
Kontrolor Škrobar.

Roman.

Spisal

dr. Alojz Kraigher.

Prvi zvezek.

Založil L. S c h w e n t n e r.

40044  M,4/6;

ip

Natisnil Ant. Slatnar v Kamniku.

I.

H  ožil sem se na svoje novo mesto. Mučna
negotovost me je nadlegovala vso noč:

_ kakšni kraji so to, kakšni ljudje so tam?

Komaj se malo spominjam iz šole slovenskega imena
štajerskih Goric, a še nikdar nisem slišal imenovati
Svete Jedrti. In komu se je kdaj sanjalo, da me
komandira usoda ravno tu gori na mejo, ki jo iz¬
podkopava in izjedava sovražnik . . .

Kolesa so udarila ob sklepe tiru in vagoni so
trčili skupaj, da me je nemilo sunilo s klopi. Zmel
sem si zaspane oči in se opotekel k oknu.

Maribor! •; -

Solnce je bilo še daleč za vzhodom in mrak
je bil na kolodvoru. Železniško osobje, uradnik in
nekaj čemernih potnikov je švigalo po peronu . . .
Dolgčas se je stiskal v jutranjem hladu.

Skočim iz kupeja in hitim proti izhodu. Malo
popotno torbico v roki in zmečkano pelerino čez
laket, si površno uravnam obleko, povaljano od
vožnje, in si ogledam debele karirane nogavice, ki so
se bile nabrale v gube in obesile čez prašne čižme,

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 1

2

da izgledajo moja že itak močna meča še bolj okorna
in še bolj čokata.

Ozrem se naokoli po svoji gizdavi navadi in
se potolažim:

„Na . . . Nobene zadrege, Arnošt; zrak je čist
in lepega spola ni blizu ne daleč."

Vendar si zaviham brke, ki so se mi košato
ščeperile pod nosom, ker so morale pogrešati ume¬
telne vsakdanje obveze. Tudi klobuk si popravim,
svoj zeleni klobuček z gamsovo brado za trakom, in
si pogladim par črnih kodrov s čela.

Malo tesno mi je bilo pri srcu ... kakor vedno,
če me nihče ne pričakuje ob prihodu in se moram
čutiti tako zapuščenega in osamljenega med tujci.
Uho človeku kar koprni po tistem ljubeznivem po¬
zdravu:

„Vi tukaj, gospod Škrobar! Ah, res je, res je:
saj sem bral, da ste imenovani za kontrolorja k
Sv. Jedrti. Čestitam, čestitam! In drugače, gospod
kontrolor?... Se še nič ne ženite? Pusto je v takih
gnezdih ..."

To je gotovo vse kaj drugega. Človek se hitro
čuti sigurnega, prsi se mu napno in kretnje posta¬
nejo same od sebe elegantnejše. S samoljubnostjo
raste samozavest, in samozavest je važna reč. Na
tihem si lahko tepec, a če imponiraš z nastopom,
uženeš tudi pametnega človeka. Ljudi moraš imeti
krog sebe in videti moraš, da jim ugajaš. Kadar se
pa čutiš samotnega in tujega, zmanjka samoljubju

3

opore kot hromcu palice in obide te ponižnost in
plahost, da bi se skoraj čutil bolnega . . .

Zehajoč sem stal pred kolodvorom in nisem
vedel, ali bi na desno, ali na levo. Ni ga bilo po¬
streščka, ne omnibusa in ne izvoščka na širnem pro¬
storu; samo na robu tam pod laterno je hitel ho¬
telski sluga s kovčegom v roki in za njim se je
spešil gospod v ohlapnem površniku.

Odpravim se za njima, a že po prvih korakih
se zopet ustavim:

„Čemu? Saj ni več vredno, legati v posteljo."

Napotim se po mestu, ogledujoč se zaspano
po zastrtih oknih, čitajoč napise, ki so se zlato ble¬
ščali iz teme. Večinoma slovenska imena, ponemčena
ali popačena. Povsod prozoren namen, z vsem po-
litično-glediščnim aparatom skrivati slovensko jedro.
Nemško-nacionalna krinka v kričečih, pestrih barvah
ti reži nasproti, iz oči pa ji smrdi — renegatstvo.

Stresel sem se v neprijetni slutnji: tudi oko¬
lica tega mesta se zvija pod bičem nemškutarstva.
Gniloba in izdajstvo, neznačajnost in korupcija, vo¬
hunstvo in denunciantstvo ... igrati bo treba jeguljo,
Arnošt, da si ohraniš zdrava rebra!

Naglo sem se odločil in obrnil korak iz mesta.

„Kod pelje cesta k Sv. Jedrti?" — vprašam
raznašalca kruha, ki je prišel mimo.

„Tu ravno . . . kar dalje!"

„Ti si Slovenec?"

„Iz okolice."

„In tvoj gospodar?"

1

4

„Nemec.“

„Kako se piše?"

»Ogrizek."

„Torej je vendar Slovenec!"

„Kaj bodo Slovenci?! V mestu je vse nemško."

„Prodaj mi dve žemlji!"

„Nič! Saj ne smem . . .“

Pogleda me predrzno, pa stisne roki v hlače,
da se mu koš zaziblje na sključenem hrbtu, in odide
svojo pot.

Trenotek zrem za njim, zamišljen in malo za¬
čuden . . . kar se obrne oni na trotoarju, zažvižga
in zakliče:

„Heil und Sieg!" — in stopa zopet dalje . . .

Takšno je torej to ljudstvo! Ustroji si kožo,
Arnošt, ki si bil vajen dobrodušnosti in dobrovolj-
nosti; tu se privadiš mrzkosti in sovraštvu . . .

Udarim jo po cesti in maham s palčico po
zraku. Namenil sem se, izkoristiti to zgodnje jutro
in se napotiti peš do Sv. Jedrti. Tri ure ali kaj ta¬
kega ... ob sedmih sem tam ... do osmih se lahko
očedim, da se predstavim v uradu.

Jaz sem človek, ki sem srečen samo takrat, če je
okolica zadovoljna z menoj, ali — če je mogoče celo
očarana od mene. Neprijaznost ali sovražnost, ki mi
pride naproti, me spravi hipoma iz ravnovesja in v
prsih me stisne nekaj kakor vest ali kesanje; obide
me čustvo, da sem sam kriv greha in da bi vladala
najlepša edinost na svetu, ko bi ne bilo nekih napak

5

na meni, ki se jih niti prav ne zavedam. Tako se
mi večkrat pripeti, da se čisto nepričakovano zalotim
v podobnem občutju, ki mu ne vem ne začetka ne
vzroka, ki pa leži trdovratno na meni, kot bi nosil
butaro na plečih in ki se ne izgubi, dokler se nena¬
doma ne spomnim, odkod in zakaj. Po navadi je
povod kak nevspeh, ali nesporazum, ali malenkostno
razžaljenje, pri čemer pa sem sam popolnoma ne¬
dolžen in sem celo prepričan, da je krivda zunaj
mene; — vendar mi ostane občutek: čemu tvoja
trmoglavost, ko si preslab, da bi nosil odgovor¬
nost za posledice? — Če zahtevam n. pr. na kolo¬
dvoru vozni listek v slovenskem jeziku in se za¬
dere nad menoj zagrizenec:

„Was befehlen, bitte? Ich verstehe nicht win-
disch!“

— pa sem že ves preplašen in potlačen pod
težo vesti . . . Četudi se v prvem trenotku celo
zavzamem za svoje pravice, na tihem me vseeno
grize, da je greh morda le na moji strani, v tistem
mojem srboritem slovenstvu, ki gotovo ne proderem
z njim skozi zid in ki je samo napoti prijaznosti in
splošni harmoniji.

Saj me pravzaprav ni niti posebno sram tega
priznanja, ker sem že srečal brez števila rojakov, ki
niso bili nič manj neodločni in bojazljivi. Vedno se
mi je zdelo, da je vsa tista narodnjakarska odločnost
samo navidezna in narejena. V družbi še nekaj velja,
ker jo drži nečimernost in ljubosumnost. Sosed se
boji soseda, ga lovi z očmi in išče vzpodbude pri

6

njem. A v tistem pogledu že migota vprašanje: „Ali
je vredno tega prerekanja? Kaj praviš, sosed, —
pustimo vse skupaj! Nerodno je, saj vidiš . . . go¬
sposka bo huda na nas“ ... In ko bi moral vsak
zase demonstrirati za mili narod, ko bi nas dobili
gospodje jvsakega posebej medse, — bogve, koliko
bi nas v resnici vstrajalo in demonstriralo?!

Slovenec je miroljuben in tih. Pravilnejše bi se
glasilo najbrže: Slovenec je plah in boječ. Ta pre¬
mehka slovenska nrav je naš podedovani greh. Saj
imamo že od pamtiveka jerobe nad seboj, ki so
nam znali z bičem in biričem vcepiti hlapčevstvo in
tlačanstvo. Tradicije delujejo v nas, dr. Njivar bi
celo rekel: hereditarno obremenjenje s suženjstvom.
In dokler nam ne vstane zveličar, ki nas odreši
tega greha s krstom svobode in samozavesti, tako
dolgo nas ne puščajte prvaki posameznih v boj. Za
nami stojte, Janezi Krstniki, ali vsaj peščico statistov
razpostavite v ozadju, da markirajo „Hej Slovane"
in nam zlažejo tisti narod, ki zahteva od nas junaštva
in korajže.

Jaz sem uradnik. In če sem narisal kdaj slo¬
vensko strešico v uradnem aktu, je bilo to junaštvo
in korajža. V kot so me postavili in zahtevali, da
jim pokažem tisti narod, ki zahteva slovenskih strešic
v uradnih aktih. Jaz pa sem se oziral in iskal; a
prihajali so vsak posebej in vsak posebej je zatajil
„naprej zastavo slave" in slovensko strešico v urad¬
nem aktu . . .

7

Kdo se bo čudil, če nisem posebno navdušen
naroden vojščak in se rajši brigam za prijetnejše
in zabavnejše reči? Možatost in voljo mi je že v
mladosti sklapouškala očetova palica, uradniška
vzgoja pa mi je še vtepla hinavstvo in potuhnjenost.
Tako globoko se mi je ukoreninilo spoznanje upra¬
vičenosti našega robotanja nemški gospodi, da sem
mnogokrat resno podvomil, ali imamo Slovenci sploh
pravico, otresati svoj jarem, in da me je zapekla
vest ob najmanjšem narodnem dejanju, ki sem ga
zagrešil zavedno ali podzavedno.

Tako je tudi tisto jutro legla mora name. Na
kolodvoru sem bil kondukterja v slovenskem jeziku
nekaj vprašal; osorno se je obrnil proč in odgovoril
nemški. — In sedaj ta pek . . . Polotila se me je
potrtost, ko sem počasi korakal mimo predmestnih
hiš, mimo tovarne in maloštevilnih vil, med nizkim
gričevjem po položnem klancu navzdol. Zadostovala
sta malenkostna dogodka, da sem postal resigniran
in v trenutku pozabil na vsa pričakovanja, s kate¬
rimi sem se bil odpravil na svoje novo mesto.

Prihajal sem v slovenske kraje. Le tupatam —
kot rozine v skromni potici — so naseljeni Nemci.
Posamezen trgovec, obrtnik, rokodelec; še bolj po¬
samezen viničar, želar ali kmet. A tudi ti so v resnici
Slovenci.in znajo komaj blebetati par nemških stavkov;
zato so pa toliko odločnejše — „Nemcem prijazni".
To se pravi, da jih je podzavedno morda vendar
malo sram svojega renegatstva in hočejo z lepšim
imenom prikriti svoj resnični značaj. Večje množine

8

teh prisiljenih rozin dobiš v trgih in mestecih. In
tudi pri Sv. Jedrti, kjer terorizem posilinemcev ne
vlada samo v trgu, temveč tudi v okoliških občinah
in je toliko predrznejši, ker čuti za seboj zaslombo
v deželnih in državnih uradih. Narodna opozicija je
sicer dosti močna, a bila bi gotovo močnejša, ko bi
ne bila — po vzorcu osrednje domovine — razdeljena
v dvoje taborov. Boj torej ne velja samo Nemcem,
marveč tudi rojakom. In mnogokrat je kriva stran¬
karska ali osebna zavist, da se ne odbija sovražnih
udarcev po potrebi, ali vsaj po možnosti.

Položaj slovenskega uradnika v takem gnezdu
ni ravno zavidanja vreden. Pripravljen moraš biti na
brezobzirno preganjanje za najmanjši naroden čin.
In pripravljen moraš biti celo na sovražnosti rojakov,
če se preočitno pridružiš tej ali oni domačih strank.

Saj jaz nisem politik. Sicer sem že dosegel
Kristovo starost, a življenskega nazora si še nisem
ustvaril. Tudi se še nikdar nisem zavzel ali navdušil
za politično idejo, pa naj bi že bila napredna ali
nazadnjaška. Preko gostilniških pomenkov in dvom-
ljivo-mlačnih izjav se nisem povzpel. Čemu tudi, ko
sem pa životaril toliko lepše in zabavnejše brez idej
in brez nazorov? Jaz celo svečano trdim, da je pivo
brez teh duševnih primesi neskončno slastnejše in
okusnejše. Imel sem se — to sem lojalno konce-
diral onim primesim — za naprednjaka; a popol¬
noma odkritosrčno priznam, da podlaga temu »pre¬
pričanju" ni ležala globlje nego v malenkostnem
slučaju, da seta prebil svoja mladeniška leta v libe-

9

ralni družbi. In tako tudi proti Nemcem nisem
čutil nikakega sovraštva, celo spoštoval in občudoval
sem jih; Nemke pa sem — pekel in nebo! — na¬
ravnost ljubil.

Zato se nisem prav nič začudil, ko so mi v'
Gradcu tako pomembno namignili, da proti meni
itak nimajo posebnih pomislekov, ko me pošiljajo
na vroča tla obmejnih narodnih bojev. In šele
čez dolgo se mi je zasvitalo, da mi kanalje niso
namigavale, temveč zabičavale in naročale. Takrat
mi je laskalo to zaupanje, in četudi me je v trenot-
kih spoznanja v srcu skelelo 'zatiranje naše narod¬
nosti , vendar si v tem oziru nisem delal preve¬
likih skrbi; pač pa sem se malce bal, da bi vsled
političnih razdorov ne trpelo tudi družabno živ¬
ljenje in bi mi ne potekali dnevi pri Sv. Jedrti v
dolgočasju mržnje in napetosti, mesto v veselju in
zabavi . . .

Iz jutranjega polumraka so gledale čez 'plotove
s cvetjem obsute veje sadnega drevja. Njih vonj se
je mešal s svežim zrakom poživljajoče in krepča¬
joče. — Na vzhodu se je danilo. Vrhovi na obeh
straneh so stopali iz mraka in prekopana zemlja
vinogradov je rjavela med belim in sivim koljem,
ki je v romboidnih črtah razporejeno podpiralo mladi
amerikanski trs. Ozimina je zelenela in njive so
črnele zorane in posejane. Med njimi in po sadov¬
njakih pa so blestele kakor šopki duhtečih rož cve¬
toče jablane in hruške in tupatam rdečkaste krone
zapoznelih breskev . . .

10

Brezskrbnejše zavihtim palčico po zraku in se
ozrem po cesti nazaj in naprej.

„Malo dolga bo“ — vzkliknem polglasno in
pomislim na svoje prefine podplate. „Sicer pa : pa¬
meten bodi, Arnošt! Ti ne rešiš slovenskega naroda;
glej torej, da si ne skališ prijetnosti življenja z na¬
cionalnimi kapricami . . . Naj se kavsajo med seboj,
ti se pa drži lutrske vere:

»Piti, ljubiti, peti —
to se pravi živeti!«

Saj me je že tudi nekaj veljala ta vera, Bog
mi odpusti grehe!

Prejšnji večer, ko sem odhajal z doma, s spo¬
minom materinega križa na čelu, ustih in prsih, sta
me spremljali sestri na kolodvor, oklepajoč se me
vsaka na eni strani. Komaj dozoreli, prožnih udov
in svežih lic, ju imam najraje med brati in sestrami.
A to pot sta me prevarali. Zvabili sta me, da smo
šli po bližnjici za Poličevim vrtom. In tam na oglu
me nenadoma napadeta:

„Ali nisi bil nič pri Fani ?“

„Ti ne veš, kako je Tinka srčkana!"

„Ali si se poslovil od Fani?"

„Zakaj je ne vzameš, Arnošt? Glej, še mama
bi bila vesela."

»Ali mi ne gresta? Kdo vaju je našuntal name?
Nakaznost ti otročja! Kaj neki razumeta vedve o
tem . .

A Zofka me objame in poljubi:

11

„Bodi dober, Arnošt! Tu te čaka Fani . . .
pridi hitro za nama!“

„Le glej, Arnošt!“ — mi še požuga Rozka z

daleč.

In resnično je stala tam . . .

Poličeva Fani je namreč moja največja mla¬
deniška zabloda. Zgodaj se je že začelo. Moj Bog:
mlad človek! Kaj sem vedel o ženski, ali o lju¬
bezni? Nekaj se je vzbudilo v meni in klicalo po
užitku ... in ta je bil pri ženski. A brigala me ni
oseba, ženska sama mi je bila precej postranska
reč, — bilo mi je za greh.

Kakor sem videl pri tovariših, svojih gostil¬
niških vzorih, hlastanje po doživljajih in prigodah,
sem začel stikati za njimi tudi sam. Stanoval sem
pri materi; tistih bore par goldinarčkov plače davčnega
praktikanta sem torej lahko porabil za pohajkovanje
in pustolovstva . . . Ugodna priložnost me je zdru¬
žila s Fani, ki me je že dolgo lovila z očmi in celo
v cerkvi koketirala z menoj. Ptičica je bila navihana,
a vjela se je tako imenitno, da sem bil že takrat
ponosen na svoj don-juanski talent. O, tisti gaj za
Poličevim vrtom! . . .

Fani je bila nekaj let starejša od mene in je
imela seveda resne namene. Jaz pa sem stal na sta¬
lišču: samo nekaj trenotkov živimo, — ali naj bi
še teh ne izrabljali po močeh in sposobnostih? —
Nikdar nisem poslušal njenih fraz. Če pa mi jih je
bilo zadosti, sem ji kratkomalo ušel in jo puščal v
nemar kar po cele mesece. Pisarila mi je dolgovezne

12

lamentacije, na katere ji niti odgovarjal nisem. Kaj¬
pada ni manjkalo ne solz in ne obupa, a naenkrat
sva se zopet našla v tistem posvečenem gaju in
darovala bogovom kakor dva helenska pagana . . .

A z leti je postajala vsiljivejša. Morda me je
resnično ljubila — jaz ne morem soditi —; morda
jo je motilo jezikanje ljudi, — tolikoletno ljubim¬
kanje ne ostane skrito —; najino razmerje ji je
postajalo vedno bolj mučno. In ravno zato —
mislim —, da bi mu naredila konec in me prisilila
k odločitvi, je menda napravila tisto neumnost pred
tremi leti in mi porodila- Tinko.

Bil sem že adjunkt v Celju, vendar sem se zelo
pogosto vozil domov. Deloma me je mikala vese¬
ljaška družba, s katero sem preživel toliko lepih
časov; deloma pa me je vleklo k Fani, katere sem
se bil že tako privadil, da me je mnogokrat prijelo
resnično hrepenenje po njej. Ko sem postal adjunkt,
sem jo strašno razočaral, ker niti pomislil nisem na
ženitev. In takrat jej je prišla tista smešna ideja, da
me morda z otrokom resnejše priveže nase. No,
ravno narobe, ljubica! Pustil sem jo na cedilu in
niti domov me ni več bilo tisto leto . . .

In šele sedaj, ko sem postal kontrolor, se ji je
zopet vzbudilo nekaj upov, ki so jih po neumnosti
menda celo moji domači ljudje podžigali . . .

Resnično je stala tam.

Izluščila se je iz žive meje na istem mestu,
kjer me je nekdaj tolikrat presenetila z nenadnim
skokom na moje prsi. In glej pretkanosti, kako se

13

je bila oblekla! Naravnost koketno se je bila napra¬
vila. Pod mehko svileno bluzo se jej je vzpenjalo
napeto oprsje, — ker raščena je lepo, kar je res,
je res. Njen tilnik je naravnost zapeljiv. In tudi
obočje — ni, da bi kaj prirekal. — Daši ni bilo ne
rose ne blata, si je bila vzdignila krilo visoko in tesno
k nogam, da so se svetile rjave cipelice v travi in
preluknjane nogavice nad njimi — svilene nogavice,
boga mi, saj sem jih nalašč potipal — in njena
koža je žarela skozi luknjice.

In preudarite junaštvo žensko — brez solz, z
zapeljivim smehljajem mi stopi nasproti in iztegne
roko, rafinirano jo iztegne, tako, da sem moral za¬
slutiti belo meso njene rame v ohlapnem rokavcu
in celo tisto pikantno senčico njene pazduhe.

„In mene niti pozdravit ne prideš, Ernesto?“

V svetli mesečini se zabliskajo njene zlate
plombe in grebenasta dlesna prevelike gorenje če¬
ljusti tekmujejo z njimi v mastnem lesketu. Mesnate
ustnice se jej napno in vzbočijo v širokem loku ...
a kakor so nelepa taka usta, zame so imela vedno
nekaj zapeljivega — kot velikomestni greh v po¬
nočni ulici . . .

In pa: — „Ernesto!“ — Ta dražestna afekti-
ranost!

No, jaz se najprej prepričam, da ima čisto
tenko srajčko pod bluzo na grudih in da spodnjega
krila sploh nima na sebi.

»Pametno!“ — šepnem sam zase in pogledam
na uro: žal, da je bilo samo še pol ure do vlaka.

14

„Lepo si se napravila, Fanika! Na ta način si
nazadnje še morda vloviš moža.“

„In ti, Arnošt? Si popolnoma pozabil name?"

„Ah, jaz! Kaj bi pozabil... Mnogokrat mislim
na tvoj tilnik, kako prijetno je bilo, vsesati se vanj.
In res mi je žal, da nisi že prej nosila preluknjanih
nogavic."

Oči se ji zasolzijo in glas ji zadrhti:

„Vzemi me sabo, Ernesto!"

In čez nekaj časa, na občutno porogljivost
mojega molka:

„Saj me ni treba poročiti . . . tako grem . . .“

Sedaj bi se mi bila v resnici skoraj zasmilila.
Čeprav je moje trdno prepričanje — in v teh stva¬
reh imam  prepričanje —, da je naravnost dolžnost
vsakega moškega, biti v podobnih slučajih surov
proti ženski. Če si sklenil, da jo zapustiš, potem je
nikar več ne draži s sentimentalnostmi. Poštenih
vzrokov v svoje opravičenje itak ne najdeš. Pa če
jih tudi najdeš — Bog ti blagoslovi! —, rajše jih
zataji! Zakaj samo na ta način olajšaš dekletu sta¬
lišče in mu pomoreš, da prenese svojo nesrečo. Fa¬
lota te rada pozabi. In če še vsi drugi tudi udrihajo
po tebi, si lahko siguren, da te bo pustila v miru.
— A delaj se viteškega in bogve kakšnega še, bo
pa večno zdihovala za teboj in se ti lovila za škrice.
In bo imela čisto prav: če se imaš za poštenjaka,
kako jo smeš zavreči, ko si jo zlorabil? Upala bo
popolnoma upravičeno, da si še premisliš ... In
dokler ženska upa, si je ne otepeš s pet, pa če jih

15

nameriš ravno v Ameriko... Zato je tudi moj prin¬
cip .. . No, kaj bi govoril . ..

A Fanika bi se mi bila v resnici skoraj zasmi¬
lila. Ta njena ginljiva ponižnost! „Saj nečem biti
žena, za postrežnico ti grem" — tako si je bila iz¬
mislila zvitost ženska.

Zdaj se pazi, Arnošt!

Haj, poznamo mi take „postrežnice“! Kaj pa,
gospodična, tako-le malo za — priležnico... ne bi
morda ugajalo? Čisto malo, takorekoč mimogrede?...

Oj, oj, ta šmentana prefriganost! Seveda —
kot priležnica! In tu bi se začele zanjke spletati in
pasti' motati, dokler bi se Arnoštek resnično ne za¬
pletel in ne zamotal, da bi se nekega lepega pone¬
deljka — ravno ponedeljek bi moral biti, če mogoče
celo plav! — nenadoma ne zavedel s štolo krog roke
in v roki njene drobne mehke prstiče ... In ah —
ti prstiči, ki bi potem Arnošta za nos vodili in ma¬
ščevali na njegovih ušesih njegovo zabavno pre¬
teklost . . . ker prihodnost bi ne bila zabavna, bogme
ne, prijatelj Ernesto! —

Stopim čisto k njej in jo pobožam po oteklih
in zardelih vekih:

„Ti ne smeš jokati, Fanika! Kdo te bo jemal
s temi rdeče obrobljenimi očmi? Solze škodijo
ženski lepoti! Ti moraš misliti: Vsaka solza en mo¬
zolj. Tu poglej . . .“

Stisnem jej s prsti zrel mozolj na licu ter se
obrišem v robec, ki ga je nenadoma začela mečkati
v roki, pripravljenega za gotov trenotek.

16

„Če se ti jaz ne smilim, kaj ti je storila
Tinka? ... Enkrat... enkrat samkrat si jo videl...
komaj jo poznaš . . . svojega otroka ..."

Res se zajoče, bridko se zajoče in robec
opravlja svojo dolžnost. Jaz pa se prestrašim: „Sedaj
si razmaže ta mozolj po licu, da se jih zaredi sto
in sto po celem obrazu. Kakšna neprevidnost!” —
Rečem pa:

„Ah, kaj Tinka! Tinka — tonka — tinka . . .
saj imam še sinka.”

In okrenem se, da pojdem.

Ona pa plane začudena, široko odprtih oči:

„ Sinka?”

„No, seveda! Tam v Celju nekje sem ga iz¬
taknil . . . Srečno torej, pa nič ne zameri!”

Stisnem jej naglo roko in se odpravim.

„Za otroke mi ni sila, kakor vidiš! Z Bogom!”

Obstala je kot ukopana v zemljo. Solze so se
jej v hipu posušile in njen pogled je bil vse prej
nego ljubeč.

„Le čakaj!...“ — še slišim sikajočo grožnjo...
potem si oddahnem . . .

Hvala Bogu in onemu Župančičevemu verzu
— nekaj neprijetnega je bilo za mano.

Tinka — tonka — tinka

saj imam še sinka.

Stari Kis je bil malo prismojen in je imel ma¬
čico za sinka. Pa tudi sicer si gotovo ne bi bil

17

mislil, kako prav mi nekdaj pride. Bog mu bodi
zahvaljen in mu dodeli še mnogo let, njemu in
njegovi mačici! . . .

A tu me že čakata sestri.

„No, kaj je? Kje imaš Fani?"

„Ali te ne spremi na kolodvor?“

„Sta se pobotala?"

„Saj jo vzameš, Arnošt? Oh?"

„Kako!? — če me pa ne mara! Tako — bi še
šla z mano, pravi; za moža me pa ne mara."

„Ali ga slišiš? Kaj sem rekla?"

„Brezverec!“

„Brezsrčnež!“

In tako dalje.

K sreči je bil vlak že tu in sem se moral
požuriti. Poljubil sem ju obe prav prisrčno, Zofko
celo dvakrat... in ko se je vlak odmikal, sta bili še
vseeno tako prijazni, da sta me pozdravljali z robci.

Z Bogom, dekletci dragi! Upam, da vaju —
vrag vedi! — ne premami nekdaj tudi kak —
„Ernesto“ . . .

A kar se Fanike tiče — nič! Prav nič se ne
pokesam. Saj sem že rekel: surov bodi z žensko,
naravnost surov! Niti zgrda se je ne otreseš lahko,
kaj pa šele zlepa. — In povedal sem jej resnico,
nič se nisem zlagal: — sinka imam v Celju. Celo
Ernest mu je ime . . . kaj sem mogel storiti? Vsa
zgodba je pač taka, da me je malo sram govoriti o
njej . . . No, kar pustimo! . . .

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

2

18

Tako sem hodil s temi lepimi spomini proti
Sv. Jedrti, a poti ni hotelo biti konca. Strašno dolgo
se je vlekla po ovinkih krog goric in čez bregove
in po dolih ... in skoraj mi je bilo žal, da sem se
napravil peš.

Dan je že bil, malo oblačen sicer, vendar
prijazen in ugoden potovanju.

Eno samo večjo vas sem šele imel za seboj.
Cerkev, župnišče, šola, gostilnica in trgovina ... saj
bi je skoraj ne mogel imenovati vas. Zapazil sem,
da ljudstvo tu sploh ne prebiva rado v selih. Kme-
tiške hiše so raztresene po goricah in bregovih,
samo tupatam katera ob cesti. Zato je vsa pokrajina
tako idilična. Nizko gričevje, na severno stran
obraščeno z gozdovi, na južno pokrito z vinogradi,
travniki in poljem ... Obilica sadovnjakov in popolno
pomanjkanje tistih obširnih pašnikov in puščav, ki
smo jih tako navajeni južni Slovenci. Mesto tega pa
prostrane, kakor miza gladke senožeti po ravnicah,
tuintam malo močvirne, vendar rodovitne in bo¬
hotne . . . Majhna vodica med holmi; neznaten
potoček, ki teče leno in nemarno, skoraj brez padca,
pa mora vseeno gnati na vsake tri, štiri streljaje
miniaturen mlin . . . Vsaka ped zemlje je obdelana
in izkoriščena. Kmet jo ljubi in jo neguje; zida si
dom sredi posestva, da mu je prikladnejše in pri-
ročnejše delo in spravljanje. In stavi si gospodarska
poslopja, ki so mogočnejša in imenitnejša, nego
njegov lastni pritiklavi stan. Živina naj ima ugodno
in primerno, človek se že stisne za silo.

19

Kot paradiž se ti zdi ta košček naše zemlje,
ko so travniki tako pestro in živo posejani z zvončki
in marjeticami in trobenticami ... ko se šopiri
drevje s svojim bogatim, blestečim cvetjem ... in
se smejejo lesovi v svojem svežem in veselem
zelenju. Rodovitost te obdaje krog in krog in ti
priča o blagostanju in zadovoljnosti . . .

A pot mi je postajala vseeno mučna. Trudnost
se me je lotevala, noge so mi že bile trde in težke,
podplati so me žgali kot bi hodil po iglah. Klel
sem potihem zlomka, ki me je bil premamil, da
sem krenil peš. In čim bolj sem se bližal svojemu
cilju, tem bolj me je tlačilo še neko drugo čustvo:
— kakšen vtis napravi človek, če prihaja na svoje
novo torišče izmučen in pošvedran, s torbico v
roki — kot vagabund?!

„Ali ne prosiš in ne nadleguješ ljudi? Le glej!"

Kmet, ki te sreča, te premeri s pogledom,
hudim in mogočnim:

„Jaz ti pokažem pot, falot!"

Zenska ti pride naproti, z jerbasom na glavi,
izpodrecana in bosonoga; pa se zadiviš njenim
mečam . . .

„Kar pojdi, dragi! S potepuhi se me ne po¬
dajamo."

Malo pred trgom me srečata dva gosposka
lovca. Slovensko govorita in gledata za menoj:

„Bo že kak nemški agent!"

»Izgleda kot nemškutar."

2

20

Čestitam, Arnošt! Tu imaš zdaj svoj zeleni
klobuček s tisto prelepo gamsovo brado . . .

Čez pol ure sem v trgu.

Nizko, podolgovato brdece. Na sredi cerkev, ob
vsaki strani ceste vrsta tesno postavljenih hiš. Pogled
z daleč je prijazen, trg sam je pa silno dolgočasen.
Vsaj tistega dne se mi je zdel dolgočasen.

Truden sem bil, da sem se komaj premikal.
Prašen, umazan in poten.

„Gasthof zur Rose.“

Resnično mi pride roža naproti, razcvela in
bohotna krčmarica, belih lic in črnih oči.

„Ali bi dobil kako sobo?"

Njene leskeče oči se v hipu zasenčijo. Osorno
zategne usta in se obrne k natakarici:

„Mitzi! — Na, ist so nix! Alles vergeben!"

Hajdi dalje, prijatelj!

„Gasthof Wabitsch.“

Še precej inteligenten, droben mesar. Premeri
me strogo in zmigne z rameni:

„Leider!“ —-

Konečno sem preprosil pri „Gamserju“ z di-
plomatično nemščino, da so me peljali čez dvorišče
v neko poselsko sobico, razvlečeno in zaprašeno,
da sem od obupa zastokal. Hotel sem se samo
malo umiti in očediti, pa še to se mi ni prav
posrečilo. Hitel sem, da pridem zopet na cesto . . .

Spomnil sem se zdravnika pri nas doma, ki
živi že štirinajst let tam doli, nebogljen in kronično

21

bolan, torej časih malo siten in ne vedno dovolj
uslužen. Zato mu ob vsaki priliki očitajo, kako da je
bil prišel s culo v roki, v dežju in blatu, ker je bil še
preskromen, da bi sedel na kolodvoru v omnibus.
Danes je premožen, a ne ravno ošaben, le vsled
bolezni morajo prihajati celo iz najbližje vasi z
vozom ponj. In vsaka baba, če ima le pol ure k
maši, se že izpodtika nad njim: „Zdaj se košati,
seveda, ko si je malho napolnil pri nas!“

Tako bo tudi s tabo, Arnošt! Kedaj zabrišeš ta
vtis ? Se čez leta bodo videli vagabunda v tebi . . .

In kako si mogel pozabiti, da gosposki človek
na slovenskem Štajerskem oficielno ne sme govoriti
slovenščine? Ne samo, da te gledajo kot čudo božje,
gledajo te tudi sovražno: „Pa že zopet kak hujskač
zagrizen!?“...

Moja pobitost je bila totalna, ko sem se
napotil v urad. Oči prečute in modro obrobljene,
nervozen občutek po telesu, vajenem vode in mila ...
Ogledal sem se v žepnem zrcalu in vzdihnil: „Star
si že, preljubi moj! Ti šopki gub na obeh straneh
oči . . .“ — In starosti sem se bal. Jaz bi hotel
biti večen mladenič. Ah, mladost poskočna, vedra
kot otroško čelo ... A bližal sem se moški dobi.
Bog me varuj vsega hudega, mladenič je brezskrben
in lahkomiseln, — kje imam jaz sposobnosti za
resnost in možatost? ... in za filistrstvo? — Apage
te satanas! —

Davkar Schabot (rojen seveda Žabot) me je
sprejel prijazno, vendar zelo rezervirano. Moj prednik

22

je bil Slovenec, malo preglasen in malo prenaivno'
navdušen. Brez globine je videl samo zunanjosti in
se je tudi boril samo za malenkosti. Davkar je
intrigiral proti njemu, dokler ga niso prestavili. Zato-
je bil malo v zadregi pred menoj in me je skušal
prepričati, da je najstrpnejši predstojnik na svetu, ki
niti Slovencu nič hudega noče, ako mu le pusti, da v
miru zavžije tistih obligatnih par litrov piva na dan.

Oba adjunkta, Posegar in Sormann, sta tudi
nemškutarja, eksekutor nemškutar in sluga nem¬
škutar — izbrana družba, ki mi je obetala idealno
življenje. Mrzel pot mi je rosil čelo in še v veži
so mi migljale pred očmi vsenemške barve verižic,
s katerimi sta se ostentativno poigravala obadva
gospoda adjunkta . . .

Hitel sem po stopnjicah v sodišče, da se pred¬
stavim gospodu sodnemu svetniku Albinu Rokavcu,
o katerem sem vedel, da je dober Slovenec. Potrkal
sem z olajšanim srcem in skoraj sem imel občutek,
da se vračam od tujcev k sorodniku, čeprav mi je
bilo še pred par dnevi njegovo ime ravno tako
neznano kakor ono eksekutorja Postruschnigga.

Gospod svetnik je visok, vitek in eleganten
gospod petdesetih let. Kratko pristriženi lasje so
mu že precej sivi; lice obrito; koža gladka, vendar
nekako usnjata; brki močni in črni, tesno prirezani.
Njegove kretnje so malo neodločne in niti tista
ljubeznivost v nasmehu ni popolnoma sigurna.

Posadi me na stol in tudi sam sede,
vzravnan in uljuden. Glavo postrani, noge pod

'3

stolom, si mane roke in mi prigovarja dobrohotno,
vedno malo v zadregi, kakor bi se bal, da nama
nenadoma ne zmanjka besed.

Gospa svetnica ima razmerje z mojim kolegom
Milanom Posegarjem. Že pred dvanajstimi leti, ko
je bil prišel kot mlad praktikant, si ga je bila osvo¬
jila in priklenila, da ni mogel nikamor več. Bil je
Rokavčev sorodnik, nekak nečak iz drugega ali tre¬
tjega kolena. Od doma je bil pravzaprav Požegar;
a v mestu se je bil ponemčuril in je nosil svoje pre¬
pričanje s trdovratno, skoraj aristokratsko visokostjo.
Stanoval je pri stričevih, kakor je bila takoj v začetku
odločila gospa Melanija. Adjunkt je bil že dolgo
vrsto let, a drugam ni smel prositi, moral je čakati,
da postane kontrolor pri Sv. Jedrti. — Gospod
svetnik je v začetku nekaj sitnaril, vendar ga je
resolutna njegova gospa hitro ukrotila. Škandala in
jezikov se je bolj bal nego smrti. In zato je rajši
potrpel. Sicer je vedel, da je njegova tajnost javna;
a bil je že zadovoljen, da je vsaj tajnost . . .

Najin pogovor je bil skoro pri kraju. Opozoril
me je na razmere v trgu: osebna nasprotstva in
politične prepire — in mi nujno svetoval, živeti
kolikor mogoče mirno, posebno pa politiko igno¬
rirati, če ni drugače, bežati pred njo.

„Veste: uradnik! — Nemški človek seveda,
ta sme preobračati tudi politične kozolce. Nas pa
takoj raztrgajo ;po listih in — saj poznate sistem —
to vam zavre kolo karijere, da ga ne spravite zopet
zlahka v tek.“

24

Tu privihra odvetnik dr. Ivan Žižek, brez
trkanja in brez pozdrava, kar s klobukom na glavi,
ki ga šele sname, ko zapazi mene v sobi. Že pri
vratih vpije s tenkim, kričečim glasom:

„Kaj pa vendar mislite, gospod svetnik? Tu
se jaz pritožim . . .“

Z aktom tolče po mizi, razlaga temperamentno
in protestira vehementno . . . svetnik pa ga posluša
v zadregi, s smehljajem neumevanja na licih, ki
so mu lahno zardela, in ga poskuša s pomirjujočo
gesto večkrat opozoriti name, da bi naju predstavil.
Konečno se mu tudi posreči. Dr. Žižek mi toplo
stisne roko ter me brez vseh konvencionalnih vvodov
naravnost vpraša:

„Vi gotovo še nimate stanovanja? — Kar
pojdite z mano, jaz sem nekaj poiskal. Pogledate
pač in če vam ne ugaja . . . Izbire ravno ni, to vam
odkrito povem."

Razložil je še hitro svojo pritožbo; svetnik pa
si je očividno oddahnil, ko sva se poslovila in odšla.

„E, stari joger — saj ga še spoznate! Len je
kot klada. In če ne rohniš nad njim, pa ne prideš
nikamor. Vi ste šele danes prišli?"

Pa me pogleda natančnejše.

„Glej ga šmenta, saj sva vas srečala zjutraj s
poštarjem! Peš ste torej prišli? Imela sva vas za
kakšnega agenta, haha . . . Midva sva si bila vzela
tudi samo radi lepšega puški seboj. Saj ni nič . . .
Kaj? Tešč ste še tudi? Tu pojdiva! Gostilničar je
sicer klerikalec . .. Obedovati pa morate pri meni."

25

In že kriči preko trga za svojim pisarjem, ki
je bil prišel tam mimo, in ga pošilja domov, povedat
kuharici, naj pripravi obed za dva.

„Moje žene namreč ni doma. Peljala se je k
materi, ki je nekaj zbolela."

Golaž je bil pri Seljaku izvrsten, tudi pivo pitno.

„V uradu ste že bili! No, ta vaša davkarija...
osje gnezdo ... Tu vam niti ne odgovorijo slo¬
venski. Sodnija bi še bila, čeprav je nižje urad-
ništvo razen dveh pisačev tudi vse nemčursko.
Avskultant je Nemec. A vsaj svetnik in adjunkt
dr. Hojnik sta Slovenca. Pa tudi ta dva . . . toliko,
da vam ne rečeta: Blamier’ mich nicht, mein schones
Kind, und griifi mich nicht unter den Linden!
Žalostno, prijatelj, žalostno!"

„Vaš prednik je bil naš človek, morda celo
malo preveč naš — na zunaj namreč. Njegovo
delovanje se je koncentriralo samo na tiste frank-
furtarske verižice vaših novih kolegov. Živio' in
Nazdar v uradu, demonstracije z narodnimi kolki,
govorance v krčmi, Ciril-Metodov znak na ovrat¬
nici ... če pa si hotel podatkov za volitve ali
slovenskih odlokov, se je praskal za ušesi in škilil
k davkarju, da je imel v trenotku srajco prepoteno.
Vam je mogoče največ koristiti lepo natihem . . .
No . . .“

Pogledal me je prežeče in utihnil. Jaz pa sem
se potuhnil nad krožnik . . . golaževa omaka je bila
neverjetno slastna.

26

„Notar dr. Kurbus je mož stare šole. Slogaš
in konservativec. En zdravnik je Nemec, drugi
Slovenec. Našemu gre boljše. Poštar je Slovenec, a
poštni pečat je nemški. Tudi ekspeditorice so po
navadi Nemke, ali vsaj nemškutarice."

„Poleg mene je še en advokat tu. Starejši.
Jaz sem šele letos samostojen, čeprav sem že pet
let v trgu. Prevzel sem pisarno svojega starega šefa
drja Perka. To vam je tudi eksemplar! Grbast in
star. Pa se vozi okrog in študira mlade ženske.
Specijalist, rečem vam, za posebno vrsto babnic.
Saj me razumete? Tudi tu jih ima nekaj na vesti.
— A moj aktivni kolega dr. Josip Črnko . . .“

Pogleda me sumljivo od strani in zdelo se mi
je, da se mu je nos zaničljivo namrdnil.

„Dr. Črnko je Kranjec. Tudi vi ste Kranjec. No,
to še ni noben greh. A tak vam pride k nam in ne
pozna razmer in vam rine z glavo skozi zid, pa res
pririne in nas razdvoji, da se gledamo kot psi in
mačke. Mislim namreč: črni in napredni . . . Vrhu-
tega nima pojma o nemški premoči v deželi ... In
ko spozna, da mu vse skupaj ne nosi pričakovanih
obresti, hajdi, obesi celo ropotijo na kol in prepusti
drugim blamažo. — Pri vas je . .. vi ste uradnik...
vi itak nimate interesov ... A za kranjske razmere
mi nismo zreli. Je vse zastonj in bob v steno. —
Sicer ste bili pa tudi daleč prijadrali tam doli . . .
O mizerija, mizerija!"

„Med trgovci je en sam Slovenec. Obrtniki skoraj
vsi nemškutarji. Tako tudi gostilničarji. Tu je naša

27

edina krčma. Naš narodni dom. In tam, glejte, v
dvoranici, kjer teče vlaga po stenah in smrdi po
plesnobi, tam vidite fotografijo Spodnje Štajerske.
Kakor zid, ki ga že stoletja razjeda volk. In čudno,
da še ni razpadel ter se zrušil v razvaline. Omet
se pa usipava leto za letom in treba je krpati in
popravljati, da že človeku jezik visi iz gobca kakor
spehanemu psu . . .“

Pa me pogleda napol ironično in napol ža¬
lostno:

„Tudi nemško šolo imamo. Graščina na vrhu
— saj ste jo videli? — s pikelhavbo na strehi . . .
simbol . . .“

Jezno in zamišljeno bobna s prsti po mizi in
se nervozno ozira po natakarici.

„Naša  šola je seveda utrakvistična. In uči¬
teljstvo okomatano, da si upajo revčki komaj zevniti.
Apropos! Pri učitelju Belni bi lahko stanovali.
Pojdiva pogledat!“

Ko sva šla po trgu, sem se radovedno oziral
po oknih, če ne bi zagledal kaj lepega, kar »večno
žensko je in dviga nas“.

»Philippine Štraus“ — blesti se napis na lični
špecerijski trgovini.

Dr. Žižek me takoj opozori:

»Stara devica, dobra partija. Če jo vzamete,
nam pridobite glas za občinske volitve."

Tu se prikaže obrazek za steklom, bled obrazek
v bogatem okviru črnih las. In pod belim čelom

28

dvoje črnih, velikih oči, žarečih kot oglje sredi
napetih okvirov očesne beline.

Dr. Žižek pozdravi in tudi jaz se imenitno
poklonim. Krasotica pa se nama nasmehne tako
prijazno in sladko, da bi bil skoraj skoprnel. In samo
vame upira svoj začudeni pogled, tako sijajen in
bleščeč, da bi natihoma zavriskal: „To si naravnost
očaral, Arnošt!" Moj spremljevalec pravi:

»Erotična ženska. Tako pogleda vsakega no¬
vinca. Neizmerno hrepeni po možu, a ne more
nikogar vjeti. Nekdaj je že imela otroka . . . Sicer
pa mora biti že blizu štiridesetih. Šminka in puder!“

No, ti se vseeno ogledaš, Arnošt, da se orien¬
tiraš in si jo zapomniš. Njena obleka je okusna,
roka bela in nežna . . . Prvi ženski pozdrav v tem
kraju — naj ti bo ugodno znamenje! —

Stanovanje mi je bilo povšeči. Precej udobno
opremljena sobica v prvem nadstropju, z oknom na
ulico in s prekrasnim razgledom po bližnjih goricah.
Ravno nasproti na prvem vzhodnem griču kipi v
nebo impozantna cerkev Marije Pomočnice s tremi
zvoniki in mogočnim samostanom. Polje in travniki
in gozdovi in vinogradi in hišice med drevjem . . .
in na oddaljenejših holmih zopet cerkvice, beleče
se v pomladnjem solncu . . .

Tudi gospodinja mi je ugajala. Drobna ženska
kakih petintridesetih let. Zobe ima slabe in kožo
malo raskavo, vendar še dosti svežo. Udje okrogli

29

in prožni, pogled skrivnosten in prežeč, uslišanja
proseč . . .

Popoldne sem spoznal polovico trga. Dr. Žižek
me je sicer vodil samo v slovenske kroge, a prišel
sem tudi v nemško družbo. In po vseh teh pred¬
stavljanjih, izpraševanjih, odgovorih in pogovorih
sem bil zvečer tako utrujen in zaspan, da sem že
prav zgodaj ušel v svojo sobico.

Spravljal sem se spat. Suknjo in telovnik sem
odložil na stol in sedel na rob postelje, da bi si
sezul čevlje. Tu vstopi nenadoma — skoraj brez
trkanja — gospa učiteljeva s steklenico vode in
kozarcem na pladnju.

„Tako zgodaj že, gospod kontrolor ? 11

»Zaspan sem in truden, milostiva ! 11

Morala je tik mimo mene do nočne omarice.
Pogleda me z zapeljivo kretnjo čez ramo in se mi
nasmehne prikupljivo:

„Če boste vedno tako pridni, gospod kon¬
trolor ... no, to bo res nekaj. Morda še mojega
moža navadite, ostajati malo bolj doma.“

»Gospod soprog je v krčmi?“

»Kakor po navadi . 11

»Ah, spominjam se . . . pri taroku . 11

Jakob Belna je bil imel popoldne „osobito“
čast, predstaviti se mi in spoznati svojega »odličnega 11
gostača . . .

In njegova gospa še vedno ne umakne pogleda
od mene. Za trenotek povesim oči . . . a nenadoma
vstanem, iztegnem roko do njene bradice in jo-

30

stisnem med prsti. In ona se mi sama porine
naproti ter mi sramežljivo ponudi usta . . .

V takih slučajih sem pozabil na trudnost.. .

Tako sem pozabil tudi na obupno razpolo¬
ženje onega jutra in zaspal popolnoma srečen in
zadovoljen. A čudno: že čez par trenotkov sem se
zdrznil v spanju . . . Dvoje belih rok je hrepenelo
proti meni in črne oči so mi bliskale naproti . . .
ona koketna trgovka, gospodična Filipina Štraus,
me je obiskala v sanjah in me pozvala na ples. In
jaz sem plesal, plesal . . .

II.

Takorekoč čez noč sem se udomačil v trgu.
Že drugi dan me je vse poznalo in pozdravljalo.
Čudno se mi je zdelo, da so se mi klanjali celo
Nemci. Predstavljali so se mi sami in mi prihajali
naproti, če sem stopil v gostilnico; tako da so me
naravnost prisilili, občevati z njimi. Wabitsch me
je ustavil na cesti in se oprostil, da me ni mogel
sprejeti pod streho; ravno tako je tudi Kukowetz,
ko sem prišel k „Roži“, skakal krog mene in mi
postregel lastnoročno.

Izdal sem se za pasijoniranega pešca in sem
resnično že prve dni začel z izleti v okolico. Tako
se ni nihče prav zavedel mojega klavernega in
ponesrečenega prihoda.

Z obiski, neobhodnimi ob nastopu, sem bil
hitro gotov. In kakor sem slišal, sem bil napravil
povsod najboljši vtis.

Vse je bilo sladko in uslužno proti meni.
Mnogokrat me je bilo naravnost sram te splošne
pozornosti, ki so mi jo od vseh strani izkazovali,
kakor zaljubljeni stariši svojemu razvajenemu otroku.
In zato sem še rajši uhajal v okolico; zakaj skrbela

32

me je neka nejasna slutnja, da jih morda še vse
skupaj neusmiljeno razočaram.

Ker otrok nisem. O, kaj bi tajil, — falot sem,
grand-falot, da si ga lahko iščete podobnega!

Moj ideal je don Juan.

Nobenega globljega čuvstva ni v meni. Po
vrhu plavam, hladno in trezno in prežim za plenom
kot lovec za divjačino. Razmere uvažujem in terrain
študiram ter hlinim naivnost in neizkušenost, pre¬
brisanec nakazni. Od vseh strani preračunim šanse
in si zavarujem hrbet in ledja, da se ubranim
presenečenj ... Pa mi padajo v mreže ribice zlat-
kane, zaverovane v ljubezen, kot v boginjo na
oltarju; ne vedoč, da ni bogov in ni svetosti in
da so celo njih lastna čustva, tista mogočna in
blažena čustva — prevara in sen.

Užitek je moj kralj. Živio kralj!

Gospa Berta, moja gospodinja, je prijetna
ženska, ki mi je osladila marsikako urico. A da bi
se človek sploh navezal na tako ceno blago, —•
ne! To si shraniš in konserviraš za dneve gladu in
suše, sam pa si poiščeš obloženejših miz in slast¬
nejših jedil.

Zato sem skrbel, da se kmalu seznanim s
Filipino. Bal sem se razočaranja, če jo vidim od
blizu; a ravno narobe — segrela me je celega, da
sem bil kot struna, ki je hipoma zavibrirala v
njenem tonu. Čvrsta in polna ženska, v mehkih,
dragocenih oblačilih, ki niti niso dišala po špece¬
rijah, me je takoj omamila s čarobnim vonjem svoje

33

erotične nravi. Nekaj sorodnega je v najinih bistvih,
in da me ni oviral njen elegantni, imponujoči na¬
stop, bi se bil komaj premagal, da ne zbezljam s
svojimi viharnimi čustvi . . .

Neko popoldne, ko se vračam iz urada in
pridem tam mimo, se mi nasmehlja zapeljivo in
koketno; jaz pa se spomnim nenadoma in skočim
veselo v njeno trgovino.

„Imam čast,gospodična! KontrolorŠkrobaritd...
Pri vas dobim gotovo delikatnih bonbonov, ko ste
vi sami kot najslajši —“

„— bonbon ?“ — se nasmeje prisrčno, da se
ji zaiskrita vrsti prekrasnih zob. „Tako galantnih
gospodov nam pač manjka, gospod kontrolor."

Z ljubeznivo gesto odklanja banalen kom¬
pliment in mi razpostavi po mizi celo baterijo
steklenih in pločevinastih posod s sladkarijami. V
smehu in šali mi hudomušno razklada posamezne
dobrote in prednosti; jaz pa, vztrajajoč pri obrab¬
ljenem dovtipu, ki je vkljub temu dosezal namen,
jo primerjam že celi bonbonieri, ki hrani še vse
druge sladkosti in prijetnosti . . .

„. . . ki pa k sreči  niso naprodaj. Kaj ne,
gospod kontrolor?"

In skloni se proti meni in upre vame svoje
oči, tako nemirne in nestrpne v tistem vlažno-
sanjavem blesku, da bi me bile skoraj premotile k
neprevidni nerodnosti.

Tu ne pojde z naskokom, Arnošt; pripravi se na
obleganje! Sovražnik je prekanjen in te vjame v zasedo.

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 3

34

Umaknem se njenemu izzivajočemu pogledu,
s temno slutnjo, da bi me na mestu gnala pred
oltar. A do tega mi — Boga mi! — ni. Le počakaj,
ženskica, mi že sedeš tudi tako na limanice . . .
brez mašnika in brez zijal.

Moja strategija stremi za tem, da vzbudim
skomine ženski, da jo razdražim in razdivjam, da
jej razburkam in razkuham kri ter razvnamem do¬
mišljijo; dokler mi sama ne pade v naročje in se
mi podari udano in nesebično, kot zrela in obležana
maslenka, ki bi se ti v vsej svoji sočnosti in slad¬
kosti raztopila v ustih. Zapeljati me mora, naravnost
zapeljati, če je še tako nedolžna in deviška . . .
zapeljati mene, grešnika nesramnega, pohotneža
brezsrčnega . . .

Z globokim obžalovanjem svojega siromaštva,
ki mi ne dovoljuje, da bi tudi iz njene bonboniere
kaj kupil — brez zamere, seveda; saj to je samo
dovtip! — se pobotava z gospodično Filipino za
ovojček sladkarij; nakar me še povabi v sosedno
sobico, ki je urejena kot nekaka zajutrkovalnica,
shajališče trških veseljakov ob dopoldanskih dolgo¬
časnih urah. In s toplo izraženim upanjem, da se
mnogokrat pozabavamo v tem intimnem kotičku,
mi konečno stisne roko, ki jo še pokrije z levico
in podrži in potrese, da mi prijetno zašegeče po
živcih toplota njenega mesa . . .

Zadovoljen s tem prvim naskokom odhajam
domov. Njene oči imam v spominu, mokre in
vsiljive, s tistimi težkimi trepalnicami, ki se dvigajo

35

in padajo kot bi nosile tovor. In čeprav so morda
v resnici obložene z lepotilom, pikantne so vseeno;
kakor je tudi cela oseba pikantna, vkljub vsem
pomislekom in navzlic verjetnosti, da je že precej
visoko v četrtem desetletju.

Veselo si zmanem roke in pohvalim v mislih
svojo taktiko. Njene želje so v pravem tiru, le naj
jej uhajajo pred oltar! Njeno hrepenenje se nazadnje
zadovolji tostran meje in morda zdivja celo pre-
lahkomiselno in prelahkoživo. Saj poznamo žensko
pred pragom starosti . . .

Sicer ni nič posebnega v trgu. Dame so suho¬
parne in filistrske, dekleta domišljava in neumna.
Zakonske kandidatinje, ki nimajo drugega namena
na svetu, nego čakati na ženine; ker tudi drugih
talentov nimajo — Bog jim ne blagoslovi čakanja
prezgodaj! Saj je tudi goska imenitna reč, če ni
preveč obrzdana in oblizana. No, Jedrčanke so strašno
pametne in premetene. Predno se zaveš, imaš koša¬
rico na hrbtu — ker nimaš resnih namenov, fant,
kajpada! —, a zraven te gledajo tako zvedavo in
prežeče, da že od daleč vohaš, kako rade bi se
dale prepričati o nasprotnem.

Nekaj interesantnejšega sem iztaknil v okolici.
Tam je romarska cerkev Marije Pomočnice. In v
gostilnici na bregu, s prekrasnim razgledom na
Sv. Jedrt in po goricah okoli, me iznenadi lepo
dekletce, Košarjeva Cilika. Oče je nemškutar in se
piše Koschar. Tudi brat je navdušen in ponosen

3 *

36

hajlovec. A Cilika je narodnjakinja, zvesta in iskrena,
kakor jih večkrat nameriš v teh žalostnih družinah,
v katerih matere po navadi niti ne znajo nemški
in je torej občevalni jezik v domačem krogu docela
slovenski.

Cilika je stara kakih dvajset let. Tenko in
lično izrezljano telesce, še malo neizbrušeno, a
mnogo obetajoče za prihodnost. Ko bi mogel človek
čakati ... čez nekaj let bo žena poročena, udje zaliti
in okrogli, njeno hrepenenje ustaljeno, ne begajoče
za cilji in izbirajoče med njimi . . . grižljaj popoln
in fin. Srčkan, malce preširok obrazek s koničasto
bradico in svetlimi očmi, skoro omagujoč pod težo
gostih, črnih las japonske kakovosti, ki se ne
kodrajo in se v gladkih širokih pramenih grmadijo
na glavi . . .

„Kako dražesten murček!“ —vzkliknem odkri¬
tosrčno; ker zdaleč je bila res izgledala, kot da bi
nosila gobi podoben klobuk.

Ona pa našobi svoja tenka usteča in me pogleda
izzivajoče: poglej ti najprvo, s kom imaš opravka!

In še potem, ko ji razložim obširno in narišem
lepo stilizirano gobico na prt, mi ne zaupa posebno
in sede daleč od mene, z ročnim delom oboro¬
žena, ter mi odgovarja z viška in milostno.

Pa je tudi res: „murček“ — prosim vas! Z
gobo primerjati žensko! In če je prispodoba še
tako opravičena, gobica naravnost, da bi ugriznil
vanjo . . . ampak goba je goba in človeku pride
še gobavost na misel.

37

Tu si jo zavozil, Arnošt! Terrain neznan. In
vse ženske tudi niso po enem kopitu ustvarjene. Ti
bi seveda kar. . . lop, lop . . . zajel revico in jo
polomastil kot štrukelj v skledi.

In res sem jo polomastil pri Ciliki. Proti vsem
teorijam in principom svojim — vrag vedi, ali je
bila to prevzetnost, ali kaj?! — sem hotel udariti
kar in medias res. A Cilika vendar ni Belnova žena,
Bože moj! . .

Na verandi sediva in jaz jo gledam šegavo in
predem zaljubljeno; ona pa nič . . . Mrzel je njen
pogled in stroga so njena usta in njeni odgovori
monotoni, kot da bi jih brala iz knjige.

„Pa vendar niste razžaljeni, gospodična?"

»Ne.“

„Ali vas naj prosim odpuščanja?"

„Vaša glava, vaš svet, gospod kontrolor!"

Vseeno, saj ni tako hudo: murček! Če vzamete
samo podobo, je pa vendar lepa reč. Kaj sem jej
bil torej storil?

„Te čipke vezete zase?"

„Za svojo balo, seveda."

„Ženin vas gotovo že komaj čaka?"

Molk!

Brez dvoma najpreciznejši odgovor.

„Ali pride mnogokrat pod okno?"

„Tam je vrt in bi se poznale stopinje."

Vstanem in stopim k njej, pa podrezam v
njene čipke.

„Ali bi vam malo pomagal?"

38

„Če bi radi okusili ostrino mojih igel!“

Spremenivši ton, se pripognem za spoznanje
ter ji šepnem nežno:

„Kako čudovite lase imate, gospodična!" —
A v tem trenotku mi že zopet švigne škrat na
jezik: „S čim ste jih zalivali?"

„In s čim ste vi gnojili svoje brke?"

Gnojil?! Pa naredim se gluhega:

„Kako bi se človek zapletel vanje!"

„Do sedaj sem še vsak mrčes izčesala."

»Neznansko hudi ste, gospodična!"

Po verandi stopim gor in dol in se ogledam
po vrtu. Tam je okno v prvem nadstropju, vse polno
rož na njem. Po zidu se vzpenja trta ob navpičnih
in poševnih drogih. Z neko drznostjo bi se dalo
splezati gori . . .

„Ali bi slišali, ko bi vam zapel podoknico o
polnoči?"

»Spim izvrstno. Še kanonskih strelov ne slišim."

»No, s kanonom ne bom hodil pod okno."

»Kdo ve!?“ — In prvikrat jej smukne poreden
nasmeh preko usten.

Ali je vidiš negode? S pijancem me zmerja ...
Sicer sem bil resnično že pri tretji četrtinki, ampak
vendar. . . navihanost ti dekliška!

Pa jo objamem krog pasu in jo vščipnem v
bok. No, to je poskočila . . .

Pogleda me preteče in me premeri zaničljivo;
a ne reče besedice. Obrne se v stran in se razža¬
ljena skloni nad delo.

39

Jaz pa se pripognem in se dotaknem njenega
čela, da bi jej dvignil glavico ter pogledal v obrazek.
Sigurno sem se nadejal solz . . .

Kako imenitna prilika bi to bila za sentimen¬
talni prvi poljub!

Ampak išči solz, prijatelj! . . . Hladno ogor¬
čenje in ledeno preziranje te švrka iz tistih lepih oči, Ti
pa še najdeš toliko predrznosti, da se narediš slepega:

„Poljub sprave, gospodična!" . . .

Tu si jo zaigral, Arnošt, Bog s tabo!

Cisto mirna je in resna:

„Jaz vam postrežem z jedjo in pijačo, gospod
kontrolor. Drugega pa ne dobite pri nas.“

Silno mi je imponiralo dekletce. — A natihem
sem bil zadovoljen. Čeprav sem malo prenagljeno
nastopil in — razžaljen v svojem samoljubju, vajenem
lahkih zmag — postal preveč predrzen, sem vseeno
računil, da se stvar ne more slabo razviti. Njeno
domišljijo sem pošteno obremenil. To naj zdaj klije
in brsti in poganja koreninice v njenem drobnem
srčecu . . . nekdaj požene rastlinica na dan, majhna
in pritlikava; pa če si dober vrtnar, Arnošt, in
če znaš zalivati o pravem času, se ti razveji in
razkosati, da boš imel dovolj opravka z obreza-
vanjem in privezavanjem . . . ker silila bo čez plot
in pričakovala, da jo presadiš v svoj dom. A kje je
tvoj dom, prijatelj?

Nekaj je bila morala slišati o meni, sicer bi ne
bila že od začetka tako hladna in odbijajoča. Zlobni

40

jeziki me bržkone obrekujejo kot zapeljivca in pusto¬
lovca . . . Vrag vedi, kako to človeka prevejajo in
pretresejo, da mu že od daleč pregledajo obisti in
srce! Opravljivec — to vam je izvrsten psiholog!
Po enem pogledu te presodi, po eni kretnji te pre¬
tehta; in predno postaneš pozoren, si mu bil že izdal
svojo skrito misel, svoj lokavi naklep. Iz moje pre¬
teklosti niso mogli mnogo vedeti. Živel sem vedno
v večjih krajih in tam se izgubijo junaštva veter-
njakov, ker je preveč tekmecev. A na deželi te
hitro zasledijo. Saj ima vsako dekle, vsaka dama,
svojega skrivnega, mogoče celo njej samej nezna¬
nega oboževalca; in če te ta zaloti v občudovanju
njegovega idola, pa si gotov, da ti bo za petami
dan in noč, kot mesec zemlji. In kadar se najmanj
nadejaš, ti stopi izza oblakov in ti posveti v oči:
He, bratec, kaj pa ti tukaj ob tej uri in tem vre¬
menu? — In vse oprezanje ti ne koristi nič. Na
dlani te ima, razbrskanega in prerešetanega. In če
hočeš vkljub temu vztrajati pri svojem namenu, pa
stopi v areno, junačina, in si zavihaj rokave ter si
pljuni v roke, da se pogledata in poprimeta z
rivalom!

Tudi gospodična Filipina Štraus ima čestilca.
Skoro vis-a-vis stanuje s svojo klaverno branjarijo,
kopo paglavcev in svojimi petdesetimi leti. Vdovec
je, majhen in smešen, da sem se zakrohotal, ko
sem slišal o njegovih namerah. Zadolžen je čez
glavo; in da si malo opomore, je začel trgovati s
kuretino in jajci. Ženitev s premožno sosedo bi

41

bila zanj imenitna kupčija, ki bi ga mahoma rešila
vseh nadlog in neprijetnosti. Zato je razumljivo, da
je skoraj zdivjal, ko je bil zalotil zajca v zelniku.

Pripravil se je na boj, to je očividno. Gleda
me tako sovražno in uničujoče, kot bi me hotel
poteptati v zemljo.

Ko sem ga prvikrat našel v prodajalnici, sedi
vam po domače kar na mizi, s prekrižanima rokama,
bingljajoč z nožicama, in s strašno sladkim smeh¬
ljajem na obrazu, ki ga zaljubljeno obrača in zvija
proti Filipini. A ko zagleda mene, prebledi in zardi
skoraj obenem, izraz ljubeznivosti pa mu preide
počasi preko zadrege in neodločnosti v srditost in
divjost. Z očmi bliska in strelja name in med trdo
stisnjenimi ustnicami sopiha in hrope, kot da bi
se hotel z naravnost zverinsko krvoločnostjo vreči
name ter me pomandrati.

Jaz ga pa niti ne vidim.

»Klanjam se, gospodična! In vaše zdravje?"

Prisrčno jej stisnem roko ter jo potrepljem
in pobožam — roko namreč — kot bi imel že
staro pravico do tega.

„Pa vi, gospod kontrolor? Vse po volji v
uradu?"

Blažen je njen smehljaj in njena roka voljna
in udana, kot mehka mačica priliznjena.

Medtem se junaški Iskra skoraj sesede in
izgubi na svojem prostoru. Hrbet mu zleze v dve
gubi. Roke mu vise med koleni do gležnjev doli,

42

poražene in nesrečne. Glava mu je v tilniku visoko
zleknjena in usta idiotsko odprta. Celo telo je mrtvo,
samo oči žive in buljijo vame v plamenem ognju
zaničevanja.

Ker naju Filipina ni seznanila, se obrnem
konečno sam k njemu ter se mu uljudno predstavim.
On se pa niti ne gane; in skoraj bi stavil, da ni
zapazil moje kretnje, hipnotiziran od ene same
misli brezmejnega sovraštva . . .

Šele potem, ko se obrnem malovažno zopet
od njega, se z globokim vzdihom zdajci zave,
vzravna in skoči gibčno na tla, klanjajoč se ime¬
nitno gospodični Filipini, poslavljajoč se v osten-
tativni, ponosni nemščini, ki naj bi bila bržkone
ukor najinemu slovenskemu pogovoru. Na njeno
gesto proti meni, zamahne samo zaničljivo z roko,
in se odstrani s pogledom name, ki bi me bil moral
hipoma razbliniti v zrak . . .

Oj, Iskra, Iskra, kako bi te vzdignil za ušesa
in ti pokazal Benetke! Kaj bi se tu gnevil! ? Jaz se
malo pozabavam z njo; njen način spoznam in
njeno posebnost. Kaj mi je potem več zanjo? —
Ali si domišljuješ, da je zaljubljena vate? Zakaj te
pa ni že vzela? Ali je ne hodiš gledat že celih pet
let? — Ecco, prijatelj! Jaz ti pripravim tla; lažja ti
bo potlej zmaga . . . Kaj bi torej prežal name,
kot jastreb na piščanca ... in se repenčil za
menoj, kot pes za tatom? Jaz ti jo privoščim, iz
srca ti jo privoščim . . . samo v svoj register naj jo
prej zapišem!

43

Ampak Iskra — Mihael Iskra je njegovo čestita
ime — Iskra ne razume mojih argumentov. Če
grem v urad ali iz urada in pridem tam mimo, pa
se pozdravim gosposko s Filipino, že čutim za
tilnikom Iskro, ki me strelja s pogledi tam izza
oslepelega okna svoje krmežljave branjarije. In ko-
odidem mimo, zašklompnejo njegova vrata, Iskra
stopi na cesto in pogleda za menoj in se komaj
vzdrži, da ne brcne še z nogo za menoj; pa stopi
majestetično čez cesto in se potrudi k Filipini, ki
jo pozdravi hinavsko in se ji pokloni suženjsko;
pozabavlja čez te škrice, domišljave in ošabne, ki
zalezujejo nedolžnost in zapeljujejo poštenost, da
bi se jih moral človek ogibati kot samega peklenščka.
In preide na politiko in udari po Slovencih, — ker
Mihael Iskra je nemškutar, pravičen nemškutar, pred
Bogom in pred ljudmi . . .

„Kaj ; bi tu zgago delali in ljudstvo zavajali,
ko jih ni nihče klical in ni nikomur zanje!? Kam
bo kmet s tisto novoslovenščino, ki so jo importirali
iz Rusije ali iz Srbije ali odkod, in ki je nihče
ne razume? — Kaj bi bil neki škric brez nemščine?
Ali se je ni učil, na vse pretege učil, da je kaj
postal? To je sama zavist, gola zavist! Da bi tudi
kdo drugi kaj ne postal in si ne pomagal dalje in
si ne postlal udobnejše! — Kmet zahteva nemščine
v šolah. Otroci se naj nemški uče. Kako pa naj
drugače izhajajo z gospodi v uradih in s trgovci
in s prekupci, ki prihajajo kupovat pridelke in
sadje in mošt in vino? — Sami izdajalci so! Ali

44

ni naš cesar Nemec? In naša vojska nemška? —
Ti pa nas hočejo spraviti pod Rusa, če ne celo pod
srbskega Jurja, Jurji jurjasti! “

„Na, na, gospod Iskra, lene preiskro!" — ga
miri Filipina.

„Kaj? H Kranjcem bi nas radi pritisnili, k
tistim gorjancem zarobljenim, da bi jim mi dolgove
plačevali in da bi se nam davki povišali! Saj je
že vsaka kura obdačena in jajca so vsaki dan
dražja ..."

Gospod Iskra bi sedaj najraje zalamentiral nad
draginjo in denarno mizerijo. Oči se mu zamišljeno
zameglijo. A pravočasno se še spomni, da gospo¬
dična Filipina ne sme slutiti njegovega obupnega
položaja.

„Letos imamo občinske volitve. Slovenci se
že baje pripravljajo."

Govoril je nemški in Slovence je imenoval
„Windische“.

„V prvem razredu nam prede, pravi župan.
Dve posojilnici in cela vrsta doktorjev! Teh škricev
se je sedaj nateplo k nam, da bi svinje krmil z
njimi."

Postrani poškili k Filipini in jo pogleda zvito.

„Vi ste volili zadnjič v drugem razredu. Tudi
tam pojde trdo. Morda bo odvisno od enega glasu."

Filipina, ki je nekaj šivala, preneha z delom
in se zagleda skozi okno. Tudi ona je nemšku-
tarica. V glavnem se strinja z Iskro, a zadnji čas
se jej je nekaj zmedla politika. Tih nasmešek jej

45

zaigra krog usten in kakor slutnja jej vstane v
očeh . . .

A tudi v Iskri je vstala slutnja. Nenadoma
zaškriplje z zobmi in udari po mizi s svojo zgrbljeno
peščico.

„Ne! Pa če se vsi narobe obrnejo, — zmagati
moramo! Mi jim pokažemo, zgagam pritepenim!"

A Filipina še vedno zre skozi okno in sanje
ji gredo po glavi in poredna misel jej huškne vanjo:
Le petelini se, kramarček smešni! Meni je pa slo¬
venski kontrolor vseeno ljubši! ... In če si njega
volim, moram tudi z njim voliti! . . .

In kramarček zasluti svojo smešnost, pa se
vgrizne v ustna in obmolkne . . .

Tako je, Iskra! Vidiš?! — Ha, poznam
svoje ljudi. V pisarni sedim in zevam od dolgega
časa, pa vaju poslušam, naivneža. V misli vama
gledam in jih pomešam, da se prijemljeta za glave
in se čudita, odkod nevihta.

S politiko mi pa ni tako natančno. Saj me že
itak skrbi, kako bo ob teh preklicanih volitvah. Če
bi šlo po mojem, bi sploh odpravili vse volitve. Jezo
in nevoljo imaš z njimi. Zameriš se na eno ali na
drugo stran, in tudi na obe in na več strani. Raz¬
prtije vzcveto, družabnost zamira; mesto zabave pa
nastopijo kravali in pretepi ... In to mi je zoperno.
Človeku zagrenijo vse veselje. Ti si se trudil, da si
si priboril ljubeznivih znanj; napel si vezi in na¬
stavil mreže ... tu ti nenadoma vse izpodrežejo, da

46

se zrahlja in zavozlja in zmeša v klopko. — Kje si
ogreješ svoje samsko srce? Kje se nasrkajo tvoje
ljubeznižejne ustnice? . . . Ker tudi ženske se že
začenjajo motati krog take pirave nemarščine kot
je politika! Lasajo se za stranke in praskajo za
kandidate . . .

V degenerirani in podivjani dobi živimo. Nekdaj
se je vsaj mladina pojala za ideali. Lepi časi so bili.
Svoboda, enakost, bratstvo! In ljubezen, seveda!
Mogoče tudi vino ... A danes nastopa zopet pravica
pesti. Nemec bi požrl Slovenca, ali ga vsaj pomel
s svoje poti do Adrije; in Slovenec... No, na¬
zadnje : jaz bi se tudi upiral z vsemi štirimi, ko bi
me hotel kdo pohrustati.

A jaz sem bil sklenil, da načeloma ne izpre-
govorim o politiki. Naj se koljejo med seboj, kolikor
jim drago; jaz se že nekako prerijem skozi.

Dr. Žižek mi je sicer nekaj namigaval o Strau-
sovki. (Tržanje, zlasti pa tržanke, so me bili seveda že
zaročili z njo.) In dr-ju Žižku bi bil velikanski užitek,
malo potegniti me radi „zarjavele devičice". Apoli¬
tična presodnost mu je zavezala jezik ter mu
vdihnila bistro idejo, izigrati me pri Filipini in pri¬
dobiti njen glas za Slovence.

Zame je ta reč malo neprijetna. Ko bi ona
res meni na uslugo volila z nami, bi se čutil na
vsak način dolžnika pred njo. Za moje namene pa
bi bilo veliko ugodnejše, ko bi bila ona moja dol-
žnica, ko bi si jo mogel jaz zavezati in prikleniti s
čimerkoli. . .

47

Kar se namreč mene tiče, sem celo koncili-
janten proti Nemcem. Z gospodično Filipino kram¬
ljam po navadi samo nemški. Le, če je Iskra v
bližini, ga rad podražim z „novoslovenščino“. Sicer
pa je ženski, ki nikdar ni čitala slovenskih knjig,
res malo mučno, govoriti v izbranem jeziku. Tisto
pačenje in iskanje izrazov človeku tako preseda, da
že rajši sam krene v nemški pogovor. In s tem sem
se priljubil v trgu. Nemci so skoraj uljudnejši z
menoj, nego Slovenci. Ker tem je že sumljiva sama
prijaznost z Nemci. Četudi bi jim človek upravičeno
lahko zalučil v obraz resnico, da s samimi kislimi
obrazi in družabnim izbegavanjem ne bodo prema¬
gali nasprotnika. Kajti drugega se ne lotijo. Niti ne
nastopajo proti nemškutarenju v uradih, niti se ne
organizirajo v boju zoper nemštvo. Narobe! Ponižni
in pohlevni so v družbi Nemca, priznavajo brez
pomisleka njegovo superijornost, ga pozdravljajo
nemški in občujejo z njim nemški, le s to razliko,
da ga malo grje gledajo in da čutijo v sebi neko
pikrost in zavist do njega. To pa zato, ker vidijo
moč za njegovimi ledji, nemštvo višjih uradov:
glavarstva, namestništva, deželnega odbora in vseh
zbornic, ter se na skrivnem tresejo pred vsemi temi
generali ... Saj človek ni nikoli popolnoma čist.
In če pride v konflikt, v disciplinarno preiskavo itd.,
more mnogo sigurneje pričakovati milosti, če ne
nastopa preostro v javnem življenju. In zato jih
poleg tega še tudi nadleguje lastna vest, ki jim
očita malomarnost v narodnem oziru in ribarenje v

48

kalnem ... Ob redkih časih volitev se seveda malo
vzbudijo; pa če bi jih ne zrezgetali posamezni
častihlepni priganjači, bi tudi takrat najrajši hvaležno
dalje dremali.

Meni pa ne morejo bogvekaj očitati. Jaz ura¬
dujem slovenski, kjer le količkaj smem in morem.
S slovenskimi strankami govorim slovenski, tudi z
onimi, ki znajo nemški, kar je pravzaprav že cel
zločin v deželi renegatov. In tupatam se mi celo
posreči, stihotapiti v slovenščini pobotnico in kak
odlok, kar meji na veleizdajo in mi provzroča skoraj
omedlevico. A Nemci mi tega vseeno ne zamerijo
preveč; ker vedo, da se pri sedanjih razmerah še
dolgo ne bo mogla uveljaviti slovenščina v uradih ...
in ker- upajo natihem, da se pri volitvah vsaj ab-
sentiram, če že ne potegnem z njimi. Seveda se
bodo urezali; a pameten človek izvrši svojo dolžnost
tudi mirno in brez hrupa.

Arnošt, le lepo previden bodi! Zvitorepec se
povsod izliže.

Tudi s klerikalci izhajam dobro. Narod je
seveda povečini za njimi in zato imajo prvo be¬
sedo v okraju. V trgu samem pa ne štejejo posebnih
pristašev. In mene še zlasti ne zanimajo, ker jim
manjka lepih žensk. To pa je vendar poglavitno!

Edini tajnik okrajne hranilnice ima pogleda
vredno hčer. Šestnajstletno, potuhnjeno, malo pre¬
debelo, skoraj zavaljeno dekle. Njena koža je bela

49

in gladka, ustnice mesnate, a pravilno risane in zelo
vabljive.

Seveda sem tudi z njo že doživel svojo
zgodbo.

Nekega večera se vračam od Seljaka, malo
vesel in razigran od vina in petja. — Gostilniška
družba je namreč čisto prijetna v trgu. Dobri pivci
in dobri pevci, to mi zadostuje. In jaz posebno for-
siram petje. Z njim se najlažje izogneš neprilikam
kočljivih pogovorov in zadregam tistih mučnih tišin,
ki nastopajo časih tudi v večjih družbah. Kak dober
dovtip še tudi rad slišim. A najbolje se mi posreči
s petjem, vdobrovoljiti omizje in je zapeljati k pitju.
Saj nič ne škodi, če se človek tupatam magari malo
čez mero razigra in razdivja. Dr. Njivar celo uči, da
so zdravju neobhodno potrebni periodični ekscesi.
Človek se vsaj nekoliko razmaha, si povspeši pre¬
snavljanje in izločevanje lenobe in gnilobe, ki se ti
nabereta v telesu . . .

Tistega večera se vračam krog desete ure
domov. Mesec sije na nebu in se igra skrival¬
nice z oblaki, ki se podijo pod njim, veselo in
brezskrbno. In da se še malo ohladim, se izpre-
hajam po cesti proti jugu.

Tam zunaj, že skoraj na samem, stanuje tajnik
Potočnik. Mala, mična hišica s slikovito trtno brajdo,
ki teče preko celega pročelja nad okni kot širok
zelen pas. Nad vrati majhna strešica z dvema steb¬
roma. Tudi tadva sta opletena s trto, ki se vzpenja

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 4

50

na streho in pada čez kap nazaj, senčno in idilično
kot trudne trepalnice.

In tam pod oknom kraj vrat sedi na klopi
svetla senca. Mesec je ravno posijal izza oblaka in
posvetil v dvoje vanj uprtih sanjavih oči.

„0, gospodična, zakaj ste premaknili glavo? ...
Nazaj se naslonite! . ... Tako! ... In oči v luno!...
Izvrstno, gospodična! Slika je krasna!"

In že sedim pri njej, varno in oprezno; komaj
se drznem, prijeti jo za roko.

Poreden, a malo neumen smehljaj ji leži na
ustih. Moj nastop bi se jej moral zdeti vsaj ne¬
sramen, če že ne bedast; a sledila je ukazom
verno in natančno, kot bi šlo za imenitno reč. Torej
je domišljava in koketna in afektirana v zavesti
svoje lepote.

Nagnem se k njenemu obrazu, da jej zakrijem
mesec in zasenčim oči; ona pa še vedno misli, da
se ne sme zgeniti in ne zmotiti svoje žive slike.

In jaz . . . kdor bi tega ne storil, naj vrže prvi
kamen name! . . . jaz jo nenadoma objamem in
poljubim vroče in strastno, ker njene ustnice so
bile presočne in premikavne. Za trenotek drži, a ko
je poljub predolg in le predolg, se začne gibati in
pretegati, da bi se izvila iz mojega objema. Jaz pa
jo stiskam v kleščah in srkam med kot blazen . . .

Konečno se jej posreči, da mi izpodmakne
glavo . . . globoko zasope; saj je razumljivo, da jej
je moralo zmanjkati sape ... in v hipu jo zalijejo
solze . . . presunljiv jok se oglasi v noč . . .

51

„Za božjo voljo! Tiho, gospodična! Saj ni nič..

Niti njenega imena še nisem poznal.

In da bi jo prisilil molčati, ji poskusim še
enkrat pokriti usta s poljubi. Ona pa se urno od¬
makne in začne kričati na ves glas:

„Proč! Pustite me! Mama! Mama!“

Iz veže se začuje ropot.. .

„Gos prokleta!" — se razsrdim in skočim. Zdi
se mi, da sem jo celo udaril . . .

Hitel sem domov in se jezil. — Saj je tudi
res. Čemu se ti pa potuhne, ko da je komaj čakala?
Človek si misli, da jo razveseli; ona pa v javk . . .

In sedaj si predstavljajte tisto mežikanje drugi
dan, s katerim me pozdravljajo po trgu! Tu hihitata
dva za mano; tam se zgraža babnica in sklepa roke
nad mano; dr. Žižek pa se mi naravnost prikrohoče
naproti in se tolče po stegnih od smeha in zabave.

No, kajpada! Sv. Jedrt ni Ljubljana. Tam smo
nekdaj ustavljali na ulici dekleta, jih poljubovali v
vežah in ljubili na stopnjicah ... Tu pa, Arnošt moj,
si jo zavozil, pošteno zavozil! Seljakovo vino je
menda res premočno zate!

Pred sodiščem me sreča gospa svetnica, or¬
jaška, debela ženska. Ponosno vzravnana, skoraj
malo nazaj upognjena, ravnotežju svojega trebuha
na ljubo. Strašno nalepotičena in načičkana. Zelo
kratkovidne oči me ogledujejo prežeče med tesnimi,
utripajočimi veki, izpod težke zavese dolgih in
gostih vejic.

„Lepe reči slišimo o vas, gospod kontrolor!"

4 *

52

Izvedeniško me fiksira in me tehta zamišljeno
in nazadnje me povabi:

„Lahko bi nas kdaj obiskali, gospod kontrolor!
Nikar ne bodite preveč ošabni! Saj nismo divjaki."

Glejte, glejte! Torej se jej ni zamerilo, kar je
slišala o meni!? — Takšne so ženske. Celo intere¬
santen jim postaneš, če porogoviliš malo kot žival
hotljiva . . .

Gospa svetnica bi se me usmilila. A kaj bi
porekel gospod kolega Milan Posegar? Saj je čeden
fant. Ponosen in eleganten. Če ga srečaš na cesti,
z zlatim ščipalnikom na predrznem nosu in s kričeče
žoltimi golenicami na drobnih mečih, bi ga imel
za kakega graščaka. In čeprav nima nobenega smisla
za lov, podala bi se mu mnogo imenitnejše puška
na ramo nego uradni akt pod pazduho. — On bi
morda nič ne rekel, ko bi me zalotil v svojem zel¬
niku. Najbrže bi bil celo vesel!? A v tem slučaju
se nekolegialnost še toliko manj izplača, ne? . . .

Tistega večera zaidem nazadnje tudi k „Roži“.
Bohotna krčmarica sede k meni, sedi in se ne gane,
govori in opravlja, zeha široko, pri čemer se treplje
z roko po ustih, da odmeva in doni. S svojimi
črnimi očmi me časih pogleda, globoko in pozorno,
a samo za hipec, hitro jih zopet umakne, kot v
zadregi, skoraj v svesti si greha.

Jaz jo opazujem in premišljujem zadovoljno:
Nekateri človek je komaj pomislil na greh, je komaj
zahrepenel po njem, in že se čuti krivega, kot bi
ga bil tudi resnično storil. Sramežljivost je lepa

53

čednost. Ampak gospa Otilija — pri moji veri! —
ona se jej ne uda. Človek je namreč komaj sklenil
grešiti, pa se mu že oglasi vest. A če je enkrat
sklenil,  — kaj bi tukaj vest?

Vstanem hinavsko in se poslovim.

„Ali že odhajate, gospod kontrolor?"

Stisne mi roko in jo pogladi in jo boža . . .

„Saj res! En čaj bi pa vseeno še pil."

Kukowetz je odšel spat, gostje so se razgubili.
Midva sama še sediva in šepečeva in rezgečeva.

„Kaj bi hodil domov spat? Ali imate kako
posteljo prosto?"

Zakaj bi je ne imeli?

Natakarica me pelje gor. Prižgem si luč in
zagrnem okna, pa počakam . . . Čez par minut pri-
sope gospodinja po stopnjicah. Sope in rožlja s
ključi.

Naglo odprem vrata in stopim k njej.

„Pridite pogledat, gospa, kaj sem našel v nočni
omarici!"

Seveda pride gledat, naravnost k postelji se
napoti.

Jaz pa zaprem vrata in jih zapahnem previdno
ter stopim za njo. Od zadaj jej objamem lica z
rokama in jej sklonim glavo nazaj, pa jo poljubim
na usta.

„0, porednež! Le čakajte, če jaz moža po¬
kličem!"

Jaz nisem čakal.

III.

Nekega jutra mi prinese gospodinja pismo na
posteljo.

„Se še niste naspali, krokarček?"

Jaz se zleknem pod odejo in se obrnem k
njej, zmršenih brk in krmežljavih oči. Glas mi je
zagrljen od vina in gostilniškega dima, glava težka
in nerodna.

„Ali je kaj posebnega?"

Gospa Berta pa stoji važno in gleda z zago¬
netnim smehljajem na pismo, ki ga vihti v roki.

„Kaj stavite, da poznam vsebino?"

„Ljubavno ?“

„Hm ... To je tako, gospod kontrolor: Pečat
iz vaše domačije. Pisava pa . . . Vaših sorodnikov
pisavo poznam. Tudi ta je ženska . . . dekliška bi
rekla; ampak sodila bi, da je dekle že malo sta¬
rikavo ..."

„Prosim!“

Ona pa se odmakne.

„Skoraj se bojim. Znosili bi se nad menoj, ko
bi vam ne bilo kaj povolji."

Poskočim urno in pograbim pismo.

In ko je berem, me gleda Berta nagajivo in
se mi smehlja škodoželjno, kot bi mi čitala v očeh,
kaj da je v pismu.

55

Prestrašen se obrnem k njej:

„Pa niste brali? — Ali ste odprli?"

„Haha! Moj mož je špiritist in jaz sem ime¬
niten medij. Če se potrudim, vidim v bodočnost in
daljavo ... in v človeško dušo. Kaj bi potem ne
videla v pismo!"

„Torej kaj mi piše?"

»Gospodična Fanika Polič vas toži za alimen¬
tacije."

„Toži?“ — in zbegan pogledam zopet v pismo.

„Pa vas še bo! Morda vas najprej zlepa opo¬
minja."

»Kje ste zvedeli?"

»Ali ne verjamete, da sem tajnovidna?"

Vjamem jo za roko in jo potegnem k sebi. Po¬
ljubim jo v zadregi na oči in potem na uho, da se
ji potrese bobenček in ji vztrepeta telo.

»Vi ste nemarnica, Berta. Kje ste slišali?" —

Seveda je imel Iskra svoj jezik vmes! Zvedel
je bil pri Košarjevi Ciliki, ki je imela prijateljico
v mojem rojstnem kraju. Sedaj mi je jasno, odkod
njena odurnost. No, čakaj, ptičica! . . .

Taka je torej ta reč. Kdo bi jo bil sodil, Faniko?
Modro jo je uganila, hentaj te!

A skrivnost je razgaljena in gospod kontrolor
Škrobar je izročen obrekovanju na milost in nemilost.

Vederemo!

In napotim se naravnost k Filipini.

56

Že pri vstopu ju zagledam skozi steklena vrata
v zajutrkovalnici. Iskra maha z rokama in stopica z
nožicama, pripoveduje hlastno in naglo in se heheče
kot bi lešnike tri. Filipina pa ga gleda zamišljeno
in začudeno in skoraj malo ogorčeno, češ: kaj to
mene briga? Ali sem mar njegova nevesta?

Pride mi naproti in me pozdravi prijazno.
Njen pogled je kalen, izraz hladen, a ne še čisto tuj.

Iskra pa odhaja mimo mene. Roke v hlačnih
žepih, zmagoslaven nasmeh na obrazu, radost v
očeh. Drzno mi bolšči v oči, ozirajoč se za menoj,
in pleča se mu stresajo kot v pridržanem krohotu ...

„Dajte mi tolažbe, gospodična!"

Za roko jo primem in jo vedem na divan v
intimno sobico ter sedem tik nje, napol obrnjen
proti njej. Pa ji potožim genljivo svojih neprilik s
Faniko in se ji obtožim skesano svoje lahkomisel¬
nosti in svojega veternjaštva.

In kakor sem pričakoval, tako se je zgodilo. —
Z zaupnostjo podkupiš človeka in si pridobiš nje¬
govo naklonjenost. Največji prijatelj je dobrotnik;
zlasti dobrotnik, ki ti je sam prinesel dar, nena-
prošen in nenadlegovan. Ganjenost, ki jo občuti
nad svojo ljudomilostjo, ti poplača tisočkrat. . .
čeprav ti je piškav oreh zanjo in bi mu skoraj
zameril drznost. Ker že z golim dejanjem se je
dvignil nad te in si nadel pokroviteljsko masko, s
katero te lahko razdraži, da se ti izpremeni nemu¬
doma hvaležnost v sovraštvo. Najdražje plačilo je
namreč hvaležnost; in prepričan sem, da je že mar-

57

sikdo ubil človeka, ker mu je preveč narasel dolg
hvaležnosti ... Če pa se potrudiš k bližnjemu, se
mu potožiš in izpoveš, a ne pričakuješ nikake
usluge od njega, smatraš že svojo zaupljivost za
dobroto in ga vzljubiš radi nje. In tudi ti se mu
prikupiš, ker mu nudiš priliko za sočutje in pomoč.
In če ti tudi ne more takoj priskočiti s podporo,
zadostuje mu pomilovanje in sklep, da ti pomore.
Tako je hvaležnost medsebojna in simpatije vzcveto
kot zvončki spomladi.

Tudi Filipina je bila hipoma vsa v ognju.
Gorko me je gledala in mi stiskala roko iz hva¬
ležnosti za odkritosrčnost. Lica so ji zardela od
ogorčenja nad dekleti, ki same love mladeniče in
jih zapeljujejo in se jim obešajo na pleča, zaljub¬
ljene do norosti in sleposti; nazadnje pa jih kličejo
na odgovor in zahtevajo celo odškodnino . . .

„Ali bi ne bila to-le ravno taka nesramnost? ...
Jaz podarim otroku škatljo bonbonov; in čez dolgo
se nekdaj spomnim ter zahtevam nenadoma plačila
zanjo —?“

Pogledam jo hudomušno.

„Razloček je ta: Vas — darovateljico — bi v
tem slučaju ne bolel trebuh, pač pa bržkone obda-
rovanca; v mojem slučaju . . .“

„Ah, pojdite, vi nepoboljšljivec!"

Vjamem jej roko, ki me je menila pljusniti,
in jo poljubim v smehu. Ona pa mi jo odtegne
živahno in se razvname odločno:

58

„Nič jej ne odgovarjajte! Kaj vam more
storiti? ... Ali ste ji kaj obljubili? Ali ste bili
zaročeni z njo? — Nič! — Naj vas toži! Naj se
osmeši!“

Na zažarelih licih in v očeh blestečih ji utriplje
negotovost in dvom drhti v razvnetem glasu . . .
morda bi bila vseeno tožba vspešna?! ... A vsa
njena postava diše toliko udanosti in ljubezni, da
se zdajci izpozabim, pa jo objamem z roko krog
pasu in si jo hočem priviti. . .

„Oho, gospod kontrolor, tega ni v dogovoru!“

Umakne se za ped od mene in se zagleda v
tla in podrsava izpod krila s končino svojega če¬
veljčka; a na obrazu ji berem sklep: Nič se ne
boj, prijatelj! Zatekel si se k meni, — nisi se urezal.

Oči so ji mokre od ginjenja . . .

Jaz pa se smehljam skrivnostno in malo zanič¬
ljivo: Ti bi mi pomagala; svoje premoženje bi mi
žrtvovala... ampak kako bi se potem tebi odkupil?
— Poznamo mi dobroto žensko!

Skozi krilo se ji obli stegno, dolgo in vitko,
vendar močno ... Ne! Tvoja dobrota me ne žali.
Le še boljša bodi, le še darežljivejša! To svoje telo
mi podari ... mi posodi! Denar ohrani zase ... in
za Iskro!

„A kaj, gospod kontrolor... Vi, vi!“ — Žuga
mi s prstom in me gleda svetlo, očitajoče napol,
napol koketno. „Kaj je bilo to z gospodično
Emo?“

59

„S Potočnikovo Emo? — Nič! Pri moji veri!
Saj sem že slišal . . . Laž in obrekovanje! Čisto na
lepem si izmislijo ljudje/

„No, no?!“

„Ali se morem braniti ? 0

Tako sem se ji zlagal nalepem. —

Zmajevala je z glavo nad menoj in se mi
smehljala materinsko. Saj mi ni verjela. A zamerila
mi ni laži, kot je ne zameriš otroku, ki se ti zlaže
in vendar misli, da je povedal resnico. Njegova
domišljija je prebujna, njegove sanje presmele,
mnogokrat se bolj vtisnejo v spomin nego resničen
doživljaj. Vse se mu pomeša v glavi in tako se
lahko izpremeni resnica v laž, posebno če je malo
drzna, kakor so drzne sanje. — Filipina je gle¬
dala name kot na velikega otroka, naivnega in
igravega, brez resnosti in možatosti, ki živi trenotku
in površnosti in muhavosti in ne misli na včeraj in
ne računi za jutri, kakor bi ne imelo globljega po¬
mena človeško življenje, nego ga ima mozaik, ki ga
zmeče nevidna roka po svoji volji in svojem okusu
brez vpliva človeka samega, ki samo lovi posa¬
mezne kamenčke in se veseli njih pestrosti in njih
bleska. Res sem človek momenta, brez ciljev in
brez programov, če ni fatalizem program. Živi,
kakor ti pride; in vzemi, kar dosežeš! Je že tako
odločeno, da pride in da vzameš. In naj te ne skrbi
mozaik tvojega življenja, — saj nisi ti umetnik. On,
ki te obrača na levo in na desno, te blagoslavlja z

60

idilami in te šiba z viharji, on sam je odgovoren
za vrednost umotvora . . .

In ker je fatalist resnično kot otrok, ki ga žene
burja po cesti in se niti ne spomni, da bi se
postavil v bran, zato izgleda tako naivno neroden
in usmiljenja vreden, da bi se iztegnila roka sama
od sebe in ga prijela pod pazduho ter ga spremila
skozi življenje . . .

Dobro sem razumel Filipino in njeno mate¬
rinsko naklonjenost, a bogve, če nisem nalašč po¬
udarjal ulogo otroka, ki je najbolje služila mojim
namenom. V vsaki ženski je malo matere, malo
kokljice, ki bi vabila piščance pod peruti. Če se ti
zahoče toplote pod njimi, začivkaj kot piška in
peruti se dvignejo in te stisnejo podse, da te spre¬
leti ugodno in prijetno.

Filipinine peruti so se dvigale in sprhutavale ...
malo nesigurno še in malo boječe . . . Morda se je
bala osmešenja, ko bi piščanec zaničeval njeno
okrilje in zakikirikal mimo . . . Morda sama ni
dovolj zaupala svojim perutim, če je še dosti toplo
pod njimi, da bi sprejemale v goste ... Pa le sprhu-
tavaj in pogleduj za mano — in stisni me k sebi,
piško negodno, da me ne ugrabi jastreb in da mi
ne ozebejo nožiče . . . saj ne moreš ločiti ljubezni
materinske od ljubezni ženske; predno se zaveš,
me omamljena okleneš v naročju in me upijaniš z
razkošjem in naslado grešno . . .

Do tedaj pa, Arnošt, išči si opojnosti drugod! —

61

Tudi v trgu sem se obrnil časih krog žensk,
seveda povsod s potrebno previdnostjo. Treba je
namreč pomisliti, kako neprijeten postane lahko
položaj, če bi mi sedla na pr. še Loschniggova
Julika na limanice. Ta konkurenca s Filipino! ? Ta
ravs in kavs med ženskami, ki bi se takoj razprtile
v dva tabora!? To opravljanje in jezikanje, ki bi te
spremljalo po ulicah!? ... Saj je že itak najpamet¬
nejše, če si vzameš za princip: doma nobene lju¬
bice! Le tam zunaj kje si jo poišči, vsaj pol ure
naj bo oddaljena. — Ali imaš vedno čas? Ali se ti
vedno ljubi, obiskavati jo? Ali si vedno razpoložen
za lizanje in klepetanje? — Vidiš: pa daj, zagreši
kako nerodnost zoper tisto dozdevno zvestobo, ki
si jo obljubil, in naj jej pride do ušes . . . Ubožec
si potem, ko nisi niti minuto varen, da ne prifrli
nad te, obsipavat te z očitanji in klicat na odgovor.
In izračunaj si nevihte, ki te obiščejo, če si storil
neprevidnost, da si se zaobljubljal dvema.

Zatorej le preudarno, Arnošt, in počasi! —

Krog županovih hčera sem se pač posmuknil
tupatam. Loschnigg je prvi nemškutarski magnat v
okraju. Zato je zahtevala že najskromnejša politična
presodnost, da sem bil kolikor mogoče prijazen in
uslužen proti njemu. Kdo pa ve? Pride kaka po¬
mota v pisarni, kaka pritožba od te ali one strani...
Morda se informirajo pri županstvu! Dobro je torej,
če se lepo uklanjaš njegovemu veličanstvu in z
udanim podložništvom izbegavaš — pike v nje¬
govem notesu . . .

62

Ljudje so me razkričali, da si iščem neveste.
Po vsi sili bi si jo moral dobiti. Nekateri so me
zaročili s Filipino, drugi s Koscharjevo Ciliko, tretji
s Potočnikovo Emo . . . skoraj že nisem mogel go¬
voriti z dekletom, da bi ga ne bil „najbrže“ tudi
snubil. Obesili so mi nešteto košaric in se zabavali
na moje stroške.

Pekova Dorca se je celo sama pohvalila, kako
imenitno da me je odgnala.

In kaj je bilo posebnega? Ko sem jej plačal
košček peciva, pravim:

„Tu imate še dva krajcarja, gospodična!" — in
jo pogledam hudomušno.

„ Zakaj?"

„ ... pa mi dajte poljubček!"

_ «

n

Roki v bok mi majestetično obrne hrbet in
pokaže vrata čez ramo:

„Klanjam se!“

Ali je to kako junaštvo? — Gos! Čemu je pa
pridrvela vsakikrat k oknu, gledat za človekom, ko
je prišel mimo? . . .

Tudi Loschniggove so si laskale, da gledam
za njimi. Menda obe; ker jaz ne vem, da bi bil
dvoril Juliki kaj več nego sem Alhinki. Prideš pač
v trafiko — župan ima glavno tobakarno v trgu —
si kupiš specialiteto in poveš kaj ljubkega dekletom.
Albinka te podraži:

„Pa jaz sem slišala, da vi niste kadilec, gospod
kontrolor! ?“

63

Albinka ima strašno nabrušen jezik. A nabru-
šene so tudi njene oči, ki so tako neverjetno
pikre in zbadljive, da se morejo komaj meriti z
njimi satirična in zaničljivo zategnjena usteča Juli-
kina. Dekleti sta domišljavi kot dve princesinji.

„Kdo me je zatožil? Torej vidite, gospodična,
svoje zdravje žrtvujem, da vas časih lahko vidim!"

Njene ustnice se našobijo, glava se ji malo
ošabno in malo poredno zlekne nazaj in izpod me¬
žikajočih trepalnic me ošine prezirljiv pogled: Ko
bi ti jaz kaj verjela!? ... In ko bi mi bilo kaj do
tebe?!. . .

Iz drugega kota pa se oglasi Julika:

„ Ali kupujete bonbone iz enakih vzrokov, go¬
spod kontrolor?"

„In žemlje?"

„Ubogi vaš želodec!"

„Imate prav, gospodična, resnično mi škodijo
cigarete manj."

„Ne verjamem ... Pa čakajte, saj jaz tudi
lahko naročim cigaret, ki bodo po vašem okusu."

„Iz čokolade, haha!"

Jaz pa se popraskam za ušesom:

„Jooj, ta porednost! Človek izgubi vso ko¬
rajžo."

„Če je ima preveč, to nič ne škodi!"

„ Preveč?"

„Na ... mi že vemo, kje imate vi korajžo."

In tako me naženeta, da postanem rdeč do
tilnika. Kje to vse zvedo dekline?

64

Sicer mi pa ne delajo dosti preglavice. Imej
še toliko grehov na sebi... če malo dvoriš dekletu
— pa magari samo mimogrede in brez namenov —
te ne zavrže popolnoma in bo na tihem vseeno
računila s tabo.

In to je prav, da računi s tabo. Naj le računi!
Če računi dekle, bo računil tudi oče . . . Loschnigg
je mogočen mož!

Pogovor z njim je pravzaprav neprijeten, ker
ti sploh ne pusti do besede.

Ustavi te na cesti, te prime za suknjo in pri¬
poveduje, pripoveduje . . . Oba palca v izrezkih
telovnika hodi krog tebe ... pa si potreplje svoj
mesnati nos, noslja in hrka, da odmeva po trgu ...
vtakne prste za hlače, pa jih preloži v žepe telov¬
nika .. . zavihti levico visoko čez glavo in se po¬
praska za tilnikom, pa te udari z desnico pokrovi¬
teljsko na ramo ... in te prime pod pazduho ter
te spremi po trgu, s čimer te še prav posebno
počasti in povzdigne ... in pripoveduje, pripove¬
duje . . .

Saj ne razumeš niti polovice tega, kar ti pri¬
poveduje, ker komaj slediš vsem njegovim kretnjam
in mahljajem; ampak spominjaš se od zadnjič in od
predzadnjič . . . pripoveduje namreč vedno isto. Po
celo leto premleva in prežvekava en sam predmet:
opravljanje kakega sovražnika. On namreč ne more
živeti brez sovražnika. In ko bi ne imel nobenega,
bi si enega izmislil.

65

Tisto leto je bil dr. Zorn na vrsti. To je
nemški zdravnik v trgu, vsenemec, Schonererijanec.
Loschnigg je nemški nacionalec, „Štajercijanec.“

Pri zadnjih občinskih volitvah župan ni upo¬
števal zdravnika, ker se mu ni prišel poklonit in
prosit za mandat in ker se ni ženil pri njem, temveč
drugod. Zorn je zato nastopil samostojno in si
ustvaril stranko, ki je sicer pogorela, ki pa je vendar
razdelila Nemce v dva tabora. Takrat je padel v
nemilost pri Loschniggu. Njega veličanstvo namreč
ne trpi opozicije. V svoji ošabni domišljavosti je
pričakoval, da ga stare z enim pogledom, z eno
besedo ... Ko pa se je začel dr. Zorn celo
norčevati iz njega ter zafrkavati njegovo megalo¬
manijo, se je zavrtelo tisto kolesce v županovi
glavi, ki se še danes vrti in brni in gode v enomer
svojo dolgočasno pesen: „Dr. Zorn pa dr. Zorn pa
dr. Zorn . ..“

Vkljub tej slabosti, ali mogoče ravno radi nje
ima Loschnigg velik ugled in vpliv v okraju. Kdo
bi se ne bal jezika, ki se vrti in brni kot vrtavka,
neutrudljivo, kot bi jo gnal perpetuum mobile? —
Saj se zna na drugi strani prikupiti ljudstvu z naj¬
slajšo priliznjenostjo, s tisoč malenkostnimi usluž-
nostmi v pravnih in uradnih stvareh. V njegovi
žganjarni — to je njegov glavni obrt — se ustavlja
staro in mlado; za vsakega ima besedo, vsakemu
spozna slabost... In če pride dostojanstvenik skozi
trg, zna prekanjeni diplomat že zmešetariti, da se
ustavi pri njem in počasti spoštovano župansko

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 5

66

hišo. Takrat se suka krog njega kot star komi, z
upognjenim hrbtom v malo povaljanem fraku, in si
menca roke kot bi imel srbečico v koži. Ljudstvo
pa si šepeče pobožno: „Ja, naš gospod Loschnigg
— to so gospod!“ . . .

Za kakršnega hočeš, da te ljudje smatrajo, ta¬
kega se jim delaj, takega se jim vsili. Pokaži, da priča¬
kuješ klanjanja in spoštovanja, pa se ti bodo klanjali
in te bodo spoštovali. Ukazuj, in te bodo ubogali.
Samo varuj se, da ne izdaš niti trohice dvoma nad
upravičenostjo svoje mogočnosti in svojega pa-
ševstva. In svoje strasti imej v oblasti, da se ti ne
razgali Ahilova peta. — Vse je odvisno od samo¬
zavesti in volje. Niti izraziti ni treba volje. Nobene
besede ne zineš, niti s prstom ne ganeš in tvoj
obraz je kakor krinka ... pa te bodo vseeno volili
za načelnika in za župana in za poslanca, kakor bi
bilo umevno samoposebi, da je vse to odločeno
tebi in nikomur drugemu.

Samozavest in volja vladata svet, družabno in
politično. In v teh krajih je dvoje samozavesti in
dvoje volj. Je volja Loschniggova, ki reprezentira
nemštvo z vsem vladnim aparatom kot zaslombo v
ozadju. In je volja cerkve z vso mogočno organi¬
zacijo duhovništva in brezprimerno konsekventnostjo
njenih ciljev.

Trebalo bi tretje volje — volje slovenstva. A
njeni reprezentanti so tako slabotni, da skoraj v
poštev ne pridejo. Zato je ta volja obsojena, da
služi kot taktično sredstvo mogočnejši svoji sestri

67

— volji cerkve. Ker pa je samo sredstvo in ne
volja, ki bi samostojno, brezobzirno in dosledno
prodirala za svojim ciljem, zato je tako žalostna
slovenska stvar v teh krajih, zato se tako košati
nemškutarstvo, korupcija in neznačajnost, zato ima
veljavo celo prazen Žakelj kot je Loschnigg.

Ker to sem takoj spoznal, da je župan hinavec
in strahopetec, ki pade v tistem hipu, ko pade vla¬
dajoči sistem v ozadju. Vendar me to ni oviralo in
me ne ovira, da se mu klanjam kot kakemu poten-
tatu . . . Arnošt že ve, zakaj!

To je namreč gotovo, da bo sistem še dolgo
kljuboval in da njegov padec niti malo ni odvisen
od mojega razmerja do župana. In zato me naj
švrka gospod dr. Žižek s še tako zaničljivimi po¬
gledi . . . zame so še vedno merodajnejši —■ ženski
pogledi. —

Piti, ljubiti, peti —
to se pravi živeti!

Pametno in zdravo živeti!

Pomislite na siromaka uradnika, ki mora biti
vsem pokoren, zlasti pa svojim germanizatorskim
predstojništvom! Kako bi si naj drznil nastopati za
slovenstvo?! Da bi ga preganjali iz kraja v kraj,
kaj ne? Da bi nikamor ne napredoval, kaj ne? Da
bi ga mogoče celo zapodili, kaj ne?

Politike se boj kot „hud’ga vraga"!

Napravi se rajši malo neumnega, zamahni z
roko in zapoj:

5 *

68

Piti, ljubiti, peti —
to se pravi živeti...

In če moreš, zavriskaj pa zapleši ter udari z
nogo ob tla:

Naj gre svet v franže ... Pij! Ljubi! Poj! ...
kaj nam mar vse drugo? —

Košarjevo Ciliko sem hotel obiskati. Vleklo
me je k njej, da sem se komaj brzdal. Koprnel
sem čez dolino k Mariji Pomočnici, na tisto strmo
brdo, pokrito z drevjem in zelenjem in belimi hiši¬
cami, podobno bregu, ki ga je bilo vzdignilo in iz-
dolbilo nevidno jezero.

A sam nisem hotel iti in sem si iskal sprem¬
ljevalca. Ali me je bilo malo sram, ali kaj?

Učitelj Bratko je šel z mano. Dolg in suh
človek z okroglo glavo, da izgleda kot raženj z na¬
taknjeno bučo. Zlat nanosnik mu poskakuje in od-
letava na vrvici. Brčice mu je spoznati le od blizu,
ker so svetle kot predivo; lasje pa se mu ščeperijo
kot krtača na glavi.

Njega sem pustil naprej in vstopil za njim. In
ker je njemu podala roko, jo je morala ponuditi
tudi meni. A ko sem jo hotel pridržati in sem iskal
komplimenta v zadregi, mi jo hitro odtegne in po¬
kaže za Bratkom :

„Izvolite na verando, gospod kontrolor?“

Pogrne nama mizo in nama postreže uljudno,
si poišče kvačkanje ter sede k sosedni mizi napol
obrnjena proti nama.

69

„Lep pozdrav vara moram izročiti, gospo¬
dična !“

Pogleda me začudeno in vprašujoče, jaz pa
dodam poredno šepetajoč:

„Pepca vas pozdravlja!"

To je njena prijateljica v moji domačiji. Seveda
nisem imel nikakih pozdravov od nje.

Cilika me gleda široko in prestrašeno ... a
nenadoma ji buhne kri v lica, da postane rdeča kot
mak v njenih laseh. Razumela je, kaj da mislim. Z
omalovažujočo kretnjo povesi glavo na delo in pravi
suho in kratko:

„ Hvala!"

Sram je bilo revice, ker me je opravljala.
Čeprav mi ni bila prijazna, si je morala vseeno
očitati, zakaj ni bila zamolčala tistih klevet o Poličevi
Faniki in alimentacijah. Ob enem je tičalo v tem
priznanje, da je poizvedovala po mojih razmerah ...
da se njene misli vendar malo bavijo z mano . . .
in da — bogve!? — morda vseeno nekaj klije in
brsti tam v njenem srčecu in poganja koreninice...

Ali boš znal zalivati, Arnošt? . . .

Z Bratkom sva se razigrala ob vinu, pila sva
bratovščino, postala vesela in zbijala šale. Tudi
Cilika seje morala vmešavati, nazadnje je celo pela
z nama, polglasno in pridušeno. S pokloni sva jo
naravnost bombardirala; ona pa se je muzala in
dobro se je zdelo njeni ženski gizdavosti.

Bratku je požugala s prstom :

70

„Kaj vam je prišlo danes, gospod Bratko? Ča¬
kajte, če vas zatožim Miliki! “

„Miliki?“ — vzkliknem radovedno, pa hitro
zopet utihnem, ker sem v hipu preračunil, da je
pametnejše, če v Cilikini navzočnosti ne kažem
zanimanja za druge ženske.

Bratko pa se smeje navdušeno:

„Saj ste vi stokrat lepša! Briga mene Milika...
Jaz bi hotel vas imeti, gospodična, vas!“

„Le čakajte, le čakajte, jaz vas res zatožim!"

Pa se še jaz oglasim in udarim po mizi:

„Ti si le svojo Miliko obdrži, ljubi moj!" —
Gledam ga divje in škripljem z zobmi, zaviham si
rokave in zavihtim pesti: „Koliko te pa je, preklja?"

Cilika poskoči in prasne v smeh, da se ji po¬
kažejo solze na vejicah.

Pa je bila v resnici tako lepa, tako sveža kot
cvet. Ne upal bi si je objeti in jo stisniti k sebi, k
temu svojemu robatemu in čokatemu telesu. Prav
na lahno bi se taknil njenih ličec in bi jo poljubil
na tista rožna usteča — rahlo kot dih in pobožno
kot mater božjo . . .

Ko sva odhajala, sem pustil zopet Bratka na¬
prej in jo malo pridržal na verandi:

„Ne smete vsega verjeti o meni, gospodična!"
— Moj glas je bil topel in proseč; ona pa se mi
zagleda v oči, neverno in vprašujoče, pa skomizgne
z ramami in se zasmeje nagajivo:

„Ne bom več, gospod kontrolor!"

„Ali smem še priti, gospodična?"

71

„Prosim, gospod kontrolor! Me bo zelo ve¬
selilo!“

„Samo veselilo?"

Stiskam jej prstke in jih dvignem do ust, da
bi jih poljubil, pa se velikodušno skesam in se
samo poklonim udano.

„Na svidenje, gospodična!" —

In ona ni stopila za nama in ni tekla k oknu,
da bi gledala za nama — ostala je na mestu, za¬
mišljeno in sanjavo . . . Kam je sanjalo tisto črno
oko, kam je mislila tista lepa glavica pod črnim
turbanom? . . .

Ah, naj sanja in naj misli; jaz sem bil vesel
in zadovoljen, da bi vriskal in plesal . . .

Kal je pognala, Arnošt! Ali boš znal zalivati,
boš znal? —

Bratko je že stopal po bregu navzdol, ko
prihitim za njim in se mu poženem razposajeno
na rame.

„He, prijatelj, kakšna Milika je to, s katero te
dražijo ljudje?"

Otrese se me nevoljno in zareži sitno:

„Učiteljica je pri Sv. Ambrožu. Pusti me!“

Popravi si nanosnik, ki mu je bil odletel, in
gleda čemerno v tla.

„Koleginja torej! Lepa? Živahna?"

„Pusti me!"

Jaz ga pa nisem pustil. Prav natanko mi jo
je moral opisati. In kar mi je povedal, se mi je

72

zdelo tako zanimivo, da sem ga takoj pregovoril za
binkošten izlet k Sv. Ambrožu . . .

„Saj me je skoraj sram te ljubezni; na vse
pretege se je branim, pa si ne morem pomagati.
Ljudje me pikajo in sam si očitam . . . vrag razumi
človeško srce!"

Nervozno si je vlekel zgornjo ustnico med
zobe in klestil s palčico listje obcestnega grmovja.
Izgledal je malo smešno s tem obupnim smehljajem
na svojem otroškem obrazu.

„V začetku mi ni bilo nič zanjo. Niti zapazil
nisem, da je ženska — poželenja vredna. Saj itak
ni lepa. Vrag vedi, kaj je na njej? Motali so se
krog nje in se še motajo; če pa katerega vprašaš,
jo takoj zataji in se oteplje z vsemi štirimi podti¬
kanja, da bi mu bilo kaj zanjo. Ali jih je tudi
sram, ali kaj ? . . .“

Ustavi se in zapiči palico v tla:

„Nekaj pocestnega je na njej ..."

Pa zopet podvomi in stopi dalje:

ali kaj, vrag vedi! Nič ji ni mogoče oči¬
tati. Gotovega nič. — Nekdaj pridem k Ambrožu ...
zadežilo me je bilo, da nisem mogel domov. Zatečem
se torej k njej. Ona stanuje v šoli in takrat je bila
celo popolnoma sama, ker so bili drugi na počit¬
nicah. Pogostila me je kakor brata v svoji lastni
sobi, razgovarjala sva se prijateljsko — in niti z
enim pogledom, niti z eno kretnjo me ni opozorila,
da je ženska. Pripravila mi je sobo odsotne kole-
ginje ... in zjutraj mi je celo osnažila čevlje —

73

lastnoročno mi jih je osnažila. Jaz pa — ko da go¬
vorim s kolegom. Nič. Hladen kot poleno. Komaj
sem se zavedel, da mi je osnažila čevlje ... In
takrat so mi bile že znane zgodbe, ki so si jih šepe¬
tali o njej . . . in sem že poznal gospode, ki so
hodili radi nje k Ambrožu. — Ampak kmalu
potem . . . lani nekdaj v avgustu ... To pride, kot
da bi treščilo v človeka."

Pa si poseslja tisto napeto zgornjo ustnico in
si viha brčice — ves zatopljen v spomine:

»Nekaj me je le moralo vleči k njej, morda
podzavedno; ker drugače bi ne bil zahajal tako
pogosto k Ambrožu. — Nekdaj govorim z njo na
cesti in jo dražim s Posegarjem, ki je hodil za njo
in je imel radi tega sitnosti z gospo svetnico. Ona
pa se malo namrdne, zamahne zaničljivo z glavo
vznak in zaviha zgornjo ustnico na desno . . . Tista
zavihana zgornja ustnica me je presenetila. Zagledal
sem se za trenotek vanjo; a nenadoma me je objelo
poželenje, da bi se vsesal vanjo, vsesal... V ne¬
znano sladki omamici sem se moral obrniti proč.
In potem sem prvikrat zapazil njeno imenitno rast,
mehke boke, vitko oprsje s širokimi rameni, kodre
krog ušes in tista bleda, malo ohlapna lica, pre¬
vlečena z zapeljivim dihom pudra — ne gladka in
prožna lica mladosti, temveč mehka, omamljiva lica
hetere ... In menda resnično ni vzbudila ljubezni v
meni, marveč greh in pohoto in razkošje . . . Stopil
sem za njo in se — kakor v šali teknil njenega
boka . . . Sunkoma se je obrnila in mi pogledala v

74

oči, da sem zardel. ,Ha !‘ — se je zasmejala suho
in stopala dalje, resno in strogo, morda celo malo
razžaljeno. In kakor sva bila do tedaj prijatelja,
topla in dobra drug proti drugemu, tako se je zdaj
vse izpremenilo. Od tistega trenotka me zafrkuje in
smeši in se norčuje iz mene in me skoraj tepta z
nogami in toliko da ne pljuje name od zaniče¬
vanja .. . Jaz pa . . .“

Pogleda me izza nanosnika s svojimi zardelimi
očmi, plaho in neodločno, kakor bi se bal, da se
tudi jaz obrnem od njega z zaničevanjem ... in
utihne. —

O, ti otrok nedolžni, o, ti zaljubljenec ne¬
rodni . . . jaz jo primem previdnejše, tvojo Miliko.

Spoznal sem jo že par dni pozneje pri Seljaku.
Bila je na obisku pri jedrških učiteljicah in za
zvečer je aranžiral Bratko kegljanje.

Kroglje so se potakale po kegljišču, podirale
keglje z zvonkim ropotom in drdrale po žlebu
nazaj; navzoča je bila že skoraj vsa družba; vendar
sem čutil neko napetost v zabavi in prisiljenost v
dovtipih, kot bi ležala mora v zraku in bi pretila z
nevihto. Pogledi so bili nestrpni in pričakujoči,
skrivaj so se lovili za doktorjem Njivarjem in nje¬
govo gospo soprogo, si mežikali in se nasmihali.

Gospa doktorjeva pa je sedela za mizo med
nekegljalci, roke prekrižane v naročju, napetih mišic
pripravljenih, da se v trenotku sprožijo in planejo
s kremplji. Stisnjena v korzet, iz katerega je kipelo

75

spodaj in zgoraj prebujno žensko telo, je bingljala
nervozno z nogama ter se strogo in jezno ozirala
po drugih. Škilila je k vratom, kakor bi pričakovala
nekoga, očividno še bolj nestrpno nego ostala
družba.

Dr. Njivar je bil prišel sam na kegljišče. Visok
in eleganten človek, brez brade in brez brk, z zlatim
nanosnikom na skrajno kratkovidnih očeh, ki mu
nemirno švigajo semintja in se — z večnim smeh¬
ljajem na licih — le tupatam ustavijo na lepi ženski
obliki. Vedno pozoren kavalir se najrajši kreta med
damami, jim podaja kroglje in navodila za vspešno
kegljanje, jim dela poklone ter jih objema in po-
ljubuje z občudujočimi pogledi.

Sukal se je ravno krog gospe Julije dr. Črnkove
in jo podučeval, kako naj vrže krogljo. Ona pa se
mu je smejala koketno s svojimi drobnimi očmi,
dvigala rame in zvijala telo, vitko in napeto v tesni
toaleti:

„Haha, saj bo itak planka! Boste videli, gospod
doktor, da bo planka!"

„Ne, ne, milostiva! Le ubogajte, milostiva!" —
jo bodri zdravnik in se je dotika s konci prstov na
rami in na kolku in se jej smeji s svojimi belimi
zobmi.

Tu vstopi nenadoma njegova gospa soproga,
zasopla in rdeča in se ustavi za njim, strogo in
preteče.

On okameni za trenutek. Roka, ki je bila na¬
menjena do rame gospe Julije, mu sredi pota otrpne,..

76

zobje mu ostanejo razgaljeni, smehljaj v očeh mu
oledeni v nemalo grozo. A nenadoma se zdrzne,
stopi proti svoji ženi, jo veselo pozdravi in pelje
k mizi:

„Saj boš tudi ti kegljala, ljubica, kaj ne? Se¬
veda, seveda! Malo telovadbe je vedno dobro za
žensko."

In namežikne poredno v bližini stoječim, ci¬
kajoč na debelost svoje žene.

„Tu me pusti! Le pojdi! Kegljala pa ne bom.“

Obrne se od njega k gospej dr. Žižkovi in
začne govoriti z njo, debelo in malomarno, ne bri-
gajoč se za druge, nadzorujoč moža z naglimi po¬
gledi in prežeč na vrata v pričakovanju zaostalih.
Na bledih, gladkih licih jej žarita dve veliki rdeči
lisi, priči notranje razburjenosti, in tolsti pod¬
bradek jej pri hitrem obračanju skoro plapola nad
ovratnikom.

S svojim prihodom je vse presenetila. Saj ni
bil nihče navajen, videti jo v družbi. Vsi smo slutili
nekaj posebnega in postali nervozni v pričakovanju.

Dr. Žižek je hotel rešiti položaj in preprečiti
škandal, zato je začel iztresati košaro svojih nanovo
nabranih dovtipov in je resnično spravil celo gospo
zdravnico v smeh. Jaz pa sem jo gledal od strani
in se smehljal hudomušno . . .

Tisto zimo namreč — v predpustu, kakor mi
je Bratko pripovedoval — je doživela gospa dr. Nji-

77

varjeva svoj romanček. Njen mož jej ni bil zvest.
Živela sta v večnih prepirih, časih nista sprego¬
vorila besedice tudi po cele tedne. Takrat je zahajal
dr. Njivar k gospej Juliji. Zahajal je kot zdravnik
k bolnici, vendar tako pogosto in ob takih urah, da
je bila stvar na vsak način sumljiva. Seveda ga je
kaznovala žena s svojim grozečim molkom in ga
mnogokrat pustila brez kosila in brez večerje, če se
je zgodilo, da se je malo zamudil, kar se zdravniku
tako lahko pripeti v službi.

Naenkrat pa začno šepetati po trgu o novem
načinu maščevanja prevarane žene; o načinu, ki bi
ga nihče ne prisojal zavaljeni, vedno zasopli, bržkone
že nadušljivi debeluški.

K dr-ju Njivarju je zahajal iz okolice mlad
medicinec Brus. Čvrst, lep fant, samo malo neroden
še in malo kmetiški. Zdravnik sam ga je vabil iz
neke sentimentalne kolegijalnosti. . .

Naenkrat začno šepetati, da ne hodi k zdrav¬
niku, temveč k njegovi gospej. In resnično je za¬
hajal ob času, ko po navadi ni bilo Njivarja doma
in je bila gospa sama z otroki v toplo zakurjeni
družinski sobi. Prihajal je tihotapsko, kot poniglav
grešnik; vrata so se brez trkanja odpirala pred njim
in se brez šuma zopet zapirala za njim, kot bi jih
gibala neka mistična sila. Vendar sta bila — za to
so jamčili šepetalci — vedno v družbi otrok in
nista niti enkrat poskusila poiskati samoto. Čitala
sta in se razgovarjala ter se igrala z otroki . . . na¬
ravnost idilično.

78

Ob tem času — krog dveh in treh — je bil
dr. Njivar navadno pri taroku. Zdaj je pa nenadoma
izostal, ostajal doma in šetal po svoji lekarni ves
čas, dokler je bil Brus v hiši.

Ali se je bal, da bi onadva vseeno poiskala
samoto? . . .

Razumljivo je, da se je ves trg imenitno za¬
baval na ta račun in da je vse nestrpno pričakovalo
zaključka komedije.

V neki pijanosti je zdravnik potožil svoje
gorje dr-ju Žižku in ta je opozoril Brusa na nedo-
stojnost njegovih obiskov. Revčka je bilo sram, da
bi se bil najrajši v zemljo udrl. Izgovarjal se je na
vse načine in odločno tajil vsako sentimentalnost.

Zdravnica pa se ni hotela tako hitro odreči.
Pisala mu je in ga rotila, naj zopet pride in naj je
ne pusti tako osamljene ... A kateri kavalir bi
hotel izpostavljati svojo damo obrekovanjem in
zlobnim jezikom? . . .

Vse bi bilo dobro . . . ampak ona se je mo¬
rala osmešiti še bolj.

Pride nekdaj k dr. Žižkovi . . . govorita in
klepečeta... pa nanese pogovor na vreme in
kurjavo.

„Kaj vi še vedno kurite, ko je že tako toplo?"
— vpraša dr. Žižkova.

Ona pa zavije oči, vzdihne in zastoče in se
nenadoma ne more več premagovati, pa bruhne
v jok:

„Kaj pa imam še na svetu razen tople sobe ?“ —

79

Halo! ... Ta škodoželjni malomestni svet!
Komu je neznana njegova navihanost in zlobnost,
zavita v bombaž in skrita za plotom, da se ti zareži
skozi špranjo in ti skoči na tilnik? . . .

Dr. Njivar se je hitro pomiril. Brezskrbno je
zopet tarokiral in z novo slastjo koketiral ... in
Bratko mi je pravil, da se je začel nekaj ustavljati
pri Sv. Ambrožu in da ga je zasačil, ko je s svojimi
jeguljastimi pogledi oblizal njegovo Miliko od vrha
do tal.

In bogve, če ni prišla gospa zdravnica ravno
radi nje na kegljišče? — Ker ona se ni kar tako
na lepem potolažila. Nesrečnica je imela v začetku
vedno objokane oči, najbrže ne toliko od kesanja
kot od jeze in obžalovanja, da so ji bili tako brez¬
obzirno porušili tisto lepo idilo: A zdaj je kuhala
maščevanje, to si ji bral v očeh in na tistih trmastih
ustih, na katerih je naravnost demonstrativno nosila
posmeh in zaničevanje . . .

»Gospodična Milika Ljubeč!“

Predstavil mi jo je dr. Žižek, ki jo je name¬
noma privedel k meni in naju zmanevriral od ostale
družbe. Bal se je škandala. Vznemirjalo ga je po¬
našanje zdravnice, ki jo je imel vsaj tisti večer za
največjo sovražnico naprednega slovenstva. Družabni
škandal je namreč tudi političen fiasko... seveda...

„Ali ste že bili pri Sv. Ambrožu? Krasen raz¬
gled, vam pravim! Pograbite prvo priliko . . . nikar
ne zamudite!"

80

Učiteljica se je zibala v bokih in si z nervoz¬
nimi sunki ramen popravljala oprsje v bluzi, a bila
je razmišljena in je poslušala samo napol.

Nenadoma se zasuče na peti in se ogleda po
navzočih. Za sekundo se meri z zdravnico . . . vztre¬
peta in zardi ... pa se zopet zdrzne, rdečica se jej
izpremeni v bledost, prsi se jej napno in oči skale,
pa stopi naprej, si iztrga cvetko izza pasu in jo
ponudi drju Njivarju:

„ Obljubljena — prva z moje grede, gospod
doktor!"

Bila je lepa rumena vrtnica, še popek, svež
in dišeč.

Zdravnik zasope, rosa mu stopi na čelo, s pre¬
strašenim pogledom ošvrkne svojo ženo in iztegne
roko . . . Učiteljica pa jo hitro zopet umakne in se
pokloni njegovi gospej:

„Ah, pardon, gospod doktor, pri vas je treba
po instancah, kaj ne?“

Zdravnica zardi od srda, plane z roko in jej
vrže vrtnico nazaj v obraz.

Zdelo se mi je, da si skočita v lase . . . Naglo
se sklonim in poberem cvetko:

»Dovolite, gospodična, dajo  spravim jaz?" —
in jo nesem k ustnim ter jo poljubim.

Zdravnica pa brska po nedriju, izvleče zmeč¬
kano pismo ter je vrže za Miliko, ki se je bila že
obrnila k vratom.

„Le poberi se, nesnaga! V pošteni družbi ne
rabimo vlačug!"

81

Ona se ozre ponosno in jo pogleda zanič¬
ljivo, pa prime tovarišico pod pazduho in odide z
njo . . .

Meni je neizrečeno ugajala. Kar požiral sem
jo z očmi in najrajši bi bil odhitel za njo. A bilo
je še pismo tu. Vsi smo se sklonili za njim, naj¬
hitreje Bratko. Pa dr. Žižek ga je prehitel . . . Bila
je anonimna ovadba, da se dr. Njivar podaja z
Miliko.

Bratko je nenadoma izginil. Vsi smo bili pre¬
pričani, da je pismo izviralo od njega.

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

6

IV.

Precej pozno je že bilo tistega večera, ko sem
šetal mimo šole in zijal v okno jedrske učiteljice.
Slutil sem, da prenočuje Milika pri njej in prevzeli
so me naravnost srednješolski občutki zaljubljenosti.

To je nekaj posebnega.

V okno strmiš in skušaš uganiti, kaj dela tisto
zanimivo bitje, ki te je očaralo s svojo cvetočo
ženskostjo.

Ali spi in sanja o svojem vitezu — kdo je
presrečni, da ga preženeš iz svetišča?

Ali trepeče v strahu pred neprijatelji — kje so
vragovi, da jim polomiš rožiče?

Ali stoji za oknicami in te gleda skozi špranjo?
— Popravi si telovnik, prijatelj, in postavi se sliko¬
vitejše !

Pa si jo hočeš predočiti v mislih in iščeš njene
slike v spominu — elegantne in ponosne — no,
kje je, za Boga? Ali je nisi občudoval pred eno
uro? Ali te ni prešinila s sladkostjo neznanega
upanja in neznane sreče? In zdaj bi se ne spomnil
njenega milega obraza, njenih izrazitih potez?

Kakor gimnazijec si, ki še ni spoznal ljubezni,
pa je večno na preži, da bi ne zamudil trenotka in

83

prilike. Če zagledaš lepo žensko, pa že nastaviš
srce kot lovsko past in čakaš, da se sproži pero in
se vjame divjačina. Samo da petošolec išče ljubezni,
globoke in edine; ti pa loviš užitkov, raznovrstnih
in minljivih . . .

Udaril sem se po čelu: Kaj za vraga budališ
v zaprto okno? Glavo prazno kot čeber, — menda
pričakuješ, da ti jo napolni vonj po jazminu in tista
čudovita dražest, ki obkroža idol tam gori in ki jo
najdeš le pri redkih ženskah, postavljenih na svet
samo za ljubezen in njeno razkošje . . .

Ali si že zaljubljen vanjo, Arnošt, ali še nisi?
— to je zdaj vprašanje. Praznota v glavi ni zmirom
znak ljubezni. Od tistih temnih oknic ne dobiš
odgovora. Majdi dalje, Arnošt! Ne slepomiši brez
potrebe! —

Nenadoma zapazim, da je pri Strausovki še luč.

Ob tej uri je treba vstopiti pri zadnjih vratih.
Krenem torej po dvorišču.

Ko dvignem roko do kljuke, se ta nenadoma
umakne . . . duri se odpro in v temi zagledam
Filipino pred seboj. Klanja se mi poredno in me
vabi z roko:

»Neverjetna čast, gospod kontrolor, da priha¬
jate tudi vi! “

Ali ni malo porogljivosti v tem glasu ?

»Kako krasna noč je, gospodična! Pridite, da
se izprehodiva po cesti!“

»Ali ne slišite, da imam goste? In ob tem
času, gospod kontrolor!?"

6 *

84

Iz sobe je bilo slišati govorjenje in nemir.

»Vedela sem, da pridete. In ravno ta trenotek
me je nekaj dregnilo, pa sem skočila k vratom."

»Vedeli ste?“

»Hm . . .“

»Kako bi mogli?"

S sklonjeno glavo se mi nasmehne poredno
in me zopet povabi:

»Vstopite, gospod kontrolor! Cela davkarija
je tu.“

»Škoda! Rajši bi bil sam z vami, Filipina.
Sladka! *

Primem jo za obraz in jo hočem poljubiti na
usta; ona pa se odmakne skoraj odurno in me
udari po rokah:

»Proč z rokami! Kaj je to?...  Nadlegovanje!"

Hitro stopim naprej in se zamislim za tre¬
notek . . . Odkod ta izpremena? Besede so hude, —
to je naravnost užaljenost. Ljubosumnost? Kaj je
zopet slišala?

V tem sem že stal v zakajeni sobi pred hrupno
družbo, ki me je začudeno pozdravljala. In v tistem
hipu, ko mi je zabliščala acetilenka v obraz, zapazim
rožo v svoji gumbnici. Vrtnico s kegljišča, ki sem jo
bil pobral in v prvem trenotku celo poljubil, potem
pa tako pozabil nanjo, da se je niti tam pod oknom
nisem domislil. Obšla me je slutnja, kje da je
vzrok Filipinine odurnosti.

»Kje ste ga pobrali, gospodična?" — vpije
adjunkt Posegar in me vabi k mizi. Trgovec Oplustil,

85

ki je očividno že pijan, se krohoče s svojim mastnim
obrazom in mežika Mihaelu Iskri:

„Hoho, ali ga vidiš? Je že zopet v tvojem
revirju. Zdaj se pokaži, mrcina!“ — Valja se po
zofi in kobali nogo po stolu pred seboj in se tolče
po njej kot bi bila popolnoma zdrava, četudi jo
pestuje že deset let, odkar se mu je bilo zbiralo
v kolenu. A nenadoma se prekine in zastrmi v mojo
vrtnico, pa se zopet zakrohoče in se skloni k Iskri
ter mu začne bevskati in prskati v uho . . .

Sto hudičev, da jo prinesem ravno Stravsovki
kazat!... In kateri zlomek jim je bil že vse na nos
obesil? To je jasno, da že vse vedo . . .

Naredim se naivnega in pozdravim davkarja, ki
me posadi poleg sebe in mi natoči kupico. Adjunkt
Sormann se mi smehlja premeteno, pogledavajoč hu¬
domušno mojo vrtnico; eksekutor Postruschnigg se
mi klanja s svojo plešo; sluga me gleda pobožno
s povešenimi brki; celo Iskra je prijazen proti meni
in mi stisne roko, česar do takrat še ni bil storil.
Kanalja je vesel, da sem bil našel v Miliki nov objekt
in da mu zdaj morda prepustim Filipino.

Naenkrat vstane kolega Posegar, me pogleda
od strani, veselo napol, napol zaničljivo, udari z
nožem po kozarcu in začne:

„Zdi se mi umestno, da malo slavnostnejše
počastimo ta slučaj, ko smo enkrat vsi udje jedrške
c. kr. davkarije skupno zbrani tudi zunaj urada . . .
in to celo v tako lepi in prijetni družbi gospodične
Filipine!"

86

„Živio lepi spol!" — zaploska navdušeno
Iskra in omizje mu pomaga.

Tudi jaz poskočim s kozarcem in trčim s Fi-
lipino, a samo za hipec vjamem njen pogled. Ona
ga hitro zopet umakne, kot da je ne brigajo bliski
in plameni, s katerimi sem jo bil obsul . . .

„Zbrali smo se, da proslavimo spoštovanega go¬
spoda šefa, ki je danes vložil prošnjo za upokojitev.“
Presenečen pogledam davkarja; on pa mi lju¬
beznivo odmaje z glavo in zamahne z roko proti
govorniku, češ: saj ni vredno besed . . .

„Povod je sicer žalosten; vendar smo lahko
veseli, da ni storil gospod davkar tega koraka že
lani, marveč ga je zadržal do danes, ko je konečno
minila nevarnost, da postane njegov naslednik človek,
na katerega mestu sedite danes vi, gospod kontrolor,
ki ste po iskrenem prepričanju nas vseh tega mesta
tudi mnogo vrednejši . . .“

Obrnil se je k meni in se mi poklonil. Jaz pa
sem zgrabil kupico in pil v zadregi. Rdečica me
je oblila in komaj sem mogel tako globoko povesiti
oči, da mi ni bilo treba zapaziti porogljivih na¬
smeškov krog mize. Adjunkt pa je povzdignil glas:

. človek, ki bi nam gotovo ne bil boljši

kot šef nego nam je bil kot kolega."

Moj prednik je bil računil na davkarsko mesto
pri Sv. Jedrti. Davno je že bil na vrsti za povišanje;
a ker se mu Schabot na noben način ni hotel umak¬
niti, se je moral nazadnje udati pritisku od zgoraj
in prositi za neko drugo mesto . . .

87

Posegar je napijal davkarju in ga slavil kot
uradnika, kolego in človeka, predvsem pa poveli¬
čeval njegovo zvesto in neomahljivo nemško srce.
— Meni je bilo vroče pri duši. Filipina je parkrat
poškilila k meni; zdelo se mi je celo, da me je
pogledala sočutno; a zdaj sem jaz izbegaval njenim
pogledom, si nervozno vihal brke in skušal zamoriti
zavest, da se z vsako minuto, ki jo vzdržim v tej
družbi, vedno globlje pogrezam v izdajstvo in na¬
rodnosten greh . . .

A prišlo je še lepše.

Po napivanju in trkanju z davkarjem Posegar
še vedno ne sede. Iznova udari ob kozarec in na¬
daljuje:

„Dovolite, gospoda, da si drznem ob tej po¬
membni priliki nazdraviti tudi našemu novemu go¬
spodu kolegi ..."

Tišina je nastala, da sem kar slišal mežikanje
in spogledavanje sosedov.

„. . . ki je sicer danes prvič med nami v ožjem
krogu, a nas je zato s svojim prihodom toliko bolj
razveselil. Mi ga nismo vabili na nocojšnji večer...
a ta čudni slučaj, da ga je usoda ravno danes in
ob taki priliki zanesla med nas, je njemu lahko
kažiprst, nam pa — upam — priča, da ne bo hotel
hoditi po stopinjah svojega prednika, temveč da
nam bo vedno zvesto stal ob strani v boju za naše
cilje in naša stremljenja. In v tem imenu dvigam
svojo čašo ter mu napijam, v upanju, da se bo
vedno bolj domačega počutil med nami, dokler

88

ne bo nekdaj spoznal, da je naš, popolnoma naš
z dušo in s telesom."

„Heil! Heil!" — se zadere Sormann s svojim
mlečnim obrazom in vsi drugi zatulijo z njim.
Iskra pa naravnost poskakuje od veselja ter intonira
s pijanim Oplustilom:

„Hoch soli er leben .. .“

Osramočen do neznosnosti, sem naglo zvrnil
par kupic vina vase, trkal zmedeno in s tresočo se
roko, obraz pa mi je moral biti strašno bedast v
tisti hipni strahopetnosti, ker spominjam se natanko,
da se je Filipina obrnila zaničljivo od mene . . .

Iz zadrege me je rešil davkar, ki se je ljubez¬
nivo nagnil k meni:

„Nič ne mislite, da smo vas bili prezrli. Saj
ni bilo nič dogovorjenega. Šele po uradu se je
spomnil Milan in nas zbobnal skupaj. Ko bi ne
bili vedeli, da ste v prijetnejši družbi, bi gotovo
poiskali tudi vas."

„V prijetnejši družbi!" — je ponovil Iskra s
krohotom, pa hitro zopet umolknil in se zadovoljno
hihikal v peščice . . .

Pijani Oplustil je bil že v razpoloženju, da bi
venomer prepeval. Nemarno zavaljen na zofo je
začel nešteto arij brez besed, ne da bi se mogel
skobacati preko prvih taktov. Zatilnik je takal po
zidu, divje obračal oči, jezik pa mu je bil otekel
in valil ga je le s težavo po ustih. Povrsti so mu
uhajale češke melodije, od katerih je vsako z neko
tiho nevoljo hitro spet presekal. Nazadnje je le vjel:

89

»Roslein, Roslein auf der Heide . . .“

In tu je hipoma planilo celo omizje s kriče¬
čimi in neubranimi glasovi:

»Rosslein, Rosslein auf der Heide . .

Ti ljudje ne znajo peti. Narodna pesem edina
sodi s svojo preprostostjo v veselo družbo z raz¬
posajenim petjem, v družbo, ki ji prav nič ni do
kake posebne umetnosti. In kje naj vzamejo raz-
narodeli ljudje narodno pesem? Niti enega prist¬
nega Nemca ne poznam v teh krajih, razen dveh
učiteljev na šulvereinski šoli. Vse je ponemčeno ali
ponemčurjeno. Pravi nemškutarji so itak zrasli v
slovenski družbi, s slovensko narodno pesmijo.
Tista peščica rodbin, ki so ponemčene že več ge¬
neracij, si pa tudi ni mogla priboriti svoje  pesmi,
temveč se je morala zadovoljiti — živeča sredi slo¬
venske množice — s šolskimi pesemcami; ker je
pač preveč oddaljena od nemškega ozemlja in pre¬
malo zvezana z nemško ljudsko dušo, da bi se
mogla navzeti nemških narodnih pesmi. Narobe:
po trgatvah, primicijah, gostijah in po kmetiškem
delavstvu je bila vedno tako tesno zvezana z našim
narodom, da se tudi njegovim narodnim pesmim
ni mogla popolnoma odtujiti. Ker pa je sovraštvo
teh odpadnikov do vsega slovenskega tako poglob¬
ljeno in tako razraščeno, da jih stresa krč že ob
samem zvoku slovenske besede, zato sovražijo tudi
našo pesem in jo zataje, če jo poznajo. Le ob
tistih redkih prilikah, ko pridejo v dotiko s pre¬
prostim in nezavednim našim ljudstvom, še ne-

90

zapeljanim po »narodnih hujskačih in panslavistih",
in pa v razpoloženju sladkega vinskega ginjenja jih
zapelje milina naše pesmi, da se pogreznejo v njeno
žalost in njen smeh, obup in vrisk . . .

Ko je tako izpremenilo razigrano omizje Goe¬
thejevo rožico v konjička in zmrcvarilo prelepo me¬
lodijo še hujše nego besedilo, me pogleda Posegar
poredno od strani ter improvizira:

»Roslein, Roslein in dem Knopfloch . .

Jaz pa ga naglo prekinem, poprosim z očmi
Filipino ter udarim čvrsto in veselo:

»Regiment po cesti gre,
huj-ju,

pa moj fantič zraven je,
huj-ju;

pa moj fantič se izmed vseh pozna,
ker on zelen, zelen pušeljc ima.

Huj-ju!«

Filipina je takoj priskočila s svojim blago¬
glasnim altom, za njo Iskra in davkar; in ko že ni
bilo drugače več mogoče, se je moral konečno tudi
Posegar udati, nakar je donela pesem vriskajoče v
zakajenem prostoru. Glasila se je ubrano in lepo,
saj je bila vsem mnogo bolj domača nego njih
nemške prisiljenke. Za prvo je prišla druga in tretja
in tako dalje, dokler se nismo popolnoma pogreznili
v našo narodno in se nazadnje celo kosali, kdo jih
več pozna . . .

V tistem občutju osramočenja po Posegarjevi
napitnici je bilo še čudno, da sem se bil drznil

91

udariti slovensko pesem v družbi, v kateri se ves
večer ni slišala slovenska beseda. Morda se mi je
zdel ta način najprimernejši, da malo očedim svojo
omadeževano slovensko zavest. In resnično je bila
Filipina takoj ljubeznivejša proti meni. Opozorila
me je na marsikatero pozabljeno pesemco, na ka¬
tero bi se gotovo ne bil spomnil. In neprenehoma
se je obračala proti meni in prosila:

„Ah, dajte še tisto, gospod kontrolor..."

Roki je sklenila pod kolenom in me gledala
sentimentalno:

„ Krasno pojete, gospod kontrolor!“

„Po polnoči, gospodična. Podnevi je moj bari¬
ton ubit in raskav kot glas počenega lonca."

A neizmerno mi je laskalo priznanje in pel
sem še toliko navdušenejše in neumornejše. Zlasti
pa me je zabaval kisli obraz Mihaela Iskre, ki mu
je nenadna izpremena Filipine prav nemilo zmešala
občutke. Požvižgaval je v peščice in me pogledaval
zaničljivo:

„Na kegljišču ste pa imeli drugačen koncert
danes! Hi . . .“

Mislil je, da me spravi v zadrego. Jaz se pa
napravim, kot da me niti malo ne vznemirja tista
stvar in se čudim:

„Kako je mogoče, da to že vsi vedo po trgu?"

Milan Posegar je bil pijan in se je le še napol
udeleževal zabave. Tu se pa nenadoma zakrohoče
in udari z roko po mizi:

*92

„Kaj bi se ne zvedelo v tem gnezdu? Sicer
se grdo gledamo med seboj; a če imamo koga
obrekovati, ga obrekujemo brez usmiljenja tudi pred
nasprotnikom. V obeh taborih . . . Čez četrt ure smo
vse že vedeli ... do pičice . . . Tisto vašo rožico
smo natanko poznali, še predno ste tu vstopili.
Ha!“

Zamahnil je z roko, zaničljivo in resignirano;
spomnil se je časov, ko so tudi njega samega oprav¬
ljali in se bridko namrdnil. Gospa Melanija in on...
Skoraj se mi je malo zasmilil elegantni in domišljavi
gizdavec, ki je morda zopet na tihem preklinjal iz-
jalovljenje svojih častihlepnih sanj . . .

Veselo se nasmejem in poduham svojo vrt¬
nico, pa pogledam Filipino nedolžno:

»Corpus debeti tako imenitnega škandala! To
moram shraniti v svojem muzeju kurijozitet."

Filipina povesi oči. Nervozno puka nitke iz
namiznega prta in okrog ustnic jej igrajo mišice ...

Vem, da bi jo rada imela. Prosila bi zanjo,
če bi ne bila tako zelo ljubosumna, da se celo
prositi sramuje.

Pa nič . . . le bodi ljubosumna! To se čisto
dobro vjema z mojimi računi . . .

Iskra se muza porogljivo. Novo upanje mu
sije iz oči.

Oplustil pa se nenadoma predrami na zofi iz
kratkega spanja, ki ga je bilo premagalo v pijanosti,
vstane s težavo in zapoje veličastno:

„Kde domov muj . . .“

In tudi jaz vstanem s kozarcem v roki, pojem
navdušeno in gledam Oplustilu v omamljene oči.
Bridka je ironija usode in vina, ki vzdrami v otrpli
češki duši hrepenenje po zatajevani in izdani do¬
movini. — Filipina sedi tiho s povešenimi očmi;
Iskra zija debelo in neumno; Sormann smrči, z :
glavo na mizi; eksekutor in sluga se spogledujeta
v zadregi; davkar se nervozno premika po stolu in
nestrpno čaka konca; Posegar pa se tolče s svojo
frankfurtarsko verižico po dlani in pogleduje za^
ničljivo zdaj mene, zdaj Oplustila . . .

Nenadoma preneha Oplustil in se prestrašen
^ zagleda v Schabota ... A že se osokoli zopet, udari
po mizi in zakroži:

„Lieb’ Vaterland, magst ruhig sein ..."

Vsi planejo pokonci in pojo; celo Sormann se
vzdrami in pomaga. Jaz pa sedem zopet in se za¬
gledam v Filipino, ki je tudi obsedela in še vedno,
zrla zamišljeno pod mizo.

A Posegar se skloni proti meni in me sune
pod rebra:

»Pomagaj peti! Mi smo tudi prej . . .“

In res sem moral vstati in pomagati; a delal
sem se, kot da je vse skupaj samo krokarska šala
brez pomena in obveznosti. Nato pa je izbruhnilo,
še hujše pijančevanje. Posegar me je že itak tikal,
moral sem torej piti bratovščino z njim. Ravnotako.
sem se pobratil z davkarjem in Sormannom; Oplustil
je bil k sreči preveč pijan; Iskra pa bi se nikdar ne bil
podal z mano in jaz sem mu bil prav hvaležen za to...

■94

Ko smo odhajali, se mi je še toliko zbistrilo
v glavi, da sem za trenotek zaostal pri Filipini, jo
objel krog pasu in iskal njenih ust:

„Filipina! Ali ste hudi name?“

Ona pa je obrnila glavo v stran in se branila
z roko; vendar se mi zdi, da se je z oprsjem pri¬
tisnila k meni. Nekaj je hotela ziniti, z naglim po¬
gledom je ošinila mojo vrtnico, pa se odmaknila
od mene in mi pustila samo roke:

„Zakaj bi bila huda? Ali imam kako pravico
do tega?“

„Tudi vzroka nimate, Filipina!“

A že je pridrsal Iskra nazaj po veži:

„Meni se zdi, da sem tudi nekaj pozabil."

Filipina mi hitro stisne roko in me pogleda
svetlo:

„Lahko noč! — Pojdite že, saj vidite!" —
Nalahko me porine skozi vrata in ugasne luč za
mano. —

S težko glavo sem se vzbudil drugo jutro.
Oči so me zabolele, ko sem jih odprl, in v prsih
me je stisnilo: O, ta sramota včeraj! V duhu sem
zagledal pred seboj davkarja s tistim mastnim, gladko
obritim obrazom. Roke si mane in mežika zado¬
voljno, pa si pogladi in obliže svoje sive, v spodnji
polovici rumene brke:

»Tega že imamo. Hop!" — In ploskne z ro¬
kama, režeč se s črnimi zobmi.

95

Čez njegova pleča pa škili vame iz očesnih
kotičkov zaničljiv posmeh Posegarjev:

„Zdaj smo izčistili zrak v uradu." —

S pestmi si pomanem ščemeče oči in se zlek¬
nem in pretegnem bolestno . . .

Morda me ne bi toliko peklo dejstvo samo ob
sebi, kakor ta posmeh . . .

Sramotna je strahopetnost, s katero rajši pre¬
našaš, da te imajo za svojega, nego da bi hotel
odločno izjaviti, kaj da si in kaj da nisi. Narodna
zavest pač strašno globoko korenini v slovenskem
uradniku! — Uboga zavest! — Pa če si sam go¬
spod davčni kontrolor, pred biričem se sramuješ
pokazati, da si Slovenec in nasprotnik nemškutar-
stva. Oni so ponosni na svoje prepričanje in si do-
mišljujejo, da bi moral biti vsakdo hvaležen, če ga
sprejmejo medse. In ti spoštuješ ta ponos in to
domišljavost, pa rajši zatajiš svojo zavednost in se
narediš brezbrižnega, kot da ti nič ni za narod
in za jezik in za suženjstvo obeh . . . Lepa za¬
vednost!

Gospodinja je prišla in se vstopila pred po¬
steljo. Roki v bok, pismo skrito v levici, čemernost
na licih in sovražnost v očeh. Prestrašim se in jo
primem za predpasnik:

„Kaj sem pa vam storil žalega?"

Gleda me preteče in preiskujoče, pa se končno
vseeno nasmehne, kratko in prisiljeno:

„Kje ste bili včeraj?"

„ Zakaj?"

96

„Saj sem že slišala ... Da vas ni sram —
začenjati s tako staro škatljo! ?“

Torej tudi ljubosumnost!

Prvi trenotek sem bil pomislil na Miliko; ampak
„stara škatlja" se more nanašati samo na Filipine^

„Kaj pa že zopet govore?"

„Ali niste ostali pri njej?"

„Saj smo vendar odhajali vsi skupaj!"

„A vi ste se vrnili, grešnik stari!"

Vzdignem se in spustim noge iz postelje-.,

„Nič se nisem vrnil. To ni res!"

Pa se malo zamislim in zagledam v tla . .

A Berta se zasmeje in me udari po plečih:

„0, razuzdanca grdega! Zdaj mu je žal, da
se ni vrnil ... Ali vam ni prišlo na misel, da se je:
treba vrniti? Vsi so prepričani, da ste se bili vrnili.*•

„Kakšno pismo imate tu?"

Pomoli mi je z nasmehom in sede radovedna
poleg mene . . .

Sredi prve strani je stalo veliko vprašanje^
Drugače — niti besedice, niti podpisa.

Ona se zasmeje:

„Ta vaša Fanika je duhovita! Ali ji niste ni¬
česar odgovorili?"

„Pa ji tudi ne bom."

Srdito zmečkam pismo in je vržem v kot.,
Sežem po obleki in se hočem napraviti; pa se v
hipu premislim in se obrnem proti gospodinji —
z dvignjenimi pestmi in grozečimi očmi:

„Proklete babe! Da bi vas vse skupaj . .

97

Ona zbeži smejoč se in mi še zavpije pri
napol odprtih vratih:

„Pa pri Miliki več sreče!"

„Da bi jo vrag ..."

Čevelj zleti v vrata. Zunaj se oddalji glasen,
malo razžaljen smeh. —

Na binkoštno nedeljo sem pa vseeno mahnil
z Bratkom proti Sv. Ambrožu. Hitro po obedu sva
se odpravila, čeprav se je Bratko v začetku malo
kujal.

„Ni mi do hoje. Malo predaleč je."

„Dobro, grem pa sam."

Stopim dva koraka, pa se obrnem in se mu
nasmejem premeteno:

„Tam se potem itak vidiva!"

Zdaj se je zganil, ko je spoznal, da sem ga bil
izpregledal. A ostal je čemeren in nezaupen, hodil
počasi in ves čas premišljeval, kako bi me zvodil...

Sredi pota do Marije Pomočnice v Gradišču
— občina je raztresena po holmih zadaj — stoji
samotna krčma, ki me dotlej še ni bila zamikala,
ker ni bilo nobenega življenja krog nje. Bratko se
ustavi:

„Tu imajo dobro kapljico."

Pogledam malomarno in zamahnem z roko:

„Nisem žejen."

Pa čez par korakov se Bratko zopet ustavi:

„Saj mora biti že doma! Ali še nisi videl Ti-
like? Lepa deklina!"

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

7

98

Obrnem se napol in res zapazim mladenko,
ki je gledala za nama in zdaj hitro zopet smuknila
za vrata. Kretnja je bila tako srčkana, obrazek zal
in cvetoč, lasje pa so bili naravnost zabliščali v
zlatu in bakru . . .

„Pa se oglasiva za hip! “

Malo zasopla je stala sredi sobe, s prestra¬
šenim smehljajem krog napol odprtih ust in dvigala
v zadregi komolce, ne vedoč, kam bi skrila roke.
Stisnem ji bele prstiče ter se ji predstavim. Ona
pa zlekne hrbet v dekliški sramežljivosti in klekne
poredno:

„Me veseli!“ — pa se zasmeje zvonko in skrije
usta za levico.

Njene oblike so polne in prožne, rdečica na
licih malo modrikasta in morda ne posebno zdrava,
a sočna in zapeljiva kakor zrela breskev.

Na klopi ob veliki kmetiški lončeni peči sedi
starec v škornjih, naslonjen na palico, obritega, na¬
gubanega obraza in brezzobih ust. Glava se mu
trese, a oči so mu žive in bistre.

Bratko me predstavi.

„ Gospod Šalamun — bivši načelnik okrajnega
odbora."

„Zdaj pa v pokoju, v pokoju" — meljejo če¬
ljusti skoraj nerazumljivo. Ogleda me pozorno in
me podrži za roko: „Slovenec? Slovenec? — Naš
človek? — Ah, gospodje uradniki so bolj — libe¬
ralni, liberalni!"

99

Z roko nama pokaže za mizo in migne hčerki,
da nama postreže. Od časa do časa me pogleda
radovedno; rad bi mi še povedal katero, da se po¬
hvali s svojo slavno preteklostjo; ker zdaj je samo
še cerkveni ključar. V ostalem pa sovraži slovenske
naprednjake skoraj ravno tako odkrito kot nem¬
škutarje . . .

Tilika je dražestno dekle. Njen pogled je tako
udan in božajoč, njene ustnice tako tople, da komaj
brzdam roko, ki mi koprneče sili vanjo.

„Jaz bi plesal z vami, gospodična. Nimate nič
godbe?“

Ona se prestraši in dene prst na usta, pa po¬
kaže z očmi proti očetu, da naj bi govoril tišje o
takih stvareh. Potem me spremi v sosednjo sobo;
tam je gramofon na mizi.

Prepričam se, da naju stari ne more videti
izza peči; pa jo poprosim za valček. Ona se malo
brani in se nasmiha sramežljivo, a vseeno poišče
ploščo in navre pero.

Bratko je bil ostal v prednji sobi in je čital
časnik.

S Tiliko se zavrtiva... a tam v kotu jo ustavim,
pritisnem k sebi in poljubim na ustnice. In ona sklene
roki za mojim tilnikom; blažena od sreče mi pre- )
pusti svoja usta in svoj obraz . . .

„Taka lepa rožica! ... In jaz nisem vedel
zanjo ..."

„Jaz pa sem vas videla v nedeljo. Ko sem
šla od maše, ste prišli mimo. Ustavila sem se in

7 *

100

gledala za vami . . . Oh, kako me je bilo sram, ko
sem se zavedla!“

„Vi gledate za moškimi?"

„Še nikdar se mi ni pripetilo kaj takega."

„Ti sladka dušica!"

Objamem jo tesneje in poljubim topleje; ona
pa si oprosti obraz in vpraša naivno:

„Vam je Arnošt ime, kaj ne?"

„Grdo ime, kaj?"

„Lepo je! — Arnošt!"

In tako pobožno dihne to zoperno ime, da bi
skoprnel od sladkosti... Potem pa pristavi sanjavo:

„Meni je, kot da vas poznam že strašno,
strašno dolgo!"

Tesno mi je postalo pred to ljubko nedolž¬
nostjo. Rdečica me je oblila; vrgel bi se z obrazom
na tla in si s pestmi rval lase, rjoveč od boli in
sramu nad svojim ostudnim življenjem . . .

Gramofon je bil že davno utihnil. Bratko je
zakašljal za vrati . . . stari je tolkel s palico po
klopi in momljal hripavo:

„Tilika! Tilika! “

Prestrašena poskoči in si popravi lase, za¬
sopla vsa in razžarjena, pa steče k očetu . . .

Bratko je bil gotovo že dvakrat prebral časnik
od prve do zadnje besede; a pripravljen je bil, pre¬
brati ga še večkrat, tako mu je ugajala zamuda.
Zadovoljno se je muzal in hvalil vino, pokušal po
kapljicah in cmokal z jezikom. Velikodušno je prezrl
moje početje s Tiliko, da bi me vsaj ne zmotil in

101

mi ne zagrenil veselja. A meni je bilo neprijetno.
V prsih me je tiščalo in sram me je bilo pred to
čisto deviško dušo . . .

Tilika! Da sem te bil srečal pred desetimi
leti! . . . Kaj bi zdaj s teboj! . . .

Pokličem jo in plačam.

»Odpraviti se morava."

Ona pa namrdne usteča nejevoljno in me po¬
gleda očitajoče:

»Ali ste nas že siti?"

»K Sv. Ambrožu sva namenjena. Daleč je."

Bratko zagodrnja:

»Jaz bi še ostal."

A Tilika ga niti ne sliši ne. Razumela je, da
imava pot; in še na misel ji ne pride, da bi ne
bila nujna. Kot bi bila kaj pozabila, skoči nazaj v
posebno sobo in me zmežika za seboj. V roki drži
— ne vem, odkod nenadoma — rdeč nageljček in
mi ga zatakne v gumbnico.

»Ali se oglasite nazaj grede?" — šepeče važno.

»Če boste še pokonci!?"

»Ah, bogve, kako pozno se vrnete!"

»Pa pridite k oknu, če bo že zaprto! Bova
malo vasovala."

»Aha!" — se zasmeje poredno in me udari
rahlo po ustih.

Škornji zunaj zadrsajo . . . Tilika naglo odskoči
in se vrne k Bratku:

»Ali bi tudi vam enega?" — Podari mu cvetko,
ozirajoč se plašno po očetu.

102

„Meni samo belega?" — pogleda Bratko ljubo¬
sumno.

Stari Šalamun pa je bil vstal od peči in gledal
mrko na nas.

„Kako si pa spet razposajena danes?"

Prime jo za roko in jo obdrži pri sebi. —
„Srečno, gospodje! Srečno, srečno!"—Sitno se po¬
slovi od naju, strmeč na moj nagelj jezno in sovražno.

Tiliki se pa še vseeno posreči, da pošlje za
njegovim hrbtom poljubček za mano . . .

Srečno dekle, — šepečem sam pri sebi, sto¬
pajoč po cesti za Bratkom, — celo v srcu zakrknje¬
nega neženje si vzbudila spoznanje in kes!

»Nesrečno dekle!" — pravi Bratko. „Naj se
zdaj zaljubi vate!" — Z glavo maje, sesajoč si
zgornjo ustnico, in pomiluje na tihem ubožico, ki
bi zapadla takemu brezvestnežu. »Stari jo drži zmirom
tako za roko. In vsakogar postavi na cesto, če se
mu zdi nevaren za njeno nedolžnost. Saj si videl,
kako te je ogledal od vrha do tal! Haha ... z libe¬
ralci se on nič ne meni!"

Škodoželjno me opazuje izza nanosnika; vendar
se mu vidi, da bi mu bilo zelo ljubo, ko bi se jaz
lotil Tilike in pustil zato njegovo Miliko pri miru.

»Sicer pa bo dekle petično. Starec ima pod
palcem!“

»Ali je njen pravi oče?"

»Preko petdesetih je že bil, ko se je poročil
z njeno materjo. Mlado, siromašno dekle, ki mu je

103

že drugo leto umrlo. In otroci iz prvega zakona so
mu tudi vsi pomrli. Zato zdaj varuje Tiliko kot
punčico v očesu. — Zadnjih par mesecev je bila v
mestu. Učila se je kuhanja v škofiji."

Poslušal sem ga le napol, zatopljen v svoje
nevesele misli. Potrtost je ležala na meni in vest
se mi je oglašala, ki me že ni nadlegovala ne vem
kako dolgo . . . Nobena stvar na svetu te tako ne
zadene kot čistost in nedolžnost, ki te sreča nepri¬
pravljenega in vidi brezgrešnost celo v tebi, ki si
se vedno rogal in smejal naivni preprostosti. Takrat
izprevidiš, da bi bil tudi ti dober in blag, ko bi bila
povsod tako ob sebi umevna dobrota in blagost...

„Ne dirjaj tako neznansko! Nikamor nama ne
uide Sv. Ambrož."

Pogleda me preteče in pogled mu obvisi na
mojem rdečem nageljčku. Ideja mu zaiskri v očeh
— Tiliko izigra proti meni in me osmeši z zaljub¬
ljenim otrokom pred Miliko ... Brezskrbnejši mu po¬
stane obraz in živahnejše stopi za mano. Pa se zasmeje:

„Skoda, da ni bilo tete Verone doma! Ona je
njena prava varuhinja. Izkušena tercijalka, Šalamu¬
nova sestra. Ona bi te ne pustila samega s Tiliko ...
A zanimivo je: Šalamun je Slovenec, njegova sestra
pa ob vsem pobožnjaštvu navdušena nemškutarica.
Jaz sem ju že poslušal, ko šta se prepirala. Stari
jo kar s palico nažene. Ona se pa brani z bergljo.
Verona je namreč šepava."

Na vsak način je hotel netiti moje zanimanje.
Grozno ga je pekla bojazen, da bi mu mogel biti

104

nevaren pri Miliki. In zato bi me rad obesil kam
drugam . . .

Jaz pa stresem z glavo, kot bi otresel breme
z ramen:

„Ne! Svetnice niso zame. — Nikdar več ne
grem tod mimo."

Obrnem se in zamahnem s palico proti krčmi
in se poslovim od Tilike natihem:

„Z bogom, dušica! Boljše bo zate tako!“

Za trenotek postojim ... pa zažvižgam veselo
in pospešim korak . . .

Bratko prebledi in se vgrizne v ustnico. Hi¬
poma začuti potrebo, zbrisati naočnike. In ob tem
delu se mora vselej ustaviti za par minut.

Jaz pa se ne brigam zanj in hitim dalje proti
bregu, s katerega se blešče prijazno in vabljivo
zvoniki Marije Pomočnice . . .

v.

Na bregu se ustavim in počakam Bratka, ki
počasi sopiha za mano.

Dan je krasen. Solnce ga je samo veselo in
zrak je kakor omamljen od njega. Drevje se smeje
v svežem zelenju in travniki vriskajo v polnem
cvetju. Na oddaljenih vrhovih leži zgoščen vzduh
kot pajčolan. Bele hišice pozdravljajo iz njega in
beli zvoniki. Visoki topoli kipijo v nebo, tu paroma,
tam v celih vrstah. Vitki in tenki kot ciprese —
ljudstvo jim pravi palme — dajejo pokrajini po¬
seben čar. Kakor hrepenenja so, stotera in tisočera.
Hrepenenja teh nizkih, skoraj potuhnjenih holmov
v višave navzgor.

Tam daleč na zapadu se dvigata Pohorje in
Kozjak, temna in gozdnata; med njima se blešče
sneženi vrhovi koroških planin; proti severu se iz¬
gublja Golovec in srednještajersko hribovje, proti
jugu pa vstaja Rogaška Gora in hrvaški hribi. A
vse je preoddaljeno in premalo impozantno, da bi
vzbujalo zavist in hrepenenje . . .

Ti kraji tu pa se drže pri tleh, ponosni na
svojo rodovitnost in na poezijo svojih vinskih
goric.

106

Nam se ni treba ozirati po svetu — se koša¬
tijo bahato —, vsega imamo v izobilju in ni nam
treba medleti za tujino. Naših ljudi ne puščamo v
Ameriko s trebuhom za kruhom, ki ga je po teh
poljih kot kamenja drugod. Posamezna palma —
vzdih v nebo — to je vsa naša sanjavost. . .

In kakor so idilični ti logi in gaji, te snažne
ravnice in počesani lesovi — preveč se jim pozna
trud in volja trde kmetiške roke, nego da bi zava¬
jali v brezdelje. In če se ozrem naokoli: — za
sanjavo pohajkovanje tu res ni prostora. Za vsakim
ovinkom kajža, za vsakim gozdičem kmetija in po
vrhovih viničarija za viničarijo. Tu je ni samote za
kratko pesemco in vsaka izgubljena urica je temu
ljudstvu potrata in greh.

Tudi tu se ščeperita potrata in greh, a v srcih
vzbujata obžalovanje in sram. Rodili so ti kraji
učenjake in imenitnike: pa so že rodili tudi —
pesnika? — Jaz ga ije poznam. —

Na desno vrhu brega kraljuje veličastno mo¬
gočna cerkev Marije Pomočnice. Monumentalno stop-
njišče vodi do vhoda. Pod zidom pa se vije krog
samostana prijazen drevored košatih kostanjev. In
tam za kostanji je Kosarjeva krčma.

Bratko že stoji tik mene. Preudarno slini ciga¬
reto in pogleduje po cesti proti Sv. Ambrožu, ki se
ga vidi tam daleč na najvišjem holmu. On bi si
ga želel še dalje, še mnogo dalje ... a sebe
tam ...

107

„Le naprej torej!" ■— zine malomarno v svoji
naivni lokavosti in se ozre mimo mene proti cerkvenim
stopnjicam. Med kostanje gleda, če bi ne zapazil Ci-
like na pragu.

Jaz pa se resnično obotavljam. Moj Bog . . .
v to daljavo! Poldrugo uro še! — In tudi Cilika
ni, da bi jo zametal . . .

Hudomušno pogledam tovariša in mu hočem
napraviti veselje:

„Pa se oglejva malo pri Kosarjevih!"

On pa počene in se zagleda napeto med
drevje v sadovnjaku, ki se razpenja po bregu na¬
vzdol. Tam gre bližnjica k Sv. Ambrožu.

Po dolini spodaj prihajata dva gospoda: De¬
belejši pod razpetim sivim dežnikom, ki ga naslanja
tako daleč vznak čez ramo, da je samo njegov
klobuk v senci in mu solnčni žarki bliskajo v na¬
očnikih; vitkejši, živahnih, gibčnih kretenj, je vsak
trenotek korak za drugom ali dva pred njim. Izpod
drevja, že skoraj čisto blizu, pa se pojavita nena¬
doma mladi dami s svetlimi solnčniki in blestečim
nakitom. Manjša in drobnejša je v živordečem krilu
z žoltimi in črnimi obrobki, večja pa v toplo ru¬
menem s črnobaržunastimi našivi. V svežem ze¬
lenju okolice te žarke barve kar pojo v mamečem
akordu . . .

Bratko vstane zopet, ustnice se mu skrive
uporno, pa mi pogleda trmoglavo v oči:

„Kaj bi se premišljal!? Hajdi zdaj kAmbrožuK

108

Jaz se mu zasmejem zvonko in ga udarim
po rami:

„Ti si mi ptiček! Ali se res bojiš, da ti v so¬
lati pozobljem Miliko? Jaz sploh nisem imel na¬
mena, hoditi k Ambrožu. To je bil le izgovor. Tu
bi krenil h Kosarjevim, pa bi se lepo zamudil pri
Ciliki."

Pogleda me neverno, sesajoč si ustnico in
ugibajoč z očmi, če sem bil spoznal bližajoči se
dami.

Seveda sem ju bil spoznal. Že na prvi pogled
sem spoznal Ciliko in takoj nato tudi Miliko. A
napravim se neumnega:

„Pa pojdi torej sam k Ambrožu! Jaz ti ne
zavidam Milike, če te ima res kaj rada.“

On se pa obrne jezno in zmigne z rameni:

„Ali ne vidiš, da sta obe tukaj ? In tam spodaj:
Lukovjak, šolski vodja od Ambroža, in Sever, tu¬
kajšnji nadučitelj. Z Miliko me pa pusti pri miru!
Jaz sem se naveličal tega, saj je že presmešno. Ona
koprni samo za tistimi, ki je ne marajo. Bog ti jo
žegnaj! “

„Saj ne veš, če je jaz ne maram! Pa glej ti
prefriganca, kako jo je uganil! ,Ona koprni samo
za tistimi, ki je ne marajo. 1  To je pač že stara
stvar, da se ženski ne smeš vsiljevati. Zdaj hočeš
torej druge strune napeti ?“

Pogledam ga pozorno in ga primem pod
pazduho:

109

»Vidiš! To bi bila taktika! Haj, prijatelj! Ne
brigaj se zanjo in dvori Ciliki! To boš ti videl!
To boš ti videl!“

„Eh! — Učitelj je uboga para."

„No, davčni kontrolor tudi še ni tako visoka
živina!" — Vendar dvignem glavo domišljavo in
vzbočim prsi ponosno. „Ampak — tako poskusi,
tako poskusi!“

„Še koleginja zaničuje človeka."

„Preponižni ste. Človek mora imeti vseeno
neko dozo nesramnosti. V krvi jo mora imeti. Mežnar
vam še kolovrati po žilah; to je, to je!"

„Ah!“ — zamahne z roko in se ozre jokavo
v stran.

„ln takih nizkih intrig se poslužuješ: ano¬
nimno pismo in tako dalje! Kaj je bilo treba tistega
z zdravnico!?"

Pa počakam malo v radovednosti, če bo tajil...
No, nič odgovora. Samo še malo nesrečnejše mu
vztrepetava lice in zgornja ustnica mu še malo
globlje zleze med zobe . . .

Izpustim ga in pozdravim gospodični; najprej
Miliko, svečano in dostojanstveno, potem Ciliko,
prisrčno in zadivljeno.

Milika je prišla s svojim nadučiteljem na po-
sete, Sever in Cilika pa sta jima bila šla naproti.
Oba gospoda sta še zadaj. Milika se ozira za njima
in ne izpusti prijateljice izpod pazduhe. Ni mi bilo
ušlo, da jo je neprijetno dimila moja ljubeznivost
s Ciliko.

110

„Ali počakamo?" — vpraša hladno in me po¬
gleda zviškoma.

Jaz se naklonim in dvignem rameni . . . Ona
pa se zopet obrne, a samo z glavo, da se jej ži¬
vahno zarišejo močne mišice na lepem vratu. Njena
usta so vedno malo zategnjena na desno in to jej
daje neko zaničljivo potezo. A kakor hitro ta po¬
teza izgine, pa postane izraz prazen in skoraj
omejen . . * Ali so ljudje s takimi obrazi tudi v
resnici prazni in omejeni in postanejo šele intere¬
santni po tistih črtah zaničljivosti in zlobe? . . .

„Ah — pojdimo naprej! Saj že prideta za
nami."

Tudi Bratku poda roko po kratkem premago¬
vanju, a z obrazom sitno obrnjenim v drugo stran.
On pa se pokloni mrzlo, sklene roki na hrbtu in
stopa tiho ob strani, kakor človek, ki je sam sebi
dovolj in se ne briga za druge.

Cilika mi hudomušno pomežikne na obadva,
a ko zapazi, da bi ju rad zafrknil, plane hitro s
prstom na usta in mi odmigava proseče. Pa se
oklene moje roke in vzdihne sanjavo:

»Krasen dan, gospod kontrolor!"

Jaz seveda ne morem tajiti; objamem jo z
enim samim občudujočim pogledom in vzkliknem
navdušen:

„Z vami se ne more kosati, gospodična!"

Milikina usta se zopet zategnejo na desno.
Ustavi se sunkoma in se obrne nazaj:

„To sta dva počasneža!"

111

A onadva sta že za nami.

„Celo v teh ozkih krilih smo ženske hitrejše!“
— jima zakliče naproti.

„Je torej vseeno pametno, da še niste šle za
novo modo hlačnih kril!“ — odvrne Sever. „Kako
bi nam šele uhajale v tistih?!"

Milika pa se namrdne jezno in nas potegne
naprej.

Lukovjak je star človek, zrel za pokoj, za¬
nemarjen v obleki in v glavo. Sivi lasje so mu
zmršeni in neostriženi, brada divja in sršava, oči
pa tako slabe, da mu jih je komaj videti skozi
močna stekla, s katerimi so oborožene.

„No, no, gospod kontrolor ste vi? Lepo, lepo!
Pa verjamete vi na špiritizem? Nekaj namreč je nad
nami...  ali za nami, ali pred nami, ali kako bi
že rekel ..."

„Pod nami!" — se zasmeje Sever, plavolas,
skoraj eleganten gospod štiridesetih let; živo na¬
sprotje starega kolege.

Ta pa ga pogleda strogo:

„Meni ni do šale."

A Sever se ne da ugnati:

„Pod nami je namreč sigurno nekaj," — se
smeje razposajeno.

„Ali zvezde niso sigurne, ki so nad nami? In
solnce in luna? Pa še kaj drugega? .. . Čitajte Flam-
mariona!"

Pa zamahne s palico, vtakne palec za telovnik
in zarenči:

112

„Mladine je sam cinizem, ba!“

Tudi mene pogleda ljuto izpod naočnikov in
stopi užaljen dalje. Prvi vtis mu je bil pokvarjen
in znana je resnica, da zameriš človeku, če si se
bil vpeljal pri njem z malenkostno blamažo. Niti
Severu ni toliko zaračunil porednosti kot meni —
novincu — golo navzočnost pri omalovažanju nje¬
gove duhovitosti . . .

Na Kosarjevi verandi že sede izletniki od
Sv. Jedrti: notar Kurbus s svojo mlado in zalo ženko
Lorico in triletno dolgolaso hčerko ter dr. Njivar.
Zadnji plane postrežljivo in nas povabi k mizi. Brez
običajnega frivolnega nasmeha stisne Miliki roko in
se žuri v zadregi krog nje. Topel je njegov pogled
in malo skesan. Na vsak način bi jo rad posadil
poleg sebe in skoraj smešna je njegova priprav¬
ljenost, trpeti pokoro za pregreho svoje žene. Ona
pa gleda mimo njega kot bi bil steber in sede na
drugi konec mize k meni.

Jaz se namuznem prešerno in si zmanem roke,
pa pogledam Njivarja pomilovalno: Vidiš, vidiš, pa
bi bil ti pobral svojo rožico! Junak ravno nisi, pri-
jane ... Pa kdo je junak pred svojo boljšo po¬
lovico? —

V tem trenotku se vrne Sever, ki je bil stopil
po svojo ženo.

»Moja žena — moja Marija Pomočnica!" —
mi jo predstavi veselo in sede z njo tik Milike.

113

„Ah, tudi jaz bi rabil tako — Pomočnico!" —
vzdihnem prisiljeno.

Cilika pa se zasmeje:

„In bi morala biti ravno — Marija?"

»Cecilija bi mi bila skoraj ljubša" — jo po¬
gledam zaljubljeno.

„Je bolj muzikalična," — pristavi Sever.

Milika se zasmeje kratko in suho: „Na gra¬
mofon se razume."

Lukovjak pa zarenči: »Hvala lepa! Še muzi¬
kalična naj bi bila!"

In vsa družba prasne v smeh.

Gospa Severjeva, malo neokretna debeluška,
• ki se varno stiska k možu, se skoraj zjoče od
smeha:

»Pri vas je boljše, da niste vi muzikalični —
se mi zdi."

Lukovjak je namreč priznano nesrečen soprog.
Njegova žena je imela v davnih časih razmerje z
nekim kaplanom ... ali ga morda tudi ni imela.
Mož je pač prepričan, da mu je bila nezvesta, in
od takrat še ni izpregovoril z njo besedice. Če kaj
rabi od nje, ji napiše listek in ga položi pod krožnik.
Če pa se zmisli ponoči, ko se zahoče ženske nje¬
govemu mesu, samo iztegne roko in jo položi na
ženo. Njegova orjaška roka jo zapleni — brez pri¬
ziva . . .

Poleg njega ždi Bratko, s sključenim hrbtom,
roke med nogami, gleda srepo mimo Milike in se
z veliko muko tupatam osmeli, da švigne s pogledom

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 8

114

malo v stran in vjame vanj sladki njen obraz. Malo¬
marno odgovarja svoji sosedi gospodični Heleni Mav¬
ričevi, učiteljici pri Mariji Pomočnici, ki je bila prišla
s Severom in njegovo ženo in bi rada zaplela ko¬
lege v pogovor o stanovskih vprašanjih. Bratko samo
zmigava z rameni in posesava svojo ustnico — naj-
brže niti smisla nima za take stvari.

„Poglejte, kaj delajo na Kranjskem z učitelji!
Nikdar ne moremo biti za delitev deželnega šol¬
skega sveta!“ — se razvnema učiteljica.

„Vitorej mislite: rajše z liberalnim Nemcem nego
s klerikalnim Slovencem?" — se oglasi dr. Njivar.

Lukovjak pa se zgrozi:

„Proč s farji! Nikdar s farji!" — On ima že
radi svoje žene piko nanje.

Tu se vmeša Sever in udari z roko po mizi:

„Škandal! Resolucija našega zbora proti delitvi
je naroden škandal. To bi bil prvi korak — proč
od Gradca! In važnejša je korist celega naroda nego
oškodovanje take suhe vejice kot smo mi.“

„Suha vejica! Učiteljstvo je suha vejica! Lep
kolega!" — se namrdne Milika prepirljivo.

Notar pa dvigne roko preudarno:

„Jaz bi svetoval k premisleku. Tudi meni se
zdi prenagljen tisti sklep."

„Nič prenagljen!" rentači Lukovjak. „Ali naj
gremo spet za mežnarje?"

„Nikdar s farji!" — se zlekne Milika po¬
nosno. „Da bi morale zopet roke lizati nečednim
kutarjem ?!“

115

Jaz jo pogledam ironično: ona je že namreč
lizala roke nečednih kutarjev . . .

A Sever zaključi odločno:

„Proč od Gradca! Rajše s slovenskim farjem,
pa če je črn kot hudič, nego z Nemci, ki ne vedo,
kako bi nas prej pomeli s teh goric. Jaz mislim,
da nimamo ravno preveč časa za odlašanje."

In čez trenotek, ko se nihče ne odzove, še
pristavi temno:

„Tu se je zopet pokazalo, koliko nemšku-
tarstva tiči med nami . . . Skritega nemškutarstva,
ki samo čaka, da se ponudi Nemcem za dobro

službico.-To so ljudje, ki se delajo liberalne

samo zato, da se lažje ogibljejo boja proti Nemcem.
Ker se namreč izgovarjajo, da se jim studi skupno
delo s klerikalci, pa jim torej sploh ni treba na¬
stopati za narodnost. V resnici pa so oportunisti in
vladni sluge, ki jim itak ni za prepričanje, temveč
za karijero."

»Ampak dovolite, gospod nadučitelj," — za¬
čenja dr. Njivar previdno. »Kolikor jaz poznam slo¬
vensko učiteljstvo, je vendar po večini iskreno na¬
rodno in napredno."

„Vi me — upam — ne bodete sumničili, da
podtikavam našemu učiteljstvu ono naziranje?" —
hiti Sever razgret. »To je peščica, ki skriva svoje
prave obraze kot noj svojo glavo. A od teh so se
pustili vsi drugi zavesti v tisto prazno frazo o
kranjskem vzorcu."

In notar doda, obrnjen k drju. Njivarju:

8 *

116

„Pravzaprav je res: tam doli so vladali do
zadnjih let liberalci."

„Če pa ni bilo denarja!" — se zagovarja
dr. Nji var.

„Kaj pa ta preganjanja zadnji čas? Ta stra¬
hovlada korumpirane Slomškarije? Pojdite mi s
farji! Proč s farji!" — zarobanti zopet Lukovjak.
„Še eno pivo, gospodična!"

»Kranjski Slomškarji bi bili pri nas nemšku¬
tarji in naši nemškutarji bi bili tam doli Slomškarji,"
— odvrne Sever mirnejše.

Milika pa ga premeri zaničljivo od strani in
sikne strupeno :

»Menda se tudi pri nas že oglašajo Slom¬
škarji!"

»Prosim?" — udari Sever po mizi. Oči se mu
zaiskre in prsi mu planejo. Pa se pomiri šiloma in
stisne med zobmi: »Ženska molči v cerkvi! Brigajte
se za svoje cunje!"

In Milika v jok . . .

Bratko je bled. Sloki hrbet se mu vzravna,
tikev na ramah se mu stresa in prsti mu nervozno
cukajo tistih par nevidnih ščetinic pod nosom. Oči
mu votlo buljijo v Miliko, naravnost vanjo vpijejo
prisego, da pojde v ogenj zanjo, če samo s prstom
migne. A nesrečnica ne migne s prstom, ker od
solz ne vidi junaka . . .

Gospodična Helena sedi s prekrižanima rokama
in opazuje z zanimanjem prizor. Ona, ki je bila izzvala
ta prepir, je ostala edina mirna in resna s svojimi

117

sanjavo motrečimi očmi. In z isto pozornostjo kot
je zasledovala živahno debato, se obrne zdaj proti
notarju, ki je povzel besedo, da spravi zabavo v
tok . . .

Notar Kurbus je že siv človek blizu šestde¬
setih let. Kot politik je skrajno toleranten in bo¬
jazljiv, drugače pa prijazen družabnik in dober
basist. Njegova gospa je Nemka, bohotna ženska
tridesetih let, ki sicer razume nekaj slovenski, a jo
je sram že ob sami misli, da bi morala tudi Spre¬
govoriti slovenski. V družbi molči z uljudnim na¬
smeškom na ustnih, posluša in opazuje mirno —
zazeha samo tupatam — pritiska otroka k sebi in
skrbi ljubeznivo, da gospodu soprogu ničesar ne
zmanjka. Njeni otroci znajo baje samo slovenski in
se ona komaj razume z njimi. To pa zato, ker so
dekle Slovenke in se z otroki najbolj ukvarja no¬
tarjeva osemdesetletna mati. Gospa Lori je torej, kar
se tiče politike, skoraj ravno tako tolerantna kot njen
gospod soprog . . .

„ Gospodična Helena, ali že poznate to šaljivo
računsko nalogo? Oče zapusti svojim trem sinovom
sedemnajst konj. Razdeliti pa si jih morajo tako,
da dobi prvi polovico, drugi tretjino in zadnji de¬
vetino celega števila. Ali je možna ta razdelitev?"

Helena pomisli važno:

„Ne! Seveda ne! Hahaha ..."  — in se zasmeje
prisrčno.

„Ker torej nočejo sekati konj, poprosijo kapu¬
cina, ki prijaha mimo, da jih reši neprilike."

118

„Oče je bržkone hotel, da bi si jih sploh ne
razdelili, marveč da ostanejo skupni posestniki" —
pripomni modro dr. Njivar.

Notar pa nadaljuje:

„Kapucin pomisli malo, pa razjaha konja in
pravi: ,Ne gre! Ampak kupite vi mojega konja, da
jih boste imeli osemnajst, potem pojde! 1  — In res
zložijo ter kupijo."

„Zdaj pojde, seveda!" — zapoje zopet Helena.

„Prvi vzame polovico: to je devet, drugi tre¬
tjino: to je šest, in zadnji devetino: to je dva konja.
9-1-6 + 2 = 17. Od osemnajstih preostane torej
eden . . . Kapucin ga zajaše, pa — zbogom!"

„Hahaha — s kupnino v žepu!" — se zakro-
hoče Lukovjak.

In vsa družba v smeh. Celo Milika se zasmeje
s pordelimi očmi. Gospa Severjeva se nagne k njej
za hrbtom moževim, pa začne šepetati in mahati z
rokama . . . nazadnje sune še njega pod rebra . . .
in sprava je gotova . . .

Gospa Lori se smeje, da ji solze zalivajo oči.
Zaljubljeno gleda svojega moža, ki jej tolmači šalo,
in se ponosno ozira po navzočih . . .

Samo gospodična Helena si ne da miru. S
svinčnikom v desnici in drobceno beležnico v levici
računi in računi, da bi razvozljala uganko. Njena
ustaljena mirnost in brezstrastnost imponira. Zani¬
miva blondinka je mehkih potez in modrih oči, z
izrazom nepristopnosti krog njih. In njena tenka

119

usteča kakor da velevajo: Pet korakov od mene,
prosim!

Ko je še učiteljevala nekje na Kranjskem, je
prišla tudi v dotiko z našim velikim Trošanom. In
ker je sanjava in jej je Helena ime, jo je Ivan seveda
z navdušenjem poljubil na ravno tista nepristopna
usteča. In ta poljub Helena hrani. Mislim, da sploh
nima drugih življenskih ciljev pred seboj, nego ohra¬
niti ga neomadeževanega.

Ali ste slišali o tistem kmetiškem mogočnjaku,
ki se je nekdaj s cesarjem rokoval in se potem ni
več dotaknil ne dela ne vode s svojo počaščeno
desnico? Nosil jo je sabo kot svetinjo in skrbno
pazil, da ne zbriše in odrgne imenitnega cesarskega
dotikljaja.

Glej, Ivan, zavidanja vredni, tu gori na skrajni
meji naše mile domovine hrani mlada in lepa slo¬
venska učiteljica dragoceno relikvijo — tvoj poljub.
Skoraj si ne upa ne piti, ne jesti, da bi ne oskru¬
nila tvojega spomina. In morda ostane celo devica
radi tebe, četudi ponavadi ni v tvojih intencijah
ta efekt. . .

Ob praznikih imajo Košarjevi natakarico in
Cilika je prosta. Ponavadi sede k gostom in se za¬
bava z njimi.

Če se ženski ni treba sramovati obleke in pe¬
rila, ti dovoli tisočkrat več nego drugače. Pa naj
bo še tako sramežljiva, obleci jo malo gizdavejše
in hipoma jej zraste korajža do šale in ljubimkanja.

120

Bogve kolikokrat se ti je že izjalovil naskok na
žensko nedolžnost, ker nisi uganil dneva, ko je bila
menjala perilo . . .

Tudi Cilika v svojem novem oblačilu, žarečem
kot plameni v temi, je pozabila na svojo nedostop¬
nost. Zagoreli sta ji lici in ustna so se ji napela...

Poleg mene sedi in se ne gane od mene, jaz
pa se seznanim z njeno nogo pod mizo. In čudno:
čim več si zaupava pod mizo, tem manj si imava
povedati nad njo . . .

„Kaj pa Pepca? Vam še kaj piše?" — se
spomnim njene prijateljice v domačiji.

„0 ..."  — zamahne malovažno. „Kar naprej.
Jaz jej že ne odgovarjam več.“

»Se vedno zabavlja čezme?"

„Kaj drugega sploh ne piše. Zmirom samo o

vas.“

„In zato jej ne odgovarjate?" — jo pogledam
malo užaljeno.

Ona pa se obrne resno proti meni:

„Jaz mislim, da je zaljubljena v vas!"

»Vkljub obrekovanjem? In to jej vi zamerite?"

Trudi se, da bi vzdržala moj pogled in ostala
mirna; pa nenadoma ji buhne v glavo naval krvi
in rdečica jo oblije tja preko ušes in po vratu dol.
Sramežljivo povesi glavo in šepne komaj slišno:

»To je vendar neiskreno . . . Zakaj zmerjati,
ko bi rada objemala?"

Zlekne se odločno, kot bi hotela pregnati za¬
drego, in me pogleda naglo, pa zardi še močneje,

121

povesi glavo in umolkne. Njena meča se mi počasi
izmuznejo . . . hlad mi zaveje ob nogi . . .

Gledam jo zadivljeno in veselim se natihem:
Ali mi ni priznala ljubezni? ... O, kako poganja,
Arnošt! Nič več ne zalivaj, Arnošt, da se ne raz¬
veji in ne razkosati prezgodaj! . . . Kako boš izhajal
z obrezavanjem in prirezavanjem? . . . Kako krotil
bohotnost razdivjane cvetke? —•

Če se zaljubi vate ženska, ki ima prijateljico,
si lahko prepričan, da smeš potrkati tudi pri tej —
in ti bo odprla . . . Morda iz prevelikega prijatelj¬
stva, ki se žrtvuje k nadomestovanju celo v lju¬
bezni? . . . Morda pa tudi iz zavisti ženske? . . .
Cilika ima na sumu svojo Pepco, da jo je na¬
lašč svarila in strašila pred menoj, kakor bi se
bala nove tekmovalke. V tem slučaju je ženska brez¬
obzirna ; tudi Cilika . . .

Komaj se spominjam Pepce. Na nekem izletu
sem jej dvoril ves večer. Davno je že tega. Slabotno
dekletce bledičnih lic in pobožnih oči. Njena nunska
zunanjost mi je za trenotek ugajala. Celo poljubil
sem jo bil, a poljubil samo na čelo, dostojno
in nedolžno kakor sodi samostankam. Potem pa
sem pozabil nanjo, kot pozabiš na cerkveno pe-
semco, ki si jo slišal bogvekje in bogvekdaj. Zdaj
se spominjam njenih očitajočih pogledov pri po¬
znejših redkih srečanjih; a kako bi mislil na lju¬
bezen ob taki bogomoljkil? — Če pa si se bila res
zagledala vame, brezbožneža, revica Pepca, Bog ti
povrni vsaj uslugo, ki si mi jo storila pri Ciliki!...

122

„Ne bodiva tako nesrečna, gospod Bratko!
Pijva malo, boste videli, da odleže!" — se obrne
Cilika k Bratku in mu nazdravi s kupico.

A slabovidni Lukovjak se v tem trenotku skloni
proti njej in zagodrnja razljučen!"

„Že ves čas gledam ... pa ima res nesnaga
nemške barve na sebi!"

Vsi pogledajo začudeni; Sever ^se zasmeje
glasno:

„Aha, aha! Kaj sem pravil, gospodična?“

Cilika je rdeča in odmigava z roko. Sever jo
zagovarja:

„Saj ni sama kriva. Gospodična je hotela rdeče
krilo s črnimi našivi. A njen brat — tu doli pro-
menira pod kostanji — se je nekaj slinil krog ši¬
vilje in jo res premotil, da je vtihotapila še par ru¬
menih krp.“

„No . . .“ —• ugovarja Lukovjak, »poštena Slo¬
venka bi tega ne oblekla.“

Cilika plane z roko; a Sever jej prevzame
besedo:

»Gospodična misli: če ona nosi nemške barve,
je to samo preziranje in smešenje teh barv, ne pa
sramota zanjo, ki je vzvišena nad vsako sumnjo.“

Cilika se zlekne z zadoščenjem in si pogladi
oprsje; notar pa dostavi obrnjen proti Lukovjaku:

»Gospodična ima čisto prav. Najhitreje uni¬
čimo moč teh simbolov, če jih tudi sami rabimo.
Tako so ubili Pražani plavico . . . No, seveda! . . .“
— zavesla z roko in nas pogleda drugega za drugim,

123

iščoč pritrjevanja; pa zaplava v dolgovezno razmo-
trivanje zanimivega vprašanja . . .

Teoretiziranje je sploh notarjeva slabost. V teo¬
riji je velik politik in še večji narodnjak; a jaz ga
imam na sumu, da bi bila celo plavica na njegovih
prsih — meč dvorezen. Če si prijazen z nemšku¬
tarjem — in s kom bi ne bil notar prijazen, ki ga
je sam sladkor?! — pa ga hitro premamiš, da ne
ve, ali se mu rogaš, ali se mu ližeš . . .

Cilika pogleda v zadregi z verande po trgu in
tudi jaz se ozrem za njenim bratom Romanom, ki
šeta tam doli s Ferenčevim Konradom, sinom po¬
močniškega župana, s katerim se veselo smejeta,
ozirajoč se neprestano k nam. Roman je prikupljiv
mladenič mirnejšega temperamenta in precej po¬
doben sestri; Konrad pa predrzen fant sigurnih kre¬
tenj, privzdignjenih pleč in malo upognjene glave,
da izgleda, kakor bi bil venomer pripravljen, s ko¬
molcem odbiti zaušnico, ki mu preti od leve ali
desne. Romanovi pogledi so kratki in krotki, medtem
ko siplje njegov tovariš kar cele snope strelic in
bliskov iz svojih črnih, skoraj divjih oči. Sprva sem
mislil, da bi nas rad izzival kot Slovence; a nena¬
doma zapazim, da koketira z Miliko.

Presenečen se obrnem k njej; a njen pogled
postane v hipu prazen, kot bi slepo gledal kam v
daljavo in bi ne sanjal o ljubohlepnežu tam doli...

Kako se ženska zataji! Naredi se ti neumno,
da začneš dvomiti nad lastnimi čutili. In to je ju¬
naštvo! Koketiranje je ženski merilo njene spolne

124

vrednosti. Njena histerija je tem večja, čim bližje
je merilo ničli. Kako bi mogla vzdržati torej brez
koketnosti? Saj bi ne vedela, kedaj je lahko sitna
in kedaj razposajena . . .

Ciliki se konečno res posreči, zaplesti Bratka
v pogovor. On se celo potrudi, pokazati se živah¬
nega in veselega. Odločno protestira zoper sumni¬
čenje, da bi bil kakorkoli nesrečen; cuka si brčice
in bliska z nanosnikom kakor poveljnik, ki suka
bridko sabljico in jaha pred armado . . .

Jaz se previdno zopet bližam Cilikini nožiči
in iščem stika z njo ... in ona je ne umakne. Le
z glavo se še globlje nagne k Bratku, da skrije
pred menoj zardeli svoj obrazek.

Tudi jaz se obrnem proč, napravim Miliki
poklon za okusno toaleto ter se vmešam v njen
pogovor s Severco, s katero že ves čas debatira o
oblekah. To je namreč njena slaba stran. Dragocena
obleka in moderen kroj, fino perilo in elegantna
obutev — njen ideal. In da ga doseže, žrtvuje
skoraj vse druge potrebe; niti hrane si ne privošči
v zadostni meri. K eleganci spada seveda vitkost
in za to je dobro stradanje; a kakor sem slišal, je
že tudi jesih pila, da bi ne bila preveč rdečelična,
preveč — kmetiška.

Za svojo slabost pa je vsakdo najbolj občutljiv.
Tako sem bil zapazil že takoj popoldne, dajo je hudo
zadela Severova opazka o hlačnih krilih. Brez dvoma
je že sanjala o hlačnem krilu in hrepenela po njem
kot po vsaki novi modi; a da bi človeku že najtaj-

125

nejših želj ne pustili v miru in zasmehovali celo
njegove sanje, — to je vendar bridko... In potem
zopet: »Brigajte se za svoje cunje!“... Ali se mar res
samo za „cunje“ briga? Človeka stisne nekaj v prsih,
krč ga prime v žrelu in iz oči se ulije potok solz...

Gospa Severjeva jo je že potolažila, tudi z njim
se je pobotala, a njen nasmeh je vendar še pikiran.

»Človeku zagrenijo vse veselje!" — odgovori
na moj poklon.

A Sever jo sliši, se obrne k njej in poškili
hudomušno na svojo ženo:

„Nič se ne žalite, gospodična! Jaz bi bil vesel,
ko bi hodila moja žena v takih — cunjah."

„Aha!“ — se oglasi ona. »Otroci pa potem
brez cunj."

»Poleti so lahko nagi" — se šali Sever dalje
in se urno ogne udarcu, ki ga je namerila žena nanj.

Milika pa se namrdne:

»Večno samo zbadanje!" — In zamahne z
roko, kakor bi hotela reči: »Saj mi nihče nič ne
kupi! Vse si moram sama priboriti!" — In skoraj
bi se zopet zajokala.

A Sever jo tolaži, zvijajoč si cigareto:

»Sama zavist, gospodična! Verjemite: gola
zavist!"

Jaz jo pogledam občudujoče ter šepnem polu-
glasno:

»Na svoj okus ste lahko ponosni, gospodična.
Malo je žensk, ki bi se znale ..."

Tu se Lukovjak zadere vmes:

126

„Jaz bi vas pa samo še rad videl v hlačnem
krilu, gospodična koleginja! —Žensko v hlačah —
potem pa rad umrjem."

In celo omizje se bučno zasmeje. Notar in
Njivar prekineta razpravo o narodnih simbolih in
tudi Milika ne more, da bi se ne smejala svojemu
odkritosrčnemu šefu.

Doktor Njivar pa pripomni važno:

„Hlačno krilo? To je prva pametna ideja v
modi. Ozko krilo je privedlo žensko nošo do ab¬
surdnosti."

„To je, kakor bi oblekel moški na obe nogi
eno samo hlačnico," — se oglasi nenadoma molčeči
Bratko in zardi v zadregi.

In doktor Njivar se zasmeje veselo:

„To je! Seveda: to je! V enem takem krilu
se komaj gibljeta obe nogi; in tako je prišel pa¬
meten krojač ..."

„A moral je biti moškega spola!" —■ vskoči
Sever poredno.

In Lukovjak dopolni s krohotom:

„Za vsako nogo svoje krilo, kajpada! Kolum¬
bovo jajce!"

A doktor Njivar hiti:

„Z zdravstvenega stališča . . . Pomislite samo
na prah!"

„In neokretnost pri delu . . . Poglejte žensko,
kadar počene! Krila se ji razščeperijo naokrog kot
otok v morju in roki komaj sežeta na breg!" —
se zavzame tudi Sever.

127

A Lukovjak zažvižga premeteno:

„Eno prednost pa le ima navadno krilo!" —
In ko se vsi ozro vprašujoče, zašepeta skrivnostno:
»Fantje imajo lažje delo!"

Ogorčenje in smeh mu je odgovor. Gospo¬
dična Helena ga udari po roki in se zasmeje zvonko:

»Torej si pa nabaviva par breguš, Milika!“

In doktor Njivar pritrjuje:

»Učiteljice naj dajo dober zgled! Primeren
kroj si izmislite, praktičen za delo in okusen obenem,
pa je vprašanje rešeno."

Milika se ozre po drugih in se namuzne pre¬
vidno :

»Če je gospa notarjeva z nami, pa smo pri¬
pravljene. Ti tudi, Cilika, kaj ne?"

Gospa Lori se smeje in miga z glavo, notar
pa dvigne razprto dlan:

„Quod non! Tu je moj veto neusmiljen!"

„Aha!“ — ga podraži Lukovjak in pokaže s
prstom nanj. »Kaj sem rekel? Fantje imajo lažje
delo."

Veselost je na vrhuncu. Lukovjak se krohoče
v nadušljivem kašlju ter si briše zasolzele oči in
orošene naočnike; notar pa zapoje z donečim
basom:

»En starček je živel ..."

Zabava postaja živahnejša, vinska ginjenost
napreduje očividno, pesem se vrsti za pesmijo. Moj
bariton briljira; tudi Cilika poje z navdušenjem;
slovenska pesem korajžno odmeva po nemškutar-

128

skem trgu. Roman in Konrad sta bila nekam izgi¬
nila izpod kostanjev.

Solnce se bliža zahodu, bleščeče kot stopljeno
srebro, in njegovi žarki se odbijajo od šip v mnogo-
barvnih bliskih . . .

Samo Milika ne poje, ker nima posluha. Napol
se obrne proti meni in se nasloni na mizo s pre¬
križanima rokama, pa me gleda med petjem za¬
mišljeno in sanjavo, kot bi zidala in ugibala bo¬
dočnost. A jaz si ne upam prav pogledati jej v oči
in samo slutim, da se mi udaja njena duša in me
vabi njeno hrepenenje . . .

Dopojem „Mornarja“ in izpraznim kupico, pa
pozdravim s kolenom Ciliko in se obrnem veselo
k Miliki. In ta mi nenadoma stisne roko pod mizo,
vzdihne in šepne hvaležno:

„To je bilo zadnjič lepo od vas, gospod kon¬
trolor. Vi edini ste še kavalir!"

„Jaz sem spravil vašo krasno vrtnico," — in
se potrepljem po prsih, kot bi jo nosil nad srcem.
„Saj jo smem obdržati, gospodična?"

„Ah!“ — Za trenotek zardi ob neljubem spo¬
minu. „Ali naj bi tožila? Jaz sem se posvetovala . . .
Čim bolj mešaš ..."  — Pa zamahne z roko in
se zasmeje bučno. Naglo pogleda Njivarja in se
skloni za mojim hrbtom k Cilikinemu ušesu: „Ali
vidiš, kako je doktor razpraskan. Gotovo sta se
sprijela z gospo!" — Popravi se zopet na sedežu
in me pogleda veselo ter zapoje čisto tiho:

„Kaj nam pa morejo ..."

129

Jaz pa udarim glasno za njo in se veselim
njenih hvaležnih pogledov.

Potem ji rečem:

„Danes sva bila z Bratkom pravzaprav name¬
njena k Ambrožu."

Ozre se v Bratka, ki naju prodira s svojimi
ljubomornimi pogledi, in zmigne z ramo proti
njemu:

„Pa bi bila šla!“

„Ko pa je prišel Ambrož k nama!"

Cilika se zasmeje:

»Ambrož si ti, Milika!"

Bratko se pa oglasi zlobno:

»Sva se malo preveč zamudila pri Šalamu¬
novi Tiliki!“ — In se zagleda izzivajoče v moj na-
geljček.

Cilika plane:

»Ah, od Tilike ga imate? Jaz sem že gle¬
dala ..."  — Iztegne se jej roka, ki pa jo hitro
zopet umakne: »Pardon!"

Jaz ji ga poklonim galantno z zaničljivim po¬
gledom na Bratka, ki je že davno pomečkal svojo
belo cvetko in jo vrgel proč.

»Kje pa imaš ti svoj nageljček?"

In on se potreplje po prsih, kot bi ga imel
spravljenega nad srcem, ter se obrne zaničljivo v
stran. Kanalja je bil moral slišati moj pogovor z
Miliko . . .

Sever intonira tisto:

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

9

130

»Odkar odšel sem za vasjo
tja h koči beli pod goro,
več moje srce mirno ni.

Kedo je kriv, oj dekle ti?«

K Tiliki mi uhaja misel. V prsih mi je ne¬
prijetno . . .

Milika posluša verno, a ko je pesem končana,
me pogleda naglo in vzdihne nenadoma:

„Ah! Ljubezen mora priti kot nevihta. V tre-
notku mora zagoreti, da švigajo plameni do neba.
Kakšna ljubezen je to, če je treba kuriti in pod¬
žigati in podlagati, pa še ne bruhne ogenj iz nje?“

In čez trenotek:

„Moški so kot tisti osliček med dvema sen-
skima kopicama ..."

Sever je govoril z gornjim omizjem, a se
zdajci obrne k Miliki:

„Če sta obe kopici enaki, je res izbira težka;
če je ena večja, se pa nazadnje že tudi osel odloči."

In Cilika dostavi brez pomisleka:

„Osel se odloči seveda za večjo!" —• pa se
udari po ustih in zardi kot črešnja; ona je namreč
najmanjša v družbi . . .

Milika se vgrizne v ustnico in jo pogleda stru¬
peno; Lukovjak pa zapoje hreščeče:

„Ja, ja, die Liebe ..."

A Sever ga prekine hitro:

„Tu ne pojmo nemških! Dajmo ono . . .“

Z očmi pozove notarja in mene ter udari takt
z rokama:

131

»Eno devo le bom ljubil. ..

Ljuba moja je Sloven’ja,
jaz pa Slave zvest sem sin.«

In tam izpod kostanjev — mrak se je že bil
napravil — se oglasi ironično ploskanje . . .

g*

VI.

Ob demonstraciji Romana in Konrada proti
naši pesmi se mi je zdelo, kot bi se bila zdrznila
ušesa gospoda notarja; čelo se mu je vzdignilo v
gubah in oči so se mu odprle široko, — pa se pre¬
makne na stolu in se začne odpravljati. Z njim se
poslovi tudi dr. Njivar, maloglasen in resigniran;
lahkoživcu se pozna, da nas zavida za prijetno družbo.
In tudi Lukovjak odrine.

Milika pa se odloči nenadoma, da ostane čez
noč pri Ciliki. Desna polovica njene zgornje ustnice
se ji trmasto zaviha, zakaljene oči se ji upro za
trenotek v prijateljico: Ne prepustim ti kar tako
bojišča, draga moja! . . . Cilika je malo v zadregi,
a se dela veselo; samo mimogrede jo ošine z ne-
zaupnim pogledom . . . Napovedan je boj pod¬
zemski . . . Hinavska ljubeznivost na obrazih, a
sovraštvo v srcih . . . Zdaj se pazi, Arnošt, da ne
zabredeš med besna mlinska kamena! . . .

Gospodična Helena pogleda očitajoče svojo
koleginjo in se dvigne odločno; za njo poskoči
tudi Severjeva gospa in njen mož ju spremlja proti
domu z zagotovilom, da se vrne. Bratko se mu
priklopi čemerno . . .

133

Ostal sem sam z dekletoma. In da premagam
tisto začetno zadrego, ki nastopi v takih položajih,
prepevam veselo in jima dvorim smelo, podžigajoč
k trkanju. Dovolim si celo nedolžen dotikljaj na
desno ali levo, odmerjeno in pretehtano, da ne
vzbudim zavisti in da ne zmotim ravnotežja. O mi-
zeriji družabnega življenja gre pogovor; o zabavah
in razvedrilih, ki so redke na deželi kot cesarske
maše; o potrebi veselosti in navdušenja, da se očisti
časih človek vsakdanje nadložnosti in čelarnosti in se
poživi v brezskrbnosti. Zato pa je treba piti; saj vince
je zdravilo,

ki vtopi
vse skrbi,

v potrtih prsih up budi.

In sam ne vem, kako je prišlo: naenkrat pijem
bratovščino s Ciliko . . . Dvigneš kozarec, ker ti je
roka že vajena, nositi ga k ustom; spotoma ga
povzdigneš malo proti njej, kot bi jej hotel nazdra¬
viti in nekako upravičiti pitje; pa vzame tudi ona
kupico, pogledata se zaljubljeno, trčita ... in zdajci
sta se sporazumela z očmi, da pijeta na oni način,
ki mu sledi poljub . . .

Poljubila me je malo boječe in malo bolj po¬
vršno in z roko je branila moji desnici, ki jo je
hotela objeti krog pasu. Nenadoma zardi in pogleda
sramežljivo v Miliko; izpije še požirek, ki je bil
ostal v kozarcu; pa se jej zaleti — in zbeži kašljajoč
in smejoč se z verande . . .

134

Milika je gledala v stran in bobnala s prsti
po mizi . . . Nestrpnost in upornost ji krivita ustni...

Napolnim kupici in položim roko na njeno
desnico, pa potrkam s kozarcem po mizi. Pogleda
me s plašnim, malo bolestnim smehljajem in si
omoči ustnice z vinom; jaz pa jo prosim z očmi
in ji nazdravljam s čašo in ji stiskam roko . . .
„Kaj ti je do mene?" — se brani njen pogled.
Vendar se mi skloni naproti in trči z mano; na¬
jini lahti se ovijeta . . . Poljubi me hladno in od¬
sotno, kot bi me ne videla in ne čutila ... A ko
protestiram proti omalovažanju, se mi uda malo
nerada, zatisne oči in mi prepusti svoje polne, po¬
ljubom ustvarjene ustnice, da se obesim nanje kakor
žejen kosec na veho svoje čutare . . . Moja roka ji
rahlo leže krog pasu; a ko jo hoče priviti tesneje,
se mi iztrga burno, pade z rokama na mizo in skrije
obraz ob komolcu . .. pleča se jej tiho stresajo ...

Pogladim si čelo, da bi pregnal omamico. Do¬
taknem se njene rame in šepnem pridušeno:

„Milika ..."

In ona plane pokonci . . . Solze ji vise v očeh,
a sili se k smehljaju:

„Tako je človek slab ... Samo preganjanje ...
nikjer prijatelja ..."

In tu zapazim: še ta obraz je lahko dober,
celo naivno dober. . . Kolikokrat se skriva v duši
možnost, ki ne pride nikdar do veljave, ker so ji
razmere neprijazne! — Jaz na primer si domišljujem,
da sem rojen za milijonarja. Potem šele bi mogel

135

razviti svoje bogate sposobnosti in talente. A Bog
pomagaj ... In Milika? — Ona bi morala biti raz¬
košna kneginja s celim dvorom vitezov in občudo¬
valcev ... v svili in draguljih ... pa bi videli do¬
broto in plemenitost žensko! A to klavemo življenje
slovenske učiteljice . . .

Rojena je tu blizu nekje pri Sv. Agati. Njena
mati je gostilničarka, debela in nemarna ženska,
nemškega pokolenja in razdivjanega življenja. Pi¬
janka in razuzdanka, ki je umorila svojega moža s
prepiri in ljubosumnostjo, z vinom in žganjem.

Milika ne gre nikoli domov, ker se je bila
sporekla z njo. In tudi ne spominja se rada svoje
mladosti, ki jo je preživela tam gori že čisto na
meji . . .

Takrat je bila zavaljeno in nerodno dekle brez
vseh talentov in nad. Učila se je slabo. Veselje je
imela samo za lepopisje in ženska ročna dela. A
ko je dosegla trinajsto leto, je nenadoma zrasla in
se razvila, da je izgledala brhka in zapeljiva kot
pravkar dozoreli sad. Njene oči so bile zamišljene in
hrepeneče, a časih je zabliskala v njih porednost
in zvijača. Bežala je od dela in se hotela pečati
vedno le s kvačkanjem in šivanjem, z obleko in
lepotičjem. Človek bi mislil, da ima darove za ši¬
viljo. A njenemu očetu se je zdelo, da je rojena
za kaj boljšega, za gospodično belih rok in nežne
kože . . . Zato je prišla v učiteljišče. In ker je nje¬
nemu hlepenju po udobnosti in lepoti še bolj

136

ustrezal učiteljski stan, se je res lotila učenja in
tudi dobro dovršila . . .

Na svojem prvem suplentskem mestu je bila
še popolnoma kmetiško-ponižna, postrežljiva in
uljudna, da bi vse storila za svoje kolege in kole-
ginje in jim vsak trenotek priskočila z malenkostno
uslužnostjo. Tako je na primer svojim tovarišicam
v začetku redno snažila čevlje. Imela je veselje do
elegantnega obutala, ki ga je rada prijemala z ro¬
kama in se naslajala ob slutnji dragocenosti in
finoče. Takrat se pač še ni zavedala, da je že spre¬
jeta v „višji sloj“ . . .

A naenkrat se sprijatelji z župnikovo sestro,
ki jo je začela vabiti k sebi. In v najkrajšem času
postane tudi intimna družabnica mladega gospoda
župnika. Cele večere je v župnišču . . . Mnogokrat
je njegova sestra že davno odišla spat, Milika pa
še vedno kramlja in pije in kadi cigarete z življenja
veselim gospodom . . .

Nihče ji ni mogel očitati kaj kočljivega . . .
obrekovalci niso imeli nobenih prič . . . vendar so
dosegli, da je bila premeščena k Ambrožu . . .

V začetku se je žalostila, samevala in sanjarila.
Cele ure in cele noči je preždela ob vezenju čudo¬
vitega mašnega plašča in ob kvačkanju dveh pre¬
lepih mašnih srajc . . . Darilo in spomin svojemu
prečastitemu gospodu duhovnemu prijatelju.

Stvar sama bi ne bila toliko sumljiva. Ko bi
hoteli malce naivno gledati nanjo, bi še prej mo¬
goče dokazovala nedolžnost razmerja. A postala je

137

sumljivejša, ko so izvedeli sledeče: — Pošiljatev je
odprla v župnikovi odsotnosti njegova sestra . . .
in pri tej priči stlačila vse skupaj v peč. Dragocena
oprava — sad tolikega truda in muke in ljubezni
— je bila v hipu pepel . . .

Roman je bil končan, začel je drugi.

K Ambrožu je prišel nov kaplan, lep in mlad,
povešenih oči in sramežljivega vedenja . . .

Milika se je nenadoma razvedrila, prebolela je
svojo nesrečo in pričela zahajati v družbo. A eno
je bilo smešno: — vstajala je vsako jutro zgodaj,
hodila je v cerkev in poklekala skoraj prav pred
veliki oltar; zamaknjeno je molila po cele ure še
po maši, ko je bila cerkev že davno prazna. Vzbu¬
dila je pozornost kaplanovo, ki jo je začel ljubeznivo
iskati, sluteč v njej nedolžno pobožnjakinjo, morda
celo kandidatinjo za svetništvo . . . Svetništvo! Sam
ni vedel, kedaj se je izgubil v njenih mrežah. A
postalo je kmalu očitno, da se je boji, da je v strašni
zadregi pred njo in da se ji skoraj skriva. Prej je
najraje samoval; zdaj se je zatekal v krčme in po¬
sedal po trgovinah, da je le imel koga poleg sebe,
ki ga je zmotil in mu preganjal čas . . . Ona pa je
vihtela svojo moč nad njim. V prisotnosti kolegov
je zakričala nanj in ga oštela. Nekdaj mu je naro¬
čila, da jo pride za eno uro suplirat v razred. A ko
je pozabil — najbrže nalašč pozabil —, je šla za
njim v gostilriico in ga za ušesa vlekla ven . . .

Seveda je na kolenih prosil Škota, da ga pre¬
mesti. —

138

Tudi v tem slučaju ni popolnoma dokazan Mi-
likin greh. Človek bi sodil, da je zato dobila toliko
oblast nad kaplanom, ker je padel morda prvi on
v skušnjavo ... Ko bi namreč človek kaj zaupal v
čednost žensko . . .

Zdaj je začela naravnost divje iskati družbe in
zabave. Pohajala je veselice in prireditve na vseh
straneh. Videli so jo celo nad Muro gori v nemških
krajih, vozariti se v avtomobilu s častniki in gizda¬
lini . . . Oblačila se je okusno in elegantno in no¬
sila le najfinejše perilo . . .

Kadar človek okusi razkošje, je kot morfinist,
ki ne vzdrži več brez strupa . . .

Krog zadnjega božiča se je smukal okoli nje
Ferenčev Konrad od Marije Pomočnice, s katerim
je popoldne koketirala z verande. In ta jo je bil
pregovoril, da se udeleži Silvestrove veselice v nem¬
škem domu pri Sv. Jedrti. A ker jo je bilo sram,
priznati to pri Sv. Ambrožu, si izmisli komedijo. —
Kaj je njej za jutri in za pojutrišnjem, da se le iz¬
reže še za danes?! — pa začne vekati in tuliti, da
je njena mati na smrtni postelji in da venomer
joče in vije in lomi roke za svojo hčerko, za svojo
ljubo Miliko, ki jo hoče vsaj še enkrat videti pred
smrtjo, da ne odide v sovraštvu s sveta . . .

In res se odpravi — na nemški ples. — Tam
pa se ji ni godilo dobro. Zanemarjali so jo, ker so
dvomili nad njenim nemškutarstvom. In Konradovi
sorodniki so spletkarili proti njej v bojazni, da jim
vjame in zamami sina. Zato se niti on ni mogel

139 '

dosti truditi krog nje; pa je imela precej žalosten
večer . . .

Maščevala se je z zabavljanjem in smešenjem,
kar je storila toliko odločnejše, da ji slovenska
družba lažje odpusti zablodo. Pri Ambrožu se je
izgovarjala, da je bilo materi nenadoma odleglo,,
kakor so ji prišli pravit k Pomočnici ... no, in
Konrad jo je skoraj šiloma zavlekel k Sv. Jedrti. Po¬
zabila pa je povedati, zakaj se je napotila k mate¬
rini smrtni postelji — v plesni toaleti. —

Na vsak način zanimiva ženska, Arnošt! Brez¬
obzirna sladostrastnica, prav nič izbirčna v sredstvih.
Laž in komedijantstvo ji služi ravno tako izborno
kakor hlinjenje in farizejstvo ... Le nič se ne pre¬
nagli, dragi! Polagoma se tiplji dalje, da te ne za¬
seže usoda kakega kaplana . . .

Človek ima stokrat večji užitek ob jabolku,
ki ga je sam utrgal, ki je plezal in oprezal sam za
njim po šibkih vejah ... In zdaj ti naj še ženske
kapajo v naročje kot pečena piščeta v kraljestvu
čudapolnem? Saj ni res, da je deveta dežela ob¬
ljubljena dežela; kakor tudi ni res, da je lenoba
najvišji užitek in debelost največja sreča . . . Počasi
torej, gospodična! Jabolko, ki cepne samo z veje,
je po navadi piškavo. Kje mi je poroštvo, da ne
vgriznem v črva? —

Malo prelahka se mi je zdela zmaga pri
rafiniranki od Ambroža. Imel sem občutek, da tu
ni treba nič več trkati, — njeno srce je bilo od¬
prto nastežaj. In človek se mahoma prestraši: če

140

ni odprto morda le slučajno, ker je — nezase¬
deno ?!

Jaz pa hočem biti oblegovalec, ne obleganec...

Njene oči me gledajo široko vprašujoče, s si¬
jajnim bleskom pritajene strasti. V največji intimnosti
je obrnjena s celim telesom proti meni; pripravljena,
razgaliti mi svojo dušo in mi jo vreči v naročaj.
Ne pogledala bi ne na desno, ne na levo, pa če bi
šlo v prepad . . .

Moje oči se povesijo pred tem pogledom . . .
V ušesih mi zveni njen vzklik: .Ljubezen mora priti

kot nevihta! 1 -in majhna groza me strese pred

slutnjo nevihte . . .

Ona pa sklene roke pred obrazom — s ko¬
molci na mizi — in vzdihne resignirano:

„Prijatelja?! — Kdo bi smel tako visoko
sanj ati ?“

In se oživi nenadoma:

»Ali ste opazili, da v naših krajih ni prijatelj¬
stva ? — Mogoče je med Nemci... v slovenski
družbi ga gotovo ni. Sama sebičnost in samoljub-
nost, pa nobenega zaupanja. Zahrbtnost in neodkrito-
srčnost, zlobnost in zavist ... Kje je toliko tožarenja,
kje toliko ločitev zakona? Med kmeti — prosim vas!“

»Pri ločitvah zakona sta že?“ — priteče Sever
po stopnjicah. Za njim prihaja Bratko in Cilika se
vrača iz gostilnice.

Sever si diskretno trebi zobe. Bratko si popravi
nanosnik in začne takoj listati po knjigi, ki jo je

14t'

prinesel od nadučitelja. Drži se trezno, kot bi bil
za katedrom in vsak trenotek klical: ,Mir!‘. . . In
kadar je ne vleče med zobe, mu zmigava zgornja
ustnica s tistimi belimi ščetinicami prav po zajčje...
Cilika prisede zopet k meni in prekriža roke v na¬
ročju . . .

Milika razlaga toplo:

„Gospod kontrolor se tudi pritožuje nad po¬
manjkanjem družabnosti. Sam separatizem..."

„Aha — zato je toliko razporok!" — se smeje
Sever. „To ljudstvo v resnici nima smisla za dru¬
žabnost."

Jaz pa pravim:

„Po mojem bi dokazovale razporoke ravno na¬
robe: smisel za družabnost."

Sever se namuzne z razumevanjem, žugajoč
mi s prstom:

„Vi mislite lepo družabnost, vi?"

„Ah, kaj pa voditelji?" — se razvname Mi¬
lika. „Vse to prvakarstvo samo grabi in grabi, da
se čimpreje kam dalje dograbi. Za družabne dolž¬
nosti se pa briga le toliko, kolikor je treba za re¬
klamo."

„Kakoršno je ljudstvo, takšna je tudi inteli¬
genca," — odgovarja Sever. „Jaz ne poznam tako
potuhnjenega in samopašnega naroda, kakor je tu¬
kajšnji. In kdor pride sem, se okuži; se neizogibno
okuži, ker je že v zraku ta bacilus lokave sebičnosti.
Ti domovi — saj je jako lep pogled — vsak zase
sredi majhne samote lastnega zemljišča . . . morda

142

že to vpliva v takej smeri. Vsak je navezan najbolj
nase; če sosed rabi kaj od njega, ga pa skuša pri¬
škrniti, kjer le more. Domača inteligenca je nemšku-
tarska, slovenska je priseljena. Mi smo pritepenci,
gospod kontrolor! Jaz sem sicer Štajerc, Savinjčan;
a Kranjska že začne pri Celju za Slovenje-Goričana.
Mi smo tujci. In ker nismo zadovoljni s temi raz¬
merami, zlasti s političnimi razmerami, zato nas
sovraži ljudstvo. Množica je konservativna in zato
je nemškutarska, ker je nemškutarstvo tradicija . . .
Nas eden ne opravi tu ničesar."

Pije iz kupice, pa si obriše brke in se melan¬
holično zagleda tja po trgu . . .

Milika odpre usta in hoče nekaj ziniti, a Sever
ji odmigne z roko:

»Razumem. Vi niste tega mislili. Vi ste mislili
našo ožjo družbo. Vi bi rabili zabav in veselic in
plesov. . . Te družabnosti vam manjka, kaj?"

Milika zlekne tilnik in tleskne z roko po mizi:

„Mar ni potrebna tudi ta? Premožnejši in inteli¬
gentnejši med ljudstvom so v večni nevarnosti, da
jih zapelje nemštvo. In ravno te bi morali priklepati
z družabnim delom. Zdaj jih vabijo nemškutarji..."

„Res je!" — kima Sever in vzdihne glasno:
„Pri Sv. Jedrti so že marsikaj poskusili."

»Ah — poskusili?!" — se razljuti Milika. »Kaj
bodo poskušali ljudje, ki se resnično čutijo tujce
med nami? Pridejo kot rudokopi, ki kopljejo in
kopljejo, dokler si ne nakopljejo blaga, da potem

143

čim najhitreje poskačejo zopet ven iz teh grobov."
— Pa se prestraši besede in pleča se ji zdrznejo.

.iz teh grobov!" — doni odmev iz Se¬
vera in glava se mu nagne.

Milika pa se razgreje zopet:

„Saj je res: grobove vidijo v teh krajih, zato
so tujci. Jaz sem pa tu doma in ne vidim nobenih
grobov in zato hočem življenja, živega življenja,
ne pa trohnobe in plesnobe grobne."

Pogleda me razžarjenih lic, malo odprtih ust
in trepetajočih ustnic in išče soglasja v mojih očeh.
Jaz ji pomignem pritrjevalno, a ne najdem besede,
ker se mi je bilo v tistem hipu posrečilo, doseči
zopet raport s Cilikino nožico.

Sever pravi resno:

„Skoraj vsi ti tujci so že reševali narodnost
in si pri tem opekli prste . . . zato so tujci. Temu
ljudstvu namreč ni za narodnost."

Milika se pa zasmeje:

„Rudokopi reševalci?! Ali 'si slišala, Cilika?
Gospa dr. Žižkova se je zadnjič ženirala sedeti pri
isti mizi kakor ti. Zato, ker si ob delavnikih nata¬
karica. Ali je to sramota? Domača hči! — Gospa
dr. Njivarjeva bi te dala kar zapreti, ker si mlada
in lepa in nevarna njenemu možu. — In ta ošabnost
naj bi reševala?! Me smo vsaj umite in ne smrdimo;
kako šele bi šli reševat preprosto ljudstvo?"

„Lažje, ker je konkurenca manjša," — se ji
poklonim poredno.

Bratko pa pripomni strogo:

144

»Reševanje bi bilo morda še bolj potrebno v
umitih krogih, nego v neumitih."

In jaz se mu čudim, odkod je bil dobil ko¬
rajžo . . .

Milika ga pa samo pogleda zviška in pihne
zaničljivo po dlani. Cikal je seveda na njeno obče¬
vanje s Konradom . . .

Sever se obrne proti meni:

»Ljudstvo je namreč zaverovano v nemštvo in
ne pozna nevarnosti raznaroditve. Morda si je celo
želi naskrivnem. Zatorej je pač težko delo; skrajno
nehvaležno za narodne delavce, ki jih je itak samo
peščica. “

»Posebno za rudokope" — plane Milika na-
kratko in stresa nervozno z nogo. Bratkova pri¬
pomba jo je bila razkačila .. .

Sever pa zardi srdito:

»Ali smo narodni delavci tu sami grabeži?"

»Vi ne!" — ga pogleda ona odkrito. »Učitelj
pa — rudokop?!" — Roko dene na prsi in se ozre
čudeč se proti stropu.

In Sever zamahne grenko:

»Ta prokleti pesimizem! Domačinom je vcepljen
že od rojstva — kot podedovani greh. Stoletno je-
robstvo nemško! Kamorkoli pogledate po deželi: slo¬
vensko ljudstvo — raja, Nemec je graščak. Slovenec
je prostak, Nemec oficir, janičarski oficir navadno."

»Tu sta dva kadeta pod kostanji!" — opozori
veselo Cilika in pokaže v poltemo, kjer sta se bila
pojavila zopet Roman in Konrad.

145

»Potem ni čudno, če se že rodi to ljudstvo z
vžgano vero večnega tlačanstva."

»In Janezov Krstnikov ni," —vzkliknem z malo
narejenim pomilovanjem.

Milika pa se oglasi skoraj ošabno:

»Jaz sem se krstila sama."

Sever me pogleda žalostno:

»Krstniki sami izgube navadno vero v krst. . .
Obup in pesimizem jih prevzameta, ko žanjejo za
svoje delo samo nehvaležnost in blamažo."

»In potem se izpremenijo v grabeže!" — na¬
daljuje Milika trmasto. »To je namreč vraštvo za
pesimizem in obup. Ti gospodje reševalci so tako
domišljavi, da prihajajo v pozi izveličarjev; in so
strašno razočarani, ker jim ljudstvo ne stelje cvetja
na pot, marveč jih gleda nezaupno od strani. Tudi
jaz jim ne zaupam — tujcem, ki nas ne ljubijo in
ne razumejo. Ko vidijo, da jim ne gre pšenica v
klasje, pa sploh pustijo setev. Še ti — ta dva
kadeta tam na trgu in vse to janičarstvo — še ti
imajo več srca za nas. Človek ne živi samo od be¬
sede narodnjaške . . . Dokler je ustanovljeno pri nas,
da reže Nemec kmetu kruh, mu trobimo zastonj v
ušesa narodnostne fraze. In če je razumljivo, da se
oklepa ljudstvo svoje vere v starega Boga, je tudi
razumljivo, da ne more kar čez noč zavreči vere v
nemštvo."

Sever se zadivljeno zagleda vanjo in nena¬
doma plane navdušen:

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

10

146

„Tu ste zdaj zadeli v živo, gospodična! Odvalili
ste mi kamen od srca. — Jaz sam sem bil že ma¬
lone obupal ... A zakaj ? — Ker sem prelahko vzel
to nalogo. In vsi so jo prelahko vzeli. Saj ni tla¬
čanstva v ljudstvu, — to je verstvo! Vi ste uganili!
Tradicije sem videl v množici, poznal sem zgodo¬
vino, poznal stoletno gospodarsko odvisnost, tisoč¬
letno navado, videti gospoda in gosposko v Nemcu...
pa nisem pomislil, da mora to pustiti sledove, ki
se zakopljejo v meso, da jih ne iztrebiš kar na mah.
To korenini v srcih kakor vera ... In kdo je še
premagal vero v eni noči? — Pa smo zahtevali od
tega ljudstva, ki je skoraj še v povojih, da kar požge
malike in gre za nami v novi vek svobode na¬
rodov ..."

Roke se mu tresejo od vzhičenja, ko se obrača
nestrpno od drugega do drugega:

„Še praznoverje... pomislite: še babje vraže...
kako jih je težko iztrgati naivnežem! Pa smo ho¬
teli . ..“

In udari z roko po mizi:

„Jaz bi vas poljubil, gospodična . . .“

„No, to bi vas pogledala!" — se smeje Milika.

A Sever se ne da zmotiti:

„Od kraja je treba začeti. Z abecedo moramo
začeti. Trezno in preudarno kakor v šoli. Brez vseh
pričakovanj, brez vseh velikih upov in razočaranj.
V vsakem razredu je komaj peščica nadarjenih; pa
četudi zmagamo prvi razred, kje je še srednja šola,
kje je še matura?..."

147

Navdušeno zakrili z rokama in objame nena¬
doma Miliko, da se mu komaj izvije v smehu in
krohotu.

„Ali ne vidite, da ste razvozljali uganko? Tu
je vzrok vsem neuspehom, našemu obupu in pesi¬
mizmu. Ker smo pričakovali porazujočih zmag, zato
smo bili razočarani. Ker smo pričakovali skokov,
zato se skoraj nismo premaknili z mesta. Pa prodi¬
rajmo počasi dalje . . . ped za pedjo . . . korak za
korakom ..."

Nalije si kozarec in ga izpije v dušku.

»Naprej zastava Slave ...«

Pa se prekine v hipu:

„Ne! To bi bil skok. Le lepo počasi!"

Jaz intoniram brez pomisleka:

»Fantje, fantje, le korajžo

za to rajžo žalostno!

Če ne bo nič, se le branimo!

Če bo kaj, pa le bežimo!

Fantje, fantje ...«

Sever pomaga v začetku, a zdajci se ustavi in
me pogleda začuden . . . Lopnem se po ustih in
umolknem v zadregi . . . Odkod — za vraga! —
mi je prifrlela zabavljica, ki je že nisem pel morda
celo desetletje? .. .

Milika naju gleda v čudu; — a zdajci začne
ploskati in se hahljati od veselja, da ji solze stopijo
v oči in se jej vije oplečje kakor v krču. Zapazila

10 *

148

je zafrkacijo. . . Priznavajoče mi pomežikuje, dušeč
se v razigranem smehu:

„Prvaška himna!"

Na Severovo navdušenost je vplivala kot poliv
z ledeno vodo. —

Jaz sem se že ves čas zabaval s Ciliko za¬
sebno. Najine noge so se lovile hrepeneče; časih
sem jo vščipnil naskrivoma, da je komaj zadržala
vzklik; in ker ji ni šel „ti“ iz ust z lahkoto, kot
bi jo zahtevalo pobratenje, sem se nagnil tuintam
do njenega ušesa in jej šepnil vanje svoj poredni
„ti“ in zopet „ti“; dokler se mi ni posrečilo na¬
zadnje, v neopazovanem hipu, vgrizniti jo v drobni
uhelj, skrit pod težo gostih las. Ona je bila srečna.
Lica so jej žarela; in če mi je morala roko od¬
ganjati pod mizo, je ni pozabila stisniti in podržati
v svoji in jej zabičiti, da naj že miruje.

A nenadoma se začne smejati tudi ona. S
prstom kaže na Bratka:

„Roke na klop!" — zavpije in se pridruži Mi-
liki v hahljanju, ki postaja čimdalje nalezljivejše.

Bratko sedi vzravnan in nas gleda strogo.
Verno je bil poslušal nadučiteljeva izvajanja, ne¬
nadni izbruh smejočih se deklet pa ga je presenetil
in razžalil. In res se spet drži, kot bi sedel za ka¬
tedrom in veleval:

„Roke na klop!"

Ko se s Severom ozreva nanj, pa zgrabi tudi
naju žilica, da prasneva v krohot. Bratko nas v za¬
četku oponaša jezno, kar še bolj podžiga krčevitost

149

smeha. Pijače smo imeli že dovolj pod streho —
vsi. In tako je moral konečno tudi on podleči na-
lezljivosti vseobče radosti . . .

V tem splošnem krču razbrzdanega smeha pri¬
deta na verando Konrad in Roman v krogu treh
žandarjev, ki zasedejo sosedno mizo.

Odzdravili smo samo s kretnjami in se smejali
dalje. Milika se je nagnila že parkrat sumljivo k
meni, zdaj pa začutim nenadoma njeno koleno
poleg svojega . . .

Ni me varala slutnja, da me lovi že ves čas...
In ravno to je bilo, kar me je odbijalo. Zakaj bi
bilo tu narobe? Jaz hočem biti lovec, ne divja¬
čina ... Ob tem nenadnem dotikljaju pa sem vendar
zastrmel in toliko da mi ni zastavilo smeha. Blisko¬
vito sem premislil položaj in sklenil: Reagiraj, fant!
Na tak način si prost okov; saj nisi silil vanje! —
Že mi je polzela roka proti njenemu stegnu, kate¬
rega toplota mi je tako prijetno zagomazela v nogi...
tu se nenadoma Milika zdrzne, vzdigne prt in po¬
gleda pod mizo . . .

„Čegava je ta noga?" — jej šepetajo ustna
kakor sama zase . . .

Koleno se odmakne hladno, njen smeh utihne
kot bi ga zadavil . . . zadela je bila ob Cilikino
nogo, ki se je zabavala z mojo . . .

Smeh se počasi poleže . . . Milika se nasloni
s komolci na mizo in si otare obraz z rokama, pa
pogleda — kot da bi se bila ravnokar vzbudila — z
izpremenjenim izrazom po verandi . . . Njen pogled

150

se sreča s Konradovim ... in tudi njen glas je iz-
premenjen in trši, ko jih povabi glasno:

„Zakaj ste sedli posebej, gospodje? Pridite
bližje, saj smo sami domačini!"

Kako se to vse naglo izvrši pri ženski! Komaj
je spoznala, da se je motila v svojih slutnjah, da
je hrepenela za varljivo blodilko, ki je ugasnila
na ovinku, da je vitez že oddan in se ni brigal za
njeno sladko snubljenje in njeno tiho ljubljenje . ..
niti ji ni treba premisliti, niti ne prevdariti, kaj bi
storila logično ... že ji grmi instinkt v ušesa:
Maščevanje!

Ne gre ji za vprašanje, če te tudi more  raniti.
Tako si je sigurna svoje ženske oblasti nad moškim
in tvoje nečimerne slabosti nasproti ženski, da ne
pomišlja niti hipec... ona si je gotova: udarec bo
zadel.

O slabost, ime ti je mož! —

Konrad je planil na poziv in njegovo omizje
je hlastno pograbilo kupice in steklenice, da jih
prenese k naši mizi.

Milika pa se obrne k Severu:

„Čemu delate tak obraz, gospod nadučitelj?
Jaz ne morem zato: Bolj domačo se počutim s
temi janičarji nego z jedrškimi rudokopi. Ali je to
kaj lepega: narodnost kot rudosledstvo?"

„Torej je ljubezen tudi lahko ruda?" — jo
pogleda Sever malo zaničljivo in mi zamahne na-
skrivoma z roko: Nič ne maraj, saj ni vredna! . . .

151

Moral je bil zapaziti dogodek pod mizo...

Oba kadeta si je posadila Milika kraj sebe,
tako da se je Roman vrinil med njo in mene. A
Konradova vihrajoča ušesa so bila vjela besedo:
janičarji.

„Kaj so Turki spet v deželi? O kakšnih jani¬
čarjih govorite?"

Cilika pa se oglasi stisnjenih ust in odločnega
pogleda:

„0 vas posilinemcih, ki ste hujši od pravih
Nemcev, kakor so poturice hujši od Turčinov."

Konrad položi pesti na mizni rob, pogleda
temno in se dvigne za prst od stola:

„Na! — Mi se torej lahko vrnemo tja k svoji
mizi!?"

„Potem grem z vami!" — pravi Milika rezko
s prodirnim pogledom na Ciliko in izprazni krožico
na dušek.

Sever pa miri in tlači Konrada nazaj na stol:

„Nikar razburjenja! Gospodična Cilika vas samo
draži. “

A Cilika se našobi korajžno:

»Nič ne dražim, res je tako. Ali je resnica
žalitev?"

Pa pokaže z omalovažajočo kretnjo na svo¬
jega brata:

„Ta je še ponosen na to. Jaz sem mu razla¬
gala, on pa pravi: Torej sem janičar! S ponosom
janičar! — Kaj se boste sramovali?"

152

„In ti si moja sestra in mojega očeta hči,
torej janičarska hči in sestra!" — se odreže Roman
v smehu. Roke stiska v žepih in se guga na stolu,
lica mu žare veselo in nozdrvi mu vztrepetavajo kot
polnokrvnemu žrebcu. Lep in krepek fant je, na¬
petih udov in simpatične zunanjosti.

Milika mu prikimava z dopadajenjem; Konrad
pa se zasmeje s svojim ostrim in skoraj odurnim
glasom:

„Ah, tako! To so le bolj družinske svaje. Mi
se ne brigamo zanje; kaj ne, gospodična?"

In trči z njo veselo:

„Bog nas živi vse Slovenje-Goričane, ki smo
dobre volje!"

Sever je že bil v skrbeh, da nastane kak prepir,
pa mu priskoči hitro s trkanjem in aranžira na¬
pitnico :

»Bratci veseli vsi
tralalala, tralalala,
pesem zapojmo si
tralalalalom . . .«

In ko so vse kupice prazne in poveznjene na
mizi, zadonijo še:

»Ti zvončki tam v dolini
zvonijo bim bam bom
juhe .. .«

Pa obrnemo zopet kozarce in udarimo z njimi
po mizi kakor na komando . . .

153

Cvenk . . . Cilika drži črepinje v roki in kap¬
ljica krvi ji zablišči na prstu . . .

Udarila je bila prečvrsto.

Sploh se mi je zdela preodločna ta večer. Ali
si je že tako sigurna zmage? — Ta tako poudarjena
narodna zavednost njena...  Saj poznam žensko!
Za poročni prstan ti proda ime in čast, izda ti narod,
vero in še dušo poleg . . .

Malo nerodno mi je postalo pri srcu. Skoraj
mi je bilo žal, da se je stvar tako razvila. Prav¬
zaprav je le kočljivejše, podajati se s Ciliko v raz¬
merje . . . Milika bi bila manj nevarna prostosti in
samostojnosti mladeniški . . . Nedolžnost in naivnost
— to je past za trdoglave samce.

Melanholično sem se oziral proti Miliki, ki se je
razživela med obema fantoma kot bi jej bil kdo za¬
kuril v srcu. Konrad jej je dvoril naravnost nesramno.
Njegovi prsti so prežali, kedaj bi se dotaknili njenih
las ali njene bluze, njenih bokov . . . Glavna last¬
nost teh janičarjev je — nesramnost. Brezobzirnost
do drugih in do sebe. Požre ti tudi razžaljenje in
sramoto, samo da vzdrži na mestu in odgnusi tebe
proč . . . Milika ni niti trenila več proti meni. A
eno me je veselilo: tudi Konradovim prstom ni do¬
volila trohice svoboščin. In kaj veš, če se ne smeje
ženska ravno zate, četudi gleda v stran? . . .

Sever se je trudil, vzdržati družbo v petju in
jaz sem mu pomagal. A udaril sem čez štreno s
provociranjem pogostih eksov. Nameraval sem upi-

154

janiti oba nadležna mi kadeta in pozabil, da sem
bil sam že preveč pil . . .

Edini Bratko mi je delal veselje z neutrudljivim
srebanjem sladkega ljutomerčana. V svojem samo¬
morilnem razpoloženju je sedel za mizo, gledal srepo
in sesal ustnico, časih tudi zinil kakšno sam s seboj,
pa v docela ritmičnih presledkih nosil kozarec k
ustom. Njegovo petje je bilo bolj zevanje in kru¬
ljenje, pri čemer mu je omahovala glava trudno in
pijano in so se mu obračale oči pošastno pod
gornja veka . ..

Trojica žandarjev je tipična za to pokrajino.
Slovenske krvi in slovenskih imen, govore pošve-
drano nemščino naših infanteristov in afektirano-
nerodno slovenščino onih častnikov, ki se za silo
priuče jeziku. Ta slovenščina je namreč spričevalo
za politično solidnost in orožniško usposobljenost.

K Severu se sili četovodja še precej simpatič¬
nega obličja in večno ginjenih oči. Treplje ga po
rami in mu izraža svoje sočutje v narodnostnem
boju in svoje prepričanje o konečni zmagi . . . Saj
je tudi on Slovenec; a molčati mora. Jezik za zobmi,
žandar! — Kaj pa kolegi nasprotnega mišljenja, ki
imajo vedno polna usta svoje „prijaznosti do nem¬
štva"? — Saj razumete: Nemec je lojalen, Slovenec
je upornik v Avstriji! — Solza mu zaiskri v očesu,
ki si jo utrne žalostno ... A človek bi si skoraj mislil,
da je pritekla iz kozarca. . .

Stražmojster poleg njega je očiten nemškutar.
Tolst človek mastnih las, orjaškega glasu in smeha.

155

Poje kot solist v predmestni beznici in pogleduje
strašno zaljubljeno v Ciliko. Njegove noge so pre¬
kratke, bele hlače pa napete nad okrogloličnim
ozadjem, da se človek trese zanje . . . Govorili so
že nekdaj, da je zaročenec Cilikin. Dvomljivo po¬
trdilo bi bilo morda najti edino v popolnem pre¬
ziranju njegovih vsiljivih komplimentov.

Tretji orožnik gladkih belih lic in lepih brk se
ponaša'z izključno nemško govorico in s predrznostjo
pri debelkasti natakarici. Naša družba mu premalo
imponira, da bi ga mogla ovirati pri objemanju in
stiskanju . . .

Stari Koschar, Cilikin oče, sloni ob nadstraž-
nikovem stolu, režeč se neprestano s svojim zar¬
delim, malo zabuhlim obrazom, kot bi bila vsaka
beseda že dovtip. Meni si ne upa prav pogledati v
oči, da bi ne izdal , velikih nad, s katerimi pričakuje
razvitka mojega razmerja do Cilike.

Tudi njena mati pogleda tupatam izza vrat,
kjer se sramežljivo stiska k hangarju. Prikupna
ženska še svežega obraza in polnih oblik. Vzpod¬
budno in s priznavalnim kimanjem se mi posmiha
ob petju. Ogiblje se hčerinih pogledov. Bržčas se
boji, da bi preveč zasijala v sreči upanja . . .

Strahoma sem zapazil, da mi je bilo zlezlo
vino že sumljivo visoko v glavo. Oči so mi postale
nekam trudne, okolico mi je zameglil rožnat paj¬
čolan. Jezik mi je bil že malo muhast in tudi

156

kretnje samoglave . . . Vendar sem se zdel sam
sebi strašno važen, ko sem čutil to zanimanje in
spoštovanje Cilikinih ljudi. A zopet me je malo
neprijetno ščegetalo v prsih, da nimam tudi Milike
ob svoji strani. Moja domišljava častihlepnost je
trpela vsled njene malobrižnosti. In od trenotka do
trenotka mi je rasla mržnja zoper Konrada in to pre¬
vzetno janičarstvo. V rokah me je časih dregnilo,
dlan me je zasrbela in zobje so mi hoteli škri¬
pati . . .

Umolknil sem, povesil glavo in mrko gledal v
Miliko, ki se je bučno hehetala z obema fantoma.

Cilika se je parkrat nagnila proti meni in me
premotrila s skrbjo, pa se namuznila svoji materi,
ki je spet pokazala glavo izza vrat. . .

Naenkrat zapazim, da govorita Sever in Konrad
o politiki. In četudi sem najrajši čisto pasiven v
teh stvareh, postanem vseeno pozoren ■—■ v glavi se
mi hipoma zjasni •— in želja me objame, izprego-
voriti vsaj besedico, da demonstriram svoje nasprot-
stvo zopernemu tekmecu . . .

„Par slovenskih, ali vsaj dvojezičnih vabil bi
ne bila taka žrtev, saj smo v slovenskih krajih!“ —-
pravi Sever očitajoče.

Govorila sta o gasilnem društvu pri Mariji
Pomočnici, ki je v zadnji zimi priredilo neko ve¬
selico, katere se pa Slovenci niso udeležili, ker so
bila vabila samonemška. Društvo plava v docela
nemškem toku, gasilni dom 'je celo okrašen s frank-
furtarskimi draperijami . . . ampak vspeh prireditev

157

bi bil pa vendar lepši, ko bi se jih mogli udeleže¬
vati tudi Slovenci. Saj društvo ni namenjeno samo
peščici Nemcev, temveč vsemu prebivalstvu.

A Konrad se udari po prsih in dvigne me¬
zinec domišljavo:

„Dokler jaz še migljem s tem, ne pride izpre-
memba v društvo!"

Smešna se mi je zdela ta bahavost. Fant je
komaj polnoleten.

„Saj vemo, kaj bi radi! Tla po malem izpod¬
kopati, da bi ljudje uvideli upravičenost in po¬
trebo .. . Nikdar! Roke proč od društva! Mi ne
rabimo nobene zdražbe; saj je imamo že drugje
dovolj."

Pa se nasmehne premeteno in odmigava z
roko Severu pred nosom.

Tu se vmešam jaz v pogovor:

„Pa so gasilci sami Nemci?"

Konrad me pogleda debelo:

»Društvo je ustanovljeno od Nemcev, je bilo
ustanovljeno v nemškem duhu in vsi člani smo si
edini, da mora tudi pri tem ostati. Basta!"

Sever pa zamahne zaničljivo:

»Niti enega Nemca nimajo. Saj jih je še nekaj
poleg, ki niso brez vse zavednosti ... pa si pustijo
ravno tako pačiti imena z nemškim pravovisom.
Terorizem!“

Konrad se zasmeje ošabno:

»Ha! Lahko govorite, kakor hočete. Res pa je
le, da gre ljudstvo še vedno za nami."

158

Jaz nadaljujem nedolžno:

„Neznačajnost torej vzgajate? Ali se vam ne
studijo ljudje, ki zataje svoj rod — renegatje, izda-
jice? Ali vam ni preslaba taka družba ? 0

A Konrad se smeje zopet:

„Mi se brigamo za gospodarski blagor in
splošno korist. Politika in narodnostni boji nas
lahko v uho pišejo! Dozdaj smo dobro izhajali tako
in se nismo nikdar sprli, pa pojde tudi naprej tako.
Pojdite gledat, če vpraša kdo za slovenski komando!?
Ha — naših ljudi ne boste še hitro zmešali ! 0

Milika je medtem molčala in nervozno tolkla
z roko po roki. Zdajci iztegne desnico in jo položi
na Romanove prste, ki jih toplo stisne:

„Že zopet ta preklicana politika ! 0

Jaz se pa zagledam srepo v njeno roko in
ljubosumnost mi zapolje v srcu. Naslonim se za hip
nazaj na stol, pa se hitro zopet nagnem naprej in
pogledam Romana ironično:

„Vi ste torej tudi Nemec ? 0

»Slovenec sem!“ — zavrne rezko.

»Slovenec?"

»Ampak Nemcem prijazen!"

»Nemškega mišljenja torej?"

Pa zmajem neverno z glavo:

»Vrag razumi vašo logiko! Slovenec nem¬
škega mišljenja — to je izdajalec! Vi se torej sra¬
mujete svojega jezika in zatajujete svoj rod, pa
delate za Nemce, ki nas hočejo pomendrati in raz-
naroditi!"

159

„Čenčarija!“ — se obregne vame jezno.

»Ali veste, kaj je to — naroden ponos?"

»Ponos? Ali bi moral biti ponosen celo nato
klaverno slovenstvo?"

„Pa če bi bili cigan, bi morali biti ponosni
na svoj rod!"

.Budalost! Kaj pa so Slovenci? Kaj imajo
Slovenci? — Beračija!"

„To naziranje je neznačajno!"

Pa se vzpne srdito:

„Kaj? Prosim vas, gospod, da brzdate svoj
jezik!“

»Neznačajnost ostane neznačajnost, in človek,
ki izda svoj rod, je renegat in šuft!"

»Kaj pravite? 11  — plane pokonci in udari po mizi.

.Šuft!"

.Kdo je šuft?"

»Propalica in neznačajnež! Hulja! Šuftje, kdor
izda svoj rod!"

Koschar in njegova žena sta zgrabila sina;
mene je Sever odrinil proč .. .

Slišal sem Konrada, ki se je prepiral, zakaj bi
ne pustili Romanu, da kaznuje razžaljenje . . .

»Slovenci hočejo biti, pa niti psovati ne znajo
slovenski! Nemška beseda mora priti na pomoč."

Sever ga zavrača jezno:

.Naš narod ni nikdar rabil podobnih psovk,
ker so mu tuje take zaničljivosti. Presaditi so jih
morali Germani k nam."

160

Spominjam se tudi Bratkovega obraza. On je
bil zaspal za mizo; in ko se je v rabuki vzbudil, je
buljil tako začudeno krog sebe, da smo se morali
smejati vkljub razburjenju.

Cilika se je smehljala tiho in poredno in stala
je blizu mene, pogledavajoč s prezirom za svojim
bratom, ki so ga odvajali mahajočega z razbesne¬
limi rokami . . .

Tudi Milika se je nasmihavala in govorila
vneto s Severom, pa se ozirala po meni spet pri¬
jazno in vzpodbudno.

Žandarji so bili izginili, ne vem, kedaj in
kam . . .

Do brega naju je spremil — Bratka in mene
— Sever z Miliko in Ciliko. In pri slovesu je še
stopila Cilika k meni, se vzpela na prste in mi
šepnila v uho:

„Dobro ste napravili! Zaslužil je še več.“

Jaz pa jo, omahujoč od vinjenosti, potrepljem
po licu in jo popravljam:

„Ti, Cilika, ti! Zdaj moraš reči: ti! Če ne, boš
plačala ... en liter ... en liter . . .“

VII.

Bratko se maje pred menoj dolgokrak. Levico
tišči v žepu, pod pazduho palico, z desnico pa krili
krog sebe in dokazuje nekaj sebi in cesti. Hrbet
mu je upognjen in glava povešena, kot bi bila težka
cel stot.

Jaz ga kličem in ga prosim, naj počaka; rad bi
se oprijel njegove lakti ... On je gluh. Omamljen
od pijače in potrt od nesreče, ki mu je prevzela
misli in čuvstva, da ne čuti niti kamna na cesti,
če se spotakne obenj in skoraj pade čezenj . . .

„0, kako sva se natovorila, Bratko!"

On je gluh. Nogo vzdiguje kot orjaški cepec,
da obvisi za hipec v zraku in pade potem na tla
brez pravega namena, kakorsižebodi. In še za to
umetnost ga zavidam . . .

Cesta mi pleše pred očmi in se vije kot opolzla
kača. Če stopim na desno, pa se zlekne vrag na
levo. Nalašč nagaja zlodej gladki, kot bi se resnično
bal za svoja rebra .. .

„0, kako sva si ga naložila, Bratko! Posodi
mi vsaj palico, saj je sam ne rabiš!"

On se pa ustavi sunkoma, se zamaje nevarno
in lovi — lovi ravnotežje; pa zavihti svojo palico

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 11

162

— lepo svetlo palico z nikljastim ročajem — in jo
zabrusi v smelem loku daleč tja med žitne njive:

„Rajši peklu nego tebi!"

In zopet stopa dalje, neizprosno, kot v usodo...

»Nikdar več! . . . Naj se vlači z dragimi! S
komer hoče!...  Nikdar več!“ — Poluglasno se
roti predse, škripajoč z zobmi in udrihajoč s pestjo
po zraku . . .

Ali je Miliko zagnal med žitne njive? . . .

Jaz pa se jezim na svoje opletajoče se noge
in se nasmejem tupatam sam sebi:

„Moj ljubi Arnoštek, danes voziva barko, po¬
šteno jo voziva! 0

Prevozila sva že dosti daleč, ne da bi se za¬
vedel, kod in kam. Nisem se smel ozreti ne na
desno, ne na levo, da me noga ne zanese v stran.
Samo v nebo sem se zagledal zdajpazdaj, ustavil
se in zastrmel v samotno zvezdo v lini med oblaki
in počakal, da jo je dosegla megla in — požrla.
Pa sem se prijel za trebuh in se zarežal naglas:

»Zvezdožerci! Zvezdožerci! —Bratko, zvezdo-
žerec, kam drviš ?“

Ta se nenadoma obrne in iztegne kazalec proti

meni:

„Ti si zvezdožerec! Dve si že požrl nocoj, ka-
nalja, pa še nisi sit! “

In jaz se mu smejem še bolj bučno:

„Zato me nekaj reže in tišči v želodcu. Sment
rogljati! “

On pa še vedno kaže s prstom:

163

„Tam si zamudil tretjo!"

In jaz ga ne poslušam dalje . . . Šalamunova
krčma je bila že zadaj ... V hipu se zresnim in
tesnoba mi zgrabi prsi, pa se zapodim nazaj trepe¬
tajočih živcev, z molitvijo v pijanem srcu:

„Da bi le še čakala! Da bi le še čakala!"

Po prstih se približam hiši in zdajci se odpre
tam okence:

„Gospod kontrolor!"

In jaz jej poljubujem rokico, pa si ne upam po¬
gledati jej v oči.

„Ali nisem nič več Arnošt, Tilika ?“

„Pst! Tiho, tiho, teta bi se koj vzbudila!"

„Jaz sem šel mimo in nisem slutil angelja ob
oknu!"

„Zvezdožerec! Popolnoma ste pozabili name!"

V strahu jo pogledam, če je zelo razžaljena;
a mil je njen pogled in smehljajoč, toliko dobrote
ji leži v obrazu, da moram osramočen povesiti oči.

„Jaz sem vedela, da pridete nazaj. Ko bi se spom¬
nili šele pred trgom, pa bi se tudi vrnili. Ali ni res?"

Skloni se nižje k meni in mi pogleda poredno
v oči:

„Zvezdožerec!“

Jaz se stisnem k njenemu licu in jej objamem
gole roke pod njenim šalom:

„Dušica! Ljubica!"

A moji brki jo ščegečejo po vratu, umakne se
mi v smehu in mi vjame obraz v roke, pa mi pri¬
tisne ustnice na čelo.

11

164

„Ko je oblak požrl zvezdo, ste prišli ravno
tukaj mimo. Tudi jaz sem zrla vanjo, ker mi je
srce preveč tolklo, da bi pogledala na cesto . . .
A ko ste že odšli tu dalje in sem zapazila, da se
niti ozrli niste, da se niti spomnili niste ... pa se
nisem žalostila; le trepetala sem v strahu, če bo
res, da se vrnete, kakor sem upala in pričakovala
z vso dušo ... Saj se je tudi oblak usmilil zvezde...“
„In jo zagrnil v mrak in temo!“ — zastokam
na njenih prsih in zajočem kakor malo dete.

Sredi vinske omamice, ki me je minila samo
toliko, da sem se zavedel zunanjščine in svoje lastne
zmedene notranjščine kot bi gledal skozi pajčevino,
je bilo toliko kesanja in bridkosti, da bi padel na
kolena in prosil odpuščenja ves svet. Solze so mi
tekle in pleča so se stresala . . .

„ Odreši mene grešnika!“

Stiskal sem se k njeni rami in prosil milosti...
A toplota njene kože me je vzdramila . . . pozabil
sem trenotnega genotja ... in nazadnje sem se le
še čudil, odkod te solze in zakaj . . . Tekle so še
vedno in pleča so se stresala naprej . . .

Tilika me boža in tolaži:

„Izjokaj se, golobček ... moj...  nesrečni...“
Treplje me po sencih in poljublja na lase . . .
Naenkrat vzdignem glavo, solze se mi v čudu
posuše . . . Poleg Tilike se je pojavil starikav, bled
obraz.

„Zdaj bo dovolj podoknice! Spat, Tilika!"

165

Tilika odskoči preplašena in se zavije tesno v
šal; prikazen pa zapira okno, motreč me predirljivo:

„Vi se rajši podnevi kaj oglasite, — gospod
kontrolor! Lahko noč! Pa se izjočite do jutra!“

Jaz odhajam presenečen in skoraj že iztreznjen:

„To je teta Verona. Niti ni posebno nepri¬
jazna . .

Na cesti poberem klobuk, ki sem ga bil iz¬
gubil prej, in se bližam Bratku. Naslanja se ob
plot, ki mu sega komaj do trebuha, in cinca z ži¬
votom naprej, da bi se moral vsak trenotek zvrniti
na glavo. Zgrabim ga pod pazduho in vlečem za sabo.

Noge se nama zapletajo in života omahujeta...
kot bi trenil me obvlada spet pijanost. . .

„Tilika je angelj, Bratko! Brušen diamant!
Imej ti Miliko in Ciliko in kogar hočeš... prešest-
nice so vse, nečistnice! A Tilika, Tilika, Tilika!"

On pa zamahne nemarno z roko:

„Ne maram! Nobene več ne maram!" — In
zapoje hripavo:

„ Ženska le vara nas ..."

Spanec mu leži na vekih. S celo težo visi na
moji lakti in telo mu zanaša v stran, da moram z
veliko umetnostjo loviti ravnotežje. Pa ga stresem
surovo:

„Saj Tilika ni ženska! Tilika je angelj, angelj,
angelj!“

In zapojem na glas, da ga prevpijem:

166

»Po gorah grmi in se bliska,
fantič moj po polju vriska.

Vriska gredč, vriska gredč,
saj gotovo k meni, k meni gre.«

Pa to ni petje več in ni več vriskanje; posa¬
mezni vzkliki so, nadušljivo momljanje . . .

Tako se zibljeva proti trgu, omamljena in pi¬
jana ... In tam ga stresem zopet in mu zakričim
v uho:

„Miliko ti podarim . . . brez obresti jo po¬
darim. “

On pa me odrine z roko:

„Ne maram! Nobene ne maram!“

„Ker ti je Konrad napoti!"

Pa zaškriplje z zobmi in udari z nogo ob tla:

„Njega pobijem! Kakor psa ga pobijem!"

„Še ceste ne zadeneš, pa bi psa zadel!"

„Pa nič! Je pa ne maram! Nobene več ne
maram!“

„Ali pojdeš v klošter?"

„V kevder pojdem! V stričev kevder!"

Iztrga se mi in steče proti domu. Tik pred
trgom stanuje pri nekem daljnem stricu. Vrata so
odprta in Bratko lopne v vežo kakor je dolg in
širok . . .

Jaz se poženem za njim; a že po par korakih
pozabim nanj in se napotim tudi sam domov . . .

Oprezno stopam in počasi, da ne izdam slu¬
čajnim opazovalcem nesigurnosti svojih nog. A kakor

167

je lastnost pijancev, da se udado brez ovir trenotnim
idejam, vzbujenim od malenkostnih vtisov, vihravo
in lahkomiselno kot mlado žrebe brez gonjača, tako
objame tudi mene, ko zagledam v temi zlate črke,
poredna želja, ponagajati Filipini s podoknico.

Kje je ostal spomin na Tiliko? Kje bridkost
in kje kesanje?. . .

A namesto da bi zapel podoknico, začnem
bobnati po oknu, v taktu in korajžno kot polkovni
tambur. Ob tem se spomnim dogodka iz ljubljanskih
let . . . /

Družba ponočnjakov smo korakali po ozki ulici
navzdol. Kar se nekdo izmisli in začne bobnati po
oknih; in cela vrsta po njegovem vzgledu. Ljudje
odpirajo za nami okna in nas zmerjajo ... pa kaj
nam morejo? — Na oglu spodaj je gostilnica, okna
razsvetljena in zastrta; predrznost naša pa tako ve¬
lika, da niti tem ne prizanesemo. Ko tako lepo od¬
meva v tiho noč bobnenje šip . . .

Mahoma pridrvi iz krčme cela četa razjarjenih
gostov ... in po nas!

Prijatelj Hinko, ti si jih dobil po grbi, revež,
od hrusta, ki te je zalučil v sneg! Vsi krivci smo
odnesli pete; ti si plačal nauk: beži, pa če tudi si
nedolžen! —

Smejem se natihem, hkrati pa bobnam z vedno
večjim navdušenjem po Filipininem oknu. In zdajci
zdrči roleta kvišku, za steklom se prikaže bel obraz
in okno se odpre za štiri prste:

168

„Kdo razgraja tu ponoči? Proč od okna, ali
vas polijem!"

„0, gospodična! Nekaj vam moram povedati:
V Ljubljani je bilo ... ne vem natanko, kedaj je
bilo . . .“

„Vi ste, gospod kontrolor? Ali mi ne greste
spat? Kaj bi mi zdaj pripovedovali?!"

„Veselo je, Filipina!"

„Pa mislite, da bom tu poslušala?"

»Pustite me k sebi, Filika! Odprite okno, da
zlezem gor!"

Pa se opotečem malo, komaj za spoznanje...

„Ah, lepa je ta! Kod ste pa hodili popoldne?
Jedrčanke bi bile samo za ponoči, kajneda? —
Lahko noč, gospod! Na svidenje, kadar boste trd¬
nejši v nogah!"

Okno se zapre, z ropotom pade zastor . . .
Jaz pa strmim začuden vanj in se odkrijem tea¬
tralično :

„Taka je torej ta reč? Me nismo samo za po¬
noči?!" — In zažvižgam premeteno: »Torej bi bile
tudi za ponoči?"

Pa skočim nazaj in začnem iznova bobnati
po steklu. Ona se je bila bržkone domislila: boljše,
da odpraviš pijanca zlepa ... pa se vrne in odpre
okno.

»Ubogajte me, gospod kontrolor, in pojdite
spat! ... Če hočete, da ostaneva prijatelja!"

»Pa če bi bil popoldne z vami, — bi odprli,
Filika?"

169

»Kakšna Filika?“

»Filika? — Hahaha, človeku se zapleta jezik...
Brez zamere, gospodična, a pravzaprav je lepše Filika! “

Ona se ogorčena odpravi; jaz pa nadaljujem hitro:

»Ali ne poznate zapovedi: lačne nasititi, žejne
napojiti, — trudnim postljati?“

»Ali me imate res kaj radi?"

„0, rad, gospodična. Iz vsega srca ..."

»Torej prosim, ubogajte! In pridite jutri ob
dveh, če vam je drago; — napravimo izlet k Petku.
Zdaj pa lahko noč!"

A žilica mi to noč še vedno ne da miru . . .

Pred spalnico svojega gospodarja Jakoba Belne
se nenadoma ustavim, dvignem pretkano prst k ušesu,
se prislonim k vratom in poslušam . . . Pridušeno
smrčanje in tišina ... Pa začnem praskati po vratih
in trkati narahlo ... nič . . . Pritisnem na kljuko -—
stožeri zaškripljejo . . . Smrčanje poneha, blazine
zašume:

»Kdo je? — Kam greš, Berta?"

Prestrašim se in hočem odskočiti . . . roka se
mi zamota pri kljuki, duri se odpro ... in toliko
da ne padem v sobo s truščem in ropotom . . .

»Tatovi! Kje je moj revolver?"

»Ah, bebec, tiho bodi! Gospod kontrolor je
prosil užigalic."

Škatljica zarožlja, bose noge hitijo proti meni...
topla roka me potisne ven in mi spusti žveplenke v
žep . . .

170

Renčanje slišim za seboj . . . Jaz pa bežim s
preplašenim smehljajem v svojo sobo. Napol ob¬
lečen ležem v postelj in zaspim v trenotku. —

Pozno dopoldne na binkoštni ponedeljek se
vzbudim nenadoma, pogledam v strop in se pre¬
padem od tesnobe v prsih . . . „Šuft!“ . . . Obrnem
se k zidu in si zakrijem oči z roko ... Ko bi mogel
človek kar izbrisati spomin!

Kaj poreče davkar? — In tisti priskutni Milan
Posegar? — Če me naznanijo ravnateljstvu! . .

Politika! — Politike se boj kot hud’ga vraga!...

Bolečina v prsih mi postane neznosna; obrnem
se na drugo stran in vzdihnem glasno. Pa zagledam
naenkrat: vrata so odprta in gospodinja gleda name.

Po prstih se mi približa:

„Kaj vzdihujete?*

Z glavo zmajuje nad menoj in se mi smehlja
veselo:

„Lepe stvari počenjate! Moj mož me gleda kot
uganko, nekaj mu ne gre v račun.*

Pot mi stopi iz kože, ko se spomnim tudi
zadnjega škandala.

„Saj ni bilo nič posebnega!*

„Ah, vaša furija! Jaz sem že vstajala in se
napravljala ... to mu je sumljivo.*

„Torej ste me hitro slišali?"

„Seveda! Ko bi ne napravili takega trušča..."

Pa pogledam po svoji postelji in si pogladim
čelo zamišljen:

m

„A kdo me je slekel?"

Ona se zasmeje razigrano, a pridušeno in po¬
gleda skrbno v vrata, ki jih je bila pustila le priprta.

„Da ne pride stari gledat, kje ostajam!" —
In šepeta hihitajoč: „Saj sem ga vendar prekanila:
Nič ne ve, da sem bila tu . . . Ampak vi ste se ga
nalezli včeraj! “

V strašni zadregi se obrnem proč . . . Ženska
je bila pri tebi; ti pa nisi vedel niti zase, kaj šele
zanjo! Kakor dete te je slekla in gledala je tvojo
nesposobnost. . . Prokleto vino! Don Juan ne sme
pijančevati, da mu Bak ne prepodi boga ljubezni...

Ona je rahlo sedla na rob moje postelje in
mi ljubeče gladila lase s čela. Jaz pogledam plašno
mimo nje:

„Ali sem bil zelo nemaren?"

„Nič ni bilo tako hudega, ljubček!"

Nagne se k meni s svetlim pogledom, polnim
sreče in blaženosti, in me poljubi na čelo . . . Tako
čist in nedolžen je ta poljub, da se začuden ozrem
vanjo in mi nov strah stisne prsi . . .

Ustna se ji zganejo . . . nekaj mi hoče pove¬
dati ... pa se zamišljena zagleda skozi okno in
vstane s tihim vzdihom . . .

„ V kuhinjo moram. Pazi se pred mojim možem! “

Odkod spet ta sprememba? — V neljubi
slutnji vztrepetam in skočim naglo iz postelje . . .

A ko odhajam — kolikor mogoče tiho —,
priteče v vežo za mano in me potisne za vrata vsa
zasopljena:

172

„Kam pa popoldne? Mi gremo k Pomočnici...
Pridite za nami — kot slučajno! Da?“

Jaz dvignem ramena začuden:

„Ne vem!“

Ona pa mi stisne roko:

„Ah, le pridi! Kaj me briga stari?! Na svi¬
denje! Nekaj ti povem ..."

In že hiti nazaj, pozdravljajoč me z obetajo¬
čimi smehljaji . . .

Do zdaj ji je bilo vedno ljubše, če nismo bili
mnogo skupaj, — da ne bi Belna kaj zaslutil. A
ta sprememba danes? —

O, babe! Te proklete babe! . . .

Glava me je bolela in neprijetno sem se po¬
čutil, kot v najhujšem mačku. Tesnobo v prsih, stud
v želodcu, sem se jezil sam nase in na tisto goro-
stasno nepremišljenost včerajšnje pijanosti. Davčni
uradnik, bore kontrolorček; v deželi renegatstva in
korupcije, v c. kr. valilnici politične neznačajnosti
in zdaj mahoma — beseda, ki zadene do srca, ker
ga razgali z enim mahom: „šuft“! Če jo zabrusiš
prvemu v obraz, jih tisoč dvigne glave, ali morda
nisi meril nanje . . .

Zapeljala me je ljubosumnost. Moja don-ju-
anska domišljavost je bila ranjena vsled Milikinega
ponašanja. Spominjam se, da je zavrelo v meni, ko
je položila svojo roko na mesarsko šapo Romanovo.
V tistem trenotku bi bil zdivjal razkošja, da bi jo
.smel jaz vloviti, — stiskati, poljubljati in grizti...

173

Saj sem imel poleg sebe Ciliko in tej na ljubo sem
se bil skoraj namenoma odtegnil Miliki; a kdo ne
ve, kako neizmerno prija samoljubnosti, če se po¬
stavi lahko: Vidiš, vse se trgajo zame, jaz pa maram
samo zate! — A najbrže mi niti ni bilo toliko za
Ciliko; mogoče sem nameraval le podžgati strast
Milikino . . . Gotovo je, da me je sladostrastnica že
od prvega začetka neverjetno mikala; in bogve, če
ni bil ta izbruh samo prikrito priznanje, — izpoved
od ljubohlepnosti trpeče duše, pred slutnjo preve¬
likega razkošja drgetajoče duše? — Morda sem
hrepenel za njo, da sem se tresel od hrepenenja; a
poleg tega sem se bal uresničenja, kot se moraš
bati strupa, ki ti pripravi rajsko slast, pa te tudi
lahko umori . . .

Ampak ljubosumnost, Arnošt, ta je zoper naš
program! Naj se cmerijo device in ljubezni sestra¬
dane ženice; ti pa, Arnošt, junak ljubimkanja, kije
užitek tvoj vladar, — ti še pri kateri obvisiš, če ne
uideš tem filistrskim slabostim!

Zavedlo te je vino, saj razumem ... O pija¬
nost, da bi več ne prišla v drugo! —

A še nekaj drugega je bilo, kar me je izva¬
bilo iz reserviranosti, ki sem si jo bil naložil v po¬
litičnih vprašanjih. In s tem se moram pobahati v
svojo čast!

Strašno me je namreč peklo, da sem se dal
pri tistem kroku z davkarjem tako neumno vjeti od
nemškutarjev. Brezobzirnost te jezi; in tista nesram¬
nost se ti gnusi, s katero pričakujejo uskoki, da

174

mora biti tudi pri tebi pripravljenost za uskoštvo
tako obsebiumevna kot je bila pri njih samih. Saj
je ta predrznost ravno znak zakrknjene vesti, ki jo
skušajo propalice brzdati s surovostjo . . .

In ker sem se bil takrat strahopetno udal, zato
je buknila pri Pomočnici reakcija iz mene, kot iz
nabitega patrona. Takšna šleva pa še nismo, Arnošt,
da bi kar zaplesali, če kdo zažvižga! In če smo
se zavrteli malo v slabi uri . . . no, zato pa poči
bomba, ko doteče ura.

Vrag je le, če bi dotekla tudi, ko bi bil navzoč
Posegar s celo davkarijo ... in ko bi ne bilo ljuto-
tomersko vino taka imenitna kaplja! . . .

Pa bodi kakor hoče: glavna stvar je, — da
si vprihodnje malo bolj previden, Arnošt! Strela,
naj te gredo tožit! — Uradnik — razgrajač, poli¬
tičen hujskač! — Obsojen si gotovo, — tu te niti
ljutomerčan ne izreže. In kaj porečejo na to tam
gori — tvoji vikši? —

Mraz me je pretresel ... brr . . .

Pomislil sem, da bi jo kar udaril preko trav¬
nikov k Mariji Pomočnici — prosit odpuščenja . . .

Pa mi buši vroč naval iz prsi v glavo, čelo'
se mi orosi in duško mi zastavi od trpljenja... O,
prokleto! Lepo reč si si zamešal, Arnošt!

Pri Seljaku sem bil sam pri mizi. Bratko je
o praznikih obedoval pri stricu in drugi stalni go¬
stje so se vsi porazpršili na obiske in izlete.

175

Binkoštni ponedeljek! Te vražje binkošti bom
menda pomnil . . .

Jezilo me je, da sem sam. Človek je prepuščen
na milost in nemilost svojim mislim.

Natakarica je zehala pri oknu in se ozirala po
dolgočasnem trgu. Grizla si je nohte in si ogle-
davala roko, za praznik malo bolj umito, okrašeno
z neokusnim prstanom. Prestopala se je v novih
solnih, — morda jo je veselilo škripanje podplatov.

Sklonila se je skozi okno, da so se napela
jekla v modrcu. Izpod krila je zableščala bela spod-
njica in noga se je pokazala v črnih nogavicah;
v gležnjih preokorna, v laku preveč stisnjena, tudi
velikanska pentlja ni mogla vzbujati vtisa ličnosti.

»Ali vam je dolgčas, Bernardika?"

„Ah, nehajte že s to Bernardiko!“

»Bernardika je vendar lepše nego Mica, kmečka
Mica ?! “

»Mica! Jaz nisem nobena kranjska Mica.“ —
In se zasukne na peti: »Jaz sem Mičika!“

»Za koga Mičika? Za svojega fanta?"

»Ah — za fanta! Kaj jaz rabim fanta?"

»Torej pa za fante!"

»Hahaha ... še eden bi bil preveč; posebno
takšen kot ste vi!"

Vjamem jo za roko in jo stisnem k sebi:

»Taka čvrsta Mičika, pa bi ne imela fanta?"

»Toliko jih nimam kakor vi deklin!" — Zaviha
mi brke in se mi reži v obraz.

»Kje imam jaz dekline?"

176

„Ha, saj vemo! Stare in mlade."

Njene roke diše po prestani vodi, v kateri
umiva kozarce; raskave so in rdeče. Tudi njen
obraz je presurov in lica prenapeta . . . Mogoče pa
me je samo razjarila pripomba o deklinah . . .

Odrinem jo od sebe in vzamem časnik v roko:

„Ah, Bernardika, da morete verjeti take čenče!"

„Mhm . . . čenče, čenče! Odkod pa vaša skro-
kanost?" — In me pogleda premeteno: „Ala je pri
Kosarju vino sladko?"

Pa se začudim: ona vendar še ne more ve¬
deti? — Neumnost! — Pa če tudi ve . . . vsi mo¬
rajo zvedeti! —

V časniku zadenem že s prvim pogledom ob
vest, ki se nanaša na narodnostni boj v deželi. Vsi
predali so polni napadov na napredno stranko; a
moje nesrečno oko si mora poiskati ravno kaj tako
kočljivega:

„Od Sv. L. n. P. nam pišejo: Učitelj P. je v
preiskavi radi zločina — veleizdaje, ker je v šoli pel
z otroki neko protiavstrijsko (?) pesem. Žandar je
vdrl v njegov razred in ga odgnal izpred otrok v
preiskovalni zapor. Bržkone — nemškutarska intriga.
O razvitku afere bomo še poročali."

Zamislim se ob listu in gledam slepo vanj:
Veleizdajstva še nisi zagrešil, Arnošt; niti ne raz-
žaljenja veličanstva; . . . samo če ni v teh krajih že
nadut nemškutar — veličanstvo! . . .

Neka resigniranost se me poloti. Naj že bo
kar hoče! Preje prišlo, preje šlo!

177

In na tihem se celo nasmehnem: V politiki na¬
preduješ, Arnošt! Ne bi ti prisodil te bistrosti. Ker
tudi drugače: Šuft! Renegat je neznačajnež. In ne-
značajnost ni možatost. Torej tudi pri ženski ni kaj
prida. Ženska se divi junaku. Ali je to klaverno
odpadništvo — junaštvo? Izdajica — kukavica! —
Pa se spomnim na izpremeno Milike po nastopu in
vsili se mi melodija:

Ja sam junak,
ki djevojke ljubi .. .

Samo šment je pri devojkah, da jim imponira
večkrat moč nego junaštvo. In moč ni vsakikrat ju¬
naštvo. Nemčur predstavlja moč avstrijskega ger-
manstva. Nemčur je torej sraka s pavjim perjem.
Ampak pavje perje — prija ženski . . .

— Ljudstvo se je usulo po trgu, prihajajoč od
večernic. Nekaj gostov je prišlo k Seljaku.

Ali bi pogledal k Tiliki? Teta Verona me je
pravzaprav vabila . . .

A spomin na angelja mi je samo ojačil čustvo
trpke resignacije. •—

„Z Bogom, Mičika! Za spokane roke vam
nujno priporočam glicerin."

„Kaj ste agent za glicerin?"

„Ne! . . . Ampak za gladko kožo!"

Trg je že zopet prazen, ko umerim pot proti
Šalamunovini. A nič ne vem, kako in kedaj me za¬
nese noga sama v drugi smeri mimo cerkve. Nena¬
doma zagledam malo družbo pred hišo Filipine.

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 12

178

Srce mi zastane, a obrniti se ne morem več. Kako
sem mogel tako popolnoma pozabiti na Filipinino
vabilo? —- Bržčas bi se bil odtegnil temu srečanju...

Filipina stoji na pragu in si natika rokavice,
pa me pozdravlja že od daleč:

„To je lepo od vas, da niste pozabili, gospod
kontrolor! Vsi so rekli, da vas čakamo zaman.“

»Gospoda vendar ni čakala name?“ — se
prestrašim in pogledam zmedeno svojega šefa, ki
stoji v površniku širokokrak, stiska roke v žepih in
gleda malo sitno mimo mene:

„Ne, ne! Zamuda je pri nas že običajna. Saj
nam Petek ne uteče!"

Komaj vidno se namrdne in mi pokaže hrbet.

Tudi drugi se držijo pusto . . . Niti eden mi
ne da roke.

Zato je Filipina toliko prijaznejša. Trudi se pre¬
magati napetost s koketnimi pogledi svojih sijajnih
oči in ljubeznivimi nasmeški vseokrog. V ozkem
reformnem krilu intimnih, svetlih barv; v izrezku
krog vratu dva niza biserov; rokave komaj do ko¬
molcev; na glavi velik panama s prešerno pentljo
—■ se me oklene krog lakti in hiti veselo:

»Tak krasen božji dan, gospoda! Proč s če¬
mernostjo! Dame k svojim gospodom! Le korajžno
— po mojem vzgledu!"

»Vragovi vse vedo!" — mi brni v črepinji...

Ona pa se stisne k meni in me pogleda jz-
podbudno:

179

„ Danes ste moj kavalir, gospod kotrolor. Le
potrudite se z mano!“

Za oglom zavijemo na stransko stezo, ki pelje
čez travnike in polje. Filipina me podrži, da odi¬
dejo ostali mimo. Tu je kolega Sormann s pekovo
Dorco jin Oplustilov Herman s Favstino Denkovo;
zadnji je davkar s svojo ženo. — Jaz se veselim,
da vsaj Posegarja ni blizu.

V začetku moramo hoditi drug za drugim po
ozki poti doli po bregu. Ko pridemo na travnik, se
me Filipina spet oklene in mi šepeta skrivnostno:

„Vi ste me hoteli pustiti na cedilu ?“

„Ah, gospodična . . .“

„Saj razumem. Vse že vem. Ferenc — stari
Ferenc — je pisal davkarju. “

„Torej že ovadba?"

„Nič se ne bojte! Davkar sam ne ve, kaj bi
napravil. Jaz ga že . . . Ah, kdo ne ve, da vinjen
človek podivja?"

Pa me pogleda koketno:

„In da ste bili včeraj malo podivjani, za to
sem priča jaz."

„Ah, gospodična ..."

„Vi . . . le glejte!" — mi žuga poredno, spo¬
minjajoč podoknice. ..Prihodnjič vam pade kaj na
glavo."

Davkarica se je bila zasopla pred nama:

..Zakaj tako bežimo?"

Ženkica je stara in slabotna, njena lica so
ohlapna in nagubana, oči globoko udrte.

12 *

180

Schabot se ustavi z obotavljanjem in se obrne
proti nama. Njegov pogled je neprijazen in ne¬
voščljiv. Za hip posumim, da mi zavida Filipino in
da bi najrajši sam objemal njeno laket.

Filipina pa me izpusti in stopi hitreje proti
njemu:

„Saj sem rekla, gospod davkar: — pijača! Prav
nič drugega! Gospod kontrolor se niti ne spominja
prav . . .“

„Pa res ne vem natanko, ali je bil Konrad, ali
Roman!" — se zlažem zvito in hinavsko.

Davkar zmigne resno z ramo in me pogleda
bliskoma od strani:

„Če stvar dalje tirajo ..."

Filipina pa hiti:

„Gospod kontrolor pojde jutri doli, da se oprosti
kot se spodobi... pa bo mirna Bosna. Kaj ne, go¬
spod kontrolor?"

Jaz pogledam vprašujoče davkarja:

. „Ko bi kaj pomagalo?"

In ta se omehča:

„No, glej, saj te razumem ..."

Rdečica mi plane v lica, tako me poboža to
prijazno tikanje.

„Tudi mi smo bili mladi in divji ... In pa
vino! Ljutomerska kapljica! — Tam blizu sem jaz
doma!" pokima domišljavo. „Čujte, kaj žganje dela!

— so časih pisali slovenski listi. Hahaha ... jaz
sem se moral zmirom smejati. Kot bi vrabiče učil!

— Na! . . . Torej, gospod kolega. . . če resnično

181

obžaluješ, bi pač jaz tudi svetoval, da mirnim potom
urediš afero."

„Gotovo obžalujem. Ah ... saj sam ne vem ..."

„Čujte, kaj žganje dela!" — mi požuga Fili-
pina ljubko.

Davkar pa jo vščipne v ramo:

»Ljutomerčan ni žganjica, gospodična! Tušem
občutljiv."

In ona ga udari po roki:

„Ass! Tudi tak lokalni patriot!"

„Pa samo do gotove meje, gospodična! Ha-
haha . . . Tako daleč ne sega moje domoljubje, da
bi se ga nasrkal preko mere."

Davkarica si je bila odpočila in vsi skupaj
stopamo počasi dalje. Obadva mlajša parčka sta že
daleč tam pred nami in se ne brigata za nas.

Filipina je ostala ob strani davkarja in meni
se je zdelo, da ga je hotela s tem posebno nagra¬
diti za spravljivost... Tu si oglej to žensko dušo!
Ona je brez dvoma slutila, da se je vršil škandaT
pri Pomočnici radi Milike. In vkljub temu — ta
ljubeznivost, ta koketnost, ta očividna želja, da bi
te čimbolj očarala! Zavzame se zate kot najodlič¬
nejši protektor. — Tu imaš dokaz, kako koristna
je pri ženski ljubosumnost. Njena ljubosumnost,
kajpada! — Samo: — ta vpliv pri davkarju mi je
nekoliko sumljiv. Če nimata prikritih zvez? . . . Ah,
ne! Potem bi se ne ogrevala pred njim tako odkrito
zame. A stari joger ima bržkone skomine, ki jih
prefriganka z veseljem izkorišča . . .

182

Davkarica gleda v tla in stresa z glavo od
stopinje do stopinje. Tiha je in neprijazna, na obrazu
jej je brati bolezen. Časih ošvrkne s hudobnim po¬
gledom svojega moža, kot bi mu zavidala čilost in
zdravje.

Davkar me tolaži:

»Nič se ne vznemirjaj! Jaz potlačim stvar.
Jutri pišem Ferencu in mu naznanim tvojo gre-
vengo ... In popoldne greš ob petih ... no, radi
mene že ob štirih iz pisarne . . . Najboljše, da
greš sam h Kosarju! — Haj, ljutomerčan ni kot
cviček! To je treba samo srebati, po kapljicah oku¬
šati ! . . .“

Prišli smo čez drugi breg iz bukovega gozda
ven. Pred nami dolina v obliki ogromne ledvice,
obdana z nizkim gričevjem. Nikjer ni videti vino¬
gradov, ker so vrhovi vsi prenizki; zato je vtis po¬
krajine nenavadno osvežujoč. Od treh strani jo ob¬
robljajo lesovi, a tudi na severu gledajo izza holmov
tupatam valujoči robovi šum. Travniki so skoraj
dozoreli; njih rdečkasto-zeleno barvo izmenjava sli¬
kovito sočnata zelen močvirnih lok.

Na mali v^višini proti jugu se skriva v ko¬
šatem hrastovju in smrečju starodaven grad z okrog¬
limi stolpovi na vogalih in neštevilom oken. V
znožju mal potoček s prevelikim mlinom. In poleg
njega krčma z obširnim sadovnjakom in lepimi po¬
slopji — Petkov dom.

183

Za gradom na podolgovatem vrhu tesna vrsta
krasnih starih „palm“, ki dajejo pokrajini poseben
čar romantike . . .

Doli čez travnike hitita obadva parčka. Sor-
mann in Dorca spredaj, držeč se za roke, korakajoč
spodobno in dostojno. Zadaj Oplustilov Herman s
svojo božanstveno Favstino. Ko sem jo bil videl
prvikrat, sem bil popolnoma očaran od njenega ju-
nonskega pojava. Tudi ona ljubi reformni kroj, ker
se ji prilega prav posebno. Stara je že preko tri¬
deset in Hermana že čaka celo desetletje. Njen oče
je bil zadnji nemški nadučitelj na javni ljudski
šoli jedrski. Z vdovelo materjo živita od skromne
pokojnine. In to je vzrok, da stari Oplustil ni hotel
nikdar niti slišati o zakonu med njo in svojim
Hermanom.

Favstina ima pravilen, lep obraz, kostanjeve
lase in jako resne, rjave oči. Njena lica so sveža,
a malo rezna; nasmeh na ustnih skoraj trpek. In ko
sem čul, da ljubi Hermana, sem bil naravnost raz¬
očaran. On je ni nikakor vreden. Sicer je lep, po¬
staven mož, košatih brk in telovadskih udov; a
javna tajnost je, da ni prav bistre glave. Z vode¬
nimi očmi te gleda srepo kot zaboden vol. Človeku
bi se zdelo, da izziva; jaz pa sem spoznal, da je
namen njegovega fiksiranja samo, privezati tvoj
pogled nase, da se morda ne izpozabiš z njim k
njegovi ljubici. Tako jo straži noč in dan že dolga
leta; in če se oče ne uda, bo trajala ta pantomima
še kako desetletje.

184

Kakor se mi zdi, ga ona niti več ne ljubi in
se ga samo boji. A pri moji veri: jaz bi se tudi bal,
razdražiti prežečo zver. Vrag vedi, kaj tiči za tem
srditim čelom! Duševnih zakladov bržčas nima; a
v razdivjani strasti bi mogla bruhniti iz njega —
blaznost . . .

Zaostala sta malo za Sormannom in Dorco in
meni se je zdelo, da se prepirata. Njena kretnja z
levico, s katero je zamahnila v tistem hipu, je bila
na vsak način zaničljiva. Stopala je ponosno, z
dvignjeno glavo, naravnost naprej. On pa je hodil
malo pošvedrano korak od nje, se oziral hitro vanjo
kot bevskajoča starka; in skoraj mi je bilo, da
vidim njegove poglede — bliske sipajoče . . .

Zavili so čez most in izginili za mlinom; mi
pa smo pospešili korake . . .

In kdo sedi pri Petku že na vrtu? — Iskra!
Mihael Iskra z dvema svojih paglavcev! Starejši mu
je res podoben z debelim, malo udrtim nosom, ze¬
vajočimi ustmi in poniglavim telesom; mlajši je
brez dvoma kukavičino jajce. Popolnoma drugačen
tip, z visokim čelom, ravnim nosom, s pobalinsko
predrznostjo na mesnatih ustnih. Slišal sem, da je
bila mati — ptičica.

S Filipino sva pustila davkarja naprej, da
informira družbo o mojem sklepu. In res so malo
bolj prijazni zdaj pogledi obeh deklet in njihovih
kavalirjev. Iskra pa ima strašno dolg obraz, kri
mu sili vanj in veka so mu kar otekla. Preše-

185

nečen je do skrajnosti, ko me zagleda s Filipino
roko v roki.

Dorca je vesela in razposajena, rada bi že
prepevala. Njene noge so nemirne pod mizo, z ro¬
kama taktira in bobna po mizi, poskakuje na stolu,
se skloni k Sormannovemu ušesu in mu zašepeče
besedico, pa mu ponudi svoja tenka usteča — a
mu jih hitro zopet umakne, ko jih hoče on poljubiti.
Smeje se mu nagajivo in potegne s prstom pod svojim
zavihanim noskom, kot bi hotela dražiti: „Aha, bi
lizal, dragi? 11  — in zaigra z jezičkom proti njemu:
»Figco!“

Proti meni je pa vedno malo zviška. Ponosna
je na svojo kretnjo, s katero me je bila odslovila,
ko sem jej ponujal krajcar za poljubček. Tudi je
preveč zaljubljena v kolego Sormanna, da bi moglo
tu še zame kaj vzcveteti. Na glavi ima visok klobuk,
predrzne in eksotične oblike, postrani, kot bi ga bil
veter vzdignil. In to ji daje še poseben znak pre¬
brisanega frkolinstva. A njena očesca, ozka in lo¬
kava, obljubljajo toliko strasti, da bi človek sko-
prnel pred njimi.

Njeno popolno nasprotje je Favstina Denkova.
Mirna je in tiha, v pozi skromne majestete. Njene
temne oči so zagonetne kot sfingine . . .

Davkarica je govorila z Iskro o njegovi deci.
Žalost njenega življenja je, da ni imela nič otrok.
Zato jo že navduši golo dejstvo, da jih ima kdo
celo kopo.

»Gospodinje vam pač manjka, — matere!"

186

Iskra vzdihne prav globoko in se zagleda malo
plašno v Filipino. A hipoma mu blisne zlobnost iz
oči; porogljivo me pogleda in zine hinavsko:

„Še večji reveži so otroci, ki nimajo — očeta. “

In ko je videl, da ne sedi puščica kot je na¬
meraval, se obrne s polnim obrazom proti meni,
mežikajoč z očmi:

„Kako pa kaj vaš Nesti, gospod kontrolor?
Zdaj pojde že skoraj v šolo?"

Rdečica me oblije; a bolj od jeze, nego od
osramočenja. Napad je prišel kakor blisk iz jasnega.

Pogledam ga sovražno in se ponorčujem:

„Letos napravi maturo."

»Maturo?“ — zazija debelo.

Filipina prasne v smeh in drugi vsi za njo...

Jaz sem vedno upal, da je vsaj ta celjski greh
neznan ljudem. Zdaj vidim, da so že prebrskali tudi
najumazanejši kotiček mojega življenja. Seveda je
bil Iskra detektiv! Da te zlomek!... A kakor kaže,
so to že davno vedeli; mogoče hitro potem, ko so
bili slišali o Tinki. Tudi Filipini je moralo biti
znano, ker je ni opazka prav nič presenetila . . .

Iskra si previdno stisne nos med prsti in pravi
s premišljenim prezirom:

„Aha, — maturo! ... Jaz sem pa slišal, da
vas mislijo tudi iz Celja tožiti za zaostale alimen¬
tacije!" — In si zaviha počasi redke brčice . . .

Moja zadrega je zdaj zares popolna; in da se
malo izrežem, se moram poslužiti tudi sam hudob-

187

nosti. Z demonstrativnim pogledom na njegovega
mlajšega sina mu odvrnem:

„No — za svojega  otroka še človek plača;
veliko neprijetnejše pa mora biti — valjenje kuka¬
vičjih jajc."

Filipina se udari po ustih, da bi ne bruhnila
v smeh; in tudi drugi se namuznejo škodoželjno.
Iskra pogleda v stran in kima z glavo, — pa ne
zine ves čas niti zloga več . . .

Krčmar je mlad in krepek fant s hunsko glavo
in potuhnjenim izrazom. Njegova gospodinja je
močna ženska petdesetih let, ki si ga je bila vzela
po smrti prvega moža v veselje in zabavo. Če sto¬
jita oba pri mizi, se naslanja ona s celo težo na
njegovo ramo, da lahko vsakdo vidi, kako je njen,
še vedno neizbežno njen. In res žari v starikavem
obrazu toliko strasti, da človeka zašegeče hudo¬
mušnost. Prihuljenost moža in neka sramežljivost,
skrivajoča se v zadregi in prav posebno vidna vsled
nesoglasja s presurovim licem, pa razgrinja odpira¬
joči se prepad med njima. Danes nosi ona zvonec
v hiši; a škodoželjnež se že lahko veseli na užitek,
ki mu ga prinese skorajšnji izbruh sovražnosti v
tem idealnem zakonu.

Davkar ne more, da bi ne poskusil nedolžne
šale v tem imenu:

„Letos še ne gremo v Rim, gospa?“

Ona se prestraši in zardi in si hiti brisat s
hrapavo roko kotičke ust:

188

„Hahaha . . . kaj se ve, kaj se ve!“ — in se
še bližje stisne k možu. „Nekdaj sem že bila tam,
a vas je manjkalo, haha.“

Bučno se zasmeje in strese davkarico s kme-
tiško intimnostjo za sloko ramo . . .

V mraku že smo se napravili domov. —

Mesec se potaplja za oblake na zahodu v
zadnji slutnji zarje. Krvavordeč rožiček še plameni...
in vztrepetava ... in ugasne . . .

Filipina se stisne k moji rami, pograbi krila
višje in stopi dalje z mano.

Na večernem nebu se odraža drevored topolov
kot črne silhouette eksotičnih cipres. In pod gre¬
benom v temi drevja odsev gradu in sence koni¬
častih, okroglih streh na stolpih. Konture njiv in
travnikov, lesov in ceste je mrak zabrisal, a so to¬
liko enakomernejše in slajše v mehkobi toplega ve¬
černega občutja . . .

„Imate vi kaj smisla za to krasoto?“

„Zakaj bi ga ne imel?“

„Jaz sem mislila, da vas je — sama lum¬
parija/

„Oho — porednica!" — Potegnem jo narahlo '
za uho; in ker se mi ne brani, si drznem dalje,
pa ji objamem lice in se nagnem k njenim ustom.

Ona pa mi pahne roko proč in se zasmeje:

„No — če ni to lumparija!"

„ Gospa protektorica!"

„Aha — gospa!"

189

V glasu jej vibrira žalost nad svojim sam-
stvom . . .

„Filika, kaj ne?"

»Oprostite, gospodična, moj jezik je bil malo
truden. “

»Cilika, Milika, — Filika. Ali imate še kje
kakšno -iliko?“

Pa se resnično izpozabim in bleknem brez
pomisleka:

»Ali poznate Tiliko ?“

»Kakšno Tiliko?"

»Šalamunovo Tiliko!"

»Šalamunovo?" — Obraz se ji raztegne. »Goska
še!" — In me pogleda preiskujoče. »Vanjo ste se
zaljubili?"

»Ah — zaljubil!" — Čelo se. mi zamrači; pa
zmajem z glavo, zatajivši angelja. „Ne!“ — In se
zasmejem malo hripavo: »Vse so goske, vse te
-ilike! “

Filipina gleda resno v tla; prsi se ji dvigajo
hitreje. . .

Po kratkem molku nadaljujem:

»Jaz ljubim samo vas!"

Z laktjo jo stisnem k sebi in nesem njeno
roko k ustom:

»Vas edino, Filipina!"

Ona pa ostane resna. Kot bi smatrala samo
za šalo mojo izpoved, odgovori počasi in pikiranor

»Ni lepše Filika?"

Hodila sva skozi les in mrak je bil gostejši....

190

Jaz se ustavim in jo objamem burno:

„Bolj po naše se glasi... A jaz vas ljubim,
Filipina! “

Poljubim jo na usta in jo gledam toplo. Ona
se ne brani; a poljuba mi ne vrne. Zamišljena zre
v zvezde, sloneča neodločno ob moji rami ... Z
roko jej stisnem lica in zašepetam poredno:

„Filika! — Bi me ne imeli malo radi?“

Objamem jo krepkejše in iščem njenega po¬
ljuba . . . Ona pa mi položi roko na usta in se mi
izvije rahlo. Obrne se nazaj, če ne prihaja že ostala
družba; in si popravi kodre ob ušesih. Potem za¬
grabi krila s prožno kretnjo in se oklene mojega
komolca:

„Takej noči ni verjeti. Zvezde, gozd, ta mehka
sapica, — to je morda vse lažnjivo."

Iskreno me pogleda in stopi sveže dalje.

„Zdaj pa mi povejte tisto veselo zgodbo, ki
ste jo bili prišli pravit danes na vse zgodaj!"

„Torej me ne ljubite?"

Pa me strese razigrano:

„Tak nasilnež! Tak nestrpnež!"

Ogleda se po cesti in se ustavi za trenotek,
nagne mojo glavo k sebi in me poljubi gorko . . .

„Zdaj pa ne besede več o tem ... danes ne!"

Mojo roko stisne krepko pod pazduho, da bi
ji ne mogla več nagajati; in me pogleda z mokrim
bleskom radosti v očeh:

„Torej vaša zgodba, kontrolorček?"

VIII.

To je bila sitna pot. A namenil sem se, ko¬
likor mogoče malo misliti na stvar in opraviti jo
bolj površno, tako kot da bi imel pred sabo službeno
dolžnost.

Človek se boji notranjega nemira bolj nego
dejanja samega. Strah in trepetanje pred dvomljivim
vspehom; prerešetavanje različnih možnosti; ugi¬
banje odgovorov, obrazov, kretenj; pričakovanje za¬
smeha in sramote ... Ne; proč od mene, zoperne
pošasti! . . .

Šel sem čez travnike po romarski stezi, ki
pelje naravnost proti strmemu bregu pod cerkvijo
in po vegastih stopnjicah skozi les navzgor. Postaje
križevega pota so zasmehovale moj lastni križev
pot.  . .

Dospel sem neopažen na Kosarjev prag in
upal sem, da srečam najprej Ciliko, ki mi izda raz¬
položenje.

A nenadoma stoji pred mano Roman, rdeč kot
črešnja in trepetajočih ustnic.

Pozdravim ga uljudno, s prisiljenim nasmeškom,
bled v obraz, vendar manj razburjen nego sem pri¬
čakoval.

192

Nagovorim ga in se opravičim . . .

Pijanost, kajpada! Kesanje! — Sramota zame
večja nego zanj! . . .

Videl sem takoj, da je zadeva poravnana. Roke
mi ni ponudil, tudi ni bil bogvekaj navdušen; na¬
sprotno: zdelo se mi je, da bi bil najrajši planil
name s šapama, ki jih je šiloma krotil v žepih. A
zdajci mi je bilo jasno, da je vmes še druga stvar,
ki je odločila meni v prid. Zaslutil sem družinsko
bitko, ki jo je izvojevala Cilika . . .

S pokroviteljskim smehljajem mu izrazim upanje,
da bodeva v prihodnje boljše izhajala, in stopim v
krčmo.

Cilika se zdrzne ob pogledu name, strah jej stisne
prsi in njene objokane oči vprašujejo v skrbeh . . .

Sedela je pri vratih na verando. Roke so ji
otrpnile s pletenjem v naročju, odprtih ust me je
pričakovala, od razburjenosti nesposobna, priti mi
naproti.

Sklonim se k njej z ljubečim pogledom in jej
dvignem bradico:

„ Cilika . . . zaplakana? — Ubožica!"

Poljubim jo na usta, njej pa solze iz oči . . .
In skoraj bi jo bil objel in začel poljubljati te vroče
solze; ko bi ne zaškripale naenkrat duri za menoj...

Mater sem zaslutil zadaj ... in kakor bi me
pičil gad, odskočim od dekleta . . .

Te upajoče matere, te kandidatinje za taštvo,
so pokora za človeka. Trn ob roži. Koliko opreznosti
je treba, da se ne natakneš!

193

In kakor sem bil prej vesel, ko sem se spomnil,
da mi je ravno ta kandidatura pomagala v zadregi
z Romanom, tako mi je postal zdaj skrajno nepri¬
jeten občutek, da bi moral binkoštnega šufta plačati
kar — z zaročitvijo . . .

Pogovor s Košarico zasuknem brez ovinkov
na vreme in na letino, na točo in na obetajoči trs;
zakaj bi preveč važnosti pokladal na prepir pi¬
jancev?

Zavri kolo, prijatelj, da te ne zapelje pomo
torna v puščave zakona! Ali hočeš hliniti hvaležnost
za dvomljivo odpuščenje? Hvaležnost je predraga-
reč. In kaj ti veš, če ni račun pri Romanu še večji
po tej spravi? —

Nezaupno se obrnem proti Ciliki, ki ždi glo¬
boko sklonjena nad svojim delom, in sedem na
drugi konec mize.

Presenečena plane pokonci in me pogleda
zardela . . . upala je, da pojdem na verando, kjer
se da bolj neovirano ljubimkati . . .

Jaz pa naročim nedolžno:

„Kakor po navadi, gospodična! Četrtinko bolj¬
šega!"

In gledajoč za njo, sanjarim: Človek bi si jo
zataknil v gumbnico . . . kot vrtnico. Trnja bi se
znal izogniti. A ženska hoče biti slak, ki spleza
nate, ovije in oplete tvoje ude, da si obrzdan kakor
hrast v bršljanu. Saj je slika lepa, morda je pri¬
jetno v objemu mehkega zelenja; a človek ni rad
štor, priklenjen na prostorček, zapisan trohnobi in

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 13

194

pozabi. . . Prostost je lepša, ki ti dovoljuje, utrgati
tam poljsko cvetko, tu vijolico duhtečo, tam orhi¬
dejo izumetničeno, tu nageljček rdeč in bel, tam
vrtnico žarečo, tu zopet slak pohleven in preprost...

V Ciliki sem videl slak. Nežnobelih, krhkih
lističev, da se bojiš zagrabiti; ob robu temnovišnjevo
marogasti kelih je podnevi zvončasto odprt, da se
nasrka solnca, zvečer se zvije v preslico, da prenoči
bolj varno . . .

Ali je to cvet za tvojo gumbnico, prijatelj?
Plezavka in ovijavka, ponoči nedostopna ... je
to zate?

Milika je kakor roža; bujna, omamljiva teja,
ustvarjena samo za slast in užitek. Filika je orhi¬
deja, eksotične zunanjosti, z opojnim vonjem, ki
rabi dolga leta do razcveta. Tilika — vijolica . . .

Ah, Arnošt, kje so tvoje sanje? Kopljejo se v
cvetju, ki ga povaljaš v blato . . .

Cilika mi prinese vino in se ustavi poleg
mene. Zadovoljen smehljaj jej kroži ustnice, zlekne
si roke in si otare zajokane oči . . . Zunaj je bila
zvedela, da je stvar že v redu, in zdaj bi se strašno
rada pobahala, kako se je borila zame. Malo je iz-
nenadena, da ne upoštevam globlje njenih solz.

Jaz pa jo primem krog pasu in jo potegnem
k sebi, kot bi imel natakarico v roki:

„Kam bi vas poljubil, gospodična?"

In s prstom jej odpnem gumb na prsih, kjer
so bele čipke silile na dan.

Nagne se nazaj in me pogleda vsa začudena:

195

„No, zdaj vidim, da ste bili res pijani!“

Bila je razžaljena, ker je nisem tikal. Pogled
se ji povesi in ustnice se jej našobijo:

„Pa pravijo: dolgi  lasje, kratka pamet!"

„Ah — midva sva se pobratila? Glej, Cilika,
potem pa imam tak pravico!"

In z nosom rinem v njene čipke ... Z nare¬
jeno jezo, a vendar malo preodločno, me zgrabi za
lase in mi pahne glavo proč.

„Zdaj nič več ne velja! Zdaj ste že zapravili
pobratimstvo!“

In izpustim jo, da skoraj pade od mene proč:

„Pa začniva torej spet od kraja! Še eno če-
trtinko, gospodična!"

Izpijem na dušek in jo plosknem z roko po
hrbtu, da bi ji pokazal fantovsko brutalnost. . .

V tem trenotku vstopi stari Ferenc in se za-
krohoče zlobno:

„Čestitam, gospodična Cilika! Predvaje za sveti
zakon . . . tudi potrebno!"

Ona pa zardi v zadregi in zamahne z brisačo
proti meni. Obrnjena od Ferenca mi pokaže jeziček
žugajoče, pograbi z naglo kretnjo steklenico izpred
mene in se obregne neprijazno v Ferenca:

„Pivo? Boste tu sedeli?"

„Z vašim dovoljenjem, gospod kontrolor! —
Pivo, da!“

Ciliki je bilo neprijetno — Ferenc ni bil njen
prijatelj —, zato se je požurila iz sobe.

13 *

196

Ferenc pa nadaljuje:

„Kakor vidim, je torej stvar že v redu . .
No, me veseli! Dovolite, da vam čestitam!"

Ceremonijozno mi poda roko. Jaz pa ga po¬
gledam presenečen in ne vem, ali mi čestita zaradi
Cilike ali zaradi sprave z Romanom. Z roko ga po¬
vabim k mizi in se neokretno privzdignem s stola:

„Hvala, gospod župan! Čast mi je!“

On pa me potreplje naklonjeno po rami z
desnico, v kateri se kadi cigara, levico v žepu,
cvenkajoč z denarjem, nos visoko dvignjen, kot bi
imel glavo pripeto v tilniku:

„To je lepo od vas, da ste že prišli! Le se
ne dajte zvoditi od naših hujskačev! Vi ste miren
človek in uradnik. Saj je v vašem interesu . . . No,
jaz upam, da bomo še prijatelji! Jaz vam nisem
nasproten ... jaz sem celo govoril besedo za vas . . .
saj razumete! Ampak ... no, seveda ... Mi smo si
tu že priposestvovali prostor in pravice. Dedno-
pravo . . . saj razumete! — Torej ... z vašim do¬
voljenjem !“

Nerodno podrsa s podplati in sede konečno.

Oddahnil sem se. Sedel sem kot na iglah . . .
Vrag ga nosi! Ali bi moral še jaz vstati? Čemu ta
govoranca? Ali ima slabo vest? — In nenadoma
se spomnim, da me je bil on ovadil davkarju . . .
Aha, prijatelj, — kes! Smo se prenaglili, kaj ne?
Za prvi greh že s kolom po človeku?! Kakšna
taktika je to? Nemška stranka mora skrbeti za na¬
raščaj. Sama si ga ne rodi dovolj, zato je pač na-

197

vezana na prilagodenje Slovencev. In tak ubog
uradniček je najhvaležnejši in najprimernejši objekt.
— „Šuft!“ — Res je: greh je velik; pa kdo ne
ve, da se samo iz grešnika rodi spokornik? — Greh
stoji za njim in mu vznemirja dušo; če ga ne iz¬
briše, se sproži iz teme nad njim rezilo giljotine...
kdo bi se ne zdrznil in ne uklonil ? Poglej nemšku-
tarsko armado, — ne vidiš: samo spokorništvo?
Poturica je hujši od Turčina! — In kdo bi si iz¬
mislil lepšo kazen grešniku, ki te je zmerjal s huljo,

nego da se sam obsodi v — huljo?-To je

prebrisanost, to je politika, prijatelj! Če si razžalil
šufta, a bi rad popravil greh in si želiš odveze, že
slutijo, da tudi sam postajaš — šuft. In pridejo ti
naproti s cvetjem in hozano . . .

Cilika se je vrnila in prinesla pijačo.

Morda iz kljubovalnosti proti Ferencu, kate¬
remu je hotela pokazati, da jo njegova navzočnost
prav nič ne ovira v intimnosti z menoj, se skloni k
mojemu ušesu in šepne poluglasno:

„To je ljutomerčan, gospod kontrolor! Da vas
ne napravi zopet divjega!" — in pomežikne skri¬
voma proti Ferencu.

Jaz zardim in pijem naglo, pogledam Ferenca
in povesim oči pred njim . . . Škodoželjnost ženska
bi še temu privoščila — huljo. A kolikor sem slišal,
Ferenc morda ni nemškutar. Nemec je baje iz Ogrske.
Preiskava pokolenja je v tem slučaju malo težka;
vendar je gotovo, da mora biti vsaj nekaj kapljic
njegove krvi slovenskega izvira. Svoje premoženje

198

pri Pomočnici je podedoval pred več desetletji po
neki stari teti, ki je bila sicer že nemškega mišljenja,
a brez dvoma slovenskega rodu. Ko je bil izvoljen
za župana pred četrtstoletjem, ga je nenadoma
ovadil nekdo, da niti ni avstrijski državljan. In kaj¬
pada je moral okusiti precej nevolje, predno je za¬
sedel zaželjeni stolček. Zato se ga zdaj tem krčevi-
tejše drži . . . Dedno pravo — v smislu njegove
nerazjasnjene bistroumne definicije — je razširil
tudi na županski stolček. — Bahaški parvenu, pre¬
vzeten in ošaben, kot bi on edini imel še kaj pod
palcem. Govoril je izključno nemški z nekim izzi¬
vajočim tonom, kot bi se neprestano rogal sam pri
sebi: „Sie erlauben schon — das windische Idiom
ist ja noch nicht gesellschaftsfahig!" — Njegov
slovenski dialekt mu je polnil žepe v prodajalnici
in povzdigoval njegovo vplivnost med preprostim
ljudstvom; v „boljši“ družbi pa je občutil slovensko
govorico kot osebno razžaljenje, ki ga je razkačilo,
da je njegov že itak rdeč obraz naravnost zašinek
Tiste žganjarske modre žilice so se napele, višnjevi
nos je zableščal od notranjega ognja, iz trmasto
nabitih ust pa je prsknil srd med zmršene, že skoraj
sive brke in po koničasto pristriženi, nepočesani
bradi . . .

Jaz mislim, da ni mogel razumeti Cilikinega
namigavanja; a bilo je dovolj, da je slišal slovensko
besedo. Njegove mačje oči so zasršele izpod divjih
obrvi v ubogo deklico; pogledal je naglo skozi
okno, s cigaro v ustih, ki je dogorevala in spravljala

199

v nevarnost brke; zmel si raskave roke, da me je za¬
skelelo po zobeh — in prsknil to pot samo v srcu...

„Da, da, moj ljubi gospod kontrolor; izbirati
je treba družbo, da človeka ne zapelje v nepotreb¬
nosti. Naš trg je majhno gnezdo — lepo gnezdo,
kdo bi to utajil? — in vendar že imamo zgago
med seboj."

S ponosno kretnjo vrže čik od sebe in si spraši
njegove ostanke s prstov. Postrani dvigne glavo proti
Ciliki, ošine njeno ročno delo z neskončno prezir¬
ljivostjo in ukaže kratko in osorno:

„Cigare, gospodična!"

In se obrne zopet k meni:

„Prosit, gospod kontrolor! No, me veseli, da
ste se še tak hitro — kako bi rekel? — spame¬
tovali, oprostite! Ah . . ." — In mlaskne z jezikom
zadovoljno, ko se spomni, kako bi me lahko pre¬
ganjali. — „Je samo v vašem interesu, gospod
kontrolor."

Izbere si cigaro v nestrpni naglici, izpije svoje
pivo in pomoli kozarec Ciliki:

„ Prosim!"

Pa si prižiga portoriko, mežikajoč za dekletom :

„Samo v vašem interesu ..."

In ko je Cilika odšla, se nagne tihotapsko proti
meni, kažoč za njo:

„To pa ni nič za vas. Pustite, pravim vam!
Prvič . . .“ -g-  S palcem in kazalcem napravi kretnjo,
kot bi štel denar. — „. . . tu ni nič . . . in nič ne
bo . . .“ — in zamahne zaničljivo z roko. — Drugič

200

pa: veternjača! Brez ljubimkanja vam ne obstane.
Pred vami na primer . . . Ah, to ni opravljanje, to
je svarilo . . . samo v vašem interesu . . . Pred vami
je imela . . . stražmojstra tu, saj ga poznate!"

„Kako imela?" — se začudim.

On pa udari po mizi in se zasmeje bučno:

• „No, vi ste mi . . .“ — in mi požuga s prstom.
— „Nič hudega ne mislim. Tako pač ..."  — Pa
se zdajci zopet zresni: „Sicer pa...  no, jaz nič ne
rečem. . . Ampak vi se lahko ogledate drugod . . .“

Svetlo in globoko me pogleda, potegne močno
iz cigare, da se skoraj skrije v dimu in postane
zopet vsakdanji . . . Sam ima hčere. Ali snubi zanje?

Cilika se je vrnila.

Ferenc se obrne k njej pol manj sovražno in
pokaže s prstom:

„Novi gostje!"

Res je prišlo nekaj kmetov in mešetarjev, ki
so spoštljivo pozdravljali župana. On jim je od-
zdravljal milostno in zviška, a jih koj nato tako
prijazno nagovarjal, da sem hipoma uvidel: mož
ga že ima pod kapo ... In razumel sem marsikaj...

Predrznejši so prišli k mizi trkat z njim. Slo¬
venščina mu je tekla čisto gladko; a skoraj vsi so
se posilili vsaj s par ponesrečenimi stavki v nem¬
ščini, da bi se priliznili veljaku. In bral si jim z
obrazov, kako ponosni so na te poniglave drobtinice.

Če me je moral temu ali onemu predstaviti
in izdati moj poklic, je vsak odskočil hudomušno
in se prestrašil:

t

201

„Hm ... z davčnimi gospodi nič opravka!"
— in imel je lep odhod.

Premetenejši pa je še postal za hip in dodal
globokoumno, z roko ob sencih:

„Vam, gospod župan, se pač lahko dobrikajo
gospodje iz davkarije! Saj so že pojedli marsikako
kravico iz vaših hlevov . . .“

To pa je za Ferenca, kot bi ga s putrom
mazal. Malo vinjen — se potolče po žepu, da za-
zvenči srebro, in zaširokousti:

„A hvala Bogu i svetoj majci Bistrički — še
so kravice v hlevu!"

Oni pa odhaja skromno, vejajoč z rokama
mimo uhljev:

„Haj — da bi jih bilo v mojem toliko!"

In Ferenc se obrne k meni zmagoslavnih lic
pa mi razlaga razigrano:

„Ko sem bil vojak, sem služil na Hrvaškem.
Na granici. Narednik. To so bili časi! ..."

V malo mračni izbi so prižgali luč in župa¬
nova lica so zasijala v mastni rdečici.

„Enkrat morate z menoj v vinograd — danes
sem bil gori —“

Aha!

»Imenitno kaže, pravim vam! Tam vam morda kaj
povem... kaj smešnega... haha... iz tistih časov."

Pa se zamisli za trenotek:

„Ja vam pjevam hrvatski ... što čete? —
Nate mislim, kada zora puca ... Ali rajši ono: Za
jedan časak radosti ..."

202

r v /

Glas se mu ubije na vrhu, pa zahrka nevoljno
in zamahne z roko:

„Ampak samo v moji kleti! Tam vam zapojem,
če ste posebno sitni, tudi: Ljepo našo domovino...
Jeseni enkrat vas povabim. — Ampak vidite, kaj
sem vam hotel reči? — Izbirati je treba družbo!"

Malomarno se ogleda po Ciliki, ki je zopet
sedela konci mize, sklonjena nad delom, z ironično
zafrknjenimi ustnicami, in se namrdne malo proti
njej :

„V tem majhnem gnezdu imamo zgago. Na¬
vezani smo drag na drugega . . . Koliko nas pa
je? . . . In on jo je šele zasejal med nas, ta vaš
nadučitelj Sever, ki vas je bil v nedeljo zapeljal v
nerodnost!"

Cilika ga pogleda srepo.

On pa samo zamahne z roko:

„Saj mu lahko poveste, če hočete . . . briga

me!“

„A tu se motite, gospod župan! Sever je
v stvari popolnoma nedolžen," — ugovarjam po¬
hlevno.

„Ah, saj vemo!" — vzdihne kakor v muki.
„Prej smo že imeli zgago med seboj . . . osebnosti,
neumnosti . . . ampak politiko je zanesel Sever k
Pomočnici. Ko bi nam moral biti pravzaprav hva¬
ležen, da je sploh dobil to mesto! Ko bi bili samo
s prstom mignili, bi se nikoli ne šopiril tod! A
delal se je miroljubnega, kakor da mu nič ni za
politiko ... V vrhu je bil z menoj in v kleti, po-

203

bratila sva se . . . pela sva .Naprej zastava Slave!',
pa seveda tudi ,Die Wacht ara Rhein' ... On je
rekel: ker je lepa in navdušujoča ... Za prijatelja
smo ga imeli . . . Zdaj pa imamo prijatelja ... in
ogenj v strehi ..."

V razburjenju trka s pestjo po mizi in se sreča
z nagajivim pogledom Cilike. Pa se jej zareži v
obraz:

„Da, gospodična, le smejajte se! Lahko mu
greste hitro pravit. . . tako je in nič drugače! —
Vam pa sem hotel svetovati ..."  — se obrne zopet
k meni. „Jaz vam zaupam, gospod kontrolor! Ne
vem, — name ste napravili vtis odkritosrčnosti..."

Naklonim se mu hvaležno; čeprav se čudim
sam pri sebi, kako bi mogel iz mojega talenta za
poslušanje sklepati — na odkritosrčnost ... A zdajci
se prestrašim: Cilika je komaj zadržala smeh in
nekaj je prsknilo nad njenim delom . . .

Ferenc pa jo ignorira vzvišeno:

„Jaz vam svetujem, gospod kontrolor, ogibajte
se take družbe! V svojem interesu! . . . Škandal
imate od tegk in neprilike! . . . Uradnik ste! Ali
vam je treba kaj razlagati? — No torej!"

In zadovoljen se okrene proč.

Ali sem mu bil kaj obljubil? — Kaj mi je
mogel čitati v očeh? — Razlagati mi ni ničesar
treba — to je res! In to mu je dovolj? — Namig¬
niti je hotel na šikaniranje, discipliniranje ... to je
po njegovih mislih bič, ki ustrahuje vsakega urad¬
nika, da le sliši švrk od daleč ... In to razumeš!

204

Čast ti, da razumeš! — A čez nekaj mesecev po¬
reče, da si mu — obljubil, ubogati njegov nasvet...
In čez pol leta: kaj pa tvoja častna beseda? mož-
beseda nič več ne velja pri tebi? . . .

„Če pridete spet tod mimo, — ustavite se pri
meni! Mene bi zelo razveselilo! Boste videli, da
bova še prijatelja! . . . Tudi jaz imam dekleta . . .“

Pa pogleda hitro Ciliko in postavi kozarec
pred njo, renčeč:

„Piva, prosim!"

»Glejte, govorila sva o Severu .. . Ljudstvo...
in kaj bi ne poznal tu ljudstva, če živim med njim
že triintrideseto leto? — Ljudstvo nima prav ničesar
proti nam. Ljubi nas in gre za nami; tisoč vzgledov
vam naštejem. Hegemonija Nemcev — ta se jim
zdi naravna. Nihče ne verjame, da bi mogla pasti.
Nihče ne verjame na kak — [vstajenja dan. Čemu
vstajenje? Kdo naj vstane? Kdo se naj otrese spon?
Kje so tisti sužnji? — Kdor prostovoljno služi go¬
spodarju, ta ni suženj."

„Tu imate prav, gospod župan!“ — se vtaknem
brez potrebe. „Čital sem: tudi na Ruskem, ko so
odpravili tlačanstvo, se jih je mnogo upiralo, spre¬
jeti svobodo . . .“

„Na Ruskem! Kakšno svobodo? — Tu ni no¬
bene zveze! . . . Ampak rekel sem: naše ljudstvo
ne verjame na osvoboditev in je tudi noče! Noče
je in ne verjame vanjo! . . . A časih pride človek,
ki verjame. Tujec mora biti; domačin le redkokdaj
verjame. Po navadi pride — Kranjec. Oprostite!

205

Morda tudi vi verjamete ... no, nič ne de; vero
človek lahko menja...  Tu na primer naš Sever!
On verjame naravnost blazno. — In taka vera vpliva,
je nalezljiva ... In kakor je tudi neutemeljena, brez¬
upna, — naravnost blazna ... mi se je prestrašimo,
trepet nam oslabi kosti . . . kot bi bila voda vdrla
v ladjo in bi se bali, da se v hipu vsi pogrez¬
nemo ... Tudi ta strah je blazen. Mi poljemo
vodo ven kakor norci ... A ravno to, da sami
poblaznimo od strasti in obrambnega navdušenja,
nam je porok za zmago. In ta naša blaznost je ob¬
enem svarilo . . . svarilo tistim zapeljancem, ki nas
hočejo pregnati z naših postojank . . . svarilo, da
gre boj na nož — brezobzirno, brez usmiljenja . . .
In . . . gospod kontrolor! Jaz upam, da ostanemo
prijatelji! Vi se ne boste dali zapeljati . . . Narod je
ves zaverovan v našo moč in naš sijaj; daleč so še
tisti časi, ko se bo pokranjčil ... če se bo! Moč¬
nejši zmaguje v boju za življenje ... in nemški
narod — šestdeset milijonov!"

Jaz kimam brezizrazno, kot bi ne imel kaj
ugovarjati ... a sam pri sebi se namuznem: ta
strah in ta trepet, prijatelj, ki si ga izdal po nepre¬
vidnosti, ta bo koreninil kje drugje ... morda v pod-
zavednih slutnjah — pogina, ki vam mora priti . . .
v slutnjah — odrešenika, ki vstane narodu in ki ga
vohate — med zapeljanci . . .

„Da, spet imate prav, gospod župan! Kaj naj
opravimo Slovenci, ko nas je komaj za perišče in
— kakor pravite docela upravičeno — večini niti ni

206

za osamosvojo! Kaj se briga narod za cilje strank!?
Za kruh se briga. “

„To je ravno! Prosit, gospod kontrolor! In
kruh mu dajemo mi. Denarje sveta vladar." — Pa
pogleda malo nemiren na uro. „0, saperment, k
večerji bi že moral. Ženske bodo zopet... ha, — le
še dajte eno pivo, gospodična!"

Cilika poskoči.

„Tudi vam še vina, gospod kontrolor?" — se
ustavi poleg mene, z ustnicama se muzajoč po svoji
ljubki navadi. „Saj vam se ni treba bati žensk
doma... strašil!" — in pogleda zafrkljivo v Fe¬
renca. — Govorila je slovenski.

Ta pa se namrdne, zaničljivo zroč za njo.

„Zapeljanka! Ali jo razumete? — Lov na
moža! Na ta način se nadeja, da pride prej pod
streho. Ne čutite limanic?"

Domišljavo strese glavo, kot bi bil rešil bogve-
kakšno uganko. Pa zamahne zopet z roko:

„In ta slovenščina! Jaz poznam vaš idiom. Za
pogovor s kmetom zadostuje; a če morate povedati
kaj — no, kako bi rekel? — kaj subtilnega . . .
kakšno misel, abstraktno misel ... pa vas zapusti
učenost..."

„Ah, ne, gospod župan!"

„To so mi priznali že notorični Slovenci. Pa
recite: ste že našli slovensko družbo, inteligentno
družbo, ki bi izhajala brez nemščine? — brez po-
močka nemških fraz in stavkov?"

207

„Gotovo! V teh krajih pridete v dotiko le z
gospodi, ki nimajo zadostne vaje, ker so vedno v
nemški dražbi ... In tudi, če je dražba mešana,
so razmere take, da se konverzira nemški. A poj¬
dite na Kranjsko . . .“

„Že zopet Kranjska! Kaj me briga Kranjska?
Kvečjemu za kranjske klobase sem dovzeten . . .
Stvar je namreč taka: vaš jezik še ni dozorel. Vre
in kipi. Za vas je v takem stanju morda še zape¬
ljivejši. Saj nekateri tudi rajši mošt pijo, nego čisto
staro vino. A vendar upam, da znate ceniti razliko!"

„Primera malo šepa, dovolite, gospod župan!"

„Nič ne šepa. Le nobene ozkosrčnosti, pa osta¬
nemo prijatelji!"

Cilika prinese pijačo in mu šepne s hlinjenim
sočutjem:

..Gospodična Elza prihaja zunaj!"

„Ah, večerja! Človek bi moral vedno jesti!"

Gleda na uro in pije hlastno.

Jaz si dovolim še vprašanje:

„Pa berete kaj slovenskega, gospod župan?"

Pomilovalno me pogleda:

„Ah . . . moj ljubi gospod kontrolor! ..."  —
in zmaje z glavo v čudu . . .

Med tem je že vstopila hčerka.

Ugledal sem jo v zrcalu na steni . . . Vitka in
lepa črnka, ponosne, skoraj preveč vzravnane po¬
stave, malo preoholih potez v obrazu.

Stari plača in vstane; pa se premisli in jo
pokliče k mizi, da mi jo predstavi. Ona se komaj

208

takne mojih prstov, pogled jej plava čez mojo glavo,
kot bi bilo to predstavljanje samo nasilstvo, ki je
prenaša očetovi muhi na ljubo. Tudi Ciliki ne pri¬
vošči pogleda.

„Domov moraš, papa! Večerja čaka.“

Majestetično stopa med gosti, kot kraljica, ki
se je pokazala podanikom. A morda je tudi nekaj
plašljive sramežljivosti v tem ponosu . . .

Župan se poslovi in me povabi iznova; a ko
odhaja za hčerko, so mu lica skoraj spačena v za¬
dregi ... Ali bo vihar doma? —

Moj pogled je malo kalen. Liter ljutomerčana,
to je predrznost, ki ne ostane brez nasledkov. Za¬
gledam se v pesti in niham z glavo: Lepa reč, pri¬
jatelj! Tako-le bodo govorili s tabo . . . Ker si bil
všel vojakom, boš moral zdaj okusiti rekrutne vaje.
— Pa se nasmehnem pikro sam nad sabo: Mogoče
še kaj avanziraš, Arnošt. Za povišanje v nemčurja
je treba samo dobre volje. —

Cilika se ustavi za menoj, z roko na moji rami:

„Ste veseli, da ste rešeni, kaj ne?“

Jaz je ne razumem hitro in sežem mehanično
po njeni roki. Ona jo umakne zardela.

„Komaj sem ga že prenašala. To je bila iz¬
poved, to je bila pridiga. Naš župan še poči od
ošabnosti."

Sede malo bližje in se zamisli za trenotek.

„In ta zavidnost!... Kaj sem jaz vzrok odur¬
nosti njegovih gospodičen? Saj ste videli prevzet-

209

nost! . . . Treba se je klanjati in lizati. Kdor ne
pleše kakor žvižga Ferenc ... Le glejte zdaj, da ne
pozabite, kako je ukazano! Sever vam je prepo¬
vedan . . . morda tudi jaz?“

S koketno hudomušnostjo se mi nasmehne in
me pogleda vprašujoče . . .

Meni pa ni. nič prav hudomušno v glavi. Niti
trohice razpoloženja, kakor ga imam v ženski družbi.
Ali imam težko vest? — Zakaj? — Ker sem — že
nemškutar, ali ker še nisem? — Na vsak način me
ovladuje čustvo moralične slabosti; slutnja, da so
mi opešale peroti; da bi bil sposoben, v sili zatajiti
tudi narodnost... V prsih mi je tesno, da mi jemlje
sapo .. . Nikdar ni bil prav globok pri meni narod¬
nostni čut, ker še nikdar ni bil resno preizkušen.
Potuhnjenec sem vedno bil, hinavec; vse za blagor
svojega mesa ... A na zunaj vendar še značaj;
možak, če se je dalo. — In prva preizkušnja naj
me stare? Arnošt naj postane — šuft?-- Bo¬

lečina v prsih je tako neznosna, da me zvije v
plečih . . .

Nenadoma se strežnem in obrnem k Ciliki, ki
je strmela nad menoj in nad mojim molkom. Ši¬
loma si vzdramim misli:

„Ali se huduje zdaj doma?“

„Kdo? — Ah, Ferenc! Kajpada! Kadar pošlje
ponj, je vselej vojska v hiši."

„Ima'hudo ženo?"

„No! ... Ksantipo!“

„Več ali manj so žene menda vse Ksantipe!"

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 14

210

Ona pa naredi nedolžno sobico, kvačkajoč
marljivo:

„Vi ne smete soditi... saj še niste poskusili!"

Smer pogovora mi ni ugajala. Hitro izpijem in
sežem po denarnici.

„Že odhajate?" — plane vsa začudena.

„Pozno je."

Naenkrat se mi je mudilo in začel sem se od¬
pravljati naravnost hlastno.

Ona pa molči razburjena, iščoč razlage moji
izpremeni . . .

„Tak lep večer!" — Skoraj proseč je njen
pogled. — „Greste čez verando?"

Pri stopnjicah mi poda roko:

„To ni lepo od vas, da že odhajate! Jaz sem
mislila ..."

„Kaj ste mislili? Da bi pri vas prenočil?" —
Z občutkom zadovoljne zlobnosti sem si dovolil to
dvoumnost.

„Ah, bežite! Jaz sem mislila, da obnoviva...
pobratimstvo ..."

A zadnjih besed že nisem hotel slišati:

„Lahko noč!" — in odhitim po drevoredu. . .

Škodoželjno sem se muzal sam pri sebi: Zdaj
stoji za plotom in zija za mano. Le zijaj, deklina...
Mrzel curek na tvojo vročo glavico. Naj ohladi ra¬
čune v njej! Tvoja strast me mika, res je; a tisto
hrepenenje po solzah pred oltarjem, po solzah zmago¬
slavja nad svojimi prijateljicami ... ne, deklina! —

211

Sredi brega se ustavim, veselo presenečen zroč
okoli ... Ali je res tako rožnat svet? — Ali je to
večerna zarja, zarja solnca za gorami? Ali je to
zarja v mojem srcu, — zarja ljutomerčana?

Za spoznanje me zanašajo noge . . . Kako je
to prijetno! To migljanje pred očrnil Kot bi bil na¬
slikal pokrajino pijan pointilist! — Živel, bratec, ki
vidiš naravo kakor jaz!

Liter ljutomerčana — to je tvoja mera, Arnošt!
V četrti nam je bil predaval profesor pl. Varda (ali
tako podobno!) — in samo on je mogel to razla¬
gati četrtošolcem! —, kako imamo pri pijači vsak
svoj — Aichpunkt. Kar je čez kočljivo točko — je
od vraga! Liter ljutomerčana -— to je tvoj Aich¬
punkt, Arnošt! Navadno vino s teh goric je manj
nevarno. Tudi cvička preneseš več. Izabele pa tako
ne piješ.

In danes si dosegel svojo točko, Arnošt! Ne
preveč in ne premalo. Redka sreča, bratec! Zavriskaj
in zapoj, da jo pravično proslaviš 1 .. .

Pa mi ni bilo ne do vriskanja in ne do petja.
Tiha sreča je ždela v meni . . . srce mi je utripalo
od pričakovanja ... in hrepenenje mi je raslo kakor
plima v morju .. . Eno samo hrepenenje . . . eno
samo čustvo sreče:

Tilika! . . .

Na Šalamunovim so že bili odmolili svoj obi¬
čajni rožni venec, ko sem vstopil. Stari gondravec
je bil izginil v svojo sobo tik pred menoj. Da se je

14 *

212

obrnil, bi me bil nagnal . . . Kaj bi stikal todi, libe¬
ralec liberalni? In še zvečer... A teta Verona 1 Kako
me ta pogleda — objokanega vasovalca?

A glej je: tu mi že stoji nasproti na pragu
gostilniške sobe, oprta na bergljo, desnico na kljuki,
da zapira pot Tiliki, ki se zvija sramežljivo za nje¬
nimi ledji in se mi nasmiha zardela.

„Gruss Gott, Herr Kontrolor 1“ — me pozdravi
teta preprijazno in plane s prstom na usta, naj bi
ne odgovoril glasno, da ne pride stari gledat.

Tilika se zdrzne ob nemškem pozdravu in me
pogleda prestrašena:

„ Ampak tetka ..."

A jaz pozdravim uljudno:

„Dobervečeri To me veseli, da steše pokonci!"

Verona mi stisne roko in me povabi v sobo:

„Gruss Gott, griiss Gott!“

Jaz pa odgovarjam le slovenski, da ne razo¬
čaram Tilike, ki se je tako prisrčkano prestrašila,
ker si je domišljevala, da sem bogvekak zagrizen
narodnjak.

„Čast mi je, da spoznam tudi vas, — tetka
Verona!" — in jej potrepljem roko kolikor mogoče
ljubeznivo.

Tilika pa stopi na prste in jej pošepne na uho:

„Gospod kontrolor je vendar Slovenec, tetka!"

„Pa kaj za to? Ali nisem jaz tudi Slovenka?
— A brez nemščine nikamor ne prideš. Ali misliš,
da bi te pogledal gospod kontrolor, ko bi ne znala
nemški ?“

213

»Ah, teta . . — zastoka Tilika, in najrajša bi

se bila pogreznila od sramu. Njena kakor breskev
rdeča ličeca zarde še globlje, in toliko da ne klecne
pred menoj, ko jej stisnem drobno rokico, ki se
vije v moji dlani kakor sramežljiva ptička.

Brez besed se jej smehljam in se opajam ob
toplem zlatu njenih las in zapeljivi divoti njenega
mladostnega telesa . . . Čustvo blaženosti raste v
meni in mi razganja prsi . . . Čisto čustvo, lepo
čustvo, neznano meni grešniku dosihdob ... In v
preveliki sreči razkošnega trenotka me obšine oma-
mica in mi zamegli pogled ... Ali si tudi tu do¬
segel mero, Arnošt? —

„Sedite, gospod!" — me vzdrami teta. »De¬
kline se že še nagledate . . . Hajdi po pijače, Tilika!"

S svojo bergljo se kreta ročno, brez ropota,
kot bi je ne imela iz potrebe, temveč le tako v
pomoč. Miza je v hipu pogrnjena, kozarci priprav¬
ljeni, lepša svetilka prižgana . . .

»Lahko bi bili malo zgodnejši, gospodine! Pa
vi ste menda sploh bolj vneti za ponočevanje, kaj?"

»Ali tetka!" — se vrne Tilika z vinom. »Kako
si ti hudobna! Nikar ne verujte, gospod kontrolor,
daje res tako hudobna! Dela se! Samo dela se tako!"

»Aha, to bi tebi godilo!? In ponočevanje bi
ti tudi godilo, kaj ne?“

»No, ti si danes, tetka ..."

Ustavi se pri mizi in gladi prt z roko, in po¬
gleduje koprneče na prostor poleg mene; pa se
osokoli in pogleda vame, vsa žareča od nove rdečice:

214

„Pijte, gospod kontrolor!"

Dvignem kozarec in nazdravim teti Veroni, pa
se veselim natihem njenega pogleda, s katerim naju
objema tako ljubeče, polna upanja . . .

„Ste že kaj večerjali, gospod?"

Začuden pogledam na uro:

„Niti na misel mi ni prišlo."

„Nič še niste večerjali?" — se prestraši Tilika
in se ozre proseče v teto: „Ah, tetka . . . Nič še ni
večerjal ..."

„Saj je tudi v redu! Čemu bi večerjal vaso¬
valec? K dekletu gre, pa naj bi mislil na želodec?!"

„Ah, tetka ..."  — zmaje z glavo Tilika in po¬
rabi priliko, da sede k meni in me prime za roko:
„Če ste lačni, gospod kontrolor . .

A tetka jo prekine:

„Jaz vam napravim jajčjek, gospod. Kaj dru¬
gega zdaj ni mogoče. Boste?"

In jaz se ne smem ustavljati: Tilikin pogled
je preljubeč in prilika prezapeljiva, da ostaneva
sama.

Verona se odpravi v kuhinjo:

„Jaz se že požurim, da vama ne postane dolg¬
čas!"

In Tilika se smeje nad mojo roko, ki je ni
bila več izpustila, in kaže zobe za tetko, ki jej po¬
žuga nagajivo in izpodbudno . . .

Ko sva sama, se obrne naglo k meni, hrepe¬
neče in boječe, glavico na miznem robu:

„Ala je dobra naša tetka?"

215

Otroško ljubke so njene kretnje, a obenem
tako dekliško dražestne, da se ne morem prema¬
govati, pa jo objamem in pritisnem k sebi. ..
Vsesam se v njena sočna usteča, pritiskam svoje
lice k njenemu in jej poljubim tiste nedolžne in
neskončno udane sinje oči . ..

„Vijolica!“

»Kontrolorček mojl“

Z roko mi grabi po laseh:

„Ali me imate res kaj radi?"

„Tilika! ... Ti moja, vedno moja?“

„Tvoja, Arnošt! Večno tvoja!“

Roko mi ovije krog vratu in skrije obrazek
na mojem vratu . . .

Ali nisi šel čez točko svoje mere, Arnošt? Ali
ni to prevelika sreča zate, grešnika? Ta čista sreča
— zate, nizkotneža? —

Njena usteča so zopet na mojih, z mokrimi
očmi se mi smehlja, tesno privita k meni:

„Zvezdožerec!“

„Saj ne zate, Tilikal Tebe ne požrem."

„ Kdo ve?"

Sanjavo žalosten je njen pogled ... a zdajci
se zablisne hudomušnost v njem:

„Morda bi pa rada!?"

In jaz jo vzamem v naročje in poljubujem
strastno:

„0 ti jagnje moje! Kje pa naj začnem? Ti
sladko moje!"

Ona me vgrizne v brke:

216

„A tudi jaz bom tebe, čakaj!“

Ali si poznal to srečo, Arnošt? Si-li vedel zanjo,
— vajen le banalnih žensk in plitkih grehov?. . .

Je to tvoja mera, Arnošt?

Tako nenadno so pretekle te minute, da sva
obadva vztrepetala, ko je zaropotal na mizi krožnik
z jajčjekom.

„Ah, to je tisti naš angelj?!“ — se norčuje
Verona, ki se je bila vrnila vkljub svoji berglji tako
tihotapsko, da je nisva slišala. — „Na moških ko¬
lenih . . . lepa reči Kaj če bi poklicala očeta?"

Tilika pa obvisi na mojem vratu in nagne v
srčkani zadregi samo glavo vznak:

„Pa pokliči, tetica!"

Hudomušnica je vedela, da bi bilo teti bolj
nerodno, ko bi zdajci vstopil oče .. .

„No, seveda, ti — pohujšanka! Ali skočiš v
kraj!? Kje je tvoja sramežljivost? — Gospod ima
večerjo tu."

A predno mi skoči s kolen, se še zagleda vame
zaljubljeno in me poljubi kakor zanalašč:

„Dober tek, gospod!"

Od mene plane k teti in jo objame krog vratu,
da komaj vzdrži ravnotežje:

„0, tetka moja! Ti si nemškutarica, da veš!
Grda nemškutarica, ampak dobra tetka! O ti —
grda, dobra!"

„Ti si preljubezniva, draga moja!"

217

A Tilika jo poljubi gorko in se privije k njej
ljubeče:

„Sediva, tetka, in pijva na zdravje — Slo¬
vencev ! “

„Živio! Prosit, Herr Kontrolor!"

„Ti — nepoboljšljivkal Taka hudobnost!"

Jaz pa jo tudi podražim in dvignem kozarec:

»Prosit, meine Damen!"

„Ah, ti ..— In se udari po ustih v zadregi,
da je izdala tikanje.

„No, ti se mi že skoraj preveč razumeš z mo¬
škimi ! V mojih časih je to šlo malo bolj počasi."

Tilika pa se namuzne:

„Zato pa niste nikamor prišli."

„No, čaj, ti rogatecl" — vzdigne teta bergljo
in jo zavihti preteče.

Ko se smeh poleže, jo vprašam brižno:

„Teta Verona, kako ste si pokvarili nogo?"

„S črešnje je skoč ..." — hiti Tilika klepetavo;
a predno konča besedo, jo udari teta po ustih:

„Kdo ti je natvezil to? Padla sem s črešnje...“
— Teta Verona se prekriža pobožno . . .

In nato sem slišal celo dolgo zgodovino zdrav¬
ljenja, o nesreči sami pa ne besedice ... A Tilika
mi je namignila pomembno, da sem mogel slutiti
novelo za stvarjo . ..

Čas je potekel strašno hitro.

Ko sem se odpravljal, me vpraša Verona ne¬
nadoma:

218

„Kje ste bili popoldne? Pri Kosarju?“ — in
me pogleda nedolžno.

Meni pa rdečica v lica . . . kot bi se zavedal
greha — nezvestobe ...

„Ali veste, da se hvalijo ? ...“

Tilika se stisne k meni in mi maši ušesa:

„Nič ne poslušaj, dragec! Čenče!"

Jaz se pa čutim dolžnega, vseeno vprašati:

„S čim se hvalijo?"

„Da se oženite — s Ciliko!“

„To ni res. Kdo bi se mogel hvaliti?"

„No, glejte! Jaz sem hitro rekla: vsiljujejo se
vam. Po sili bi vam jo radi obesili."

„Jaz nič ne vem o tem."

„Ah, ne poslušaj, Arnošt! Babje čenče!" —
me poljubi Tilika prisrčno in sili proti vratom, kakor
bi se bala, da pride še kaj neprijetnega . . .

In ko sem že na cesti, priteče za menoj in mi
skoči krog vratu, pa me poljubi burno, brez besed...
in izgine zopet skozi vrata, kakor angelj v paradiž ...

IX.

Angelj I — Angelj se je ponižal k meni in me
vabil v paradiž. Občutek sem imel, da sem že
čez prag . . .

Torej si dosegel tudi v ljubezni točko svoje
mere, Arnošt!

Niti slutil nisem nikdar te čiste, velike lju¬
bezni. Nisem vedel, da je hrepenenje k ženski lahko
čednostno. Greh sem ljubil in naslado; a da je v
nedolžnosti — razkošje, to se mi je vedno zdelo
absurdno.

In zdaj ta sreča!

Kedaj sem še okusil užitek, ki bi mi bil dal
to vriskajočo blaženost, to poskočno vzburkanje
duha in čustev? Ko da mi je treba le razpreti roke
in splavati pod solnce v jasni eter. . .

O svet, kako si lep, vesel in dober! O živ¬
ljenje, kako si milostno, da izbrišeš greh in ga po¬
topiš v pozabo! . . .

Kje je Arnošt, grešnik in pohotnik? Kje se
je ubil?

Marija Pomočnica, prečudežna rešnica, —
božjepotnikom te priporočam, ki romajo po lek za
bolna, zapeljana srca! —

220

Tilika! — Samo zavest, da si na svetu, da je
živo bitje čisto in nedolžno kakor vzduh všemirja,
— že sama ta zavest je večja sreča, nego vsa na¬
slada parfumiranega greha v svili in baržunu .. .

V novo življenje, Arnoštl

Zadovoljno si pretegnem roke . . . Komaj sem
se vzdramil zjutraj, že je bila sreča v meni. Ni je
bilo treba klicati in ne buditi. . .

Jasna mi je glava, radost v prsih:

Skleni zdaj račune, Arnoštl Čista bodi poti

Črta . . . pika . . . amen . . .

Pa se prestrašim in vztrepečem: Pri mizi sedi
gospodinja, roke prekrižane v naročju, glavo sklo¬
njeno, — in spi. Pozabil sem bil zakleniti vrata,
kakor sem bil storil prejšnji dan . . .

„Ah, pa sem res zaspala!" — Otare si obraz
in me pogleda z malo zmedenim smehljajem: „Moj
mož je šel v gorico. Brizgati je treba ..."

Meni pa se skrčijo prsi od začudenja: Tudi
ta je srečnaI Kaj je torej sreča?

A že je zmedenost pri njej zadrega:

„Zakaj si se bil zaklenil včeraj?" — Ustnice
se jej našobijo, pogled povesi: „Ali sem nadležna?"

Jaz se zdrznem in naslonim na komolec:
račun je treba poravnati, Arnoštl

„Kaj ste mi hoteli povedati?"

Ona me pogleda hitro in pozorno, se zaziblje
z gorenjim telesom in zamisli v konec solna, ki je

221

bil pokukal izpod krila. Pa me pogleda zopet, skrije
sunkoma nogo in se namrdne:

„Zakaj te ni bilo k Pomočnici?"

„Bil sem prejšnji dan.“

„Saj sem slišala . .

Trdovratno gleda skozi okno, zibajoč se v
ledjih ... Jaz pa razložim nakratko:

„Vse je urejeno. Včeraj sem bil doli in sem
se oprostil."

Zaničljivo se ozre od strani:

„In odkupnina?"

»Odkupnina?"

„Si se že zaročil?" — Konec solna zopet sune
nervozno na dan.

„Kaj pa še!" — se hočem zasmejati, a se v
hipu zresnim in pomislim srečen: S Tiliko bi se
zaročil!

Berta vstane in stopi k meni. Po kratkem pre¬
magovanju sede na posteljo in mi seže z roko
v lase:

»Imela sem te že na sumu ..."  — Pa vzdrhti
nenadoma, solze jo zalijejo in vrže se po meni:

»Arnošt! Tako sem srečna s tabo!"

In res sem videl: te solze niso bile solze ža¬
losti, temveč sreče . . .

Poljubi me na sence in se nagne k mojemu
ušesu ... In čez dolgo mi pošepeta besedico ...

Pravzaprav me ni posebno iznenadila, ker sem
slutil, da se čuti — mater. A presenetilo me je, da
jo navdaja ta zavest z občutkom sreče. — Ženska,.

N

222

r ki je bila srečna s tabo, uživajoča greh ljubezni,
okusi šele pravo srečo —- v materinstvu. Tudi užitek
je že sreča, a strahopetna sreča, sramežljiva kakor
cikajoče vino ... Polna sreča je šele mogoča, ko
se ne sramuje pred človečnostjo, ko ne slepari člo-
večanstva ... ko ni užitku več namen samo užitek
in izvršuje — četudi morda nevede — program na¬
rave. In materinstvo samo je že sreča, je svetost...
in žarek te svetosti obsije tudi tebe grešnika. Dokler
je tvoja sreča izključno tvoja, brez vsake zveze s
splošnostjo, je nepopolna; ker tudi od podstavka je
odvisna vrednost umotvora. Tako je tudi Berta šele
zdaj prav srečna z mano, ker se čuti mater mojemu
otroku . . . Otrok je zveza s splošnostjo. — In moja
sreča? Moja sreča s Tiliko? . . . Zakaj je tako brez¬
mejno vzvišena nad vsem dozdanjim mojim živ¬
ljenjem? Ali čutim v Tiliki žensko, od katere bi si
želel — prvikrat želel! — otroka? —A zdaj mi ga
ponuja Berta! Ne — otrok od Berte — to ni sreča ...
kot ni bila sreča pri Faniki in ne pri oni drugi . . .
Tolažilno jo pobožam in pritisnem k sebi:
„Čemu bi jokala? Saj ne more mož ničesar
slutiti!?“

Ona zmaje z glavo in si obriše solze:

„Kaj me briga! Jaz sem vesela in srečna." —
In se nasmeje z rosnimi očmi: „Da jaz le zase vem,
.čegav je! — In tebi, Arnošt, — ni nadležno?"

Jaz bi pa vedel rad gotovo:

„On — ne more slutiti?"

223

„Ah . . . kaj bo slutil!" — in zardi v zadregi.
Vzdigne se in si obriše mokra lica, pa vzdihne za¬
mišljena: „Saj itak vem, da boš napravil kot pri
Faniki ..."

Vseeno jej gleda upanje iz oči, da bo pri njej
drugače:

„Nobenih žrtev ni potreba."

Stisne mi roko in se obrne proč; šiloma se
premagujoč, da ne bi spet zajokala . . .

Meni pa je že to tikanje odveč. Zdaj se je
šele odločila zanj, ko je prišla ta nerodnost; prej
je bilo najino razmerje trezno in pošteno, brez sa¬
njavosti in brez norosti. Čemu sedaj ta sentimen¬
talnost? — No, le potrpi, ljubica! Počasi te že
ohladimo! Če stvar ostane tajna —■ kar je v tvojem
interesu! — je račun končan. Klanjam se, gospa!
— A za danes . . .

Potrepljem jo po hrbtu:

„Le korajžno, draga moja! Prva nisi, zadnja
ne na sveti...  A koliko je ura? — O saprment,
jaz bi moral že v pisarno!"

In Berta skoči prestrašena:

„Jezus! Moj mož mora biti koj doma . . . saj
mora v šolo! — A to je pametno, da si se pobotal
pri Pomočnici. Jaz sem se že bala . . . Ferenčevi so
strahovito zagrizeni in Košar je od njih odvisen.
To bi tirali do skrajnosti . . . Čudno se mi zdi, da
je šlo tako gladko!" —- Pa me pogleda zvito in mi
pomenca veselo z rokama po ušesih: „Ti si mi

224

sleparček! Cilika se bo obrisala, kaj ne? Oh, z
moškimi je križi"

Ko hitim v urad, se nenadoma ustavim pred
hišo Filipine Štravsove in pomislim brižno: Tudi tu
je še račun!

Skočim v trgovino ... Filipina prepusti stranko,
kateri je stregla, vajencu, in stopi z mano v zaju-
trkovalnico. Jaz pa v naglici:

„Oprostite, gospodična, samo besedico! V
urad se mi mudi. Najlepša hvala vam za svet in za
ljubeznivo, preljubeznivo ..."  — Stisnem in po-
trepljem jej roko hvaležno: „ . . . pomoč! Vse je v
redu! Dobro se mi je posrečilo. Govoril sem tudi
z županom .. . Roman je itak bolj postranske važ¬
nosti ; on se je moral ukloniti Ferencu ... In tega
je — po vaših navodilih! — davkar pregovoril ...
imenitno! Res sem vam hvaležen! Oprostite, go¬
spodična!"

Poljubim jej roko ... V njenih očeh je radost
in ljubezen... v mojih pa — zaradi naglice! —
samo hvaležnost, le hvaležnost.. .

„Klanjam se! Še enkrat: — hvala lepa! Moj
poklon!"

Počasi izpeljemo tudi tu potoček v zložno
strugo . ..

Sredi pisarjenja v uradu se naenkrat zdrznem:
Tvoj ,Aichpunkt‘, Arnošt!? Kaj pomeni ta tesnoba
v prsih? Kje je blaženost in sreča ... in pijanost?

225

Ti si zdrknil s svoje točke ... Trezen — nisi zmožen
sreče? —

Pograbim klobuk in tečem k sosedu Wabitschu
na golaž in kozarec piva. A navreči moram še par
čaš, da se navijem zopet v bližino svoje mere.

Pri glavni mizi sedi krčmar, beli mesarski
predpasnik zavihan in zataknjen zadaj za pas. Golo¬
rok sloni s komolcem na mizi in si podpira malo¬
marno glavo. Zame se ne briga — toliko da je od¬
zdravil ob prihodu — le tupatam poškili k meni
stisnjenih oči.

Župan LSschnigg šeta pred njim, palca v iz¬
rezkih telovnika, in se zame sploh ne zmeni. Ko
sem bil vstopil, me je pogledal strogo, a se hitro
in nevoljno obrnil proč. Govoril je po svoji navadi
sam, Wabitsch je poslušal. Županov večni nosljajoči
„nja“, ki ga od časa do časa še ojači z mečkanjem
svojega mesnatega rtiča, je skoraj ravno tako zopern
kakor njegov ošabni pogled izpod košatih obrvi,
nasršenih kot streha nad očmi.

Govoril je seveda o drju. Zornu in poslancu
Weligu, ki je zastopal Sv. Jedrt v državnem zboru,
ki so si pa bili z njim v velikem nasprotstvu . . .

Meni je bilo neprijetno, glava mi je bila vroča:
Njega veličanstvo še ne sluti, da sem bilvKanosi!
— In sam pri sebi sklenem, da se mu takoj po¬
klonim ... V novo življenje stopam — vse račune
moram poravnati!

A kaj je to?

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

15

226

Loschnigg zanoslja viharno in udari Wabitscha
po plečih:

„Nja, moj ljubi, sicer pa lahko pospravimo
svoja šila in kopita', mi smo itak dogospodarili.
Mi smo neznačajni šufti! Mi se ne borimo za pra¬
vico in posest . . . Izdajalci smo! Izdajalci njega
majestete — des windischen Pervakenvolkchens.
Tako so razsodili prvaki. V zadnjem času imamo
namreč prvake že celo v uradih ... Nja 1 Če si pred¬
stavljaš, da je eksekutor — prvak, potem si lahko
izračuniš . .

Potreplje si zopet nos in poškili k meni od
strani; da bi pogledal naravnost vame, je vendarle
prestrahopeten.

Jaz pa vstanem dostojanstveno in se mu na¬
klonim :

»Dovolite, gospod župani . .

In mu razložim afero . . .

»Nja, gospod kontrolor, to je res lepo, da ste
izprevideli! Davkar mi je nekaj pravil, a oprostite...
jaz nisem prav zaupal v to kesanje. Pri znani za¬
grizenosti vaših prvakov ... nja, se mi je zdelo
neverjetno. No, še lepše! Me veseli! Boljši en spo¬
kornik nego devetindevetdeset pravičnih."

A vendar je v zadregi. . . Mož mi ne zaupa
še popolnoma in malo ga jezi, da se je bil zmotil,
ko me je imel za nespravljivega. Ker se namreč ne
smučem krog njegovih deklet tako nadepolno kot
bi bilo po njegovih željah, me ne gleda posebno
naklonjeno. Saj je zelo dvomljivo, da bi sprejel za

227

zeta bore davčnega uradnika; a Julika je godna za
možitev, tako očividno godna, da je stari že ner¬
vozen in zameri vsakemu samcu, ki ne kaže dovolj
zanimanja. Če pa si samo Slovenec, bi moral skoraj
klečeplaziti za njo. Ali bi si ne obliznil prstov, fant,
ko bi te mogla doleteti sreča? — A kaj, ko ni si¬
gurno, da bi štela Siidmarka tudi doto . . . Znano
je namreč, da je Loschnigg zadolžen in da ga je
že večkrat izrezalo obrambno društvo nemško . . .

Vi morate v urad ... da, da, le pojdite! Pa
se držite vprihodnjel Ah, ljutomerčan ... saj razu¬
memo! In pridite kaj v našo družbo! Pri nas ni
tiste besne maščevalnosti. . .“

Tudi Wabitsch mi je dal roko, a še malo bolj
oholo nego Loschnigg. Gospodje so pač vajeni, da
se jim ližejo naši ljudje. Resnih narodnjakov namreč
skoraj ni v teh krajih. Edini dr. Žižek bi morda
štel. Župnika Erjavca, notarja Kurbusa in zdravnika
drja. Njivarja sem videl tarokirati z mesarjem Wa-
bitschem. Sami akademiki — a govorili so izključno
nemški in komandiral je nemškutar, golorok, v
krvavem predpasniku, puhajoč cigaro, kot bi si bil
v svesti, da jih lahko vse tri z bičem nažene od
Sv. Jedrti. Kaj bi se potem širokoustil pritlikavi
poniglavček iz davkarije? — Kuš, Arnoštek, če ne
bo pela! . . .

A nalil sem liter piva vase in ko sem stopil
zopet na cesto, je bil svet vseeno za spoznanje ve¬
selejši in solnčna luč bolj rožnata . . .

15 *

228

Zvečer sem šetal proti Gradišču. Pri Seljaku
sem že bil in si podprl dušo. Nekam čudno mi je
bilo pri srcu. Čutil sem, da ždi veselje v meni, da
tli natihem sreča v meni ... in če le zagledam
njeno ljubko ličece, pa vzplapola iz mene in me
vzdigne do nebes ... A skrivoma sem tudi slutil,
da ne smem pomisliti, da se ne smem poglobiti v
svoj položaj . . . zakaj sesedlo bi se v meni, obup
bi me potlačil k tlom, ko bi jasno videl vase, ko
bi razumel to svojo šibko srečo . . .

Zato sem si omamljal zavest s pijačo; zato sem
se potrudil s plehkostjo misli prevariti si čustva. —

Šetal sem počasi, da bi ne prišel prezgodaj
in ne bi naletel na starega. Njegovega prodirnega
pogleda sem se bal. Kot bi mu štrlele tipalnice iz
zenic in preiskavale človeku dušo . . . Videl sem ga
pred seboj, ko grabi Tiliko za roko, skrivajoč si jo
za hrbet; levica se mu krčevito oprijemlje palice,
da bi oplazil z njo nesnago, in iz oči groze tipal¬
nice . . .

Šalamunov dom stoji na mali vzvišini, skrit
od obeh strani za slikovitimi kulisami košatega sad¬
nega drevja. Za gospodarskimi poslopji se vzdiguje
zaokrožen holm plodnih njiv, ki prehajajo ob po¬
bočjih proti cesti v travnike. Nasprotna reber holma
je pokrita z gozdom, katerega kodrava glava gleda
z vrha in se razteza na jedrški strani ob travniku
navzdol in prav do ceste.

Tu je ovinek, kjer se skrije razgled na Šala-
munovino. In tu me nenadoma pokliče Tilika:

229

»Gospod kontrolor! Arnošt! — Tu sem!“

Izza grmovja me gleda potuhnjeno in se hihiče
v žepni robec, pa mi maha z roko. Kakor svetla
solnčna pega je v zelenju in temoti gozda. Lasje
se jej leskečejo v zlatu in lica jej žare brhkosti.

Skočim čez jarek in jo objamem burno:

»Solnčece moje zlato!"

Ona pa se mi izvije važno in me potegne za
seboj:

„Za ovinkom so naši kosci, pojdite!"

Pelje me višje v les in ob majhni jasi, poraš¬
čeni z grmovjem, se ustavi in ogleda pazno. Potem
se hitro obrne k meni in me prime za obe roki,
gledajoč me s srečno zaljubljenostjo:

»Danes ne smete k nam!" — in glavica se
jej povesi ljubko; saj je skoraj bolj vesela, da me
ima tu na samem.

„,Ne smete', Tilika? Me ne boš več tikala?"

»Ah, seveda bom, ti Arnošt, ti, moj ljubi!"

Objame me krog vratu in mi skrije glavico
na prsih. Jaz pa jo dvignem in poljubim na ustnice,
previdno in počasi, da mi ne uide niti kanček te
sladkosti, te slasti nebeške . . .

»Jaz te vedno tikam v svojih mislih. A vsako
jutro, ko se vzbudim, mi stisne prsi strah: Saj ni
mogoče, da je moj! Saj ni mogoče, da sem tako
neizrečeno srečna! Ali niso samo sanje? — In vedno
si moram iznova dokazovati, da si me resnično že
poljubljal ... In če mi potem ti sam dokažeš, pa
ne smem več dvomiti."

230

In jaz sem jej dokazoval ... O, srce moje,
kedaj si še okusilo to blaženost? . ..

Skozi odprtino v drevju mi pokaže dol na
travnik:

„Tu so naši kosci. Tu je vsako leto zgodnja
košnja. Oni naju ne morejo videti. Čakaj, če so
vsil Da me ne bi šel kateri iskat! . . . pet, šest,
— vsi so!“ — Pa se obrne zopet k meni in postane
resna: „Teta Verona je že v postelji. Zbolela je od
razburjenja. Hlapec je bil povedal očetu, da si bil
pri nas in da sem ti sedela ... na kolenih . . .“ —
Sramežljivo se pritisne k meni in trga hrastov listič
s prsti: „Strašno je robantil."

„Kako je videl hlapec?"

„Menda okna niso bila prav zagrnjena. Oh, ta
Frčal! Saj sem mu povedala potem!"

„ Frčal?"

„Frčal se piše ... da bi nekam sfrčal!"

„Revica! Pa tebi se nič ne pozna, da bi bila
jokala."

„Zakaj bi jokala? Jaz sem naravnost povedala,
da te imam rada, strašno rada. Ali je to kaj hudega?"

„A stari je robantil!"

„Ne reci ,stari', Arnošt! Tako je dober!"

„Te ni nič udaril ?“

„Nič. Zakaj bi me udaril? Pobožal me je in
pri njem sem morala sedeti. . . skoraj dve uri sem
morala pri njem sedeti. Roko mi je stiskal in časih
me je pogledal . . . Tako neskončno dober oče je,
Arnošt! Samo pogledal me je in mežikal je; tako

231

hitro je mežikal, kakor bi požiral solze . . — Pa

povesi oči pobožno in plašno: „Za mojo dušo se
boji ... Nič ni rekel ... a molil je potihem . ..“

„ln teta Verona?"

„Nad njo je pač robantil. Slišalo se je iz sobe,
kako sta se prepirala... O zapeljivcih in zvodnicah
se je slišalo ... in tetine berglje so zaropotale po
mizi . . . Jaz ne vem, zakaj se je tako razsrdil
nanjo? Saj je tudi dobra, še preveč dobra je z
menoj. Z očetom pa se rada prepira. Ona je nem-
škutarica ..."  — In se nasmeje zvonko: „A tebe
vendar ljubi!" — Pa me pogleda izpod čela s ko¬
ketno hudomušnostjo: „Ti — zapeljivec!"

Nežno jo privijem k sebi in poljubim na čelo ...
Nedolžno in čisto . . . Kedaj si še tako poljubljal,
Arnošt? Kedaj si čutil zadnjikrat to pobožnost v
srcu? To spoštovanje čednostne svetosti? —

Tilika pa mi plane krog vratu in me poljubi
žarko:

„Ah, moj dragi, saj ni res! Jaz sem tebe za¬
peljala. Jaz sem se ustavila na cesti in zijala za
teboj. Jaz sem tekla gledat za teboj, ko si prišel
mimo. Jaz sem se ti vrgla krog vratu in jaz sem
sanjala o tebi! O, kako sem sanjala, ti ljubček moj!
Morda sem pregrešno sanjala ..."

In pleča se jej stresejo razkošne groze nad
pregrešno mislijo.

„A ti si sanjal kaj o meni, Arnošt?"

„Ti si zame kakor sveto obhajilo, ljubica!"

232

Pobožen mir se jej razlije po obrazu in sve¬
čana sreča:

„Ti moj izvoljeni! . .

Na ramo mi nasloni glavico, da se dotikam z
licem njenih las, in modro oko se jej upre v nebo...
kot v molitvi brez besed . . .

Solnce je zašlo. Zarja gori na nebu za gosto
mrežo hojk in smrek, bukev, gabrov, brez ... In
skozi luknjice žarijo zvezde, oranžno-rdeče, zlat*,
srebrne in jeklene, da blišči v oči . . . kot bi bil
skoval ta kras večerni kovač nebeški iz bakra in
zlata, srebra in jekla . . .

Njene misli sanjajo navadno pot — zaroke in
poroke, gostovanja, svatovanja, zakonske postelje...

In čudno: tudi moje gredo v isti smeri vsak¬
danjega idealista. Izkušnjava me ima, da bi jej go¬
voril in šepetal, kako se vzameva, kako si pridobiva
očetov blagoslov ... A rahel dvom je v srcu, rahel
strah, da nisem vreden tega angelja, da bi jo omazal,
če jo priklenem nase ... Pokoro delaj, Arnošt! Operi
se pekla, da si zaslužiš ta nebesa 1

„Proč moram, Arnošt, da me ne pogreše! K
nam ne smeš zdaj nekaj dni . . . teti sem morala
obljubiti. A pridi šemi Saj prideš, Arnošt? Zvečer,
ko je tako lepo . . .“

„Pri vas je krčma. Zakaj bi ne smel v krčmo?"

„Naša krčma je samo še za ime. Oče ne odda
koncesije, da ostane hiši vrednost in da kdo drugi
ne odpre gostilnice. A nekaj dni potrpi, ljubček!
Saj ga že obdelava s tetico! Ali prideš jutri? Ob

233

solnčnem zahodu? Jaz se že kako izmuznem. Ar-
noštek?“

»Pridem, dušica! Tu bom ležal in čakal. Da
le prideš za trenotek, pa bom srečen."

»Kako si dober, dragi! Zbogom!"

Kakor srna odhiti med drevjem. Tupatam se
še ozre njen dražestni obrazek in se mi nasmehne
prisrčno . . .

»Zbogom, angelj moj!"

Obležal sem v jasi in gledal v nebo, ki je
sivelo in temnelo. Tupatam je že gorela zvezdica,
zlata pikica, kakor prašek, ki bi ga odpihnil s prta.
Obzorje na zahodu je dogorelo. Skozi mrežo drevja
je svetilo samo še jeklo, brušeno in gladko; in še
to je prehajalo mestoma že v železo, medlo in črni¬
kasto . . . Debla so stala temnorjava, krone črne,
listje je šušljalo na grmovju... Sredi jase je štrlela
proti nebu silhouetta smreke, oklestene in kuštrave,
mršavih, visečih rok — gozdni vagabund, začarani
obsojenec, spomin in opomin . . . Neprestano se mi
je oko lovilo med njegove veje — — Ali so na¬
stale simpatije iz sorodstva? —

A ni mi bilo temno v duši. Sladko pijanost
sem čutil v sebi in vroče mi je plala kri po žilah...

S smreke je nekaj cepnilo in prekinilo tišino.
V vrhu so zaplahutale peruti . . .

Pojdi, Arnošt, da ne zaplahuta tudi v tebi, da
se ne vzbudi tam črni ptič! . . .

234

Hitel sem k Seljaku, da se obdržim v višini.
Pil sem in prepeval. Objemal Bratka, ki sem mu
obetal svojo pomoč pri Miliki. On se je branil in
rotil, da je ne mara, da je ne pogleda več. Name
je gledal malo bolj prijazno. Iskal je vzroka mojej
izpremeni in zdelo se mu je, da ga je našel v Ci-
liki. Jaz sem ga potrdil v tem; a že čez pet minut
sem mu svečano zagotavljal, da je konec moje
poti v — kloštru, brez dvoma v kloštru. Za hipe
se je namreč vzdramil črni ptič in mi nakljuval
srce . . .

Sploh pa sem bil junak večera. „Šuft“ je im-
poniral tem ljudem. Ko so čuli o škandalu, so za¬
vriskali od veselja, kakor da je bila padla nemška
občina v slovenske roke. Srca so se jim olajšala,
kakor da so bili dali sami duška svojemu ogorčenju.
A ko so čuli, da sem prosil odpuščenja, so me ra¬
zumeli še hitreje. Glave so jim klonile . . . Brat je
zarožljal z verigo in upanje je vstalo v njih, drobno
upanje, da jih zrožljajo nekdaj tudi s svojih rok...

A Nemec je dober kovač ... Le rožljaj z ve¬
rigo, da ti jo zategne še močneje! Le rožljaj in
opozori nase valpta, da ti jih še z bičem našteje
po hrbtu! — Prihuljeno hodi in potuhnjeno! Skrij
sovraštvo v očeh in požri kletev! Kaj ti pomaga
upor, ko je ves narod v verigah? Ko se je boljši
del potuhnil in ga je polovica že zraščenega z ve¬
rigami . . .

Tudi dr. Žižek je prišel pozneje. Pozdravil me
je mnogo prisrčneje nego ponavadi. Njegove od-

235

ločne, a razočarane oči, ki so najrajši zbadale in
smešile, so me gledale ljubeznivo, skoraj malce
usmiljeno.

„Kaj pa hočete, moj ljubi! Prav je bilo, da
ste prosili odpuščenja. Nagnali bi vas bili. Na Gornje
Štajersko! — Kaj pa mislite? Ali bi si upal naš
notar povedati nemškutarju v obraz kaj takega?
Četudi je prepričan kakor vi . . . In naš svetnik?
Dr. Črnko? Dr. Njivar? Župnik? — Ba! Šleva bo¬
dite, če hočete, da vas bo cenil naš akademik! Ti
učiteljčki, pisarčki, vajenčki ... Ti se še malo na¬
vdušujejo — ob litru vina. Ko pa vas prepeljejo na
Gornje Štajersko in bo pogreb končan, potem ste
norec, ki je šel sršene dražit in si je domišljeval,
da njega ne opikajo . . . Potem se bodo še stokrat
previdneje prijemali za nos in vohali na desno in
na levo, da bi kje ne splašili sršena . . . Poglejte
Bratka in mlada dva sodna pisarja! Na binkoštni
ponedeljek je nameraval Sokol peš-izlet v kroju.
Ostali smo doma, saj sami veste ... ker si ti go¬
spodje niso upali nastopiti v kroju. Z vozom še
morda, ker se lahko malo bolj požene ter uide.
Tudi skriti se more človek na vozu . . . Mojega so-
licitatorja bi bil skoraj Bratko tožil. Na cesti ga je
bil vprašal, zakaj da ne gre . . . Nemških listov se
boji . . . učitelje imajo že tako na piki ... in kle¬
rikalci — ti bi tudi lopnili po njem ... Ko bi vsaj
šli v kak čisto slovenski kraj! — Ali ne gremo?
Ali je Sv. Uršula tudi nevarna? — Seveda je! —
Moj solicitator se je malo preveč na glas začudil:

236

Kaj? ... in ker je šlo ravno par nemčurjev mimo,
je bil Bratko koj razžaljen. Kdo bo tu nad njim
kričal ? In še na cesti ... Pri Sv. Uršuli je par nem¬
škutarjev: en učitelj, par žandarjev, en krčmar . . .
Bal...  Moral sem prositi odpuščenja — jaz za
solicitatorja! Kaj hočete potem? — Sicer bi še iz¬
stopil iz društva, in iz Čitalnice, in iz pevskega
zbora . . . Ah, bodimo šalobarde in zapijmo narodne
kokarde! Vrček piva, Micka!"

Učitelj Belna je vendar nekaj slutil radi žene.
Dobil je neverjetno rahlo spanje in Berta se ni
mogla več ukrasti iz spalnice.

Meni pa je bilo prav tako. Podnevi sem se
že izognil doma; ponoči pa se ne bi bil rad za¬
klepal; ker toliko obzirnosti ima že človek, da ne
žali ženske v takem stanju. Sicer sem pa itak gledal,
da sem prihajal dobro obremenjen v posteljo. Vrag
vedi: Bil sem srečen. A vendar sem imel občutek,
da je vsa ta sreča strašno negotova in površna;
kot bi plavala v papirnem čolnu, ki se prej ali slej
napije moče in pogrezne . . .

Enkrat me je Berta vlovila za trenotek in mi
pošepetala hitro, da mož že ve za njeno stanje in
daje  zato še bolj posumil. Vedno jena  preži; zato
se morava za nekaj časa izogibati drug drugemu ...
Potolažila me je pretkano: Ko bi hotel kdaj med
šolo pogledati domov? — Ah — Bog nas varuj!
Moja afera! Zdaj moram biti tudi jaz previden!...

237

Nastopal sem povsod veselo in razigrano. Še
nikdar nisem bil tako glasen v družbi.

Celo k Filipini sem si drznil parkrat zapored;
seveda: nikdar sam. Njenim pogledom sem se iz¬
ogibal in se varoval vseh namigavanj. Roko sem jej
poljubil vsakikrat ... a njen smehljaj je postal na¬
zadnje vendar malo zastrt in nesiguren . . .

S Tiliko pa sem se shajal vsaki dan.

V soboto mi je sporočila, da pridem drugi
dan lahko na dom — ampak šele po večernicah 1
Ali si naj stari morda misli, da gospod kontrolor
ne hodi k večernicam? — Njega ne prinesejo več
noge do cerkve, ker mu otekajo od jutra do večera
in mu komaj čez noč spet malo splahnejo. Zato pa
drugim toliko bolj zameri, ki imajo zdrave noge,
pa bi jih ne obračali v hišo božjo . . .

Tudi „šuft“ mi je pomagal, da je stari ublažil
svoj odpor... in bolezen tete Verone. — Ta je že
ves teden poležavala. Trgalo jo je v nogi, kjer je
imela nekdaj rane; in bala se je, da jej začne zopet
teči.. .

„Ali hočeš, da pade tudi Tilika s kakšne
črešnje in postane stara devica kakor jaz?“ — je
dražila očeta in, se muzala nečakinji, da naj se dela
žalostno in nesrečno.

„In jaz sem res zajokala ... Pa kaj, ko sem
se smejala vmes! — Oče mi je požugal prijazno:
O, ti navihanka! — Ali sem res navihanka, Arnošt?"

238

„Pa še kakšna, TIlika!“ — Prijel sem jo za
ušesa in poljubil iskreno.

„Ali veš, da ne moreš biti slab človek, če imaš
mene rad?“

In zdaj je res izgledala navihano.

„0, ti domišljavka mala!"

„Oče je rekel tako. In teta mu je pritrdila.
Kar zaploskala je: No, vendar enkrat ena pametna!
— On pa jo je vseeno napodil s palico."

V nedeljo je prišla nevihta. Že dopoldne je
začelo pokati iz zgoščene soparice; od zahoda proti
severu so se valili ogromni skladi temnih megel;
opoldne je prišel piš, vzdignil prah na cesti in za¬
plesal s pokošeno travo; nato se je ulilo .. .

A jaz sem šel vkljub temu. Prijeten mi je bil
mokri hlad in hitro sem se domislil, da si prikupim
Šalamuna, če pridem v takem vremenu.

In res so dvomili, da pridem. Teta Verona je
stavila za liter vina s Tiliko, da me ne bo. Ko sem
vstopil, je že stal na mizi.

Tilika mi je pritekla v vežo naproti. Iztrgala
mi je dežnik in ogrtač, oboje vrgla dekli, ki je tudi
prišla v vežo, in me skoraj vlekla v sobo pred očeta.

„ Gospod Ernest Škrobar, c. kr. davčni kon¬
trolor . . . moj atek!"

„0, ti neumnica, saj že poznam gospoda!"

„Nič ga ne poznaš, ko si se ga toliko branil.
Zdaj si ga poglej, da res ne grize! Po domače se mu
pravi Arnošt. Ali ni pobožno ime? Kakor paternošt!"

239

„Porednica, ne delaj greha! In glej, da ne
začne danes žalostni del tvojega paternoštra, lahko-
umnica!"

„Veseli del, oče! Arnošt je veseli del. Glej, tu
ga že čaka liter vina! Kaj češ večjega veselja?"

Teta Verona pa zabrunda bratu:

„Ti si žalostni del, pokora 1 Bliže se primakni,
vino te poleti prej segreje nego peč!"

Teta Verona je slabo izgledala; s težavo je
sedela na klopi in bolestno se je prijemala za kolk;
a vendar je primaknila stol in prisilila brata, da je
sedel k mizi.

Tudi Šalamun je stokal. Prestopil je teh par
stopinj upognjenih kolen, opirajoč se na obe strani,
na palico in na Tiliko. Trčil je z mano malo sra¬
mežljivo in izbegaval moj pogled.

»Noge, noge, te so kot dva štora! Človek še
Boga ne more obiskati."

„Kaj bi obiskaval, podrtina? Še prezgodaj ga
obiščeš, — ko te ponesejo do njega... če ne bodo
mene prej!" — ga kara teta in se mi nasmehne,
kot bi govorila o ženitnini in ne o smrti.

»Kje si bila pri večernicah, Tilika?"

»Kje je bila? Pri Mariji CeljskiI" draži teta.

»Jaz sem bila pri Pomočnici, gospod kontrolor
pa pri Sv. Jedrti," — klekne deklica poredno in
ploskne z rokama, mahajoč z njima za hrbtom. Pa
sede hitro k meni — dotlej se je nekam ženirala
— in se me dotakne z ramo : »Saj si bil, Arnošt,

240

kaj ne? Jaz se vendar nisem zlagala?" — z roko
skrije obraz in se mi nasmehne pretkano od strani.

»Seveda sem bil, Tilika; ati se tako sumljivo
umikaš vprašanju ..."

„Aha, moja ljuba, ti govori, ti, če nisi bila kje
na potepih!" — mi priskoči teta na pomoč. Nagne
se k meni in mi šepne na uho: „Po vsej sili vam
je hotela iti naproti, potepuška. Večernice bi zavrgla
radi vas ..."  — in jej požuga šaljivo.

Stari Šalamun, ki je malo gluh, pa nas gleda
nezaupno:

„Oh, bežite mil Taki gospodje — pa k večer¬
nicam?!" — Sumljivo me pogleda izpod čela: »Da¬
našnja gospoda je premalo verna. Časih smo vese¬
lice začenjali s službo božjo; dandanes... ha...
Sokol! Bog varuj, če se približa črna suknja! Vse
mora biti rdeče, vse rdeče! Zato pa je zmiraj več
nemškutarjev. Ljudje izgubljajo vero, pa izgubljajo
značajnost. Značajnosti ni več, zato propadamo!"

Stari bi govorančil dalje; a teta Verona trčne
ob njegov kozarec, da ga skoraj zvrne:

„Kaj bi gonil venomer to politiko! — Tilika,
prinesi južino, prinesi!"

Tilika mi stisne naglo roko in odhiti. Šalamun
pa se ojunači in me pogleda odkrito:

»Torej ste naš mož, gospod kontrolor? Niste
čisto liberalen? — Vi ste za spravo in za slogo.
Saj je prav! Potrebna bi bila. Ampak prvo je duša.
Kaj nam pomaga zedinjena Slovenija, če si pogu¬
bimo dušo? Važnejše je življenje po smrti, važnejše!"

241

Razkladal je svoje nazore, jaz pa sem -modro
poslušal. Z ugovarjanjem bi ne prepričal zakrknje¬
nega starine, pač pa bi tvegal njegovo naklonjenost.

„Ali pridete kaj skupaj z jedrskimi gospodi?
Z gospodom župnikom?"

„Saj ga nikamor ni. Tarokirat še pride k Se¬
ljaku; jaz pa ne igram."

„A gospod kaplan je imeniten fant. Kakšne
sitnosti ima kot katehet na nemški šoli! Lepo je,
če je mladina navdušena! O, le premalo je navdu¬
šena, premalo!"

„Saj ga že tožijo pri škofu!"

»Potem pa ne bo več dolgo; kajti — potihem
povedano — škof niso preveč z nami, niso."

„Naj ga le naženejo, zgago!" —se nenadoma
razljuti teta Verona. „Ali ni dobro plačan? Naj po¬
učuje, kakor zahtevajo! Oblači se kot gizdavec...
ali gre to za kaplana? Preveč dobi — in sito tele
postane objestno. Jaz bi mu že davno pot posodila
iz trga."

Stari Šalamun se je pripravil na obrambo; jaz
pa sem nestrpno prežal, kedaj se vrne Tilika; ker
tudi teti Veroni bi se ne zameril rad . . .

Iz veže je slišati Tilikin smeh in tuj moški glas:

„No, danes smo zadeli! Ali je za nas priprav¬
ljeno ?“

Vrata se odpro in Tilika prinaša z deklo ju-
žino: svinjino iz kible, pečeno teletino, salato z jajci
in velik pladenj duhtečih rumenih gibanic, posutih
na debelo z mastnim sirom.

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

16

242

Za njima vstopi sosed Zimic, občinski pred¬
stojnik v Gradišču, ki se prihaja ob nedeljah posve¬
tovat o uradnih zavitostih k svojemu predniku.
Čokat možak srednjih let, gladkega, veselega obraza
in šegavih oči. Tik njega se drži njegov posinov-
ljenec Murko, načelnik mladeniške družbe pri Mariji
Pomočnici. Simpatičen fant, tihega, dostojnega ve¬
denja, bržkone malo zaljubljen v Tiliko.

Sedeta k sosednji mizi. Zimič si popravi hlače
na kolenih in si otare brke, pa se nasmehne Šalamunu:

„Hoj, gospod Šalamun, danes imate prijetnejša
posvetovanja!" — Slastno potegne duh mesa in gi¬
banic v nosnice in se obrne k dekli: „Te pa nama
dajte pol litra boljšega!"

Šalamun pogleda grozeče Verono, ki ji ne
more zavrniti po zasluženju, in se obrne počasi
proti Zimiču. Duška mu je težja po kozarcu vina
in govor še malo bolj momljajoč:

„Dež imamo, dež. Kaj bo s košnjo?"

»Počakajmo na Medarda, kaj poreče! Po mojem
ne bo ravno sile." — Ozre se skozi okno na njivo
ječmena: »Ječmen že rumeni. Za kositev je pa itak
še prezgodaj. Trava še ni zrela in se preveč posuši.
Boljše je počakati."

»Nekdaj smo kosili šele ob Janževem in ob
Petrovem."

Tudi jaz pogledam skozi okno. Ječmenova njiva
je vsa modrikasta od plevela.

»Oho, gospod Šalamun, tu ste nasejali plavic
namesto ječmena! To je narodnjaštvo!"

243

Zimic pa mi razloži prijazno:

»Gospod kontrolor, to je grahor, to ni modriž.
Je že tudi nekaj modriža vmes, a grahor se zaprede
časih med žito, da je skoraj boljše pokositi ga za
polaganje. Bridek je, da ga ne je ne svinja ne živad.
Saj smo čistili letos zrnje, pa šment je v zemlji...
Težka žetev!"

Pri Šalamunu sem slabo naletel z opazko o
narodnjaštvu. Zagledal se je v mizo in držal Tiliko
za roko, kot bi je ne hotel zlepa izpustiti. A teta
Verona ga dregne:

»Izpusti dekleta, da postreže gospodu!"

On me pogleda izpod čela:

»Tudi na njivi je politika, je politika. Plevel
se tepe z žitom. A modriž ni glavni sovražnik. Če
je modriž nemškutar, pa je grahor liberalec ... in
ta je hujši od prvega, hujši od prvega!"

Zimič zamahne z roko:

»Vseeno je. Liberalec je tudi nemškutar. Dr. Žižek
ne voli z nami. Štajercijance lovi in se jim liže...
potem že vemo, koliko je bila ura."

Nagne kupico in pogleda Murka, ki mu spo¬
razumno pokima. Šalamun pa nadaljuje:

»Zato je treba gospodarja, ki trebi plevel. In
gospodar je sveta cerkev. — Ljudstvo je pošteno,
če je katoliško. Žito je čisto, če je iztrebljen grahor
in ljulika. Zato je boljše, da magari narodnost iz¬
gine, če bi morala biti liberalna, nego da gre vera
v izgubo."

Šalamun je s pridom čital svoje časnike.

16 *

244

Jaz ne morem, da bi ne pripomnil:

»Dokler je kmet slovenski, je gotovo vernejši,
nego bi bil, če se ponemči. Torej je treba najprej
delati za narodnost!"

Zimič udari po mizi:

„Jaz pa pravim: dokler je veren, je slovenski."

A teta Verona se zasmeje prezirljivo:

„Če je dovolj zabit!"

In kdo bi taki pobožnjakinji odrekel vernost?

Zimič osupne presenečen in jo gleda odprtih
ust; Šalamun pa se okrene ozlovoljen v stran:

„Baba terjava!"

Tilika plane v smeh in tleska z rokama:

»Bombe padajo. Jejva, gospod kontrolor! Skoro
smo pri bergljah . . . potem: adijo, krožniki!"

In res se jej posreči, da spravi družbo v dobro

voljo.

Jaz se obrnem k Veroni in jo primem pri¬
jazno za laket:

»Kako se morete ogrevati za Nemce, ko je
vendar znano, da razširjajo luteranstvo?"

In Tilika priskoči veselo:

»O, luteranka! Naša tetica je luteranka."

Teta Verona jej požuga z bergljo, a vsi se
smejejo še bolj. Tudi hlapec in dekla se hahljata
pri odprtih vratih.

Murko mi mežika prijateljsko, češ: dobro si jo
potegnil! Zimič se smeje in Šalamun mi napiva za¬
dovoljno, hehetajoč se s svojimi brezzobimi če¬
ljustmi.

245

A tudi teta Verona mi ni zamerila. Prijazno
naju gleda s Tiliko, ki se je bila obesila na mojo
roko, ter nama žuga nagajivo:

»Vidva sta šele luterana! Cigana sta. Tu bo
treba gledati, da se ne poročita kar po cigansko."

»Boljše nego nič, tetica!" — se odreže Tilika
veselo in spet je smeh na njeni strani. . .

Vino je vplivalo in zabava je postala malo
manj kočljiva.

„. . . Kolje je danes strahovito drago. Nekdaj
ga je bilo tisoč za osem rajnž; danes moraš šteti
šestdeset do sedemdeset kron . . . Rigolanje je
drago .. . Izabela peša.. . Streljanje proti toči zelo
opuščajo. Nekaj le pomaga. Zimič je vnet za to.
Seveda: ne streljaj šele, ko je že oblak nad glavo!
Tako samo pospešiš rebeljon ... V Halozah je že
baje potolklo ..."

Teta Verona je zadremala pri mizi, naslonjena
na bergljo. Dekla se je skrivala za hlapca, rdeča v
lica od pijače, ki sta jo imela zase tam pri peči.

S Tiliko sva se izmuznila v sosedno sobo k
gramofonu. Edini Frčal se je sklonil in pomežikal
za nama. Njegov široki obraz je sijal prevejano.
Jaz sem se mu nasmehljal prijazno; a njegov pogled
je ostal ošaben in nevoščljiv, četudi ne naravnost
sovražen . . .

S Tiliko sva se igrala otroško in nedolžno,
šalila sva se in se poljubljala kot dva golobčka...
In Arnošt je bil srečen zaljubljenček, nedolžen kot
golobček — in je zaničeval don Juana . . .

246

Zimic in Murko sta se poslovila. Idealni mla¬
denič mi je krepko stisnil roko in me pogledal s
svojimi iskrenimi očmi tako prijateljsko, da sem
takoj zaslutil v njem pokrovitelja svoje ljubezni s
Tiliko. Bržkone jo je sam oboževal; a v čisti pre¬
prostosti svoje duše jej je želel vso srečo brez za¬
visti in brez obupa . . .

V mraku sem moral tudi jaz oditi. Teta Ve¬
rona je stokala od bolečin v nogi in si želela v
posteljo. Tudi Šalamun je čutil svojo uro . . .

Tilika je stala poleg mene in mi oklepala roko,
vsa razžarjena in kipeča. Popravljala si je lase za
ušesa in nestrpno čakala, da me spremi na cesto.

Stari se je s trudom vzdignil in mi položil
desnico na ramo. Solze je imel v očeh, mišice so
mu igrale v licih in pol minute je preteklo, predno
je dobil besedo iz momljajočih ust:

„ Gospod kontrolor ... jaz bom srečen . . .
nič ne rečem . . . ampak čakajte! Vidite otroka?
Otroka?... Še par let...  Lahko noč, gospod!
Lahko noč!“

Stiskal mi je roko in mežikal krčevito ... me
z naglo kretnjo hipoma objel in poljubil na lice...

„Lahko noč!...“

Tiliko sem moral goniti domov. Spremila me
je do gozda. Visela mi je na lakti, razigrana in raz¬
posajena kot pravi otrok. Vsak trenotek mi je planila
krog vratu, pritiskala svoje lice k mojemu in me
poljubljala:

247

„Par let . . . si slišal, Arnošt? Kaj pa še, moj
ljubi! Po cigansko narediva, kaj?“

„Koliko si pila, Tilika?"

„0 ti, nagajivec! Čakaj, prihodnjič štejem tvoje
kupice."

„In jaz bom štel poljube, Tilika."

„Ne boš, moj ljubi! Ho . . . jaz bom že gle¬
dala ..."

Pa se mi vrže na prsi in me poljublja kakor
blazna:

„Štej zdaj! . . . Štej, Arnošt!"

„Saj jih je škoda, ljubica! Počasi je lepše . . .
da okusiš sladkost..."

„Res je lepše, Arnošt! A glej, kaj sem mislila!
Ne pridi vedno v hišo k nam ... ko nisva nikdar
sama! Tu gori pridi v les . . . kaj? — Če te po
uradu ni hitro k nam, — pa pridem v les, kaj?"

„Dobro, dušica!"

„0 — to sva cigana! . . . Zbogom, ljubček!"

»Zbogom, srčece!"

X.

Arnošt je bil torej zaročen.

A neverjetno: nisem se čudil dejstvu samemu;
čudil sem se, ker se mi je zdela stvar tako naravna
in preprosta. Kot da mi je bilo že od bogvekdaj
* določeno, da priveslam do zakona, do pristanišča
mirne sreče ... In svet je bil še lepši nego prej,
bolj rožnat, bolj vesel . . .

Seveda je živela moja duša ves ta čas v oma-
rnici. Plaval je moj čolnič po gladini plitke pijanosti,
ukradene sladkosti... Bog varuj, da bi se poglobil,
da bi se zavedel grdobij na dnu! Ne bodi potapljač,
prijatelj; ne pogrezaj se pod površino svoje duše, da
i  ti ne bi zasmrdela mrhovina, ki si jo bil nakidal tja!...

In nisem se potapljal... Hitel sem piti radost
in veselje, okušati neznano slast nedolžnosti, an-
geljsko razkošje nebeške čistosti. —

Vsaki dan sem hodil k Šalamunu. Posedel
sem s starima... odšel pred solnčnim zahodom ...
in počakal v gozdu, da je prihitela Tilika za mano
po par poljubov, ki si jih tam v hiši nisva mogla
ukrasti. Na travnik sem se peljal s starim, poležaval
v senci in srkal vase svežo sliko ljubice, ki se je

249

sukala med grabljicami in prekipevala življenja, pre¬
pevajoč veselja in razgrevajoč se v tekmi dela. Tu-
intam se je zgodilo, da sem prenočil v gozdu in
zjutraj navsezgodaj me je vzbudil njen vroči po¬
ljub, ko je prihitela k meni in me objela v spanju
kot čaren sen.

Kot dva cigančeta sva se ljubila; a nedolžna
dva cigančeta, ki še nista vedela za drevo spo¬
znanja . . .

Teta Verona je bolehala. Težko se je premi¬
kala ob berglji, s katero je bila prej tako poskočna,
kot da bi je ne nosila iz potrebe, temveč le iz ko¬
ketnosti. Že ves teden ni bila v cerkvi; v nedeljo
pa so mi pravili, da se je dopoldne vlekla k Ma¬
riji Pomočnici, a tam nenadoma tako oslabela, da
je obležala pri Kosarju in je moral hlapec z vozom
ponjo.

Dr. Njivar je že bil pri njej in jo je operiral.
Udrlo se je gnoja iz rane — kot v potoku.

Tilika je hodila objokana po hiši. Po prstih je
hodila in zdelo se mi je — resnično se mi je zdelo
— da me izbegava njen pogled. — Ali imaš slabo
vest, otrok? Tilika — pa slabo vest? — Mar te je
sram pred mano, da so neprilike v družini? Mar ob-
dolžuješ sebe, da si kriva te bolezni? Mar ti je slabo
znamenje za najino ljubezen? — Otrok nedolžni!

A tudi Šalamun je slabe volje. Ni samo ža¬
losten; odločno: slabe volje je. Njegov pogled je
čemeren in neprijazen. Stavim, da se je pomišljal,
če bi se kratkomalo ne zahvalil za moj poset... A

250

Tilikine solze in njena zbeganost. . . Glava se mu
povesi, čeljusti mu zagodrnjajo nekaj; pa me po¬
zdravi prisiljeno in se mi celo nasmehne, ko pride
hčerka mimo, vsa nesrečna in potrta.

Ali je kaka skrivnost za vsem tem? —

Teta Verona me pokliče k sebi. V posebni
sobi je njena postelja, poleg mize z gramofonom.
Že od daleč mi ponuja roko in me pozdravlja s
prisrčnim smehljajem.

Prinesti moram stol in sesti k vzglavju. Po
obvezah diši pri njej in po zdravilih. Obraz je bled,
oči so udrte, a blag smehljaj leži na njih. Pokoj je
v sobi in v bolnici. Če pride Tilika na prag, jej
hitro odmiga z roko in jo pošlje ven.

„Dr. Njivar jej je prepovedal, biti z mano v
sobi. Njena mati ... saj razumete! Otrok je ne¬
varen za bolezen. Jaz imam kostno jetiko. Zdaj bom
menda dozorela... Tudi pri nas je bolezen v rodu.
Midva edina — s tem godrnjavžem zunaj — sva
ostala.*

Ko se mi je zdelo, da nama je pošel pogovor,
vzdihnem nehote in se hočem vzdigniti. Ona pa
me narahlo prime za roko in pravi nepričakovano,
s sanjavim pogledom v strop:

„Ali verjamete, da sem res skočila s črešnje?*
Ozrem se začuden. Ona pa me pogleda s
..srečnim nasmehom in mi stisne roko:

„Res sem skočila!*

„ Nalašč?*

„ Nalašč!*

251

„In zato se je začela ta bolezen?"

„Nogo sem si zlomila. Komu drugemu bi se
kar tako zacelilo; Šalamuni pa smo menda že obso¬
jeni ... Začelo se je nabirati in teči — ah! A zdaj je bilo
dolgo dobro. Dolgo, dolgo. — Kje so tisti časi ? I “

„In zakaj ste skočili, teta Verona?"

Naglo se obrne proti meni in se mi nasmehne
s poredno koketnostjo:

„Uganite, gospod kontrolor!"

„Koliko ste bili stari?"

„Osemnajst!" — dvigne prst pomembno.

Pa jo pogledam malo boječe:

„Torej vsled — ljubezni?"

„Vsled nesrečne ljubezni."

A nič ni nesrečen njen obraz. Naivna veselost
jo je obšla; kot da je ponosna, da je nekdaj lju¬
bila, da je celo nesrečno ljubila in da je poskusila,
končati si življenje ... Ni to zanimivo, moj gospod?
— jej sije vprašujoče iz punčic in živo-rdeče lise
se jej pojavijo na licih.

»Adjunkt je bil, gospod! Pri davkariji, kakor vi!“

Močneje mi stisne roko in se nasloni z licem
nanjo:

„Vaše brke je imel in vaše oči . . . In rad me
je imel..."

„A zakaj se nista vzela?"

Pa se namrdne jezno in požuga s pestjo tja v
drugo sobo:

„Fu . . . hoteli so, da sem premlada. Obreko¬
vali so ga, da je zapravljivec. A glavno je: moj

252

blagorodni gospod brat je bil ravno prevzel doma¬
čijo in ni hotel šteti dote ... pa se je Upiral, zve¬
rina. In samo zato je postal Slovenec, ker je bil
adjunkt nemškutar/

Zamisli se skozi okno in pozabi, da leži na
moji roki. Jaz pa jo gledam z zanimanjem in za¬
pazim, da je še precej mladostna, da je njena koža
gladka in kaže komaj nekaj gub na čelu. In spomnim
se, da se imam zahvaliti tej davnej zgodbi za njeno
protekcijo pri Tiliki . . .

„A vendar ne razumem

Teta Verona se zdrzne nanaglem, pahne mojo
roko proč in se namrdne razžaljeno:

„Taki ste vsi moški: andere Stadtchen, andere
Mhdchen... Bil je prestavljen — in ni ga bilo več
glasu od njega ... Ko po tretjem pismu na dolo¬
čeni dan ni bilo odgovora, sem splezala na črešnjo
. . . neumnica, neumna!" — Obraz obrne k zidu:
„Zaradi takega dedca zanikarnega ... Ne vem, kje
sem imela glavo!" — Čez trenotek se pokriža
pobožno in pošepeta molitvico. Potem se zopet
ozre k meni in me prime za roko: „Ampak Tilika,
gospod, je moje baže! Stari pravi: še par let! Nič
ga ne poslušajte! Kar takoj napravimo . . . Naj se
jaz zopet malo izkopljem ..."

Lica jej žare in oči se jej blešče odločnosti:

„Vi se mi zdite odkritosrčnejši ... In vi jo
imate radi, kaj? — Ali ni Tilika angelj? Pravcati
angelj, gospod kontrolor?"

253

Na pragu se prikaže plašni njen obraz ... in:
teta Verona plane:

„Ali mi greš ti, vozgrivka, ti nakaznal?" j

Tilika pa le stopi bliže in mi pošepeta:

„Malo južine sem pripravila. Atek čaka. Saj
že grem, tetica! 0  —

A tega dne ni bilo nič prijetnega pri Šala¬
munu. Stari se je malo silil z mano; a čutil sem,
da mu ne gre prav od srca. In Tilika je bila ves
čas v zadregi. Časih se mi je nasmehnila in mi
stisnila roko, pa se hipoma prestrašila v prikriti
misli . . . planila z roko na usta, kot bi sama sebe
spominjala dostojnosti ... in njen izraz je bil tako
naivno bojazljiv, da nisem vedel, ali bi se jej smejal,
ali bi jo pomiloval . . .

Neko skrivnost morajo imeti med sabo. Ali se
mota spletka zoper tebe, Arnošt? — Kdo te je
obrekoval? Kdo je kuril zoper tebe?

Ko odhajam, se mi obesi Tilika na laket in
me spremi do ogla. Glavico ima povešeno, k ustom
stiska robec in iz oči grozijo solze.

Tako se vedejo ljudje, če imajo mrliča v hiši...

»Dušica, ne bodi žalostna, saj ni tako hudo!
Ali je nevarnost? Kaj je rekel dr. Njivar?*

„Ni nevarnosti ... a . . .“

Pleča se jej stresejo, solze bruhnejo iz nje in
plač jo stare kot božjasten krč . . .

Stisnem jo k sebi in tolažim toplo; ona pa me
ovije z rokama in me poljubi na usta ... in zbeži
od mene . . . saj bi ne mogla govoriti v joku! . . .

254

Potrt korakam proti domu ... A že pred trgom
se zdajci zdrznem in obrnem sunkoma: — Ali je
bilo to slovo? — Ali sem bil jaz — mrlič? . . .

Groza mi stisne srce ... A misliti ne smeš,
moj ljubi! Ali hočeš, da obupaš — izgnan iz raja?

— Zakaj pa plezaš v te višine? —

Hitim k Seljaku in se vržem v vrvež pitja in

— pozabe. . .

Že nekaj dni se nisem brigal za Šalamunove.
Prvi dan sem se napil . . . Kje je bil tvoj
,Aichpunkt‘, dragi?

Drugi dan dobim od Tilike:

„Z Bogom ostanite, moj izvoljeni! Vsemogočni
je odločil drugače. Jaz bom vedno molila za vas.“
In tudi drugi dan sem se napil ... in tudi
tretji dan . . .

Četrti dan dobim naenkrat pisemce od — Ko-
šarjeve Cilike.

»Velecenjeni gospod! Zelo sem se po¬
mišljala, ali bi Vam pisala, ali ne. Nazadnje
pa je morda vendar pametnejše, da se spletka
razjasni. Gospodična Veronika Šalamunova je
bila v nedeljo pri nas in se grdo sporekla z
mamo — zaradi Vas. Trdila je, da Vas lovimo
in očitala tudi meni, da bi Vas rada ugrabila
njeni Tiliki. Trosila je že prej laži, da se hva¬
limo z bližnjo zaročitvijo. A ne pisala bi Vam
tega, ko bi ženska ne bila zagotavljala, da ste
se Vi sami izrazili v takem smislu. Ker pa kaj

255

takega o Vas ne morem verjeti — vi sami naj¬
boljše veste, kakšne vrste izmišljotina je vse
to — zato Vas opozarjam na obrekovanje in
nikakor ne zahtevam kake opravičbe, saj itak
vem, da gre za laž in zlobno spletko. Vendar
se mi zdi umestnejše, rešiti zadevo mirnim
potom, posebno ker bi z onimi ljudmi ne imela
rada opravka — kjersibodi. — Z odličnim spo¬
štovanjem

Cilika Košarjeva."

Pred besedico „zadeva“ je stal prečrtan zlog
„af“. Prvotno je torej nameravala zapisati „afero“.
In ta — „kjersibodi"? Ne pomeni to — sodnije?
— A kaj zahteva zdaj od mene? Ali naj jaz po¬
sredujem med njo in teto Verono? Ali se moram
vseeno opravičiti tudi sam? »Z onimi ljudmi" noče
imeti opravka — pred sodiščem; toraj naj jih jaz
prisilim, da se oprostijo?

Ne, prijateljica! Ti si mi hotela reči, da sem
se dal vjeti od nekih zaničljivih — „onih ljudi".
In potem mi namiguješ, da me lahko — tožiš. —
Opravičiti se moram torej na vsak način. A pošteno
bi tudi storil, ko bi zdaj lepo — zatajil „one ljudi",
kajneda?

Ne, prijateljica! Zdaj poznam skrivnost, ki je
privedla Tiliko v obup.

Revica je tako naivna v svoji srčni preprostosti
in dobroti, da jo pobije že samo senca grde misli
in obrekovanja. A bogve s kakšnimi sumničenji jo
je obkladala Cilikina „mama“! Teta Verona je se-

256

veda preneumna, da bi skrila svoj stud dekletu.
Košarica se je bržkone pred binkoštmi že hvalila z
menoj. In ko sem se potem takorekoč zaročil s
Tiliko, se teta Verona ni mogla več premagovati, pa
se je sama pohvalila pri Kosarjevih. Zdaj je bil na¬
ravno ogenj v strehi. Kosarjeva mama so zdivjali...
in Verona je zbolela . . .

Tiliki so očitali, da me je vlovila, da se mi
je ponudila na cesti in bogvekaj... in angelj se
je odrekel. . .

Tudi četrti dan sem se napil . . .

A zjutraj navsezgodaj se hipoma vzbudim. Va¬
gabund ziblje nad menoj svoje prekljaste veje —
ležal sem v gozdu pod smreko — in solnce mi blišči
v oči, odbijajoč se milijonkrat v rosnih kapljah . . .

Dvignem se na komolce in pogledam skozi
grmovje na prostorček, kjer sva bila po navadi s
Tiliko.

Kaj je to? — Moja zlata solnčna pega . . .

V trenotku sem pri njej.

Tilika vztrepeče in me gleda s strahom ... a
jaz jo oklenem v naročje in poljubljam blazno . . ..
in njo zalijejo solze . . .

»Zakaj si se odrekla, ljubica?” — In jej raz¬
ložim ničvrednost nevoščljivcev.

Ona pa zmajuje z glavo in po dolgem plaču
se jej izvije poluglasno:

„Jaz pojdem v samostan... Oče je že pisal...”

257

Nazadnje pride na dan, da je bila zvedela o
moji nezakonski deci ... In sugerirali so jej idejo,
da ne sme ukrasti ženina zapuščenim materam . . .

Zdaj sem se razjokal jaz . . .

Sledila je izpoved — edina mojega življenja ...
in sledila je odveza. — A prišla je tudi pokora . . .

Sumničenje, da se mi je obesila samo zato,
da me vjame za moža, jo je tako potrlo, da je skle¬
nila neomajno: nikdar z mano pred oltar! — Ona
itak ni za zakon. Bolehna je. Ves rod je jetičen. —
Naj še pridem časih v gozd... domov ne smem ...
očeta je že v nedeljo komaj brzdala . . .

Jokala je — in jaz sem jokal z njo. Najhujše
me je udarilo, da sem razumel njen sklep, da se
mi je zdel upravičen in — potreben. Spoznal sem,
da nisem ves čas ni za hip verjel na trajnost te
ljubezni. Zavedel sem se v sanjah, v sladkih sanjah, |
in še sem živel v njih . . . saj mi je ležal v naročju
— najslajši sen...  a čutil sem, da je že konec tu,
da že stoji pri vratih angelj z mečem ... in ker
sem slutil ta izgon že od začetka, zato sem klonil
tem hitreje v mrtvilu in obupu . . .

A prihajal sem pogosto v les. Zjutraj in zvečer;
in če je bilo vreme količkaj ugodno, sem prenočil
v gozdu.

Gledal sem, da sem bil zmirom — nad točko
svoje mere. Sanjal sem nazaj o kratkih dneh, ko
sem se držal v višini polne sreče ... In časih sem

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 17

258

jo mučil, nedolžno dušico, v zlobi obupa in zavisti,
hoteč priklicati nazaj nebesa . . .

Ona je trpela. Čutila se je krivo pred menoj,
ker se jej je zdelo, da me je osleparila za srečo,
ki jo je obetala. —

Ciliki Kosarjevi sem bil pisal, da je seveda
laž, kar je slišala o meni. Jaz da se nikdar nisem
bil izrazil v onem smislu. Za opravljivost drugih
pa da nisem odgovoren . . . Suhoparna opravičba
torej. Zdelo se mi je celo, da je malo razžaljiva ta
kratkoča. A ob zadnjem stavku sem tudi čutil, da
mi je bila ušla — obsodba tete Verone.

In to sem Tiliki v trenotku zlobne škodoželj¬
nosti povedal.

Deklica je prebledela in me pogledala prestra¬
šena. Revica, ki je bila tako docela nesposobna za
prenašanje ostudnosti vsakdanjega življenja, je vztre¬
petala... Čutila je že prej, da je teta grešila, in trpela
je vsled tega. A da sem prišel zdaj še jaz z očitki, jo
je obremenilo preveč. Ni čutila grdobije v mojem
dejanju, a čutila je tembolj Veronino pregreho . . .

In kakšen greh je to pri stari ženski: bahavo
ponašanje z vspehi svoje nečakinje? Pri kmetiškem
človeku je to naivnost in ljubezen. Tista trohica
škodoželjnosti, ki je tudi poleg, še v poštev ne pride.

A za Tiliko je že ta trohica — kamen na srcu...
In jaz sem jej ta kamen izpremenil v svinec . . .

Postala je še bolj zamišljena. Pritiskala se je
k meni nevede tesneje in časih me je v razmišlje-
nosti poljubila — kot bi prosila odpuščenja.

259

V tem času se je bila namreč navadila, da me
ni objemala in poljubljala kot prej. Trpela je moj
poljub in moj objem, a sama — kot kandidatinja
za samostan — mi ni dajala teh dokazov ljubezni.

In zdaj ... Ali se zopet maje njena odločitev?

Časih sem se malo opotekel, ko sem jej prišel
naproti, hoteč pospešiti korak. S skrbjo me je po¬
gledala in me vjela za roko . . . jaz pa sem za¬
mahnil :

„Če nimam tebe, Tilika, mi je ves svet figa!
Naj gre k vragu tudi zdravje!"

In ko sem jo objemal ob slovesih, strastno in
tuintam celo brutalno, — ona je obdržala svoj trezni
mir — sem jej očital:

„Ti me ne ljubiš, Tilika! Ti si lagala, ko si
rekla, da me ljubiš!"

Napadala me je namreč strast. Ko se mi je
odtegnila in je prenehalo tisto ljubko razmerje, ko
je bilo treba samo iztegniti roko ... in bi bil morebiti
tudi greh nedolžen ... je zopet prišel na površje v j
meni zapeljivec:

„To ni ljubezen, Tilika! Ti si hotela gospo¬
skega moža; saj poznam dekline."

Ubožica je prebledevala; njeni poljubi so po¬
stali daljši in toplejši, njeni objemi krčeviti in skoraj
malo prisiljeni. —

Nenadoma mi reče neko jutro:

„Arnošt, pridi danes k nam! Hitro po uradu
pridi! Oče je bolan; naduha ga je vrgla v posteljo.

17 *

260

Hlapec bo na travniku; dekla tudi. Teta Verona pa
bi rada govorila s tabo/

Teta Verona je sedela, napravljena samo za
dom. Še slabše je izgledala in še ostrejši je bil duh
zdravil.

Tiho mi pokima za pozdrav, me prime za
roko in čaka, da odide Tilika.

„Tu sedite, gospod!" — pa me izpusti in sklene
roki pred obrazom: „Oh, ti moj Bog! Ali vidite ne¬
srečo? Ali vidite, kako izgleda revše? Vas pa od
nikoder ni. S kolom bi napadli starega in ga pri¬
silili, da vam jo da! — A saj ni nič! Trd je kakor
hrastov hlod."

Zamisli se za hip; potem se obrne k meni s
povzdignjenima rokama:

„Samo to vas prosim: ne zapustite revice!
Strpite vsaj ta čas še! Saj ne bo več dolgo zemlje
tlačil. Bolan je in oteka . . ." — Z rokama oriše
vodenico v nogah. — „Bolnišnica je naša hiša. Da
bi vsaj Tilika vzdržala ... ki jo čaka sreča! . . .“

Zopet se zamisli ... in plane jezno:

„Nekdaj mu je natvezel dr. Njivar, da dekle
ni za zakon. Takrat je kašljala, res . . . a kedaj zdaj
kašlja? Še nikdar ni bila tako zdrava, kakor zadnje
tedne. No, zdaj, te dni . . . a kdo je kriv, da je
zopet shujšala? On sam je kriv, trma trdoglava!"

Pogled se jej zasrepi v tla in šele čez trenotek
nadaljuje z globljim glasom, ne da bi se naravnost
ozrla vame:

261

»Lepih stvari ni slišal o vas. Vi ste hujši nego
je bil moj adjunkt.“

Potem se le obrne k meni, napol resno in na¬
pol šegavo:

„Kolikerim ste naenkrat mešali glave?"

„Samo ena jo je meni zmešala."

Njen pogled zasije in sreča se jej razlije po
obrazu:

„Kajneda? Tak bleščeč cekin je lahko najti
izmed bakrenega drobiža!"

Pa me zopet zgrabi za roko:

»Potrpite! Počakajte! Jaz vam prisegam, da
bo vaša! Zakaj bi ne užila malo sreče, ubožica?
Ali naj živi zastonj, kot jaz? Ali naj jo pošljemo
na črešnjo? — Dajte jej malo sreče, gospod! Ne
zapustite je, rotim vas! Ne bo vam treba dolgo ča¬
kati ... Kakor tudi težko hodim, vsaki dan se vlečem
k njemu in mu piham na dušo. A če ostane trdo¬
vraten . . . bolan je, zelo bolan. . . Tudi dr. Njivar
se boji ..."

In ob slovesu me še enkrat spomni:

„Ne pozabite: brzdajte se nekoliko! Za malo
sreče angelju! . . . “

Tilika me spremi za vogel. Mirna je in zado¬
voljna, kot bi bilo vse že zopet v redu. Roki mi ovije
krog vratu in stopi na prste pa me poljubi na ustnice.

Nič več niso otroške njene kretnje. To je zrel
poljub, premišljen in občuten . . .

»Ali boš prenočil danes v lesu, ljubček?"

»Morda, dušica!"

262

„Lepa noč bo . .

Njen pogled se malo zamegli:

„Jaz pridem k tebi, Arnošt. . . da?“

„Ti prideš, ljubica?" — zavriska nehote iz mene.

„0 polnoči! 11

Še en poljub . . . brezkončen, žgoč ... šiloma
se iztrgava drug drugemu . . .

„ Gotovo, Arnošt! “

„Na svidenje!“

Omamljen sem divjal domov.

Vriskalo je v meni in prepevalo ... O, ti
sladka sreča, da si se vrnila! . . .

Nestrpnost me je dušila. Hodil sem po sobi,
prijel za knjigo . . . Ne, v družbo moraš, Arnošt!

Po prstih sem šel od doma, da bi me ne čula
gospodinja. Popeval sem in zbijal šale pri Seljaku.
Dr. Žižek me je pogledal časih izpod oka . . . Vsi
so vedeli za to ljubezen; pomilovalno so se mi
smehljali ... ali je bilo tako zelo verjetno, da mora
biti konec nesrečen? — Posebno dr. Njivar bi bil
rad govoril z mano. Zadnje čase sem se mu že
pridno izogibal; a tudi danes sem ušel nadlogi. —
Sam govori mnogo; prepevaj ali kvasi neslanosti,
da ne dobijo prilike, ti žilo otipati! —

Že pred polnočjo sem bil v gaju.

Najin prostorček je bil nastlan z duhtečim
senom. Vse polno cvetja krog ležišča. Vrtnice in
nageljni, modriž in mak in poljske rože . . .

263

Angelj je bil pač že tu, da je pripravil oltar
ljubezni.

A za trenotek me je stresla groznica ... Ali
si je res postavila tu — žrtvenik? . . .

Legel sem v seno. Opojen duh cvetic in trav
me je objel . . . Zvezde so migljale nad menoj, tam
zadaj so šumele veje vagabunda . . .

In že je prisopihala med drevjem črna senca ...

Skočil sem naproti in jo sprejel v naročje...

Nesem jo v svetišče . . . Temen plašč jej zdrkne
z ramen ... in bela kakor lilija stoji pred mano.
Dvoje golih rok mi plane krog vratu ... Njena ustna
se vsesajo vame ... Oči so jej zaprte, sapa vroča ...
Omamljivo mi zaveje lilijin vonj naproti. . . prelest
deviške svežosti mi upijani čute . . .

Postavila si je bila — žrtvenik.

„Kako diši po lilijah, moja sladka lilija!"

Njena roka seže v zatilnik in si iztrže iz las
— zmečkano lilijo. Pa mi jo podrži pod nos:

„Premočen duh ima.“

„Jaz sem ga pijan, ti moja Lilika!“

„Oh, ti moj paternošt! Bržkone sem tudi jaz
pijana."

Glasno se zasmeje in me objame razigrana;
jaz pa jej pokrijem usta z roko:

„0, ti neprevidnost! Streljaj za lesom so ljudje."

„Kaj naju brigajo ljudje?" — Skloni se pokonci
in zažene lilijo od sebe: „To preveč diši." — Pa

264

mi pade nazaj'v naročje in zajoče sunkoma: »Kako
sem srečna, ti moj dragi!"

A mene strese groza:

»Odpusti, Tilika!" — Poljubujem jej solze z
oči in jokam sam . . .

No — ona se že smeje:

»Kaj bi ti odpuščala, moj ljubček? Ti sj mi
prinesel srečo ... in kaj me brigajo ljudje?"

»Jutri pridem k vam in stopim pred očeta.
Če ne dovoli, pa mu poveva, ljubica, kaj ne? Potem
bo moral..."

»Ne, Arnošt, nikdar! To sem si prisegla, Arnošt:
— Nikdar!"

Jaz se prestrašim:

»Ali to.je blaznost, Tilika! Zakaj?"

»Jaz sem srečna s tabo ... Več mi ni usojeno."

In po dolgem prigovarjanju mi izda skrivnost:

»Jaz te nisem lovila, dragi. Nočem, da bi
rekli . . . Rajša grem na črešnjo, Arnošt!"

Upal sem, da jo pregovorim. Zdelo se mi je
nemogoče, da bi mogla vztrajati v svojem sklepu;
a mudilo se mi ni preveč. Razkošje te ljubezni je
preseglo vse doživke moje dotedanje; pričaralo mi
je v življenje sen, o katerem sanja morda sleherni
,mož in ki je vendar le najredkejšim dodeljen . . .

Ljubezen ženske je daritev, nesebičnost, pre¬
prostost, idilična nedolžnost... A kje je ta ljubezen?
Kje je ta resnična ženska? Kje je ideal?... V prav¬
ljicah in v sanjah mož . . .

265

In Arnošt, — ti živiš to pravljico, ti živiš te
sanje!

Junaštvo nesebičnosti — v Tiliki poosebljeno.
Ona je edina ženska, ki te ljubi, Arnošt! Edina, ki
je zmožna velike ljubezni!... Edina, ki je zmožna,
pohotneža izpremeniti v jagnje . . . grešno dušo iz-
preobrniti k občudovanju in pobožnosti . . .

Jaz sem bil izpreobrnjen. Nedolžnost v srcu,
preprostost v življenju... nesebično sem jo ljubil...
požrtvovalno bi jej daroval življenje . . . Čeprav zu¬
nanja oblika najine ljubezni tega ni kazala, — kaj
oblika, kaj zunanjost!? Zakon je formalnost! In če
je svet navezan nanjo, — pa priroda ni.

Prepričan sem bil, da sem vreden Tilike; ker
se mi je zdelo, da je zakopan ves prejšnji stud in
da sem vstal opran iz groba. — Četudi sem še pil
kot prej in plezal k točki svoje mere, mi je bilo,
da mečem samo pajčolan čez svet in skrivam svojo
srečo za kuliso . . .

Ljubezen mora priti kot nevihta! — Prišla je
kot vihar, in v viharju je stopil Bog na zemljo.

Zdelo se mi je, da sem zavžil Boga. Svetost
je bila v meni. Čist sem stal pred Tiliko . . . Nič
zavratnosti in nič hinavstva ... In kaj je treba tu
formalnosti ?! —

Upal sem, da pojde vse po sreči. Pripravljen
sem bil na boj z očetom in nameraval sem, izdati
mu razmerje s Tiliko tudi proti njeni volji. S tem
orožjem sem bil siguren zmage. In upal sem celo,

266

da mi jo da za ženo, ne da bi jej kdaj očital le z
besedico njen padec. —

A kam bi se mudilo? Naj se dekle pomiri!

Shajala sva se o polnoči v gozdiču. Časih
nama ni mogel niti dež zabraniti sestanka.

Tilika me je ljubila udano in prisrčno. Oko jej
je sijalo sreče ... in le malokdaj se je zamaknila v
temo v občutju skrivne groze, ki se jej je vzdig¬
nila v globini njene verne, tradicijam vsakdanjosti
udane duše. Bila je bledejša in tišja ... a strast v
poljubih in objemih jej je rasla od večera do ve¬
čera do neznane mi naslade . . .

Jaz pa sem prihajal, kot bi hodil k mašam ...
Potapljal sem se v zadivljenju, izgubljal se v eks¬
tazah . . .

A nenadoma so morali prenehati sestanki v
gozdu.

Ječmen je bil že večinoma požet. Pokrajina je
dobila nekoliko starikavo obličje. Rumeno-rjave pra¬
vokotne pege so jo kazile. Tupatam je poležavalo
seno v plasteh, pokošeno že davno, zadeženo in
povaljano. Sočna zelen gozdov in polja je postala
suhoparnejša. Poletje se je bližalo vrhuncu . . .

Večkrat sem prihajal mimo njiv, kjer so žanjice
ponehavale z delom in gledale radovedno za mano.
Delavec, ki sem ga že videl pri Šalamunu, se je
začuden ozrl. Zlagal je snope v razstave in kope in
nasade. Videl me je kreniti v gozdič. In čeprav sem
le tako pohajal po dragej mi okolici, se hitro vrnil

267

zopet na cesto in šetai nazaj do trga, sem se vendar
zbal, da bi mogli razkriti najino skrivnost.

Sklenil sem, da se ne prikažem več za svetla
v tem obližju.

A bilo je prepozno.

Ko pridem o polnoči do jase, se presenečen
ustavim: seno in cvetje je pograbljano z najinega
ležišča; mlado jelševje, ki nama je delalo streho,
leži posekano na tleh . . .

Previdno skrit med drevjem čakam v dvomih,
da bi prišla Tilika, in v bojazni, da me zaloti ne-
poklicanec... Konečno se oglasijo stopinje, drobne,
hitre:

„Tilika!“

Zasopljena se mi obesi v naročje:

„Veš, da sem komaj ušla? Frčal mora nekaj
sumiti. Že cel večer ti stika in opreza krog hiše."

Pa jej pokažem razdejanje žrtvenika . . .

„Ah!“ — se prestraši in posluša v les, če se
ne bližajo koraki. „Gotovo pridrvi za mano. Dekla
je iztaknila moj plašč, še moker od sinočnjega
dežja . . . Bržčas sta že vse izvohala."

V gozdu poči veja . . .

Tilika zdrvi od mene v smeri šuma . . . Strog
glas zakliče:

„Tilika!“

Ona pa korajžno:

„Kaj iščeš tu, Frčal? Ali mi sfrčiš domov?"

Priteče zopet k meni in me poljubi naglo:

„Zbogom, ljubček! Pišem ti ... v urad . . .“

268

In odbeži . . .

Malo nižje v lesu pojenjajo stopinjice in se
združijo s težjim in počasnejšim korakom. A njen
glas zveni oblastno:

„Domov, Frčal! Kaj hodiš stikat tu po gozdu?“

Od želarije vrhu brega se začuje pasje la¬
janje . . . Krenem na drugo stran nizdol in se od¬
plazim tihotapsko. Srce mi močno bije. Vsak hip
se zdrznem v strahu, da se vzdigne senca pred
menoj in mi lopne kol po glavi . . . Šele v trgu si
oddahnem .. .

Pisemce mi je prinesel šolarček. Posegar se
je iztegnil z nesramnim smehljajem izza mize, davkar
je samo poškilil . . .

. . . Nekaj dni bi se moral izogibati Šalamu¬
novim. Frčala je obdelala, da je obljubil sveto, nič
izdati teti in očetu. Saj je dober človek; boji se
zanjo in za njeno čast...  in ne zaupa kaj gospo¬
skemu človeku . ..

A že drugi dan mi piše zopet:

Hrepenenje jo mori in skrb. Zbolela bo, če
me ne vidi kmalu . . . Odkar je morala iz tetine
sobe, leži na drugi strani pred očetovo kamrico; v
sobi, kjer je prej ležala dekla. Ta pa se je preselila
v gostilnico, da je pri rokah, če bi klicala teta
Verona. Frčal je v hlevu. Oče je priklenjen v po¬
steljo. Časih jo kliče ponoči; a če se ne odzove,
potrpi, ker misli, da je utrujena in spi pretrdno ...
Arnošt naj bi prišel pod okno. Čez travnike naj gre

269

do Pomočnice in od tam nazaj po cesti... Hlapcu
je obljubila, da ne pojde več od doma ponoči;
zato je mirnejši in morda ne bo kolovratil okoli
oglov. Z delom ga utrudi, da bo mrcina bolj spal...
dekla itak spi kot klada . . .

Jaz se pritihotapim tja; a okno je na tej strani
mnogo višje. Tilika je bila sicer pripravila za oglom
neko skrinjo za podstavek; a šment je šibek in
škriplje pod nogo.

„Jaz zlezem k tebi, Tilika! ... Če pride kdo
po cesti, me lahko vidi tu pod oknom . 0

Ona se namuzne prefrigano:

„Vrata ti odprem, skozi okno mi ne plezaj!
Polknice so pritrjene samo z žebljički, lahko bi ti
zropotale na hrbtišče."

Pa mi odpahne duri:

„Saj sem jih namazala skrivaj/

Stisnem jo v naročje in jo poljubim tiho:

„Ti porednica! Si že tako izkušena?"

„Ali si nesel skrinjo nazaj? — Pojdi! ... Ko
bi hlapec zopet gledušil! ..."

Ni mogla več izhajati brez mene. Vsako noč
sem moral priti. In ko bi me ne bilo, bi ne zatis¬
nila očesa vso noč . . .

Vest jo je težila. — Četudi je tajila, sem na-
tihem slutil boje v njeni duši . . .

Omamice je rabila. In to je našla v obnav¬
ljanju ljubezni, v poljubih in objemih. Ko bi se
ne zavedala več pomena te ljubezni, nje globokosti

270

in resničnosti, bi jej duša klonila v kesanju. Ko bi
spoznala ničevost ljubezni, bi strmoglavila v obup.
— Sama se je odrekla zakonu. Sama je torej vtis¬
nila ljubezni pečat minljivosti. Ali je še na etični
višini ljubezen, ki jej vzameš cilj, odkazan po na¬
ravi? — In če dosežeš cilj — vkljub resignaciji?

Mene je bila groza razmotrivanja. Slutil sem
obup v dekletu. Čutil sem, da je rešitev le v preklicu
, njenega sklepa . . . Odločil sem se, da napravim
' konec negotovosti ... da vprašam pri očetu ... da
se zatečem — ko bi bilo treba upogniti upornost Ti-
like — po pomoč celo k njenemu — spovedniku...

A prišlo je drugače. —

Neko noč... vihar je bil divjal zvečer... zdaj je
padal dež in zrak je bil hladnejši... Ko mi Tilika odpre,
stopim v vežo in postavim dežnik v kot. Nenadoma po-
- tegne veter in duri zašklompnejo, da se strese hiša.

Za hip otrpneva od straha... Jaz hočem hitro
oditi, da bi me ne našel, kdor bi prišel gledat. Na
njenih bledih licih pa zablisne smehljaj odločnosti...
bil je podoben odločnosti obupanca, ki tvega zadnjo
karto, ker je bil itak že zaigral življenje... pograbi
me za roko in mi zabiči s pretkano kretnjo, da se
ne ganem z mesta.

Po prstih stopa v gostilnico, plamen sveče va¬
rujoč z dlanjo, in posluša ... V sobi tete Verone
je vse tiho, dekla spi kot klada. Počasi in previdno
spet zapre za sabo vrata, mi požuga s prstom preko
ust, da naj bom miren, in teče še k očetu.

271

Par minut se zamudi pri njem; skozi priprta
vrata slišim momljajoči glas očetov ... pa priteče
zopet nazaj in me objame zadovoljna:

„Vse je dobro. Vidiš, ljubček?"

Očeta je nalagala, da je pozabila molitvenik na
vrtu ... Ali je bila zmožna prej tako prefrigane laži?
— Tvoja šola, Arnošt! Daleč si pripravil angelja...

Tilika upihne svečo in me pelje v sobo. Jaz
sedem na njeno posteljo. Njeno telo drgeče, zobje
šklepečejo in prsti so jej hladni. Pritisnem jo k sebi
in jo objemam, da bi jo ogrel.

„Ne, ljubica! Ni prenevarno danes? Ko bi le
kdo prišel gledat?! Teta Verona!"

„Larifari! Teta Verona si komaj upa iz postelje."

„A tebe zebe, dušica! Daj, da te ogrnem!
Čakaj!“

' „K meni lezi, Arnošt, pa bo hitro bolje!"

„Ali te sili kašelj, ljubica?"

»Larifari! Kakšen kašelj?"

Časih stisne usta k blazini, kot bi hotela za¬
dušiti kašelj . . .

„Malo hladnejše je danes."

„Vidiš! In po kamnu v veži si hodila bosa."

„Pridi, ljubček!"

Zdajci zamiglja po stropu luč . . .

Teta Verona je na pragu ... bleda kot mrlič ...
trepetajočih udov . . .

Tilika sedi na postelji — okamenela . . . gleda
srepo vanjo, blazen strah v očeh . . .

272

„Teta Verona!" — šepne tiho; pa se zarije z
glavo v pernico in plač jej strese prsi . . .

Jaz poskočim, v trenotku sem opravljen . . .

Ves prepaden dvignem roke proseče proti teti.
Z obupljivo kretnjo jej pokažem Tiliko, ki se zvija
v muki ... in iščem, kaj bi rekel . . .

Teta Verona hoče govoriti; pokaže mi, da naj
bom tiho, da bi ne slišal stari ... a nenadoma jej
pade sveča iz roke . . . berglja zaropota . .. nato pa
votlo zabobni, kot bi lopnilo telo na tla . . .

Prižgem užigalico . . . Tilika je že pri njej ...

Teta Verona leži iztegnjena, bleda kot mrlič...
Prsi se jej dvigajo, dihanje je težko ... V omed¬
levici zamahne z roko . . .

Iz gostilnice priteče dekla. Ko zagleda mene,
se hoče sramežljivo spet umakniti; jaz pa skočim k
njej in jo potegnem v vežo:

„Pridite pomagat, da jo zanesemo v posteljo!"

Tu plane Tilika za mano:

„Beži, Arnošt!"

Vrata očetove sobe so zaškripala in stari se
je vlekel ven:

„Kaj imate sodnji dan tu zunaj?"

Tilika mi prinese ogrtač in mi potisne dežnik
v roko, pa odklene duri in me pahne v noč . . .

Po obedu drugi dan sedim pri mizi, topega
pogleda, izgubljenih misli. Za družbo se ne brigam
in ne za ščegetanja Bratkova . . .

273

Tu vstopi  dr.  Njivar...  in kakor da bi me kdo
z bodalom sunil, skočim proti njemu.

Z očesom mi pomežikne in stopa dalje skozi
sobo v dvorano za veselice, v ozadje proti odru.

Jaz grem za njim, poniglavo, visečih ramen,
skesanega obličja — kot obsojenec. Za sabo čutim
drezanje in posmehovanje omizja.

Dr. Njivarjev obraz je strašno resen. Briše si
naočnike z dišečim robcem in me pogleduje od
strani, da se mu bliska očesna belina.

„ Jaz sem vam hotel že davno namigniti, gospod
kontrolor, da pri Šalamunu ni nič za vas. Pa saj
razumete: — zdravniška tajnost!"

„Kako je s teto Verono?" — izjecljam s težavo.

Malo začudeno me pogleda, prižigajoč si ci¬
gareto :

„No...  ne bo tako hudo. Majhna omedlevica!
Njena kostna jetika seveda ... ta sumljivo napre¬
duje. Stara, revica, ne bo!"

Pa me ošine s prodirnim pogledom in me
potrka po rami:

»Sediva, gospod kontrolor! Vi seveda še ne
veste . . . Jaz sem prišel radi Tilike."

Zamolkla bolest mi tlači dušo. Kako bi rad
pomagal! Kako bi rad popravil! — Zamišljen se
zagledam v tla in vzdihnem skrivoma. Zdravnik pa
nadaljuje:

»Tilika je tudi zbolela ..."

Prestrašen planem pokonci; on pa me potisne
nazaj na stol in mi pokaže proti družbi v krčmi.

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 18

274

„Kri se jej je ulila. Nikar se ne prestrašite!
Stari je nor od nesreče; teta Verona pa je v tre-
notku ozdravela . . . zdaj streže nečakinji . . . Naro¬
čili so mi, naj vam povem, da bi ne smeli blizu.

— No . . . tega naročila — nisem prevzel; ampak

— gospod kontrolor! — jaz sam vam svetujem:
ne silite do nje! Absoluten mir...  tega je zdaj
potrebna. Že dolgo boleha na pljučih. Če se kaj
vznemiri — bi lahko iznova kri bruhnila iz nje . . .
In — saj sami veste: nevarnost je velika! Mi jo
potolažimo, da se je stari spravil z vami — in tako
naprej . . . Izbijte si to reč počasi iz glave, gospod
kontrolor! Brezupno, pravim vam! Jaz bi vam že
davno ... Saj razumete! Torej se zanesem —
kaj ne?“

Stiska mi roko in me treplje prijateljski po
rami . . . Jaz sem mu hvaležen, objel bi ga — saj
vidim, da čuti z mano ... in tako prijetno bi mi
delo, da bi se mogel kam nasloniti . . .

Ko ostanem sam, se zagledam slepo skozi
okno .. . prazno mi je v glavi . . . tesno v prsih ...

Zdaj ti zajde solnce, Arnošt! —

XI.

To so bili težki dnevi — tudi zame preve-
janca in brezobzirneža. Nikoli nisem slutil v sebi
take globokosti čustev.

Pijača se mi je mahoma priskutila ... s trez¬
nostjo pa je postalo spoznanje še jasnejše, obup
tem bolj skeleč . . .

Ali se naj silim k Tiliki? — Da jo umorim?!...
Ali naj nadlegujem starega? — Čemu? On me mora
smatrati za vzrok nesreče; sovražiti me mora...
O!  —

Ko bi si mogel vsaj obetati, da bi vplival bla¬
godejno moj prihod . . . Nasprotno! Ob pogledu
name ne ostane mirna; in razburjenje ... Ah!
Morda se boji celo spomina name, morda je že ta
nevaren njenemu življenju . . .

Brez moči si, Arnošt, brez vse nade na rešitev!
Ves tvoj kes in vsa tvoja dobra volja — vse zaman.
Popraviti ne moreš, izbrisati ne znaš. Pozabiti ? Ah,
trpi, hudodelec, in grizi v ustnico, izgnanec! —

Prej sem živel v omamici, v sanjah sreče in
razkošja; zdaj sem ždel v brezupnosti, v zavesti
krute onemoglosti . . . kot bi bil zapadel mrtvoudu
in bi se ne mogel ganiti v otrplosti . . .

18

276

V trgu so me opravljali, zasmehovali, deloma
celo pomilovali ... jaz jih nisem videl, ker nisem
bil sposoben gledati.

Olajšanje sem čutil edino v družbi Filipine.

Gospodinja Berta je zijala vame s široko od¬
prtimi, napol grozečimi, napol prestrašenimi očmi.
Ni se mogla hitro odločiti, ali bi me gledala kot
čudo božje podjetne drznosti, ali bi zgrmela nad
menoj, nezvestim zapeljivcem in ničvrednežem. S
plahim izrazom nesreče in pobitosti jej stisnem roko
in se je dotaknem s čelom, kot bi pričakoval to¬
lažbe in bodrila . . .

Prva nesramnost, ki sem jo zagrešil po ne¬
zgodi; morda prvi znak zopetnega zdravja . . .

Berta je zaplakala nad mojo glavo... A nekaj
me je dregnilo: — kot bi mi bila oskrunila svetišče,
sem se ji iztrgal jaderno in pobegnil. —

Filipina pa mi je v teh težkih dneh nadome¬
stila mater. K njej sem se zatekal odkritosrčno po
tolažbe in bodrila. Brez zahrbtnosti je govorila z
menoj, jasno in pravično. Grajala me je kot mati,
a me obenem opravičevala — z ljubavjo materinsko,
ki je očarana celo od grdobije in napak otroka.

Prijemala me je pod pazduho in me božala z
roko po čelu, da mi prežene skrb in žalost, pa se
trudila z menoj kot z bolnim sinom . . .

„Saj ste vi nedolžen, dragi moj! Vi niste
mogli vedeti naprej za to nesrečo. Namen je bil
pošten."

277

„Ah! ,Po cigansko narediva!' — se je bila
šalila!" in zajecam bridko: »Resnično sem napravil
po cigansko!"

Ko sem se konečno malo otresel svoje otož¬
nosti, ko sem se začel zavedati zunanjega življenja
— Tiliki se je bila bolezen izboljšala in odpotovala
je s teto Verono nekam na jug —, sem se nenadoma
začudil živahnosti, ki je bila zavladala po trgu.

Občinske volitve so bile pred durmi. Volilni
imenik je bil razpoložen, reklamacije in protirekla-
macije so bile na dnevnem redu.

Prvi razred je bil Slovencem siguren. Razmerje
glasov je bilo: sedem slovenskih (dr. Žižek, dr. Kurbus,
dr. Črnko, dr. Njivar, klerikalni veleposestnik Klinar,
klerikalna okrajna hranilnica in liberalna posojilnica)
proti petim nemškim (župan Loschnigg, zdravnik
dr. Zorn, mesarja in krčmarja Kukowetz in Wabitsch
ter Rajfajznovka).

Slovenci so se kazali navdušene. Prvič stopajo
na bojišče in že jim sije zmaga! Razpravljanje je
šlo med njimi samo za drugi razred. Kombinacije
so krožile, kako bi zavojevali tudi tega in si pri¬
borili — županski stolec . . .

Ob takej priliki razigranih obravnavanj volilnih
možnosti je tudi bilo, da sem se prvikrat odločno
zdrznil iz svoje otopelosti. Začutil sem nenadoma
na sebi sanjav pogled... Dr. Žižek je sanjal preko
mene o manevru s Filipino Štravsovo.

278

Rdečica mi je zalila lica in rame so se mi
v zadregi zleknile, kakor pobiču, ki si ga bil za¬
lotil v grehu. Za bleščečimi naočniki nisem prav
razločil izraza dr. Žižkovih oči; a pogleda nisem
mogel odtrgati od njega, kot bi bil v hipnotični
odvisnosti in bi se čutil dolžnega, da mu izpolnim,
kar sem mu bil obljubil ali kar mi je bil nekdaj
naložil.

A zakaj tako nenadno ta občutek? In odkod?
— Ob prihodu k Sv. Jederti je bil dr. Žižek prvi,
ki mi je prišel naproti kot zastopnik narodnih Slo¬
vencev; povabil me je na obed in skrbel za stano¬
vanje. Pokazal mi je Filipino in pripomnil v šali, da
jim lahko priborim njen glas. — Človek je hvaležen
za dobroto; a že ko jo prejema, mu je nerodno v
duši: s čim si jo odkupim? — Če ni nazadnje res že
takrat vzklila v moji podzavesti misel: s Filipino se
odkupim!? — Morda je računila kanaljavmeni s pre¬
meteno kujonado in ljubezensko intrigo?! Ali nisem
bil hitro prvo noč zaplesal s Filipino v sanjah? — In
kaj bi zdaj ta groza pred Žižkovim pogledom ? — Ali
sem se izneveril obljubi, ki ni obljuba? —Ali je skle¬
nila kanalja v moji podzavesti, da se sploh ne ekspo-
niram za — narodnost? — Odkupnina bi torej obvisela
v zraku!? — Ker Filipini se nisem izneveril. Vsi so
vedeli, da sva še bolj intimna zadnje tedne in da bi
še lažje vplival nanjo . . .

Dr. Žižek me pozdravi s kupico ter mi name-
žikne zapeljivo in vzpodbudno. V tem trenotku me
sune Bratko v rebra:

279

„No, ti! Don Juan! Ali bo volila Filika s Slo¬
venci?" — Pa se zasmeje bučno.

Jaz zastrmim debelo ... A koncem mize za¬
cvili nekdo tenko:

»Fiilika!" — in našteje naglo: „Cilika, Milika,
Tilika, Filika!"

Brezobziren smeh doni krog mize.

Kri mi zamegli oči; jezo skušam skriti v pitju;
pa se vzravnam napol prisiljeno, napol junaško in po¬
gledam resno Bratka — kot bi hotel zagrmeti: Pri¬
jatelj, na odgovor! — a dr. Žižek me prehiti:

»Otročje šale!" — in zamahne z roko, kot da
bi bil pregnal mušico. „To ne razume resnosti! Vo¬
litve so še daleč in naše kombinacije bi morale ostati
tajne, Bratko! Ali je tako težko, se malo brzdati?"

— pa zamahne zopet z roko in me pogleda resigni-
rano, kot da le midva razumeva resnobo in je vsem
drugim samo za zabavo. »Čimprej zvedo Nemci za
naše račune, tem lažje nam jih zmešajo. Zatorej prosim

— gospodje, ne izblebetajte vsega!" — Kozarec za¬
vrti med prsti in me pogleda sladko: „Ko bi pa
prišlo do tega — kajneda, gospod kontrolor? — vi
napravite po svoji vesti, kakor zahteva narodna dolž¬
nost! Živio, gospod kontrolor!"

Izrezal je mene in omizje.

Skozi migljajoča stekla svojega nanosnika se
mi smeji prebrisano. Dvom vidim v tem pogledu,
a obenem grožnjo: Ne izviješ se nam kar tako, pri¬
jatelj! — In v tem hipu me prešine misel, da bi mi
pravzaprav bolj prijal razpor z omizjem, ali vsaj s to

280

tikvijo na ražnju — z Bratkom. Potem bi se jih mogel
izogibati; lažje bi se izjeguljil med volitvami . . .

Nekdo se tudi zdaj ni mogel vzdržati, da bi ne
zacvilil nekje za hrbtom:

„Živio, Filika!“

A jaz se nisem več obregnil na zasmeh; Žižkov
prevabljivi smehljaj me je ukrotil.

S Filipino pa sem bil resnično bolj intimen
nego kdaj poprej. Nič bi se ne smel začuditi, ko bi
se ljudem nazadnje zdelo, da me ni bogvekaj po¬
trla nesreča s Tiliko. Izgledalo je vsaj, kot da sem
se za izgubo angelja neznansko hitro potolažil — pri
Filipini. A najino razmerje je bilo bolj prijateljsko
prisrčno. V mojih občutkih ni bilo niti trohice po¬
hotnosti. In tudi ona je bila samo dobra z menoj,
materinsko dobra. —

Že pred tedni sem dobil od doma sporočilo,
da je Fanika Poličeva izročila svojo stvar sodišču.
Takrat se nisem mogel brigati za to, ker sem sploh
živel samo za Tiliko . . .

Nekoč sedim pri Filipini — južinal sem tam
in dobra kapljica me je oživila — pa se nenadno
spomnim tega sporočila. —

Filipina sedi pri meni, vzravnana kakor pona¬
vadi, sklonjene glave, odprtih ust, da se jej bliščita
vrsti belih zob v pogrkavajočem smehu. Časih se iz-
pozabi in se dotakne s prsti mojega kolena; obrne gla¬
vico in me pogleda sunkoma, pa reče kako ljubko...

„ Ljubezen mož je kakor Sfinga. “

28 t

Ozrem se začuden:

„Ženska je Sfinga!" — in se zadivim krasoti
teh oči. Kadar jih dvigne tako nenadoma, da planejo
trepalnice kot zastor kvišku, me vsakikrat prevzame
čar sladkosti, kot bi zaiskril pred menoj bajkovit
zaklad.

„V starih časih je bila ženska Sfinga; danes
dajejo možje uganke ženskam, da si srca paramo
zaradi njih."

Zopet zaiskri zaklad pred menoj in izpod krila
sune razkošna nožiča.

Koketnost jej je že v naravi; a ne vsiljiva, obo-
žavanja zahtevajoča, — simpatična koketnost, ki se
hoče le prikupiti, ki ne osvaja in ne podjarmlja,
temveč si je sama zadostilo.

Vendar me obide slutnja, da bi tolažnica po¬
stala rada — več.

»Vzgledi govore drugače, gospodična!"

Glavo stisnem med roke in vzdihnem v boli;
skoraj bi zapadel zopet plaču ... Tu se zdajci spom¬
nim ... in hitro mi je lažje. Morda sem pomislil
hkrati, da bo Filipini gotovo ljubše, če me ne vidi
žalovati edino radi Tilike.

„Ali sem vam že povedal, gospodična? Fanika
je vložila tožbo."

Kako je oživela! Tu je polje, kjer se lahko
razpase njena dobrohotnost.

„Jo je vložila?" — oči se jej zabliskajo veselja.
Njena roka obleži na moji rami, ona pa se spet zresni,,
kakor da je pomislila: Kako se bomo izmazali? —

282

Moja skrb je bila res velika, čeprav sem jo
bil dotlej odganjal. Dolgov sem že imel dovolj.
Komaj sem zmagoval obresti in zavarovalnino.

»Vaša mati je posestnica?"

»Malenkost!"

»Ah, saj ni treba, nič ni treba! Boste videli,
kako to pojde! Kot po olju pojde!"

In ko jo pogledam malo neverno:

»Jaz imam načrt. Čisto gladko pojde! Pijva,
gospod kontrolor!"

Sklonim se k njeni roki in jo poljubim udano:

»Mamika!"

»Sinček moj!"

Kozarca zazvenčita, obadva izpijeva do dna.

»Zdaj, ko sva v sorodu, se ne smeva vikati!"

S svetlim pogledom mi poda roko. Jaz jo
stisnem in potegnem k sebi, pa jo poljubim vneto
na tista sočna usteča.

»Arnošt! To bi bilo krvosramstvo!“ — Z zvonkim
smehom se mi izmuzne in si uravna lase. »Ah, ko sem
na svetu tako preteto sama!"

Solza jej hoče kaniti iz oka...  pa se premaga
šiloma in vpraša važno:

»Fanika Polič jej je ime, kaj ne? V tvojem
rojstnem kraju?" —

Tudi jaz bi rad izrabil občutje srečnega tre-
notka; a malo mučno mi je bilo, tako nanaglem po¬
zabiti ulogo nesrečnika in se vreči v nov vrtinec...

Kmalu nato zares dobim pozivnico k sodišču.

283

Filipina se samo zasmeje nakratko in zago¬
netno, pomečka žoltkasto krpo in jo raztrga na kosce.

„To lahko vržeš proč!"

Začudim se, a ne rečem nič. Namenjen sem
bil itak, da se ne odzovem. Naj me kontumacirajo,
če hočejo!...

Bila je nedelja, oblačen dan. Pravzaprav sem
bil prišel k njej, da vprašam, kaj napravimo s tem
dolgočasnim popoldnevom. Samovanja sem se bil
že naveličal, zopet se mi je hotelo družbe.

Ona pogleda skozi okno:

„Ali je mogoče iti kam? Je hudo blato?“

Pa zagleda svetnika Rokavca z gospo soprogo
in Posegarjem.

„Ti gredo! Pa pojdiva še midva!"

Čez pet minut je že pripravljena za izprehod. S
skrivnostnim smehljajem se me oklene pod pazduho:

„Danes boš še nekaj doživel. — Ne! Ničesar
ne izdam poprej!"

Jaz jo občudujem, da si upa sama z menoj
ven. A zunaj hitro spoznam manever. Svetnikovi so
šetali proti Pomočnici in Filipina ubira pot za njimi,
kot da bi jih hotela dohiteti.

Ah, prefriganke! Gospej Melaniji naprti ulogo
gardedame!

Steza je blatna in korak polzi po ilovici. Fi¬
lipina stopa pred menoj, varno in oprezno, da jej
ne brizgne kapljica nesnage na lične šolničke. —
Če ima ženska lepo nogo, ti pojde v še tako blato

284

v poletnih čeveljcih. — Sicer pa se je vreme ne¬
koliko ustanovilo; za večer ni bilo pričakovati dežja.

Rokavčevi so hodili ponavadi čisto sami na
izprehode. Slovenske družbe so se morali že radi
Milana Posegarja po možnosti izogniti; nemške pa
se je ogibal svetnik sam. Če so se bili napotili
k Mariji Pomočnici, tam bržkone ne bo posebne
družbe.

A nenadoma me zaskrbi:

„Pa pojdemo h Kosarju ?“

„Ah ne! Danes — mislim — ne! Svetnik go¬
tovo ne pojde tja. K Mohoriču gremo.“

Jaz sem zadovoljen. Pri Kosarju še nisem bil
po tisti korespondenci. A vest mi je šepetala, da ne
bo tam dobrega vremena zame . . . Filipina se je
namuznila, ko sva omenila Košarjeve. Najbrže je
tudi njej „afera“ znana! Jaz jej seveda nisem pravil
o onih pismih . . .

Ženske so rojeni strategi. Filipina je vedela
tako lepo odmeriti hitrost korakanja, da sva dohi¬
tela svetnikove šele tik pod cerkvijo.

Gospa Melanija se je že parkrat ozirala po
nama. Debeluška je hodila težko v breg. Sleherni
trenotek si je oddihavala, puhajoč, zajemajoč si
zraka. Z lornjeto je opazovala najino prihajanje.
Očividno sva jo prav zelo zanimala. Malo je za¬
ostala za spremljevalcema.

Moral sem priznati: najprimernejši trenotek,
če se hočeš nepovabljen priklopiti. Zasopljenki storiš
celo uslugo, ker jej daš povod za zaostajanje.

285

Zadnjih dvajset korakov je Filipina stekla do
nje in jo skoraj objela; tako prisrčen je bil pozdrav.

Vedel sem, da sta prijateljici že od nekdaj;
vendar sem tudi čutil, da je moral svetnico nemalo
iznenaditi ta najin samodrugi izprehod. Ne tiči za
njim priznanje morebitne — zaročitve? — In čudno:
ni me kaj razburil ta pomislek. Ali bi bil res spo¬
soben za kaj takega? . . .

Sicer pa je laskal moji domišljavosti preudarek,
da mora žensko radovednost mikati že sam ob sebi
— junak teh raznih -ilik. —

Tudi svetnik naju je sprejel prijazno.

Le Posegar je našobil usta in se zagledal za¬
ničljivo v zrak. Čutil je, da hočeva porabiti njih
družbo kot varstvo pred jeziki; in rad bi bil nama
zmešal štreno.

Koj v začetku svoje jedrške službe sem bil že
nekdaj pri Mohoriču. Pritlična kmetiška gostilnica s
prijaznim vrtom, košatimi kostanji in senčnimi iza-
belinimi brajdami. Krčmar je rdečeličen in preprost,
ima debelkasto ženico in kopico otrok. Dekletca vsa
še v kratkih krilcih, prekratkih še za vabo.

„K Mohoriču ne zahajate pogosto, gospod kon¬
trolor?" — me vpraša svetnica hudomušno, stis¬
njenih oči. „Mhm . .

Posegar pa dostavi:

„Tu še niso piške godne."

A gospa Melanija je že na drugem polju:

286

„ Ocvrti piščanci, papa, so bili še vedno dobri
pri Mohoriču!" — pa obmolkne in pogleda važno
svojega soproga.

„Radi mene so lahko tudi danes dobri!" —
zmigne on galantno z rameni.

Pred hišo je rabuka.

Blaten koleselj stoji pred pragom. V njem je
ženska, s kozarcem v roki, in si sramežljivo briše
usta. Poleg nje kozjebrad človek, pol kmetiški in
pol gosposki, bržčas kak mešetar, prekanjenih oči,
od vina zardelih lic. Na glavi po fantovsko nazaj
potisnjen rjav klobuk iz obdrgnjenega pliša. Za oble¬
delim trakom nad cinkasto rozeto čepi in plapola
cunjica frankfurtarske trobojnice. — Mešetarji so vsi
nemškutarji. — Cigaro valja med zobmi in preme¬
tava vajeti iz roke v roko.

Rdečelas kmet ga vleče za rokav in sili vanj:

„Lisko kravo mi prodaj nazaj, pje! Saj si me
zadosti okrtačil. Čakaj, pje! Sto ti dam, pje! Tu
imaš roko!"

Kozjebradec zagleda svetnika, pozdravi naglo
in ponižno, sune nadležneža od sebe, iztrga ženi
kozarec in ga vrže Mohoriču — plačal je bil že
menda prej — pa požene naglo konja.

Oni pa kriči za njim:

„Primojduš, pje! Slepar, pje! Saj ne bo vzdržalo
pred gosposko! Ne bo, pje!"

Pa se zaguglje proti svetniku, klanjajoč se
motnih oči in momljajoč udano; klobuk tišči doli
med kolena ... A Mohorič ga prime pod pazduho

287

in odvede v vežo. Tam ga sprejme mlada ženska,
noseča in objokana; očitajoče ga pogleda in začne
hitro šepetati vanj . . .

Par ognjegascev v paradi pride naglo mimo.
Eden zakliče Mohoriču:

„Obleci se že vendar, da ne zamudiš!"

„Takoj! Takoj!" — Krčmar nas spremlja na
vrt in si briše roke v predpasnik. Golorok je, a že
v paradnih hlačah. „Danes je teater pri Pomočnici!"
— in se reži hihikajoč, napol v zadregi, napol iz
uljudnosti.

„Kedaj imate? So že gostje tu?" — ga vpraša
svetnik.

»Mislim. Ob štirih! Saj imam še časa!"

Pogledam vprašujoče Filipino. Ona se zasmeje
nagajivo:

»Ali niste vedeli? Vsa gasilna društva iz okraja
imajo neko skupno zborovanje tu. Pomočničarji se
producirajo. Kajneda, gospod Mohorič? In pri Ko-
šarju je veselica s plesom." — Pa se obrne k
svetnici: »Ampak to parado si ogledamo, gospoda?
Od cerkve doli; s stopnjišča se mora videti po
celem trgu!"

Na vrtu je Sever s svojo ženo, z učiteljico
Heleno in učiteljem Škamlecem. Mi prisedemo.
Mohorička streže; on se kreta malo nerodno okoli
svetnika in ne ve, ali bi ostal, ali bi že šel.

»Pojdite, pojdite, gospod Mohorič, da ne za¬
mudite!"

»Oh, časa še dovolj!"

288

Mož ima malo težko vest: tu naj pusti doma
slovensko družbo (poleg svetnika ni moglo šteti
Posegarjevo nemškutarstvo, četudi je bil največ radi
njega pogovor na polovico nemški) — naj pusti
slovensko družbo in naj gre doli na nemčursko
slavnost!? . . .

„Kaj je Roškariču? Bo zopet tožba z Vrbnikom?"

Mohorič se zareži veselo in razloži historijo:

Pijani kmetič izpred krčme je Roškarič od
Sv. Bernarda. Na vozu je bil Vrbnik (on se pod¬
pisuje Werbnig), kupčevalec in razkosavalec kme-
tiških zemljišč. — Roškarič je oženjen s starikavo
kmetico, letos pa je ponesrečil — z deklo, nosečo
žensko v veži. V jezi je prodala žena svojo polovico
posestva Vrbniku in odišla od moža. Nato je moral
prodati tudi on; a v pijanosti si je pozabil izgovoriti
kako živinče, kaj orodja, kaka kola, nekaj drv, sena
in drugih najpotrebnejših stvari. — Ti prekupčevalci
opravljajo svoj posel le s pomočjo pijače, da lažje
obrnažijo zapale žrtve. — Roškarič je kupil malo
želarijo tam v bližini in se preselil tjakaj z deklo.
Ker pa mu je vsega manjkalo, je kupoval nazaj od
Vrbnika, vse mnogo dražje. Tako je kupil konje za
1200 kron. A komaj jih je zopet imel, je izprevidel,
da jih ne more vzdržati. Vrbnik jih je kupil vdrugič
za — 800 kron. Z drugimi stvarmi je šlo podobno.
— Tako se je izvršila ta kupčija — s pijačo in
obupom — v štiriindvajsetih urah. Dopoldne pa sta
že bila pri Sv. Jedrti, vsak pri svojem odvetniku ...

289

„Tako gre vedno!" — zmaje svetnik z glavo.
„V desetih letih ne bode več kmetij v teh krajih.
To je rokovnjaštvo, ne kupčija. In država gleda...
poslanci spe ..."

„Kako je kmet zabit!" — se zaheheče zopet
Mohorič. „Saj še ni dovolj oskubljen! Tu pri meni
je še silil v Vrbnika radi neke krave. Tam pa ga že
toži . . . Hehehe ..."

„In Vrbnik zmaga pred sodiščem!" — pogleda
Sever vprašujoče.

„Kaj hočemo!" — dvigne svetnik rameni in
mišica na desnem licu mu začne utripati. Njegovo
vitko, zleknjeno telo je vse nervozno, oči nemirne
in roke nestrpne. Ogiblje se družbe in debat, ker
ga vsaka stvar preveč razburi, v srcu pa mu vsta¬
jajo očitki, da nima volje ne moči za odpomoč . . .

Mohorič se je odpravil z nerodnimi pokloni
in še nerodnejšimi oprostitvami. Tudi mi smo se od¬
ločili, da gremo gledat gasilno vajo, ki jo uprizori
pomočniško društvo. Čakali smo le Posegarja, ki je
— morda nalašč — prav počasi južinal.

Gospa Melanija je obširno in natančno naro¬
čala večerjo — ocvrte piške. Časih je nastavila
lornjeto na mladega Škamleca ter ga fiksirala z
dopadajenjem. Sklonila se je k Filipini in jej šepnila:

„Was fiir ein schoner Bursche!"

Bil je resnično zal mladenič, plavook, skoraj
dekliško gladkih lic. Vsak trenotek je stresel z glavo,

Kraigher, Kontrolor Škrobar. 19

290

da so mu padli dolgi kodri s čela nazaj po sencih.
Pod golo brado se mu je šopirila ogromna pentlja.

Jaz sem ga malone zavidal za lepoto, ker ga je
tudi Filipina pogledala skoraj preveč ljubeznivo. Po¬
rogljivi moj kolega, ki si je nekdaj tudi kaj domiš-
ljeval na pridevek „der schone Steuer-Milan," pa se ni
vzdržal, da bi se ne obrnil k svetniku, polnih ust in
dovolj glasno:

„To je gospodična tam na koncu, ne?“

Svetnica zamahne z lornjeto proti njemu, bolj
občudujoče nego karajoče, pa ga zavrne v smehu:

„Daj, pospravi že, da se vzdignemo!"

Škamlec je bil zardel in je gledal proč. — Eden
teh učiteljčkov, za katere komaj šolarji vedo in par
deklet v okolišu. Žive zabavi in ljubimkanju, navadno
tudi kartam in popivanju; za drugo se ne brigajo,
ker so premalo izobraženi, če niso samouki. —
Meni je simpatičen; zato se obrnem k njemu in
trčim z njim:

„Bog nas živi, kar nas je lepših, in nas odreši
grdih nevošljivcev!"

Škamlec je sicer zardel še bolj, a smeh je bil
na naši strani ...

Gospodična Helena je že ves čas nekam zami¬
šljena.

„Ne; ampak Mohorič bi bil lahko doma ostal.
Čemu se sili v to nemškutarijo?"

„Aha!“ — zamahne Severca. „Doma ostali?
Njemu je več za lep pogled županov nego za dvajset
sodnih svetnikov."

291

In Sever prikima resno:

„Osel gre samo enkrat na led!“

Jaz ga pogledam; on pa se zasmeje:

„Haha, saj še takrat ni šel na led! Zbežal je,
zvitorepec! — Predlanskim ... pri občinskih voli¬
tvah . . . Takrat je bil nekaj navzkriž z županom.
Prav on me je nahujskal, da sem agitiral za ude¬
ležbo. S samostanskimi gospodi smo se res zavzeli
malo krog ljudi. Ko bi bil Mohorič stal z nami . . .
' stal kot mož ... en razred bi bil naš! Pa veste, kaj
nam naredi kanalja? — Ob devetih sem bil še pri
njem. Vedel sem, da mu je bilo srce zlezlo v hlače in
da se nekaj kuja. V roko mi seže: Pridem! Jaz na
cesto, on pa zadaj ven . . . Čez njive in čez travnike
v svoj vrh k Ambrožu ... Ni šel na led, kanalja!"

Helena se vznemiri:

„Zakaj pravite: na led?"

„On misli tako! Ves čas se že kesa, da je sploh
kaj rogovilil. Prej je bil podžupan; takrat so ga
izbacnili ... In zdaj se liže ... Prihodnjič bo že
spet v odboru!"

„Ali je to potem slovenska krčma? S kakšno
pravico jo imenujemo tako?"

Helena je zardela od ogorčenja. Sever pa
zmigne ravnodušno:

„Boljši sramežljiv nemškutar nego ..."  — pa
se spomni navzočnosti Posegarjeve in umolkne . . .

Ta je poslušal z zlobno škodoželjnostjo in
prežal name, če se izpozabim . . .

19 *

292

Gasilska slavnost je uspela slabo. Zunanji
gostje so se ustrašili vremena. Kakih dvajset odpo¬
slancev v uniformi in peščica jedrske gospode — to
je bilo vse. Občinstva prav nobenega. Brez naše
družbe bi se bili razkazovali edino sosedom na trgu.

„Ljudstva torej vendar nimajo za sabo. Kje je
ljudstvo?" — pokaže svetnik z roko po trgu.

„To je nerodnost aranžerjev!" — se zajezi Po-
segar. »Ljudstvo drugače kar drvi k paradam in sve¬
čanostim !“

»Zdaj že morda ne več toliko," — pravi He¬
lena — »ker se boji hujskarij!"

In Sever pritrdi:

»Nemci šuntajo od ene, Slovenci priganjajo od
druge; vedno med dvema ognjema ... Če se ljudem
ne oglasi vest, pa jim postane vsaj nerodno; zato
se rajši skrijejo."

Posegar ugovarja:

»Jaz stavim, da imam v pol uri poln trg
ljudstva!“

»A Ferenc in Košar sta bolj prekanjena. Rogo¬
viljenje izziva. Čim bolj pogosto zdrezate slovenske
stranke v boj, tem prej vam poči zvonček. Čeprav
je ljudstvo danes nezavedno, morda celo nemšku-
tarsko — slovenstvo dremlje v srcih in nekdaj se
vzbudi in vstane — kralj Matjaž, da pokonča to jato
srak na našem polju." — Pa se nasmehne proti svet¬
niku: »Malo prehudo sem jo zarobil ... A saj je
res: srake so, kradljive in nesramne. Vsi usurpatorji

293

so sračjega plemena. In to nemškutarsko gospodstvo
je usurpatorstvo.“

Posegar se nasmehne zaničljivo:

„ Sraka bo še dolgo vladala v teh krajih. Kakor-
šnega gospodarja si zaslužim, takšnega imam.“

„Res je. Lovcev nam manjka na srakg. To je
prekanjen ptič. Potuhne se in skrije kremplje. Zato
sta Ferenc in Košar natihem priredila to parado.
Za hrbtom ljudstva, — da se ne vznemiri in ne za¬
sluti krempljev ... in da mu ne prižge kdo spo¬
znanja. — Vidite: to je politika, da ni občinstva in
da je prazen trg. Nič vzburkanja! Čim bolj je morje
mirno, tem dalje plava čolnič po gladini . . .“

— Košarjeva veranda je bila vsa v zastavah;
v štajerskih, cesarskih in avstrijskih, a največ v frank-
furtarskih.

Bil sem malo presenečen: — kako je Cilika
to pripustila? — Ker bilo je znano, da ima besedo
v hiši . . .

Košar je bil načelnik gasilnega društva in vaja
se je vršila na njegovem domu. A izvršila se je kla-
verno. Šolarsko priučeno kretanje, brez komande,
brez ideje. Marionete pri brizgalnici, ob ceveh, na
lestvah in na strehi . . .

Mislil sem, da je že konec; hotel sem se okre-
niti. A drugi so še čakali. Filipina je stopila k meni,
mi skrivoma objela laket z roko in zašepetala:
„Zdaj pride glavno! Zdaj napni oči!“

Njen parfum me je prijetno zdražil, njen do-
tikljaj mi je pričaral razkošno slutnjo njenega telesa,

294

njen pogrkavajoči smeh v prikupnej legi alta mi je
vzbudil strastno željo, da poljubim njene ustnice...

V tem hipu zadrdra po trgu voz. S cvetjem in
zastavami opleteni gasilski voz, z ovenčanimi konji...
Konrad Ferenčev voznik ... na vozu kopica deklet
v gasilskih uniformah . . . vse v nemških barvah.
Pred Kosarjem izstopijo. Načelnica govori in izroči
lep šopek z nemškim trakom . . .

A kdo je ta načelnica? — Ni to — Cilika? —
Pogledam Filipino . . . Ona se mi smehlja hudo¬
mušno, stisnjenih zob, koketno stresajoč glavo ... pa
me vščipne nad komolcem in mi prikima z zapr¬
timi očmi, kot bi hotela reči: Tako je! Vidiš, dragi?
Cilika je sfrfotala . . .

Spomnim se, da sem se čudil že poprej. — Ci¬
lika je bila šla po trgu doli s Ferenčevo Elzo. Držala jo
je pod pazduho; ne preiskreno; kot bi hotela samo
demonstrirati, da sodi k njej. Ogibali sta se previdno
blatu ... a pri prvej priliki se je kraljičina — osvo¬
bodi . . . Prav se ti godi, vsiljivka! Čemu je bilo
to potrebno? —

Pogledam Severa:

„Ali je Cilika . . . ?“

„Uskočila, kajpada!“

„Nemškutarica je postala!“ — se razvname Se-
verca. „Ali niste vedeli? Odkar ste vi ..."  — pa
se udari po ustih in se obrne proč, da skrije smeh.

Posegar me pogleduje zaničljivo; svetnica me
opazuje z zanimanjem; njen mož samo skomizgne z
rameni, vzdržujoč svoj elegantni mir, ki ga stane

295

toliko naporov; Škamlec si brezbrižno cuka brčice;
Helena pa namrdne usta in nabere gube krog oči,
ki jej zabliščijo od same svete jeze in od ogorčenja
nad izdajalstvom ženskim . . .

Filipina, ki se je bila previdno umaknila od
mene, stresa s kolenom krilo in gleda z zagonetno
zamišljenostjo po trgu . . .

Godba zaigra tam doli ... v Kosarjevi gostil¬
nici začenja veselica . . .

„Ocvrte piske, teta! — Morda nas že ča¬
kajo . . .“ — Posegar se obrne proti Mohoriču.

„ Pojdimo!“

„Zdaj so lepo med seboj!“ — se oglasi Sever.
„Ni jih dosti, a so ljudje! Jutri pa bodo farbali na¬
okoli, kako je bilo imenitno ... Ljudstvu bodo vzbu¬
jali skomine in občudovanje, — mi pa smo videli
blamažo. Ko bi bilo ljudstvo tu, bi se ne dalo far-
bati ... To je politika!“

Družba je zavila krog ogla cerkve: jaz sem še
postal za trenotek in se obrnil proti trgu.

Nenadoma je Filipina poleg mene, prime me
za roko in me pogleda globoko in iskreno.

„Ali te je ranilo?“

„Zakaj? — Ali je uskočila radi mene?"

„Radi koga pa?“

»Kaznovala je le sebe. Goska!"

»Rada te je imela!"

»Ne dovolj."

296

»Morda ne dovolj, če se je kar tako odrekla;
ampak — boleti jo je moralo zelo.“

»Rada me je imela? — Imela bi me rada .. .
to je vse!“

»Pa ti je vendar žal!“

»Ba! Saj ima že drugega!

»Kdo ti je povedal?"

»Vidiš? Uganil sem. Kdo je srečni, ali pravza¬
prav: nesrečni?"

»Učitelj Štern z nemške šole."

»Aha! To je torej vzrok uskoštva."

In res mi je odleglo . . . Cilikini sorti je samo
do tega, da pride hitro v gnezdo. Kdor jo preje
snubi, tisti je izvoljeni. Da le ni gnezdece preveč
plebejsko, pa je dobro. —

»Sicer pa ni izključeno, da ne postane spet
Slovenka. Kje je pisano, da mora biti Štern bolj ne¬
umen nego sem bil jaz?"

»Hahaha . . . Kako ste moški zlobni!" —glo¬
boko iz grla doni njen smeh in njene oči me gle¬
dajo poredno . . . »in brezsrčni!"

»Nič brezsrčni! Zakaj bi bili kakor zajci v
gaju?"

Počasi stopava za onimi, ki so že daleč spredaj.
Njen smeh mi dobro de, bližina njenega telesa me
ogreva.

»Cilika je praktična. Takšna naj bi bila vsa
dekleta; žal, da niso ... Ali naj bi samo plesale in
se igračkale z življenjem? Zakaj bi si ne smele zi¬
dati — bodočnosti?"

297

»Zidati? Zidati na — kaj? Na moža seveda!
Loviti torej!“

„Ti misliš: ženska bi se morala — darovati
možu . . . brez premisleka in brez računov .

Zopet me pogleda od strani, prebrisano, a toplo.

„Če je temelj on in on steber bodočnosti, ima
pravico do zahtev. Zanesti se pa more le na nese¬
bično žensko."

»Ah, ta moška nesebičnost!" — Njeni zobje
bleskečejo v smehu, telo se jej koketno kreta. »Z
navdušenjem se mora udati ženska, vsa zamak¬
njena ..."  — Pol hudomušen je, pol bojazljiv njen
pogled izpod oka: „. . . kot Tilika!“

V tej zvezi si je drznila odkriti rano ... in
rana ni zakrvavela . . .

»Tiliko bi bil poročil!" — odvrnem kratko.

»Verjamem, dragi . . . Oprosti mi porednost!"
— Stisne mi roko z levico in pohiti na vrt, kjer je
bila naša družba zopet sedla k mizi.

Naenkrat me je bilo malo sram pred Filipino ...
Ali sem bil zatajil Tiliko? Ali je bila vsa potrtost moja,
vse kesanje — teatralika? — Zdelo se mi je, da
bi me Filipina lahko malo zaničevala. Izogibal sem
se njenemu pogledu in se zapletel s Severom v po¬
govor.

Razlagal mi je svoje stališče pri Pomočnici.

»Ko bi človek ne bil tako osamljen! Poveljnik
brez pribočnikov. Armada bi že bila. Za bobnom
in za oficirsko sabljo se že zbero ljudje. — V za-

298

četku sem računil z Mohoričem. Pa saj ste slišali...
Ko me je pripravil k delu, — hajdi v šumo in roke
pod glavo! — Samostanski gospodje so takrat poma¬
gali. Brez njih bi sploh ničesar ne bili dosegli. Samo
njih najpohlevnejše krdelce je bilo z nami. Saj so
dale celo tercijalke — babe, ki se plazijo dan za
dnevom po kolenih v cerkev — nemškutarjem po¬
oblastila . . . Dokler samo groziš, se te boje. Tvoje
sile so neznane, bogve koliko vojakov imaš za le¬
djem ! Ko pa se poskusiš v boju in podležeš, —
potem je proč bojazen, potem izgine tudi tisti nimbus.
moči, ki te je prej obkrožal. — Ljudje so pač odvisni
od trških veljakov, gospodarsko so odvisni. Dolžni so
Ferencu v prodajalnici in v posojilnici. Predno jih
ne rešimo in ne osamosvojimo, je ves napor zaman.“

„Slovenske posojilnice ni v trgu?“

„Pri Sv. Jedrti jih je preveč. Pri Ambrožu je,
pri Bernardu je . . . Slovenskih posojilnic je dovolj.
Ničesar bi ne imeli od nove posojilnice pri Pomoč¬
nici. Odkod denar? V tej splošnej krizi bi se le bla¬
mirali. Ferenčeva posojilnica stoji sijajno. V konku¬
renčnem boju bi nas pomandrala. Mi bi jej ob teh
razmerah — brez bogatašev, brez posebnega kredita
— ne škodili ničesar. — Ampak nekaj drugega bi
bilo: vdreti vanjo! Ferencu trdnjavo vzeti! Tu bi
imeli v rokah ključ do Pomočnice."

„Torej na delo vendar!"

„To je lahko reči, gospod kontrolor!" — pri¬
pomni učiteljica Helena, ki je bila prisluškovala Severu.
„Le poslušajte naprej!"

299

Ostala družba se je zabavala med seboj; bila
je že precej glasna.

Sever se nasmehne bridko:

„To smo bili ravno poskusili. Posojilnica je bila
pravzaprav že naša. Golobček v pesti ... pa nam
je sfrčall“

„Kako? Kako to?“

»Radi smešne pravicoljubnosti lastnega pri¬
staša!“ — razloži Helena.

„Slovenci smo bedaki. Pravični proti samemu
hudiču. Naravnost skrupulozno, hypochondersko pra¬
vični ... Jeseni šmo se bili udarili. Rajfajznovka je za
tri fare: našo, bernardsko in ambroževsko. Večina
članov je seveda v zadnjih dveh. Na tej okoliščini
je temeljil načrt."

„Razumem!“

„Posojilnico zavojevati je težavno delo. Vi mo¬
rate pomisliti: skoraj vsi člani so dolžniki. Tak ma¬
terija! vam ne pomaga kar tako pri strmoglavljenju
odbora."

»Hvaležnost! Strah!"

»Slišati smo morali odgovore: Ferenc mi je
dal denar, mi je pomagal v stiski, zdaj se mu ne
pojdem za ovratnik ponesnažit! Če propademo, nas
zarubijo čez noč! — Saj je zagrešil Ferenc prav
dovolj nerednosti, celo zelo smrdljivih nerednosti...
Zato so se mu tudi tresle hlače ..."

»Ha! Stvar Zorčeva ... kaj ne?“ — se zgrozi
Helena.

300

„A vse premalo, da bi mu mogli popolnoma
izpodkopati ugled. Jasno nam je bilo, da moremo
prodreti le, če delamo natihem. Javen boj je bil
izključen. — Ponavadi se vršijo posojilnične volitve
brez vsake udeležbe. Če oni ne slutijo napada, jih
pride le peščica ... teh par tržanov ... Mi pa na¬
valimo s kako stotino možakov in zmaga mora biti
naša."

„Gospod kontrolor!" — slišim zdajci Filipino.

»Kontrolor posluša evangelij!" — odgovori
zbadljivo Posegar.

»Ali ne bi ene zapeli? —- dajte, gospod kon¬
trolor!" — Filipina me prosi prisrčno.

Poskusimo jih par; a nič ne gre prav gladko.
Posegar se trdovratno kuja ... pa se zasrdim:

»Ti bi seveda pel samo kaj iredentskega! Vom
deutschen Schlagbaum an der Grenze ..."

»Gospod kolega imaš svoj vatel!" — me za¬
vrne rezko. „Wie der Schelm selbst ist . ..“

»Na, nič politike!" —■ miri gospa Rokavčeva
in okupira ljubeznivo Milana.

Svetnik se je bil prestrašil. On se boji politike
kot „hud’ga vraga." To je eden zadnjih slovenskih
sodnih predstojnikov na Štajerskem, ki izumirajo
počasi, a sigurno. Bržčas se boji prezgodnje smrti; in
prav ima: kaj boljšega bi za njim ne prišlo . . .

Filipina me gleda zaljubljeno in pričakuje ogo¬
vora. Jaz pa sem malo nataknjen . . . celo to me
jezi, da si ne upa me pred družbo — tikati . . .

301

Ona se obrne k Škamlecu in ga vpraša ljube¬
znivo :

„Ali ste že dolgo tu pri Pomočnici?"

V prsih me nekaj zbode ... Pa vendar nisi
ljubosumen, Arnošt?^ —

„Torej se vam ni posrečilo?" — vprašam kratko
Severa.

On zamahne z roko:

„Ah! . . . Zadnji dan nas je nekdo izdal. Oni
so začeli letati . . . zbrali so jih v naglici precej. A
njihove glasovnice so bile pomanjkljive. Mudilo se
jim je seveda ... Pa tudi ko bi bili veljavni vsi
nemškutarski glasovi, — zmaga je bila naša."

„Ampak ..."

„Naš zastopnik v komisiji... Da ne bo niko¬
mur kaj krivice, — vstane in predlaga: Uničimo
volitev, pa skličimo v dveh tednih novo!"

„Ko so že prešteli?"

„Ne! Poprej že ... ko je videl neveljavne listke.
Ferenc je seveda planil ves vesel . .. Klanjam se,
gospodje! Na svidenje v štirinajstih dneh!"

»Preneumno!"

»Zdaj je bil boj javen. Prišlo je blizu štiristo
volilcev skupaj. To je bil semenj! — A ko smo šteli
zjutraj svoje čete, smo upali na zmago. Vkljub vsemu
so se nam ljudje odzvali ..."

»Ah! Proti tem nesramnežem je nemogoče!"
— vzdihne Helena resignirano.

»Nam manjka agitatorjev. Kričačev, razgrajačev
nimamo. Odločnosti, korajže manjka v naših vrstah.

302

Mi smo pohlevni kakor ovce, ki jih naženeš z bičem
v kot. — Kot bi bili prišli na morišče! Že zrak, milje
v nemčurskem trgu jih je hipnotiziral. Mi smo imeli
bele listke, oni barvane. Zdaj jim je seveda strah
prešinil srca: Ferenc me bo gledal, če volim z belim...
Pje! To so se praskali za ušesi 1“

„Ljudstvo je neumno! Kakor ovce, res!“ —
vzdihne zopet Helena.

„Oni so dajali takt. Oni so ustvarili razpolo¬
ženje. Ferenc je divjal iz sobe v sobo, povsod je
imel oči; mislim, da je slednji žep prevohal vsem
volilcem. Skakal je od gruče do gruče in komandiral
kmete kot rekrute. “

„Niste klicali žandarjev?"

„Žalibog!“

„Saj bi tak držali z njimi!" —zmigne Helena.

„Trška fakinaža: kreature brez značajev, brez
olike, podivjane v renegatstvu, ponorele v „štajer-
cijanstvu," plačane od Siidmarke ... to so bili gene¬
rali. Wer'bnig je pijan razgrajal, zmerjal in preklinjal.
Njegov kolega Spitz — pradedje so mu bili nekdaj
morda res germani — ogromna masa žarke tolšče
je kot povaljan prašeč stal na pragu in zapiral našim
vhod. Mladi Mezgec, zabuhel kot prepit pijanec,
zakupnik vseh grehot in lumparij, se je drl na mizi,
brcal in suval kar preko glav. Vsaka beseda v gnoj¬
nici namočen bič, vsak pogled ostuden pljunek . . .

„Lepa družba!"

»Dvajset drugih se je prerivalo med ljudstvom
in razdeljevalo listke. Našim so vsiljevali rdeče in

303

jim jemali bele. Mnogoteri je prišel mimo mene in
mi pomežiknil z belim listkom v roki; a če sem
mu pogledal preko rame, — v žaro je položil rde¬
čega. “

„Iz samega strahu!"

„Ker je Ferenc poleg stal.“

„In vendar smo imeli sto glasov. Tretjino!"

Bilo je že dokaj pozno, ko smo se Jedrčani
odpravili domov.

Gospa Melanija se je z dolgim pogledom ločila
od Škamleca. Brhki mladenič je prijal njenemu okusu.
Videla je morda vtelešene sanje svoje po gibčnosti
in vitkosti. Tudi Milan ni posebno zaostajal v, teh
prednostih; pa saj ni njemu nič manj laskala živ-
ljenjaželjna sladostrastnica. Z desnico je prijela svo¬
jega moža pod pazduho, z levico si je oklenila njega
in stisnila njegov komolec k prsim, kakor šestnajst¬
letna deklica .. .

Posegar nameri pot po trgu.

Filipina me prime za rokav in obstoji:

„Ne gremo rajši naokoli? Tema bo!“

„Tu je bližje!" — odgovori Posegar kratko.

To je napravil meni na veselje. Pot pelje namreč
po Gradišču mimo Šalamunovine . ..

„Brezobzirnost!" — šepne Filipina jezno.

Jaz pa se oklenem njene roke in stopim z njo
za onimi.

304

Trmasta odločnost me ima. Tesno se pritiskam
k njej in še z levico sežem v njeno dlan . . . Naj
naju gledajo po trgu! Komu je kaj mar? . ..

S Kosarjeve verande odmeva godba. Hrušč in
trušč je v notranjih prostorih; a na verandi ni preveč
ljudi in tudi mimo oken velike dvorane ne pleše
mnogo senc . . .

Oni gredo naglo, vedno spredaj; kakor bi se
bali, da jih dohitiva. Pot gre navzdol in svetnica je
lahkonoga kakor srna. —

„Nič ne veš, kako je Tiliki? Saj tu vse zvedo
ljudje!“

„Ubožica! Jaz sem čula, da je boljša."

Čutil sem, da se je zdrznila ob vprašanju. —
A čemu bi jo vzdržaval v veri, da mi je težko, pomen¬
kovati se o Tiliki? . . . Stvar je že za menoj, daleč
zadaj. Človek postane sentimentalen ob spominu.
Najlepša točka, svetla točka praznosive preteklosti.
Toplo mi je pri srcu; na bolno Tiliko se zmislim
kot na ljubo znanko ... in na zdravo Tiliko — kot
na angelja, ki me je ljubil v sanjah ... A človek
se vzbudi iz sanj in treba je živeti to življenje kolikor
mogoče ugodno. —

„Pa teta Verona?"

„Tudi boljša. Pravijo, da je tako zaljubljena v
nečakinjo, da jo naravnost obožuje ... da jo blagruje
za doživljaj ... Na svoje berglje se jezi: Čemu ni
bila tudi ona pametna kot Tilika, — pa bi ne bilo
treba češnje! V bolezen ne verjame. Ona je pre¬
pričana, da Tilika ozdravi."

305

„Zato, da jo tolaži. Dobra ženska je. — In
Šalamun?"

„Tudi on je boljši. Pomisli, sama dobra sporo¬
čila!" — Prisrčno se nasmeje in se pritisne ljubko
k meni: „Tudi ti si dober človek, Arnošt!"

Jaz jo privijem k sebi in poljubim naglo na
ustnice ... V tem trenotku se prestrašim: saj smo
že pri Šalamunu! Rokavčevi stoje pred hišo in Po-
segar sili notri.

»Gostilna je gostilna; potrkajmo, pa nam odpro!"

Svetnica nama stopi naproti:

„Saj je preneumno! Milan sili notri . .

Filipina se me je hotela oprostiti, a jaz sem
jo oklenil še čvrsteje.

»Midva, milostiva, greva — z dovoljenjem —
proti trgu. Če pridete za nama, vas počakava; če
greste v krčmo, potem pa itak: — lahko noč in
hvala lepa za druščino!"

»Ah, saj ne gremo! Kdo pa bo odprl?" — Ni
se hotela posloviti.

A midva stopava naprej . . .

Posegar je bil malo vinjen in hotel me je dra¬
žiti. A ni za hip se nisem pomudil pri tem po¬
misleku . . .

Filipina se hihiče in skaklja po cesti:

»To si napravil dobro!" —pa se hipoma zresni:
»Saj naju niso videli?"

»Poljuba niso videli, tema je. A zdaj nadalje¬
vanje!"

»Oho!“

Kraigher, Kontrolor Škrobar.

20

306

„Tatn so ga prekinili . . .

„Hahaha ... ti si kujon!“

A pritisnila mi je na usta — sočno, vroče —,
da me je izpreletelo sladko po telesu . . .

„Taka dobra ženska, —pa si ostala sama! Tega
ne razumem."

„Na!“ — se zasmeje zvonko. „Zdaj sem dobra
tudi jaz. Zdaj sva kvit. Vsi smo dobri."

„Nisi nikdar srečala pametnega človeka?"

»Pametnih dovolj; pravega — nikoli!"

„In si že obupala, da ga še srečaš?"

»Morda!"

»Ah, ti moja ..."  — Pa jo objamem burno
in poljubljam blaženo . . . »Ti nagajivka!" —

Nebo je bilo čezinčez preprečeno z oblaki. Tema
je nastala kakor v rogu. V daljavi se je bliskalo...
a dežilo ni . . .

Pred trgom se obrne Filipina:

»Ali jih počakava?"

»Oh, kako pa! Že sami najdejo domov!" —

Filipina odklene svoja hišna vrata. Obrne se
in mi poda roko.

Jaz stopim k njej na prag in jo objamem . . .
pa jo zavrtim, da sva naenkrat v veži . . .

»Kaj vendar misliš?"

Iz kuhinje se oglasi ropot . . .

»Tu stopi, Arnošt!" — Pa me potisne skozi
vrata ob strani veže in jih zapre za mano. Jaz tipljem
v temi in zadenem ob kljuko. Na pragu stojim med
dvojnimi vrati . . .

Za hip mi pride misel: Koliko jih je že stalo
tu v enakem položaju? — A kaj me briga to?! Tudi
jaz sem stal že marsikje . . .

Tako tiho so se odmaknila vrata v sobo, da
me je zaskelela luč v oči . .. Filipina pa je raz¬
prostrla roke . ..

Konec prvega zvezka.