . .

Filipino sem videl dvakrat.

Prvič je švignil mimo šipe njen obraz, bled in
trpeč. Naredil sem se slepega in stopal dalje.

Potem sem videl Iskro v prodajalnici. Stal je
z njo v pogovoru, a ona je bila v senci. On me
pozdravi — spoštljivo, da sem se začudil. Zapazil
sem, da je namignil njej in me pokazal; ona pa se
ni premaknila iz teme . . .

Malo me je zbodlo. Nasmehnil sem se pri¬
siljeno : Zdaj je prišla tvoja ura, Iskra! Vidiš, kaj
sem ti govoril? Pot ti ugladim ... Si mi že hva¬
ležen?

Nenadoma me stisne v prsih, srce mi začne
utripati . . . Naj se resnično poročita, Iskra naj izve
za Fanikine tisočake. . . on bi me tožil!

Pa se zopet pomirim: Saj je raztrgala menico!
Ničesar nima v roki ... In kaj bi mi pobral?! . . .

Vseeno mi je strašno mučno. Koža se mi
oznoji od nestrpne negotovosti, v neznani grozi mi

136

vztrepetajo mišice . . . Naj zvedo ljudje! — Že to
je dosti! — Ti si se prodal, moj ljubi! Filika te je
kupila ... To je prostitucija! — Nekdo si izmisli:
okradel jo je! Izkoristil je nevedno žensko. Izsilil
je denar iz nje ... Bogve, kako jej je grozil? Morda
bi jo bil umoril ... pa se je odkupila . . .

Ustavim se in se obrnem. Obrišem si pot s
čela in zajamem sape:

Ti fantaziraš, Arnošt! Ne bodi nor! Ona bi to
pravila — Mihaelu Iskri? Ona naj bi govorila o tej
stvari? — Filika? — Ti jo obrekuješ, Arnošt! Ti
nisi vreden gumba na njenem šolnu! — Ta njena
nesebična kretnja! . . . Velikanska v nezaslišanem
ponosu, v brezprimernej skromnosti! — Koliko lju¬
bezni mora biti v njej! Koliko požrtvovalne, ne¬
skončno udane, odpuščajoče, božajoče, varujoče,
pestujoče — ljubezni si zavrgel, hudodelec! —

Kakor domotožje se me polasti. Hrepenenje v
materino krilo . . .

Tam je tvoja žena, Arnošt! Tam je tvoja streha,
kjer si varen vseh nadlog! Tam je srce, ki bije zate
in ki čuje zate . . .

Prislonil bi se k njej, zajokal bi na njenih prsih,
v solzah bi pogledal v njeno lice ... v njeno bledo
in trpeče lice... Mučeniška krona jej tišči na glavo...
oči pa se smehljajo, nebeško blaženo, hvaležno,
srečno... Doma si, izgubljeni sin! Sprejet v veselju,
brez besedice očitanja, brez vprašanja... Doma si,
Arnošt! Moj si, Arnošt!... In Filika je tvoja, vedno
tvoja, vkljub viharju in nevihtam vedno tvoja!...

137

Zdrznem se pomirjen, obenem radostno vzne¬
mirjen: — Ti jo ljubiš, Arnošt! Zašel si v noč in
dež, nevihta te je preletela . . . zdaj se vrni in spo¬
kori, grešnik! Tisočkrat ti bode slajše, ko zaspiš
skesan in udan pri njej v naročju . . . Njen obraz
bo gledal nate kot Madonin z oltarja . . .

— Vdrugič sem jo videl. .. Čutil sem, kako
se je prestrašila, ker me je prepozno zapazila, da bi
stopila v senco. Zopet je bil Iskra poleg nje.

Pozdravim malo v zadregi; skoraj si ne upam,
pogledati jej v oči. Za hip se mi ustavi noga . . .
Ali naj pristopim? —

Njej se zaleskečejo oči, ustnice jej vztrepetajo...

Iskra! Vpričo Iskre? —

Globoko me zalije rdečica, ko se premaknem
dalje. Še enkrat pozdravim, komaj vidno . . .

Ona prebledi; a se mi nasmehne, veselo v
pridržani trpkosti.

Tudi Iskra je izpremenil barvo . . .

— V petek po obedu... Milikino pismo spravim
v žep in pozabim nanje. Niti na misel mi ne pride,
da bi odgovoril.

Oklenem se Rupnika in ga speljem po trgu
gori. Previdno napeljujem:

„Torej gremo vseeno volit?"

„Seveda! Še nalašč! Vsaj demonstrirati je treba!"

„Kedaj pa so volitve?-"

„Ha! To se bo zavleklo. Dr. Žižek dela pri¬
tožbo. Deputacijo pošljemo na glavarstvo ... in še
dalje, če bo treba."

138

,Torej se ne mudi za Filipinino pooblastilo ? 11

Ivan se ustavi presenečen in me pogleda . . .
pa se zakrohoče bučno. Šment me je izpregledal.

„Hahaha ... Grešnik ti ubogi! Ali še nisi našel
poti nazaj v kraljestvo Filike? — Ti me prosiš za
mešetarja?"

Zardel se obrnem v stran. A ni mi čisto ne¬
prijetno: — Rupnik mora misliti — vsaj mimo¬
grede —, da mi je za pooblastilo, da skrbim zaradi
volitev. To mi ne more škoditi . . .

On pa se rezgeče:

„Tu ti rad pomagam. Kar naskočiva jo, trdnjavo
skalno!' —

Filipina sedi v zajutrkovalnici, na robu zofe,
pripravljena, da skoči prišlecem naproti.

Morala me je spoznati po stopinjah — ali me
je zaslutila v srcu? — obsedela je na zofi... Malo
prepaden je njen smehljaj; pogled krčevito vprašujoč,
dvomeč in upajoč obenem . . .

Koncem mize sedi — Loschinski, s hrbtom
proti vratom. Steklenico pred seboj, kozarec takajoč
med prsti, cigaro v ustih, se obrne ... Obraz se mu
zaripne, tenke žilice na licih se napno — ovratnik
mu je pretesen — s prsti seže zanj:

„Ah — gospod doktor! — in gospod kolega ! 11

Zdaj šele vstane Filipina . . .

Rupnik sede na njeno mesto, jaz nasproti
davkarju.

Ona se hitro vrne z naročenim pivom v stekle¬
nicah in se spusti na zofo poleg mene. Malo v

139

zadregi je, obraz jej je zardel, pogled nestalen,
bleščeč v prikrivanem veselju.

Ivan govori živahno na levo in na desno. V
očeh mu berem, da ga jezi navzočnost Loschinskega.

Ta se ukvarja z ugaslo smodko, posluša le
napol in prikimuje malomarno. Zagleda se v Filipino

— in nenadoma prekine Rupnika, brezobzirno, kot
da je bil pozabil nanj, in se jej nasmehne:

„Da, gospodična,“ — nadaljuje bržčas prejšni
pogovor — „jaz se vas spominjam. Havariran peto-
šolec sem pohajkoval več mesecev doma, predno
me je dal oče v mesto k davkariji. Vi ste ravno
vzbrsteli . . . kakor popek! . . . Lična, brhka, sladek
obrazček ... Pri maši ob nedeljah . . . koketno ste
pogledali, bliskoma, kakor krog ogla ... O, koketna
je bila gospodična Filipina! — Nam — potepom

— je bilo več za veverice v lesu in za vrane. Takrat
me je prijela strast do lova. . .“

Z domišljavo samozadovoljnostjo se poglablja
v spomine.

„Jaz imam raje veveričke v krilih!“ — šepne
Ivan, ker naglas ne pride do besede.

Nestrpno se ozira naokoli, pogleduje hudo¬
mušno mene in Filipino ter nama pomežikne časih
pomembno in prebrisano.

Davkar govori udobno; pije požirkoma, z
užitkom; otresa pepel s cigare ... vse dostojan¬
stveno in važno, v počasnih kretnjah, zavedajoč se
vtiska. Tuintam upre vame svoje sive oči in si
pogladi koničasto rumeno brado; naklonjenost v

140

pogledu, hvaležnost predavatelja vernemu poslu¬
šalcu . . .

Ves čas nisem izpregovoril dvajsetih besed.
Rupnik se je vtikal s pripombami o lovu; tudi
Filipina se je vmešavala z vprašanji. Gledala je
davkarja; a mislila je name in prežala, kedaj bi se
obrnila k meni s pogledom, polnim udanosti, pri¬
čakujoč ogovora.

Čutil sem, da se izmenjavajo med nama žarki
hrepenenja; zev se zožuje, stiki rastejo .. .

„Pridete jutri na odhodnico?" — jo vprašam
malo plašno.

„Da!“ — plane zmedena. Široko me pogleda,
rada bi govorila, povedala v trenotku silno mnogo...
neopazno, razumljivo samo nama . . .

Davkar izvleče uro in me pogleda:

„Oho — že kliče časi V lepi družbi zbežijo
urice kot med z jezika."

Filipina mi vjame naskrivoma roko in jo stisne
krepko . . .

Ob vratih — davkar in Rupnik gresta spredaj
— se mi vzpne do ušesa:

„Pridi zopet kaj!"

Pri slovesu je davkar malo predolgo obdržal
njeno roko v svoji. Stisnil sem zobe in se obrnil
proč . .. Pahnil bi ga bil, da bi odletel...

Njegova družina še ni bila prišla. Pravijo, da
se ne razume posebno z ženo. V prostem času hodi

14t

na lov in po gostilnicah. — Zdi se mi, da so mu
ženske ljubši plen nego zajci in jerebice. . .

Vidiš, Arnošt, take maškarade si še nisi izmislil.
Če greš ti na lov, na svoj lov, Arnošt — ti izvohajo
pohot na tisoč metrov. Lovec je zavarovan; lov mu
je kulisa in kar počenja zadaj, ostane skrito.

Na ta način se morda večkrat srečaš s šefom.
Še pobratiš se s kanaljo, če ga dobiš nekoč veselega...

A pri Filipini — bogme da, da je ta, da velja!
— tu te naženem, davkar! Ti mi ne prideš v zelnik! —

Zvečer oprezam okrog po trgu. .. Strašno me
miče k Filiki... A sram me je! Sram tega kujanja;
sram darovanih tisočakov; sram njene brezpogojne
udanosti; sram njene velikodušnosti. . . sram svoje
malodušnosti, samopašnosti, neodločnosti, svoje vere
v kizmet. . .

Da sem jo tudi varal, se ne zmislim. — Arnošt
naj bi ne varal ženske? Kje se je rodila, da bi ji
bil zvest? — Tilika je samo ena ... in Tilika je
umrla . . .

Moja objestnost je prisiljena, žalostno mi je
pri srcu . . .

Slabost me je obšla.

Že dvakrat sem šetal mimo okna, pa si nisem
upal blizu. Želel sem si, da me zasluti, da pride
ven — in me pokliče k sebi. . .

Pridi pome, Filipina! Bos sem in raztrgan pred
tvojim pragom, ponižen in skesan . . .

Zdi se mi, da se je premaknila zavesa... luč
e zaiskrila — in ugasnila. ..

142

Če me je videla?! —

Srce mi udari burnejše . . . Sram me je sla¬
bosti . . . Stopi, strahopetnež! . . .

Mesto k Filiki, jo uberem proti domu. —

Mela je igrala. Jaz sem pel . . .

„ Gospod kontrolor je danes izredno sentimen¬
talen!" — me presodi Melica.

Berta se namrdne:

„Skrokan! Vsega sit!"

Belne ni doma. Odkar je Mela tu, zahaja zopet
rednejše k taroku.

A tudi jaz sem zadovoljen, da je dobila Berta
varuha . . .

Schabotova odhodnica je bila kakor so sploh
odhodnice. Puščoba, dolgčas, prisiljeni dovtipi, ženi-
ranost, zadrega — dokler se družba ne ogreje pri
pijači. Po prvih napitnicah: olajšanje, navdušenje
za hip, eksanje in petje, zabava se podeseteri v
manjših krogih . . . krik in vik, pijanost. . .

Loschnigg, Wabitsch, Kukowetz, dr. Zorn, Lo-
schinski in druge nemške korifeje sede krog slav¬
ljenca. Drže se malo rezervirano, ker je družba
mešana.

Od Slovencev so navzoči: svetnik, sodni pri¬
stav, notar in dr. Črnko, vsi s soprogami. Čutijo se
tuje v nemški družbi, bolj gledalci nego gostje.
Edino dr, Črnko in njegova gospa se nekoliko oživita
in razmahneta.

143

On nazdravi odhajajočemu, da se poslovi v
imenu Slovencev. Proslavlja njegovo nepristranost,
narodnostno strpnost. . .

Nemci se muzajo. Posegar dregne Sormanna
in mu pomežikne. Dorca se obrne proti stropu in
zazeha — slovenski govor je ne zanima — pa se
potreplje z roko po odprtih ustih, da zadoni. Pre¬
strašeno se ogleda, z dobro narejeno naivnostjo ...
Družba v smeh ... Dr. Črnko se zaplete v izvajanjih,
zardel v zadregi . . .

„Živio" in „Slava" utone v rezkem, brezob¬
zirnem „Heil! Heill Heil!“

Svetniku je brati muko na obrazu, nervozno
preklada svoje dolge noge pod stolom in vprašuje
s pogledi gospo Melanijo. Ona je brezbrižna, mirna;
tuintam pofiksira mežikajoče nemškega avskultanta
Lasbacherja, ki dvori gospej Juliji dr. Črnkovi.

Dr. Hojnik gleda na uro in se očitno dolgočasi.
Tuintam mu obleži pogled najunonski FaustiniDen-
kovi. Oplustilov Herman strelja nanj z divjimi očmi.
Ona ne ve za prvega in ne za drugega, zabava se
edino s pekovo Dorco.

Notar je diplomatično prekanjen, prezira de¬
monstrativni „Heil“ in teoretizira v lepih kretnjah
s Schabotom o avtomobilizmu. Poteguje se že
dolgo za avtomobilno zvezo z mestom. Njegova
Lori se smehlja prijetno, prekrižanih rok, zanima¬
jočih se oči.

Gospa Julija je razigrana in koketira vneto z
avskultantom.

144

Krčmarica gospa Otilija, debeluška svetlih lic,
prisede k temu ali onemu in streže vmes. Tudi z
mano je prijazna; a niti sence spomina ni v očeh.
Stavim, da bi ne vedela takoj, kako je prišla pre-
iskavat mojo nočno omarico . ..

Filipina ne sedi pri meni. Časih se mi na¬
smehne odkrito in prijazno kakor ljubemu znancu.
Če se jej zdi, da je nihče ne opazuje, položi vpra¬
šanje v svoj pogled — proseče in roteče, k usmi¬
ljenju zaklinjajoče.

Mimogrede jej šepnem na uho — trušč in
hrušč okrog —:

„ Ostanete dolgo, gospodična ?“

Ona se sunkoma obme in me zgrabi za roko:

„Saj me boste spremili, kaj ne?“

Obupna prošnja je v očeh . .. Naglo se zopet
popravi in sklone glavo . . . Zdelo se mi je, da jej
je zablestela solza na trepalnicah .. .

Ko sedem zopet na svoj prostor, zapazim
Milanov veseli obraz, ki se mi smehlja z neskončno
prezirljivim sočustvovanjem. Gospa Melanija motri
Filipino hudomušno skozi svoj lornjet...

Proti polnoči se vzdigne svetnik, notar sledi,
tudi dr. Črnko se odpravlja.

Filipina vstane, kot bi bila že čakala na trenotek...

Prva sva zunaj. Ulica je temna.

Primem jo pod pazduho. Ona stiska mojo roko
k sebi...  trenotkoma jo stisne naravnost »krčevito
in nasloni glavo na mojo ramo . . .

145

Še besede nisva izpregovorila.

Onkraj cerkve, v popolnej temi, se nenadoma
ustavi, mi plane krog vratu in bruhne v plač . . .
ne v obupen plač: — glasovi sreče so, hvaležnosti.. .
V solzah me poljubuje po obrazu, orosi mi brke,
lica in trepalnice . . .

„Ti ljubi, ljubi moj! Da si le zopet moj! . . .
Za vsak trenotek sem ti hvaležna ..."

Jaz jej objamem lica z rokama in poiščem
njenih ust. . . strastno, vroče .. .

„ Odpusti, Filika!“ — prsi se mi stresajo v
drhtljajih joka . . .

Ko začuti mojo solzo na svojem čelu, — se
jej izvije pridušen vrisk . . . največje sreče . . . naj¬
višjega razkošja. — Zagrize se mi v usta ... pa
me zdajci izpusti, se oklene moje roke in steče z
menoj proti domu . . .

Bila je strastna noč. Čustva so puhtela, lju¬
bezen je gorela z vriskajočimi plameni ... v tri¬
umfu do neba . . .

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

10

XVI.

Zjutraj se mi ni ljubilo vstati in oditi. Kot bi
po dolgem času ležal zopet pod rojstno streho —
tako ugodno in prijetno mi je bilo.

Starinska postelj ... Ko zagrneva zavese, sva
kakor v dragocenem šatoru. Skozi špranjo sije luč
z omarice na njeno orientalsko lepo glavo s črnimi
lasmi in belim čelom, z zagonetno svetlimi očmi in
klasičnim profilom. Slika mi pričara Judito v spo¬
min . . . Jaz, Holofernes — brez brade in brez divjih
kodrov — ležim ob zidu, zastrtem z azijsko pre¬
progo, in čakam, da mi vzame glavo ... če mi je
ni že vzela.

Starinska postelj ... Ob razgrnjenih zavesah,
v svetli luči — gledališki oder z živo sliko zaljub¬
ljencev, pogreznjenih v kipeče čustvo.

Starinska postelj . . . Ljubko skrivališče, ko pri-
sveti zjutraj solnce skozi špranjo in se zagrinjala
razprostro . . . ljubica ti nese skodelo kave, kadeče
se, opojno vonjajoče. Njeni lasje še niso počesani,
v zmršenih pramenih jej leže na plečih. Nočna halja
jej mehko ovija tople ude, bele lakti se prožijo iz
rokavov. . .

Sladko mi je, tako domače — kot bi sploh
ne bilo več treba iz razkošnega zavetja. —

147

Čez noč sva se pobotala: Napišem jej novo
menico. Saj moram nekdaj podedovati kaj po ma¬
teri; torej je iztirljiva, če ne sedaj, pa kdaj po¬
zneje . . . Ona jo sprejme. A vkljub ugovorom
zatrjuje odločno, da je nikdar ne izkoristi. V naj¬
skrajnejšem slučaju jej ostane drag spomin, reli¬
kvija . . .

Vajenec in dekla sta bila odšla v cerkev.

Jaz se pretezam po postelji; še na misel mi
ne pride, da bi se že oblekel.

Filipina se je napravila. Spela si je lase in se
oblekla za doma.

Izpil sem kavo. Ona sedi na robu postelje;
pladenj s posodo na kolenih, da ga odnese. Njena
roka mi brodi po laseh. Z blaženostjo materinske
ljubovnice se mi smehlja . . .

Nenadoma se oglasi močno trkanje na hišne
duri. Hipoma nestrpno zarožlja.

„Če nista zaprla, ko sta šla v cerkev?" — se
prestraši Filipina.

„Kdo bi prihajal na vse zgodaj?"

Duri zaropotajo, iz veže je slišati korake . . .
Filipina skoči in zgrne zastore pred posteljo ... A
vrata se odpro, neznanec je že na pragu . . .

»Nič ne skrivajte kanarčka!"

Milika! . . . Za božjo voljo!

K postelji skoči in jo razgrne. Ustna jej tre¬
petajo od srda. Bleda je, sopihajoča; čevlji in krilo,
vse blatno . . . Porogljivo se ozre po Filiki, ki stoji

10 *

148

ob strani — s pladnjem in posodo — bolj začu¬
dena nego jezna.

Milika udari od spodaj gor, da zazvenči ko¬
vina in zropočejo po tleh črepinje ... Pa se obrne

bliskoma zopet k meni in se mi zakadi v lase:

„To je torej tista nevihta?“

Spraska me, zlasa in sklofuta . . .

„Lažnjivec ti, hinavec, nezvestnik grdi... Mene
varati — s to staro škatljo! ? “

Pleča se jej stresejo, roke jej onemorejo . . .
s spačenim obrazom se mi zgrudi na prsi — jo¬
kajoč in vekajoč ... Pa me vgrizne skozi srajco in
me začne butati iznova — psujoč in zmerjajoč . . .

Zdajci se umiri. Z rokavi si obriše solze,

zlekne se ponosno . . . roki v bok ogleda Filiko
od nog do glave — zaničljivo in sovražno . . .

„Pfuj — odcvela kavra, zrela za pokoj!"

Malomarno stopi proti oknu in nazaj, vohajoč
na vse strani:

„To je torej tisto javno zabavišče jedrško?"

Ustavi se pri Filiki in jo premeri zasmehljivo
od strani, oslini prst in ga potegne nasprotnici po
licu . . . Usta in nos se jej namrdnejo, prezirljivo
me pogleda:

„Dober tek, gospod!" — in Filipini: „Klanjam
se, madam!" — pa odhiti vzravnana skozi vrata . ..

Filipina teče k umivalniku in si umije lice.
Bleda je, a mirna. V zadregi me pogleda — vpra¬
šujoče, ne očitajoče.

149

Prisiljeno se jej nasmehnem in iztegnem roko
proti njej.

V trenotku mi leži na prsih. Jaz jo pritiskam
k sebi in jej poljubujem lice:

„Oprosti, ljubica!"

Ona je ljubezniva, dobrota jej odseva iz oči:

,,Tu si opraskan, ljubček!"

Izpere me in mi zakrpa kožo z obližem . . .
Potem se ozre veselo na črepinje in jih začne zbi¬
rati na pladenj.

„Danes ostaneš tu zaprt, moj dragi! Še ganiti
se ne smeš iz sobe! Dekla ne sme ničesar slutiti...
Zjutraj te prevežem; nič se ne bo poznalo in lahko
pojdeš v urad ..."  —

Dražestna je bila ta nedelja. Samo v šali sva
se spominjala na jutranji obisk; kot bi ne bil po¬
nižujoč in bi ne bil razkril ostudne moje nezve¬
stobe. Šiloma je krotila Filipina ljubosumnost in
niti z eno kretnjo mi ni izdala kakega ogorčenja.

Popoldne je imela ljudi v zajutrkovalnici. Jaz
sem ležal oblečen na postelji z zavešenimi zagrinjali.
Ona pa je pritekla vsak trenotek pokukat k meni;
kakor hodi mati gledat, če je mirna in če ne joče
deca v zibeli. Nanaglem sem jo objemal in po¬
ljubljal; časih sem jo prijel, da bi bila zavreščala,
ko bi se ne bala ušes v sosednji sobi. Rdeča so jej
bila lica, vsa žareča od zadovoljnosti in sreče. Zunaj
je bila razigrana; zabavala je goste, da so se sme¬
jali in občudovali živahnost njeno. In prav nevarnost,
da bi prišel kdo za njo pogledat in bi opazil pe-

150

telinčka v kurniku, naju je mikala in dražila še
posebno . . .

Ponoči sem odšel domov.

' Filipina mi je ob slovesu zajokala na prsih od
sreče in genotja . . . zdaj sem jo prepričal, da me
ima sama vsega . . .

Opoldne pri Seljaku se mi posmehujejo to¬
variši. Dovtipi švigajo o Miliki in Filiki. Navdušu¬
jejo se za Miliko, za njeno ognjevito ženskost, za
njen viharni, nebrzdani temperament. Filiko obme¬
tavajo s surovimi primeri brezobzirnih samcev. Jaz;
se brzdam, da se ne izpozabim in ne izdam; na-
tihem se zgražam nad svojo strahopetnostjo, ker se
ne znam postaviti kot vitez za svojo ljubico. Preveč
odurna mi je misel, da bi mogli smatrati moje
razmerje s Filiko za resno stvar. Četudi mi je čustvo
globlje, v njegovo trajnost ne verjamem; zato mi
je ljubše, če je podobno igračkanju za kratek čas...
Nesramni smo in podli, mi samci, ki zatajimo rajši
stokrat njo, ki nam je dala noč ljubezni, nego bi
tvegali le košček reputacije svojega domišljavega,
skopega samstva . . .

Bratko je ob vsej veličini svoji zrasel še za
celo glavo. Moško sedi za mizo in gleda skozi
okno preko naših glav. Popravlja si ščipalnik in si
ga briše važno; v pogovor se ne vtika, kot bi ga
ne brigal in bi ga ne razumel. Časih se mi zdi,
kot bi hotel švrkniti njegov pogled po meni, samo¬
zavestno, pomenljivo. —

151

Iz posameznih besed povzamem, da je Milika
še tu, da si je bila najela sobo pri Seljaku in da je
danes še ni bilo doli. — Počitnice ima, pri Ambrožu
nima kaj opraviti, — ali ostane kar pri Sv. Jedrti
za nekaj časa? —

Dr. Rupnik mi razloži:

Včeraj so bile bakanalije pri Seljaku. Milika
je prepevala, kadila, pila, plesala in norela s fanti
— preko polnoči. Najrajša je imela Bratka. Na enem
stolu sta sedela. Objemala ga je, poljubljala — kar
vpričo vseh. „Ti si moj fantič!" — se mu je laskala.
„Ti si moj ženin, — ko ni drugega!" — mu je
zagotavljala z veselo važnostjo. Drugi so se smejali,
a on je bil ves srečen. S svojo nerodno roko jo je
pritiskal k sebi; za svoja smešna ljubkovanja je
dobil neštevilo klofut. Lasala ga je in praskala —
krčevito, skoraj bolestno — in ozirala se je po
drugih, če bi jej prišel še kdo pod prste ... „Danes
bi samo lasala, praskala in klofutala ..."  oči so jej
žarele; tupatam so se jej udrle solze, nepričakovano,
kot bi počile iz nje. Potem pa je še bolj divjala in
grizla Bratka v vrat in lica.

»Praznovali smo zaroko in koj nato poroko,
ker je Milika tako hotela. Mudilo se jej je. Jaz sem
ju poročil. Lepa ceremonija je bila. Videl sem, da
bi ne bil napačen duhovnik!"

Pa zapoje s svojim ginljivo se tresočim glasom:

»Svojej majki sem obetal,
da bom novo mašo bral;
svojej !jub’ci sem obljubil,

152

da jo bom v zakon jemal ...

Oh, adijo ljub’ca moja,
zdaj pa moram biti sam.«

„In potem?"

„Kaj potem? — Ah, moj ljubi, ti si ljubosumen!
Hahahaha . . . Kaj pa te praske na tvojem licu ? Ali
si tudi vasoval pri kmetiških deklinah? — Aj, aj, aj,
prijatelj-ali je tudi tebe Milika obdelala?"

„Ne budali! Zakaj bi me obdelala?" — zardim
v zadregi.

„Kod si hodil včeraj?"

„Ah . . . pusti me!“

Natihem sem vesel, ker sem zvedel, da Milika
ni pravila, o dramatičnem nastopu pri Filipini. Pa
kaj bi pravila? Ali bi ne osmešila tudi sebe?

„Hm hm hm . . .“ — računi Ivan. „Milika,
Ambrož, primicija, razglednice — videl sem, prija¬
telj, in poštar je pravil! — zdaj pa Filika . . . Včeraj
si bil pri Filiki . . . Milika te je našla . . . Hahahaha,
račun se vjema! To so njeni nohti! Izvedeniško
ugotovim ..."

„Molči, prosim! Ne gobezdaj!"

„Ne bom, prijatelj! Zaradi tebe!"

„Ah . . . neumnost!"

„Hahaha . . . Ljubezen in zvestoba ... in ženski
nohti! Ko poljubov zmanjka, nastopijo nohti."

„Ne budali! — In kaj je bilo potem?"

„ Potem?"

„No: — po poroki!"

153

„Hahahaha ... — ti si še pri poroki! Seveda:
to je važno! — Prav gotovo ti ne moreni reči, ampak

— zdi se mi: — Bratko je šel z njo!“

„ Bratko?"

„Kdo pa? Bratko, njen mož! On je imel pra¬
vico. Tudi jaz bi bil rad šel.“

Po hrbtu me spreleti mraz. Ali me resnično
stresa ljubosumnost? — K vragu z njo! Naj si skliče
vse povrsti! . . .

„Saj ni marala za Bratka!"

„Tudi veter se obrača. Hahahaha . . . Ampak

— bodi potolažen! — bila je pijana, popolnoma
omamljena!"

Aboniran sem na hrano pri Seljaku, zato ne
morem izostati. Vedeli bi takoj, da bežim pred Mi-
liko. Treba je premagati tesnobo in se napraviti ne¬
umnega.

Ponosno sedim pri večerji, trezno in molčeče,
kot bi mi bila smešna in nepotrebna vsa bučnost
in zabava.

Milika me ne pogleda. — Skrbno je opravljena,
lica so jej gladka, samo spodnja veka so malce zgrb¬
ljena. In usta . . . Jaz sem se začudil: odkod na¬
enkrat tako velika usta?! Zgornja ustnica je celoma
zavihnjena, da so jej razgaljeni preveliki, slonokošče-
ninasti zobje. Tudi malo otekle so jej ustnice in
porogljivost kroži trajno okoli njih.

V začetku jej je mučno. A po večerji se hitro
razigra. Vino pije po šestdeset. Cigarete kadi povrsti;

154

polovico dogorele meče proč in si prižiga nove.
Šale zbija na vse strani in zbada tega in onega.

Bratko sedi poniglav in pohleven, samozavest
ga je minila. Bržčas je odstavljen in razporočen...

Jaz bi se že rad dvignil; vesel, če odidem
mirno, brez nadlegovanja.

Zdajci se obrne k meni Milika:

„Kdo pa vas je spraskal, gospod kontrolor ?“

Rupnik se zakrohoče z običajno neugnanostjo,
z dlanmi tleska po kolenih, oko se mu zasolzi od
veselja.

Milika ga pogleda z nedolžnim začudenjem:

„Kaj pa je tukaj smešnega?"

Prej ni nihče videl mojih prask; zdaj jih pa
vsi radovedno preiskujejo. Celo dr. Njivar si jih
ogleda z izvedeniškim očesom. Nekdo šepne stra¬
homa:

„Filika!“

Milika pa takoj pograbi z važno resnostjo:

„Stare škatlje tudi praskajo?"

Bučen smeh jej je nagrada.

Jaz vstanem mirno in odidem. Zdi se mi, da
nisem niti barve izpremenil . . .

— Ves teden se ponavljajo podobne zafrkacije.
Stare škatlje, mlade škatlje, škatlje sploh so na dnev¬
nem redu. Radi Filike jih moram slišati, da mi brni
v ušesih. Revico opravljajo in zasmehujejo, kot bi
jim bila vsem napoti, ničvrednica in sovražnica brez
primere. Meni je težko; srd me lomi, da bi planil
in pogazil . . . Vendar se držim prihuljeno in pri-

155

siljeno brezbrižno, kot bi šlo za bogve kakšno ne¬
znano mi vlačugo. — Za moškega je malo častno,
če ga vjame »zarjavela devičica" in začno ljudje
kričati, da se vzameta. Naj jo samo zapelje in zopet
zapusti — ploskali mu bodo; kak pretiran pravičnež
ga morda naklonjeno pokara, smešit ga ne pride
nihče. —• Mene so zaročili s Filiko, — zato sem
smešen. Jaz pa se zavedam smešnosti in sram me
je. Skril bi se; zatajil bi magari angelja, ki me je
rešil smrti . . .

Ivan me vpraša:

„Pa si res že zaročen?"

Zardim ogorčen:

„Ali si prismojen? Imate še kje kaj coprnic,
da mi jih obesite?"

Kako ostudni smo! Strahopetni in zavratni!...
Zdaj sem pljunil nanjo; — zvečer pa pojdem, da
mi da ljubezni ... ,

»Prav imaš! Le izkoristi žensko strast! Vsaj
do volitev se je drži!"

Za trenotek sem jo pozdravil vsaki dan. Toliko,
da mi je lahko brala iz oči: Še je moj! Še ga
nima furija od Ambroža! — Zvečer pa sem zahajal
rajši k Melici in Berti. Dokler je Milika pri Sv. Jedrti,
sem se zmirom bal, da mi napravi nov škandal
pri Filipini . . .

Milika je tuintam objokana, zardelih vekov,
nabreklih ustnic . . . Časih me pogleda, kot bi mi
hotela vse odpustiti, da bi bil le zopet dober z njo.
Usmiljenje mi vstaja, spomin se vzbuja, skomine

156

me obhajajo... a že je vsa drugačna: Divje jej
vzrojijo prsi, maščevanje jej zasije iz oči . . . pri¬
pravljena je k novim orgijam, k novim bakanalom...

Bratko je odstavljen. Njegova sreča je bila
enodnevnica, vzžarela in ugasla.

Po trgu govore, da si podajajo roke na kljuki
njenih vrat. Pohujšanje je velikansko. Slišal sem,
da Seljak preudarja, ali bi je ne vrgel že na cesto.

V uradu me zbadajo s surovimi dovtipi. Iz
Milanovih namigavanj spoznam, da vsi vedo, zakaj -
je Milika zbezljala. — Celo Postruschnig si predrzne:

„Danes grem še jaz potrkat... Saj znam slo¬
venski . . . Tam je namreč samo za Slovence!" —

V soboto pa mi pravi Rupnik — že med
obedom se mi je zdel sumljiv, ko je z začudenimi
očmi in malo bolj spoštljivo gledal Miliko —:

„Ti! — Jaz mislim: Milika je samo zate tu.
Pri ženskah imaš prokleto srečo. Kanalja si! Kaj
je takega na tebi?"

Malo bolj neumno izgledam menda. Vsaka
misli, da jo vzamem . . . Edino to jih vleče. Vrag
jih . ..

„Vse te govorice . . . tudi z Bratkom . . . Jaz
mislim, da so zlagane in izmišljene."

Nasmehnem se mu od strani:

„Ali si tudi ti poskusil?"

„Pred nosom mi je zapahnila vrata. — Obre¬
kovanje! — Ali ne vidiš, kolikokrat je objokana?"

Zaviha si brke in si obriše mokroto iz očesa
ter vzboči prsi:

157

»Kakega Bratka pa vendar še posekam!" —
in prasne v smeh . . .

Sladko se mi je razlilo v prsih . . . Skoraj bi
zahrepenel po njej .. .

Torej so me le neljubo dimile govorice o njeni
nebrzdani razpašnosti ? ! —

V soboto pri obedu je bila posebno tiha. Nič
zbadljivosti, nobene šale. Prižgala si je cigareto, a
je pozabila nanjo . . .

Ko sem vstal od mize, sem čutil, da se je
sunkoma ozrla za menoj . . .

Po uradu pa me sprejme zunaj Bratko. Če¬
meren je njegov obraz, ustnica vsesana globoko
med zobe:

»Stopi malo z menoj!"

Pod lipo se nenadoma okrene k meni, da se
ga skoraj ustrašim . . . bled je, pot mu stoji na
čelu . . . majhno pisemce mi porine v žep — in se
odstrani naglo, kot bi bežal . . .

»Pridi po uradu k meni! Prosim!

Milika."

Izven trga se izprehajam. Toplo mi je pri srcu,
razkošje zmagoslavja me navdaja. Moje vroče misli
so pri Miliki, dotikajoč se njenih čarov.

Zakaj se ne obrnem k njej ? Zakaj jej ne zletim
v naročje? —

Ugodna lenost me je objela vsega ... kot bi
imel dovolj razburjenja, dovolj viharjev, in bi se hotel
le enkrat mirno veseliti svoje zmage . ..

158

Kakšne zmage?— Moža nad žensko! Brutal¬
nosti nad udanostjo? Nezvestobe nad zvestobo? —

Grd junak si, Arnošt! Po kolenih se plazijo
pred teboj, ti pa si ošaben in tvoje srce vriska . . .

Nisem šel večerjat — da se izognem Miliki —,
šel sem k Filiki.

A malo odsoten je moj smehljaj, malo zviška
se šalim z ljubico, ki je srečna in vesela, da me ima
pri sebi. Bala se je zame, trepetala je v strahu, da
me izgubi, da me ukrade čarovnica od Sv. Ambroža.
In zdaj je toliko hvaležnejša v prisrčni udanosti, to¬
liko ognjevitejša v poljubih in objemih.

Jaz pa sem prešeren in objesten, razposajeno
bi jo dražil in jo mučil, da bi okusil do zadnjega
požirka slast zaposestvovanja ženske duše, ki klone
k tvojim nogam v poslušnej vernosti kot ukročena
žival pred vsemogočim gospodarjem. Bič bi švrknil
v zraku —• in ona bi skočila — na migljaj z očesom,
na besedico . . .

„Ali si pri meni, Arnošt ?“

Vgriznem jo v prelestno ramo:

„Me ne čutiš, ljubica?"

„Nekam tuj je danes tvoj pogled."

„Močan sem, dušica, s teboj močan, da mi ni
za ves svet."

„Niti zame ne?"

„S teboj, sem rekel. Naj mi pride danes tista
gos! ... Za vrat jo primem in za gleženj, skozi
vrata jo ponesem in položim na cesto. Besede jej

159

ne rečeM; a v stisku rok bo toliko ukazujoče sile,
da se ne vrne nikdar več. Na cesti naj ostane!..

A Filipina vidi, da so mi zasanjale roke za
tem prijemom — tujega vratu in gležnja; ovije se
me krog vratu in solze se jej ulijejo . . .

„Arnošt! — Prost si in močan, nič te ne drži
pri meni/

Strese me: Ali naj ostanem tudi jaz na cesti?
Tja gre moje hrepenenje? —

„Jaz sem s teboj, Filika! Samo s teboj sem
prost in močan. Ne joči, ljubica!"

„Ne jokam iz obupa, Arnošt. Vem, da ostanem
sama . . . prej ali slej ... Ti imaš pravico do pro¬
stosti. “

„Kaj ti je prišlo, ljubica? Maram za prostost
brez tebe!"

„Ti si mi dal najvišje, Arnošt; največjo srečo
in najlepšo blaženost . . . Dal si mi dovolj. Nikdar
ne zahtevam več od tebe."

S celim telesom se privije k meni in mi še¬
peče na uho: t

„Zdi se mi, moj ljubi ... Ti ne veš, kako
sem srečna! . . . jaz bom mati!"

A tudi v meni zavriska v tistem hipu:

„Filipina! Ti moja ženka!"

Čustvo samozavesti in moči mi še naraste.
Brezmejna sreča vstane v meni. — Ali res samo
zaradi očetovstva? — Nisem morda videl v njenem
materinstvu le konečni dokaz, da je popolnoma

160

podjarmljena — kot ukročena žival pred vsemo¬
gočnim gospodarjem? —

A sreča je ogromna v meni; zavest moči tako
velika, da pozabim na vse pomisleke in sklepe: —
Krepko jo pritisnem k sebi in jo poljubljam, ves
neumen od veselja:

„Kedaj se poročiva, Filika?"

Čut odgovornosti za očetovstvo bržkone ni
ravno odločilen v teh trenotkih najveličastnejšega
vzhičenja; čut odgovornosti za obljubo pa je brez
dvoma daleč za ovinkom . . .

„Norček, ne budali!” — me udari Filika po

ustih.

A duša jej je skoprnela v novem upanju, v
preneverjetnem, prerazkošnem upanju . . .

„Staro škatljo boš poročil?”

„Ne spominjaj — nečistnice!"

Ob misli na govorice o Milikinem početju se
jej nada utrdi, v očeh jej zaiskri:

„Ti si resnično moj, ti sladki?”

V meni pa vstane prva slutnja odgovornosti,
ki sem si jo bil nakopal, in že se čutim vezanega
na obljubo:

„Tvoj sem, Filika, pred Bogom in ljudmi!
Govori — kedaj ?“

Ona je resna, vsa svečana v miru sreče:

„Ko me vprašaš vtretjič — prav tako iskreno —
ti odgovorim."

Jaz pa jo povaljam razigrano in požgečkam
veselo:

161

„Ti se braniš, ljubica? Na kakšnega princa
čakaš ?“

Ali se nisem malo oddahnil v tem veselju? —
Objame me vroče:

„Nič ne čakam, duša moja! Tudijtako si moj!
In princa dobim od tebe!“

Sramežljivo se zasmeje in me poljubi na za-
tilnik . . .

Zjutraj mi prinese Filika pošto na posteljo.

„Kje si jo dobila?"

»Videla sem tvoj naslov; pa sem rekla pismo¬
noši, da si tu — v zajutrkovalnici."

Hudomušen je njen smehljaj.

Ali ne bo več skrivala razmerja? — Sicer je
itak javna tajnost. . . Ampak: — korak od skritega
ljubimkanja do priznanega razmerja je za žensko
vendar velika žrtev! . . .

Njeni prsti pipkajo po pismu . . . Naslov je
pisan z žensko roko . ..

Ah, —čakaj, ti prevejanka! Radovednost te je
torej gnala? Ljubosumnost? — A že poznam pisavo;
tesnoba me objame . . . Filika prebere pečat na
znamki:

»Opatija! — od Tilike?"

V kuverti je razglednica z lepo morsko krajino.

»Pozdrav od tvojega — cigančeta! V najin
gozd se mnogokrat zasanjam — prav po cigansko.
Spomladi se zopet vidimo! Jaz bi se že zdaj peljala,
a tetka Verona ne pusti. V. p. o. t. T. !“

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

11

162

„Vroč poljub od tvoje Tilike! “ — bere Fili-
pina tiho. Nasloni se mi na ramo in se mi zagleda
toplo v oči:

„Tilika je angelj! Njej bi te pustila — samo

njej!“

Jaz pa sem otožen . . .

Naslovna stran razglednice je izpolnjena; brž¬
kone se je šele zadnji hip domislila, da ni za oči
na jedrski pošti.

Ubožica je izgubljena, neozdravljiva . . . Pove¬
dali so mi s popolno gotovostjo . . .

Filipina pritisne svoje lice k mojemu:

„Ti si dober človek, Arnošt! Zaradi Tilike
— verjamem nate!“

Hvaležno jo poljubim in skočim s postelje.
Samozadovoljnost me prešine. Vesel sem in dobre
volje. Vest mi je olajšana — kot šolarju, ki pride
prvikrat od izpovedi . . .

Odkrito se pogovarjam s Filipino, brez za¬
hrbtnosti in brez laži. Nobene sence ni med nama,
nič nezaupanja. Cisto je najino razmerje, vedri so
pogledi. Kot dva zakonca posedava na zofi in za
mizo, roke se nama lovijo, oči se vabijo . . . Nič
se ne skrivava pred deklo in pred vajencem ... V
zakonu ni greha, — kaj bi torej skrivala? —

Popoldne greva na izprehod. Za cilj sva si
izbrala Petka in ubereva jo kar po bližnjici čez
polje.

163

Ponekod je ajda že požeta, črno snopovje
leži na njivah. Tuintam so njive celo zorane, za
ozimino in praho. Polje je opustošeno, strnišča se
košatijo. Ovele solnčnice povešajo glave, težke in
zaspane; klaverno sanjarijo na golih steblih — o
novem klitju, ki čaka ploda? — o šavju, ki so ga
pobrale gospodinje? — Koruza je rumena, kot
oklestena — regimenti pred razpustom.

Lesovi žare v jesenskih barvah. Kričeče žolte
pege se izpreminjajo z rjavimi, bakrenimi, oranž¬
nimi, zelenimi in črnimi . . . Pestrobojnost vseokrog
— zadnji nakit prirode, otožen in sanjav, a še
zmirom vesel življenja in lepote . . .

Pri Petku dobiva doktorja Črnka z gospo
soprogo in otroci. Oba se naju razveselita odkrito¬
srčno kot odrešenikov. In tudi jaz pomislim hitro:
Glej, to bi bila družba zate, če vzameš Filipino!...
Kot da bi bil že sklenil, da jo resnično vzamem?!...

Dr. Črnko je celo osamljen v trgu. Tu je že
precejšnjo vrsto let. Ustvaril je bil narodno-napredno
stranko in pogorel z njo na vsej črti. Upal je bil,
da privabi v liberalni tabor večino Štajercijancev.
Pri volitvah za državni zbor jih je res precej volilo
z njim; glavni trop pa je le ostal zvest nemšku-
tarstvu. Da: — ko bi naprednjaki mahoma porazili
klerikalce in si obenem priborili moč in veljavo
tudi v deželnem dvorcu, potem bi šli ljudje za njimi;
dokler pa vidijo v vseh slovenskih bojih le upor,
brezupen in brezuspešen, ki ne omaja ni za las
nemškega gospodstva, — tako dolgo ostanejo že iz

11 *

oportunizma in koristolovstva pri hvaležnem štajer-
čijanstvu. Po volitvah, po sijajni zmagi kmečke zveze,
pastirjem slepo udane črede, — je naenkrat zmanj¬
kalo napredne stranke; ostal je poglavar in par pri¬
bočnikov, ki so pa tudi izgubili vero v stvar. Tvorili
so v trgu liberalno družbo, ki je bila pač družba,
ne pa stranka.

Dr. Črnko je izpremenil staro „bralno društvo"
v — „čitalnico“ in naročil „Narod“. Klerikalci so
izstopili; prenehalo je tudi družabno občevanje med
obema strujama.

Dr. Črnko je ustanovil „ Sokola V začetku
je pristopilo celo krdelce kmetiških fantov iz okolice;
danes životari komaj na papirju.

Dr. Črnko je imel vse polno misli. Vse bi bil
rad izvršil mahoma. „Sokol" n. pr. je bil tu čez noč.
A premišljenih načrtov ni imel. V pogovoru, nena¬
doma, kot razsvetljenje po svetem Duhu, mu je
vzniknila ideja; če ni bilo težkoč, se je lotil dela
in izpeljal stvar igraje. Pogoj je bil, da je šlo igraje.
Oviram se je uklonil brez ugovora.

Dr. Žižek se je šalil:

„ Gospod kolega spušča zopet rakete. Sveža
roba iz Kranjske. To je dobro, da se mu vse po¬
kvarijo. Malo prskne in zasmrdi — pa je nesreče
konec."

Dr. Žižek je bil realnejši politik. Kot Štajerec
je poznal razmere in ljudi in je zahteval zmernejše,
bolj skrite taktike. Pod drjem. Črnkom se je razvijal
boj prenaglo. Brez predpriprav, brez agitacije, brez

165

shodov, brez zaslombe v ljudstvu, brez zaupanja
med ljudstvom — naskakovati kar s topovi . . .
Dr. Črnko se ozira, če pride kdo pomagat; a pri¬
stašev od nikjer nikoder. Brez moštva je topniški
stotnik nevaren kot strašilo v prosu . . .

Dr. Žižek je bil proti ustanovitvi „Sokola“,
ker kraj resnično ni bil zrel za tako društvo. Bil je
proti radikalno-liberalnemu nastopu, dokler nimajo
ni trohice gospodarskega delovanja za seboj in je
blamaža neizogibna. Samo z uskoki iz nemškutar-
skega tabora računiti ni zanesljivo in je nemoralno.
A Žižek je bil takrat še koncipijent pri doktorju
Perku in ni prodrl s svojim glasom.

Dr. Žižek je bil proti izstopu iz klerikalnih
gospodarskih organizacij; Črnko je rogovilil, da so
jih- sami vrgli ven. Ustanovil je takoj napredno
posojilnico; ustanovil jo je tako, da bi imel zmirom
pri rokah denarno vrelo za potrebe svoje klijen-
tele. —

Ko je Žižek prevzel pisarno svojega šefa —
moža, ki se že leta in leta ni brigal zanjo in jo
prepuščal koncipijentu —, je takoj naskočil pozicije
Črnkove. Porazil ga je v čitalnici — dr. Črnko je
izstopil. Porazil ga je pri „Sokolu“ — dr. Črnko je
izstopil. Porazil ga je v posojilnici — Črnko je bil
prosil kredita za nesigurno stranko — dr. Črnko je
izstopil. — Žižek je bil navalil nanj z vso svojo
moško silo; za protivnika se je izkazalo, da je iz
plute. Žižek ga je bil precenjeval; hotel ga je bil
samo odriniti, pa ga je pobil do kraja.

166

Vrhutega se je zgodilo, da je v denarni krizi,
ki je nastopila, zvišala doktorju Crnku hranilnica na
Kranjskem, kjer je imel precejšen dolg, obrestno
mero za pol odstotka. Njegovemu ponosu se je
podkadilo, — odpovedal je posojilo in naznanil, da
ga vrne. Smola pa je rastla: potrkal je na vseh
straneh, denarja ni dobil. Prosil je celo pri kleri¬
kalni jedrski hranilnici, a tudi brez vspeha. — Švigne
mu ideja v glavo — po napevu „vi me piš’te, vi
me piš’te!“ — raketa sprasketa v oblake . . . pelje
se k Pokornigu — in tam dobi denarja, kolikor
hoče. Pogoji so ugodni, da ugodnejši ne morejo biti.
Obljubijo mu celo kredita za njegovo klijentelo. —
Zmagoslavno se vrne k Sv. Jedrti; niti ne zaveda
se prav izdajstva, ki ga je zagrešil . . .

Slovenski listi planejo po njem. —- On se
izgovarja s stisko, v katero je zabredel, ker so ga
bili domači zavodi pustili na cedilu; zagovarja se
celo s pretvezo, da bo izkoriščal nemški denar za
naše ljudstvo... in zatrjuje sveto, da se ni za nemško
uslugo na nobeno stran zavezal. . .

Odložiti mora načelništvo okrajnega odbora
narodnonapredne stranke ... in dr. Žižek zasede
zadnje njegovo javno dostojanstvo . . .

Pred nekaj meseci se sporeče konečno tudi
njegova gospa soproga z ženo Žižkovo . . . Zdaj
sta mahoma osamljena in odtrgana od družbe. Med
Nemce si ne upata, ali se sramujeta, klerikalne
družbe skoraj ni. Z veleposestnikom Klinarjem obču¬
jeta, za silo še tudi z Njivarjem in njegovo gospo.

‘ 167

Notar Kurbus bi se ju bržkone ne branil naravnost,
a njegova Lori se izogiblje družbe. —

Črnko je v najboljših letih, malo predebel, pre¬
kratke duške, svetlih lic in neprestano utripajočih
oči. Nervozen je do skrajnosti; naglih kretenj, ki
pa obtiče po navadi v sredi, nedovršene in ne¬
odločne.

Njegova gospa je vitka lepotica, skodranih las
in zdravordečih lic. Poredne so na njej samo oči,
ki jim je koketnost že prirojena. Drugače je solidna
ženka, vneta mati, ki ima opravka le z otroci. Go¬
vorice o flirtu z Njivarjem so bržčas brez podlage.
Skoraj je verjetnejše, da so bila takrat samo njemu
vstala upanja, ki pa so se izjalovila . . .

Takoj sem videl, da sva s Filipino neizmerno
dobrodošla. Tudi njima je vzklila misel: to bi bil
zopet košček družbe! — Človek naredi izlet in sede
v krčmo . . . Navajen je tako in pričakuje, da najde
družbo tam . . . Zdaj pa onadva: — vrišč otrok ju
mora še močneje opozarjati, kako sta zapuščena in
osamljena. . .

Filipina ima že deklico v naročju. Lepo, čvrsto
punčko, razposajeno in živahno kot brzonog žrebiček.

Gospa Julija naju ošine z mežikajočimi očmi;
hudomušno in prebrisano, da takoj zaslutim njeno
radovednost . . . Pošteno damo mora vendar za¬
skrbeti: Ali je vajino razmerje postavno in dovo¬
ljeno? — Sama hodiva in delava izlete: — Ali
je priznanje v tem? — Obče spoštovana tržanka

168

in trgovka Filipina Štraus se ne bo hotela izpo-
zabljati v grehoti?! —

»Gospodična ima rada otroke l“ — pravi
dr. Črnko.

Filikin pogled je blažen, hrepeneč . . .

»Kedaj gremo na gostovanje? V predpustu?
Ali že sedaj ?“

Jaz se namuznem in dvignem ramena:

»Morda že sedaj. Še ni določeno."

Filipina odkimava z glavo in se smeje po-
grkavajoče. Njen alt je za nijanso globlji in gor-
kejši:

»Hahaha. . . Saj še ne...  Bogve, kaj še
pride ..."

Onadva čestitata navdušeno in napivata.

S Filipino trčiva. Udan je njen pogled, hva¬
ležen, srečen; a vendar zatrjuje: Prost si, ljubček,
to priznanje te ne veže.

Meni pa je prijetno. Nimam občutka, da sem
se zavezal. Kot da nisem bil ravnokar razglasil
svoje zaročitve!? ... Ali si že tako napredoval v
falotstvu, Arnošt, da javno lažeš, javno varaš? —
Ali si se morda res privadil misli, da stopiš v zakon?
— Kdo bi ti verjel, kanalja?! —

Gospa Julija se zaprede s Filipino v pogovor
o otrocih in gospodinjstvu. Vtika se tudi krčmarica,
ki se ne naslanja več tako očitno na svojega mla¬
dega moža, a ga še vedno gleda z zaljubljeno
strastjo . . .

169

Dr. Črnko se zasuka na stolu proti meni:

„Za Kranjca je težko tu na Štajerskem. Jaz
razumem vaš položaj. Že zame so bile te razmere
nekaj groznega v začetku; kaj pa še za uradnika!
Če sem prišel v Ljubljani v krčmo in sem slišal
nemški pogovor... No — še zaslutil nisem, da je
to kaj abnormalnega. Sam sem sedel k mizi in sem
čebrnal po nemško. Tu pa . . . glejte! . ..“

Z nervozno kretnjo pokaže na sosednje omizje,
kjer sedi par kmečkih mož, najbrže zidarjev in te¬
sarjev, ki imajo majhne želarije in izvršujejo obrt
postransko, kakor je v navadi v teh goricah. Go¬
vore po domače, a se silijo neprestano z nemškimi
besedami in frazami.

„Na Kranjskem bi si mislil: kmet se pači, se
ponaša s tujim perjem; se zazdi, da je bil po svetu.
Tukaj . . . Mene to jezi, boli me. Kranjec je bahav,
naiven. Ponosen je, če se postavi z nemščino; a
je ob tem Slovenec, ponosen na svoje slovenstvo.
Štajercu je žal, da je Slovenec. Nemška beseda je v
njegovih ustih razodetje, sen paradiža, ki mu je zaprt.
Narodno zavest so mu umorile nemške oblastnije,
narodni ponos mu je zatrlo renegatstvo."

Roka mu zamahuje, kot da bi preganjala mu¬
šico. Pogled mu je nestalen, neprijetna misel je za
njim .. . slaba vest? ... Konečno je pregnal mušico:

„Če pridete tukaj v boljšo krčmo, v gosposko .
gostilno, pozdravite slovenski, naročite slovenski,
govorite slovenski, — vas gledajo kot veleizdajalca,
kot vohuna, ki je prišel morda razstrelit smodniš-

170

nico! Na Kranjskem je slovenski jezik enakopraven,
vsaj v javnem življenju enakopraven — o uradih
ne govorim, tam ni mnogo boljše nego tu! —, zato
vas nemški pogovor vaših kmetov ne jezi. Tukaj,
kjer je slovenski jezik zaničevan, preganjan in za¬
tiran na vsej črti, — tukaj bi te zaslepljence pobil
v ogorčenju!“

Njegov pogled k sosednji mizi je srdit in
divji; a glas mu je pridušen, da ga slišim komaj
jaz. — Dr. Črnko ni posebno bojevit vojščak za
pravice slovenskega jezika v uradih. Mogoče je bil
prva leta boljši; danes občuje n. pr. v davkariji prav
tako večinoma nemški kakor notar Kurbus. Vzroki
so pri njem skoraj gotovo isti ... In to narodno
ogorčenje se mi ne zdi posebno pristno.

„Saj ni čudno, da je tako. Od pamtiveka se
vsi tresejo pred Nemci. Kolena se jim šibe pred
gospodom eksekutorjem, ki se nemški dere in jih
slovenski samo zmerja. Kako neznanski je rešpekt
pred Loschniggom! Sodni svetnik ni nič v primeri
z njim. Advokat, notar, zdravnik, učitelj — to so
cestne fige pred gospodom kramarjem. Ker nas po¬
litična gosposka gleda od zgoraj doli; ker smatra
narodnostno delovanje za hujskarijo in izdajstvo;
ker pride na odločilno mesto samo Nemec, Slo¬
venec pa je podjarmljen hlapec. Loschnigg sme
paševati kakor hoče. Sme krasti in slepariti in po¬
narejati — glejte le volitve! — na vse pretege.
On je tu zaupnik nemškega gospodstva in torej —
sakrosankten! “

171

Z malo tresočimi se prsti nagne kupico in si
obriše usta, zasopel in razgret.

„Nič ni čudnega. Naravnost mističen je strah
med ljudstvom. Trepet in groza, če se le gane proti
Nemcem. Poznam ljudi, ki niso postali iz same
grabežljivosti in dobičkaželjnosti nemškutarji. Brez
posebnega povoda, po sugestiji ali po telepatiji —
tok je v zraku — po nalezljivosti, ali po bogve-
kakšnem skrivnostnem vplivu se porenegatijo. Nem-
škutarstvo je nobel, nemškutarstvo je moda.“

„Če pride Kranjec v te razmere. . . Moj Bog,
saj ste sami izkusili! . . . Človek gleda, gleda, ne
razume — čudi se, jezi se, —• zdivja, znori . . .
Domačini so potuhnjeni, zavratni, za plotom skri¬
vajo svoje narodnjaštvo. Vajeni so tem razmeram,
prilagodili so se tem razmeram, prilagodili so se
nemškutarski nadvladi. Nekateri celo izborno ribarijo
v kaluži. Rojeni so v prepričanju, da ni pomoči,
da je treba čakati in potrpeti. Zato pa torej ča¬
kajo . . . Nihče se ne gane. Mora jim leži na prsih,
odrevenelost in otrpnjenost v telesih..."

»Kranjec je drugačen. Uporen je in trmoglav,
dosleden in podjeten. A kdor se tu ne upogne,
kdor se ne potuhne, tega zlomijo. — Saj še morda
tudi učakate! — Že zato, ker ne verjamete, da bi
se res ne dalo ničesar narediti, vas zasovražijo slo¬
venski domačini. Optimizem ni dovoljen med rojaki,
ki so vajeni na čisto kultivirati obup. — Vi se iz¬
postavite — in se ozrete, če je kdo za vami . . .

172

Nihče. Škodoželjno vam privoščijo blamažo. — Zdaj
ste v blatu — Nemci vas potisnejo v močvirje . 11

Nervozna rdečica mu je nabrekla senca, oči
so se skalile. Dotakne se me s prsti — mrzli so,
trepetajoči —:

„Vi sami veste: — Prvo je — denar! Pri nas
je revščina, vse je odvisno od nemškega kredita.
— Jaz sam ... Saj ste slišali... in brali. . . Sami
so me prisilili. Kaj sem hotel drugega? Zdaj trobijo,
da sem nemškutar. . . vsa trobila trobijo . . .“

Solze mu blišče v očeh. Da jih zakrije, pije
hlastno.

„Bog mi je priča, če je trpela moja narodnost!
Saj se še izkaže ... Naj bo! Zdaj moram potrpeti...
Boste trčili z nemškutarjem? — Na zdravje, gospod
kontrolor ! 11

„Kaj pa vidva šepetata venomer ? 11  — se oglasi
gospa Julija.

Z obraza bere možu, da se je razburil in za¬
plete naju v skupen pogovor.

Filipina sluti moje simpatije s Črnkom in je
skrajno ljubezniva z njim. On je hvaležen; razigra
se in celo zapoje nazadnje. — Res se mi zdi, da
bi lepo vozili skupaj. —

Domov se vračamo že v temi. Jaz in dr. Črnko
spredaj, ženske in otroci zadaj.

Kot bi bila že poročena, hodiva vsak zase s
Filipino. S pogledi se pozdraviva in prijeten nama
je občutek, da sva sigurna drug drugega, tudi če

173

se ne drživa pod pazduho. — Če ni ničesar ne-
rodnejšega v zakonu, — kaj praviš, Arnošt? —
tedaj niti ni tako veliko zlo! . . .

Črnko se me oprime za komolec, tuintam se
me dotakne njegov trebušček.

„Ko sem prišel k Sv. Jederti, so mi bili risali
razmere popolnoma obupno. Vse nemškutarsko, vse
klerikalno. Ko sem se razgledal, sem si rekel: Saj
ni res, moj ljubi, tako obupno pa le ni! Vsa nemška
stavba se mi je zdela strašno rahla; treba jo je
malo stresti, pa se zruši. In da ni vse črno, so mi
bili priča Štajercijanci, ki so predvsem drugim proti-
farški. — Dolgo sem se držal rezervirano. Občeval
sem z vsemi, tudi z Nemci. Z župnikom sva se
celo pobratila . . . trgatev, vino, vesela prilika . . .
Potuhnil sem se torej! — Nekdaj pridem v mesto
k neki slavnosti. Kolega me predstavi doktorju
Vrhovcu, odličnemu prvaku. Ta me pogleda od
zgoraj doli, mi da roko, — pa se obrne proč in
nadaljuje razgovor s svojo družbo . . . Kaj naj to
pomeni? Ali je to le antipatija proti Kranjcu? —
Ha! — Pogovarjam se s prvakom druge vrste. Iz¬
prašuje me o razmerah mojega prejšnjega bivališča.
Moj naslednik — v majhnem kranjskem trgu — je
baje že z vsemi sprt. Jaz sem bil tam načelnik
okrajnega odbora narodno-napredne stranke. Vkljub
temu sem izhajal dobro — celo z duhovništvom.
Ko to povem prvaku, se mu hipoma obraz po¬
daljša, umolkne — in me v zadregi zapusti. — Kaj
je zopet to? — Hahaha ... Pri Sv. Jedrti sem se bil

174

pobratil z župnikom. Držal sem se nevtralno . . .
Potuhnil sem se bil . . . Torej se vendar ne smeš
potuhniti? Razkričali so me za klerikalca . . . Hahaha
-— dobro, gospodje! Dr. Črnko zna tudi drugače.
Ustanovim napredno stranko, se vržem v boj . . .
Poraz! . . . Tudi to ni bilo prav. Saj poznate zgo¬
dovino! — Vse je narobe, kar storiš. Storiti namreč
ne smeš ničesar! Zabavljati smeš, jeziti se, kričati,
če te slišijo samo pristaši in če greš samo nad
klerikalce . . . Storiti ne smeš ničesar! Čakati moraš,
kakor drugi. Niti izpostavljati se ne smeš preveč;
že zato ne, da 'ne vzbudiš zavisti kakega prvaka.
Edino potrebno je: pokloni se prvaku in potihem
mu povej, da čakaš z njim!“

Dr. Črnko prasne v prešeren smeh, ki pa ne¬
nadoma izzveni v bridkost in resignacijo. •— Dolgo
hodiva molče. Konečno se oglasi zopet.

„Zdaj bodo volitve. Žižkov ugovor bo za¬
vrnjen. Brez pardona! Za nas je slabo. Vspeh po¬
polnoma izključen."

Ustavi se in me pogleda z utripajočimi očmi.
Navzlic temi razločim njegove spačene poteze.

„A jaz stavim z vami: Slovenci pojdemo
volit!"

„Čemu?“'— se ustrašim malo. Upal sem že,
da mi bo prizanešena neprilika.

„Moj gospod kolega me mora preizkusiti, če
se res nisem nič zavezal Pokornigu!"

Gledam ga vprašujoče... on pa stopa zopet

dalje.

175

»Jaz pojdem volit. Te preizkušnje se ne bojim.
— Ha! Jaz vam povem, gospod kontrolor: — Če
postane Kranjec na Štajerskem nemškutar, je to za¬
doščenje za domačine, da si obliznejo vse prste!
Jaz jim te zabave ne napravim."

A tako mi je, kot da ga navdaja vseeno tes¬
noba: Kaj, če pride vendar do volitev in bo šlo
samo za en glas? — In tudi mene zgrabi ta tes¬
noba . . .

Filipina mi ovije roki krog tilnika in pravi
blaženo:

„Ali se nisi spomnil? Na binkoštni ponedeljek
sva bila tudi pri Petku."

„Na binkoštni ponedeljek?"

»Danes si razglasil najino zaročitev. Saj ne
velja razglas, jaz ga ne priznam; ampak — da si
storil ravno zopet pri Petku? .. . Natančno zopet
pri Petku?..."

„Kaj je bilo takrat?" — Ne morem se spomniti.

■ „Ah ... Moški ste resnično . .. Vidiš, kako je
prav, da se ti upiram in da odlašam? — Ravno
tako pozabiš današnji dan in ta razglas!"

Nenadoma se spomnim: takrat sem jej bil
razodel ljubezen. Ah, kako je bila še plitka ta
ljubezen!

In je danes globlja, Arnošt? — Vrag vedi;
tako mi je, da bi se res poročil! . ..

»Današnjega ne pozabim, ljubica."

Pritisnem jo k sebi in jo poljubim:

176

»Sedaj mi odgovori, kedaj! Sedaj te vprašam
vdrugič!“

Ona se mi izmuzne in se zavrti na peti:

„Ah . . . Ne, ne, ne, ne, ne...  Danes ne velja.
Popolnoma odkritosrčno mora biti. To je skoraj,
kot da se čutiš dolžnega . . .“

Jaz jo vjamem razigrano:

»Und bist du nicht willig,
so brauch’ ich Gewalt!«

A vprašanje to pot ni veljalo.

XVII.

Tistega večera je bil pri Seljaku zopet bakanal.
Milika je rajala in popivala do onemoglosti; a bila
je okrutna proti vsem laskačem, vsiljivce je odbi¬
jala s srdito brezobzirnostjo.

„ Omamljala se je. Lahko si zadovoljen!“ —
mi razlaga dr. Rupnik malo nevoščljivo. Prsti se
mu tresejo: pač se je bil tudi sam dobršno omamljal!
— „Seljak me je vrgel po stopnjicah doli. S krčma¬
rico sta jo spremila do sobe — ali do postelje, kaj
jaz vem . . . Tudi jaz bi bil rad pomagal. “

Pa se zasmeje nenadoma in si otare svoje
zasolzeno oko:

„Zjutraj sem si mislil, da ga udarim — z
bojkotom. Hahaha . . . Hudiča boš udaril: — edina
krčma, edina družba! Pozabi, joger! Napravi, da se
ničesar ne spominjaš! Pijanost je pijanost/

Ko se mu poleže prskajoči smeh, se usekne
bučno in pljune v robec:

»Akademična čast. . . piši ti Kranjca pokonci!
Koleno mi je malo obtolčeno . . . vsemu se privadi
človek. — Saj te ne zavidam, brate, — si prene¬
umen!" — in zopet prskne v smeh. „Ampak to ti

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 12

178

svetujem: — Filiko nekam spravi, dokler je ona
tu!“ —

Tako hudo pa le ni bilo. Narobe: Milika je
bila kakor izpremenjena. Maloglasna in pohlevna je
sedela pri obedu, pri večerji. Zbadljivost jo je minila,
za dovtip je izgubila smisel. Če sem se oglasil, se
je zdrznila. Strahoma me je ošinila s pogledom,
polnim kesa, polnim prošnje. Nazadnje me je celo
ogovorila — zardelih lic, povešenih oči. Ustna so
jej trepetala od bojazni, da jej ne odgovorim. A
potem — na njen hvaležni in roteči pogled — me
je izpreletelo sladko po telesu . . .

Ko se v soboto dvignem od obeda, plane
Milika nenadno, kot bi se bila spomnila na nekaj
silno nujnega, in teče ven. V veži je zdajci poleg
mene; glas jej je razburjen, kakor zlomljen od pri¬
držanih solz:

»Prideš po uradu?"

Samo za trenotek me objame vonj njenih las
in njene kože; toplo in prožno se pritisnejo njene
grudi k mojim prsim . . .

»Pridem."

Iz gostilniče prihaja nekdo . . . Milika mi stisne
roko in se mi nasmehne pol neverno, pol veselo:

»Gotovo pridi!" — pa zbeži po stopnjicah v
svojo sobo. —

— Zvečer je buknila nevihta . . . greh je vrgel
svojo zanjko in me vjel . . .

Vsa v solzah mi je priznala zablodo z Brat¬
kom ... v pijanosti ... v obupu ... A dobro mi je

179

delo, da so se izkazale vse druge govorice za obre¬
kovanje.

Nevera z Bratkom me ni zadela. Bil je nado¬
mestilo, strup kot mamilo, maščevanje, — samo¬
mor . . . Mene je objela v njem. Izneverila se je s
telesom, z duhom je ostala zvesta.

Natihem sem bil celo vesel prevare. — V grehu
ni globljih čustev. Greh ne korenini v duši. Greh je
površnost, lahkoumnost, razbrzdanost in zabava.
Greh ni ljubezen. — Greha sem iskal pri Miliki.
Ko bi pa hotela stvar poglobiti, ko bi hotela videti
ljubezen v grehu, — potem mi pride Bratko na
pomoč: Kaj, gospodična? S takim madežem bi sta¬
vili zahteve? . . .

Moški smo kanalje ... In ti si med najhujšimi,
Arnošt! —

Tudi v nedeljo sem ostal pri Miliki. Ostala
sva kar v sobi. Ona bi se sramovala v družbi, jaz
bi bil v zadregi . . . Natakarica me je opozorila na
hodniku, da je krčmar ves divji od togote .. . vse
se zgleduje nad pohujšanjem . . .

— Morala je res oditi. Toliko, da je niso
brcnili čez prag. Po blatu je capljala nazaj k
Ambrožu .. . Jaz sem obljubil, da pridem vsako
soboto ali nedeljo k njej . ..

Tako je Filika zopet pogorela. Dr. Črnko je bil
razglasil najino zaročitev. Rupnik mi je bil očital
neodkritosrčnost, ker sem mu lagal . . . Jaz pa sem

12 *

180

iznova- vse utajil in se zgražal nad smešnostjo
podtikanja.

Zoperna mi je bila misel na ženitev, da sem
bržkone že zaradi te misli toliko rajši podlegel
Miliki . . .

Uboga Filika! — Torej sem zopet gledal v
drugo stran, ko sem hodil mimo njene hiše. Ali je
tudi to izdajstvo ne izmodri? Ali je tudi ta brez¬
vestnost ne odpahne od odurneža? — od tebe za¬
peljivca in skrunilca, Arnošt? —

Ob sobotah po uradu sem jo udaril po navadi
k Sv. Ambrožu. Jesen je bila mokra, blato neusmi¬
ljeno. Prvikrat so mi obtičali galoši v njem. Izgubil
sem jih spotoma; a ni mi bilo žal zanje, saj so le
ovira ob žilavosti razmočene in stokrat zgnečene
ilovnate zemlje. Kot bi hodil po nastlanih popastih
cmokih. Nad gležnje, tudi do kolen se vdere noga;
blato jo objame in se prilepi k njej kot tisoč ustnic
sesajočega polipa. Voda stoji po luknjah, odtiskih
kopit in nog, pa ne odteče in zemlja je ne posrka,
ker je ilovica mastna in neprodirna kakor surovo
maslo. Pijanec vojzne v blatu, vozovi vojznejo pod
klanci — kolesa nabita z blatom, da ni videti ne
osi, ne prečk.

Kako velika je ljubezen, Arnošt, ki te žene
po taki poti k Sv. Ambrožu! — O, velika! A še
večja je malovrednost, ki te nosi tja . . .

Drugače sem se oglašal večkrat pri gospodar¬
jevih. Belna me je vabil vztrajno, niti Milikin škandal

181

ga ni iztreznil. Imel je menda fiksno idejo, da
me mora vjeti za svojo hčerko.

Ker me klavir in petje nista zvabila, si je iz¬
mislil nekaj drugega: — spiritistične večere.

Nekdaj je že bila njegova hiša znana zaradi
teh večerov; takrat jih je prirejala — gospa. Lju¬
bimkala je z nekim sodnim adjunktom; spiritizem
jima je pripravil nebroj sestankov. Vedno je bilo
treba kaj določiti, kaj vprašati, kaj preskrbeti;
adjunkt je bil voditelj, Berta medij.

Miza se je dvigala in skakala, smejala se, jo¬
kala, plesala in odgovarjala. Tolklo in pokalo je v
lesu; noga je udarjala in po številu udarcev so se¬
stavljali črke, besede, stavke . . . Duhovi so se po¬
javljali kot dvomljive sence, nevidne roke so se
dotikale udeležencev, skrivnostne sapice so popiha-
vale in pošumevale . . .

Berta je bila oddelila v kotu sobe s črnim
zagrinjalom poseben kabinet, kakoršen je v navadi
pri strokovnjaških sejah. Kot medij je ležala večkrat
tam na otomani, da se je lažje pogreznila v naj¬
globlje transe - spanje, kadar je hotela izzvati kak
važnejši pojav duhov, ali duha v osebi. Njen mož
je moral spremljati dogodke tiho in pobožno z
igranjem na klavir, — a prikazni navadno ni bilo
nobenih.

Nekoč pa je nekdo odgrnil zastor in prižgal
bengalično užigalico . . . Videli so kar dva fan¬
toma v kabinetu, dobro materializirana, kakor živa;
a njiju položaj — ni bil prav nič spiritualen . . .

182

Takrat so prenehali večeri. —

Zdaj pa se je zmislil nanje — mož. Zaslutil
je njih pripravnost za lovišče na ženine. Berto je imel
na sumu zaradi mene; računil je, da se izda pri
kakej priliki. Obenem se maščuje preimenitno, če
priklene ljubčka na njeno lastno hčer. Da na ta
način poniža hčerko, tega ne uvidi moška beštija,
razžaljena v najsvetejšem — v spolnosti. —

A do resne seje tako kmalu ni prišlo, če je
Belna še toliko pridigal in se jezil. Kakor hitro je
priškrnil luč, je že začelo ščipanje in draženje. Tu
je zacvilil ženski glas, tam je lopnila po hrbtu
bunka. Belna pa je hitel prižigat z inkvizitorskimi
pogledi na hčer in ženo, če nista tudi onidve med
grešniki.

Družba je bila mlada in vesela. Najstarejši je
bil nadučitelj Volčič s svojo jedro ženko Haniko,
ki jej je dvoril dr. Rupnik. Ta je dvoril, mož —
samozadovoljen dobrodušnež — pa je ljubkoval in
ščipal. Prva je ponavadi zavreščala ona. Zaljubljeno
se je tiščala moža in mu grozila s prisrčno ljub¬
kostjo naivke v gledališču. Rada je poslušala poklone;
a držala se je, kot da jih sliši od soproga. In on
je bil zadovoljen s tem. Flegmatično se je muzal
in bil celo hvaležen drastečemu čestilcu.

Največkrat se oglasi usnjarjeva črnolasa Nanika,
edina Melina prijateljica. Kratkokrila goska se zdrzne
in zavrisne že ob najnedolžnejšem gibljaju svojega
soseda. In ta — mlad sodni poduradnik — mora
slutiti njene srčne želje, sanjajoče o fantovskih pri-

183

jemih, pa se potrudi, kolikor mu dovoljujeta mrak
in dostojnost.

Mela sama je resna in nedostopna. Stiska se
v svoj šal, kot bi jo zeblo. Noge ima prekrižane,
da se jej svetijo čeveljci izpod krila in je videti
njene tenke gležnje. Dela se kolikor mogoče ozko

— ena sama vitka, zapeljivo valujoča črta sedi na
stolu — da je že to držanje samo opomin: —
Roke proč! Le z očmi me lahko uživaš!

Jaz sedim med njo in Belno, ki mi nepre¬
stano stiska roko in se z vsem razlaganjem še-
petaje obrača izrecno name.

Berta mi sedi nasproti, čemerno in dolgočasno,
oči uprte v prazen prostor med menoj in Melo.
Brez dvoma bi poskočila in razgnala sejo, ko bi se
količkaj sumljivo nagnil k njenej hčeri.

Navzoč je bil navadno tudi Bratko in učite¬
ljica Vrečko ter Žižkov pisač Koren, ki je bil do
norosti zaljubljen v Melo. Zato je moral sedeti na
drugej strani poleg gospodinje. A njega oči so
oboževale kot zamaknjene boginjo njegovih rajsko-
lepih sanj. Imel je velike, rjave, črno obrobljene oči,
golobrada, temnopolta lica, tenke brčice in dolge
črne kodre, široka pleča na visokem, vitkem stasu

— fant od fare, celo za gospodično Melo. Bil je iz¬
ključen iz gimnazije — iz sedme menda — radi
nekih političnih demonstracij in se je skrivaj pri¬
pravljal za maturo.

Družba je bila mlada in vesela. Do spiritizma
po navadi ni prišlo. Belna se je prepiral in jezil,

184

rotil in prosil; nazadnje pa je moral le priznati, da
razpoloženje ni ugodno manifestacijam duhov in
seja je bila preložena.

Hudomušni Volčič je planil kakor na komando
h klavirju in zaigral mazurko. Dr. Rupnik je zaplesal
z njegovo Haniko okoli mize. Sodni poduradnik se
je polastil svoje kratkokrile Nanike in jo vrtel tam
v kotu smešno in surovo, da je cvilila in vreščala
in se ga otepala, a izdajala vseeno zadoščenje s
svojim otroško kljubovalnim smehom. Koren se je
postavil onkraj mize in buljil v Melo proseče in
moleče, dokler ga ni sunila Berta proti njej in se
jej namrdnila, češ: zapleši malo z njim; saj vidiš,
kako ti omedleva! Belna je grdo pogledal in ga
podil z očmi; nekoč me tleskne po rami:

„ Zakaj pa vi ne plešete, štor štorasti?"

A jaz sem videl, da Meli ni do mene. Če
sem stopil k njej, se je zdrznila; kot da se mora
šiloma premagovati, da ne odskoči. Z materjo je
bila precej osorna, odkar je spoznala njeno stanje.
Berta je povešala oči pred hčerko, ki jo je šibala s
pogledi nemega očitanja. Smešno je bilo to ogor¬
čenje in to obrnjeno razmerje, kot da je Berta ne¬
poslušna hči in Mela stroga mati ... Z očetom pa
je bila neverjetno dobra in prisrčna. Prej se je
cmerila, če je igral in pil; zdaj mu je odpuščala
slabosti, celo podpirala ga je v sitnarenju pedant-
skega tirana. Potegnila je zmirom z njim v pre¬
pirih z Berto in mnogokrat se je privila k njemu
in ga milovala tolažeče. Edino to jej ni ugajalo, da

185

jo je silil z menoj. Ko se je obrnil nekdaj k meni,
se je namrdnila in se sunkoma odluščila od njega:

„Ah, papica, v našej družbi mora biti strašen
grešnik, da ni nobene sreče s spiritizmom 1“

Zasuče se na peti pa se ustavi zamišljena, prst
ob nosu, s pogledom na Korena:

„ Naj večji grešnik naj se sam izključi za par
večerov, pa bomo videli!. .

Koren zardi prestrašen in iztegne plaho svoji

roki:

„Jaz . . . jaz . .

Mela pa se zavrti nestrpno, tudi njena lica so
zardela:

„Ah — ne vi! Vi niste grešnik . .

In vsa družba v smeh.

Melina zadrega je zelo mikavna. Zapazil sem
že prej, da jej ugaja — fant od fare. Če je šetala
po kratkem plesu ob njegovi roki tistih par korakov
mimo mize gor in dol, jej je zdajpazdaj ušel pogled
v zrcalo, rame so se jej zleknile . . . študirala je
vtisk, ki ga dela v paru s spremljevalcem . . .

„Pa ravno ta bo grešnik!" — se oglasi Belna
strogo in pokaže s prstom, kot da ga je že kar do¬
ločil: ti si izključen!

„Ah ne, papaček! Gospod Koren ni grešnik...“

Mela sede h klavirju in zaigra v zadregi; a
takoj jo prekine Volčič, ki se zasmeje:

„Mar sem jaz grešnik?"

Meja se prestraši in zardi še bolj:

„Ah ne . . .“

186

»Mar jaz?“ — se smeje tudi nadučiteljeva gospa.

„Mar jaz?“ — zahihiče Nanika.

„Mar jaz?“ — odmeva nizko sodni poduradnik.

„Sem pa jazl“ — se oglasi Berta nepričako¬
vano s tako srditim glasom, da jo vsi začudeni po¬
gledajo. „Hahaha . . .“ — Smeh se jej izjalovi in
skoraj bridko dovrši: »Prihodnjič vas pustim, da
boste sami ..."

Mela plane k njej in se je oklene krog vratu,
zdajci vsa v solzah:

»Mamika, odpusti! Ne, ne, ne, — saj nisem
mislila . . .“ — Pa se vzdigne zopet, resna in malo
jezna: »Neumnost! Takšna neumnost! Kar tako sem
rekla . . . Kaj je treba?!“ — Namrdne se Korenu:
„. . . ker ne razumete nobene šale!"

Zaničljivo zmiglje s pleči in prisede k učiteljici
Vrečkovi:

»Takšni otroci smo, kaj ne?“

»Res je!“ — se smeje ta prisrčno.

Bratko pa povdari z brezpotrebno važnostjo in
pogleda Melo:

»A tudi grešniki so res!“

Belna je bil zazijal, ko je skočila Mela k ma¬
teri; a ko se je namrdnila Korenu, se mu je zopet
zjasnilo lice.

»Torej je vendar on . . .“ — pokaže iznova s
prstom.

»Ah, papaček ..."  — ga prekine hitro hčerka.
»Ali res ne smem napraviti dovtipa ?“

187

Njen pogled se vjame z mojim, ustnice se jej
krive bolestno . . . Prezir in stud je v teh očeh, ki
mi kriče preteče:

Ti si grešnik, hudodelec! Izgini iz poštene
družbe! —

Kako je zvedela, nesrečnica? — Ozrem se na
Berto ... Ta se namrdne škodoželjno in pogleda
proč, kot bi je ne brigalo, če hčerka ve za njene
grehe ali ne . . .

Razen mene in Korena je samo še dr. Rupnik
precej v zadregi. Radovedno ogleduje Melo in njeno
mater in očeta; stvar mu je nejasna, rad bi razvozlal
uganko ... a grešnik ima obenem slabo vest . . .
Ni morda merjen nanj dovtip? . . .

Jaz se mu nasmejem, češ: Pojdiva, prijatelj!

Družba se odpravlja.

Belna me še ustavi v veži. Ne gre na pivo.
Heroično se je odrekel za nocoj kartam in pijači:
Mela ga je ganila . . .

Na svojo ženo namigava:

„Bila je nekdaj dober medij; pa to izpuhti, vse
nekam izpuhti. . . Lahko bi jo pogrešali . . . Mela
mislim . . . Melica! . . .“

Slutil je kanalja, morda je vedel, da sva imela
nekaj z Berto; a videl je bržčas tudi, da sem jo za¬
pustil ... In bil mi je hvaležen, beštija . . .

— Ponoči se nenadoma vzbudim. Na prsih mi
leži topla roka, na ušesa mi bije celo od blizu Bertin
glas, rezek in odločen, brez vsega ginjenja, kakor
bi dajal povelja:

188

„Mela je našla neko pismo, ki sem ti ga bila
dala v miznico; morala me je opazovati ... Ti ga
nisi bral . . . Zdaj je že vseeno . .. Moj mož ima
načrt, da Melo omoži s teboj. Ne hodi k sejam!
In če ti le na da miru, pridi samo tupatam! — Nikar
se ne približaj Meli! Ona te itak zaničuje . . . kakor
jaz . . . Če pa kaj poskusiš — Bog mi je priča! —
pomnil boš ...“

Glas je utihnil, topla roka je izginila. . .

Vzdignem se v postelji. Toliko, da razločim
stvari po sobi . . . Nikjer nikogar. . .

Prijatelj, zaklenil nisi!

Stopim k vratom in obrnem ključ, da zadoni
po hiši.

Proklete babe! — Vendar me spreleti po hrbtu
kakor strah in slutnja ... In v spanju navale name
vse moje ljubice, nove in stare, žive in mrtve . . .
Duhovi vstajajo . . . hudiči škilijo izza ovinkov . . .
Komedije pod loncem je preveč, gneča prevelika. . .
Trresk . . . Vse se razprši . . . Samo eno imam v na¬
ročju . . . Tiliko! — Ti moja ljuba!...

Pomirjen se vzbudim . . . Katero sem imel v
naročju? — Tiliko? — Ni bila Filika? — Lasje so
bili črni ... Ali so bili zlati?. . .

Za volitve je slabo kazalo.

Deputacija je bila pri glavarju. Pl. Schwarz je
bil zelo prijazen; delil je smodke in se topil v slad¬
kosti. Odgovarjal pa je po ovinkih in zagotavljal
diplomatično:

189

„Že naredimo po pravici."

Vsi so ga poznali kot zvitorepca in zagrize¬
nega Nemca. Ko je imel prvikrat uradni dan pri
Sv. Jedrti, je poleg Nemcev obiskal tudi vse odlič¬
nejše Slovence. Poudarjal je svojo nepristranost in
pravicoljubnost in jih prosil, naj ga podpirajo v koč¬
ljivih poslih političnih vprašanj. Z osebnim znanjem
in prisrčnim občevanjem si jih je zavezal in se za¬
varoval, da bi ga kdaj kdo nadlegoval s slovenščino.
Čeprav ga odposlanci v oficijalnem delu nagovore
slovenski, potegne takoj cigarnico in stopi med
može, da jih prijateljsko zapelje v nemščino. Tak
birokrat je imeniten psiholog. Računajoč z našo
hlapčevsko uslužnostjo, ki se cedi hvaležnosti, če
se poniža mogočnjak do naših rok, si je znal omo¬
gočiti uradovanje med popolnoma slovenskim ljud¬
stvom, čeprav bi s svojo rudimentarno slovenščino
komaj kuharici dopovedal, kaj naj prinese s trga.

V boju za javnost nemške šole jedrške se je
bil s strastjo zavzel za Nemce. Pričakoval je, da
reši narodnostni boj na Spodnjem Štajerskem — s
svojimi smodkami in svojim priliznjenim smehljajem.
Drugače je ni dobiti rešitve od glavarstva, če bi
bila stvar še tako nujna. Takrat je šlo z neznansko
hitrico. Bombardiral je župane z dopisi in pozivi.
Skliceval je skupščine občinskih predstojništev in pre¬
govarjal na vse mile božje, naj prevzamejo na svoje
rame še to breme — vzdrževanje ponemčevalnice.

A zgodil se je čudež: dosegel ni ničesar. Celo
nemškutarski predstojniki so glasovali proti. Denar

190

je le denar, žrtev je žrtev. In — zakaj so pa nem¬
škutarji? ... Da bi jih to še kaj veljalo? — Narobe:
nemškutarji so zato, da kaj dobe! Naj le plačujeta
Siidmarka in nemški Schulverein, zato sta tu! —

„Zaradi ljubega miru!“ — je tarnal gospod
glavar ...

Mir bi moral plačati zmirom le Slovenec. Po¬
trpi, duša, saj vidiš, kakšen je nasprotnik! Naj se
užene, — bo že boljše! — O, saj bo boljše, če
nas enkrat užene! Mir bo, mir grobov in smrti. . .

Ko se ni posrečilo, si je glavar izmislil drugo:
-— Nemških najdenčkov si je naročil dva vagona in
jih nastanil pri Sv. Jedrti in v okolici; ti so izpo¬
polnili potrebno število všolanih otrok in pripomogli
do pravice javnosti vsaj za en razred. Bila je javna
tajnost, da je idejo sprožil sam gospod glavar v
prvi jezi nad trdovratnostjo slovenskih občin . . .

Razumljivo je, da je imel glavar tudi pri se¬
stavi imenika za jedrške volitve že svoje prste vmes.
Samo z njegovim dovoljenjem — in s pomočjo
njemu podrejenih davčnih uradnikov — je mogel
Loschnigg zreklamirati fakina Mischitscha iz tretjega
kar v prvi razred.

In zdaj se pritožujejo pri njem Slovenci in
zahtevajo pravice ... morda se je celo nadejajo . , .

Dr. Žižek je razlagal:

„Smodke ima dobre; te mu odpustim. Naj bo
sladak, če hoče; naj se hlini in pretvarja, to je
njegovo rokodelstvo! Vsak diplomat mora biti več
ali manj igralec. Ampak: — ta nesramnost, s ka-

191

tero se napravi gluhega, če se hoče izogniti odgo¬
voru! — Jaz sem imel posebej z njim opraviti. . .
Ko sva končala, ga spomnim malo pikro: ,Gospod
glavar! Ko ste se predstavljali pri nas, ste nas prosili,
naj vas podpiramo pri vzdrževanju narodnostnega
miru. Trdili ste, da boste nepristranski . .— Komaj
je ovohal, kam pes taco moli, — je že poskočil z
zvito hudomušnostjo: ,Gospod doktor, vi ste znan
jurist. Kako bi vi razsodili. . . Ravno zdaj je v
listih . . . Zdravnik je nasvetoval bolniku operacijo
kot edino rešilno sredstvo. Bolnik je bil pripravljen;

— pa pride neki prijatelj in ga pregovori. Bolnik
umre. Zdravnik ovadi prijatelja, državni pravdnik ga
obtoži, sodnik ga res — obsodi. Kaj pravite? 1  —

— Jaz sem si mislil: kujon bi mi rad ušel; čakaj, te
že še primem za ušesa! — Ko sva slučaj prerešetala,
ga vprašam kar naravnost: ,Gospod glavar, kako pa
mislite — juridično! — o Mischitschevem slučaju?
Jedrške volitve!' — A nesnaga se mi zopet iz¬
muzne ... S tisto staro uganko mi pride kakor šo¬
larju: ,Nekdo je nenadoma umrl in leži na zofi.
Pa pridrvi njegov sovražnik v sobo z namenom, da
ga umori. Ne zapazi, da ima mrtveca pred seboj
in ga zabode v prsi. Ali je njegov zločin umor?'

— Med razgovorom vstane, se opravičuje, govoriči
in me zmanevrira ven. Ali zunaj — ko si je že v
mislih mel roke, da se me je otresel — ga zgrabim
še enkrat nenadoma, kot da bi ga popadel za
ovratnik: ,Boste ugodili pritožbi?' — Čaj, kanalja!

— Kar zajecljal je in zardel: ,Preštudiram! To še

192

preštudiram! Saj še ne poznam!‘ — ,Kaj bi ne
poznali!? Saj ste jim celo pomagali! 1  — Malo pre¬
bledi in si ogleduje nohte, resno: ,Že naredimo po
pravici! 1  — ,Je pravica zmirom z Nemci? 1  — Pa
me pogleda zlobno: konservativnost je princip
države! Status quo, saj veste! 1  — in izgine hitro
skozi vrata. 11

»Status quo? — Božansko! Kakor na Bal¬
kanu! 11  — pravi notar Kurbus.

»Srno že pogoreli! 11  — zapoje poštar.

„1 seveda! Vislice so samo malo odgodene! 11

— zamahne Žižek obupano. „Po volitvah se lahko
pritožimo na ministrstvo. 11

„. . . in čakamo na rešitev kot na sodnji dan! 11

— konča notar.

Sredi novembra prideva nekdaj z Rupnikom
v gostilnico pred trgom. Pridušeno je čuti petje
skozi vrata:

»Pozdravljen, preljubi moj zet,
zet, zet...

če si prišel to grbasto vzet,
zet, zet...

Tla so namazana,
godba je ukazana;
hejhej, hejhej,
kaj bo pa zdej ?«

Rupnik je spoznal glas svojega šefa.

„Oho, ti so že doma ... in veseli! 11

Dr. Črnko je bil z župnikom in veleposestnikom
Klinarjem v svojem vinogradu. — Večkrat je že bil

193

vabil tudi mene; ampak: ob nedeljah nisem hotel,
med tednom nisem mogel. Ko še nisem bil zapadel
Miliki, sva bila s Filipino že celo domenjena, da
greva k Črnku na branje. No: nevihta je vse zme¬
šala . . . Tudi pomočniški Ferenc me je bil vabil
na trgatev, ko me je nekdaj srečal pri Sv. Jedrti. A
njegova kraljična se mi je zdela preveč kislo grozdje,
da bi zamudil radi nje sladkost peklensko pri Am¬
brožu . . .

Dr. Črnko naju pozdravlja šumno, bleščečih
lic, zaripljenih oči, malo ginjen, malo vinjen:

„Le k nam prisedita, v to črno družbo!"

„Oho, oho, le nase kaži, pijanec! Midva z
gospodom Klinarjem sva bela kot golobčka!" —
protestira veseli župnik, mladostno elegantne zu¬
nanjosti.

Orjaški Klinar pa dvigne pest, krožeč z de¬
belimi očmi:

„Kaj, hudiča? Naj le zabavlja! Pje, s tvojim
vinom sva si jih okrepčala, da te premikastiva!"

„Saj sem jaz tudi črn," — se smeje Črnko,
„z imenom vred. Ali kaj sem pravzaprav?" — se
obrne k svojemu koncipijentu. „Kaj pravi moj pri¬
jatelj dr. Žižek? Sem že nemškutar ali sem šele kle¬
rikalec?"

„Nič klerikalec. Mi nismo klerikalci!" — ren¬
tači Klinar.

Ivan pa jih ogleduje resno, vse tri povrsti, ter
se zasuče z imenitno kretnjo k meni in krčmarju:

»Slovenska bol!“

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

13

194

»Vidiš, zgage?“ — se zasmeje župnik. »Daj
mu piti! Žejen je.“

In Rupnik prasne v smeh:

»Torej dajte, da vas dohitim!“

Šef njegov pa je dobil idejo:

»Slišite, gospodje! Ta-le bi bila pametna: —
Vlada nas zatira, ker smo Slovenci. Recimo, da smo
Nemci, pa bo vse drugače! — Ali ne? — Zakaj
ne? — Ceste in železnice nam bodo zidali; de¬
narja bo rosilo; Lahe nam bodo vrgli: — Hop!
Tujih imate, nate! Le pohrustajte te kacelmaherje! —
Ali ne? — Zakaj ne? — Hliniti se moramo. Skrivno
zvezo si osnujemo ... Na rokah nas bodo nosili...“
»Kakor Štajercijance! 11

»Kakor Štajercijance; samo: — mi jih pre¬
varamo!"

»Kaj pa šole in uradi?"

»Mi rečemo, da smo Nemci; ker pa je ljud¬
stvu nemščina neznana, morajo biti šole in uradi
še slovenski. — Ali ne? — Zakaj ne? — Ali niste
čitali o tistem bogatašu, ki je umrl v Pragi? Vse
je mislilo, da je Nemec; on pa svoje milijone —
Čehom! Nemci so mu jih znosili; on pa — Čehom!“
O, ti nesrečni doktor Črnko, kam sanja tvoja
duša? — Ali si res že tako zelo pogreznjen v rene-
gatstvo, da iščeš izgovorov — za vsako ceno? —
Rupnik se nagne intimno k njemu in ga vpraša
malo zaničljivo:

»Kaj pa bi potem napravili — z našimi vo¬
litvami?"

195

Črnku se bolestno spači obraz:

„Kakšno korist imamo od njih?“

„Nobene!“ — odloči kratko Klinar. „Tudi če
zmagamo Slovenci, — nobene!"

Osoren je njegov pogled na Ivana.

Župnik pa se začudi dobrodušno:

„Nobene? Če zmagamo Slovenci?"

„Nobene, pravim! Mi — nobene! Še večji
boji bodo. Liberalcem pomagamo na konja. Zdaj
jih ni, potem pa bodo."

„ Saj ne gremo v boj kot liberalci in ne kot
klerikalci, temveč kot Slovenci!" — pravi župnik.

„L,arifari. V trgu je onih več, pje! Čegav pa
bo župan?"

„Enkrat onih, enkrat naš. Kompromis. Saj smo
še skupno preslabi proti Nemcem."

„In dobro je tako. Čisto prav!" — Zlobno
nevoščljiv je Klinarjev pogled.

Rupnik pa mu reče:

„A če se vam zavežemo — magari pred no¬
tarjem —, da boste vi župan?"

Klinar se ozre debelo in neverno, pa zardi
nenadoma:

„Za norce briti?"

„Hahaha!“ — se zakrohoče župnik in ga udari
po plečih. »Živio, Klinar, naš župan! Jaz volim
tebe, podnevi in ponoči. Samo — en sam pogoj!
— občinske seje bodo v tvoji kleti."

A oni se oteplje čemerno in vrti nervozno
kozarec v roki:

13 *

196

»Dobro je tako, da so nas prekanili nemšku¬
tarji. Boljše je tako!" — Očitajoče pogleda žup¬
nika in dvigne prst: „Nikdar z liberalci! Pokositi
jih! To je Šusteršičeva ideja, velikopotezna in že-
nijalna, dalekovidna, ki ne gleda le od danes do
jutri, temveč bogve kam v bodočnost! Ko bo ves
narod v našem taboru, iztrebljen ves plevel in ves
osat, potem se spravimo nad Nemce. Ko bomo ena
vojska, en voditelj, zapodimo Nemce kakor zajce!"

„Do takrat pa pustimo šole in urade Nemcem;
naj delajo kar hočejo; kaj ne?"

„Kaj bi zdaj dosegli, ko še nimamo moči?
Niti vas še nismo zmeli, pa bi si upali nad Nemce?!“

„To imate od Jozina!"

„Kaj Jozin!? Šušteršič. . .“

„Oba sta neverjetno dalekovidna. S stoletji ra-
čunita in s tisočletji ..."

„Koliko pa vas še je? Teh par mandatkov,
ki jih še imate ..."

„. . . nam vzamete prihodnjič. Dobro! Ampak

— preudarite! — iztrebljenje plevela, iztrebljenje je

— utopija. Torej je obsodil Šušteršič naš narod k
smrti!"

„Ni utopija!" — se nasmehne župnik in po¬
mežikne hudomušno. »Kolikor vas poznam, ste na¬
prednjaki tako navdušeni za narod...  če boste
videli, da ste napoti ... da ni drugod ovir ... se
boste sami ..."

»Harakiri!" — vzklikne Rupnik.

197

„Hahaha,“ — se smeje župnik, ..Hahaha ...
Živio, harakiri!"

Celo Klinar je pomirjen in se nasmehne zopet.
Dr. Črnko se smehlja prisiljeno in skriva neko
otožnost. ..

..Zapojmo rajši!" —pravi župnik, ki si sladkih
ur življenja ne greni rad s politiko. —

A Rupniku žilica ne da miru. Komaj se po
petju malo odhrka, je že nad župnikom:

..Duhovniki bi lahko toliko storili! Zakaj ne
greste agitirat? V tretjem razredu bi morda vendar
kaj dosegli!"

„Saj ne smemo. Prosim vas!"

Obe pesti položi križema na mizo, da pokaže,
kako imajo zvezane roke.

„Škof?“

„Ha! To vam je ,napota'!" — se ponorčuje s
škofovim imenom. Poredno se hihiče v pest, plašno
ozirajoč se naokoli, če niso kje izdajalska ušesa.
„Kar čez noč je moral odriniti kaplan Pavkič, ko
je malo razdražil naše Nemce!"

Kaplan Pavkič je bil katehet na nemški šoli.
V svojem narodnem navdušenju je zašel seveda
mnogokrat v konflikt s tamkajšnjimi razmerami.
Najhujši je bil sledeči: — Imel je šolarko, hčerko
renegatskih starišev, ki se je pisala Schifko. On jo
je klical Živko. Protesti in prepiri . . . tožba. Strašna
reč! V tevtonskem lesu je šumelo. Ko je sodnik
poklical kaplana kot obtoženca: „Gospod Pavkič!"
— se je dvignil njegov zagovornik dr. Žižek in

198

protestiral proti izgovarjanju „Pavkič“ ter zahteval
cikajoč na „Schifka“ klicanje: „gospod Pafkič!“ —
Dovtip se je obnesel; kaplan je bil oproščen —
pred sodiščem, v škofiji ne. Za kazen je moral
revež v hribe . . .

Rupnik še zmirom sili v župnika:

„Torej je vam nazadnje tudi čisto prav, da se
je izjalovil naš nastop pri jedrških volitvah?"

Oni skomizne z rameni:

„Kaj pa hočete? Skoraj je morda boljše!“

Ivan se zgraža in gleda vprašujoče Črnka in
Klinarja in mene in krčmarja ... v vseh očeh je
bil isti odgovor . . .

„Ali je zakleta ta dežela?"

Tudi meni je bridko v srcu . . . Obenem pa
mi je vest olajšana: — Če se ti junaki ne sramu¬
jejo, kaj boš ti, ubožček kontrolorček, hlapček vseh
svojih vikših? ... A morda ravno zato, ker mi
je zmanjšana zavest lastne krivde, občutim toliko
močneje vso gromozensko težo podjarmljenja in
sužnjosti, ki leži celo na prsih boljših tega naroda
kot strahotna mora, da jim mrtvi duha in voljo in
uklepa ude v spone .. .

Ko sem hodil k Miliki, sem mnogokrat pre¬
klinjal potihem in naglas oddaljenost in blato, dež
in mraz — in svojo prepovedano norost; a hodil
sem vendar redno po tiste slastipolne grehe, ki so
mi puščali za par dni topo čustvo prenasičenja in
studa, dokler se mi ni iznova vzbudila strast po njih.

199

Mimogrede sem se bil že parkrat oglasil pri
Kosarjevih. Roman je bil že od oktobra pri vojakih,
starih dveh pa se nisem kaj ženiral.

Cilika je bila zopet zapuščena. Počitnice so
minile — v teh krajih so počitnice septembra in
oktobra — učitelj Štern — Cilikina zvezda — pa se
ni bil vrnil na nemško šolo k Sv. Jedrti. — Revica
je bila malo upala pod očmi, živahnost jo je minila,
njen pogled je bil otožen in sanjav. A lišpala se je
še vedno; prijetno se je oblačila in še v novembru
— mraz in blato! —je nosila nizke rjave šolničke.

Nekdaj jo srečam vrhu klanca na potu k
Sv. Ambrožu . . . Šele zadnji hip sem jo zagledal;
morala se je bila pravkar obrniti ... Z obema ro¬
kama privzdiguje krilo, da je videti do meč.

„Jaz vas ponesem preko blata, gospodična
Cilika . . . Počakajte me, gospodična!"

„0 hvala lepa! Že pridem sama."

„Pa niste hudi name, gospodična?"

Stisnem jej roko; obraz jej je zardel, oči v
zadregi.

„Čemu bi bila huda? . . . Saj me niste nesli!"

„Vi bi ne pustili?"

„ Srečno pot, gospod kontrolor, — v takem
blatu!"

Z lokavo nagajivostjo se mi nasmehne in od¬
hiti po cesti proti trgu . ..

Šele pod Ambrožem sem si domislil: — Šment
dekliški je prišel gledat, če je res, da hodim vsaki
teden k Miliki, kakor govore ljudje! Morda me je

200

tudi ona zapazila šele zadnji hip in zbežala hitro
preko blata?! — V njenih očeh ni bila gola naga¬
jivost, tudi očitanje je bilo, razočaranje . . . Zato se
jej je tako mudilo. —

Ko sem prišel pozneje parkrat v krčmo k njej,
je bila prijazna z menoj, celo vesela; ni mi hotela
pokazati, da bi jo kaj žalilo moje razmerje z Miliko.

Če je zasuknila s tisto ljubko kretnjo glavico
vznak, da jej je zabelel prelestni vrat in so se zaiskrila
njena očca hudomušno proti meni ... z iglo za
kvačkanje si je podrezala med goste kite, prekrižala
kolena in iztegnila nogo daleč izpod krila . .. sem
zaslutil dražest njenih udov in oblik .. . ostal bi bil
pri njej in bi ne capljal naprej k Ambrožu . . .

Dan pred njenim godom sem pri njih večerjal
in se zamudil čez enajsto uro. Družba je bila nem-
škutarska; a Cilikine oči so se tolikokrat vjele z
mojimi, bile so tako žareče in tako mameče, da se
nisem mogel dvigniti in odpraviti na pot.

Ko si oblačim suknjo, stopi k meni in se
vzpne na prste, pa me vščipne skozi rokav in pravi
šepetaje:

„Danes boste kregani, gospod kontrolor! Pre¬
pozni boste ..."

„Kdo je rekel, da grem gori?"

»Nič se ne potajujte! Miliko pozdravite in jej
recite, naj se že enkrat neha kujati, pa naj kaj pride
k nam!“ — in čisto tiho: »Boste imeli bližje. . .
v tej hudej zimi! Vsako soboto naj pride doli P

»A kdo vam pravi, da sem namenjen k n j e j ? “

201

„Ali je treba šele praviti?"

„Jaz vam dokažem, da se motite 1“

„Vi dokažete?"

„Haha ... Še danes, gospodična! Lahko noč ...
in sladko, sladko sančkajte — o meni, Cilika! “ —

Zakaj bi ne poskusil? — Na vsak način sem
jej prijeten. Ko bi ne mislila, da sem oddan, bi se
me lotila — z odločnostjo ... Ali ni sumljivo? —
Da bi me večkrat videla, naj bi imel sestanke z Mi-
liko pri njih. Prijateljici privošči daljšo pot po blatu
in po mrazu, da jo prihrani meni . . .

Malo se izprehodim proti Ambrožu in se zopet
vrnem po ovinkih.

Krčma je zaprta, okna temna; pri Ciliki je
luč . . .

Previdno splezam po brajdi in potrkam na¬
rahlo . . . Luč ugasne . . . Notranje okno se odpre,
k šipi se pritisne bel obraz ... V poltemi razločim,
da je veselo presenečena, a obenem vsa v skrbeh
in strahu. Zavita je v črno ogrinjačo. Bela roka se
približa in odpre oknico za kukanje.

„Vi ste, gospod kontrolor? Za božjo voljo, če
se zlomi lata!"

Lonec z nageljni odmakne malo, prisloni se k
okvirju in se pripravi na nedojžno vasovanje. Še na
misel jej ne pride, da bi me pustila notri.

„Odpri, Cilika!"

„Za božjo voljo! Kaj vendar mislite?"

„Če se zlomi lata?"

202

Ona zahihiče:

„Boste preje spodaj. Kaj iščete pri meni? K
Sv. Ambrožu pojdite!"

Jaz sežem mimo njenega obraza in odprem
zapah.

Cilika odskoči:

„Kaj delate?"

A že sem na oknu.

Ona se obrne vsa prestrašena in steče k vratom,
da jih zaklene.

„Tiho! Tiho! Tak ropot! Morda še ne spe!"

Okno priprem za seboj in stopim počasi v sobo.

„Kje si, Cilika?"

Črna senca stoji pred menoj . . . Objamem jo
in jo pritisnem k sebi. Obraz tišči v roke in joka . . .

„Ne jokaj, dušica!"

Poljubim jo na ustnice in jej stisnem vroča
lica; z ogrinjačo jej obrišem solze. Pa se obrnem,
da bi se razgledal, kam bi sedel. Suknja mi zadene
ob stol, da zropota . . .

„Jezus, Marija! Če pride oče gledat!?"

Zgrabi me za roke in me vleče za seboj . . .
Se je li zgodilo zavedno ali podzavedno, da me je
vodila k postelji? Ali je bila volja, ali je bil le slep
nagon?.. .

Sedem na rob in si jo potegnem na kolena.

„Ti si skoraj oblečena?! Kedaj si utegnila?"

Zasmeje se pridušeno:

„Človek mora biti na vse pripravljen! Le proč
z rokami!"

203

Šal jej stržem s pleč in jej začnem poljubljati
obraz in gola ramena. Pa jo poskusim zvrniti na
posteljo . . .

„Ne boš, moj dragi!“ — se smeje ona.

Čvrsto se je bila vjela z nogama za posteljišče.

Zagrabim jo surovo in vgriznem v usta . . .
Odkod dekletu taka moč? — Sune me nazaj in se
vzravna srdito:

„Če ženska noče, — nima nihče te močil"

Poskusi zlepa, Arnošt! . . .

Ko popustim, je zopet zadovoljna; veselo se
hihita in se ne brani ljubkovanju . . .

„Ali poznate Plojevo Šolasto?"

»Zakaj me ne tikaš, Cilika?"

„Ali si moj ženin?"

»Seveda sem ... in rad te imam!"

»Ponoči ne verjamem. Pridite podnevi, pa bom
verjela!"

»Zakaj si huda?"

»Nič nisem huda ... A kaj bi rekla Milika?"

»Pusti Miliko! Zdaj imam tebe rad!"

»In ko se mene zopet naveličate?"

»Ti si neusmiljena!"

Čez nekaj časa zahihiče iznova:

»Če je k Plojevej Šolasti prišel vasovalec, je
zlezla z nogami v Žakelj in si ga prevezala čez pas."

»Pa ga ni razrezal s pibčem?"

»Hahaha ... To ne gre kar...  Pusti me!
Pusti me!“

204

Posrečilo se mi je, da sem jo poveznil na po¬
steljo .. . Zagrizem se jej v usta ... A zopet me
odrine s tako silo, da zadenem zadaj z nogo ob
stol... Koliko je stolov v tej vražjej kletki? ...

Cilika stoji tik mene, poslušajoč prestrašena:

„Moj Bog! ... Že pridejo .. .“

Res pridrsajo koraki . . . Trkanje . . .

„Cilika! Cilika, odpri!"

„Mati so! Beži, Arnošt!"

„Cilika! Odpri mi, pravim! Kaj je to? Kak
ropot je to?“

„Saj ni nič! V stol sem se zaletela."

»Odpri, ti pravim!" — Trkanje je silnejše.

Vzpnem se na okno in po brajdi doli.. .

Niti plezal nisem, skočil sem; komaj s prsti
sem se malo oprijemal. A bil je zadnji čas ...

»Čakaj, lump! Jaz ti pokažem!"

Izza ogla pridrvi Košar s polenom ...

Jaz sem že pri plotu. Poleno prileti in me
oplazi s koncem po ušesu . ..

Bog s teboj, Cilika! —

H Košarjevim si nisem nič več upal. Ali naj
grem snubit? — To bi bila edina možnost sprave;
a bogme: ne, do tega mi ni! —

Hodil sem dalje k Miliki; četudi se mi je bil
pohlep že precej ohladil. Vedno rajši sem izostajal
od Ambroža. Prizori ljubosumja in očitanj, ki so
nato sledili, pa so me le še bolj odbijali ...

205

K spiritističnim večerom sem le redkokdaj za¬
hajal; proti božiču pa so tako ponehali; dame so
imele posla s pripravljanjem božičnice.

Nemci so nameravali v društvenem domu si¬
jajno prireditev. Siidmarka jim je pomagala, da so
si nabavili obleke in daril za vso šolsko mladež.
>■ Slovencem je bila konkurenca seveda nemogoča. A
da bi skomine njih otrok ne bile že ravno prevelike,
so se potrudili oskrbeti vsaj drevesce in nekaj ma¬
lega darilc. Deklamacije in petje in kaka igrica naj
bi povzdignila svečanost.

Nemci se se vrgli na otroški rop. Iz mladih
src so že kopali ljubezen do materinega jezika. Vcep¬
ljali so jim zaničevanje in sovraštvo do slovenstva
in jih učili smešiti zaslepljence, ki so še verovali v
bodočnost svojega beraškega rodu in niso uvideli,
‘ da je le v nemštvu blagor in dobiček .. .

O nemškej boli pojejo, o prodiranju slovenstva
trobijo, ves nemški rod do Belta gori vznemirjajo
s strašečimi vestmi o nevarnosti, ki jim preti od juga.
Ves nemški rod naj gleda in pomaga, da ne propade
posest na Spodnjem Štajerskem! Rosegger čara mi¬
lijone za manjšinske šole, za tiste uboge nemške
reve ob slovenski meji, ki jim grozi pogin v so-
;*• vražnem morju. Nemški duševni velikan se zlaže
sebi samemu, ker ga je sram priznati, da ne veljajo
milijoni rešitvi lastnih duš na meji, marveč pridobitvi
in nakupovanju slovenskih src, ki naj pomagajo pri
zidanju mostu do Adrije. Nemški duševni velikan
nabira milijone za vzgojo neznačajnežev, odpadnikov

.206

in renegatov, za šole boja in zased, hinavstva in
nestrpnosti, za šole izdajstva in nevere.

To je — „veliko nasledstvo!"

In „veliko nasledstvo" je poziv graškega dnev¬
nika na dve tisočini milijonarjev, hamburških in
ljubeških in bremenskih, naj kupijo pas zemlje od
Maribora do Adrije in naj ga naselijo z Nemci. Preko
naših trupel gre pot do Adrije, gre „sla velikega
nasledstva." Preko naših trupel gre tudi pot do
Drave ... če vzdihuje Bartsch: „Tja do Drave, le
tja do Drave!"

Nemško posest na Spodnjem Štajerskem mo¬
rajo rešiti poplave; to posest, ki je sestavljena iz
odpadništva in renegatstva, zabeljena le v mestih
tuintam s priseljenimi Nemci ... ker ti posiljeni
otoki nemški na Spodnjem Štajerskem so ostrogi
in trdnjave tiste blažene „kulture“, ki jo prinašajo
barbarom prosvitljenci germanski. Kakor so nekdaj
prihajali z mečem v roki oznanjevat nam sveti krst,
tako nam oznanjujejo današnji dan „kulturo" z
bičem in škorpijoni narodnostnega sovraštva in za¬
tiranja, raznarodovanja in ponemčevanja . . .

Tja do Drave, vsaj do Drave!

Zato naj pade paradiž slovenske zemlje, ti pri¬
srčni holmi in dolinice, rodovitne njive, mastni
travniki, vinogradi, lesovi, domačega kostanja gaji...
zato naj padejo — Slovenske Gorice!

Zato Otroški rop, naval na našo deco, podku¬
povanje duš, kupčija z narodno zavestjo, preganjanje
.značajev ....

207

Zato sijajna božična prireditev v nemški šoli.
Naj se zelene od zavisti otroci iz slovenske šole;
morda najdejo še tudi oni pot do — »velikega
nasledstva"! . . .

Ali jo najdeš tudi, Arnošt, ti?

Vrag vedi! — Vkljub temu, da je bila skoraj
izključena slovenska udeležba pri jedrških volitvah,
mi je bilo tesno v srcu. Čimbolj se je bližal ta ne¬
srečni čas, tem nerodnejša mi je postajala nervozna
neodločnost: — Koga oslepariš, Arnošt? — Ali so vo¬
litve res tako sigurno tajne, da se ti ni ničesar bati?
Ali ni igrača izračuniti, kako si volil, ob tem malen¬
kostnem številu volilnih upravičencev? — Da bi se
izognil političnim nezgodam, sem se bil udal ljubim¬
kanju in veseljačenju. Saj si se res izognil, Arnošt!
Kedaj si še v življenju zabredel v toliko konfliktov
kakor ravno tu pri Sv. Jedrti, kjer si hotel igrati
ulogo političnega neveščaka in brezbrižnika? Bil si
resničen malovednež, ko si prišel sem; brez na¬
zorov, brez prepričanja. Danes bi poznal nazore, bi
poznal prepričanje, da se postaviš zanj. V teh krajih
je vse ozračje prenasičeno političnih vtisov, misli in
strasti. Čudno ni, da se ti jih nasrka duša nehote
in nevede, in da se čutiš hipoma zvedenca v stvareh,
ki ti niso bile prej le tuje, temveč tudi zoperne.
Prišlo ti je spoznanje, dozorelo je prepričanje; a
obenem je vstala pred teboj zavest: skrij prepričanje,
potaji se, pohuli se, če ti je draga služba in bo¬
dočnost v njej! Gabne so ti te razmere; a ni dovolj,
da so ti one gabne, prigabiti se moraš še — sam

208

sebi! Hulja postani, Arnošt, da se prikupiš svojim
vikšim! Ali hočeš avansirati po milosti prvakov, ki
se sami ližejo gosposki, če hočejo kaj doseči?

Parkrat sem bil zaspal urad dopoldne, parkrat
sem ga zamudil ponepotrebnem, parkrat sem celo
ušel iz gole trme. Če sem se pozneje opravičil
pri Loschinskem, me je pogledal le za hip — ne
ravno neprijazno, a precej brezbrižno — pokimal z
glavo, cmokajoč: „Lepo, lepo!" in me pustil na
miru. A vsakikrat sem videl, da je bil moje delo
opravil Sormann. Sprva sem mu bil hvaležen, zahvalil
sem se mu s pogledom preko mize; a njegov izraz
je bil tako neznansko hladen, njegov smehljaj so¬
vražen in zvijačen ... da sem mahoma uvidel, odkod
veter piha. Prestrašen sem se oziral na davkarja, ki
je tiho požvižgaval in si usekaval zdaj pa zdaj svoj
rdeči nos. Če sem vjel njegov pogled, me je preši¬
nila slabost po udih. Iznad ščipalnika se je zagledal
vame, vprašujoče in motreče, v očeh se mu je skri¬
vala škodoželjna porogljivost, usta so se mu zateg¬
nila zaspano, odtrgal je pogled od mene z nareje¬
nim dolgočasenjem:

„Na, danes se mi zopet zeva! Včeraj je bilo
izvrstno Wabitschevo pivo."

Pred božičem pa me obide strah in groza, ko
najdem nekega jutra popravke v svojem delu; cele
strani prečrtane in iznova izpolnjene, račune kori¬
girane z rdečo tinto, kakor v šolskih zvezkih. Ali
so moje te pomote? Neumljivo, nezaslišano! Ali
sem bil pijan? — Vrag vedi! —

209

Ozrem se proti davkarju . . . Sormann in Po-
segar si namežikneta. Zadnji se zlekne v pasu in se
obrne mogočno proti meni, z zaničljivo resnostjo,
in pogleda malovažno zopet proč. Davkar — ne vidi
nič, ne sliši nič — je izjemoma zatopljen v svoje
delo. Po uradu me pridrži:

„Nič si ne storite iz tega! Majhna pomotica —
pomislite! — pa so vsi nadaljni računi pomanjkljivi.
Moj Bog, ko bi hotel človek vse zasledovati, vse
naznaniti . . . vsakemu bi lahko škodoval! ..."

Potreplje me po rami:

„Le pametni bodite, pa ostanemo prijatelji!" —

Strela božja! Ali je človek res tak straho¬
petec? — Kaj mi neki morejo? Premestiti! Za kazen
nekam! Povišanje zavleči!... Par let gori ali
doli! ... In radi tega taka groza? — Ta groza
mora biti v zraku. Bolezen, ki jo nalezeš. Kal je
mistična, nerazumljiva, neodkrita; živi povsod, kjer
gospodari Nemec. V teh krajih je bolan ves narod;
vse je okuženo; vse stresa groznica, da šklepečejo
z zobmi pred neznanim, ki jim žuga od nekod . . .
Bolezen napade tudi tebe, da zbezljaš in skoprniš
od strahopetstva. —

Prišla mi je ideja: Fant, pobrini se okrog žu¬
panovih hčera! Lepše bodeš vozil! Mogočnih zago¬
vornikov boš rabil. Župan še nima zetov . . .

Naravnost blazno! Znak bolezni? —

Albinka pravzaprav ima čestilca, celo Slovenec
je. Živinozdravništvo študira na Dunaju, a je že štiri-

Kraigher, Kontrolor Škrobar I!. 14

210

najst dni doma. Malo sram ga je svoje nemšku-
tarske neveste, zato se skriva in ga ni nikamor v
družbo. Po trgu dvomijo, da bi jo zares poročil.
Na Dunaju baje nastopa precej odločno v poli¬
tičnem življenju med dijaštvom. Bržkone ga tare
vest, ki mu očita narodno izdajstvo, če vzame Losch-
niggovo hčer. Zagrizenost županove družine mu
mora biti jamstvo, da bodo njegovi otroci iz zakona
z Albinko brez pardona — Nemci. A njen značaj
in njena porogljiva domišljavost, njena rezolutnost
mu mora vzbujati bojazen, da bo nosila ona hlače
v hiši. — Dečko je živahen in vesel, a mnogokrat
je vkljub prilizovanju oduren z njo. Sploh se mi
dozdeva, da ga je lovila ona, ne on njo.

Dekleti sta obe zelo visoki, a oblačita se ne¬
okusno. Ženskih dražesti ne razkazujeta in ne raz¬
vijata, človeka celo odbija vonj po očetovih obrtih...

Nekega večera iztaknem družbico na izprehodu.
Albinka se oklepa svojega študenta; jaz pozdravim
in se priklopim Juliki.

„Dovolite, gospodična, da vam ponudim svojo
roko?"

Brez posebne nežnosti se polasti komolca
moje desne roke in se mi nasmeje precej pre¬
drzno :

„Če ne- mislite simbolično?"

Hotela je reči: jaz nisem kakor sestra, da bi
jemala — „so einen Windischen.“

Jaz se pa osmelim — Seljak je točil novo
vino — in jej približam svoja usta:

211

„Torej brez simbolov, gospodična! Ali vam
smem ponuditi..

Se predno izgovorim, me zaščemi po licu:

„Da ham’s!“

S krohotom me izpusti in se obrne k onima
dvema, da jima dopove, kako se je zaročila z
menoj.

Klofuta me je razjezila. . . a kaj boš, revček?
— Potrpi in požri, da se še bolj ne osmešiš! —

Krajec lune sveti z neba; toliko, da spoznaš
človeka, ki te sreča.

Po trgu nam pride sam gospod župan na¬
proti. Namenjen je h Kukowtzu. Cigaro ima v ustih,
levico v izrezku telovnika.

Julika se me hitro zopet prime:

„ Napravimo to šalo! . . . Dober večer, papa!
Dovoli, da ti predstavim svojega gospoda ženina!"

Župan se ustavi, nos si vjame s prsti in pri¬
drži v njem sapo:

„N-ja — bi ne bilo slabo! Prste bi si lahko
obliznila, neumnica!"

Dekle pa prasne v smeh:

„Saj sva se zaročila!" — in mu razloži ne¬
sramnost.

Loschnigg me pogleda od strani: Ali si raz¬
žaljen? Ne čutiš norčevanja? — Malo jezen otrne
smodko:

„Prismojenka! Stara si že dovolj za ženina!"

»Pfuj, papa!" — se namrdne hčerka in me
izpusti razžaljena.

14 *

212

Stari pa me potreplje toplo:

„Nič ne zamerite, gospod kontrolor! Mladost
— norost; objestnost jo že mine. A pridite kaj k
nam l Jaz vas vabim in bi bil vesel. . . Malo se
še lahko izprehodita, dekleti! Potem pa kar domov!
Noč ima svojo moč ... in gospodje imajo tudi
svojo moč!“

Prime me za roko in mi jo gorko stiska;
večkrat povrsti mi jo stisne, ker mi ne more z
besedami dovolj povdariti svojih simpatij.

„N-ja — na svidenje, gospod kontrolor!" —

Ali si vendar niso tako sigurni zmage pri vo¬
litvah? — Zakaj se tepe zame? — Ni odbit rekurz
Slovencev? —Ali so kake druge homatije? Razpor
med njimi samimi? — Ali je le slaba vest, ki se
boji usode?

Da sem pustil Filiko, ga mora veseliti. Tako mu
je vseeno gotovejši njen glas. — In ko bi me vjel za
Juliko — vsaj začasno — bi imel tudi mene v žepu!

Ti pa si mislil, Arnošt, da prekaniš njega!
Posmuliš se okrog hčera, vzbudiš skomine in lepo
upanje — po tej klofuti? — Župan ne bo to¬
liko pazil nate ... če voliš proti njemu, ti morda
ne bo tako zelo zameril . . .

A kaj je zate Juliki? Te ni dovolj odločno
odklonila? — Grom in peklo! Tako predrzna mora
biti le domišljava Nemka, posilinemka! — Sicer je res,
da pride bolj župan v poštev. Če uspavaš njega. ..

Mučno mi je vseeno . . . Slabe slutnje me
navdajajo ... Da bi jo vrag vzel — vso politiko!

Piti, ljubiti, peti —
to se pravi živeti!

A jaz sem zbolel ob takem življenju . . .

213

Berta se me je ogibala. Zadnji teden pred
božičem pa vstopi neko jutro zdajci k meni v sobo.

Bil sem že napravljen za odhod.

Z eno roko na kljuki, v malomarni pozi, po¬
strani, da je videti nerodno silhouetto nosnega te¬
lesa, me gleda mrzlo, modrikastih, ohlapnih lic, za¬
teklih ustnic, in namigne z lahno kretnjo na svoje
stanje:

„Če porodim, — kje se naj oglasim za ali¬
mentacije? Tudi jaz pri Filipini?"

Oči se jej malce stisnejo . . . Skoraj jo sili
smeh . . .

Jaz jo gledam ves začuden. . .

„Faniko je izplačala; Ernesta je odkupila v
Celju . . .“

„ Ernesta?"

»Stari Šilečki, njegovi materi, je dala poldrugi
tisoč, da se odpove pravicam . . . Stara Šilečka je
bila tudi že vložila tožbo."

Njen smeh je zdaj očitno zloben.

»Stara Šilečka" pa mi je pognala vso kri v
obraz. — Moj Bog, tudi ta sramota je odkrita!?
Arnošt, ljubitelj lepih žensk, don Juan in zapeljivec,
junak deklet. . . ima otroka — s staro babo! Fej,
moj ljubi! . . .

V zadregi se obrnem proč in zarohnim srdito:

214

»Daj mi mir! Izgubi se!“

»Dobro srečo s Filiko! Za to ne more nihče,
če ga srce vleče k starim babam! ..."

Zadnje tedne sem se bil že precej udal pijači,
zdaj sem naravnost pijančeval. Novica, da je Filipina
tudi Šilečko izplačala, me je celo potrla. Kedaj je
to storila? Zdaj, ko sem jo zapustil? Ali prej že,
ko se je nadejala, da jo vzamem? — Tako stra¬
šansko zadolženega sem se čutil pred Filipino, da
mi je naravnost otrpnila vsa moč in volja. In toliko
hvaležnosti je vstalo v meni, da bi pokleknil pred njo
in jej poljubil rob obleke. Obenem s,e mi je vzbu¬
dila zavest, da imam pri njej svoj dom in svoje za¬
vetišče, tako mogočno, da me je vleklo k njej kot
izgubljenega otroka na ljubeče prsi materinske . . .

Šilečko je brez dvoma napeljala Fanika na
Filipino. Po njej so tudi zvedeli ljudje.

Rdečica sramu me je oblivala zaporedoma. Kam
bi skril sramoto? — V vino sem jo skril. Krokal sem
do blaznosti . . .

Milika mi je pisala, zakaj da ne pridem. Zadnjih
pisem že nisem več odpiral. — Celo Cilika mi je
pisala jokavo pisemce... Kako bi ti pomagal, revica?
Boga zahvali, da so naju splašili še dosti zgodaj!
Če pa si kot Plojeva Šolasta, se ti prav godi! —

Poleg tega še te preklicane volitve! Slovenci
so izdali geslo, da gredo volit na vsak način. Hoteli
so prešteti svoje čete, da bi imel priziv pozneje
sigurnejšo podlago.

215

Dr. Žižek me je vjel na cesti:

»Gospod kontrolor 1 Približajte se zopet Strau-
sovki! Vsaj do volitev! Prosim vas! Saj potem . . .
Ko bi se ne mogli rešiti, vam jaz pomagam. Žrtvujte
se — še teh par tednov!"

Zame bi bilo pametnejše, da se jej ravno teh
par tednov še ne približam. Ne mogli bi pričakovati,
da jim prinesem dva glasova; pa bi izgubil to ne¬
prijetno važnost, ki mi dela toliko preglavice. Tako
zelo bi ne pazili name. Lažje bi se izjeguljil, Arnošt!

Sklenil sem, da ne naredim nobenega koraka.
— A natihem me je vleklo domotožje, hrepenenje
je drhtelo v meni. Nehote so se mi ozirale oči po
njenih oknih.

Kadar je človeku odločitev težka, trenotek
usodepoln; kadar je tvoj osebni prid v nasprotju z
zahtevami poštenja in značajnosti, negotovost v tvojej
duši na vrhuncu . . . takrat bi si želel, da te zopet
prime mati za roko in te popelje varno skozi iz-
kušnjave in neprilike. —

Dan pred božičem dobim iznenada pisemce od
Filipine:

»Dragi! Zvečer bom sama. Pridi k meni,
če nisi že oddan!"

Šel sem. — Drevesce je imela; hladno večerjo,
buteljke, samovar, — vse pripravljeno sijajno, kot
bi ne bila prav nič dvomila, da pridem. — Kaj bi
storila od obupa, če bi me ne bilo? —

Vajenca in deklo je bila poslala za praznike
domov. —

216

Ko so zaiskrile lučke na drevescu, me je objela
in se razjokala od veselja:

„Hvala ti, da si prišel! — Drugo leto, upam,
ne bom več sama ..."

Mislila je na otroka ... Po črti njenega telesa
si ga že lahko slutil. A kakor mi je bil pogled na
Berto zopern, me je tu navdušil. Ali je to znamenje,
da sem čutil tukaj stvor ljubezni, tam pa komaj greha
nezaželjeni sad? —

Ona je sanjarila ob drevescu:

„Prvo leto še ne bo razumel te krasote; ampak
drugo leto, tretje leto! ... In ti se boš spominjal
naju . . . kjerkoli boš, kaj ne?“

»Jaz bom pri tebi, Filika! “

Razplakal sem se jej na prsih in izpovedal
svojih novih grehov.

„Saj se ne pretvarjam, ljubica. Zdaj me poznaš.
Ničvrednež sem, nezvestnik. Morda te še mnogokrat
ukanim, še večkrat zapustim ... a vsikdar se po¬
vrnem k tebi, Filika. Bodi mi svetilnik kraj morja,
da najdem v pristanišče iz burje in viharjev!"

Tako gorak je njen pogled, tako so tople njene
ustnice, kot da se je podvojil ogenj njenega srca,
žar njene duše, odkar se je razvijalo v njej novo
bitje, plod najine ljubezni . . .

„Le pridi, dragec! Zmirom boš sprejet kot iz¬
gubljeni sin.“

„Kot mož, Filika!"

»Čemu? Ali ni vseeno?"

217

„Jaz hočem, duša moja! Zdaj te vprašam
vtretjič. . . odgovori!"

Divje me objame in pritisne k sebi in poljubi
strastno ... pa si utrne solzo iz očesa, vzdihne in
se zagleda v strop . . .

Meni pa razbija v prsih — v upanju in strahu...
V tem trenotku bi mi bil njen „ne“ obsodba k smrti.
Vsega me je prepajala zavest, da ni življenja zame,
če ne ob njenej strani. . .

Z mokrimi očmi in s srečnim smehljajem se
obrne zopet k meni, z rokama mi objame glavo in
me poljubi blaženo:

„Morda, dragi! A danes si vprašal šele vdrugič.
Ko vprašaš vtretjič ..."

Jaz protestiram burno . . . Ona pa mi utopi
besede v poljubih in objemih . . .

XVIII.

Bil sem kakor izpremenjen. Vesel sem bil in
zadovoljen, miren, srečen, — kot da sem rešen vseh
težav in vseh skrbi, vse odgovornosti za svoje de¬
janje in nehanje.

Arnošt — zaročen! Čeprav še nisem imel konč¬
nega odgovora od Filipine, je bil moj sklep tako
odločen, da nisem niti za hip podvomil ob njega
uresničenju. Kot da mi ni bila nikdar neprijetna
misel na — sveti zakon! Kot da nisem nikdar če-
ljustal s svojo samsko samopašnostjo! — Komaj v
družbi — saj je bila stvar še tajna — me je oblila
ob spominu tuintam lahna rdečica .. . najbolj iz
sramu in jeze, da sem se preje vedno toliko čeperil
proti vsem takim podtikavanjem; ker nedoslednost
je priznanje hinavščine. — Drugače pa sem bil na¬
ravnost poskočne zadovoljnosti; prejšnja pobitost se
je umaknila brezskrbnosti, obupanost zaupanju. Bil
sem prepričan, da se gladko izmažem iz vseh homatij
in da se zlasti pri volitvah ne osramotim, pa naj že
grem s Slovenci ali proti njim.

Filika mi bo zaledje... Naj se zamerim vikšim,
naj me pritirajo do skrajnosti, — pri njej imam gorak
kotiček, kamor se zatečem lahko vsak trenotek pod

varno streho. Naj se izneverim svojemu prepričanju,
naj izdam slovenstvo, naj grem volit z Nemci, —
nemčur postaneš, Arnošt? — v Filiki imam izgovor:

— ona je vendar Nemka; jaz sem jej prodan, s
tisočaki sem zavezan; sami ste me silili v to zvezo;
če čutim nož na grlu, — kako naj se otepljem?...

Slabič si, Arnošt! Prevažen je korak, pretežka
odločitev, prevelike so posledice, da bi nosil od¬
govornost sam. Zato si se naslonil — na slabo
žensko! Zato ti je odleglo, ko si sklenil, vzeti jo!

— Slabo žensko? Ti si slabejši! Ona bi se odločila
in bi te porinila na pravo mesto; vzdržala bi po¬
sledice, prenesla odgovornost. Ti se odločiš — trepet
v kolenih, zono v hrbtenici — odgovornost pa zvališ
na žensko. — Ti si slabejši, Arnošt! Strah ti je
zmrtvičil ude. Slabost je v tebi, kot da se potapljaš.
Prijel si se za čolnič, da te obdrži na površini. Naj
utone volja in odločnost in značajnost in ponos; da
le rešiš krpico mesa nasladam in uživanju! — Slabič
živi v hudodelstvu in pregrehi, a ohrani mirno vest,
če ima dovolj izgovorov, ki nadomeščajo razloge in
vsaj navidez upravičujejo potrebo . . .

Vesel si, Arnošt, ker odložiš del odgovornosti
na tuja pleča; pomirjen si, ker ne bo sramota samo
tvoja in ker jo lahko preboliš ob Filipini — kot
prespi razvajen otrok svojo kazen v naročju ma¬
terinem. —

Bolan si, Arnošt! — Ali je res tako zelo po¬
trebno, da greš volit z Nemci? — Ni samo namišljen
ves tvoj strah? Ali ti je sugerirana ta groza? —

220

-Potem je sugerirana vsemu ljudstvu. Potem je bo¬
lezen splošna histerija vsega naroda, ki tava kakor
v hipnozi pred kričavim bleskom nemškega gos-
podstva. Hipnotizirancu je dovolj migljaj, dovolj je
želja, — da sledi migljaju, da izpolni željo. — S
teboj se igrajo in komedijašijo. Z malenkostno
sovražnostjo, s prikritim žuganjem so te bili ustra¬
hovali, so ti bili umečili voljo in ti uspavali od¬
pornost, da si postal sposoben in sprejemljiv za njih
povelja. Ko bi se te lotili s surovo silo, z osornimi
ukazi, — bi se vzbudil iz hipnoze — odrekel bi
pokorščino. — Zatorej pri zatiranju slovenstva ne
kršijo postav očitno, temveč skrivoma, maskirano;
dvojna mera naj bo čutna, naj bo vidna, a ne tako
kričeča, da bi se ne dala utajiti, da bi se ne dala
s pravnimi sofizmi opravičiti, če je potreba. Zatorej
nas ne šibajo s turškimi grozodejstvi, nas ne more
naravnost, — saj gre lepše po ovinkih. Sodniki ne
razumejo jezika, beležijo narobe izpovedbe prič, —
iz kolobocij, ki slede, izhajajo justične zmote, pravni
umori. Krivice ne kriče v nebo. „V imenu veličan¬
stva" je gosta krinka, neprozoren pajčolan, ki pro-
pušča komaj slutnje, ne pa dokazov. — Rahel je
pritisk, previdno rahel, skoraj neščemeč in neboleč;
a toliko trpežnejši, odločnejši. Če ne vzbuja bolečin,
pa vzbuja strah pred njimi... In kaj je hujše? Bo¬
lečine porajajo upor in ustajo, strah — hipnotizira.

Ves narod tukaj je v hipnozi, v bolestnem,
abnormalnem stanju, zaverovan v hipnotizerje; brez
moči in volje, uiti iz okov odvisnosti, duševne in

221

telesne. A zdravnikov manjka, ki bi ga razdramili
in sklicali k življenju ... Zatorej životari kot bolnik.
Komaj zdajpazdaj ga obšine trenotek jasnosti —
spoznanje in zavest bolezni, hrepenenje k zdravju...

Bolan si, Arnošt, tudi ti! Prevzela te je groza,
skrivnosten strah te je obšel, vcepljen ti od zunaj.
Bolezni si se upiral, ubranil se je nisi. Ko si jej
podlegel, si obupaval . . . Kot rešilna bilka ti je
priplavala takrat naproti — Filipina. Ti si se rešil
nanjo. Slabič je zadovoljen, če se mu posreči, zvaliti
z ramen — breme odgovornosti. Zato se ti je zdelo
tako neskončne važnosti, da privoli Filika v zaroko;
zato se ti je zdelo, da ni življenja zate, če ne ob
njenej strani . . . Morda jo pa rabiš samo za kratek
čas važnih odločitev, ki te čakajo? Morda jo zopet
zapustiš? — Kanalja je kanalja — tudi med bo¬
leznijo. — Da pa si bolan, moj ljubi, je priča ta
zaroka! Da si bolan, je priča tvoja radost, ko si
našel zaledje in izgovor v Filipini! Da si bolan,
razvidiš: ker se ne zavedaš več bolezni, ker ne hre¬
peniš več k zdravju... ker si domišljaš, da si zdrav...
čeprav si se že udal — hipnozi! —

Ali sem resnično sklenil, da volim z Nemci?
— Vrag vedi! Slovencem ne koristim toliko, če
volim z njimi, kolikor škodim sebi. Slovenska ude¬
ležba se mi je zdela samo izzivanje, objestnost in
predrznost, brezplodno in nepotrebno razburjanje
duhov, — humor obešenjaka. In ne samo to. Nizko
zlobnost, osebno škodoželjnost sem videl za vso to
agitacijo. Edini dr. Rupnik je morda delal iz od-

222

kritosrčnega prepričanja. On se še ni bil tako po¬
globil v štajerske razmere, da bi že bil pozabil
kranjskih. Četudi Štajerec, je živel po maturi skoraj
izključno onkraj Save. — A drugi? — Žižku se¬
veda ne morem odrekati prepričanja; prisojam pa
mu toliko poznavanja ljudi, da bi bil lahko ra¬
zumel njih bojazen pred političnim nastopom. Urad¬
niki n. pr. — saj nas je le peščica slovenskega miš¬
ljenja — smo vsi enako trepetali pred volitvami.
Sam gospod sodni svetnik bi bil brez dvoma rajši
plačal par stotakov, nego da se izpostavi neprijet¬
nostim nemškega sovraštva. Vladajoča večina v šta¬
jerski deželi je na stališču, da se mora narodnostno
lice uradov ravnati po licu sedeža teh uradov. Če
je Sv. Jedrt v nemških rokah, morajo biti uradi
v nemških rokah, morajo biti uradi nemški; naj bo
potem ostali okraj z vsemi sto odstotki slovenski,
naj bo desetkrat, petdesetkrat večji od središča, —
do kratkomalo ne pride v poštev. In zdaj naj gremo
uradniki k volitvam samo demonstrirat? Boj „brez
upa zmage" je demonstracija, kaj ne? — Sam Ro¬
kavec se je pomišljal, ali bi sledil pozivu priganjačev,
ali ne. Bil je zaveden narodnjak, a resigniran in
obupan, od demonstracij ni pričakoval ničesar. Vedel
je celo, da ga preženejo od Sv. Jederti, ko bi za-
rogovilil v narodnostni boj; vedel je, da bi dobil
naslednika — renegata ali Nemca. Ali je bil torej
upravičen strah njegov, bojazen pred volitvijo? In
strah adjunkta Hojnika? In — moj? — A dr. Žižek
bi nam privoščil ulogo strahopetcev: Koliko sijajneje

223

bi potem bleščala slava njegovega junaštva! — Tre¬
petali so pa tudi drugi. Dr. Črnko! Jaz sem imel
celo notarja Kurbusa na sumu. Za Žižka je bil se¬
veda najvažnejši kolega Črnko. Rivaliteta še ni
ugasnila; in dr. Črnko je po pravici slutil, da je
slovenska udeležba pri volitvah potrebna že radi

— preizkušnje njega samega . . . Tudi Seljak, edini
naš gostilničar, je silil k udeležbi; priganjal je kle¬
rikalce. A zakaj? — Žižek se je hvalil, da je pri¬
dobil nemčurskega krčmarja Gamserja za abstinenco.
Rešil ga je kazni in zapora, ko je bil obtožen za¬
radi težkega telesnega poškodovanja. (Pijanega gosta
je bil vrgel malo preodločno preko praga.) Nekateri
so pa celo zagotavljali, da pojde z nami volit, če
si izbere liberalna družba njegovo krčmo za zbira¬
lišče. — Seljak, ki je poznal razmere med nemšku¬
tarji, je dobro vedel, da Gamser tega nikdar ne
stori; pričakoval je precej sigurno, da se izneveri
celo prvotnemu dogovoru z Žižkom in pojde volit
z Nemci; a bal se je za svoje goste — klerikalna
družba je premajhna — in silil je k udeležbi; —
naj preizkusijo tudi Gamserja! —

Za kaj gre torej pri volitvah? — Za prepri-
pričanje, za narodnost, za poštenost, za značajnost?

— Ali za malenkostne osebnosti, koristolovstvo,
zlobnost, škodoželjnost? — Nikar se ne vznemirjaj,
Arnošt! Saj še nisi volil z Nemci! Niti sklenil nisi
še zatrdno, da voliš z njimi! Odločitev si odložil

— odložil najbrže na druge rame. Odgovornost si
odložil . . . Veseli se, da si prost skrbi, da lahko
dihaš ! Ko pride čas .. . vse prezgodaj pride . . .

224

Na tepežni dan pridem po uradu k Filipini in
se poigram razposajeno:

„Pametva je danes, moja ljuba! Čaj, da ti jo
nabrišem preko hrbta! Pametva!"

„Tu imaš krajcar, nehaj!“

„Tako poceni se ne odkupiš. 11

Vjamem jo in objamem ... V tem trenotku:

Trkanje . . .

Dr. Žižek stoji nenadoma pred nama . . . Fili-
pina se mu smeje in si popravlja kodre, zardela
kakor vrtnica. Jaz se ga v zadregi lotim s šibico:

„Gospod doktor, pametva!“

„Aha, pametva!? Vajino pametvo poznam.
Dovolite, da vam čestitam, gospodična! Nikar se
nič ne skrivajte, saj je javna tajnost! In gospod
kontrolor mi je že tudi pravil."

Život se ji zlekne od zadivljenja. S pogrkava-
jočim smehom me pogleda vprašujoče, vsa zamak¬
njena in blažena:

„Saj ni res! Vi se motite, gospod ..

Prvi hip me je sicer jezilo: — Tak političen
despot bi se igral s človekom kakor s šahovo figu¬
rico!? Kar porinil bi me Strausovki v naročje: Tu
jo imaš! Za enkrat si njen ženin! ... A navsezadnje:
Dobro je tako; saj to je tudi moja volja . . .

„Res je, gospod doktor! Neveste so vedno
sramežljive, to je stara reč!“

Objamem jo krog pasu:

„Nič ne tajiva! Danes ali jutri — vseeno je!"

225

„No, eccol To je pametva! To me veseli!
Čestitam še posebno vam, gospod kontrolor! . . .
Ampak ... Prosim, gospodična, samo besedico bi
rad ..

K oknu jo potegne in šepeče z njo intimno ...

Slutil sem, da se pogajata zaradi volitev. Fi-
lipina je imela nekaj znank, volilk drugega razreda.
Preskrbeti bi si morala od njih pooblastila in jih
izročiti Žižku . . . Namigavala mi je že o stvari,
a jaz nisem hotel razumeti. Čisto fatalistično sem
se prepustil toku dogodkov, naj me privede kamor¬
koli. Sam ne ganem s prstom. Kam da priplavam,
— me ne briga. —

Filika se vrne k meni; z bleščečimi očmi mi
položi roke na rame:

„Kdo ti je bil dovolil? Mojega odgovora še
nisi imel. Kar hitro boš preklical!"

„Hoho .. . zdaj mi ne uideš več. Kaj je bilo
to, če ne vprašanje? Vpričo njega sem te vprašal.
Ali si odklonila? — Vidiš torej? Zdaj je zadeva
rešena. V nedeljo greva k župniku . . .“

„Falot!“

Roko mi položi na usta in se mi približa z
licem . . . Zdajci jo strese sunkoma in solze jo za¬
lijejo ... Jaz pa jo poljubljam radosten: — Čustvo
sreče me prešinja, čustvo zadovoljnosti, kot da sem
izpolnil veliko dolžnost. Obenem me navdaja sladek
čut, da sem našel toplo zatočišče; kakor me je
navdajal v davnih časih, ko sem se še stiskal h
krilu svoje matere ...

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

15

226

Na Silvestrovo dobim od Cilike poziv, naj
pridem na sestanek k romarskim stopnjicam pod
pomočniški breg. Naj pridem, kadar morem, ona
bo že pazila, da me ne izgreši.

Zvečer sva bila namenjena s Filipino k Seljaku
na čitalnično veselico. Hotela sva nastopiti prvikrat
kot zaročenca. Po obedu stopim k njej:

„Ob polu devetih da si pripravljena! Pridem
pote, da odideva.“

„Dobro. Jaz bom točna."

»Zdaj se izprehodim malo z Rupnikom — do
Pomočnice."

„Do Pomočnice?" — se prestraši. „Pa se vrneš
do polu devetih?"

„Norček! Tako malo mi zaupaš?"

Bojazen jej trepeče iz oči . . .

„Ali utonem — v vinu? Ali me ukrade —
Cilika? — Samo pri Mohoriču se oglasiva za hip.
Ne boj se zame, ljubica!"

„Oprosti, dragec! Nič se ne bojim."

Poljubi me in me potreplje po licu .. . Tako
poljubi mati sina in ga pokriža, ko odhaja na ne¬
varno pot. Strah jo je zanj; vendar ga ne zadržuje,
ker spoštuje silo hrepenenja ... Ali je nevarna moja
pot? Veselo se nasmehnem: Cilika mi ni nevarna.
Iz objestnosti se jej odzovem .. .

Popoldan je bil prost; davkar je bil odredil
snaženje v uradu.

Lep dan je bil, suh in mrzel. Pokrajina je
bleščala v solncu. Snega je bilo malo; kakor bi

227

prijel s periščem zdrobljenega sladkorja in ga posul
po njivah in po travnikih. V senci je bilo drevje
belo, veje so bile z ivjem prevlečene. Na solncu je
kapalo od dreves, žarki so se lomili v pestrih
barvah . . .

Pod bregom rečem Rupniku:

„Ti greš po cesti, jaz pa pojdem tu okoli po
romarskih stopnjicah. Mimo Kosarjevih ne maram ..."

„Ti ...  hoho ... Kakšna lumparija je zopet to?
Jaz pojdem s teboj."

»Preveč stopnjic je; naporno je. Pri Mohoriču
se dobiva. Poglej, če ni morda davkar pri Košarju!
Opoldne je bil odšel s puško ..."

„Ti — prekanjenec — ti imaš sestanek! Jaz
te zatožim Filiki ..."

„Ne, res bi ne srečal rad Loschinskega."

»Saj zahaja tudi k Mohoriču!"

»Najprej gre vselej h Kosarju."

»O, ti! Naj bo! Saj te že zalotim!"

— Sprva sem hotel res kar v družbi na sestanek.
Naj bi videla deklina, koliko je ura! A zakaj potem
sploh sestanek? — Malo se mi je smilila; malo me
je gnala radovednost, kaj da bi rada. Vest mi ni ni¬
česar očitala. Če sem se zmislil nanjo, sem se moral
nasmejati: Plojeva Šolasta! — Ljubil je nisem

nikdar. Ljubil sem bil Tiliko, naravnost bolestno
ljubil. Milika mi je razvnemala strast. Filika mi
je vzbudila resno nagnenje, celo veselje do za¬
konskega življenja. Pri Ciliki ni bilo globljih čustev.
Ljubimkanje, površno in igravo. Tudi ona ni ljubila,

15 *

228

niti mene, niti nemškega učitelja. Ljubila bi soproga
poročenega. V zakonu ni treba globljih čustev . . .

Stopnjice so vegaste in strme; križev pot je
star in neokusen.

Pri osmi postaji stopi Cilika izza drevja. Jaz
se nasmehnem in jo pozdravim, zasopel od napora
in malo vroč. Ona je resna in me gleda vpra¬
šujoče.

„Šment... to je križev pot!“

Cilika zardi . . . Bogme, tako se ne pozdrav¬
ljajo zaljubljenci!

„Kako je, gospodična?"

Ali naj jo vprašam, kaj da mi je hotela? —
Obrnem se . . .

»Razgled je krasen ..."

Pa se zopet zasučem k njej, v zadregi, malo
grešnega se čutim.

Ona si grize ustnico in gleda v tla. S peto
koplje prst. . . Bleda je, trepalnice jej švigajo skoraj
krčevito. . .

Narahlo se dotaknem njenih prstičev:

„Kaj ste hoteli, gospodična?"

Pogleda me od spodaj gor. . . enkrat. . .
dvakrat... in se polagoma umakne:

„Nič . . . gospod kontrolor."

»Zakaj bežite?"

Stopila je navzgor; tenek gleženj jej pogleda
izpod krila. Zamahne mi z roko:

»Oprostite, gospod kontrolor! Hotela sem vas
samo videti."

229

Zakaj? — se prestrašim malo. Ali je res spo¬
sobna za kaj globljega, višjega? Ali je to obup?...

„Niste hoteli nekaj vprašati?"

„Saj sem vprašala!" — se zasmeje zvonko, a
precej prisiljeno.

„Kedaj ste vprašali?"

„Oči v oči . . . pa se razumemo . .. Zbogom,
gospod kontrolor 1“

In odhiti po stopnjicah, kot bi jo podil . . .

— Dekle je špekuliralo . . . Dekleta strašno
špekulirajo. Samci smo številke zanje, srečke smo;
a vsaka ne zadene žreba . . . hvaljen bodi Bog! —
Ubožica, kako bi ti pomagal? — Tvoj oče je za¬
dolžen ... In — igrati srečko je ponižujoče. Vsak
samec si domišlja, da je sam že veliki dobitek . . .

Pri Mohoriču sede v veseli družbi: nadučitelj
Sever z ženo, učiteljica Helena Mavrič, učitelj
Škamlec, nadučitelj Piberšek in trgovec Petrič, oba
od Sv. Bernarda.

Sever se začudi:

„Vi tukaj, gospod kontrolor? Ne greste na
Silvestrovo veselico? Niste ud čitalnice?"

„Pač. Saj sem. In k Seljaku tudi pojdem. Z
Rupnikom sva prišla malo na izprehod. On je pri
Kosarju, pa pride sem."

„Aha, aha. . . Vi ne smete tja 1“ — mi pome¬
žikne hudomušno in družba se zasmeje.

„Mi vse vemo, gospod kontrolor!" — se
smehlja Helena.

230

„Nič ni tako skrito, da bi ne postalo očito!"

— se namuzne Severjeva gospa. „Še vse kaj dru¬
gega vemo!“

Na nesrečno vasovanje s Ciliko namigavajo in

— bržkone že tudi na zaroko s Filipino. Ta druga
novica je morala ublažiti prvotno zgražanje nad po¬
lomijo pri Kosarju. Zdi se mi, da so celo veseli
tistega škandala.

„Cilika gre tudi na veselico k Sv. Jedrti" —
kima ljubko učiteljica.

Jaz se zdrznem . . .

»Ampak — v Schulverein!" —• konča veselo.
Vsi se mi poredno smejejo.

„Nič ne recite, gospod kontrolor!“ — me to¬
laži Sever. „Zato pa gremo mi štirje Pomočničani
na čitalnični večer."

»Bravo! Torej gremo skupaj!"

»Ali ste tudi ud Sokola, gospod kontrolor?"

„Ne!“ — Sram me je in ne upam si pogle¬
dati mu v oči.

To je cela izpoved! Kaj mi hočejo? — Uradnik
na Štajerskem — pa Sokol?! — Niti dr. Žižek mi
tega ne zameri . . .

Sever se nagne k mojemu ušesu:

»Saj je še tajnost, ne? Jaz vam čestitam! S
to zaroko morda — pade Sv. Jedrt! A la bonne
heure, gospod kontrolor!"

Meni zabuči v lobanji: — z mojo zaroko pade
Sv. Jedrt? — Da bi imela Flipina toliko moči? —

231

Neumnosti Kaj pa prvi razred? Kaj pa tretji razred?
Tam je vendar izključeno! ... Ali vrag je, da je
naenkrat drugi razred najbolj važen! Ti prideš v
ogenj, Arnošt! — Neznosno vroče mi postane ..

Tu mi napije trgovec Petrič:

„Midva sva rojaka, gospod kontrolor! Bog vas
živi! Lepo je, da nam delate čast, nam Kranjcem!"

Pogledam ga pozorneje . .. Njegovo ime sem
slišal zadnje dni prav pogostoma — v uradu. Lo-
schinski ga je klel, da je bliskalo in treskalo. Po-
segar in Sormann sta se zgražala. Ozirali so se
proti meni:

„Najzagrizenejši so ti kranjski pritepenci!"

Znosili bi se bili radi nad menoj, ali vsaj do¬
segli, da se zgražam z njimi. Petrič se je bil pri¬
tožil na ravnateljstvo zoper izzivajoče nemškutarenje
našega urada. Kot Slovenec — celo iz Kranjske! —
sem bil seveda soodgovoren za — „ostudnost." Jaz
pa sem se delal gluhega in se nisem hotel brigati
za stvar . . .

„Ah — vi ste? Me veseli! Kaj ste naredili mo¬
jemu šefu?"

„Je že dobil? — No, poglejte: morda vendar
kaj zaleže!"

„Pri ravnateljstvu je slučajno neki Slovan;
drugače bi itak ..."

„Razumem! Kajpada! Navidez malo podre¬
zajo .. .“

»Obesili ga ne bodo."

232

„Kvečjemu vas, imate prav, — ker niste grešnik,
kakor oni. Hahaha . . . Tako je pri nas na Turškem!
Kaj hočemo?"

„A davkar je vendar strašno divji."
»Veličanstvo je razžaljeno!" — pravi Sever.
»Vsak nemškutar je veličanstvo. S samodopadajenjem
kake knežje milosti vladari nam ponižnim backom
in se kaj zazdi, ko vse tako lepo uboga in se ne
drzne nihče niti bevsniti. Dela se navzgor kot
vzoren upravitelj, najboljši diplomat.. .“

„. . . pa pride tak pritiklav Kranjec in mu zmeša
štrene. Kaj? Nesramnost!" — se smeje Petrič.

Pravzaprav je res: Nikjer pritožb, nikjer upora!
Slovenski uradujemo in občujemo edino z drjem. Žiž¬
kom ; pri njem bi bil upor, zato se mu njega knežja
milost rajša ogne. Vsi drugi — pa naj že bodo li¬
beralni akademiki ali klerikalni župniki — vsi ve¬
ljaki in prvaki so navajeni na nemško besedo kakor
kužki, ki so sploh prepričani, da je ta beseda edino
zveličavna zanje. In zdaj naj pride kontrolorček s
slovenskimi odloki! . . . Ti ljudem vsiljuješ to slo¬
venščino! Kdo pa jo zahteva? — V začetku je še
šlo, pod Schabotom; a že po binkoštih — po aferi
s »šuftonr — se je Arnoštek pohulil. In pod Lo-
schinskim . . . »Ne vpelji me v skušnjavo! Amen."
— Ko bi zrogovilili vsi Petriči — štajerski in
kranjski — bi bilo marsikaj drugače. Knežje mi¬
losti diplomatski sij bi obledel, nemškutarski rogovi
bi se precej okrhali ... Saj je mnogokrat samo pre¬
tirana slovenska uljudnost kriva te malomarne mlač-

233

nosti; mnogokrat seveda slaba vest, bojazen pred
šikanami,. skrb za uslužnosti, malenkostne sicer, a
vendar dobrodošle, s katerimi oblagodarja postrežljiv
uradnik; mnogokrat pa tudi goli strah pred davki,
kot da bi mogel že poslednji birič natezati vijak za
davke . . .

Petrič se je bil priženil k Sv. Bernardu in
prevzel bogato trgovino. Šele nekaj let je bil v de¬
želi, zato še ni omagal v boju zoper nemštvo. Saj
Kranjci se doma ne brigajo posebno za nemšku-
tarenje v uradih. Uradništvo je tam večinoma slo¬
venskega rodu, občuje prijateljski med ljudstvom
in vzbuja zato zaupljivost tudi v narodnem oziru.
Nemškovanje v takih okoliščinah za stranke ni tako
občutno. Če pa zanese noga Kranjca sem na Šta¬
jersko, kjer mu zaveje že po par korakih mržnja
in prezir v obraz, zaničevanje in zatiranje jezika,
brezobzirno vsiljevanje nemščine, — tu se mu pač
vzbudi upornost. Vsak „boljši“ človek se mora na¬
ravnost siliti z nemščino in skrbno skrivati ljubezen
do materinščine; sicer ga ožigosajo kot veleizdajalca
in hujskača, ga opljujejo s pogledi in ošibajo s be¬
sedami, kot da je ciganski pritepenec, ki je prišel
beračit, zgago delat, če ne krast. Tu seveda mora
vzkipeti kranjska kri...  Vzkipela je bila tudi Pe¬
triču. — V začetku se je bojeval z našim nadzor-
ništvom pri glavarstvu. Sistem je in metoda: Po¬
šiljaj nemške pozive in odloke! Če ti jih stranka
vrne, poskusi še enkrat! Če ti jih zopet vrne, pri¬
piši v starem aktu pod riemško besedilo še slovensko,

234

a kolikor mogoče nečitljivo! Če stranka tudi zdaj
ne sprejme, pošlji akt občinskemu uradu, naj ga
dostavi z izrecnim obvestilom, da nastopi v vsakem
slučaju pravomočje v štirinajstih dneh! Po dolgih
bojih, ki so na las podobni trkanju kozličev, na¬
zadnje stranka zmaga; a ne zato, ker ima morda
vladni kozel mečje čelo; marveč samo zato, ker je
zakon proti njemu. Stranka si oddahne ... Tu pa
pride drug uradnik v nadzorništvo ... in trkanje
začne iznova . . . Konečno onemore najtrša kranjska
buča. Pametni odneha! Žalibog! Ker tu ne gre za
pamet, tu gre za trdost butice . ..

Že nemški eksekutor je velemoč. Naš Po-
struschnigg je samo nemškutar, njegova nemščina
postružena iz vojaških beznic in kantin, in vendar
je možak mogočen v sovraštvu do slovenstva. Plešast
je in zmirom pijan: a niti v cestnem jarku bi ne
pozabil na zafrkacijo, da te noče žaliti — „mit die
windische Idiom". — Petrič je imel vojsko tudi z
njim. Davčni izvrševalec je nosil opomine strankam.
Govoril je nemški. In če se je kdo še toliko protivil,
— on ga ni razžalil „mit die windische Idiom". Nje¬
govo obličje je rumeno in zabuhlo, brki mu strle
kot mokra metla v usta, predrzna porogljivost in
nesramnost mu igra v očeh . . . poosebljena nemšku-
tarska odurnost. Niti dr. Žižek ga ni popolnoma
ugnal; Petrič je obupal nad izvržkom . . .

In to je samo eksekutor! Kakšen imeniten
mogočnjak je šele — „der schone Steuer - Milan"!
Bilo je še pod Schabotom, ko je prišel nekdaj

235

Petrič po opravkih v davkarijo. Opraviti je imel s
Posegarjem. Pozdravil je slovenski, Milan je od¬
zdravil nemški. Ogovoril ga je slovenski, Milan je
odgovoril nemški. Trikrat je poskusil srečo s slo¬
venščino, njega veličanstvo gospod adjunkt je trdo¬
vratno vztrajal pri svoji porogljivi nemščini. Petrič
se ozre na davkarja, in davkar zamrmra:

„Aber . . . Herr Kollega!"

Gospod kolega samo začudeno pogleda in
nadaljuje z nemščino. Jaz se obrnem jezen in hočem
priskočiti, da prevzamem posel; a Petrič seje srbo-
ritnežu uklonil in se poslužil nemščine. . . Posegar
je triumfiral:

„Jaz sem hotel videti, ali znajo Kranjci tudi
nemški!"

Že takrat sem upal, da se pritoži Petrič; a
pritožil se je šele sedaj, ko je dobil zopet nov
povod.

Petrič je že bil dosegel, da mu je nosil iz¬
vrševalec dvojezične opomine, izpolnjene v sloven¬
ščini. Poslušati je moral Postruschniggovo nemščino,
a vsaj odlok je bil jezikovno pravilen. Loschinski
je uvedel novotarijo: čeke, ki jih je po pošti do¬
stavljal strankam. Čeke je že kar izpolnil nemški
in jih pošiljal z nemškimi naslovi na kuvertah.
Zavrnil jih ni skoraj nihče, tudi Petrič ne. A spo¬
minjam se, da je bil sprejel že preje dvakrat nemške
pošiljatve našega urada. Torej je namenoma ustavil
prejšnjo taktiko. Mož se je naveličal boja z iglami
— in je poslal pritožbo na ravnateljstvo.

236

Dr. Rupnik pridrvi v gostilnico in obstoji na
pragu veselo presenečen:

„Hohoho, saj vas je lepa družbica!"

Rezgeče se in prska, vzradoščen kakor zmirom,
kadar najde družbo. Učiteljici Heleni trese roko in
sili vanjo, da bi ga poljubila:

„Saj sem jaz tudi Ivan, gospodična! Nič ne
bo pohujšanja v dolini šentflorjanski!"

Zardela je, sram jo je in ljubko se ozira v
Severco, da bi jej pomagala iz zadrege . . .

„Živio, gospod Petrič! Vi ste tudi tu! Danes
bo še prav lepo, gospoda!"

Prebrisano se namuzne, sede k meni in mi
šepne na uho:

„Loschinski pride koj za menoj. Jaz sem mu
ušel naprej."

Prestrašen mu pomežiknem: Če trči davkar s
Petričem skupaj, pride do škandala!

„Ali je že v rožicah?" — ga vprašam tiho.

„ Dobršno!"

Najrajši bi kar planil: Pojdimo, gospoda! —
a Rupnik začne zopet šepetati:

„Kaj si naredil Ciliki? Vsa objokana je bila.
Ko me je zagledala, se je najprej namrdnila in
obrnila proč; potem pa se je premislila in prišla k
meni: ,Vi zahajate k nemškutarjem?' — ,Saj steše
malo naši, gospodična?' -— Dvoumno zmiglje z ra¬
meni in me pogleda vprašujoče, češ: tudi tebi ni
nič zame! In se poslovi: ,Oprostite! Napraviti se
moram, danes grem na ples.' — ,V čitalnico?' —

237

,Tam ne rabite nemškutaric! 1  Z neskončno prezir¬
ljivostjo zamahne z roko in odhiti. — Oči pa je
imela objokane, prav gotovo objokane . . . Kaj si
jej naredil? — To odpadništvo imaš na vesti,
brate!“

Moj Bog, težka stvar! Ali se naj spletem z
vsako lutko, da jo rešim za slovenstvo ? — Mnogo¬
ženstvo je zabranjeno. Narodnost pa je kupčija v
tej deželi. Nevesta ti prinese doto na izber: v slo¬
venskih ali v nemških barvah. Kjer pa dote ni, —
kaj ti je za barve? —

Bil sem na trnju in silil, da odidemo. Ne vem,
zakaj me je bilo strah Loschinskega . . .

„ Gospod Petrič, greste tudi vi z nami na ve¬
selico ?“

»Midva morava k Bernardu," — se ozre na
Piberška. »Kedaj odrineva?"

Nadučitelj je razigran. Lica so mu rdeča, pleša
mu je potna.

»Le še počakajva! Naj se jim skomina malo,
našim starim! *

Jaz se obrnem k Severci:

»Ali se odpravimo počasi?"

»Saj je še prezgodaj!" — zapoje učiteljica
Helena.

»Loschinski pride!" — se sklonim k Severu
in pomežiknem proti Petriču.

»Kaj zato? Ali smo zaostali z dačo — mi ka¬
pitalisti?" — se zasmejeta s Piberškom.

Petrič pa zamahne:

238

„Loschinski? Naj le pride! Jaz ne bežim pred
njim. Auf biks, Leitersberg! “

Oba nadučitelja sta si mahoma v laseh za¬
radi vprašanja o delitvi deželnega šolskega sveta.
Sever našteva slučaje nemške nasilnosti. Tekom
zadnjih tednov se jih je pripetilo nekaj. Nemec K.
je postal voditelj na slovenski šoli, čeprav prvotno
ni imel izpita iz slovenščine in so bili sposobni
prosilci na razpolago. Namestili so ga začasno in
zavlačevali definitivno imenovanje skoraj celo leto,
da so mu dali priliko, napraviti izpit. Vkljub nuj¬
nosti je prvikrat propadel in ga napravil konečno v
Celovcu — po milosti tamkajšnjih, Slovencem še
mnogo neprijaznejših okolnosti. — Dva napredna
nadučitelja sta bila drug za drugim kazensko pre¬
meščena, ker so to zahtevali — slovenski klerikalci.

„ Klerikalni zmaj pod nemško - liberalnim pra¬
porom!"

„Tako nam Nemec reže kruh. Naš ,far‘ bi ga
ne rezal slabše."

»Triintrideset odstotkov slovenskega učiteljstva
je v najslabšem plačilnem razredu; nemškega samo
devet."

Kdo bi si zapomnil vse nemške nepravičnosti
in vsa nagajanja, preganjanja in strahovanja? In
kdo bi preiskaval vse ugodnosti in vse dobrote, ki
jih uživajo nemški in nemškutarski tovariši in po
katerih se Slovencu niti hlepkati ne sme? — Naj
se učitelj malo pokaže v političnem življenju, že
,ga zajaše gospod nadzornik, da mu zrahlja kosti

239

in ukroti korajžo. Nemški listi bobnajo na juriš,
deputacije nemškutarjev se vozijo v deželno glavno
mesto ... Če nisi revček nedolžen kot golobček —
in kdo je brezmadežen v vsakdanji službi? —lahko
povežeš culo. — Nadučitelj Volčič pri Sv. Jedrti je
zagazil v velikansko disciplinarno preiskavo, ker je
bil vrnil samonemško tiskovino in zahteval dvo¬
jezično. Ubožček bi ne bil zapadel grehu; a slu¬
čajno je bil pri Žižku, ko je občinski sluga raz¬
našal pole za popisovanje hišnih strank. Dr. Žižek
jo je zavrnil in podžgal seveda tudi Volčiča. Giljo-
tinirali ga niso; a kdor je kdaj preživel vznemirjanja
in sitnosti takih preiskav, ne tišči več zlepa vanje.
— Volčič in Sever sta že bila v zanjkah, ker sta
baje ovirala prestop učencev v nemško šolo. Sever
je imel sitnosti zaradi domoljubnih pesmi v šoli.
Pri volitvah so prežali nanj, če bi se izpozabil in
storil kako neprevidnost. Ker je vzoren šolnik, mu
ne morejo do živega; a ob prvi priliki odleti od
Pomočnice . . .

Piberšek je veseljak; premožnejši je, ker se
je bil ugodno ženil. Za ogorčenje proti nemškemu
gospodstvu nima smisla. Pokornost Nemcem je pri¬
rojena napaka, ki se ne da odpraviti. Pač pa se je
zgražal nad klerikalno strahovlado onkraj Save in
trepetal pred možnostjo, da bi zabredli tudi tukaj
pod komando farjev. S svojim župnikom je bil v
prepiru, odkar so mu bile požrle mačke iz farovža
nekaj mladih kuncev. Zato je bil še nedostopnejši
dokazom in prigovorom.

240

Sever pa se je razburjal:

„Ali nas ne biča far že zdaj? Ko bi se pre¬
grešile tvoje mačke na župnikovih kuncih, prijatelj
moj, pa bi se selil od Sv. Bernarda!"

„Larifari!“

»Slepota taka! Zdaj imamo dva gospoda nad
seboj; če se ločimo od Gradca, ostane samo eden.
Le kak liberalen impotentnež more obupavati, da bi
ne strli nekdaj nadvlade klerikalcev med Slovenci. Če
pa ostanemo pri Gradcu, bomo večno nemški hlapci."

Zdajci je Loschinski tu. Puško preko rame,
psa na vrvici,- gleda iznad zameglelega ščipalnika
in pozdravlja dostojanstveno:

»Dober dan, gospoda! Le veselo, le veselo s
starim letom k vragu!"

»Kje ste bili zaostali?" — kliče dr. Rupnik.

»Na vsak korak me sreča kak prijatelj. S Fe¬
rencem sva klepetala."

Z bičem naganja psa za vrata. Malo je v za¬
dregi, ker se zaradi kratkovidnosti ne more koj raz¬
gledati po gostih. Briše si naočnike in se bavi s
psom več nego je potreba.

Mohorič se vrti okoli njega in ne ve, kje bi
mu ponudil sedež. Pri Slovencih? Pri posebni mizi?
Krčmarju se pozna, da streže Nemcu. Več uslužnosti,
več spoštovanja je v njegovih kretnjah. Kaj Slo¬
venec!? Pa naj bo doktor, ali svetnik — po do¬
mače govori, po domače se obrača — domače pa

241

je vse manj vredno. Tujec je gospod, nemška go¬
vorica prime našega človeka!

»Ah, Piberšek je tudi tu? Servus, Piberšek!"
— Loschinski je spoznal po glasu nekdanjega to¬
variša iz gimnazije. „Povsod prijatelji!"

Petrič gleda v stran. Piberšku je nadležno,
odgovoriti pa se mu vendarle zdi potrebno:

„Prideš k nam?“

„Če je gospodi drago!“ — se nam približa
domišljavo.

Ko zapazi Petriča, mu zastane sapa za trenotek,
v očeh se mu zablisne.

„Ne samo prijatelji! K vam ne sedem, gospod
Petrič. K vam ne sedem. Vi ste moj sovražnik.
Mohorič, pol litra dobrega!"

„Živio Petrič!" — napije Rupnik kot nalašč v
slovenščini.

Davkar ga pogleda zaničljivo:

„Gospod doktor, v vaših letih sem jaz tudi še
zabavljal. Vi ste tudi eden tistih ..."

»Katerih?"

»Zagrizenec ste — kakor Petrič."

»Zagrizenost je vaša reč, gospod! Jaz sem
krotak. Če pridem v nemško družbo, se poslužujem
vedno samo nemščine. Pri Kosarju sem govoril
nemški z vami."

»Le govorite kakor hočete!" — nadaljuje davkar
trdovratno nemški. Niti v popolnoma slovenski družbi
se ne poniža Nemec do slovenščine. »Toliko slo¬
venski že razumem. Z našim kmetom sem se še

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

16

242

zmirom zbogal. V Slovenskih Goricah ni bilo nikdar
teh prepirov. Drug drugega imamo radi, mi doma¬
čini. Kajneda, Mohorič ?“

„1 kaj bi nebi?“ — odgovori krčmar domače.
Pogledi mu nemirno begajo naokrog, — mož se
boji viharja . . .

„Wir halten fest und treu zusammen, wir Win-
dischbuchler! Kajneda, Piberšek, prijatelj? Zgage naj
ostanejo na Kranjskem. Hoch die Windischbuchler!“

»Slovenje - Goričani smo Slovenci!“ — pravi
Sever važno.

»Nič zato, mi se razumemo. Vas še tudi ljubim,
gospod nadučitelj. Vi ste Jožef. Na pobotnicah se
podpisujete tako. To mi zveni tako domače: Jožef!
Drugi so Josipi in Davorini, Radoslavi. . . kaj jaz
vem!“

»Jaz pa stavim z vami," — se oglasi zopet
Rupnik, »da ne znate niti zapisati imena Jožef;
čeprav vam je tako domače. Ste že kdaj napisali
slovenski ,ž‘?“

»Ah, pojdite mi! Vi niste zdravi, če ne za¬
bavljate!"— Pa objame Piberška krog pleč: »Pustimo
Kranjce, kaj? Mi Slovenje-Goričani smo miroljub¬
nejši ljudje!"

»Ampak Slovenci smo, moj ljubi!"

»Bratje smo, domači smo, to svojo rodno
zemljo vsi enako ljubimo. Prepir pa so zanesli tujci,
ti prihajači kranjski!"

Učiteljica Helena — Kranjica — se zdrzne jezno:

»Tega bo pa že preveč, ali ne?"

243

Škamlec zapiska skrivoma, kot demonstrant v
gledališču.

»Oprostite, gospodična, dame so v politiki
izvzete!" — Loschinski išče strogo, kdo da je bil
žvižgal. Njegov pogled se sreča z mojim; srep je
in preteč, očitajoč mi: S takimi hujskači se pečaš?!
— »Jaz sem meril na gospoda Petriča!"

»Živio Petrič!" — vzklikne Rupnik.

Severca takoj pritegne:

»Živio gospod Petrič!" — in tudi drugi mu
napivajo, trkajoč in vzklikajoč.

Loschinski je zelen.

»Jaz ne trčim z vami, gospod Petrič. Jaz vas
sovražim!“

„To mi je vseeno!" — odgovori oni. »Jaz vas
ne sovražim. Sploh ne sovražim Nemcev; a renegate
zaničujem. Vaš oče je bil Poljak, gospod!"

»Jaz pa sem Slovenje-Goričan!" — se odreže
davkar trmasto. Hipoma se mu zelo pozna pijanost.

»Slovenje-Goričani so po logiki Slovenci, ne?
Ste vi Slovenec?"

»Jaz čutim nemški."

Vsi se smejejo:

»Lep Slovenje-Goričan, ki ni Slovenec!"

»Jedrčani in Pomočničani smo bili vedno Nemci.
Mi smo domačini in imamo tu pravico do besede.
Tak kranjski prihajač, ki ga je sneg zanesel v naše
kraje in prazen trebuh, pa naj molči med nami in
naj ne seje zdražbe in prepirov! Domov naj gre
na kranjsko rogovilit! Odtod pa ga naženemo,

16 *

244

če ne drugače, s pasjim bičem, pritepenca prite-
penega!“

Res udari z bičem po robu mize; obraz mu
je zaripljen, oči pijane. Pes plane k njemu, renčeči
gobec položi na mizo; davkar ga zgrabi za tilnik,
ljuto ga potegne k sebi in ga začne napletati po
hrbtu . . . Tako bi nas našeškal vse po vrsti, vse —
,slovenske pse 1  . . . Zobje mu divje škrtajo, stol se
mu izpodmakne, on pa biča psa po sobi in skozi
vrata ven. Tulenje in cvilenje odmeva iz veže;
vreščanje Mohoričevih otrok se meša vmes . . .

Pes je rešil položaj; strelovod, ki je odvedel
izbruh elementarne besnosti. Tudi v naši družbi je
bilo nakopičene električne napetosti.

Petrič je bil bled in je komaj brzdal stisnjene
pesti. Sever je bil planil od ogorčenja; ženske so
se zgražale; Škamlec je piskal kakor blazen, da je
šlo skozi mozeg in kosti. Rupnik je že stal za dav-
karjevim hrbtom z dvignjeno roko. Edini Piberšek
se ni bil nič razjaril; skušal je osmešiti nastop in
nas prepričati, da je vse samo šala.

Jaz sem stal ob strani ves prepaden. Za tre-
notek sem bil vjel Loschinskega pogled, ko je pre¬
tepal psa ... in za trenotek mi je bilo, da sem sam
tepen pes ...

Prvi se je oglasil Piberšek:

»Kompleten norec! To je norec!"

„V prisilni jopič z njim!“ — je odločil Sever.

Rupnik pa je krilil z rokama krog sebe in
krohotal najlepši svoj krohot:

245

„Na psu!... Popolnoma na psu je že!... Vsa
nemška grozovlada bo šla njegovo pot!...“

„Živio gospod Petrič! Bog živi Kranjce!" —
napije zdajci Severca.

Vsi si oddahnemo, kot bi se bili rešili svin¬
čenih sanj . . .

Zunaj je že mir. Davkar plačuje Mohoriču;
glas mu je rezek, razburjenost še utriplje v njem.

„Klobuk in puška . . .“ — se spomni Mohorič
in skoči, da mu ponese ven.

A že je Loschinski sam na pragu, odklanjajoč
krčmarjevo uslužnost. Pokazati nam mora, da ni
trpelo njegovo dostojanstvo in da se nas ni malo
ne boji.

Piberšek mu prigovarja nekaj šepetaje.

„Ah, kaj še!“ — ga odbija davkar. „Čemu se
je pritožil? Ali je vredno zaradi teh malenkosti? Ali
ni vseeno, če ti pišem ,Euer Wohlgeboren‘ ali ,Vaše
blagorodje'? Toliko nemški še razumeš menda?"

Piberšek je v strahu, da začne prepir iznova.
Tišči ga proti vratom in šepeta še tišje.

Oni pa zamahne malomarno z roko:

„Paperlapap! Naj me toži! Briga me!“ —

Slovensko uradovanje je malenkost, kajpada!
In Slovenci smo zares tako nerodni in strahopetni,
da se ne tepemo za te malenkosti. Prerahločutni
smo, preljubeznivi. Srce nas zaboli, če smo odurni
proti tujcu . . . Kaj pa Nemci? Ali ne gre njih boj
največ za „te malenkosti" ?

246

Loschinski sam je očital nekdaj drju. Žižku,
zakaj da ima na svoji pisarni napis samo v slo¬
venščini. V nemškem trgu, kakor je Sv. Jedrt, je to
baje izzivajoča brezobzirnost. Če pa je pri Wabitschu
na krčmi in mesnici samonemški napis, ni to ne
brezobzirnost in ne izzivanje. A toliko je gotovo,
da živi mesar skoraj izključno od Slovencev, ko
pa se k slovenskemu odvetniku le strašno redko
izgubi nemškutar. Kaj je torej to očitanje prena¬
petega davkarja nego — bolna domišljavost, blazna
veličanstvenost? Megalomanija, ki je endemično na¬
padla ves germanski rod 1 Ker tako pretiran ni samo
Loschinski. Zadnji uradni sluga, najmlajša goska z
železniško ali poštno čepico se zaveda veličine, v
katero jo povzdiga nemštvo. In ker gre veličina v
glavo, jih upijanja, da se izpozabljajo k izbruhom
krutega zaničevanja . . .

Na pragu se obrne davkar in mi pomigne, da
naj bi šel za njim.

„Vi ostanete?" — Prodirljivo me pogleda.

»Ostanem ... Kaj pa hočem? .. .“

Jezim se na svojo zmedenost. Kakor paglavec
stojim pred njim. Ali mi je bil res že sugeriral, da
ima jerobske pravice nad menoj?

„Jaz sem mislil, gospod kolega ... No, — na
našo veselico vi ne greste ... Ali poznate tisto:
povej mi, s kom da občuješ, pa ti povem, kdo
da si? — Naj bol Jaz se zanesem na kolege. Le
ostanite! Zbogom!"

247

Moja zmedenost mu neizmerno laska. Gotovo
je, da me je hotel sprva seboj vzeti... In kaj bi
zdaj naredil? Bi šel? — Brrr, Arnošt! . . .

„Vi — slišite I Pa mi povejte jutri, kaj sklenejo
— sovražniki!"

Dva koraka je že od mene, pa se zopet vrne
in mi stisne roko:

„ Solidarnost vladaj med uradništvom! Servus,
gospod kolega!"

Mesec sije z neba; majhen, svetel kot polirano
srebro, ledeno mrzel. Kakor pajčolan leži na zemlji
siva megla. Travne bilke, veje na grmovju trepetajo
v tenkem srezu; potrpežljivo silje dehti na njivah v
rahlem pudru. Tuintam blesti iz polumraka drobna
kapljica — v zadnjih trepetljajih, predno jo stisne
mraz. Belkaste krone drevja sanjajo v tišini, jagnedi
vzdihujejo v nebo . . .

Brk se prijemlje vlaga, trepalnice postajajo
okorne.

Rupnik in Škamlec gresta zadaj z obema
damama, midva s Severom sva sto korakov spredaj.

»Malenkosti, gotovo! Boj za malenkosti bi bil
potreben, brezobziren boj bi bil potreben. A še
potrebnejša bi bila osamosvoja; najprej gospodarska
osamosvoja, politična bi že prišla za njo, sama ob
sebi bi prišla: nujni znesek pravilnega računa. —
Kadar pridem v mesto, v trgovino, — uljudnejše in
boljše mi postrežejo, če vprašam nemški. Tega se
zavedajo Slovenci v mestu, posebno dame. Ko bi

248

zahtevala po slovensko svile, jej prinesejo brez dvoma
kaj zaležanega in preperelega. Kedaj pa si je že
Slovenka nabavila kaj boljšega?!... Deloma je
zlobnost, deloma je resnica. A človek je pri kupo¬
vanju tako neroden, iz neke smešne sramežljivosti
tako vznemirjen pri izbiranju, da ga omalovažanje,
morda celo prikrito mrdanje prodajalčevo lahko
docela zmeša. Saj greše celo .prvaki 1  v tem oziru!
Ti se izgovarjajo: ,Z vsemi Nemci sem osebno
znan; kaj pa hočem? S Slovenci govorim slovenski,
z Nemci nemški. 1  V tem slučaju ne razlikujejo Nemca
od nemškutarja. Ampak vendar, prosim vas... Pridem
k brivcu. Ime je nemško, vse je nemško, pozdrav je
nemški, — tistih par besed še jaz povem po nemško.
Pa se ogledam: na desni brije pomočnik — profe¬
sorja prvaka, na levi — odvetnika prvaka; in oba
kramljata nemški. Gospodar se loti mene, pokliče
vajenca, mu nekaj naroči — čisto tiho, skoraj stra¬
homa — slovenski. Sram ga je slovenščine vpričo
obeh prvakov. Profesor me spozna, a me noče videti;
sram ga je pred menoj. Tudi odvetnik me spozna...
in mene je sram pred njima dvema ... Da bi se
pogreznil v zemljo! In potem izvem, da je tudi
brivec samo — renegat, potuhnjenec . . .“

Sever se ustavi in zamahne zaničljivo z roko:

»Takšne šleve smo. Prvaki, prvoborilci za na¬
rodne svetinje! Na shodih imamo še korajžo, pri
brivcu nas že mine. Bog ne daj, da bi nas tak
zagrizenec nemškutarski — nazadnje z britvijo ne
zaklal! . . .“

249

V daljavi se svetlika poplavljen travnik v mese¬
čini. Nizke vrbe z načeperjenimi čopi vej se zrcalijo v
gladini, ki je že tuintam pokrita z motnim ledom...

»Sicer pa: — Morda je celo ugodnejše za
nas, če se nam nemški trgovci ne prilagodijo. Le
naj ostanejo trdovratni! Mi pa si ustanovimo lastno
trgovino! Samo trgovski stan nam reši mesta in ta
gnezda po deželi. Naši zavodi podpirajo dandanes
najbolj akademično mladino. Dobro! Je potrebno!
A še mnogo bolj potrebno je, da trgovskemu na¬
raščaju skrbimo za podporo in poduk. Treznih,
pridnih, izobraženih trgovcev si vzgojimo; zavodi
naj skrbe, da bodo gmotno podkovani. Ne z bra¬
njevci, ki znajo komaj pisati in brati in konkurirajo
le v slabem blagu in v nizkih cenah; marveč s
trgovci, ki konkurirajo v solidnosti, se nam posreči
prej ali slej izpodkopati sovražno trgovino. Potem
se bodo Nemci podvizali sami, da si dobe slovenskih
pomočnikov in dopisovalcev."

„Če si utrdimo trgovstvo in obrtništvo, nam
bodo otoki po deželi kakor zrela jabolka popadala v
naročje. In če osvobodimo kmeta iz objema nemških
in nemškutarskih prekupčevalcev — sadjarske, vi¬
narske in druge zadruge! kupčijske zveze z jugom!
domači mešetarji na Dunaju in v Pešti! — pa bi
vzbudili tudi kmečko ljudstvo iz zamaknjenja v ve-
ličavo nemško. Gospodarska politika je pogoj — in
te nam manjka."

»Dejstvo je — jaz sem se mu večkrat čudil,
a je resnično —: ljudstvu ne imponira akademik.

250

Notar, zdravnik, odvetnik, svetnik — če je Nemec,
se mu divi kot predstavniku državnega gospodstva;
če je Slovenec, ga pomiluje in zmajuje z glavo:
,Kaj se neki repenči s to slovenščino?! Nemec več
doseže v Avstriji! V svojo škodo se repenči, bebec!'
-— Ferenc, Loschnigg, Wabitsch, Kukovvetz ... to
so mogotci, da jih občuduje ljudstvo. Njih dosto¬
janstvo je lažje dosegljivo, kmetiški duši bližje . . .
Občudovanje, ki ga čuti človek do nečesa, pa je že
obenem želja in hrepenenje. Prebrisan kmet si ne
bo želel postati doktor, posebno, ne slovenski doktor,
ki nima niti pri biriču pravega ugleda in ga oblasti
celo preganjajo ... Če hočemo ljudstvu imponirati,
dajmo mu možakov srednjega stanu, trgovcev,
krčmarjev in obrtnikov, premožnih in veljavnih. Če¬
tudi niso Nemci: ko se jim posreči, da v konku¬
renčnem boju uženejo nemškutarske malike, lahko
sami sedejo na oltar. Predsodek nepremagljivosti
je potem odpravljen, strt sovražnikov odpor; ker
ravno ti maliki so edini stebri, ki nosijo umetno
stavbo spodnještajerskega nemštva. Potrebna nam
je inteligenca, res je; a mnogo večjega pomena je
za nas meščansko izobraženstvo srednjega stanu.
Gospodarska osamosvoja! Ko se nam ta posreči,
smo na konju. Golazen po uradih, Loschinski in
taki, se bo poskrila — kot bi bila mišnico zaduhala."

Pot gre skozi majhno selo. Izza poslopij na
osojnih krajih se sveti sneg. Za ovinkom, vrhu
klančka se nenadoma odpre pogled na Sv. Jedrt.
Vsa je v megli. Samo zvonik — kot temna črta —

251

štrli v nebo. In prav na vrhu: — pikelhavba na
nelffškem domu, vsa razsvetljena, z oranžnim sijem
v megli. . .

Sever obstoji:

„To zdaj glejte — alegorijo naše žalosti! Do¬
movina v sužnjosti, s pikelhavbo kronana!"

„Kaj naj naredi preprost učitelj? Reve smo.
Ljudstvo nas prezira, ker si je v svesti, da nas plača.
Demagogi šuntajo proti nam. Berači smo. Kdo bi
hodil za beračem? — Pa saj je prepovedano: Učitelj
ne sme nastopati politično. Bralno društvo in pre¬
davanja, pevski zbor in veselice, — to je vse po¬
litika; skrb za srednješolski naraščaj je veleizdaja.
Potuhniti ^e moraš, če hočeš avansirati. Ko si do¬
segel stalno mesto, se lahko zganeš; ampak pač
previdno, strašno previdno . . . Moj prijatelj P. je
moral resignirati, ker je razgnal političen shod mest¬
nega Pokorniga. Moj kolega S. pa je dobil bri¬
ljantno šolo blizu tu na meji, ker se je bil po-
nemčuril; pohvalni dekreti in podpore, deželne in
schulvereinske, mu dežujejo kar skozi streho . . .

„Pri volitvah lani sem si bil skoraj malo preveč
upal. Saj me je izučilo! Vzgoji si poprej pristaše!
Kaj boš brez armade? — S šolarji začni! Knjige
jim posojaj! Pevce vežbaj! Z izobraževalnimi tečaji
se poskusi! Nemščine jih uči! Ljudstvo je zavero¬
vano v nemščino. Podučuj jo, da jej vzameš čar
neznanega in zaželjenega! Pametnejše je, če sam
odpreš tečaj za nemščino, nego da drve otroci v

252

schulvereinsko šolo. —To bo zdaj moje delo! Tiho
in previdno! Tiho in previdno! Brez kričanja! Pri
temelju začne zidar. Predno zraste zid iz zemlje,
preteče nekaj let; a kadar zraste ... čvrsta stavba!...
dobro zvezana, lepo obdelana! . . .“

„Ce presojam zdaj mladino... mladeniče, de¬
kleta . . . nobene narodne zavesti, nič razumevanja
za narodno osvobojenje! Zelen klobuček, gornje-
štajersko odelo — je fantu ideal; srčna tuga, — da
ni Nemec!"

Jaz se zdrznem: — sam imam doma zelen
klobuček z gamsovo brado!

„Ce srečam klerikalnega mladeniča iz sosednje
fare, s slovenskim znamenjem na prsih, se mi zve-
seli srce . . . Tam je zavednost! Žal, da jo izkorišča
stranka samo zase, premalo zoper Nemce! Sicer pa:
—■ Saj je izključeno, da bi klerikalci prevrnili netn-
škutarstvo, ki je v prvi vrsti protifarško! Našemu
župniku sem že večkrat rekel: ,Ko bi bila vaša
stranka resnično narodna, bi si sama ustvarila na¬
predno protipezo — vsaj za trge in mesta!* Edino
naprednjaki bi prodirali z uspehom, ko bi se lotili
dela predvsem na gospodarskem polju. A liberalne
stranke niti nimamo nad Dravo. Posamezne delavce,
ki so sumljivi naprednjaštva, pa tiščijo klerikalci k
tlom. Na Nemca gredo z rokavicami, na rojaka na¬
prednjaka kar z loparjem. Zato imamo polno pa¬
metnih ljudi, ki stoje molče ob strani in se ne ga¬
nejo, — ker se ne smejo."

Pred trgom sva.

253

Meni je mučno v prsih, čustvo krivde me
tišči . . . Kakor da mi je po dolgih letih zopet
enkrat — oče bral levite! O, da ga imam, očeta,
na kolenih bi se mu razjokal! ... Ali nisi v srcu že
izdal slovenstva, Arnošt? Kriv si tudi ti! . . .

„Zato smo s pikelhavbo kronani 1“ — zamahne
Sever bridko in se ustavi, da počakava na zaostale.

Tik pred nemškim domom nas dohiti kočija.
KošarjeVi so in dva žandarja; natlačeni, drug dru¬
gemu na kolenih. Ciliko spoznam; z visoko dvig¬
njenimi krili hiti proti razsvetljenim durim. Straž-
mojster tik za njo. Mati sopiha zadaj.

Severca se smeje:

„Če imajo same take Nemke," — namigavala
je na Košarko, „si bodo morali najeti tolmača!"

„Kako je bežala Cilika! Nič ni pogledala. Ste
videli?" — hiti Helena.

Rupnik se jezi na c. kr. orožništvo, ker si upa
na schulvereinsko veselico. — Kaj bi si ne upalo?
Jedrški stražmojster si celo predrzne, sprejeti v rejo
nemško šolarko — dunajsko importiranko. Ves slo¬
venski okraj je proti šoli; z domačimi otroci bi ne
dosegli pravice javnosti niti za en razred . . . nadut
nemškutarski žandarček — povrhu vsega še Kranjec
— pa se poslužuje sleparije z najdenčki! Izzivanje
v imenu c. kr. vlade, plačano od Sudmarke!

S Filipino sva se malo zamudila. Oblekla se
je zelo okusno, bil sem lahko ponosen na njen ju-
nonski stas.

254

Dogovorjeno je bilo, da prisedeva k mizi Po-
močničanov. A komaj stopim v dvorano, že zardim
od jeze: — Milika sedi med Severco in Bratkom!

Ves srdit pošepnem Filipini:

„K Žižkovim sediva! Saj vidiš tam ..."

Z grdo psovko označim ljubico neviht; a obenem
me prevzame strah, da mi napravi škandal . . .

Filipina mi stisne roko, hvaležno in bodreče,
češ: — Nič se ne boj, prijatelj, jaz sem na vse pri¬
pravljena!

Milika jo prefiksira od nog do glave z ne¬
sramno zaničljivim smehljajem na preveč rdečih
ustnicah. Da se je bila našminkala za ta večer, mi
je še bolj sumljivo .. .

Družba naju sprejme zelo prijazno. Gospa
Žižkova je sam sladkor. Jaz pa občudujem svojo
ljubico, kako se imenitno kreta. Dostojanstveno, a
hkrati skromno in priljudno. Slovenščina jej teče
gladko; malo neopiljena in germanizmov polna, a
to jo dela še očarljivejšo. Sicer pa so dame med
seboj naenkrat vse v nemškem klepetanju . . .

S Filipino sva vzbudila dovolj pozornosti. Ženin
in nevesta! Kaj si mislite? —Arnošt — ženin! Nič
nisem bil v zadregi. Odkrit je bil pogled, skoraj
ponosen pri sprejemanju čestitk. Niti na misel mi
niso prišle zlobne šale in dovtipi, ki so jih vedno
zbijali zaradi Filike. Imel sem pač veljavo vsled
bližajočih se volitev in svojih dveh glasov. Vrednost
Filipine pa je bila naravnost velikanska, odkar so
šepetali, da pridobi Slovencem nekaj pooblastil . . .

255

Na odru so zapeli pesem.

Pevskih zborov ni skoraj nič v teh krajih. Tudi
jedrski — pod vodstvom Bratka — je skrajno malo¬
maren. Petja pa je slišati dovolj. Ljudstvo si prepeva
ob vsaki priliki, po gostilnicah odmevajo slovenske
narodne celo iz nemčurskih grl; a umetnega petja
ne goje. To je greh učiteljstva. Ali je nemarno?
Ali si res ne upa? . . .

Filipina, oborožena z lornjeto, se ogleduje po
navzočih. Zobje se jej leskečejo v smehljaju, vejice
jej trepetajo malo nesigurno od notranjega vzhičenja.
Pevovodja se vrne zmagoslavno z odra in sede na
svoje mesto. Filipina se ozre pohvalno za njim . . .
V tem trenotku se srečata pogleda: njen in Milikin.
Jaz se zdrznem in stisnem Filipinino roko pod mizo.
Ona mi vrne stisk, a se ne obrne; junaško vzdrži
dvoboj z nasprotnico.

Milika posesljava zgornjo ustnico, srep je njen
pogled, sovražnost bliska v njem . . .

Filika je mirna. Odločnost in ponos jej sije iz
oči. Komaj da jej podrhtevajo prsti v mojej dlani...

Milika je premagana . . . Jezno strese z glavo
in se obrne zaničljivo k Bratku, ki je bled in ves
razburjen opazoval skrivnostni boj. Nakratko mu
pošepeče nekaj z omalovažajočo kretnjo; on se jej
nasmehne, zeleno lice se mu v hipu pordeči, roko
jej položi krog pleč na ramo. Ona zmakne komaj
vidno, a se takoj premisli in se celo nasloni malo
proti njemu . . .

(

256

Jaz se čudim. Pogled se mi vjame s poštar¬
jevim, ki mi prebrisano namežikne. Skloni se čez
mizo k mojemu ušesu:

„Bratko se je zaročil z Miliko!“

Prvi trenotek mi je nekam votlo v glavi .. .
A hitro se zopet strežnem, nasmejem se olajšano,
samo nekam suho, in se nagnem k Filipini:

„Milika je zaročena z Bratkom !“

Ona plane prestrašena, da jo začuden po¬
gledam . . .

„ Pride k Sv. Jedrti?“

„Ne verni" — in se obrnem zopet k poštarju.
Nenadoma mi je jasno, zakaj se je bila prestrašila.
Hudomušno mi zaigra pri srcu — možu laska, če
se ženske ravsajo zanj —; skrivoma poškilim k
Miliki, ki pa se ne briga zame in se bučno smeje
z vsem svojim omizjem. Vroče mi zapolje v lica;
v zadregi — ne vem, odkod zadrega? Ali sem upal,
da bo Milika zijala vame kot zaljubljen teleban? Ali
me je zaskelel zasmeh? — v zadregi nesem čašo k
ustom . . .

Poštar meni:

„Ne verjamem. Naša učiteljica ne bo hotela
menjati z Ambrožem; bržčas bo moral Bratko gori!"

Filipina se je bila zbala, da hoče Milika nalašč
zaradi mene k Sv. Jedrti in da se samo zato igra z
Bratkom. Zakon učitelja z učiteljico je mogoč samo,
če sta oba na eni šoli. A kaj potem, ko bi hotela
ona resignirati na službo? — To je neverjetno. Oba
sta revčka: on brez premoženja, ona bržkone brez

257

dote. — Filipina si oddahne in si ogleda iznova
zaročeni par.  . .

Moj zanos je odnesel vrag. Prišel sem bil kot
slavljenec. Pripeljal sem jim Filipino — predpogoj
za zmago v drugem volilnem razredu. Prvikrat je
nastopila javno v slovenski družbi in izpričala svoj
prestop iz tabora nasprotnikov. Povoda bi bilo do¬
volj, da proslave mojo zaročitev. A ravno to sta
mi osmešila Milika in Bratko. Da sta prišla tudi
onadva kot zaročenca, to je izpodneslo moj nastop.
Skoraj fizično sem čutil šviganje zabavljic okoli
sebe . . .

Na odru so igrali nedolžno igrico. Igrali so jo
slabo. Morda sem sodil hujše vsled lastne nezado¬
voljnosti. A zdelo se mi je, da je mladina sploh
izgubila smisel za užitek, ki ga daje diletantstvo.
Zblebetali so svoje uloge kot neprijetne naloge in
skoraj trudili so se pokazati, da izpolnjujejo dolžnost
samo iz narodne požrtvovalnosti. Če igralec baga-
telizira ulogo, ne smeši le pisatelja in igre, temveč
tudi svojo lastno umetnost. Jedrski diletantje niso
samo bagatelizirali ulog, videlo se je celo, kakor
da omalovažajo sploh vso prireditev. Ali je to
blaziranost, prenasičenost in okorelost? Na vsak
način propad, ker višjih užitkov si v zameno še
niso bili preskrbeli. — Bratko je bil šepetalec.
Dovolil si je časih šalo, da je kar sam zavpil
na oder tekst namesto igralca, ki je potem samo
neumno zazijal in vzbudil tako še večjo veselost v
občinstvu.

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

17

258

Smeh se je razlegal v salvah, potem zopet
sunkoma in prasketajoče, kot bi puške pokale, zdaj
tu, zdaj tam . . .

Jaz sem bil siten. Čustvo krivde se mi je zopet
vzbujalo, kakor prej na potu s Severom. Oči so mi
nehote uhajale za Miliko, ne da bi je poželel . . .
vrag vedi! . . . Malo sem se menda bal. Vedla se
je popolnoma neovirano, kot da niti ne ve za naju;
niti zmenila se ni za naju. A kdo bi se zanesel, da
ne trešči zdajci iz jasnega in ne zvihra nevihta?...

Ko je vzpored končan, prenesejo mize iz sre¬
dine k zidu in v prednjo sobo, da narede prostor
za plesalce.

Frlipina pleše. Lepa je in srečna; a nepretrgoma
v napetosti, kot da stalno opreza pred nekakšno
nevarnostjo.

Tudi Milika pleše. Skoraj prevzetno se drži.
Če priplava mimo mene, se jej glava vzdigne, nos
namrdne, pogled je bogve kje ... kot da mi hoče
kazati, kako visoko se je bila dvignila nadme . . .

Sever pride k meni in se opraviči radi Milike.
On jej je povedal, da je zmenjen z nama; ona pa
se pač ni dala odgnati.

Dr. Žižek stopi k nama:

„Ali ste že slišali?" — pravi tiho, radostnih
oči. „Kukowetz je bolan. Jaz mu ne želim ničesar
hudega; ampak pravijo, da je hudo bolan in da so
Nemci že vsi zbegani, kaj bo z volitvami — v prvem
razredu! Ko bi Kukowetz ne mogel na volišče,
stojimo 5 : 5. Žreb odločuje. Verjetnost je prokleto

259

velika, da dobimo vsaj enega ali dva odbornika 1
Če zmagamo tudi v drugem razredu in nam je sreča
mila, — je lahko Sv. Jedrt naša!"

„Vsaki razred voli štiri odbornike ?“

„Štiri! Če dobimo tri . . . Huj-je!“

„Drugi je siguren?"

„Skoraj!" — Pohvalno položi roko na mojo
ramo. „Zasluga gospoda kontrolorja!"

A meni ni pri srcu, kot da imam zasluge. Mraz
mi je zagomazel po hrbtu ob Žižkovi novici. Zaradi
teh volitev še zbolim ... Čustvo krivde, ki se je bilo
naselilo v meni, se mahoma poveča, naraste do
neznosnosti. In kakor vjet v tem čustvu se niti ne
domislim, da se mu lahko uprem, da se mu lahko
iztržem s preprostim sklepom: slovenski voliš, Arnošt,
pa je stvar v redu! — Kot bolestna blodnja me ob¬
vladuje čustvo krivde in vso notranjost mi žene
šiloma k zvestobi za to čustvo ... Ko da ni naj¬
poglavitnejše greh sam: narodno izdajstvo; — ne:
glavna stvar je čustvo! Čustvo krivde mi je na¬
menjeno od vekomaj, da se pod njim sesedem!...
In iz teme se mi reži zasmeh Loschinskega: — Stvar
tudi potem ni v redu, če voliš proti nam! — Kakor
da mi je zažvižgal pasji bič po hrbtu . . . Mraz me
spreleti, z rokama si otarem omamico iz oči . . .

Sever in dr. Žižek sta že pri splošno političnih
vprašanjih. Žižek je nekoliko nataknjen:

„Saj je vse lepo; ampak pomisliti je treba:
v naprednih strankah je disciplina težka reč! Mi
nimamo na razpolago backov, ki jih lahko krotiš

17 *

t

260

s pastirsko palico. Inteligent ima vsak svoje misli,
in najboljših nima zmirom voditelj. Politični nazori
so raznovrstni, naši cilji strašno zamotani. Pametno
bi bilo, ko bi večkrat razjaril naše javno mnenje kak
ekstremnež. Hitreje bi se nam izbistrili pojmi, preje
bi se izkobacali iz enket in iz debat. Dokler si pa
ne ustvarimo in ne izkristaliziramo programa, edi¬
nega in končnega, se nam ne posreči močna stranka."

Glava me boli — pil sem že mnogo —, vstanem
in grem ven. No, danes nimam sreče: Bratko trči
vame.

»Tvoja milost ni prihajala k pevskim vajam?
Tvoja milost ni prišla pet? — Kaj bi rekel gospod
Loschinski? Ali bi te zatožil? Posegar bi te skla-
povuškal?"

Jaz ga pahnem proč:

„Pojdi v kraj, ti — zaročenec!"

Zdrznem se ob svojem lastnem divjem smehu
in zbežim od njega. Vendar mi je ugodnejše pri srcu.
Ali je bila psovka tako imenitna? Nisi tudi ti
zaročenec, Arnošt? — Ampak ljubljen! Bratko je
nadomestilo, maščevanje, hahaha ... Pa se zopet
zdrznem: Ti si že pijan, moj ljubi! . . .

Ko se vrnem, se mi vsa dvorana ziblje pred
očmi. Ti si res pijan, moj ljubi! Mraz te je omamil
zunaj . . .

„Črno kavo, gospodična!"

Motno vidim Rupnika pred seboj. V neizmerni
radosti mi dokazuje:

„To je usoda, brate! Kazen je za greh!"

261

Za hip se strežnem, debelo ga pogledam . . .
pa se zasmejem: — on govori o Kukowtzu! . . .

„Ampak — Loschnigga bi naj zadela kazen!
To je glavni grešnik! O! ... in če so se opekli?!
Če so se opekli nemškutarski gospodje?!... To bo
nemška bol!“ —

Filipina sede k meni in se ne gane več od
mene. S kavo me nalija in mi prigovarja ljubeznivo.

„Vidiš! Zakaj ne plešeš rajši?"

„Saj ne znam."

„Čaj, jaz te bom učila."

„Ti boš žvižgala ..."  — grdo se mi zazeha,
„in jaz bom plesal."

O, saj boš plesal, Arnošt! —

Polnoči!

Nadučitelj Volčič govoranči . . . Vspehi in na¬
predovanje v preteklem letu!... Kakšni vspehi? Kje
napredovanje? .. . Bolezen Kukowtza — to je vspeh
in napredovanje!... Hahaha, ti si pijan, moj ljubi!...

Zmagoslaven Milikin pogled mi je še ostal v
spominu, zmagoslaven in pomilovalen . . . Drugo je
vse v temi.. .

XIX.

Filipina je jokala drugi dan:

»Iz obupa si se napil. Saj si prost, jaz te ne
držim."

Ugovarjal sem. Glava me je bolela, moj maček
je bil grozen; natihem pa sem bil vesel, da se ni
zgodilo ničesar hujšega.

»Moje besede sploh še nisi imel. Zaroka ne
velja. Jaz sem prestara zate ..."

Krčevito jo je stresal plač . . .

»Žena mora biti mlajša, deset let mlajša. Še
Milika je prestara zate ..."

Oblečena je že. Na robu postelje sedi in si
otira solze. Pa se vrže na blazino, da bi lažje pre¬
magala bolest:

„A njo le vzemi! Jaz ti želim vso srečo!"

»Neumnost! Ti me res visoko ceniš! Miliko
naj vzamem? . . .“

Zaničljivo se namrdnem . . . Vse skupaj se mi
je zdelo preneumno. Če si izbiram žensko, si jo
izberem za trenotek. Kaj me briga jutri? Danes mi
ugaja Filipina; in če mi ugaja, ni prestara zame.
Nekaj drugega je seveda zakon. Tam pride nekdaj
tisti »jutri" in potem . . . Bog te obvar’! A lahko-

263

miselnež se ženi za trenotek. Vrže se v vrtinec in
ne vpraša, ali se bo mogel zopet rešiti iz njega.
Zakon? Moj Bog, vprega niti ni tako nategnjena.
Človek lahko skače preko ojnic . . .

Roko jej položim okrog pasu, da se jej život
upogne v krepkem košu. Izpod črnih kodrov na za-
tilniku se jej sveti koža kakor alabaster. Poljubim
jo na toplo mestece pod levim ušesom in jo po-
šegečem z brki:

„Nehaj, ljubica! Ali sem se prvikrat napil? Ali
sem se zadnjikrat?"

Zasmejem se prešerno:

„Ko boš moja žena, mi ne boš več dovolila,
da se napijem?"

Njen obraz obrnem k sebi in jej poljubim solzo
z gornje ustnice:

„Filika, ti moja ženka! Skupaj se napijeva,
kaj ne?"

Svoje vroče lice pritisne k mojemu in obleži
pri meni, potolažena in resna:

„Nič ne bo iz zakona, moj ljubi! Jaz te imam
rada in te bom imela zmirom rada; ti pa bodi moj,
dokler moreš in dokler ti ni nadležno. Spomin na
tebe mi ostane, upam!"

S svojim blagoslovljenim telesom se privije k
meni. Udana je in mirna; meni pa postane malo
neprijetno ob spominu na njeno materinstvo. Zakaj
me ravno tukaj veže misel, da bom skoro oče? Ne
pri Faniki in ne pri oni drugi in ne pri Berti nisem
tega čutil; celo odbijale so me od tistega trenotka

264

dalje, ko so se bile izpovedale. Tukaj pa tako mo¬
gočno čustvo odgovornosti, to čisto novo čustvo
očetovskega hrepenenja, to čustvo nepopisne sreče
ob noseči ljubici! ... To čustvo me priklenja nanjo.
Njena upornost proti zakonu mi je simpatična; z
obema rokama bi se oprijel te milosti. Saj vem, da
nisem ustvarjen za zakonskega moža. Človek, ki
živi trenotku, ni sposoben trajnih nagnenj. A tako
mi je, kot da je pero navrto v meni, ki me goni
samolastno dalje v eni smeri, neusmiljeno dosledno,
neizprosno. Ko sem bil sklenil, vzeti Filiko, se je
sprožil vzmet. . . vse zavore so preslabe . . .

Se tisti dan — na novega leta dan — sem jo
gnal v župnišče. V treh tednih bo poroka. Župnik
je prigovarjal, da naj bi bili oklici enkrat za trikrat.
No, tako hudo se mi ni mudilo . . .

Sploh se mi nikamor ne mudi. Najrajši bi
ustavil solnce, da bi ne prišlo do odločilnih dni.
V istem tednu kot poroka se vrše tudi jedrške vo¬
litve. Jeza me tare, da je nerodnost tako nanesla.
Volitve so v četrtek. Ali se naj v ponedeljek po po¬
roki takoj odpeljeva na ženitovanjsko potovanje?
To bi bilo podobno strahopetnemu begu. Filipina
je bila zoper vsako potovanje, bala se je zaradi
svojega stanja; jaz pa sem hotel nekam proč, vsaj
za prvi teden. Kaj, ko bi odrinil sam na ženito¬
vanjsko potovanje, Arnošt? Morda si vjameš spo¬
toma še kako družico? . . . Kaj pa, če odrineš že
poprej ? Ali bi ne pogledal malo v domovino ? Mater

265

vabit, brate, sestre vabit! Morebiti ... Če se že
moraš ženiti, naletiš morebiti na kako boljšo partijo?
Na Pepco, samostanko? Zaljubljena je vate! Vsaj
bila je, če se ne motiš! Sicer je tercijalka, a bogata
je in — mlada. Deset let mlajša. Posebnih čarov
nima; pa bogve, če se ni razvila . . . Preudari,
Arnošt! . . .

Za teden dni sva s Filipino poroko preložila.
Naj bo 'že za nama trušč volitveni, ko greva pred
oltar! Hitro po poroki se odpeljeva v Benetke. Na¬
ravnost tja. Čez nekaj dni nazaj; in zopet naravnost,
brez navadnih potovalnih ovinkov. —

Načrt je bil določen, vzpored gotov, komedija
vpeljana . . . Jaz pa sem postal še bolj nestrpen.
Pijančeval sem dan za dnem; redno preko točke
svoje mere. In ni me toliko vznemirjala poroka,
kolikor — volitev. Morda bi se brez volitev sploh
ne bil odločil za poroko!? Da si ublaži strah pred ne¬
varnostjo, si pripravi človek bojazen še na drugo
stran, ki mu naj vsaj deloma odvaja pažnjo in skrb...

Volitev je bil poln ves trg. Nemci so divjali.
Če se jim res podere izumetničena, sleparska stavba?
— Kukowtzeva bolezen je napredovala. Zatrjevali
so, da je brezupna. — Nemška ošabnost se je zgra¬
žala že ob sami misli, da bi mogel kak Slovenec
vdreti vsled žrebanja v občinski odbor. Ali bi ne
nastopil sodnji dan, ko bi izgubila - Sv. Jedrt „čisto-
nemško“ lice? — Zdaj pa še drugi razred! Filipina
je imela težke dni. Vedno so hodili nadnjo. Zbe¬
gana je bila revica in tako preplašena, da se je že

266

začela zaklepati v svojo sobo. Zatekla se je k meni
po nasvet. Jaz sem zmignil z rameni. Kaj bi sve¬
toval, ko si niti sam še nisem bil na jasnem? Na¬
zadnje je postala osorna in surova z nadlegovalci.
Wabitscha je skoraj vrgla preko praga. Z Losch-
niggom se je krvavo sprla.

Moj položaj je bil vedno mučnejši. Nisem se
mogel odločiti ne na to in ne na ono stran. Pa
četudi nisem sklenil, da volim z Nemci; čustvo
krivde je bilo v meni, kot da je zločin že izvršen ...

V uradu so bili vsi prijazni z menoj. Celo
Posegar se je ponižal do nekakšne naklonjene lju¬
beznivosti. Loschinski pa se je naravnost prijateljski
rokoval z menoj. Afera s Petričem ostane bržčas
brez posledic. Piberšek je trdil, da je Petrič z rene-
gatom zmerjal davkarja. Ker se drugi niso mogli
tako natanko spominjati besed in stavka, sem se
napravil pozabljivega tudi jaz. Ali naj bi bil na¬
stopil rajši kakor priča zoper svojega šefa? Bogve,
če se ni bil skalil spomin tudi drugim le iz sebične
miroljubnosti? Sicer me je bilo sram, ko sem raz¬
lagal davkarju, da ga ne bodo tožili, ker se boje
protitožbe; a zavest, da sem si ga zavezal vsaj ne¬
koliko, me je hitro pomirila. In on je bil resnično
boljši z menoj. O volitvah ni izpregovoril ni be¬
sedice; a samozavest njegovega vedenja je pričala,
da računi brezpogojno z mojo najudanejšo pokor¬
ščino. In sploh se mi je zdelo: Fant, zdaj te puste
na miru; a zadnji dan — takrat te zgrabijo za ovratnik
in te obrzdajo kot upornega žrebeta!

267

Tudi drugi Nemci me niso nič nadlegovali.
Čudil sem se: — moj glas in Filipinin glas in njenih
par pooblastil! Ali jim ni prav nič zanje? Zakaj potem
njo toliko naskakujejo? Ali ima tako nizko ceno moj
vpliv pri Filipini? •

Loschnigg je bil strašno ljubezniv z menoj. Par
besed je vsakikrat govoril, kadar me je srečal, a vedno
o vsakdanjostih. Samo nekoč me je vprašal:

„Boste vi volili za gospodično Strausovo, za
svojo nevestico ? 0

»Mislim!“

„No, saj je dobro, saj je dobro!“

In to je bilo vse. Potrepal me je pokroviteljski
po roki, obstal za hip zamišljen, mesnati nos med
prsti... in me zapustil:

»N-ja... na svidenje, prijatelj mladi I Le naprej
tako marljivo!"

To je naravnost smešno, s kakšnimi občutki
ostane človek po takih srečanjih! Zakoten trafikant,
trgovec z žganjem, zamazan in smrdeč, — pa ti
izkaže milost s kretnjo velikega vojvode! To je tista
veličanstvenost, bolestna domišljavost, ki so jej za¬
pah vsi pristaši „des edlen Herrenvolkes“ v tej de¬
želi in ki se navzame kar groteskno-komičnih oblik
pri naših renegatih. Človek bi se norčeval, bi se
smejal, a je vendar — paf. Kako mogočen vtis na¬
pravi to puransko visočanstvo šele na preprosto
ljudstvo! Ali ne temelji vsa nemška nadoblast nad
nami na tej perverzni visokosti?. . .

268

Županova Julika me je nekdaj srečala, ko sem
se vračal od Seljaka — bilo je pred Silvestrovim —-
in se me je kar meni nič tebi nič oklenila:

„Vi mi morate oprostiti, gospod kontrolor. . .
saj veste, zadnjič . . . Jaz sem vas hotela le pobo¬
žati, pa je malo preveč plosknilo!“ — Ob spominu
se ne more premagovati, pa prasne zopet v smeh.
„Ali bi vas bila morala kar poljubiti? Jaz sem mi¬
slila, da bi mi za enkrat samo roko poljubili . .

— Smeh jo lomi nehote; čeprav se trudi, da bi
govorila resno. Z oprsjem se pritisne k mojej lakti:
„Gospod kontrolor! Moj oče vas je vabil, — zakaj
ne pridete nič k nam? Ali boste res . . .?“

Hotela je reči: Ali boste res jemali tisto staro
škatljo?

»Pridite jutri po večerji... kar v trafiko! Cisto
sami bomo. Sestra in njen ženin . . . Vrata pa za¬
premo. Pridete?"

»Dajte mi poljubček, gospodična!"

Oprezno se ozre naokoli, vzpne se na prste
in me poljubi rahlo. A dobro sem zapazil, da si je
ustnice takoj obrisala v rokav. Zgrabim jo za pleča:

»Ali je to poljub? Ali se tako poljublja?" —
in jej obližem usta kakor se spodobi.

Strahoma je spoznala, da sem malo v rožicah.
Urno se mi iztrže in se odpravi:

»Na svidenje torej jutri, gospod kontrolor!
Pridite gotovo!"

Doma si je brez dvoma umila ustnice ... če
ni celo bljevala! . ..

269

In drugi dan sem jo pustil na cedilu. Sploh
se jej nisem več približal.

Ko me je srečala čez nekaj dni, se je obrnila
proč in se vzravnala ošabno, kakor domišljava plem¬
kinja. Torej zopet: razžaljenje veličanstva! Kako si
upaš, Arnošt? Ponižala se je do tebe in ti nisi padel
na kolena!? . ..

Bil sem vesel, da me puste v miru. Sicer sem
bil prepričan, da se me lotijo o pravem času; a za
obsojenca je že velika milost — odložitev kazni.

Pri Belni je bilo zopet nekaj spiritističnih ve¬
čerov. Baje so bili vspehi boljši. Udeleženci so de¬
batirali in se razgrevali. Med volitvene pogovore
pri Seljaku so se vrivali prepiri o duhovih in psi¬
hičnih močeh. Celo neverni Volčič je zmajeval dvom¬
ljivo z glavo in ni vedel, kaj bi rekel. Dr. Rupnik
je bil prepričan spiritist, vendar ni zaupal Belni.
Trdil je, da ne more biti vspehov, ker očividno ni
nobenega medija poleg. Pojavi so se mu zdeli ne¬
zanesljivi in celo sumljivi. Tako so pravili, da jim
je pri zadnji seji prorokoval Prešernov duh — slo¬
vensko zmago za jedrske volitve. Usnjarjeva Nanika
je celo zagotavljala, da je čutila Prešernovo roko na
svojem čelu ... Po Rupnikovi hipotezi bi bil pojav
Prešerna nemogoč. On je razlagal stvar takole: Ko
človek umre, pokopljemo samo njegovo fizično telo,
razpadajoče truplo. Duševni del človeka, njegovo
psihično telo — on je rekel „astralno“ — se v hipu
smrti loči od kadavra. A ta astralni del ni večen..

270

Nekaj časa še živi kot duh umrlega, dokler se po¬
časi ne razblini v enote_ duševne snovi, ki so ne-
izgubne in služijo pozneje pri postanku novih bitij.
Zakon ohranitve energije in materije velja po nje¬
govem tudi pri duhovih. A to razblinjenje nastopi
najpozneje v nekaj letih. Saj je morda nekateri duh
trpežnejši, žilavejši; da bi pa duh Prešernov po
šestdesetih letih še zmirom kolovratil po Sloveniji,
je baje izključeno.

„Živio Prešernov duh — v navadnem smislu!"
— je vzkliknil Rupnik. „Dokaz, da je njegov po¬
smrtni duh že zdavnaj mrtev, pa nam je rajni
Kette. Pri gradbi tega genija je bil porabljen gotovo
dober del ostankov in enot Prešernovega astralnega
telesa."

Za svoja izvajanja je Rupnik žel zasmeh. A
voditelj spiritističnih večerov, učitelj Belna, je vendar
upošteval njegovo teorijo: pri naslednji seji so se
pojavljali samo duhovi čisto mladih mrtvecev.

Rupnik je seveda zmajeval z glavo in se na-
tihem muzal. Meni pa je zrastla radovednost in na¬
zadnje sem se vendar udal prošnjam in rotenjem
gospodarjevim.

Belna je priznaval, da ne razpolaga z močnim
medijem. Niti tega ni mogel prav določiti, kdo med
navzočimi bi bil medij. A zatrjeval je, da za te
malenkostne pojave, ki jih tu izzivamo, niti ne po¬
trebujemo močnega posredovalca. Bistvo medija ob¬
stoji v lastnosti, da izpuhteva nekakšen fluidum, ki
omogočuje materializacijo duhov. Ti se potem po-

271

javljajo v prikaznih in fantomih, ali pa samo po¬
sredno z gibljaji in dotikljaji, premikanji, udarci itd.
Za tak hokus-pokus ni potreba močnega medija.
Toliko fluida izžareva slehernik, da se more v večji
družbi pojaviti radovoljen duh s trkanjem in ropo¬
tanjem v mizni plošči, z vzdiganjem in udarjanjem
miznih nog. —

Mela se je namrdnila, ko mi je odzdravila ob
vstopu. Berta je prebledela malo in zasledovala z
ostrimi pogledi vsako mojo kretnjo. Sovraštvo, ki
je bruhalo iz teh pogledov, me je fizično bolelo,
tudi če sem bil obrnjen proč od nje. Kakor da se
zabadajo konice dveh bodal v meso. . . vedno sem
se moral umikati pred njenimi očmi . . .

Čudim se ženski. Za strahovitega pokvarjenca
me mora imeti, za zapeljivca non plus ultra. In
vendar sem se ves čas komaj zmenil za njeno Melo.
In vendar — ali sem jaz zapeljal Berto? Lahko bi
trdil, da je zapeljala ona mene . . . Zdaj pa tolik
strah! — To sovraštvo je ljubezen, draga moja! —
A kdo bi ljubil to potvorjeno telo? — Odkar je
nisem videl — skrivala se mi je ves čas — so jej
lica še mnogo bolj nabrekla in posinjela, telo jej
je bilo spačeno do skrajnosti.

Mela je bila lepa. Elegantno in zapeljivo ob¬
lečena, kakor modni vzorec iz francoskega žurnala.
Ko bi se ne držala tako neizrečeno hladno, ko bi
se ne zavijala v svoj neizogibni šal, bi marsikdo
zdivjal za njo. A časih je celo zašklepetala z belimi
zobmi in vztrepetala z rameni, kakor da prezeba

272

sredi tople sobe. Koren je bil vseeno do blaznosti
zaljubljen vanjo. In zdelo se mi je, da je tudi Melo
instinktivno vleklo k njemu. Njegova udana ognje¬
vitost jej je obetala največ toplote. Na Silvestrovi
veselici je večinoma plesala z njim. Finale po
kadrilji jo je bil celo razgrel, da je ležala s prav
prisrčno ljubkostjo v naročju svojega fanta. „La
bella Mela“ jej je zrekel dr. Žižek; bila je kraljica
plesa.

„ Belna je bil nekaj dni razžaljen, ko je slišal,
da sem se zaročil s Filipino. Njegove sive oči so
se mi srdito rogale iz koščenega obličja: Tak bonbon
zavržeš? Lep okus imaš! — Ko bi vedel za primer¬
nejšega ženina, bi pustil morda mene v miru. A
dr. Hojnik, sodni adjunkt, je že imel nekje nevesto
in se je vozil vsak teden k njej; z Rupnikom se
ni posebno razumel in — kedaj bo ta še advokat?
Med ostalimi pa je bil gospod Arnošt Škrobar, c. kr.
davčni kontrolor, brez dvoma najodličnejša partija.
Sicer so ga bile še druge lumparije napeljale name,
a kar je res, je res: partija smol — O, partija pač!
Ko bi ti, moj dragi Belna, samo poznal dolgove in
obveznosti te najodličnejše partije! Tista dotica, ki
jo odšteješ Meli, — tebi samemu bi se zasmilila!
— A zadnje dni ga je zopet prevzela fiksna ideja,
poskusiti je hotel še najskrajnejše . . . Bilo je skoraj
kakor blaznost. Z žgočimi očmi se je ogledal zdaj
pa zdaj po svojej ženi in premeril njeno stanje.
Grozeča mržnja mu je bliskala z omejenega ob¬
raza ... Ali ga vseeno vodi gola maščevalnost? —

273

— Razpoloženje je že kar od kraja precej na¬
peto. Po vspehih zadnjih sej so postali udeleženci
zamišljeni in resni, skrivnostni doživljaji so jih bili
navdali z majhno grozo. Šegave razigranosti začetnih
sej ni več. Stroga volja in odločnost hišnega go¬
spodarja — neustrašenost ponorelega fanatika —
oklepa družbo s sugestivno silo.

Belna stremi za ciljem brez ovinkov, po naj¬
krajši poti.

Luč je upihnjena. Oko se mi razgleda po temi,
pa komaj razločim tupatam posamezen obris oseb,
nejasen in dvomljiv . . .

Čez pet minut se že prijavi duh z udarci
mizne noge.

„Kdo si, ki si se oglasil?" — vpraša Belna
mirno in svečano.

Po dolgotrajnem, malo mučnem štetju udarcev,
po določitvi črk in zlogov, se konečno glasi odgovor:

„Tvoj prijatelj Križanič."

Križanič je bil nadučitelj pri Sv. Uršuli in je
umrl komaj pred nekaj meseci.

Belna ga začne izpraševati po njegovem živ¬
ljenju onkraj groba. Odgovori so frazasti, nejasni,
brezpomembni. Nato slede vprašanja o — bodočnosti.
Tudi Volčič vpraša nekaj. Prorokovanja so zavita in
dvoumna, ali pa ob sebi umevna. Nekateri kritikujejo
duha, očitajo mu nesposobnost in nevednost.

„Mir!“ — ukaže Belna.

„Posebno talentiran ni bil nikdar!" — pravi
tiho Volčič; Rupnik se zasmeje.

Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

18

»Prosim, mir!" — ponavlja Belna.

„Ali se omoži katera tu navzočih gospodičen?"

»Da. “

»Katera ?“

»Tvoja hčerka."

„Mela?“

»Ali imaš še katero?" — zagodrnja srdito

Berta.

A Belna mora vedeti sigurno:

„Mela?“

„Da.“

»Letos?"

„Da.“

»Ali je njen ženin tu navzoč?"

„Da.“

Meni je že malo tesno. Rupnik se hihiče;
Volčič vzklikne kratko in prebrisano:

„Aha!“

Drugi pošepetavajo med seboj.

»Prosim, mir!"

Berta se premakne s stolom:

»Te neumnosti bo menda že dovolj?"

Mela vzdihne vsa v skrbeh:

»Ah, papaček . . . nehaj, prosim!"

„Mir!“ — zavpije Belna.

275

Samci smo štirje: Rupnik, Bratko, Koren in
jaz. Gospodar naroči, da naj odgovarja Križaničev
duh z udarci: za Rupnika enkrat, za Bratka dvakrat,
za Korena trikrat in zame štirikrat. . .

Vse je pozorno in napeto. Samo gospodinja
se premakne zopet:

„Tega ne pustim. Prižgite luč!“

»Mir, ti pravim!" — zdivja njen mož pridušeno.

Berta mrmra strupeno; pa se vendar pomiri:

»Kako bo odgovarjal?"

Belna ponovi določbo.

»No ... pa naj bo! Dobro torej!" — se uda
nazadnje ona.

»Ah, ne, papaček!" — vzdihne zopet Mela.
»Počakaj, da se jaz odstranim!"

»Ostani! Ne prekini zveze!" — ukazuje oče.

„No, torej!" — se oglasi Berta malo porogljivo.

Belna pa povzdigne glas svečano:

»Kdo bo ženin moje hčerke Mele?"

»Ali imaš še katero?" — se norčuje zopet žena.

A družba ostane mirna. Tišina je napeta in pri¬
čakujoča.

Miza udari enkrat. . . udari dvakrat . . .

Dr. Rupnik se nagne k Volčiču in vzdihne
smešno - tožno:

»Propadel sem!"

Miza udari vtretjič . . .

Bratko se nasmehne kratko:

»Ha . . . Zdaj glej, Koren!"

Težek vzdih mu je odgovor.

18 *

276

Nekaj poka v mizi ... na strani gospodinje
so šumela krila . . .

Tišina je neznosna . . .

„Kdo pritiska? — Kdo leži na mizi?“ — se
zadere Belna.

Pest zabobni po plošči.

Rupnik zapali užigalico . . .

Berta sloni na mizi s celo težo zgornjega
života.

„Prokleta baba! . . . Vlačuga stara!. . . Kdo ti
je dovolil? Vlačuga, a?“

Bunke padajo po hrbtu . . .

Volčič prižge svetilko.

Berta se naslanja na komolce, obraz zaripljen,
oči sovražno uprte v Belno:

„Koren je ženin!"

„Tu imaš Korena!" — S pestjo jo udari po
obrazu, da se jej prikaže kri iz nosa. „Sleparka ti!
Vlačuga! Tu imaš!"

Sune jo z močjo, da se zvrne s stolom vred
po tleh. Blazen je in razdivjan od srda.

Z Rupnikom ga zgrabiva in obdrživa.

„Koren je ženin tvoje hčere!" — kriči nje¬
gova žena divje in hripavo. Prsi se jej dvigajo z
naporom, skoraj črna je v obraz. „Ti pa niti ne veš,
če si njen oče. Cunja si, prokleta cunja!"

Belna se bori obupno z nama, da bi se oprostil.
Ker se mu ne posreči, brcne z nogo ob mizo, da
se prevrne in udari z robom Berto tik po ustih. Kri
se jej ulije iznova.

277

»Cunja si! Sleparska cunja! Tistega falota tam
si jej hotel vsiliti za ženina. Tistega lopova tam

— S penečo se krvjo na ustih kaže name: »Tistega
lopova . . . čeprav si vedel, da je oče tega, ki ga
nosim tu. Cunja ti — prokleta!"

Jaz sem izpustil Belno. Ves prepaden sem
odskočil k steni...

On pa plane besno proti njej:

»Vlačuga! Molči, psica!"

V tem trenotku udari Berta s tilnikom ob tla...
v strahovitih krčih se jej zvije truplo ... oči se jej
obrnejo pod čelo . . . obraz jej je kot oglje črn . . .

V blazni grozi se obrnem proti vratom in
zbežim . . .

»Po zdravnika!" — slišim za seboj.

Koren me prehiti in steče dalje.

Jaz pa se sesedem koncu hiše, drgetajoč po
udih, kakor da me stepa vročica . . .

Dr. Rupnik me je spravil v svoje stanovanje.
Se celo uro sem se tresel in šklepetal z zobmi. Ali
si izbrišem iz spomina ta prizor?... podobo Berte,
nesrečnice?... o Bog!... Za lahkomiselno zablodo
taka kazen! Za površen greh, za hip naslade, mimo-
gredoč in plitek — ta strašna tragika! — Mel sem
si oči in ril z obrazom po blazini, da bi ušel viziji

— mrtvega telesa, spačenega v svojem stanju, črnega
obličja, s penami na ustih . . .

A Berta ni umrla...  Kako mi je odleglo!
Kot da je prišlo pomiloščenje od obsodbe v do-

278

smrtno ječo! . . . Zdravnika sta žrtvovala plod, da
sta rešila mater. . .

Hvaležno sem pogledal Rupnika, ki me je bil
obvestil.

A groza je ostala v meni. Kolena so se mi
šibila, v prsih mi je bilo tesno, bolno-. . . kot da
sem prestal najmučnejšo bolezen . . .

Belna je baje zdivjal sam nad seboj. Lase si
je pulil in zmerjal svojo neusmiljenost; pa zopet
jokal in se bil po prsih v blaznem kesu. Molil je
in prosil za zdravje svoje žene . . .

„Ne sme umreti, ne sme umreti! Jaz se
umorim . . .“

Ko je bila rešena, se je topil v solzah in jej
poljubljal roke.

Potem je zdirjal v mojo sobo in zmetal vso
mojo ropotijo kar skozi okno ven na ulico . . .

O, ta škandal! Jaz si nisem upal v trg. Ne
mogel bi v urad — za ves svet ne!

Filipina je prišla . . . Nič mi ni zamerila. Ho¬
tela me je vzeti k sebi . . . Jaz sem odklonil . . .

Dr. Njivar mi je napisal spričevalo, da sem
takoj nastopil dvatedenski dopust. Naročil sem si
voz . . . drugo noč sem se odpeljal . . .

Namenil sem se domov.

Na vozu me je zeblo, da sem se stiskal v
suknjo in gibal v čevljih s premrlimi nogami. Če
sem zašklepetal z zobmi od mraza, me je objelo
zopet čustvo groze ... kakor pri škandalu z Berto...

279

Šele v mestu, v kolodvorski restavraciji, sem
se ogrel. Ko sem sedel v kupeju in je začel sopihati
stroj pred vlakom in sem po dolgem času zopet po¬
slušal udarjanje koles, rožljanje oken in ves prijetno-
ritmični ropot dirjajočih in lovečih se vagonov —-
sem si konečno oddahnil. Čutil sem, da se mi vrača
moč, da me zapuščata mrtvilo in obup.

Da je le za menoj to nesrečno gnezdo! Bog,
da bi se ne bilo treba vrniti!

Resnično sem se vozil ves čas z občutkom,
da odhajam za vselej. Če sem se le zmislil na
vrnitev, me je stresla zona . ..

— Mati me je sprejela z vriskom. Bila je srečno
presenečena, kot da sem bil prišel s častjo in slavo
kakega ministra.

A že s prvimi besedami sem se zopet priklenil.
Po kaj sem prišel? — Vabit, kajpada! . . . Torej se
hočeš res vrniti, Arnošt? — Kaj pa boš? Ali pojdeš
v vodo? . . .

Mati je živela skromno. Slabo gospodarstvo
s pičlimi dohodki. Samo najmlajši sestri sta še pri
njej. Zanju bi že ne bilo več potnine. — Ali si tak
umazanec, moj ljubi? Obljubi hitro, da jima pošlješ!
Nevesto imaš bogato ... Če pojdeš v vodo, obetaš
brez skrbi. —

— V nedeljo srečam Pepco, ko gre od maše.

„Cilika vas pozdravlja, gospodična!"

Pa nisi nikdar videl, da jej je zrasel nos po¬
strani? Brada jej je šiljasta, čelo nizko in široko. Telo
je mršavo, koža brez krvi. Oblečena še ni preslabo.

280

Na pragu je njen oče, star filister, sila kratko¬
viden.

„Ah — gospod Škrobar? Pridite na kozarček!"

V obednici smrdi po prahu in zastarelosti. Tolpa
mačk se zaleti na Pepco.

Slivovec je dober; a Pepca ga ne pije. Pri
oknu se igra z mačkami. Od zadaj bi prizor ne bil
prenapačen.

Stari stopi k njej in brcne z vsako nogo eno
mačko; tretjo jej klofne z rame . ..

„Pusti te nesnage! Pridi k mizi!"

„Papa!“ — zavrešči deklina jezno.

Lica jej zarde; samo nos ostane bled, da se
še bolj vidi, kako štrli na stran.

Roki uprti v bok se obrne proti vratom . . .
tudi mene ne pogleda nič manj srdito . . .

»Brcajte rajši svojo slivovko! Moje mačke pa
pustite na miru!"

Pikra zlobnost zarjavele devičice jej gleda iz
oči. V njenih letih — pa že zarjavelost?

»Pijandurice! . . .“

Naravnost vame je zapičila pogled, mrzek in
strupen; vrata so zašklompnila za njo. —

— Krokal in popival sem z nekdanjimi paj¬
daši . . .

Zjutraj se nenadoma spomnim . . . strah in
sreča sta obenem v meni... grozovita vzburjenost
me obide . . .

Zakaj ne obiščeš Tilike, nesrečnež? —

281

— Po Opatiji kolovratim. Konečno dobim
naslov.

„ Ravno včeraj sta odpotovali."

Tilika je bila že boljša ... A kar čez noč se
je poslabšala bolezen in jo neznansko hitro strla.
Teta Verona je hotela, da doma umrje . . .

Nebo je vse megleno. Moker mraz mi reže v
lica. Temnosivo morje nemirno buta ob pečine in
izplakuje breg. Dnevna luč se motno lomi in le-
skeče na valovih ...

Tod je posedevala. Ali ni pustila kakega spo¬
mina? Ali ni ovekovečila svoje ljubezni? — Kakor
petošolec iščem po klopeh in po drevesih in po
skalah naokoli... Tu je ograja brezovih količev.
Na belem lubju:

„Arnošt!“

Brez njenega imena? . . .

Nesposoben sem za razmišljevanje. V glavi mi
je prazno. Niti čustvo ni posebno močno.

Pod svoje ime zarežem:

„ Tilika 1“

Kakor da sem z dušo in telesom v tem imenu!
Kakor da mi je vjeto vse dejanje in nehanje, vse
življenje v tem imenu:

Tilika . . . Tilika . . . Tilika . . .

Odpravil sem se zopet proti severu. Materi
sem bil obljubil, da se še oglasim ob povratku; a
peljal sem se mimo.

Gnalo me je k Sv. Jedrti.

282

Saj sem ves tvoj, Tilika! . . .

V Celju — nepričakovano — zagledam na pe¬
ronu starega prijatelja, izstopim in — ostanem.

Ah •— v mestu je življenje vse kaj drugega.
Posameznik sicer nima toliko veljave, zato pa tudi
ne vzbuja toliko pozornosti. V množici se potopiš
z vsemi svojimi posebnostmi. Preiskovanju po na¬
zorih in prepričanju se lahko ogneš. Kdo bi te za¬
sačil, če šušmariš ob volitvah?

Na deželi moraš stati kakor skala. Vse te gleda.
Naj se ti zamaje stalo, — žvižg na levi, vrisk na
desni. Tvoja vrednost je natanko preračunjena; če
izpremeniš številko, — pripravi dlan, prijatelj!

V mestu sem se znal vesti. Tu je posilinemštvo
tako lepo maskirano, da ne zavohaš kmalu smrdeče
posiljenosti. Zlasti Kranjcu kaže podobo pristnosti.
Zato ti ni potrebno zgražanje in kritiziranje, za ka¬
tero so naši štajerski rojaki tako strašansko ob¬
čutljivi.

Na deželi ti udari hitro v nos gniloba. Nehote
začneš pometati in kidati . . . pometati in kidati. . .
da se ti razčesne metla, da se ti skrha lopata . . .
A če si se zaletel — kakor dr. Črnko —, potem si
Kranjec, ki se ne zna na Štajerskem vesti . . .

Dokler sem bil v mestu, sem bil politično ne¬
veden kot otrok. Na deželi, pri Sv. Jedrti, sem do¬
zorel ob golem opazovanju in poslušanju. Prej bi
se mi ne bil zdel velik greh, ko bi šel volit z Nemci;
pa saj me tudi nihče ne bi silil; zdaj —■ pri Sv. Je¬
drti .. . Moj Bog, — ne vpelji me v skušnjavo!...

283

Dr. Črnko mi je v enomer na mislih: — Kaj
napravi revež? — Rojaki so ga odbili in osmešili;
Nemci so mu pomagali v denarni stiski... Če pri¬
tisne nanj Pokornig?. . . A kaj mu morejo — od¬
vetniku? Prste si lahko opečejo po novem volilnem
zakonu. — In vendar me navdaja slutnja . . .

Dr. Rupnik mi je namigaval, da se boji za
šefa. Nemškutarji da ga neprestano obdelujejo. —
Kukowetz je bolan, najbrže ne pride volit. Kakor
pravijo, je celo preslab, da bi ga nesli na volišče.
Odločeval bi torej žreb. Umevno je, da bodo z vso
močjo oblegali Črnka ter ga odvračali od volitve.
Če se absentira, je prvi razred rešen Nemcem . . .

„Kranjec je uporen in trmoglav, dosleden in
podjeten. A kdor se tu ne upogne, kdor se ne po¬
tuhne, tega zlomijo. “

Ali te zlomijo, doktor Črnko? —

In tebe, Arnošt? —

Odkar sem zopet na Štajerskem, je iznova
groza/ v meni. Spomin na Tiliko se je razblinil.
Samo volitve, samo volitve me preganjajo in za¬
sledujejo. Kakor bliskanje za obzorjem, kot pridu¬
šeno grmenje za gorami, obetajoč nevihto in vihar,
— me vsega tlači in omamlja strah pred hudo uro
jedrskih volitev . . .

Udal sem se pijančevanju. Dni sem prespal,
noči prekrokal.

Misel na poroko me ni nadlegovala. Saj zakon
je še vedno manjše zlo. Morda sem se,zaletel v to

284

nerodnost samo, da si okrhatn čute, da otopim za
občutljivejše udarce volitvene nesreče . . .

— Nekega večera — sneg je ležal na ulicah,
prve svetilke so prižigali — se nenadoma ustavim
ob oglu stare hiše.

Otroci se pode in kepajo. Majhen deček pade
preko jarka in zavrešči od bolečine v prezeblih
prstih.

„Lauf, Nesti, lauf! Die Mutter holt dich.“

Hitro se umaknem ... To je tvoj potomec,
Arnošt! Tu si nekdaj stanoval pri — stari Šilečki...

„Wirst schnell einikommen, Bub du?“ —
spoznam njen glas.

Vroč val krvi mi buši v glavo . . .

Zmirom me je bilo sram razmerja s staro Ši-
lečko. Saj je bilo le trenotno — objesten greh v
pijanosti — in Hermann Bahr trdi, da je vsaka
ženska nekje lepa! . . . ampak vendar — Arnošt,
fej! — Sicer si bil zadostno kaznovan: — ženska
v njeni starosti — ti porodi otroka! ... Po pra¬
vici ti udarja kri v glavo ob vsakršnem spominu
nanjo.

In zdaj še to: — tvoj fant bo Nemec, Arnošt!

Se nikdar se mi ni razplela misel v takej smeri.
Moj sin nemškutar, renegat! Morda niti znal ne bo
slovenski! — Človek vztrepeta pred tem neizrečeno
tujim pomislekom. Ali je v resnici le malenkost
prehod iz narodnosti v narodnost? Kaj sem res že
jutri lahko Nemec? Ali zadostuje nemški pravopis in

285

moja slaba nemščina? — Kri in zgodovina, udanost
in zvestoba in ljubezen do rodu in do prsti domače,
značajnost in ponos plemenski — to je vse pretirana
hinavščina? — Nemcem ni hinavščina. Ali je torej
le z močnejšimi poštenost? Z njimi je tudi nepra¬
vičnost ... in nepravičnež — ni pošten. Narodnostni
rop je neznačajen in nepošten. Germanizator je surov
nasilnež, etično nič boljši od renegata. — Ko bi po
naravnem izboru resnično zmagoval močnejši, — na¬
silnež ni močan. Moč je v poštenosti, pravičnosti,
značajnosti. Nasilnež je plevel — kot je plevel raz¬
bojnik, tat, hudodelec. In če mora v borbi za obstanek
zmagati močnejši, bo zmagal poštenjak. Z njim je
razum in pamet, z njim je vztrajnost. Prebrisano lo¬
povstvo ima le hipne vspehe. Lopova žene strast;
in strast zgori kot slama. Poštenjaka žene sla za
vsem velikim, dobrim. — In pravzaprav: kaj so še
dosegli zavojevalci naše zemlje? Ponemškutarili so
nas, ponemčili nas niso. Nemškutar je Slovenec.
Štajercijanstvo je slovenska stranka; stranka, ki je
Nemcem udana in se bojuje proti lastnemu ple¬
menu, torej izdajalska stranka, a vkljub vsemu še
slovenska. Narodoslovno torej na Spodnjem Šta^-
jerskem sploh ni nemštva. Peščica priseljencev ne
pride v poštev; golo politično prepričanje pa ne
ustvari narodnosti. Tega se zavedajo Nemci sami,
zato so pač začeli z naseljevalnim delom. Švabi
prihajači naj izpodrinejo Slovenca z rodne zemlje;
nemški obrtniki naj odgriznejo kruh slovenskim in
seveda tudi — nemškutarskim. Ni daleč čas, ko se

286

bo uprlo naseljevanju naše vesoljno nemškutarstvo
samo; ker bo spoznalo, da pljuje v lastno skledo,
da zapravlja lastnim otrokom kruh ... In takrat
prodere morda celo nemškutarsko zakrknjenost pre¬
pričanje, da — izdajalstvo ni političen program. —

Moj sin nemškutar]

Naše ljudstvo, ki se seli v mesta, je zraslo v
laži, da je Nemec imenitnejši; zato še samo hrepeni
za nemštvom. Nečastnosti odpadništva se ne zaveda;
če pa se privadi nemški govorici, se postavlja z njo
bahavo in nečimerno kakor gizdavka s ponarejenimi
dragulji.

Iz same šopirljivosti ti bo vzgojila omejena
ženščina otroka v renegatstvu!

A kaj te briga, Arnošt? — Ali nisi zatajil nje
in deteta? Ali te ne obliva rdečica, da te je odkupila
Filipina tudi tu? Od samega sramu se jej nisi ni z
besedico zahvalil . . .

Zdaj obžaluješ tisto trohico slasti, ki si jo užil,
ko si spočel otroka — renegatski zarod. In kaj bo
tvoj nastop pri jedrških volitvah?-

Mraz me izpreleti . . . Resnično: kaj bo,
Arnošt? —

Zadnji dan dopusta me naenkrat preseneti cela
kopa pisem. Kako so bili zvedeli, kod se potikam?
— Vsi me rote, da se gotovo vrnem do volitev.
Dr. Žižek, dr. Rupnik, Volčič, Bratko, celo Koren in
gostilničar Seljak. Filipina je malo obupana, a oči¬
tanja ni niti med vrsticami ...

287

Torej zopet nazaj v to prokleto gnezdo? O, ko
bi ne bilo tega čustva groze, tega čustva krivde, ki je
vendar nisem še zagrešili Ali mi je res usojeno?...

Na Tiliko sem bil popolnoma pozabil. A če se
spomnim . . . Kaj boš, revica? . . . Kako bi mi po¬
magala? ... In kaj bi ti z menoj? Ali bi te ne
usmrtil pogled name izgubljenca? —

Jezil sem se na to preteto smolo, da mi po¬
teče dopust že pred volitvami. Kako bi se lahko
izognil neprijetnosti z malenkostnim izgovorom! A
usoda nima usmiljenja s človekom: prav na dan
volitev moraš zopet v službo. Dovoljenje za ženi-
tovanjski dopust je že prišlo, mi je pisala Filipina.
Samo za nekaj dni je treba torej nastopiti... samo
za križev pot k volilni žari. In če uideš križanju, te
čaka drugi križev pot — k oltarju. —

Vrnil sem se v sredo pred večerom. Prvi me
je srečal Rupnik in me sprejel z navdušenjem.
Oklenil se me je pod pazduho in me hotel hitro
spremiti k nevesti. Izdal se je, da je bil že ves v
skrbeh zaradi mene. Kanalja je torej slutil mojo
grozo . . .

Mene je tiščala Bertina afera.

„Ah, neumnost! Hahaha, zato si fant... Kedaj
se je še zgražal svet nad zapeljivcem? Za moškega
je čast, če ima več ljubezenskih prigod. Nad njo
se zgražajo. Nad njim se krohotajo . . . Hahaha . . .
nesrečni Belna! . . .“

288

Pa' me pogleda od strani... Smeh mu ni preveč
odkritosrčen ... Kdor je videl tisti prizor...

Brrr... me stepe slutnja groznice. Te si ne
izženem zlepa iz kosti...

— Od leve naju vzdrami trkanje na okno.
Dr. Črnko nama miglje iz pisarne, naj bi prišla malo
k njemu.

„Tu poglejte! Kaj pravite ? 0

Obraz mu je zabuhel in rdeč, oči krvave. Ner¬
vozno se prestopa tjainsem; roki v hlačnih žepih,
da mu hlačnici odstopata od gležnjev, prekratki in
malo smešni.

Loschnigg mu je pisal pismo:

Roti ga, naj se ne udeleži volitev, naj ima
usmiljenje z bolnikom — s Kukowtzem. Sklicuje
se, da je pravica na njih strani, da jih izkuša samo
zlobna usoda. (Slovenci pa so rekli: kazen božja!)
Zatrjuje, da jim je itak zmaga zagotovljena. Ku-
kowetz je namreč sklenil, da se da ponesti na
volišče. Prilaga celo zdravniško spričevalo, ki za¬
gotavlja, da bolnik še ni preslab in da ga je mogoče
nesti . . . Obrača se na Črnkovo dobro srce in milo
tarna, naj se usmili bolnega in naj ne pripusti, da
bi ga mučili s prenašanjem.

Poleg Loschniggovega je tudi Kukowtzev pod¬
pis ; a pisava je za smrtno posteljo sumljivo krepka...

Vse skupaj je sumljivo. Če je Kukowetz spo¬
soben za prenašanje in je pripravljen k temu, —
čemu potem te prošnje, to ponižanje in klečeplazenje

289

nemškega mogotca pred — Slovencem? Spričevalo
je dr. Zornovo. Ta ni Loschniggov prijatelj; a ob
volitvah . . .

„Wabitsch mi je prinesel pismo. Ponudil je...
Ampak prosim, gospoda, zdaj še tiho o vsej tej
stvari! Ponudil mi je, da me izvolijo v okrajni
odbor, če jim ustrežem . ..“

»Neumnost!“ — se obrne jezno dr. Rupnik
v stran.

»Nič neumnost!" — utriplje oni naglo. Z rokama
veje pred seboj, duška mu je hitra. „Jaz bi zahteval
pisano izjavo, da imam svobodne roke v odboru.
Pomislite, da ni nobenega naprednjaka notri!"

Veleposestniki in kmečke občine pošiljajo kle¬
rikalce, trška kurija voli Nemce v okrajni odbor.
Slovenci imajo torej dvetretjinsko večino. Nemci bi
z enim glasom ničesar ne izgubili; slovenski liberalci
pa s podarjenim mandatom ničesar ne pridobili —
kvečjemu očitanje, da je z izdajstvom kupljen.

»Neumnost, gospod šef, neumnost! Zakaj se
toliko pehajo za vas? — Prosim vas, za Boga
milega, ne dajte se premotiti! Sleparji so, brez¬
vestneži! Kukovvetz je tako bolan, da ga niti iz
postelje več ne vzdigajo. Na noben način ne more
na volišče. Briga se umirajoči za volitve! . . . Zato
se slinijo krog vas!"

»A spričevalo?" — utriplje Črnko še hitreje.

»To je ravno dokaz! Če nisem prej verjel,
verjamem zdaj, da je konec s Kukowtzem. Ne iz-
pregledate sleparstva?"

Kraigher, Kontrolor Škrobar 11.

19

290

Dr. Črnko seta po pisarni, prestopa se nestrpno,
ves vznemirjen in neodločen. Od koncipijenta je
pričakoval soglašanja, podpore . . . zdaj pa . . .

„Ali ste obljubili?"

„Ah ne! Ah ne! Ničesar nisem obljubil. Kaj
bi obetal?"

Roki v hlačnih žepih, mahedra s komolci, da
se mu smešno dvigata hlačnici od gležnjev . . .

„No, živio! To je pametno! Zmaga je naša.
Klanjam se, gospod šef!" —

Ubogi Črnko! Ti si gospod! Kaj je Arnošt
proti tebi? — A tvoja sila je velika! — Kakšna bo
šele tvoja, Arnošt? . .

Rupnik se jezi, škrtajoč z zobmi:

„ Slapa šlapasta!" — Pa me potegne odurno
za rokav: „Glej, da se nazadnje še ti skisaš!"

Filipina mu mora pokazati glasovnici. Popisal
ju je bil že dr. Žižek. Ivan mi obe porine v žep in
mi požuga resno, da se mu zasvetlika solzno oko,
kakor bi resnično jokal:

„Že prav, prijatelj! Korajža velja in zmaga je
naša!" —

— Filipina je bila majceno v zadregi. Jaz pa
sem se napravil kar domačega... Kaj bi toliko raz¬
lagal? Čemu bi se opravičeval? . . .

»Truden sem in skrokan, ljubica. Ali ostanem
že kar pri tebi? Stanovanja nimam . . . Radi teh par
dni .. . Kaj ne?"

„Ali ne bi rajši, Arnošt? ..."

291

„Zdaj sva si svoja, Filika! Zdaj je konec fan-
tovanja. To je bilo zadnje. Ti ne verjameš, kako si
odpočijem ob tvoji strani!"

Hotela je začeti zopet...  A saj ni vredno
besed: Čim bolj bi se otepala ženitve, tem bolj bi
silil vanjo . . .

„Mir, dušica! Tako sem truden!"

Zazehal sem zaspano in jo potegnil k sebi:

19 *

XX.

Da bi ne bilo prišlo to nesrečno jutro I Da bi
se ne bil vzbudil in bi bil rajši dalje sanjal! . . .

Ko se predramim, sem ves poten in grlo mi
je suho.

„Ali sem smrčal?" — vprašam Filipino, ki se
sklanja k meni.

„Strašno si vlekel dreto."

Ali je bil Loschinski? Ali je bil Loschnigg?
— Kdo je bil, ki sem sanjal o njem in ki me je
davil? — Skoraj me malo sili smeh . . .

A zdajci vztrepetam:

Moj Bog, danes so volitve!

Vrže me iz postelje; z nestrpno naglico se
umijem; čeljusti komaj brzdam, da mi ne šklepečejo
z zobmi. . .

Iz zajutrkovalnice čujem glas, rezek in nosljajoč.

„To je Loschnigg!" — se prestrašim.

K vratom skočim, da bi slišal. . .

„Samo besedo, gospodična! Prosim! N-ja .. .
nič se ne vznemirjajte!"

„Prosim, gospod župan!" — odgovarja Filipina.

„Vi torej vztrajate pri svojej odločitvi? Vi nam
ne izročite tistih par poblastil?"

293

„Obžalujem, gospod župan! Sem jih že od¬
dala."

„Doktorju Žižku?"

Filipina je menda samo prikimala; glasu ni čuti.

„N-ja ..."  — zateza Loschnigg. „Za vas gre
volit gospod soprog?"

Korak se bliža mojim vratom.

Besedico ,.soprog" je bil izpregovoril neskončno
porogljivo.

Kljuka se zgane ... Ali je res tako predrzen,
da bi si upal kar tu notri? . . .

„Ne, gospod župan!" — ukazuje Filipina.

Jaz odskočim v strahu . . . bos in v spodnjih
hlačah . ..

Loschnigg pogleda v sobo:

„Aha . . . Dobro jutro, gospod kontrolor! N-ja
— mi se tako še vidimo! Na svidenje!"

Vrata se zapro za njim . . .

„N-jaz se klanjam, gospodična! Posledice pri¬
pišite sama sebi! ..."

Tudi vrata v prodajalnico zaloputnejo . . .

Filipina pride k meni vsa zaplakana:

„Ta predrznost! Ta nesramnost! Kaj mi neki
more? Ali sem mu kaj dolžna?" — in se razjoka
bridko. —

Ko odhajam, je že docela potolažena. Kljubo¬
valnost jo navdaja, da udari z nogo ob tla:

„Le moško voli, Arnošt! Daj, pokaži jim, ošab-
nežem, koliko se jih bojiva!"

294

Jaz pa sem prepaden; komaj skrivam svojo
grozo .. .

„Srečno, dragec!“ — me poboža ljubeznivo po
obrazu . . . Mati bi me pokrižala . . .

Zunaj mi je malo lažje. Pred Filipino me je
bilo sram; bal sem se, da bi zapazila moj strah ...

V uradu je edini davkar. Zdi se mi, da me je
že težko čakal. Osem je pravkar odbila.

„Gospodje so šli volit. Midva prideva na vrsto
ob desetih. — Lahko si ogledate komedijo; samo...
Dajte mi roko! — Ob tričetrt na deset ste zopet
tu!? — Velja?“

Srep in prodirljiv mu je pogled; ukaz je v
njem, tiranska moč.

Ali je bil res Loschinski, ki sem ga videl v
sanjah? — Tesnoba me objame.

„Velja!" — dihnem komaj slišno. Pogled se
mi lovi nestalno.

Krepko mi stiska roko. Njegove oči me peko.

„Tudi jaz grem gledat. Danes naredimo praznik.
Vi le pojdite k Seljaku! Ampak — ob tričetrt, kaj
ne?“ —

Arnošt, fej! Ali si mož? Ali si baba? Otrok si!
Stal si kakor paglavec ... palico bi bil poljubil...

— Ves trg je poln ljudstva. Četrtek je; šolarji
se potepajo vseokoli in prodajajo zijala. V posa¬
meznih gručah je živahno. Debeli Spitz se dere pred
občinsko hišo kot mrjasec. Širokokrak stoji. Z rokama

295

zamahuje in grozi; pa mu od teže padata nizdol,
da bingljata kakor krpi Špeha. Po žaltavem potu
smrdi od njega in po žganju.

Povsod smrdi po slivovki, kot da je cesta z
njo poškropljena. Loschnigg je že gotovo iztočil
polovnjak.

Nemškutarske volitve se ne obnesejo brez
žganja. Sploh bi ne uspevalo nemčurstvo brez žga-
njice. To je pot kulture, ki vzgaja renegatstvo!

„Wo sind jetzt die Windischen? Her mit dem
Pack! Die Hunde wollen kneifen!"

Sicer se pogovarjajo ljudje po slovensko; po
nemško se samo dero in zmerjajo.

Tretji razred voli od osmih do desetih. Slo¬
vencev je nekaj pred Seljakom; volit ne hodijo.

Pomočniški Sever stoji na oglu z Rupnikom
in Petričem. Piberšek je bil ravno izginil v krčmo.
Radovednost je prignala okoličane gledat današnji boj.

„ Svojat odpadniška!“ — se zgraža Sever. „Vsi
so prepričani, da so junaki. A če pomislimo: —
razen par magnatov — saj so sami nesposobneži!
Kar je boljšega, uhaja v svet. Doma se jim za¬
gnusijo razmere . . .“

„ . . . pa gredo v Gradec, v Maribor."

„In se ponemčijo."

„Usodi ne uidejo. Tu bi se ponemčurili, a rene¬
gatstvo je sramota; tam se samo — asimilirajo."

„Ko bi se rajši selili na jug!" — pravi Petrič.

296

„Nikamor!“ — odloči Rupnik. „Tu so bolj po¬
trebni. Kranjska jih je polna. Tam so naši emigranti.
Preslabi, da bi se borili proti nemštvu, odhajajo v
obljubljeno deželo."

„Hvala za to obljubljenost!" — se nasmehne
Petrič.

„Abzug Krainer!" — se zadere čisto blizu pijan
fakin. „Heil und Sieg, die Windischen auf den Strick!"

Občinstvo se dopadljivo nasmiha in pogleduje
k nam, če se pač kdo odzove. Policaj zamahne z roko,
kot da bi hotel reči: saj veš, prijatelj, da smo enih
misli; ampak — pustimo jih, ko nam nič ne morejo!

Notar Kurbus prihaja od volišča sem. On in
dr. Njivar sta zastopnika Slovencev v volilni komisiji.
Po trgu doli pride dr. Žižek.

„Zdaj se zbirajo generali!" — se roga nekdo
iz množice.

„Generali brez armade!"

Mlad komi razglaša:

„V tretjem — zmaga! Do zdaj so še volili
sami naši. Večina je ogromna. Heil!"

Vrišč se vzdigne:

„Heil! Heil! Heil!"

Loschniggova Julika miri ljudi:

„Ne vriskajte prezgodaj! Počakajmo!" — Za¬
ničljivo pokaže proti nam: „Bog ve, kako nas še
nabrišejo v onih dveh razredih!"

Ljudje se krohotajo:

„Abzug! Heil! Wir bleiben deutsch!"

297

Od Seljaka pride vinjen hlapec, zavihti klobuk
in začne peti hripavo:

»O domovina, le pri mir’!

Ob Reni vahta kanonir!«

To je Cankarjev prevod slavne „Wachtarice“.
Pijanca je bržčas kdo naučil in ga našuntal, da je
šel izzivat.

Spitz tam doli se takoj oglasi:

»Lieb Vaterland magst. . .«

Nekateri mu pomagajo; a v splošnem hrupu
se izgublja petje, ki je prav tako pijano kakor iz-
zivalčevo.

Policaj obrca hlapca in ga zbunka nazaj k
Seljaku . . .

Nekaj naših dam prišeta mimo. Gospa Žižkova
se oglasi precej krepko:

„Ti ljudje nazadnje mislijo, da so Nemci!?“

Oplustilov Herman se obregne nanjo:

„Was san mir denn? Bastardeln? Bastardeln ?“

„Vi ste uganili!“ — se zasmeje ona in pokaže
zmagoslavno s prstom.

Zdaj se smejo Slovenci, ki se jih je bilo že
precej nabralo pred Seljakom.

Nemčurji pa zbesne:

„Abzug! Abzugl Halt die Goschen! Heil und
Sieg! Heil! Heil!“ —

Notar pripoveduje tiho:

„Vsi uradniki so prišli volit. Zadnji nemšku-
tarski pisarček je prišel. Prvi seveda Lasbacher,

298

avskultant. To je demonstracija! Če se mi ne ude¬
ležimo boja za tretji razred, ki jim je tako gotov,
bi jim ne bilo treba priti. “

„Zakaj ne?“ — pravi dr. Žižek. „Naj pridejo!
Prav imajo!"

„Ko bi mi ne upali na zmago, bi tudi ne hodili
volit v prvih dveh razredih!"

„Kdo pravi to? Sklenjeno je, da volimo. Tudi
demonstracije so potrebne."

Notar ga pogleda vprašujoče:

„Ni več tako sigurna zmaga?"

Žižek skomizne z rameni nejevoljno:

„Ah . . . sigurna?! Kaj jaz vem? Ali se morete
zanesti?" — Previdno se ozre naokoli in zašepeče:
„Gamser se nekaj kuja. Zanj se bojim!"

Tišina zavlada v krogu. Vsi so prestrašeni.

Kurbus si pogladi brado med zobe:

»Svetnik in dr. Hojnik ne pojdeta demonstrirat!"

„Saj jima ni treba praviti! Tudi ni izključeno,
da ostane Gamser vendar zvest besedi ... No — a
to bi bilo krasno: to nam naj zagodeta sodnika!
Škandal, da je mogoče samo misliti na to!"

„Če demonstrira avskultant ..."  — pristavi

Sever.

„In oficijal in sluga ..."  — doda še Rupnik.

»Strahopetnost!" — sikne Žižek. —

Ljudstvo se začne nenadoma valiti proti Ku-
kowtzevi krčmi. Vrišč preneha. Nekateri nameži-
kavajo pomembno in šepetajo, smehljajoč se zado¬
voljno.

299

„Kaj imajo tam?“ — Dr. Žižek se vzpne na
prste, da bi bolje videl.

Poštar in nadučitelj Volčič se izmotata iz gneče.
Zadnji nam pove skrivnostno, zgražajoč se:

„ Nosilnica stoji pred Kukowtzevo hišo. Nesti
ga tako ne morejo, to že vemo. A ta brezčustvenost
njegove žene!“

„Fej! Gospa Otilija bi že bila rada vesela
vdova!“

„Ali ste ga videli?“ — pripoveduje še skriv-
nostnejše poštar. „Pokornig se je pripeljal. Zdi se
mi, da je že pri Črnku! Pazite, gospodje!"

„Pojdite vi k njemu!" — pozivlje Rupnik Žižka.

„Smešno! Jaz k Črnku?" — se otrese ta z
obupno sitnostjo; pa se obrne h Kurbusu: „Vi
pojdite, gospod notar!"

Kurbus se zdrzne in potegne uro:

„Jaz moram h komisiji. Moj dopust se je že
preveč zavlekel. Držite se, gospodje!. Skoro pride
naša ura!"

Rupnik je ves zbegan:

„Ali naj grem jaz? Nagnal me bo! Strela božja,

— če nam vse skupaj podero! — Kje je dr. Žižek?"

„K Seljaku je hitel."

„Črnka ne moremo pustiti samega! ... in celo
s Pokornigom! Strela božja!" — Obupano se praska
po zatilniku. Oko mu je izjemoma suho, zato pa
škili malo hujše. „Ali ni nikogar?"

Potegne me za rokav — a kaj bi z menoj?

— in odhiti po trgu. —

300

Nenadoma zapazim Posegarja in Sormanna v
družbi Dorce in Faustine. Proti meni gledajo. Milan
pripoveduje z zaničljivim smehom . . .

Kri mi bukne v glavo. Obrnem se in bežim
v gostilnico . . .

Oblaki dima plavajo pod stropom. Vse mize
so zasedene, ljudje se drenjajo med stoli. Hrušč in
trušč gluši človeka. — Ko bi bili to sami volilci!...

Ustavim se, da se razgledam . . .

„To je vse neumnost!“ — govori za bližnjo
mizo malo boljše oblečen gost — morda kak zidar
— svojemu sosedu, ki ga je bil prijel za suknjo.
„Boga zahvali, da si se naučil nemščine! Z njo
prideš v svet in h kruhu. Prvo je želodec. Ali se
bom tepel za slovenščino, ko mi pa ne da zaslužka?"

Oni se nagne k njemu in zamahne malovažno
z roko:

„Če peljem žito v mlin, ga peljem k Nemcu.
Če prodajam sadje, pride Nemec . . .“

Za dolgo mizo v kotu je zbrana klerikalna družba;
par duhovnikov in kmetov s Klinarjem na čelu.

Dr. Žižek stoji pri našem župniku in ga roti:

„Vi imate nekaj vpliva nanj. Pojdite vi k njemu,
prosim vas!“

Tu gre za Črnka. — Župnik premišljuje z uro
v roki:

„Dobro! Naj pa bo! Ampak . . . tako napravim:
Ob desetih pojdem volit in potem . . . Prvi razred
voli itak šele ob enajstih!"

301

„Hvala! Prosim torej!"

Klinar je izpod oka meril Žižka. Obrnjen k
svojemu sosedu povzdigne glas:

„Danes se pokaže, kje so izdajalci!"

Žižek se samo ironično namrdne.

Jaz prebledim in hočem dalje; a že me zgrabi
Žižek za rokav:

„Samo trenotek prosim, gospod kontrolor!" —
pa se spomni nekaj in se vrne k župniku.

Kaplan Jozin bobna po mizi in se smehlja pre¬
šerno :

»Dajte, gospodje, stavimo nekaj! Jaz stavim,
da propademo."

„To stavim tudi jaz!" — se krohoče Klinar.
»Narobe stavi!"

Dr. Žižek se jezi:

»Seveda! Pri Kukowtzu nastopi čudež: kar
skočil bo iz postelje in prišel volit!"

»Bojim se drugih čudežev!" — poudari važno
Klinar. —

Žižek me potisne v drugo sobo:

»Imate papirje v redu?"

Jaz mu jih pokažem. Olajšujoča misel me pre¬
šine: Zdaj ne bo več sumil. . .

»Dobro! Mi smo določili, da pojdemo vsak
zase volit. Skupnega nastopa bi se nekateri bali."

»Iskra voli z nami?" — Nehote mi je bilo
prišlo ime na jezik.

»Iskra je siguren!" — mi zašepeče in oči se
mu zasvetijo.

302

„S pooblastili je vse v redu?" — Sara se
čudim svojemu pogumu.

„Vse je v redu!" — Stisne mi roko hvaležno.
„Vi kar pridite, kadar vam je prilično, in oddajte
tam glasovnici! Legitimaciji sta poleg. Cisto mirno!
Nikogar ne poglejte! Jaz bom itak tam. Srečno
torej! Gamser me skrbi. K njemu moram." —

Tudi druga soba je nabito polna.

Pogled se mi sreča z Belnovim. On ga malo¬
marno umakne, nič ni videti razburjen. Rdečica mi
plane v lica . . . Berta mi stopi pred oči, da se mi
zamegle . . .

Stoje si naročim kozarec piva. Se enkrat se
ozrem po Belni ... Ta je bil že prebolel škandal.
Poleg njega sedi Koren, skrbno in pazljivo, da mu
postreže ob najmanjšej želji. Torej se je pobotal z
njim za Melo? . . .

Piberšek debatira z branjevcem Voduškom:

„Ha, moj ljubi, zdaj so slabi časi! Poglejte v
Ljubljano, kako so s Hribarjem pomeli! Poglejte
na Koroško! Tam je naše šolstvo celo na psu!"

„Če nam niti šol ne dajo?! . . .“

»Nemških kolikor hočete! Ali pa albanskih.
Skipetarom zidajo šole in samostane, cerkve in pa¬
lače. Milijoni gredo vsako leto."

»Naši. milijoni!"

»Veste: če se hočete prikupiti navzgor, Arbanas
postanite! Arbanas ima pri nas veljavo, Slovenec
je nima. Jaz že sam premišljam ..."

303

„Ti si že tako na pol nemškutar!" — ga pre¬
kine Belna v šali.

»Ali mi ne greš, ti Srb ti, veleizdajalski?"

Natakarica mi prinese pivo, ki ga izpijem kar
na dušek. Grlo mi je bilo že čisto izsušeno.

Bratkov smeh mi udari na uho. In nenadoma
začutim srep pogled na sebi. V kotu sedita Milika
in njen ženin. On se pogovarja samozadovoljno z
družbo, le tuintam me ošvrkne z ravnodušnim po¬
gledom. Ona se pozibava s stolom, skoraj skrivajoč
se za njegovim hrbtom; žemljo grize leno in brez¬
brižno, oči pa so jej uprte vame, žgoče in roteče,
da me izpreleti po hrbtu . . .

Na levi se je bil vnel prepir.

„Kaj klepečete tu nemški? Ogleduhi so. Ven
z njimi! Bog in narod!"

Star možakar, obritih lic, po mežnarsko oblečen,
razbija s kupico po mizi in kriči na troje mladih
fantov v napol gosposkih oblačilih.

„Tu ni treba nemške govorice. Verni Slovenci
smo, med seboj smo. Živeli Slovenci! Ven z nem¬
škutarji!"

Prikupljiv mladenič se opravičuje, da ima pri¬
jatelja seboj, ki ne zna slovenski. Pri železnici sta
skupaj v službi, pa je prišel z njim . . .

»Zaradi enega ne bomo nemški govorili. Pa
bi se bil naučil! Zdravo! Če služi v mestu, — tam
je tudi več Slovencev, nego Nemcev. Ali so pa nem¬
škutarji. In vi ste bržčas tudi trije nemškutarji. Ven
z nemškutarji! Živio Slovenci! Bog in narod!"

304

„Ven z nemškutarji!" — ponavlja Petrič, ki
je bil vstopil s Severom.

„0, živio, gospodje, živio!" — ju pozdravlja
starec ves vesel, da je dobil zaslombo in priznanje.

Sever me prime pod pazduho:

„No, kako je? Danes ste vi junak! Ne bo že
skoraj čas?“

Jaz se zdrznem in potegnem uro: — pet minut
še manjka do tričetrt!

„Res je. Kar odpraviti se moram."

„Le korajžo, gospod kontrolor!"

Ali je bil moj obraz tako preplašen in bo¬
jazljiv? —

V veži me naenkrat nekdo prehiti. Mehka roka
me potegne na stopnjice:

Milika! . . .

Brez razlaganja me objame krog vratu in se
mi zagrize v ustnice . . . strastno in divje . . .

Ravno tako nenadno me tudi izpusti. Stisne
mi roko in me pogleda hrepeneče:

„V par mesecih bom tudi jaz pri Sv. Jedrti.
Na svidenje!"

Pod stopnjicami na ovinku butne z Bratkom
skupaj in ga porine pred seboj po veži. A vkljub
naglici me je videl in mi s pestjo zagrozil . . .

Ustnica mi krvavi in otekla mi je malo. Pri¬
tisnem si nanjo robec in odhitim v urad.

Trenotek — in pozabljena je tudi Milika in
njen poljub. Ustnica me žge, ne da bi se zavedal

305

tega. Ko grem čez trg, — ne vidim nič, ne slišim
nič, — čeprav je vrvež silen, šum neznosen. Votlo
mi je v glavi, buči mi v njej kot v prazni školjki;
vendar imam občutek, da bi moral misliti, da bi
moral preudariti svoj položaj in se odločiti... Kako
boš volil, Arnošt? — Nagubanih obrvi se mučim k
jasnemu premišljevanju: — Tako je stvar, zdaj si na
razpotju. Kako se boš odločil, Arnošt?

V črepinji mi odmeva trudno:

Kam drži na levo cesta?

Kam drži na desno pot?

Mož, povejte mi po skušnji,
da se lažje ognem zmot!

Pa se nasmehnem bridko: — Ko bi še odgovor
vedel v verzih, bi ne bilo takšne muke.

Nenadoma se spomnim: Saj je odločila Filika!
Seveda! Loschnigga upiliš! Naj ti zdaj popravijo, ti
pa zopet izbrišeš in narediš po starem I Morda dobiš
potem pri Žižku — novi glasovnici?! . . .

A ko pritisnem kljuko, se spačim resignirano:
Strahopetnež, zdaj je odbila tvoja ura! . . .

„0, servus, kontrolor! Jaz sem vas že čakal!“
— me pozdravi davkar. „Koliko ljudi se je nagnetlo!
To je cel semenj!"

Še predno se prav zavem, je tudi Loschnigg tu.
Tik za menoj je prisopihal, pozdravil davkarja z roko
in koj začel:

„Reč je namreč taka, gospod kontrolor: drugi
razred je brez dvoma naš! Nja — četudi oddaste

Kraigher, Kontrolor Škrobar II. 20

306

za nasprotno stranko svoja dva glasova, zmage nam
ne vzamete. Pooblastila vaše — nja — nevestice
so brez pomena. Od istih volilk smo si jih priskr¬
beli tudi mi. Saj razumete! Gamser voli z nami.
Mihaela Iskro vam pustimo. Dr. Žižek mu je dobil
posojilo, vaša — nevestica mu je seveda porok . . .
Bog blagoslovi! Nja...  Znesek se glasi: enajst
proti štirinajstim!"

Zadovoljno pomenca z rokama in se obrne do¬
mišljavo k davkarju:

„Za teh dvoje glasov se nam res ni treba pu¬
liti!" — Pa stisne nos med prsti in se napihne za
trenotek: „Nja . . . Samo v vašem interesu, gospod
kontrolor! Če greste z nami volit, nam sicer naraste
večina od treh na sedem glasov — devet proti šest¬
najstim! —•; a večina je večina, glavno je, da zma¬
gamo. Torej — kakor vidite — nam ni posebno ...“

Oči so mu  lokavo - porogljive. Tako navija Žid
obupanca, ki je bil itak že zapal oskubljenju.

V glavi mi brni prismojeno: Kam drži na levo
cesta . . . levo cesta . . . levo cesta ... Saj je že
vseeno, prav vseeno . . .

Župan me prime pod pazduho in me povede
k oknu:

„Tu imam pritožbo proti vam. Jaz nisem vaš
nasprotnik; a vsi me silijo, da jo odpošljem. Nja . . .
zdaj pač ne vem ..."

S popisanimi listi mi maha pred očmi. Pisava
je Posegarjeva. Pogled se mi še bolj skali. Zamaknem
se v županov nos: — Ta je bil, ki me je v sanjah

307

davil! — in čustvo resignacije me objame vsega.
Ni sovraštva v meni in ni ogorčenja, samo utru¬
jenost, strašna utrujenost. In stud me stresa iz
goltanca kakor v grozovitem mačku . . .

„Nja . . . poglejte sem, gospod kontrolor!"

Z dostojanstveno važnostjo razpara liste, jih
zgane in spravi v žep.

„Kje imate zdaj glasovnici?"

Seže mi pod suknjo in jih izvleče izpod nje,
kakor da je tam doma — moj absolutni gospodar...

Davkar ima že pripravljene gumirane papirčke
z nemškutarskimi kandidati. Prelepljenje je v hipu
izvršeno.

„Nja...  to bi bilo torej v redu. Zdaj pa moram
kar hiteti, sem se itak težko odtrgal. Klanjam se,
gospod kontrolor, — in prst na usta! Častna be¬
seda: jaz vas ne izdam nikomur! Kaj ne, Lo-

schinski? Stvar ostane med nami tremi! Nja . . .
Servus, kontrolor!" —

V pisarni je zakurjeno in toplo; a mene vendar
zebe, da se stiskam v suknjo in se prestopam sem-
intja. Loschinski gleda skozi okno s hlinjenim za¬
nimanjem; malo je v zadregi in ne ve, kaj bi pri¬
pomnil. Jaz sem čisto top. Vest mi je zakrknjena,
duša kakor mrtva. Mehanično pritiskam robec k
ustnici; časih ga pogledam, a se ne zavedam rjav¬
kasto krvavih srag na njem . . . sploh se ne zavedam
ne časa, ne prostora, ne sebe samega . . .

„Ali vas je kdo udaril?" — me vpraša zdajci
davkar.

20 *

308

»V vrata sem se zaletel." — Pa se obrnem k
njemu sitno: „Greva volit?"

„Kajpada, kar pojdivaI To se pravi: Vi pojdite
naprej, jaz grem takoj za vami."

Šef ima prednost! — pomislim trmoglavo; a
se v trenotku zdrznem: Nikar se ne prepiraj! On
mora za teboj, da te nadzira . . .

Pred voliščem se mi priklopi nadučitelj Volčič.

»Zdravo, kontrolor! Imate v redu listine?"

Potrepljem se po prsih:

„Dr. Žižek jih je pregledal."

»Bravo! Pojdiva torej skupaj!" — Sumljivo
se ozre čez ramo: »Davkar gre za nama. Le ko¬
rajžo! Kaj nam pa morejo?"

V tem trenotku prihiti iz občinske hiše —
Gamser. Obraz mu je rdeč, pozna se mu razburje¬
nost, a iz oči mu sije prebrisana lokavost.

»Ta je že volil!" — pravi Volčič. »Baraba!
Častno besedo je požrl!"

Gamser namežikne Spitzu in mu šepne nekaj
na uho. Debeluh se zadere:

»Heil Gamser! Heil!"

»Heil! Heil! ..."  — doni po trgu.

»Platz den Windischen!“ — Spitz se zavrti na
pragu, da trešči s svojo ogromno zadnjico ob Vol¬
čiča, ki odleti z menoj vred po stopnjicah nazaj.

Nadučitelj protestira in kliče policaja. Tu pri¬
skoči davkar in nama napravi pot.

309

Smeh in zmerjanje vrešči za nama. Oplustilov
Herman ploska od veselja. —

Žižkov glas je čuti iz dvorane in zoperno nos-
ljanje županovo. Župnik teče mimo in si zapenja
suknjo. A obraz mu je prestrašen in obupan . . .

Prvega zagledam — Mihaela Iskro. Sredi sobe
se prestaplja, mencajoč z nožicama. Med obema
ploskima rokama nosi pred seboj glasovnico. Čelo
mu je rosno, lica so mu bleda, oči upira v Losch-
nigga, ves zbegan in prestrašen, in prikimava sle¬
herni besedi.

Za mizo stoji okrajni komisar, mozoljčasto
fante z begavimi očmi, debeli kodeks v roki, listajoč
po njem. Očividno si ne zna pomagati v zadregi.

Dr. Žižek je rdeč in divji.

Loschnigg se obrne in zamahne- malomarno z
roko, glas se mu malce trese od razburjenja:

„Saj se lahko potem pritožite, to nas ne ovira.
Komisija je sklenila — amen!“

Obveljala so županova pooblastila z duplikati
legitimacij, dr. Žižek je pogorel s svojimi.

Komisar stoji z zakonikom in z dvignjenimi
ramami in gleda Žižka z naivno skrbnostjo izpod
obrvi: Jaz nimam te moči, moj ljubi! . . .

„Heil! Heil!“ — se oglase posamezni vzkliki.

„Abzug Žižek!“ — zavpije pomočniški Šrul.

„Kdo je bil to?“ — se ojunači nepričakovano
komisar.

„Šrul ni volilec. Kaj išče tukaj?" — pravi
Volčič.

310

In komisar ukaže strogo:

„Odvedite ga z volišča!"

Samodopadljivo se ozre na Žižka: Vidiš zdaj,
da smo pravični? Ali te nisem maščeval? . ..

Loschnigg se namrdne zaničljivo in stisne nos:

„Nja . . . No, Mihael Iskra!"

„Heil, Herr Biirgermeister!" — poskoči Iskra,
mu izroči glasovnico in si obriše potno čelo,

„Nja-a ..."  — zategne oni. „Vi tudi s ,Heil‘?
Vaš prijatelj gospod doktor Žižek bi gotovo rajši
slišal ,živio‘!“

Ubogi Iskra se malone sesede od strahu. Obraz
si briše z robcem, stisnjenih pleč se skrije za so¬
sedov hrbet. —

„Hvala, gospod kontrolor! . ..“

Oddal sem obe glasovnici... Trepetajočih prstov,
meglo pred očmi, mravlje v hrbtenici... Stresem
se in stisnem usta, da mi ne zašklepečejo zobje.
Krčevito se obrnem. Rad bi pogledal Žižka, mučim
se z očmi, a jih ne spravim v pravo smer. In vendar
čutim, da se mi smehlja. . . vkljub srdu, ki ga ima
za seboj . . . nagraditi me mora za junaštvo ... O,
junaštvo! Da se ne pogrezneš, izdajalec! — Moja
krinka v tem trenotku, moj klaverni izraz! ? . . . Mi
ne bere greha iz oči? . . . Izdajalec . . . Arnošt. . .

Iz zadnje stene moli iztegnjena roka s po¬
končnim mečem .. . Meč pravice! .. .

Loschinski mi pošepne:

„Le pogum, kolega!"

311

Globoko nagnem glavo; mahoma mi je vročina
v njej; brez misli sem in brez občutkov, zabijanje
pod čelom ... O, ta sramota, Arnošt! Da se ne
pogrezneš, izdajalec! ? . ..

Zakaj se ne odpraviš? Kaj še čakaš na mo¬
rišču? — da pade nate meč pravice? Če pade, —
sprožil si ga sam. Izdajalec l — Renegat! —

Nekdo mi položi roko na ramo, da se zdrznem
od strahu: doktor Njivar me vpraša šepetaje:

„Kje sta svetnik in adjunkt?"

Vstal je od komisijske mize in klical Žižka k
sebi. V tem trenotku vstopita pogrešana. Loschnigg
ju pozdravlja s porogljivo laskavostjo . . .

„Unzucht wider die Natur — to je nemšku-
tarstvo!“ — se razjezi naenkrat dr. Žižek v pogo¬
voru s poštarjem. „Po tistem paragrafu bi hudiče
preklemane . ..“

Komisar se ustraši, da izbruhne praska, pa
priskoči naglo in ga skuša zaplesti v pogovor. V
bližini je omara z jedrškim arhivom.

„Ste že videli, gospod doktor, stare trške pri¬
vilegije?"

„Hvala! Imam današnjih privilegijev popolnoma
dovolj."

„Mischitsch je najlepši privilegij!" — pravi
poštar.

„Sankcijoniran na glavarstvu. Morda ima še
od vas kak blagoslov, gospod komisar?I"

Zdajci je Rupnik tu, ves zasopljen in razgret.
Žižka zgrabi za roko, obup na obrazu:

312

„Moj šef se je odpeljal!"

„Dr. Črnko?"

Med vrati nastane trušč. Nekdo sili notri. Šrul
kriči v dvorano:

„Dr. Črnko se je odpeljal. Hoch, Pokornig!"'

Loschnigg ploskne z rokama:

„Hvala Bogu!"

„Heil! Heil! Heil!" — zavrešče ljudje. „Hoch
Pokornig! Hoch Loschnigg! Hoch Kukowetz! St. Ger-
trud in der Steiermark bleibt deutsch! Hoch St. Ger-
trud! Heil! “

Naši beže iz sobe. Celo notar in Njivar, člana
komisije, tečeta za njimi.

Meni odleže malo: — Kam beže? Če se je
odpeljal, — ali ga gredo lovit? — Vse prepozno!
Ko bi bil tebe kdo držal na vajetih, bi bil postal
— izdajnik? — Izdajica — kukavica! Šuft si, Ar--
nošt! Propalica in neznačajnež! Hulja! Šuft je, kdor
izda svoj rod! — Strašno vroče mi je v prsih. Tes¬
noba jih oklepa, da mi jemlje sapo. In vendar mi
je lažje: — Doktor Črnko! — Nanj bodo vpili in
bodo pozabili nate! . . .

Pri Seljaku se pokrepčam in začnem kar hitro
z najtežjim vinom. V notranjščini mi nekaj pravi:
Beži iz slovenske družbe, bratec! Pojdi k Filipini!
Skrij se, da ti ne bero z obraza!... Ali me je sram
pred Filipino? Morebiti bolj sram nego pred vsemi
drugimi? — Ali mi vest ne da odtod? Strah in rado¬
vednost, če r mi pridejo na sled? — Tu in tam zdr-

313

gečem od živčne prenapetosti. Ob prihajanju novih
gostov me stresa mraz ... Kdo prinese blazno vest,
da je Arnošt — izdajalec? — Hulja, Arnošt! —

Ljudje se zgražajo nad doktorjem Črnkom :

„Ta jo je zavozil! Prokleti Kranjec!"

„Vsaj enega ali dva odbornika bi imeli notri."

»Kakor čudež božji je prišla Kukowtzeva bo¬
lezen. In ta hudič nam pokvari čudež!" —

Sever se pogovarja z juristom Zorcem:

»To je res škandal! Sistema že niti več ne
skrivajo: iztrebiti slovenstvo iz sodnij."

»Jaz sem zdaj že peti v nekaj mesecih, ki so
mu zaprli pot k sodišču."

»Predsedniki so sami Nemci. Celo na Kranj¬
skem."

»Cuvajizem v Avstriji."

»V slovenskih vilajetih!“

»Našim uradnikom je zapovedano, občevati
nemški med seboj . . . pod kaznijo!"

»In tu poglejte te hujskače jedrske: davkarja,
adjunkte, oficijale, sluge ... To so sami odborniki
Siidmarke in Schulvereina. Z nemškimi trakovi iz¬
zivajo v uradih.. A narobe ..."

Z roko pokaže name. Jaz se prestrašim, da
skoraj otrpnem.

»Naši gospodje, ki so že tako pohlevni . . .“

»Jaz si nisem upal, pristopiti k Sokolu!" —
pripomnim naglo in si oddahnem iz smrtne zone.
»Loschinski bi me obesil."

314

Bal sem se že, da mu je znano moje izdajstvo.
V čelu mi je tolklo: zdaj je konec, Arnošt! . . .

„In v takih časih, pod tem tiranstvom, imamo
med prvaki — izdajalce!“

„Fej, dr. Črnko 1“

„Fej! Fejl“

Jaz zvrnem kupico vina vase in si obrišem
rosno čelo. Zorec mi ponudi cigareto. Vzamem jo
brez misli in jo začnem svalkati po mizi; v glavi
mi brni: Če zvedo gnusobo! Če zvedo gnusobo!...

„Z našimi prvaki je pač križ. Poglejte v mesto!
Sinovi veljakov, ki so zidali narodni dom, so danes
glavni stebri nemštva."

„Nemška baba, nemška deca!“

»Poglejte jih še dandanašnji! Gospod soprog
v gostilnici, navdušen narodnjak in gobezdač; žena
mu doma otroke pači v pangermanskem duhu. On
nima časa za otroke. S stotakom v narodne namene
— misli, da se je že oddolžil narodu."

»Kurbus je izjema v tem oziru."

»Notar je star...  nič ne vemo ..."

V sosednji sobi trkajo klerikalci. Klinarjev glas
je slišati:

»Zdaj sem volil. Štirje smo bili. Danes se je torej
izkazalo: liberalec — izdajalec! Zakaj ni nihče stavil?"

»Pereat dr. Črnko!"

»Fej, Črnko!"

Bratko pride v sobo. Izzivajoče gleda vame
in sede k naši mizi. Milike ni pri njem. Vesel sem,
da je ni.

315

„V drugem razredu je bilo itak vse zastonj.
Žižkova pooblastila so zavrgli, Gamser je odskočil..."

»Kakšno je razmerje glasov?“ — vprašuje Sever.

„Še niso šteli. Enajst bo naših, onih štiri¬
najst." — Bratko se ozira po natakarici, pa se ne¬
nadno spomni in me pogleda sumljivo od strani:
„Ce se nam ni še kateri naskrivnem izneveril!"

Jaz povesim glavo, srce mi zastane . . .

»Iskra ?“

»Iskra je stal kot mož. Še potegnil je župana:
s ,heil‘ ga je pozdravil in volil z nami."

»Vsaj enkrat tudi narobe: nemškutar,- ki se je
izpreobrnil!"

»Vraga izpreobrnil! Saj je vedel, da je že vse¬
eno, da ne more škodovati! Iskra je častilec Strau-
sovke. Njena je zasluga, da je volil z nami!" —
Porogljivo se nasmehne proti meni.

Sever me pogleda malo začuden, a mi vendar
pokima priznavalno.

»Rival gospoda kontrolorja!" — poudari Bratko
zlobno.

Jaz pojasnim resno:

»Dr. Žižek mu je preskrbel posojilo, moja —
nevesta mu je porok." — V lica pa mi buši rdečica,
ko se spomnim, da sem bil zvedel stvar od Loschnigga.

»Ni napačna kupčija, — če pomislite, da je
Iskra vedel, koliko riskira. S Slovenci je volil — z
Loschniggovim dovoljenjem!"

Bratkovo razlaganje — očividno izmišljeno iz
škodoželjne hudomušnosti — me niti ne jezi. V

316

začetku sem se bil prestrašil, da me ima na sumu
izdajalstva; zdaj sem zopet pomirjen.

A nenadoma se ozre s predrzno pretnjo vame:

„Predno si šel volit, si prišel z Loschinskim
iz urada! “

Sapa mi zastane . . .

„In kaj potem?“ — se mi izvije mučno.

„Je kdo videl tvoje glasovnice?"

„Dr. Žižek jih je videl ... in dr. Rupnik."

On se obrne zopet proč; Severov pogled me
skeli v očeh . . .

„Kedaj jih je videl?" — me pogleda iznova
Bratko, strogo in sovražno.

A groza je minila, mora je legla z mene. Ko¬
zarec vina izpijem in zamahnem zaničljivo z roko:

„Ti si mi premalo, dragi moj!"

Tudi Sever si oddahne in nastavi kupico. Bratko
se vgrizne v zgornjo ustnico in si jo žurno poseslja. —

Dr. Rupnik prisede k mizi klavern in pobit:

„Ves moj optimizem je šel k vragu."

»Stranko moramo imeti, napredno stranko. Ves
narodnostni boj se izvojuje v mestih in po trgih.
Pustimo kmete klerikalcem. Mi snujmo zadruge in
gospodarske zveze, strokovne organizacije! Ali pasi
vzgajajmo vsaj magnate: trgovce in krčmarje, obrt¬
nike in prekupčevalce. To bi bila naša vojska. Z za¬
drugami bi tuintam ne šlo. Kjer manjka strokovno
izurjenih uradnikov, je kapital mogoče boljše naložen
pri sposobnih poedincih. Če razpletemo na ta način

317  ,

denarno mrežo, se nam vlove nemškutarski veljaki
kakor muhe v pajčevino. Vsi ti nemškutarčki so pač
Slovenci; je vse zastonj, pa naj se branijo, kolikor
se hočejo. Njih hišni in domači jezik je slovenski —
vsaj pri devetdesetih od sto.“

»Industrije, industrije; te nam manjka!“
»Delavstvo si priborimo!“

»Ključ do Maribora ima socialna demokracija."
»Spomnimo jo na njen program 1 Narodno enako¬
pravnost, narodno avtonomijo zahtevajo na papirju.
V praksi pa nam delavstvo raznarodujejo. V stranko
stopajmo in izpodrinimo graške germanizatorjel"
Rupnik vzdihne bridko:

»Predno si bomo naprednjaki že konečno na
čistem s svojimi programi! Zdaj nas zopet begajo
Ilirci. Samopomoč ni nič, naslonitev na Hrvate vse 1“
»Sanje! Lepe sanje! A sanje ne sodijo v program.
Združena Slovenija ali narodna avtonomija, kar že
hočete, je naš prvi cilj. Pot do njega — naš program.
Vse drugo pride samo ob sebi."

»Res je. Ker samo na ta način postanemo močni,
samo na ta način preprečimo drobljenje mej. Če smo
oskrbljeni in slabi, brez samozavesti, brez ponosa na
svojo lastno moč, nas bodo omalovažali bratje onkraj
Sotle. Saj se ne tepejo za nas. Mi se jim ližemo
in slinimo. Ko bomo močni, se pobrigajo za nas
drugače."

... Pa da nisi rajši . . . Moj Bog, Arnošt, —
vzdržal bi se bil volitve! Loschnigg bi bil zadovoljen
s takim kompromisom! . . . Cepec, Arnošt! K Žižku

318

bi bil stopil: Pooblastila so odrekla, zmaga je ne¬
mogoča; tako in tako je, doktore . . .

Kakor slap mi zasumi v možganih:

Moj Bog, Arnošt, — vzdržal bi se bil volitve!...

„Vi pijete prenaglo, gospod kontrolor!"

Severova roka mi leži na lakti. Njegove sinje
oči me toplo gledajo, s sočutjem in skrbjo.

Cepec, Arnošt! Cepec, Arnošt! .. .

Bratkov vodeni pogled me reže kot žrjavica. Na¬
enkrat vidim, da je že tudi Milika za mizo. Meha¬
nično pritisnem robec k otekli ustnici in se poskusim
dvigniti.

Izgubi se odtod, moj ljubi! — mi pravi nekaj.
Abzug, izdajalec! . . . Hajdi, hulja! . . .

Pa padem nazaj na stol:

Pijan si, Arnošt! Cepec, Arnošt! . . .

Milikine oči se mi dozdevajo kot dve veliki
tarči. Središči sta zabrisani. Vse skupaj se maje . . .

Natakarica mi prinese pisemce.

Od Filipine morda? — Odprem. — Čegava je
ta pisava? — Podpis: Verona Šalamun. — Teta
Verona! — Od Tilike? . . .

S prestrašenim pogledom se ozrem naokoli in
pritisnem z naivno kretnjo pisemce na prsi. — Da
bi mi ne oskrunili svetišča? . . .

Bratko se zasmeje rezko:

»Kontrolor je že pijan! No, kaj piše Filika?“

Milikini tarči sta še večji, središči črni in bo¬
deči . . .

319

V tem hipu vstopi dr. Žižek s tropo sprem¬
ljevalcev.

„Pereant izdajalci!"

Jaz skrijem pismo v žep. Zona me spreleti po
hrbtu. Pijanost se umakne grozi.

„Izdajalci?“ — vpraša Sever.

„1 seveda! A za drugi razred bi nič ne rekel:
tam je bilo nemogoče zmagati. Ampak prvi! Dr. Črnko!
Ta se je pokidal! To je bil danes njegov narodni sa¬
momor. Za Slovence ni več doktorja Črnka. Nemškutar
je postal. Odpadnik! Izdajalec! Hulja!“

„Šuft je, kdor izda svoj rod!“ — mi uide ne¬
hote in nevede. A glas moj in moj izraz je moral biti
neverjetno smešen. Začuden me pogleda dr. Žižek.
Bratko se zdrzne presenečen.

„Vendar bi rad vedel, katera dva sta bila, ki
sta nas izdala v drugem razredu? O, saj lahko iz-
računimo! Resnica ne ostane tajna." — Dr. Žižek
potegne notes in študira imenik.

Bratko pa hiti:

„Dva sta odpadla? Kakšno je število?"

„Onih šestnajst, naših le — devet!"

Bratko se zasuče na stolu proti meni in se za¬
gleda srepo vame.

»Iskre nisem izgubil izpred oči," — pojasnjuje
Žižek. „Ta nas ni oplazil. Kdo bi . . .?“

Takrat vstane Bratko in pokaže name s prstom:

„Ta je izdajalec! Predno je šel volit, je bil z
davkarjem v uradu. In na volišču sta šepetala skupaj."

320

Jaz zlezem v dve gubi. Obup v pogledu se
ozrem na Miliko, proseč usmiljenja in pomoči . . .

„Ni res!“ — plane ona in lopne Bratka po
čeljustih. „Ti si ljubosumen, zato si ga obdolžil!"

Tudi Sever se zjezi:

„V tem stanju se ne more braniti. Jutri ga po¬
kliči na odgovor!"

»Ravno ta pijanost je dokaz!"

Krik nastane okoli mene, vrišč in prepir. —
Poražen sedim na svojem mestu; komaj se zavedam,
da živim. Zdaj prikimam, zdaj odkimam; jezik mi
je težak kot bi bil napolnjen z živim srebrom; be¬
sede so jecljave, neumljive . . .

Ne vem, do kedaj je trajal ves nastop. Spominjam
se, da je sedela Milika kraj mene, z roko na mojem
tilniku. Branila me je pred Bratkom in pred drugimi.
Sever pa je nežno silil vame, me skušal vzdramiti in
me potrpežljivo izpraševal. Izdajstvo mu ni hotelo v
glavo . . . Ubogi Sever! . . . Prokleti Arnošt! . . .

A zdajci me resnično vzdramijo pesti, ki mi
padajo po hrbtu in po glavi. Roke me vzdignejo . . .
neumno čustvo plavanja mi prešine ude . . . mrzel
zrak mi buši v lica . . . trdo priletim na tla . . .
brada me zaskeli od mraza in udarca . . . neznosna
bolečina me zvije v križu . . .

XXI.

Zjutraj se vzbudim polagoma — kakor bi pri-
drsal od nekod — iz tihih, temnih krajev — počasi
spet v zavest življenja. Prvi občutek je — moj
maček, ostuden okus po ustih, pritisk v želodcu.
Glava me boli — kot bi mi kljuval v črepinji
zloben ptič.

Pomalem se jasni spomin . . . Čustvo sramu
se oglaša . . . Tesnoba v prsih raste .. . Sramota!
O, sramota! — Arnošt — renegat! Nemškutar! .. .
Izdajalec! .. . Šuft! . . .

Pri mizi se nekaj zgane. Filipino slutim tam,
pa si ne upam — oči odpreti. Skozi trepalnice
požmerim malo —

Ona se češe. Naslonjena na tevo laket —
desnica s češljem leži na naslanjalu — gleda vame,
kakor bi pričakovala, da se že vzbudim. Miren je
njen obraz, skoraj zadovoljen; jaz pa sem se bal,
da bi zapazil razočaranje na njem . . .

„Dobro jutro, ljubček! Ne pretvarjaj se! Saj
vidim, da ne spiš.“

S skokom je pri meni, poljubi me na sence
in mi zagrebe prste v zmršene lase.

"Kraigher, Kontrolor Škrobar II.

21

322

„Grdun ti! Zakaj nisi bil odkritosrčen z menoj ?
Kako lepo bi jih zvodila! Jaz sem pa mislila, da
je tvoja neomajna volja . .

Hvaležno jo pogledam: — torej vendar nisem
tolik grešnik?

„Tako nerodno si napravil! Naj bi bila jaz
samo slutila . . . Misliš, da bi ponujala Žižku tista
pooblastila? Brez njih tako ni bilo upanja. Vsi bi
se vzdržali ..."

V grlu me pogreje: — bebec, Arnošt! To je
točka tvoje mere!?

Filipina zmaje z glavo:

„Ce pomislim, da sem jaz kriva vsega tega ...
preneumno!“

In vendar se mi zdi, da jej ni posebno žal.
Zdaj me ima ponižanega in osramočenega. Ženska
je vesela tega, ker lažje vpliva nate, če si zlomljen;
lažje te dobi v oblast. . .

„Ali te kaj boli ?“

Pa se premaknem — in zastokam od bolečine.
Dotaknem se skeleče brade in se spomnim — otekle
ustnice. A kdo bi zdaj še slutil, da izvira ta rana
od drugod?

„Dobro so te zmlatili. Nič ti naj ne bo za to!
Tožiti ni treba — kaj? Saj se tako ne spominjaš,
kdo je bil . . .“

„Bratko me je brcnil!" — mi uide nehote;
ker pravzaprav je res najboljše, izgovarjati se na
pijanost.

„On je že kaznovan. Milika je razdrla zaročitev."

323

Jaz se prestrašim in jo pogledam presenečen:

— nje ne razburja ta novica?

„Milika je bila tu. Dolgo sva sedeli ob tvojej
postelji. “

„Milika — s teboj ?“

„Ko se je poslovila, — mi je želela sreče v
zakonu."

Človek bi zazijal . . . Vrag razumi žensko! —
Milika si bržkone misli, da se razmere po poroki
ne izpremene posebno. Zakonci tudi skačejo čez
plot. — Ali pričakuje morda, da jo poiščem sam?

— da razderem tudi jaz zaroko? Današnja veliko¬
dušnost bi bila torej njena zadnja karta? — Ne,
ljuba moja, zdaj sem sit neviht. Počitka sem po¬
treben, o, kako potreben! — Uprem se na komolec,
da se dvignem, — pa zastokam od bolečin.

„Vidiš? Zdaj začneva z obkladki. Loschinskemu
sem že naznanila, da si bolan."

Opoldne zvoni mrtvaški zvon. Kolikrat sem ga
že slišal, ne da bi se zmenil zanj. Zakaj me je danes
zgrabil za srce? Zakaj ta groza, ki se vzbuja v meni?

— Mahoma se spomnim in planem s postelje —
otiski so pozabljeni — pretipljem žepe v suknji. . .

Teta Verona piše:

„Tilika bi vas še enkrat rada videla.
Pridite takoj, — da ne bo prepozno! A stari
je neizprosen. Pridite skrivaj, da ga še lahko
pravočasno nekam spravimo."

21 *

324

V trenotku sem oblečen in umit. Srce mi raz¬
bija kakor noro.

Filipina pride:

„Za božjo voljo, ljubček .. .“

„Kako je s Tiliko ? “

Ona se prestraši in sklene roki pred obrazom.
Boječe gleda vame, kakor bi prosila odpuščanja:

„Sinoči so te iskali."

„Zakaj mi nisi rekla?"

„Kakšen si pa bil, moj dragi!"

„Kako je z njo?"

Blazna groza mi je morala goreti iz oči . . .
Filipina si ne upa odgovoriti. Dvomljivo zmiglje z
rameni, plašno in bojazljivo, — pa prisluhne ne¬
hote . . . Mrtvaški zvon še vedno poje . . .

„ Mrtva?"

„Potolaži se, moj ljubi!"

Njene roke me božajo. V meni pa besni obup.

„Mrtva! . . . Mrtva! ..."

Strt sem kot posekan hrast. Solze bruhnejo
iz mene:

„Tilika!... O, Tilika!... Zakaj?... Zakaj?..."

V mraku se odpravim. Ne zavedam se, da se
premikam le s težavo. Filipina je hotela z menoj;
surovo sem jo pahnil proč . . .

Na trgu pod svetilko se zdajci zdrznem . . .
gručo gospodov zapazim v senci. Eden stopi proti
meni:

Seveda je on. Izdajnik — fej!

325

Dr. Rupnik pljune z gnusom in se obrne zopet
k družbi.

Od Seljaka pride nekdo naravnost proti meni:
— dr. Žižek . . . Jaz primem za klobuk. Njegove
oči pa se zasvetijo sovražno . . . Brez odzdrava se
ozre na drugo stran . . .

Iz gruče se mi roga Bratkov glas:

„Še sam je rekel: ,Šuft je, kdor izda svoj rod‘!“

»Zdaj gre najbrž proslavljat nemško zmago
k Wabitschu!“ — razlaga poštar.

„Hulja!“ — sikne Žižek.

»Pozdravi Črnka, brata v izdajalstvu!" —
vzklikne Bratko.

„Fej!“ — pljune Rupnik še enkrat.

S sklonjeno glavo, peklenski ogenj v srcu,
korakam proti Šalamunovini . . .

Zdaj je konec, Arnošt. . . Zdaj je konec . . .
Zdaj je konec . . .

Na pragu srečam hlapca. Sunkoma se ozre in
me pogleda divje ... zobovje mu zaškriplje... Kot
da sem ga zapodil, izgine v hišo . . .

Ta gre po očeta. Hitro, Arnošt! .. .

Gostilniška soba je razsvetljena, molitveno
mrmranje je slišati iz nje . ..

Tilika na odru 1 .. .

Kako si bleda! Kako si suha! Kost in koža...
Kje si, angelj moj? . . .

Naslonim se ob vrata. Komaj se držim po¬
konci . . .

326

Zadaj zadrsajo koraki, palica udari po škrleh...

„Ven ga vrzi! Ven, falota 1“

Ko grem mimo Šalamunovega gozda, se spom¬
nim hipoma — in krenem vanj. Sneg pokriva tla,
dračje poka pod stopinjami . . .

Tu je jasa . . . Vagabund razpenja svoje mrkle
veje . . .

Kaj je to? — Sen? — Resnica? . . .

Obešenec binglja na smreki.

Zmanem si oči ... Vizija je še razločnejša ...

To je tvoje truplo, Arnošt!... Obešenec si ti!...

Epilog.

Kontrolor Škrobar ni pisal dalje dnevnika. Oženil
se je, kakor je bilo že določeno, in se umaknil družbi.
Hodil je potuhnjen in zbegan, kes mu je drhtel na
licih, prošnje so mu migotale iz oči, — obup mu
je začrtal brazdo okoli ust. Zaničevanje sorojakov ga
je grozovito trapilo.

A kmalu so začeli govoriti o razprtijah v za¬
konu, o prepirih z davkarjem in drugimi nemšku¬
tarji. V uradu je postal baje neznosen. Domišljeval
si je, da so mu dolžni Nemci bogvekaj, ker jim je
bil storil uslugo pri volitvah. Morda se mu je zdelo,
da jim lahko žuga, ker je nasilno vplivanje na vo-
lilce prepovedano. — Pijančeval je z njimi, a s Po-
segarjem se je nekoč skoraj stepel. Če je bil pijan,
si je še upal dvigniti pogled v oči Slovencu . . .
»Misliš, da me res boli izdajstvo? Briga me vaša
jeza!“ ... Sovraštvo mu je kipelo iz oči, za njim
pa je gorel — obup.

Pri seji krajnega odbora nemške šolske družbe
se je malo vinjen vtikal z neumestnimi predlogi.
Loschnigg ga je zavrnil omalovažujoče, kar ga je
tako razdražilo, da je nenadoma vzrojil . . . Vrgli so
ga kratkomalo preko praga . , .

328

Zdaj je popival sam zase ... In neko noč se
je pojavil zdajci pri Seljaku. Bil je pijan in zane¬
marjen. Slovenska družba se ni zmenila zanj. Pri¬
hulil se je konečno h Korenu in silil vanj z razla¬
ganjem, z dokazovanjem, da je prav naredil. Kesanja
ni priznal.

„Z uma svetlim mečem, prijatelji! Z zvijačo
jih ukanimo! Vrinimo se v nemške organizacije . . .
Tamkaj rujmo in izpodkopujmo tla, da jim razne¬
semo trdnjave z dinamitom ... Z dinamitom, prija¬
teljčki! . ..“

— Ko mu je Filipina porodila sina, je bil
nekaj časa boljši. Zdelo se nam je, da se bo spri¬
jaznil s svojo usodo in se bo pomiril. Otrok pa je
— umrl. In Škrobar je bil zopet kakor podivjan.
Pijančeval je in se izgubljal vedno hujše. Pravili so,
da celo pretepa Filipino . . .

— Milika je vendar prišla k Sv. Jedrti in vzela
Bratka. Vse je kazalo, da je zadovoljna z njim. O
kontrolorju se je o priliki izrazila s precejšnjim za¬
ničevanjem. Njega je nekdo srečal — po noči kaj¬
pada — pod njenim oknom, zamahujočega z rokama
in momljajočega:

„Naj ga ima! Le naj ga ima! Jaz sem bab že
sit . . . Nobene več ne maram!“

— Nenadoma so začeli govoriti o nerednostih
v uradu, šepetali so celo o neki poneverbi.

Poletje se je vdrugič bližalo vrhuncu. Žetev
je bila v polnem teku . . .

329

Dopoldne smo zvedeli, da preti Arnoštu izguba
službe; — zvečer pa je naenkrat v našej družbi pri
pomočniškem Mohoriču. Skrokan je zelo, ampak
— trezen. Bila je najbrž obletnica škandala s Tiliko.
Morda je prišel naravnost iz Šalamunovega gozda,
kjer je poležaval, vzbujajoč spomine ... Izpod ovrat¬
nika na suknji mu gleda zadaj preperel jelšev listič.

Sever je med nami s soprogo, Helena Mavrič,
Škamlec, Bratko z Miliko in njen sorodnik, višji
poštni uradnik Tichy, po rodu Čeh.

Škrobar očitno ni pričakoval, da naleti pri Mo¬
horiču še na goste. Presenečen je postal na pragu.
A Sever ga povabi hitro:

„Pridite, gospod kontrolor! Nič se nam ne ku¬
jajte! Kes je lepa reč in odpuščanja tudi ni zametati.
Bog vas živi! Le bodite zopet z nami!“

Vsi ga pozdravijo še precej prijazno, niti Bratko
se ne namrdne ravno preodurno; samo učiteljica He¬
lena se zdrzne v čudu.

Kontrolor je tih in bojazljiv, na vse strani
oprezen, da bi ne preslišal kake zabavljice.

Polagoma in nehote zaidemo v pogovor, kako
postanejo ljudje nemškutarji. Sever zagovarja načelo,
da ne smemo biti preveč neusmiljeni v obsojanju
trenotnega odpadništva. Grešnik se morda zopet
spokori in postane lahko boljši narodnjak nego je
bil poprej.

Arnoštu zasije lice. Kot bi mu odleglo, si nalije
kupico do vrha.

330

„Jaz imam kolege .. . bili so Slovenci. Danes
so voditelji obmejnih nemških šol. Zagrešil je kaj
malega, slučajno morda, za drobtinico, okrajnemu
nadzorniku na ljubo . . . Naši listi lop po njem . . .
Z bičem so ga nagnali v nemški tabor.'

„Bresotschnigg, Stegenscheg, Komauli . . .“ —
kima Bratko.

„Pa tudi naši vzgojevalci!“ — nadaljuje Sever.
„V prvi gimnaziji sem imel sošolca Markoviča. Oče
je bil uradnik v nemški tovarni, mati Nemka, hišni
jezik nemški. In vendar je vpisal sina za Slovenca.
Revež pa ni znal jezika. Kje bi se ga bil navadil?
Slovenščino je moral obiskovati obligatno. A naš
profesor je slednjo uro godrnjal nad njim: ,Ah, moj
dragi, če ne znate slovenski ... vi boste padli, jaz
vam ne morem pomagati. Pojdite k ravnatelju, naj
napravi red!‘ — In to je godel večno: ,Ah, moj
dragi . ..‘ — Nazadnje ga je moral oče res prepi¬
sati za Nemca. Danes je sodnik, se piše s ,tsch‘ in
zida most do Adrije.“

„Ko bi se bil profesor rajši kaj potrudil z njim...
pogledal malo skozi prste ..."  — se oglasi Tichy
lepo slovenski, a z izrazitim češkim naglaskom.

„Komodnost! Lenoba!" — pravi Sever.

»Poglejte!" — povzame zopet Tichy. »Pred
nekaj leti je potoval po slovenskih krajih profesor
češke univerze v Pragi dr. F. Znamenit gospod, vam
pravim. Pride v naše mesto — v narodni dom se¬
veda. Tam je restavracija; ampak samo za člane
društva — Nemci ne dovolijo koncesije za javno

331

krčmo. Vsak večer sedi v dvorani veliko omizje na¬
rodnjakov. Profesor F. vstopi in pozdravlja — nihče
ne odzdravlja. Sluga mu dopoveduje, da mu ne
sme postreči, da gostilnica ni javna in kaj vem, kaj
še vse ... Od gospodov naprednjakov se ne zmeni
nihče zanj. Slučajno pridem notri, slišim češko go¬
vorico, se predstavim . . . Ha, zdaj seveda . . . Jaz
ga peljem k mizi. . . Strašno slavlje so mu vzdig¬
nili . . . Pomislite: profesor F.! — A potem sem jim
povedal: Ko bi ne bilo mene . . . slučajno, kaj? . . ,
To ste pravi biki, sem jim rekel. Biki . ..“

Naglasek se mu čisto zmeša v ognju pripo¬
vedovanja, simpatične oči mu bliskajo nemirno, lica
mu žare od ogorčenja.

„Lenoba! Nemarnost!" — pravi Sever.

„In obup!“ — dostavi Tichy. „Vse je bolno od
resignacije in pesimizma!"

Nenadoma oživi tudi kontrolor. Prost mu je
pogled; kot da je pozabljen greh, vest razbreme¬
njena . . .

„Veste, kako je postal nemškutar moj kolega
Sormann?"

Vsi ga pogledamo začudeni. Prej mi je bilo
mučno, da so bili v njegovi navzočnosti načeli to vpra¬
šanje. A ko sem videl, da ga ne razburja, sem se
pomiril. Zdaj smo bili že na drugem polju, on pa
seže sam nazaj ... V hipu mi je bilo jasno, koliko
trpljenja mora biti v njem po grehu, koliko hrepe¬
nenja po očiščenju! . . .

332

rS

Naglo izpije kozarec vina. Lica so mu že rdeča,
oči sijajne, a vendar motne, skrivnostna bol preži za
njimi.

»Sormann je iz Š.-a doma. Oče je v W.-jevi
usnjarni. Ko je prišel sin domov kot praktikant, je
poiskal slovensko družbo. A dva pisača — natrkana
seveda — ga vržeta iz narodne gostilnice, ker je
baje — nemčurski sin . . .“

Kontrolor preneha in nas pogleda vprašujoče.
Z roko in z rameni zmigava kot bi hotel reči:
Kakšen greh je to? Da je le on Slovenec, ne?

»Sormann se potoži W.-ju . . .“

„Ravno pravemu 1“

„Š.-ski Loschnigg!"

„Ta pa ga povabi: Kaj se boste vsiljevali . . .
diesen Windischen, je rekel. K nam pridite!"

„In vašemu kolegu ni bilo treba dvakrat reči!"
— se zasmeje Sever.

„Njegovo slovenstvo je bilo jako trdno!" —
prikimava dvomljivo Tichy.

Kontrolor se zmede. Hipoma se mu zjasni, da
Sormannov povod za odpadništvo ni bil ravno nujen.
V zadregi izpije zopet kupico. Oči se mu povesijo;
od sramu ne more dvigniti pogleda k nam.

Sever ga potreplje usmiljeno po plečih:

„Bog živi vas, gospod kontrolor! En spokornik
zaleže za devetindevetdeset pravičnih!"

Arnošt pa ne vzdigne glave; še nižje mu
zleze med lakti, pleča se mu zleknejo . . . naenkrat

333

bruhne v plač, v obupen plač, da še mene zgrabi
v grlu od sočutja . . .

Sever ga tolaži. Vsi imajo solze na trepalnicah,
celo Miliki izgine porogljivost z ustnic.

Bratko mu ponuja kupico:

„Trči, brate! Bog te živi, brate!“

Konečno se pomiri in se obriše.'Roka mu tre¬
peče, pogled mu je nestalen, kalen, — kot da ne
zaupa odpuščenju. Ko se dvigne, da bi trkal, se
opoteče malo. Jaz se prestrašim: Saj je vendar že
pijan! . . .

Nagne se čez mizo in trka s Severco. Ogel
suknje mu trdo buti ob steklenico; Bratko jo komaj
vjame, da se ne prevrne.

„Kaj imaš tu težkega ?“

Seže mu v žep in mu izvleče — nov revolver.

O, nesrečnik! Take misli mu roje po glavi?...

„Čemu revolver?" — se začudi Bratko.

Arnošt mu ga hitro vzame:

„ Pusti to!“

„Ali je nabit? Pokaži!"

„Pusti!“ — Ploskne ga razdražen po prstih,
ki silijo za orožjem.

Bratko je razžaljen:

„Zakaj pa nosiš to igračo? Naboji so itak
slepi!" — Zaničljivo se obrne proč.

»Pokažite!" — pozove Sever Škrobarja. „Ali
mu poberemo naboje?" — šepne tiho meni na uho.

Pretreslo ga je spoznanje, da misli kontrolor
na samomor.

334

Arnošt potegne orožje iz žepa in ga tehta ne¬
odločno pred seboj. Smehljaj mu igra na ustnih...
po vrsti nas pogleda — napol obupno, napol pro¬
seče . . .

Bratko zamahne porogljivo, kakor bi ga hotel
udariti po roki:

„Le pustite mu! Le brez skrbi! Kje pa ima
korajžo?"

Nesrečnežev smehljaj oledeni . . . usta se mu
zategnejo bolestno, — skoraj blazno . . . Kot v
omamici nastavi cev na sence . . .

Sever plane:

„Dajte sem!"

A v tem trenotku . . . strel! . . .

Ali je hotel? ... Ali se mu je slučajno spro¬
žilo ? . . . Z glavo udari ob mizo . . . curek krvi
brizgne po prtu . . .

Ženske zavrišče. Jaz priskočim, ga pogledam...

Mrtev! —

■S ¥

*

Arnošt Škrobar ni pisal dnevnika za javnost.
Ni ga pisal za naše ljudstvo, za naš mili narod, in
ne za njega nadebudni cvet — za mladino. Živel
je zase, ne za javnost. Po svojih nagnenjih si je
izbiral ženske. Zase je iskal užitkov. Poznal je ple¬
menitost in dostojnost in spodobnost. . . kdo more
kaj za to, če ga je vleklo — v blato? . . .

Kontrolor ni bil junak. A dajte mi junakov v
dobi renegatstva, pobitih idealov, ubitega ponosa,

335

klavernih osebnosti, zaničevane samozavesti, ki jo
teptajo lastni bratje! . . .

Župančič je zapel:

»Daj, drug, zapoj,

kak gre na boj,

kak v smrt prepeva toreador.

V smrt gre junak

in njegov korak

gre kot potres od gor do gor.

Daj, drug, zapoj!

Čuj, narod moj:
jaz videl tri sem vrane,
od Drave, od Soče, od Save
so nesli vesti in pozdrave,
oj črne, do bele Ljubljane.

Daj, drug, zapoj!

Čuj, narod moj:
jaz slišal tri sem vrane,
sramoto, pogin
so vreščali z višin
čez naše gore in poljane.

In iz groba je vstal
on, ki je pai

ne od meča,.od lastne nemoči —
in bežal je skozi les in mrak
in režal se mu v obraz je vrag
in vrani, sramoto vpijoči. ..

»Tu lezi na tla in grizi zemljd,
otruj ves dom s svojo robsko krvjo!«

In zagrizel se v rodna je tla volkodlak —
to bil je Črtomir, naš junak.«

Župančič je zapel! . . .

In če priobčim kontrolorjev dnevnik v infor¬
macijo inteligence — pomore morda vendar nekaj
k — izpreobrnitvi po spoznanju.

(

Konec.


v.

NARODNA IM IJNIUERZITETNA
KNJIŽNICA