164                                                         Anton Medved: Moja soba.
Vsako telo deluje. A. delovanje je raznotero: telesa se gibljejo sem in tje, snujejo in pre-minjajo, družijo in razdružujejo, nove oblike prihajajo na dan in stare se izgubljajo. Premi-njajo se ali tako, da se prevrže podstat v drugo podstat, torej stvar v drugo stvar, vino v kis; ali pa tako, da se premeni samo zunanja oblika, n. pr. vino se vlije iz steklenice v skledo ali na tla ali se pobarva s kako barvo. Tu ostane stvar ista, le zunanja oblika se premeni. Prvo pre-membo  imenujemo bistveno, drugo nebistveno.
Oci nam kažejo, kako se telesa premikajo ali gibljejo iz kraja v kraj. Kažejo nam pa Čutila, da se telesa gibljejo tudi sama v sebi. Vsaka notranja prememba je gibanje. Ako rastlina raste, ako se železo ogreva, ako se led taja, — kaj je to drugega kakor notranje gibanje! To gibanje pa ni gibanje v prostoru, kakor bi se telo ali delec telesa samo premikal sem ali tje, marveč stvar sama v sebi se pre-minja in predrugaČuje. Dandanašnji fiziki in kemiki necejo sicer priznati, da bi bilo kako gibanje še drugačno kakor prostorno. Pravijo, da tisto notranje preminjanje ni nič drugega kakor prostorno gibanje najmanjših delcev. Ti delci se sedaj sučejo ali vrte, potem nihajo po dolgem, nato počez — — — tako, da so vse premembe golo krajevno gibanje. Toda, Čeprav se notranji delci tako gibljejo, vendar nam to ne pojasnjuje se dovolj bistvene premembe. Zakaj bi se ti delci gibali drugače, ako bi se tudi sami kolikor toliko ne premenili i N. pr. železna obla teče po gladkih tleh popolnoma jednakomerno in naravnost. Ako pa oblo nekoliko prekujem, da je ploščnata ali oglata, tedaj ne teče veČ jednakomerno, ampak poskakuje, ako jo zaženem po tleh. Potemtakem se brez dvoma tudi stvari preminjajo bistveno ali same v sebi in ne samo s tem, da se v prostoru drugače gibljejo.
Da se giblje kako telo, ki se poprej ni gibalo, treba, da je premakne ali gane kako drugo telo, ki se že giblje. Jednako je pri vsaki pre-membi. Nobenega gibanja in nikake premembe ni brez vzroka.
Kadar se premeni telo bistveno, tedaj je izginil prejšnji lik in došel je novi. Tega pa ni tako misliti, kakor bi liki pohajali sem ali tje in se sklenili sedaj s to, sedaj z ono tvarjo, marveč liki sami so med seboj sklenjeni ne-razdružljivo, liki se prelivajo in prehajajo drug v drugega po stalnih zakonih, ali — da rečemo drugače: tvar je premenljiva in se prenavlja in prenareja po raznih oblikah kakor ista voda,  ki   teče po  različnih strugah.
Čudovito modro je to uravnano v prirodi. Tudi tukaj se kaže največja jednota —- tvar — v največjih razlikah ali raznih oblikah. Oblike res delajo razlike, a tudi jednoto, zakaj vsaka stvar je jednotna po svoji obliki ali po liku. In tudi liki med seboj so prekrasna jednota, zakaj, Četudi se zde našim Čutom različni, čeprav ustvarjajo razna bistva, vendar so vse skupaj kakor jedna velikanska oblika, v kateri so manjši liki le delci. Ti so med seboj sklenjeni, da se pretvarja drug v drugega, kakor valovi pljuskajo sem in tje in se pretvarjajo v čarobne in med sabo tako različne oblike, da si niti dve nista popolnoma jednaki — dejal bi — v celem vesoljstvu. Ta mnogovrstnost oblik je v nekem pomenu neskončna.
Naravoslovje govori o snovi ali tvarini in pa sili.1) A tvarina ni isto kakor naša tvar, in tudi sile in moči niso prav isto kakor naš lik. Naravoslovje rabi po pravici za svoje namene te pojme in besede, ker ono razkazuje zunanje pojave, modroslovec pa kaže in loči bistvene  in  poslednje dele.                       (Dalje.)
') Nemški : ,Stoff' in ,Kraft'.
Moja soba.
Ni
i velik prostor  v  moji sobi, Dve  okni  kažeta  mi dan. In vendar nisem  nikdar tožil O  nje  puščobi in tesnobi, Odkar sem  v  nji izvolil  stan.
Družica  verna  mi je  knjiga, Zabava  v  kletki  droben  ptič, Misleči duh mi je tovariš, Ki luč  nauka  mi  prižiga: Na solzni zemlji vse je  nič.
Mirno mi dan za dnem poteka, Veli  mi spat,  veli  mi  vstat. In jaz,  čemu bi sobo tožil, Saj  čaka vsakega človeka Se vse tesneji  dom  enkrat.
Anton  Medved.