JEZIKOSLOVJE NA VI. KONGRESU ZVEZE SLAVISTIČNIH i DRUŠTEV JUGOSLAVIJE V BUDVI j
Jezikovnim vprašanjem so bili na VI. kongresu prebrani le trije referati, ker je eno i odpadlo. Prvi dan je Jovan Vuković govoril o Znanosti o jeziku in znanosti o književnosti, peti dan pa dr. Dalibor Brozović o Stanju in problemih v jugoslovanskem jezikoslovju. Obema predavanjema je sledilo veliko število koreferatov in razprav, zato nismo imeli občutka, da bi bilo jezikoslovje na tem kongresu zapostavljeno.
126
Vuković je v uvodu govoril o sorodnosti in različnosti družbenih znanosti ter o odnosih med njimi, pri čemer je poudaril nujno povezavo med znanostjo o jeziku in znanostjo o književnosti. Obema je namreč skupno besedilo sporočila, na katerega oblikovno stran se slovstveni raziskovalec opira, da bi laže razložil njegovo vsebinsko in funkcionalno vrednost, jezikoslovec pa ima oblikovno stran za osnovo svojega preučevanja, da lahko potem ocenjuje njegovo pomensko in funkcioanlno vrednost. Zato mora biti jezikovno znanje slovstvenega raziskovalca trdno, jezikoslovnemu raziskovalcu ne sme biti tuja funkcionalna in pomenska stran besedila. Po Vukovičevem mnenju je torej potreben strokovnjak za jezik in za književnost, obvladati mora slovstvene in jezikoslovne metode; predvsem pa je zaželeno sodelovanje med raziskovalci domačega jezika in književnosti ter raziskovalci tujega jezika in književnosti.
Vuković sodi, da tako sodelovanje ovirajo tradicionalne metode v eni in drugi vedi, zato kljub poskusom modernizacije ni uspešnega dela niti na univerzah, še manj pa na srednjih šolah. Vse preveč je psiholoških, socioloških in zgodovinskih osvetljevanj piscev in pojavov v književnosti, vse premalo umetnostnih razlag besedil. Za tovrstno temeljito analizo del je potrebno tesno sodelovanje med jezikoslovci in leposlovnimi estetiki, predvsem pa uporaba metod jezikoslovne stilistike, brez katere danes ne more biti celotne analize umetnostnega izraza. Po Vukovičevem mnenju starejši strokovnjaki ne morejo razumeti, da danes jezikoslovna stilistika prežama s svojimi metodami vso jezikoslovno znanost in da je prav tako temelj vsem oblikam slovstveno stilistično raziskovanje. Z reorganizacijo univerzitetnega študija in spremembo metodologije raziskovanja jezika in književnosti pa bo treba pravilno usmerjati mladi znanstveni kader in ustvarjati nov tip srednješolskega učitelja materinščine. Le tako bodo dobili dijaki srednjih šol primemo jezikovno in slovstveno izobrazbo.
V nadaljnjem obravnavanju je posegel Vuković v zgodovino strukturalnega jezikoslovja od začetka tega stoletja do danes ter ugotovil, da je ta znanost prešla razburkana obdobja, odvrgla različne teorije, ki so ji zmanjševale vrednost, sedaj pa se vse bolj ustaljuje in prehaja v globine raziskovanj. Uspehi se kažejo na vseh jezikovnih ravneh: v fonetiki, fonologiji, stilistiki, oblikovanju, predmet uspešnega raziskovanja pa je postala tudi skladnja stavka, ki jo je mladogramatično jezikoslovje puščalo ob strani. Prav stavek pa nudi v vseh svojih medsebojnih funkcionalnih odnosih največje možnosti za ocenjevanje besedila. Vuković je izrazil upanje, da bodo mladi jezikovni in slovstveni strokovnjaki uspešno izoblikovali teoretske osnove za preučevanje stilističnih funkcij stavkov v leposlovnem besedilu.
Danes se ustvarjajo tudi teoretične osnove za novo jezikoslovno vedo, intonacijsko stilistiko, saj je intonacijski ustroj stavka predmet številnih jezikoslovnih raziskovanj, rezultati teh raziskovanj pa se bodo prenesli tudi v analizo leposlovnih besedil, kar bo zopet vez med obema znanostima.
Ob koncu predavanja je Vuković poudaril še veliko pomembnost strukturalnih metod v pomenoslovju, kajti jezikoslovje brez pomenoslovja ja siromašno. Nedvomno pa je tudi, da je pomenoslovje, temelječe na jezikoslovnih prvinah, trden most med znanostjo o jeziku in znanostjo o književnosti.
V razpravi so makedonski slavisti (Cedo Cvetkovič, Goce Stefanovski, Vojo Jakovski, Ruža Panoska, Ljubica Sekulič in Kepeski) sicer ugotavljali, da je referat resda pomemben prispevek jezikoslovni znanosti, so pa sodili, da v naših objektivnih razmerah še ni dovolj možnosi za nakazano modernizacijo jezikoslovja na univerzah in srednjih šolah. Razlagali so predvsem težave v zvezi s poukom materinščine na srednjih šolah, kjer je razmerje med književnostjo in jezikom še vedno odvisno od osebne afinitete učiteljev. Tudi dosedanji pomanjkljivi učbeniki ne prispevajo veliko k boljšemu pouku, znanstveno osebje na univerzah pa vse premalo uspešno oblikuje jezikoslovno izobraženega srednješolskega učitelja. V povezavi med univerzo, strokovno pedagoško
1271
službo in učiteljstvam vidijo makedonski kolegi močan prispevek k napredovanju j srednješolskega in osnovnošolskega pouka materinščine. j
Fran Petre je poudaril izredno pomembnost povezave med slovstveno in jezikoslovno | znanostjo; s tem je soglašal tudi M. Corac, ki je posebej poudaril pomembnost jeziko- ¦ slovnih raziskovanj; zato naj bi bilo v bodoče kar največ doktorskih disertacij s tega področja, naslednji jugoslovanski kongres slavistov pa naj dobljene izsledke analizira. ' Maliku Muliću je bilo pomembno predvsem vprašanje, kako naj univerza izobražuje študente, da bodo lahko pristopili k jezikoslovni slogovni analizi besedil. Težave so po njegovem prav v tem, da absolventi srednjih šol nimajo dovolj osnov za študij jezikoslovja na univerzi, ker se v osnovni šoli nauče malo slovnice, v srednjih šolah pa se učitelji izogibljejo sistematičnemu pouku materinščine.
Dalibor Brozović je sicer sodil, da so teze, ki jih je obravnaval Vuković, sprejemljive, vendar po njegovem mnenju jezikoslovna stilistika ni zdravilo, ki bi lahko odpravilo vse probleme v današnjem jezikoslovju. Po njegovem so osnovni vzroki za težave v vedno širši in nekontrolirani javni rabi materinščine; zato bi bilo predvsem treba najti metode za odpravljanje pomanjkljivosti in nepravilnosti. Pri tem pa seveda lahko jezikoslovna stilistika uspešno pomaga; zaželeno je, da Vuković pri svojem ugotavljanju in raziskovanju ne bi ostal samo na pol poti — pri iskanju krivcev vseh težav. Eadoslav Joksimović ni soglašal z negativno oceno dela visokošolskih in srednješolskih učiteljev. Po njegovi sodbi modernizem v jezikoslovju ni nastopil šele s strukturalizmom, saj so bili nekateri jugoslovanski jezikoslovci že pred tem znani v svetu kot I uspešni raziskovalci jezikoslovnih vprašanj (Belič, Popovič), a tudi imena nekaterih sodobnih jugoslovanskih jezikoslovcev in slovstvenih zgodovinarjev se uvrščajo med vrhove svetovne in evropske jezikoslovne in slovstvene znanosti. Za verodostojnejšo oceno srednješolskega pouka želi več dokumentacije, predvsem pa sodi, da je potrebno j večje sodelovanje med univerzitetnimi in srednješolskimi učitelji.
Peti dan kongresa je v celoti izpolnila jezikoslovna problematika. Razpravi je dal osnovo Dalibor Brozović z referatom Stanje in problemi v jugoslovanskem jezikoslovju. Najprej je ugotovil, da so vsem trem jugoslovanskim jezikom potrebne velike ; slovnice, ki bi bile znanstvene in normativne hkrati, nadalje popolni sodobni slovarji ; knjižnih jezikov ter povezava jezikovne znanosti s teorijo in zgodovino književnosti, ; Istočasno pa je podvomil o tem, da bi še tako popolni priročniki v sedanjem šolskem sistemu in tipu jezikovnega pouka izboljšali splošno jezikovno kulturo. Dokler pri nas še prevladuje mnenje, da je človek civiliziran, tudi če ni sposoben napisati pisma ali poročila v skladu s slovničnimi in pravopisnimi normami, tudi če ne zna govoriti brez stokanja, brez zapletanja misli, brez nasilij nad naglasnimi in drugimi pravorečnimi normami, dokler te pomanjkljivosti ne ogrožajo nikogar na njegovem delovnem mestu ; in mu ne jemljejo ugleda, tako dolgo tudi ne moremo pričakovati izboljšanja jezikovne ; kulture. Brez prizadevanj družbe, šole in posameznikov tudi najidealnejši učbeniki in priročniki ne bodo mogli ustvariti optimalnega knjižnega jezika in splošne jezikovne kulture.
Ob ocenjevanju jugoslovanskega jezikoslovja v institucionalnem in kadrovskem pogledu je Brozović ugotovil, da so v Jugoslaviji posamezni jezikoslovci in posamezni ' zaprti jezikoslovni krogi, ki goje kakovostno in moderno jezikoslovje, toda jezikoslovje ' kot sistematična, organizirana dejavnost je zelo šibka. Sicer velja to v veliki meri za ; vse evropsko jezikoslovje v primerjavi s sovjetskim in ameriškim, vendar Jugoslavija vse preveč zaostaja tudi za evropskimi merili. V primerjavi s predvojno Jugoslavijo je sicer dosegla velik napredek v številu narodnih institutov za jezik, jezikovnih stolic, mladega znanstvenega osebja, toda druge evropske države so še bolj napredovale, in tako se je razdalja med njimi in nami še bolj povečala; nekatere države na jugu in jugovzhodu Evrope, ki so bile nekoč za nami, so nas sedaj prehitele. Ves sedanji ustvarjeni napredek se v primerjavi s predvojno Jugoslavijo v veliki meri zmanjšuje tudi zato, ker pride naš današnji znanstvenik zaradi velike razvejanosti znanosti in
128
pa zaradi pomanjkanja sredstev za svoje izpopolnjevanje kasneje do ustvarjalnega razdobja v svojem življenju; v tem razdobju pa ima omejena sredstva in manj časa za svoje delo.
V nadaljnjem razpravljanju je Brozovič ugotovil, da se je začelo uspešno razvijati splošno jezikoslovje v Jugoslaviji šele v 60-tih letih. Do takrat so se sicer pojavljala posamezna teoretična dela iz stilistike v Zagrebu in sintagmatike v Ljubljani, a so bila vezana na določene francoske in švicarske smeri, ki so bile ožje, specialnejše, obenem pa oddaljene od najvažnejšega središča modernega jezikoslovja, od Prage. Relativno najugodnejše je bilo stanje v Sloveniji, čeprav je tudi tu primanjkovalo sredstev za uspešno znanstveno delo v splošnem jezikoslovju. Družbeni položaj slovenistike pa je bil po Brozovičevih ugotovitvah boljši od položaja srbokroatistike. Slovensko jezikoslovje ni nazadovalo v prvem povojnem desetletju, zato je imelo v 60-ih letih boljše izhodišče za delo; razlika med obema razdobjema ni tako velika, prepad med konservativnimi in modernimi jezikoslovnimi pogledi v 60-ih letih ni tako globok. Konservativna pojmovanja so v Sloveniji solidnejša in manj staromodna, napredna pa največkrat niso vezana na najnaprednejše struje v mednarodnem teoretičnem jezikoslovju.
V Makedoniji za splošno jezikoslovje ni bilo ne sredstev ne ljudi, toda odnos družbe do makedonistike je bil zelo pozitiven. Na tem področju so dosegli velik napredek, čeprav makedonski jezikoslovci niso dobili od srbokroatistov in slovenistov tolike pomoči, kot bi bilo zaželeno. Jugoslovanski jezikoslovci niso pokazali dovolj zanimanja za izredno zanimiv pojav oblikovanja evropskega knjižnega jezika v drugi polovici 20. stoletja. Priložnost pa so znali izkoristiti poljski, češki, ruski, pa tudi ameriški in nekateri zahodnoevropski jezikoslovci.
Ob orisu prav zanimivega razvoja splošnega jezikoslovja na hrvatskosrbskem jezikovnem območju je Brozovič poudaril predvsem pomen Zagrebškega jezikoslovnega kroga, skupine mladih zagrebških jezikoslovcev, in novosadskega središča modernih splošnojezikoslovnih nazorov. Ne eden ne drugi nista izšla iz tradicionalnega hrvatskega in srbskega jezikoslovja, oba pa sta se do danes že zelo uveljavila z izvirnimi objavami in s prevodi klasičnih del teoretičnega jezikoslovja.
Toda vse navedeno so po Brozovićevem mnenju le posamezni rezultati; na široki fronti se položaj ni spremenil. Zaostajanje splošnega jezikoslovja pa bi bilo verjetno v Jugoslaviji manjše, če ne bi vsako posamezno narodno jezikoslovje želelo zgraditi popolno lastno tehnično-servisno materialno bazo, kar pa je spričo pomanjkanja denarnih sredstev nemogoče. Zato bi bilo treba prav v tej čisto tehnični bazi uvesti delitev dela med slovenskim, srbskim in makedonskim jezikoslovjem, a tudi sarajevski jezikoslovci bi morali sodelovati. Delitev dela je mogoča tembolj, ker gre za sorodne jezike; z združenimi sredstvi pa bi si lahko ustvarili trdne temelje za uspešno znanstveno delo. Po analizi položaja na hrvatskosrbskem področju v zvezi z variantami sodobnega jezika je Brozovič nakazal naloge na področju slavistike, ki je v Jugoslaviji zelo zapostavljena, in omenil, da bi morala biti tudi baltistika področje raziskovanja jugoslovanskih jezikoslovcev.
Erozovičevemu referatu je sledilo 12 koreferatov in 6 diskusijskih prispevkov. Kore-ferenti so se delno opirali na teze Brozovičevega referata, v večini primerov pa so dopolnjevali njegovo kritično analizo s pregledi uspehov dela na različnih jezikoslovnih področjih.
Edini koreferent iz Slovenije, Jože Toporišič, je dopolnil Brozovičev referat z natančnim pregledom in kritično oceno stanja jezikoslovja v Sloveniji po letu 1961'.
Tovariša iz Makedonije (Blago Kerubin, Trajko Stomatoski) sta govorila o oblikovanju makedonskega jezika ter o razvoju makedonskega krajeslovja. Opozorila sta tudi na to kako negativno vpliva velikobolgarsko jezikoslovje na mnenje nekaterih evropskih jezikoslovcev o obstoju in potrebnosti samostojnega makedonskega jezika.
' Referat izide v eni izmed publikacij SAZUja.
Največ koreferatov in diskutantov je bilo s hrvatskosrbskega jezikovnega področja. Milivoj Minović je kritično ocenil odnos jezikoslovja do družbe, odnos med avantgardo in konservativci ter vzgojo jezikoslovnega naraščaja. Na podlagi tega je ugotovil, da je najpomembnejša naloga srbskohrvatskih jezikoslovcev ustvariti trdno teorijo knjižnega jezika in na osnovi te voditi primerno jezikoslovno politiko. Pri tem in pri sestavljanju popolnega slovarja sodobnega jezika morajo sodelovati starejši in mlajši jezikoslovci, kajti delo enih in drugih je potrebno.
Vuković je v razpravi ugotovil, da je v Jugoslaviji organizacija dela na jezikoslovnem področju zelo šibka in da tudi skromna gmotna sredstva, ki so na razpolago, niso naj-pametneje izkoriščena.
Ko so dopolnjevali Brozovićev referat z ocenjevanjem dosedanjih uspehov pri raziskovanju dialektov (Božidar Finka), so se koreferenti ustavljali predvsem pri črnogorskih govorih, ki so po njihovem mnenju vredni raziskav, a so v besedoslovnem in imeno-slovnem pogledu slabo obdelani (Dimitar Pešikan). Iz teh analiz je izšla tudi zahteva, naj bi v Crni Gori ustanovili ustanovo za znanstveno raziskovanje jezika (Luka Vujović). V zvezi s hrvatskosrbsko in srbskohrvatsko varianto knjižnega jezika je bil zanimiv koreferat Svetozarja Markovića, ki je z mnogimi primeri pokazal, kaj imajo te variante skupnega in v čem se razhajajo. Asim Peco je govoril o pravicah in dolžnostih jezikovnih strokovnjakov v zvezi z variantami in poudaril potrebo po spoštovanju dogovorov v zvezi z jezikom na večnarodnem območju. V diskusijo o teh problemih je prepričljivo posegel s hrvaškimi stališči Stjepan Babic.
Prispevek o stanju in problemih v preučevanju knjižnega jezika vojvodinskih Srbov v predvukovski dobi (Aleksander Mladenovič, nas je seznanil z ugotovitvijo, da je bilo v delih te dobe več narodnega jezika, kakor so doslej menili jugoslovanski jezikoslovci. Uspehe pri primerjalnem raziskovanju materinščine je podčrtal Bogdan Terzić, poslušali pa smo še razpravo o negativnem vplivu fonetičnega pravopisa na govor (Ivo Škarič), o naglasni tipologiji in njeni uporabi v knjižnih stavkih (Božidar Finka) ter o uspešnosti rabe slušne metode pri ugotavljanju afektivnosti v govoru (Marija Brzojevič).
Razprava bi prav gotovo tekla še dalje, če je ne bi zavrl skopi čas. Tako nam je bilo morda prihranjeno žolčno razpavljanje o črnogorski in muslimanski jezikovni varianti, ki sta grozili, da bosta razburkali duhove na sorazmerno mirnem in strpnem kongresu jugoslovanskih slavistov.
Francka  Varl Pedagoška akademija Maribor -