PENZIONISTI RAČUN DAVALI O SVOJOM DELI str. 5 EDNA PEČ PA TRGE ČASARGE str. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 28. novembra 2002 Leto XII, št. 24 IV. občni zbor Zveze Slovencev na Madžarskem Zveza Slovencev na Madžarskem je 23. novembra mejla svoj štrti občni zbor. V Slovenski kulturno-informativni center je prišlo 66 delegatov. Tak leko povejmo, ka je Sto procentov. delegatov prišlo. Prišli so gostje tö, med njimi Andrej Gerenčer, veleposlanik R Slovenije v Budimpešti, dr. Zlatko Muršec, generalni Konzul V Monoštri, IgorTer-šar, direktor Javnega sklada za amaterske kulturne dejavnosti. Prišli so župange, kulturni delavci pa vsi tisti, steri tak čütijo, ka njim nej vseedno, ka bau s Slovenci na Vogrskom. Naloga Občnega zbora je, da oceni delo Slovenske zveze v zadnji štiri lejtaj, povej, kakšna naj bau paut tadala pa vöodebre predsednika pa člane predsedstva Zveze. Po kratkom kulturnom programi gimnazijk iz Varaša pa Mešanoga pevskoga zbora iz Trbovelj, je predsednik Zveze strno (összefoglal) pa dopuno poročilo, šteroga so delegati dobili po pošti. V razpravi se je povedalo tak dobro kak lagvo, povedali so se rezultati pa tisto tö, ka bi se moglo vcejlak ovak delati, če ščemo, da kak Slovenci gorostanemo. Skurok vsi tisti, steri so kaj gučali, so med rezultati gornašteti, ka se je prejkdau Slovenski kulturno-informativni center, začno je delati slovenski radio, odpro se je mejni prehod Verica-Čepinci. Pozitivno se je ocenilo tau tö, ka se je na zadnjom popisi lüstva za en frtau več lüstva dalo za Slovence spisati kak 1990. leta. Za najvekšo bajo majo vsi, ka mlajši pa mladina več ne guči ali nešče gučati svojo materno rejč. Za te »rakasti beteg«, kak je tau imenüvo Francek Mukič, glavni urednik slovenskoga radiona, smo vsi krivi. Kak za tau tö, ka so eni samo nazlük Slovenci, v svojom srci pa nej. Slovenski veleposlanik Andrej Gerenčer je pravo, ka tisto, ka se v držini zamidi, je več težko notprinesti. Če se z detetom doma ne guči slovensko, te je vse Zaman v vrtci, v šauli ali v kakšnom drüštvi. Največ kritik je bilau povedano na račun Slovenskoga kulturno-informativnoga centra pa Porabje kft. -na. Center je nej napunjeni s pravo vsebino, dosta delavcov, steri so deleli pri kft. -ni-med njimi dosta Slovencov -je odšlau. Zveza pa Predsedstvo zveze trno mora skrb meti na tau, nej ka bi iz slovenskoga centra Vogrski center grato. Občni zbor je v več mestaj spremejno Statut Zveze Slovencev na Madžarskem. Sta- tut je biu oslejdnjin spreme-njen 1994. leta. Najbole važno (fontos), ka se je notdalo zdaj v statut je tau, ka je leko član predsedstva ali funkcionar Slovenske zveze samo tisti, steri guči slovenski (domanji dialekt ali knjižno rejč). S tejm smo vozaprli tiste »loške Slovence«, steri bi tau samo zavolo svojga aska delali. Druga sprememba je, ka če kakšen član predsedstva v pismi dolapovej ali v ednom leti trikrat ne pride na djilejš, na njegvo mesto avtomatično staupi tisti, steri je iz tiste vesi, varaša ali s tistoga področj a največ glasov daubo. Občni zbor je s tajnim glasovanjem vöodebrau pred- sednika zveze, člane predsedstva, predsednika pa člane nadzorne komisije. Za predsedniško funkcijo so se glasili trge, dozdajšnji predsednik Jože Hirnök, glavni urednik radiona Francek Mukič pa leranca Erika Glanz. Erika Glanz je - prej naj priliko majo bola mladi - nazaj staupila, tak sta ostala prviva dva. Na tajnom glasovanji je predsednik zveze grato Jože Hirnök. Člani predsedstva so gratali z Gorenjoga Senika: Alojz Hanžek, Vera Gašpar; z Dolenjoga Senika: Marija Kühar Grebenar; iz Sakalauvec: Irma Filip, Štefan Nemeš; iz Slovenske vesi: Attila Bartakovič iz Varaša/Monoštra: Andreja Kovač, Ana Penzeš; iz Števanovec: Laci Kovač, Laci Domjan; z Verice Karel Dončec; iz Andovec Karel Holec; iz Budimpešte Irena Pavlič; iz Sombotela: Elizabeta Emberšič-Škaper, iz Mošonmagyaróvára: Laci Brašič; za šport pa gasilce: Gabor Dončec, za šaulstvo: Erika Glanz; za slovenske medije: Marijana Sukič. Predsednica nadzorne komisije (felügyelő bizottság) je gratala Elizabeta Šoš, člana Andreja Labric pa Laci Nemet. Marijana Sukič 2 Potrna: Kulturni dom - Pavlova hiša Mostovi-Hidak-Brücken: Vez med ljudmi in narodi Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko je v Potmi pri avstrijski Radgoni zopet poskrbelo za prijeten in zelo obiskan dogodek: odprli so razstavo Mostovi-Hidak-Brücken, pripravili predavanje dr. Andrasa Bertalana Szekelya, nastop gledališke skupine in mladega citrarja. Prireditev je pozorno spremljala tudi Pavlova hči Judita iz Sombotela. Osem madžarskih fotografov je v svoje objektive poskušalo ujeti iz zelo različnih zornih kotov most Marije Valerije čez Donavo med Esztergomom in Šturovo na Slovaškem. Most je bil porušen med drugo svetovno vojno, lani pa so ga posta- vili na novo. Fotografije prikazujejo podrti most in gradnjo novega. Kot pravi Suzane Weitlaner iz Kulturnega društva člen 7, se je za razstavo dogovorila z Gaborjem Rudo, ker mostovi simbolizirajo tudi vezi med narodi in ljudmi. Dr. Avgusta Pavla kot »graditelja mostov« je predstavil dr. Andras Bertalan Szekely. Referat nosi naslov O Avgustu Pav- lu v petih tezah: »Njegovo življenjsko delo je zaradi njegovega porekla najbogatejše v slovenskih relacijah. Za jezikoslovno dediščino štejemo predstavitev narečnega glasoslovja rojstne vasi Cankova ter upoštevanje gibanj in zbiranja tamkajšnjega literarnega jezika. « Vemo pa, in o tem govori v svojem predavanju dr. Andras Bertalan Szekely, da je bil dr. Avgust Pavel tudi etnolog, prevajalec, urednik in pesnik. Pavlove pesmi so vizija, »komaj kakšna nit jih veže k izkustveni realnosti: v besede nezarisljive misli, skrajni občutki, trpeča hrepenenja, mučni dvomi in strašna prerokovanja. Lirika - z epskimi razsežnostmi. « Starši so se s Cankove preselili v Potrno, kjer je živel nekaj mesecev tudi Avgust Pavel. Zato so štajerski Slovenci po njem poimenovali svoj prvi Kulturni dom, v katerem so zadnjih pet let dogodki, ki so najbližje simboliki mostov med narodi in ljudmi različnih generacij; med jeziki in kulturami. Pavlove pesmi je predstavila ljubiteljska gledališka skupina Teharje, večer pa je lepo popestril mladi citrar Dejan Praprotnik. eR Gabor Ruda, Judita Pavel in Suzane Weitlaner po skupnem ogledu razstave. „Francekova držina“ Sombotelski Slovenci so pozvali dramsko skupino Tromejnik s Trdkove, iz Slovenije. Tau je sausadna ves pri Gorenjom Siniki. Dramska skupina je začela špilati 1998. leta. Oprvim so nutpokazali igro Rožika od Irene Barber. Od tistoga mau sé vsikšo leto navčijo edno igro in nutpokažejo doma in v sausadnji vesicaj, po zimski večeraj. V Somboteli so 16. novembra nutpokazali igro „Francekova držina”, štero je napisala Irena Kalamar. Gučali so po domanje, tak ka ji je vsikši razmo. Francek s svojo Micko in Babico živi na Trdkovi. Ranč večerdjajo, da domau pride sin, šteri v Ljubljani študira. De pa ne pride sam, liki s svojo deklino. Sin in „sneja” komaj odideta iz künje, gda pride k rami sausadna s svoji očom. Tau bi rada vöopitala, če Francek drügi den odpela njenoga očo z Ba- bice vred v kulturni dom, gde do starce pozdravlali. Ta sausadna je fejst najgeri, če je sin prišo domau, pa s kom je prišo. Francek pa Micka nika vö ne ovadita. Po tistom se pa takše Čüde godijo, ka skor vsi strajé dobijo. Vse vam vö ne ovadimo, pozovte dramsko skupino Tromejnik v porabske vesnice tö, če se škete dosta smejati! -mkm- V Spomin Flajsne roke so si počinole Nej je mino vejndrik mejsec, ka sam oslejdnjin pri njij bila. Mejla sam eno skupino turistov iz Slovenije, stavili smo se na Verici, pa če smo že tam bili, nejsmo smeli vödati viričkoga lončara Karola Dončeca. Tistoga ipa so se več nej dobro počütili, dapa zatok so prišli v delavnico pa pokazali, kak se pütra redi pa so malo pripovejdali o tom, kak so oni lončar gratali, kelko so trpati v bojni... Gda smo slobaud djemati, so mi pravli: »Vejš, nej mi je dobra, stari sam, vej tak nemo dugo. « »Karči bači, tau njajte na slejdje, « sam se šatila z njimi kak vsigdar. Ka tau »na slejdnje« tak brž pride, sam si nej mislila. Vej so se pa oni že več lejt taužiti, ka so betežni, dapa njine oči so vsigdar tak žive bile, kak če bi 30 lejt stari mladenec biti. Samo tej slejdnji par mejsecov nej bilau več iskric v njini očaj. Meni do trno faliti. Pa nej samo zatok, ka sam se pri njij vsigdar rada Stavila s turisti, liki zatok najbole, ka je njina vedra, mirna natura pokazala, ka se ovak tö da živeti v tom našom svejti, gde vsigdar samo letimo, nejmamo časa eden za drugoga. Najbole sam občüdovala njine roke. V zadnji lejtaj so njim že trepetale kak šiba na vodej, dapa gda so si na šajbo vsedli pa v rokau vzeti gtino (agyag) ati kakšno na pau gotovo pütro, je trepetanje minaulo. Njini krepki moški prsti so tak na raji, tak nežno (gyengéd) delati z zemlauv, z gtinov, kak si mati deje z malim detetom ati lübi s svojo lüblenov. Pod njinimi prsti so se roditi čudoviti vrči, pütre, piskri, štictinge, talejri, vaze... »Vejš, dobrote lončari nej trbej meti nej mature, nej diplome, samo flajsne roke, « so vsigdar pravli, če sam je pitala, ka mora znati dober lončar. Biti so rejsan majster svojoga poktica, tau so njim priznati z naslovom »umetnik ljudske obrti«. Njine pridne roke so si 15. novembra na veke počinole, nedo več mejsile gtino, nej vrtele šajbo, nej malale mimo... Naj njim bau zemla, s sterov so cejli Žitek delati, léka. M. Sukič Porabje, 28. novembra 2002 3 Spet dela manjšinska samouprava v Monoštru-Slovenski vesi Oktobra smo se po vsej državi pripravljali na volitve lokalnih in manjšinskih samouprav, kandidati smo sestavljali svoje programe ter z njimi seznanjali prebivalce naselij. Tudi člani bivše Slovenske manjšinske samouprave Monošter-Slovenska ves smo se odločili, da se bomo dali pomeriti še enkrat, da bi še štiri leta delali za Slovence v našem okolju. Vsi kandidati smo dobili dovolj glasov, tako smo na novo izvoljeni člani imeli 5. novembra svečano zaobljubo, da bomo z vsem svojim znanjem delali za mestno-vaško skupnost Slovencev, da bi skupaj z mestno samoupravo dosegli še vidnejši razvoj domačega kraja. Pri zaobljubi je bil navzoč tudi novi župan, Tibor Viniczay. Predsednica naše samouprave je postala Ildiko Antal Pusztai, podpredsednik Ferenc Nemet, člani so pa Ilona Nagy, Gabor Dončec in Erika Koleš Kiss. Ta večer smo pripravili tudi načrte za naslednje leto. Dogovorili smo se, da bomo tudi letos organizirali božični večer za Slovence v Slovenski vesi in v Monoštru. Prireditev bo 23. decembra v Kulturnem domu v Slovenski vesi, kamor vabimo vsakogar, ki z navzočnostjo počasti ta večer. Nastopil bo ženski pevski zbor društva upokojencev, otroci bodo predstavili kratek dvojezični program z božičnimi, zimskimi pesmimi ter glasbo. Januarja bomo povabili na pogovor vse organizacije, s katerimi hočemo sodelovati naslednje leto, in računajo na našo finančno in drugo podporo ter imajo kakšne ideje za programe. Prosimo vse posameznike in organizacije, naj pomagajo pri našem delu s tem, da nam posredujejo svoje želje, svoje konkretne cilje, da bomo lahko skupaj delali na zadovoljstvo vsega prebivalstva. Nudimo vam svoje znanje, svojo sposobnost, svoje delo. Veselilo nas bo, če se boste odzvali našim vabilom, ki jih boste pravočasno prejeli. Erika Köleš-Kiss Slovenski den v Budimpešti Slovensko drüštvo v Budimpešti vsakšo leto organizira slovenski den. Te den se začne s sveto mešov v slovenskom matemom djeziki, potejn je kakšen razgovor pa kulturni program. Tau leto smo na te den pozvali Slovence iz Mosonmagyaróvára tö. Oni so tö Porabski Slovenci kak mi. Mi smo v Pešt Prišli delat, oni pa v Mosonmagyaróvár ali pa tam kaulak pa so se tam naselili, hiše zozidali in tam ostali. Tam majo držine, mlajše in vnüke. Letos smo mešo meli v cerkvi svete Terezije. Ta cerkev je čisto v centri, na tjiklej Nagymező pa Király utci. Tak vögleda, da potejn toga vsigdar tü baude slovenska meša. Župnik gospod György Christ nas je sploj lepau gor prijo. Prej ka drüge manjšine tö majo tü meše, Zakoj smo že nej prva Prišli. Nemci, Slovaki, Armenci že duže es odijo. Sveto mešo v slovenskom djeziki je držo dekan Lojze Kozar iz Odranec. Pri meši je popejvo mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika. Na orgli je igro Ciril Kozar. Mešo smo začnili v pau štrtoj vöri. Lepau je lüstvo vküp prišlo, eštje Vogrski vörniki so najgeri bili pa prišli na slovensko mešo. Gospod Kozar so Zdaj tö, kak vsakšo leto, sploj lepau predgali. Notri so nam pokazali njinoga rojaka iz Odranec, profesora dr. Viktora Antolina. Te gospod je išo po drügi bojni v Ameriko pa je tam postau velki človek. Ali ka je najvekšo, da je držina mejla 14 mlajšov pa so se vsi navčili slovenski materni djezik. Tau je notri v eni knjigi napisano, stere so v Odranci vödali letos in majo naslov Daleč od domačih ognjišč. Leko bi nam ta držina lejpa pelda bila, ka so tak daleč Prišli od rojstnoga kraja pa don so obranili slovenski materni djezik. Mi smo nej tak daleč, pa buma slabo gučimo slovenski. Tak ka je sploj lejpa meša bila. Na velke orgle je igro Ciril Kozar, zbor pa tak spejvo, ka je vse zvenelo. Vsigdar je lejpa meša bila, ali takšna eštje nej. Vogrski župnik je pravo, ka je nej mislo, ka z ene male vesi pride eden zbor pa tak lepau vej spejvati pa eden orgonist pa tak fejst vej igrati. Na konci meše nam je gospod Kozar dvej knjigi podaro, mislim, da tau knjigo Daleč od domačih ognjišč vsakši mora prešteti. Mi smo obadvöma gospaudoma tö dali male spomine, smo se zavalili za trüde, predvsem gospodi Kozari, ka so že štrtič prišli v Budimpešto mešo držat. Po meši smo šli na podružnico Državne slovenske samouprave in smo tam nadaljevau. Pri nas so bili Slovenci iz Mosonmagya róvára pa so se notri pokazali. Kak so v té varaš prišli, ka delajo, kakšne programe ma njina samouprava. No, mi smo se že poznali, saj smo vsi iz Porabje s tejm srečanjom smo pa bole bliže prišli. Mi smo tö povedli, ka delamo. Tau smo si zgučati, da bomo več vküp odli. Nas oni tö pozovejo v Mosonmagyaróvár. Vüpamo se, da mo dobra sodelovau. Na Slovenskom dnevi smo meli goste tö. Pri nas so biU sodelavci Veleposlaništva R Slovenije v Budimpešti z novim veleposlanikom gospodom Andrejem Gerenčerjern. Bili smo sploj radi. Na konci programa smo meli mali prijatelski večer in se dale pogovarjali. V nedelo so Slovenci iz Mosonmagyaróvára pogledne te velki Varaš. Bili so v baziliki sv. Štefana, na Gradi pa v Parlament. Eštje gnauk se lepau zavalim gospodi Kozari za mešo, vogrskomi župniki, da nam je dau mesto v tej lejpi cerkvi pa nas je pozvau, naj Večkrat pridemo, nej samo na leto gnauk. Zavalim se pevskomi zbori pa Cirili Kozari za sodelovanju zavalimo se v imenu našega drüštva Ministrstvi za kulturo v Ljubljani, Ministrstvi za na- cionalno kulturno dediščino v Budimpešti, da so nam za tau prireditev daU pejnaze Zavalimo sé tüdi Zvezi Slovencev na Madžarskem za pomoč, saj so za zbor oni plačati avtobus. Zavalimo se vsakšomi člani, Sto je pomago pri tejm, gda je te den bijo uspešen. Za nas je te den velki, ka slovensko mešo samo na leto gnauk leko poslüšali, večkrat samo te, če demo domau v Porabje, v rojstni kraj. Irena Pavlič Dekan Lojze Kozar in župnik cerkve sv. Terezije György Christ Naši gostje so bili Slovenci iz Mosonmagyaróvára Porabje, 28. novembra 2002 4 OD SLOVENIJE... Drnovšek in Brezigarjeva v drugem krogu Prvi krog volitev za novega predsednika države (dosedanji predsednik Milan Kučan namreč po dveh mandatih ni imel več možnosti kandidirati) je 10. novembra minil brez dokončne odločitve. Najvišjo podporo je prejel Janez Drnovšek, ki je zbral 44, 35 odstotka glasov volivk in volivcev. Skupaj z njim se je v drugi krog uvrstila še Barbara Brezigar, ki se je s 30, 76-odstotno podporo uvrstila na drugo mesto. Volitev se je udeležilo 72 odstotkov volilnih upravičencev. Med devetimi predsedniškimi kandidati se je na tretje mesto z 8, 51 odstotka glasov uvrstil Zmago Jelinčič, sledijo mu France Arhar (7, 6), France Bučar (3, 24), Lev Kreft (2, 25), Anton Bebler (1, 87), Gorazd Drevenšek (0, 88) in Jure Cekuta (0, 54 odstotka). Drugi krog predsedniških in tudi lokalnih volitev bo 1. decembra. Lokalne voltivev... Pomurju V Sloveniji se je prvič zgodilo, da so bile predsedniške in lokalne volitve na isti dan. Od 193. so župane izvolili v 132 občinah, v Pomurju pa so župane dobili v 20. od 26 občin. Ponovno so bili izvoljeni: Daniel Kalamar (Grad), Ludvik Orban (Hodoš), Jožef Škalič (Kuzma), Franc Šlihthuber (Gornji Petrovci), Janko Halb (Rogašovci), Ludvik Novak (Puconci), Anton Slavic (Murska Sobota), Pavel Nemet (Kobilje), Franc Cipot (Moravske Toplice), Marjan Kardinar (Dobrovnik), Jožef Kocet (Turnišče), Anton Tornar (Črenšovci), Ivan Markoja (Odranci), Stanko Ivanušič (Razkrižje), Feliks Mavrič (Križevci pri Ljutomeru) in Drago Legen (Veržej). Na Cankovi so za župana izvolili Draga Vogrinčiča, v Radencih Jožeta Toplaka, v Beltincih Milana Kermana, v Veliki Polani pa Andreja Lebarja. V drugem krogu volitev pa se bodo pomerili: Jože Špindler in Maksimiljan Gošnjak (Ljutomer), Anton Slana in Slavko Mihalič (Sveti Jurij ob Ščavnici), Anton Kampuš in Miha Vodenik (Gornja Radgona), Aleksander Abraham in Jože Korpič (Šalovci), Jožef Poredoš in Alojz Flegar (Tišina), Anton Balažek in Franc Laj (Lendava). Spoznavajmo sosede OBČINA KUZMA Občino Kuzma, ki se razprostira na gričevnatem Goričkem, sestavlja pet naselij: Kuzma, Dolič, Gornji Slaveči, Matjaševci in Trdkova. Na površini 22, 9 kvadratnega kilometra živi 1698 prebivalcev. Je obmejna občina, saj na severu meji na Avstrijo in Madžarsko. Občina spada med demografsko ogrožena območja. Glavna gospodarska dejavnost je kmetijstvo, čeprav se je delež kmečkega prebivalstva v zadnjih dveh letih močno zmanjšal. Sicer imajo kmetje večinoma raz- pršene posesti, prevladujeta pa prašičereja in govedoreja. Velik problem občine je tudi pitna voda; večina ljudi črpa vodo iz lastnih ali skupinskih vodovodnih zajetij. Ena od značilnosti občine je dnevna, tedenska in sezonska migracija prebivalstva, predvsem v sosednjo Avstrijo in druge sosednje občine. Zdomci predstavljajo pomemben delež populacije, saj je v tujini zaposlenih skoraj 15 odstotkov ljudi. Občina Kuzma je torej na stičišču treh dežel: Avstrije, Madžarske in Slovenije. Tako je v Trdkovi tudi tromejni kamen iz leta 1924, pri katerem potekajo številne prireditve, na njih se srečujejo prebivalci vseh treh dežel. Na tromeji so postavili tudi brunarico in uredili igrala za otroke. Pa tudi sicer posvečajo v občini precejšnjo pozornost sodelovanju s sosednjimi deželami, predvsem Madžarsko. Najbolj zgledno je sodelovanje osnovnošolcev in tudi vrtca. Med zimskimi počitnicami - denimo -pripravljajo različne delavnice, na katere povabijo tudi porabske šolarje, ki se povabilu radi odzovejo. Tako se hkrati učijo slovenskega jezika ter spoznavajo kulturo in način življenja svojih vrstnikov. Tudi učna gozdna pot poteka po dolini do tromeje, ob stičišču treh dežel pa poteka tudi obmejna rekreacijska pot. Omeniti velja tudi izvir slatine v Gornjih Slavečih. V prihodnje si v občini veliko obetajo tudi od razvoja ekološkega in izletniškega turizma ter sonaravnega kmetijstva, pa tudi od razvoja domačih obrti, varovanja kulturne in naravne dediščine, predvsem pa od uresničitve razvojne naloge s področja celostnega razvoja podeželja in obnove vasi. Uresničujejo tudi projekt vzpostavitve turistične poti v obmejnem delu občine Kuzma ter nadaljnje krepitve čezmejnega sodelovanja s sosednjimi državami in občinami. Središče vasi Kuzma Župan občine Kuzma Jože Škalič OBČINA GRAD Občina Grad leži na zahodnem delu Goričkega, kjer se gričevnat svet vzpne precej visoko. Na 37, 4 kvadratnega kilometra površine živi 2. 500 prebivalcev, in sicer v petih naseljih: Dolnjih Slavečih, Gradu, Kovačevcih, Kruplivniku, Motovilcih, Radovcih in Vidoncih. Podobno kot drugod po Goričkem, se tudi tu število prebivalcev zmanjšuje. Večina je kmeč- kega prebivalstva, kmečke posesti pa so majhne in razdrobljene. Več možnosti kot za poljedelstvo je za živinorejo, sadjarstvo in vinogradništvo, vendar pa tudi živina počasi izginja iz malih hlevov. Življenjske razmere so že v preteklosti silile ljudi, da so iskali zaslužek v mestu in v tujini. Tako jih je tudi danes vse več zaposlenih v Murski Soboti, pa tudi v sosednji Avstriji ter Nemčiji in Švici. Nekaj družinam daje kruh tudi Modni salon iz Velenja, pa tudi občina, banka, pošta, zdravstveni dom, trgovine.... Občina ima dobro infrastrukturo z vsemi pomembnimi ustanovami: šolo, vrtcem, zdravstveno postajo in zobno ambulanto, pošto, banko, zastopstvom zavarovalnice. V občini deluje precej društev, ki v vseh letnih časih skrbijo za kulturno, športno in turistično razgibanost občine. Tako nekatere prireditve, kot sta denimo proščenje ob cerkvi Marije Nebovzete ali noč. čarovnic, privabita številne obiskovalce od blizu in daleč, tudi iz tujine. Seveda je največja znamenitost občine Grad grajsko poslopje. Gre za najobsežnejši grajski kompleks na Slovenskem, ki ima 365 sob. Z ureditvijo krajinskega parka bo v gradu informacijski center trideželnega parka Goričko-Raab-Orseg. Obnovitvena dela še potekajo. Pa tudi sicer je razvoj občine povezan z ureditvijo krajinskega parka, v katerem se bodo združile kulturne, naravne, bivanjske in druge značilnosti treh dežel. Nataša Brulc Župan občine Grad Daniel Kalamar Grajski vhod v graškem gradu posnetki: Nataša Juhnov »Dokument je pripravljen s finančno pomočjo Evropske skupnosti. Stališča izražena v tem dokumentu so stališča radia Murski val in časopisa Porabje ter se v nobenem primeru ne morejo obravnavati kot uradno stališče Evropske skupnosti. « Porabje, 28. novembra 2002 Beszámoló a Magyarországi Szlovének Szövetsége 4 éves munkájáról 1998-2002 Bevezető Az 1998-2002-ig tartó időszakban Szövetségünk fontos eredményeket ért el az alapszabályban rögzített célkitűzések illetve az éves programok megvalósításában. Az elmúlt 4 év legfontosabb eredményei: A Szlovén Kulturális és Információs Központ megnyitása A Szentgotthárdi Szlovén Rádió megnyitása A Kétvölgy-Öepinci határátkelőhelyátadása. Ebben az időszakban is folytattuk kis számú nemzetiségi közösségünk helyzetének javítását, ápoltuk nemzetiségünk gazdag kultúráját, a Porabje újság és a Rádió segítségével ápoltuk anyanyelvűnket, folyamatosan tájékoztattuk nemzetiségünket és elősegítettük a magyar-szlovén kapcsolatok fejlődését. Munkánk eredményét és egyben »jutalmát« a 2001. évi népszámlálási adatok jelentik, amikor is 3040 magyar állampolgár vallotta magát szlovén nemzetiségűnek, 3187 pedig a szlovén nyelvet jelölte meg anyanyelvének, míg 1990-ben csupán 1930 szlovént regisztráltak. Ezek a számadatok igazolják munkánk helyességét és egyben további erőfeszítésekre sarkallnak. Természetesen a közgyűlés értékeli az elvégzett munkát és rávilágít majd a hiányosságokra is. 1. Elnökségünk tevékenysége Elnökségünkvégrehajtottalegu-tóbbi közgyűlésünk határozatait és Alapszabályunk alapján koordinálta tevékenységünket. Koordinálta továbbá akulturális csoportok munkáját, segítette a nyugdíjas, ifjúsági, sport- és tűzoltó egyesületek tevékenységét és együttműködött a helyi kisebbségi önkormányzatokkal, valamint az Országos Szlovén Önkormányzattal. Ápolta kapcsolatait a magyarországi Nemzeti és Etnikai Kisebbségi Hivatallal, a ljubljanai Határontúli Szlovének Hivatalával, valamint az ausztriai és olaszországi szlovén szervezetekkel. Tovbbá aktív résztvevője volt a Szlovén-Magyar Vegyesbizottság üléseinek. Évente 5 alkalommal üléseztünk, valamint tartottunk közös üléseket az Országos Szlovén Önkormányzattal is. 2. Anyanyélvápolás, oktatás Szövetségünk vezetése kezdettől fogva hangsúlyozta óvodáink és iskoláink szerepét anyanyelvünk megőrzésében és nemzetiségi öntudatunk fejlesztésében. Gyermekeink számára nyári nyelvtáborokat és rajztáborokat szerveztünk. Komoly részt vállaltunk a szavalóversenyek szervezésében, valamint iskoláink partnerkapcsolatainak elősegítésében. Fontos kezdeményezésünk a nyári óvodástáborok, valamint a zeneiskola beindítása és finanszírozása. Óvónőink illetve pedagógusaink erőfeszítései, a szlovéniai szaktanácsadó munkája, a jobb tankönyvek ellenére a gyerekek nyelvtudásával nem lehetünk elégedettek. A nyelv-tanulás ugyanis a családban kezdődik, ahol a fiatal szülőknek több odaadással kellene foglalkozniuk gyerekeikkel. Anyanyelvűnk elsajátítása Magyarország és Szlovénia EU tagsága esetén nagyobb hangsúlyt kaphat. A határ megszűnésével az anyanyelv ismerete új távlatokat nyithat a kereskedelemben, vendéglátásban és turizmusban. Iskoláink és óvodáink számára jobb feltételeket kell kiharcolnunk, az intézmények felszereltsége és a tanárok, illetve óvónők fizetése terén. Támogatnunk és segítenünk kell az apáüstvánfalvi iskola felújítását, valamint Felsőszölnökön a tornaterem felépítését 3. Vallási tevékenység Az elmúlt időszakban is törekedtünk arra, hogy az istentiszteletek anyanyelven folyjanak. A legnagyobb probléma - a szlovén pap hiánya -elhárult, hisz saját szlovén plébánoshoz jutottunk Merkli Ferenc személyében, aki részben két nyelven misézik Felsőszölnökön, Alsószölnökön és Szakonyfaluban is. Ezzel több éves álmunk teljesült és reméljük, hogy ez a tendencia a jövőben is folytatódik. 4. Kulturális tevékenység Szervezetünk tevékenységében a legtöbb elismerés a rábavidéki kulturális csoportokat illeti. Ez, a 100-nál is több lelkes taggal rendelkező 9 felnőtt és 4 gyermekcsoport, valamint mentoraik lelkiismeretes munkájának eredménye, érdeme. Az amatőr kulturális csoportok a rábavidéki kultúra ápolásával, kulturális örökségünk, értékeink megőrzésével hozzájárulnak a rábavidéki szlovének nyelvi és nemzetiségi öntudatának, identitástudatának megerősítéséhez. Kulturális csoportjaink 1999 és 2002 közötti fellépéseinek összesített adatai: Az összes fellépés 1999-ben 110, ebből Magyarországon 65, Szlovéniában 42, Olaszországban és Ausztriában pedig 3, 2000-ben 87, ebből Magyarországon 57, Szlovéniában 29, Olaszországban 1, 2001-ben 88, ebből Magyarországon 60, Szlovéniában 27, Ausztriában 1, 2002-ben 64, ebből Magyarországon 30, Szlovéniában pedig 34. így kulturális csoportjaink a négy év alatt összesen 349 alkalommal mutatkoztak be különböző színhelyeken, ami jól tükrözi aktív tevékenységüket. A felsőszölnöki Pável Ágoston Vegveskar a legrégebbi és egyben a legismertebb rábavidéki csoport úgy szűkebb, mint tágabb környezetünkben, illetve Szlovéniában, Ausztriában és Olaszországban. A vegyeskar már 63 éve lép fel rendszeresen. Idén 30. alkalommal vett részt a sentvidi nemzetközi énekkari táborban és 5. alkalommal a Dal nem ismer határokat című nemzetközi énekkari találkozón, amelynek színhelye jövőre a Rábavidék lesz. Repertoárjában rábavidéki népdalfeldolgozások, szlovén szerzők énekkari művei, valamint egyházi énekek szerepelnek. A vegyeskar első CD lemeze idén kerül kiadásra, kiadója az Országos Szlovén Önkormányzat. A Vegyeskar karvezetője Variné Trifusz Mária énektanár. Felsőszölnöki néptánccsoport a rábavidéki néptánckultúra örökségének hordozója. Több évig volt állandó vendégcsoportja a beltinci nemzetközi néptáncfesztiválnak. A csoport vezetői Hanzsek Alajos és Szukics András. Szakonyfálu hagyományőrző csoportja idén ünnepelte fennállásának 5. jubileumát. Repertoárjuk a csoport mentorja által alkotott koreográfiákból, rábavidéki és goričkoi táncokból áll. A csoport mentora Kovács Jánosné. Korpics Laci és az asszonykvartett gazdag programmal rendelkezik, túlnyomórészt rábavidéki népdalokat adnak elő. A csoport sok meghívást kap különböző rendezvényekre. A szentgotthárdi szlovén asszonvkórus elsősorban a rábavidéki és muravidéki népdalok művelője. Az asszonykórus a rábavidéki és a goričkoi rendezvények gyakori szereplője. Az apátistvánfalvi asszonykórus hasonló programmal rendelkezik, ugyanúgy sok meghívást kap hazai és goričkoi rendezvényekre. Tavaly ünnepelték fennállásuk 10. évfordulóját. Mindkét csoport egyházi énekekkel is bővítette repertoárját. Mindkét asszonykórus mentora Rituper Mária mura-szombati zenetanár. Az apátistvánfalvi és a szentgotthárdi asszonykórus első kazettáját és CD lemezét idén adtuk ki „Énekeljünk” címmel. A kazetta összesen 34, a CD lemez pedig 27 népdalt tartalmaz. A Nindrik-Indrik színjátszó-csoport, 1995 óta működik. A csoport mentora és darabjainak rendezője Miki Ros Muraszombatból. A színjátszócsoport színvonalas darabjait rábavidéki tájnyelven adja elő. Nagy örömünkre szolgál, hogy 2001-ben 2 új csoport kezdte meg munkáját Mindkét közösség a csoporttagok saját kezdeményezésére alakult meg. A felsőszölnöki népdalkórus rábavidéki balladákkal, népdalokkal és egyházi énekekkel gazdagítja dalkultúránkat. Mentora Gáspár Lászlóné. Az apátistvánfalvi színjátszócsoport vidékünk déli részén fekvő települések anyanyelvápolásának igen fontos tényezője lehet, mivel komédiáival serkentőleg hathat az anyanyelv mindennapi használatára. Mentora és egyben a csoport színdarabjainak rendezője Kovács László. A csoport darabjainak szerzője Barbér Istvánné. Ezen kívül négy gyermekcsoport működik, a jövőre jubiláló felsőszölnöki bábcsoport, vezetője Treibemé D. Ildikó, mentora pedig Miki RoS Muraszombatból, afelsőszölnöki néptánccsoport Neubauer Zoltánné vezetésével, a modern táncokat művelő apátistvánfalvi tánccsoport Takács Marianna vezetésével és az apátistvánfalvi gyermekkórus Kukor Éva vezetésével. Fontos megemlítenünk a kulturális élet egy másik szegmensét, a Szlovének házában megrendezésre kerülő színvonalas képző-művészeti kiállításokat és alkotótáborokat, amelyeken hazai és szlovéniai művészek működtek közre. Közvetítésünkkel a mura-szombati Nyugdíjas Egyesület képzőművészeti szekciója ezen kívül Budapesten is több alkalommal rendezett kiállítást. A rábavidéki szlovének körében népszerűek az évente megrendezésre kerülő hagyományos rendezvények, többek közt a Szlovén bál, a Rába-menti Napok és a Szlovén Kultúra Napja keretében megrendezett programok. Hasonló jelentőséggel bírnak a szlovén állami ünnepek alkalmából rendezett fogadások, melyek szervezője a Szlovén Köztársaság főkonzulja az Országos Szlovén Önkormányzat és a Szlovén Szövetség támogatásával. A Budapesten és Szombathelyen működő szlovén egyesület rendkívül fontos küldetésnek tesz eleget azzal, hogy számos színes programot és más tevékenységet szervez az ott lakó szlovéneknek. 5. Tájékoztatás, könyvkiadás Tizenkettedik éve jelenik meg rendszeresen a Porabje c. kétheti lap, mely rábavidéki szlovén nyelvjárásban és irodalmi nyelven íródik. Az 1450 példányban megjelenő lap, mely eljut majdnem minden szlovén családhoz, tájékoztatja az olvasókat a szlovén közösség életéről, a szlovén településeken történtekről, valamint az anyaország, Szlovénia egyes eseményeiről. 2001-től bővült a lap terjedelme, minden második szám 12 oldalon jelenik meg. Az olvasók többsége elégedett a lappal és tartalmával. Hosszútávú cél a hetilapként történő megjelenés. 2000. júliusában végre megvalósult a szövetség vezetőségének régi vágya, átadásra került a Szentgotthárdi Szlovén Rádió, mely saját (bár ideiglenes) frekvencián heti 8 órás műsort sugároz szlovén nyelven. A stúdió kialakításához a forrásokat a Szlovén Köztársaság, az Európai Unió Phare Alapja, az Országos Szlovén Önkormányzat, valamint a Nemzeti és Etnikai Kisebbségi Hivatal biztosította. A rádió műsorát örömmel fogadták és hallgatják a rábavidéki Melléklet - 2 szlovének. Sajnos a rádió rendszeres magyar költségvetési támogatása még mindig nem oldódott meg. A két szlovén szervezetnek - a Magyarországi Szlovének Szövetségének és az Országos Szlovén Önkormányzatnak - mindent meg kell tennie annak érdekében, hogy a rádió pénzügyi gondjai megoldódjanak illetve bővüljön az adásidő. Az anyanyelvi tájékoztatáshoz nagymértékben hozzájárulnak a Magyar Televízió szlovén nyelvű adásai a Slovenski utrinki. Az adásokat, melyek a magyarországi szlovén kisebbség életéről tudósítanak, a szombathelyi stúdióban készítik. Az elmúlt négy évben is folytatódott a szövetség kiadói munkája. Minden évben megjelent a Slovenski koledar, a magyarországi szlovének évkönyve. Ezen túl a szövetség a Határontúli Szlovének Hivatalának támogatásával illetve különböző pályázatokon elnyert összegekből évente több kiadványt jelentetett meg illetve támogatott: -1998: Irena Barber: Življenje je kratko (elbeszélések); Ernest Ružič: Erd (regény) -1999: Milan Vincetič: Šift v idini (elbeszélések); A magyarországi szlovének néprajza, (tanulmányok) - 2000: Csabai Anut'ásné: Szlovén konyha a Rába-mentén (szakácskönyv); Feri Lainscek: Mislice (modern mesék) - 2001: Dusán és Francek Mukic: Fückaj, fückaj, fantiček moj (daloskönyv); Feri Lainšček: Pojep na dejdekovom biciklim (ifjúsági regény); A magyarországi szlovének néprajza (tanulmányok) - 2002: Spejvajmo si! (kazetta és CD-lemez az apátistvánfalvi és szentgotthárdi asszonykórus dalaiból); Előkészület alatt van Milivoj Ros: Babilon manó meséi c. ifjúsági kötete. 6. Szlovén Kulturális és Információs Központ 1998. novemberében megvalósult a rábavidéki szlovén közösség álma, megnyílt a szentgotthárdi Szlovén Kulturális és Információs Központ. Az épületet a szövetség 1996-ban vásárolta meg a Határontúli Szlovének Hivatala anyagi támogatásával. Az épület átalakítását és berendezését Szlovénia (kb. 70%), Szentgotthárd város képviselőtestülete, valamint a Nemzeti és Etnikai Kisebbségi Hivatal finanszírozta. A költségek egy részét bankkölcsönből fedezték. Aberuházás értéke 270. 279 ezer forint volt. A központot a Porabje kft. működteti, melynek tulajdonosa a Magyarországi Szlovének Szövetsége. A beruházáshoz felvett kölcsön 60%-át visszafizettük. Az objektum jelenlegi könyv szerinti értéke 292. 076 ezer forint. A központ részét képezi a Lipa szálloda és étterem. A modern konferencia és kiállítóterem számos konferenciának, tanácskozásnak és állandó kiállításnak adott otthont. Ez az épület a Szövetség székhelye illetve a Porabje újság és a Szentgotthárdi Szlovén Rádió szerkesztősége is itt működik. Az épület lehetőséget nyújt a rábavidéki kulturális csoportok és az anyaországból idelátogató csoportok fellépéseihez. A központ adott otthont a Magyar-Szlovén Kisebbségi Vegyesbizottság egyes üléseinek, 1999-ben itt rendezték a bizottság negyedik ülését, 2001-ben pedig a hatodikat. 7. Kutatói tevékenység Nagy figyelmet fordítottunk a kisebbség helyzetének feltárására irányuló kutatásokra. Saját kutatóintézet hiányában támogattuk más intézmények azon kutatásait, melyek a rábavidéki szlovéneket tekintették kutatásuk tárgyának és feladatának. Jó kapcsolatot építettünk ki a ljubljanai Nemzetiségi Kutatóintézettel. Támogattuk a Szlovének a Rá-ba-vidéken 1989 után c. alapkutatást, melyet az említett intézet végzett 1998-2001-ig. A kutatás felelőse az intézet munkatársa dr. Munda Hírnök Katalin. A szövetség a kutatást szervezési munkával, adatszolgáltatással stb. támogatta. A szövetség munkatársai előadóként illetve szervezőként részt vettek néhány tudományos konferencián. (A kisebbségek helyzete és védelme az integrációs folyamatok tükrében, Dobrovo, 1999; A hármashatár térségében élő kisebbségek néprajzi kutatása, Szentgotthárd, 1999; Néprajzi kutatómunka a rábavidéki szlovének körében különös tekintettel a múzeumi gyűjteményekre, Szentgotthárd, 2002. ) 8. Gazdasági tevékenység A gazdaság területén bekövetkezett változásokkal nem lehetünk elégedettek. A határ menti települések és ezzel együtt az itt élő szlovén közösség legnagyobb gondja a gazdasági elmaradottság és viszonylagos szegénység. Az elmúlt négy év eredményei közé sorolhatjuk, hogy megnyílt a Kétvölgy-Čepinci határátkelő. A 102 km hosszúságú magyar-szlovén határszakaszon 7 közúti és egy vasúti átkelő működik, ami azt jelenti, hogy 15 km-ként találunk egy átkelőt. Ez az átkelő-sűrűség feltehetően egyedülálló a világnak ebben a részében, bizonyítéka a jószomszédi kapcsolatoknak illetve annak, hogy mindkét ország igyekszik gondoskodni a határ mentén élő kisebbségeiről. A „nyitott" határ nagyobb lehetőséget nyújt az emberek és a tőke szabad áramlásához, javulnak az árucsere forgalom illetve az idegenforgalom feltételei. Az Őrség-Raab-Goricko Natúrpark, melynek szlovéniai központja is elkezdte a munkát, lehetőséget nyújt EU-s támogatások elnyerésére illetve a határmenti vendéglátás és idegenforgalom fejlesztésére. A Rába-vidék két részét (Kétvölgy-Felsőszölnök) összekötő út, (melynek tervei elkészültek) pozitívan hathat a terület megközelíthetőségére, így gazdasági fejlődésére is. A gazdasági helyzet javításához segítséget nyújthat a Szlovén Országgyűlésnek az a határozata, mely a szomszédos országokban élő autohton szlovén közösségek helyzetéről illetve az ennek javításával összefüggő állami feladatokról szól. A határozat tartalmazza a támogatások különböző területeit (politikai, kulturális, nyelvi, gazdasági, pénzügyi. ) 9. A Szövetség pénzügyi támogatása Az elmúlt 4 évben a Szövetség a szlovén és magyar támogatásból gazdálkodott, egyes rendezvényeit és kiadványait szlovéniai cégek is támogatták. A kisebbségi törvény elfogadását követően a magyar költség-vetés az országos önkormányzat illetve a helyi kisebbségi önkormányzatok költségvetését biztosítja egészében, a Szövetség, az újság és a rádió pedig csak részleges támogatást kap, többnyire pályázati úton. A Szövetség költségvetésének nagyobb hányadát a ljubljanai Határontúli Szlovének Hivatala biztosítja. 1999-ben a Szövetség és a Porabje c. lap Magyarországról 13 956 ezer forintot, Szlovéniából pedig 57. 587 ezer forintot kapott. Ebből a Szövetség működésére és lapkiadásra 39-355 ezer forintot, a Szlovén Kulturális és Információs Központ működtetésére 32. 188 ezer forintot fordított. 2000-ben a rádió beruházása miatt nag- yobb támogatásban részesült, a Magyar Köztársaságtól 24. 289 ezer forintot, míg a Szlovén Köztársaságtól 80. 735 ezer forintot kapott. A rádió kialakítása 29 millió forintba került, a Szövetség működtetésére és a lap kiadására 43. 724 ezer forintot fordítottunk. Az egyesületek támogatására és a központ működtetésére 32. 300 ezer forintot fordítottunk. 2001-ben a Magyar Köztársaságtól 17. 468 ezer forintot, a Szlovén Köztársaságtól 74. 998 forintot kaptunk. Ebből 47. 333 ezer forintot fordítottunk a Szövetség működésére és az újság megjelentetésére, míg támogatásra és a központ működésére 45. 133 ezer forintot költöttünk. Ebben az évben az első tíz hónapban magyar részről 18. 192 ezer, míg szlovén részről 61. 220 ezer forintot kaptunk. A lap kiadására és a Szövetség működésére 41. 264 ezer forintot használtunk fel, míg támogatásokra és a központ támogatására 33. 415 ezer forintot fordítottunk. A Szövetség - dolgozóinak illetve a szerkesztőség munkatársainak fizetésére és járulékaira - az éves költségvetésének csupán 12-15 %-át, míg 30 %-át a kölcsöntörlesztésre fordítja. 10. Kapcsolattartás az anyaországgal A nemzetiségi közösségek fennmaradása szempontjából fontos szerepet tölt be a közösség kapcsolattartása az anyaországgal. Az elmúlt ciklusban a Szlovéniával fenntartott kapcsolataink nagyon széles skálán mozogtak, így nagymértékben hozzájárultunk Szlovénia és Magyarország példamutató államközi kapcsolatainak kialakításához. A két szomszédos ország hozzávetőleg 50 államközi egyezményt írt alá. A magyarországi szlovének közössége számára az alábbiak a legfontosabbak: - A magyarországi szlovén kisebbség és a szlovéniai magyar nemzeti közösség sajátos jogainak biztosításáról szóló egyezmény - A határátkelőkről szóló egyezmény - A kulturális, oktatási és a tudományos együttműködésről szóló egyezmény. A kisebbségekről szóló egyezmények megvalósulását figyelemmel kíséri a magyar-szlovén kisebbségi vegyesbizottság, amely eddig hatszor ülésezett, kétszer-kétszer Ljubljanában és Szentgotthárdon, ezen kívül Budapesten és Lendván. A sokszor kemény tárgyalások ellenére a bizottság munkáját és az egyezményben foglaltak megvalósulását pozitívan értékeljük, hisz ezek hozzájárulnak mindkét kisebbség identitástudatának megőrzéséhez, az anyanyelvi oktatás, kulturális és tájékoztatási tevékenység javításához, valamint a két ország közötti jó kapcsolatok kialakításához. Őszinte és jó viszony alakult ki a határmenti lakosság valamint Muravidék (muraszombati, puconci, gornji petrovci, gradi és kuzmai) járásainak lakossága között. Igyekeztünk erősíteni az olaszországi és ausztriai szlovén szervezetekkel való együttműködést is. Záró gondolatok Szövetségünk az 1998-2002 közötti időszakban sok energiát fordított közösségünk helyzetének javítására, az Alapszabályban megfogalmazott célok megvalósítására. Ebben nagy segítségünkre voltak aktivistáink, kulturális csoportjaink, az egyesületek tagjai, a kisebbségi önkormányzatok valamint a szlovén közösség minden öntudatos tagja. Munkánk során a következő dokumentumokra támaszkodhattunk: - A magyarországi szlovén kisebbség és a szlovéniai magyar nemzeti közösség sajátos jogainak biztosításáról szóló egyezményre, a nemzeti és etnikai kisebbségekről szóló törvényre, valamint a két ország állami szerveinek képviselői közötti korrekt együttműködésre. A szlovén közösség legmagasabb képviseleti szervei az 1994 óta működő országos és helyi kisebbségi önkormányzatok. Ma már 13 településen működik szlovén kisebbségi önkormányzat. így a magyarországi szlovén közösség érdekeit országos szinten két szervezet képviseli, védelmezi, az Országos Szlovén Önkormányzat és a Magyarországi Szlovének Szövetsége. A jövőben nagyon sok munka vár még ránk. Az elvégzett munka értékelése, valamint a jövőre vonatkozó feladatok meghatározása az Önök, a közgyűlés küldötteinek joga és feladata. A Magyarországi Szlovének Szövetsége Elnöksége nevében Hírnök József elnök Porabje, november 2002 5 Penzionisti račun davali o svojom deli 17. novembra so se tau leto slejdnjič srečali člani düštva porabskih slovenskih penzionistov. Srečanje, stero se šté za njini občni zbor (közgyűlés), je bilau v Varaši v Slovenskom kulturno-informativnom centri. Navzoče člane, bilau ji je kauli stau, pa goste, je pozdravila predsednica društva, stera je najprva ocenila cejloletno delo drüštva. Kak je pravla, drüštvo te dobro dela, če sekcije pa člani po vasaj dobro delajo. Prireditve po vasnicaj so tau letó tö nej falile. Tej programi so največkrat vküpzvezane s starimi običaji, šegami. Penzionisti si želijo, da bi te šege nej šle v pozabo, da bi je spoznali mladi, najbole pa mlajši. Zatok največkrat na svoje programe pozovejo mlade pa male mlajše tö. 29. decembra 2001. leta so v Števanovcaj goščice lüpali, 11. februara so gornjesenički penzionisti meli veseli večer v gostilni Cifer, gde so Zvün toga, ka so pletli košare, cejkare, pokazali tau tö, kak so sé gnauksvejta mladi zabavali. Najvekšo delo so si pa zadali penzionisti iz Varaša pa Slovenske vesi. Oni so v Slovenskoj vesi 3. februara baur vlekli. Istina, ka so mislili pokazati samo prerez (keresztmetszet) borovoga gostüvanja, dapa tak dobro se njim je tau pršikalo kak redno borovo gostüvanje. 22. junija so člani slovenskoga drüštva iz Sombotela bili na izleti v Porabji. Porabski penzionisti so nji čakali pa pogostili na Verici, pri tom so dosta pomagali verički člani. Drügi den, 23. juniuša, so pa Porab- ski penzionisti meli piknik na Verici. Letošnji izlet (kirandulás) so organizirali v Slovenijo, pri tom njim je dosti pomagale drüštvo penzionistov iz Murske Sobote. Na izlet 12. Septembra so šli z dvöma busoma, bilau nji je 74. Zvün konkretni programov so pa člani drüštva vsepovsedik tam, če je pozovejo, na programaj, na otvoritvaj razstav ali če kakšna druga drüštva majo program. Kak pa iz česa so tau leto gazdüvala je predsednica tö povedala. Letos so meli skurok 1. 200 gezero forintov. Iz kakšni virov (forrás) so tau dobili? Iz lanskoga proračuna so prišparali 240 gezero, članarina (tagdíj) je znašala 139 gezero, Slovenska zveza njim je dala 300 gezero, Državna slovenska samouprava 50 gezero. Iz natečajev je tö prišlo nika (iz Budimpešte 80 gezero, z ljubljanskoga ministrstva za kulturo pa 210 gezero forin- tov). Samouprave so - kelko so leko - tö pomagale. Varaška je dala 60 gezero, slovenska manjšinska samouprava na Dolenjom Seniki 35 gezero, v Sakalovcaj 20 gezero, v Števanovcaj 10 gezero, v Andovcaj pa na Verici 5-5 gezero. Na izlet so člani tö vcüjdali 61 gezero forintov. Z letošnjoga proračuna so telko tö prišparali (360 gezero), ka leko drugo leto normalno začnejo z delom. Kakšne plane majo na drugo leto? Majuša je gorziščejo člani društva penzionistov iz Murske Sobote, juniuša ščejo meti piknik. Dosta takšni je med njimi, steri so ešče nigdar nej ojdli na Gorenjom Seniki najanošovom brejgi ali Grebenščeki, zatok so predlagati, naj sé drugo leto tam srečajo. Gesenski izlet de letos na Vogrskom. Kama do šli, tau si šče zgučijo, dapa ništerni so predlagati, naj dejo na takšno mesto, ka bi sé leko kaupali tö. Važno je pa tau, naj sekcije po vasnicaj majo svoje programe, prireditve. Občni zbor so penzionisti zaklüčili s prijatelskim srečanjom, gde je pa nej faliu harmonikaš tö nej, Stanko Črnko z Goričkega je nej šparo svoje fude. M. Sukič Varaški pa Senički penzionisti. Povabili so nas na Ptuj Porabski Slovenci smo na srečo že meli priliko ojti na Ptuji v Sloveniji. Eni smo spoznali te lejpi Varaš pa Ptujsko goro, kama smo ojdli že Večkrat na romanje. Lani, 6. decembra, so s Ptuja Prišli k nam na izlet ptujski upokojenci, med njimi več članov njigvoga pevskega zbora. Monošter pa Porabje sva njim pokazala ge pa Marijana Sukič pa leko povejm, ka so se lepo meli med nami. Tau pa zatok leko zavalimo Jožeti Vildi, ki je dostakrat pripelo že k nam v Porabje skupine na izlet. Tau srečanje je bilau dobra prilika za tau, da sam spoznala nistarne člane, predsednice, zborovodja pa smo si zgučali za nastope. Etak je prišlo do toga, da so njigvi pevci letos 10. maja bili pri nas pa so meli program na otvoritvi razstave. Te, ki smo tam navzoči bili, smo čüli najoprvin od nji dvej takše pesmi, stere, če mi, Porabski Slovenci, čüjemo, se nam oči skuzijo. Jože Vild je napiso besedilo, za zbor je pa priredil Aleksander Vlaj pesem V Porabju dobri so ljudje. Ta pesem nas vali, našo lepo pokrajino, naše dobre lüdi. Človeki tau do srca sega, sploj pa gda čüje tau pesem od ednoga zbora. Od ednoga takšega dobroga zbora, kak je zbor Društva upokojencev Ptuj. Pa ranč tak so že v Monoštri meli na programi edno porabsko pesem, Pravo san ti dostikrat v priredbi Uroša Kreka. Tau je prava naša Senička pesem, naš zbor jo tü sploj rad popejva. Nej tak dugo nazaj je gorenjesenički MePZ Avgust Pavel sploj lejpo vabilo daubo. Društvo upokojencev v Ptuji je toga reda svetile 55-letnico. Na tau prireditev so pozvali na svečani koncert tri zbore. Na prireditvi so gor staupili Mešani pevski zbor Društva upokojencev Ptuj pod vodstvom Jožeta Dernikovica, Moški pevski zbor »Foltej Hartman SPD Edinost« iz Pliberka na avstrijskem Koroškem, ki ga vodi Dominik Hüdi in naš zbor, ki ga vodi Marija Trifus. Na koncerti je vsakši zbor šest pesmi zapeo, po tistem smo pa meli edno skupno pesem planiramo dapa dvej smo spopejvali. Velka pa lejpa dvorana se je napunila s publikov, koncert se je vsakšomi vido. Vsakši zbor je nika ovak spejvo, nikak ovakši program emo. Od nas so prosili edno madžarsko pesem tü. Pa te smo si odebrau edno od Dvoraka v madžarskem geziki. Ovak smo pa na programi meli porabske pa slovenske pesmi. Neškemo se valiti, depa naše petje se je sploj povidlo v Ptuji. Na teltja, ka sta ptujski župan in njegva žena tak povedla, ka do drügo leto meli edno velko prireditev Karitasa pa tam mi ne smejmo faliti. Lepo je bilau se srečati s spoznana pa z nisternimi glasbenik! med njim z Mitjo Gobcem tü. Gospodi Mitji Gobci se je vidlo, da smo od njegvoga Oča tü popejvali pesem Mravla je v mlin pelala, ka je tistoga reda eške Radovan Gobec prirediu za mešani pevski zbor. Na konci koncerta smo trije zbori zapeli pesem Pojdem na Štajersko. Pa te nas je publika nej pustila z odra pa smo eške Skupaj s publikov zapeli pesem Mi, Slovenci. V Ptuji smo čütili nikšo posebno pozornost do nas, posebno topločo pa lübezen. Na takši srečanjaj leko eden, eden zbor znauvič se okrepši, dobi leko »peroti« za bodoče delo. Tak smo bili mi tü, naši mladi pevci tü. Dobro vejmo, ka se za tau srečanje, kak že za dosta drugo, leko zavalimo Drüštvi upokojencev Murska Sobota, najbola predsedniki Jožeti Vildi, ki je žau, Zdaj nej mogo priti z nami v Ptuj. Dvej gospe od drüštva so pa nas sprevodile na Ptuj, Estera Pleša pa Darinka. Hvala za pomoč, za prijaznost. Zbor je z lejpi doživetji pá bogatejši postano. Vse tau nam je omogočila Zveza Slovencev na Madžarskem, njej se tüdi zahvalimo. Zahvalimo predsedniki Jožeti Hirnöki tü, ki nas je sprevodo v Ptuj. I. Barber ... DO MADŽARSKE Sprememba Po izidu 22. številke našega časopisa smo iz Budimpešte prejeli pismo, v katerem nas Eva Terplan-Sipos obvešča o tem, da je pri slovenski samoupravi v 18. okrožju v Budimpešti prišlo do spremembe. V tem okrožju je kandidiralo šest kandidatov za petčlansko slovensko samoupravo. Po prvotnih uradnih rezultatih so postali člani samouprave Ferenc Hanžek, Jožef Karba, Ferenc Kranjec, Eržebet Kranjec in Renata Sipos. V pismu nas je gospa Sipos obvestila o tem, da se je Renata Sipos odpovedala članstvu v slovenski samoupravi 18. okrožja. Nasledila jo je Eva Terplan-Sipos. Naše uredništvo se je pri sestavljanju seznama članov slovenskih manjšinskih samouprav po državi posluževalo podatkov z interneta, ki jih je objavljala državna volilna komisija. Do redakcije o odpovedi ni bilo nobenega podatka na internetu, zato zanj nismo vedeli. Programi, prireditve • 30. novembra bo števanovska gledališka skupina gostovala pri slovenski samoupravi 18. okrožja v Budimpešti. Predstavili se bodo z igro Irene Barber Tau je nej istina. V programu bodo sodelovale tudi ljudske pevke iz Števanovcev. • 1. decembra bo v Slovenski vesi nastopila števanovska gledališka skupina. Predstava se začne ob 15. uri. • 14. decembra bodo v Števanovcih priredili vaški božič, na katerem bodo z božičnimi pesmimi sodelovale tudi domače ljudske pevke. • 14. decembra bo v Mosonmagyarovaru slovenska maša. Maševal bo gornjeseniški župnik Ferenc Merkli, pri maši bo pel gornjeseniški pevski zbor. • 14. decembra v Čepincih prirejajo razglasitev »Naj domačije, naj dvorišča in naj tornaca«. V programu ob razglasitvi bo nastopila porabska gledališka skupina Nindrik-indrik z igro Krčma, sodeloval bo tudi harmonikar Laci Korpič z ženskim kvartetom. Porabje, 28. novembra 2002 6 Edna peč pa trge Časarge Pred dvajstimi lejti si je lüstvo tak zmislilo, ka so peči nej zavole modeme pa je vö trbej lüčti iz künje. Gnesden že rejdko najdemo taši ram v Porabji, gde sé ešče najde notrazozidana peč. Na mesto peči so küpili nauve male špajete. Nej trbelo dosta časa pa so goraprišli, ka tej špajetje ne segrejvajo pa ne pečejo tak dobra kak notrazozidena peč. Za tejm so probali ešče špajet na elektriko pa na plin tö, dapa tej so tö nej najbaukši bili. Če so v tej pekli kaj po zimaj, te ešče trbelo en špajet nalagati ali centralno, naj toplo baude v künji. Etak te v künji že vsakši dva špajeta ma, gde nega peč. Kak so peči völičili, tak so taminauli domanji krü pa pereci tö. Gnesden je že lüstvo goraprišlo, ka je norijo delalo, gda je peči razmetalo. Zdaj, gda je že krü tak dradji pa itak nej tak dober kak domanji, kak dobra bi bilau, če bi ga doma leko pekli. Na tau so Prekmurci že prvin goraprišli kak mi Porabci. Oni že več lejt nazaj kladejo te stare peči. Istino, ka oni majo za tau mojstre tö, mi pa nej. V Andovci Kovačini so si tö tak zmislili, ka oni tö nazaj dajo zozidati peč. Mojstre so z drüge strani meje pozvali. Istino, eden med njimi je bratranec gazdana, Kovačinoma Kamna. Pišeta se obadva Časar, dapa tau še ne dojda, zato ka drügi mojster, ka peč redi, je tö Časar, po domanjom Čajta Djauži. Tak ka zdaj kaulak peči so trgé Časarge. Eden je vekši Časar (cesar) kak ta drügi. Gde telko glavačov vküp pride, tam de peč mogla pečti, če de stejla ali nej. • Karac Djelenkuški, kak ste se vi navčili peč zidati? »Tau je daleč nazaj, prejk dvajsti lejt. Saused, stari zidar je pravo: Kari, poj z menov, ka boš nika znau. In tak je te name on vönavčo. Dja tö mam zdaj s seuv enga padaša, on se pa od mene vči, tak ka tau tak de tadale. Zdaj se tau že vsak den več dela, zato ka narod krü doma peče. « • Dosta peči ste že zozidali? »Jaj, Sto vej tau že nazaj. Tresti gvüšno. Zato ka edna peč ednomi človeki cejlo živlenje mora vözdržati. Pa ešče mam dosta redti za tejm tö. « • Težko je edno peč vküpsklasti? »Nej, če je fajn cügeu pa söji cügeu, te nej nevola, te fajn dé. Taši zidar, steri ešče tau nikdar nej vido pa delo, tistoma je žmetno. Žmetno je vküpsprajti zavolo cuga. Zato ka ne vej, kak naj cuga spela. Zato ka slučajno tak napravi, ka gde sé not küri, de dim vöšeu. « • Kakšni material nücate, gda peč zidate? »Cügle, majter, kamenje, šamot pa blato. Spodkar tá se z majtrom zida, tam pa, gde je bautano (obokano), tam se pa z blatom, z ridjajcov. Tau je bola kalečo, pa gda se tau vküpspeče, te je tau vse cügeu. Zato ka se ta zemla posiši pa speče. Velki kamenji so pa djani spotkar pod pod. Zato ka gda kürimo peč, te tej cigli, ka so Spodkar, vročino prejkdajo kamenjam pa te od tauga krü poplat dobi. Če toga kamenja nega, te poplat ostane sirauva. « • Kak trbej cuge naprajti, naj se ne kadi peč? »Tau je velka štorija. Nej je dober velki cug, zato ka te dosta drv trbej. Če pa cuge stisneš, se pa leko kadi. Tau bi trno Žalostno bilau, ka biti v künji dim odo. « • Žalejzdje, stero je znautra v peči, tisto odkec leko spravi? »Tau šlosardje pa kovačtje delajo. Tau se v bauti ne dobi küpiti. Tau se vse mora naredti. Dapa samo starejši šlosardje vejo tau naprajti. Mladi samo tak, če ma vse dola- namalaš, te napravi, ovak nej. Ali če kakšno staro peč najdeš, ka go nej trbej več, pa od tistec žalejzdje vöpobereš. « • Sto so tisti, steri peč dajo redti, starejši ali bola mladi? »Taši bola sprejdnji lejt. Zato, ka tej mladi več ne delajo na gazdiji, liki samo ajde, idejo v varaše. Rajši v slüžbo dejo, kak bi se doma trgali. « • Vsakša peč je edna firma? »Nej. Edna gestejo, tiste dja ne vejm naprajti, samo sam čüu. Kak tanöl (alagút) so duge, mi pa redimo okrauglo, kak krbüla. Te sistem špajetov se že trno malo dela. V tej reglini bola naleki leko peče kak v drügi. Zato ka tam ica de tadoj, tü pa dé gor kauti reglina. Največkrat nam samo peč trbej redti, rejdko ka s špajetom vözo- zidano redimo. « • Odkec so té peči prišle k nam? »Prvin so iz Avstrije odli prejk pa oni so je zidali. Zato ka tistoga reda je sploj malo zidarov bilau, ka ji je pa bilau, tisti pa nej gvüšno, ka so se razmeli nanj. « • Takšo peč kamakoli, vvsaki ram leko notrazozida, samo naj mesto ma? »Nej, raur mora velka biti. Tak dvajsti, petdvajsü lükenj mora meti. Ovak nejma mauči vlejčti. Tak velka mora biti, ka eden človek znautra v njej gora leko dé. « »Prvin so je tak čistili, « pravi Čajta Djauži, »ka so kefo kaulak zasé zasükali pa so tak plezili gora. Gda so gor prišli, te so pa nazaj dola skakati notra v raur. « »Rejsan so tak čistili? « se čüdiva Kovačin Ani pa na sina Tibina pogledne. Tibi se je že naprej zbojo, ka de ma v rauri trbelo skakati. Ranč Sto prajti, ka on nede, gda se je Djalenkoški Karac zasmejau: »Ti ga samo poslüšaj, vej te té brž nauroga napravi. « »Jaj, ti vrag, pa dja sam tö skur dala valati, « pravi Ani. »Od vraga mi pride napamet, « pravi Čajta Djauži, »ka je gnauk eden človek iz marmora Sto Marijo vönaprajti. Gda je skur zgutauvo, vö ma z roke spadnila pa se paučila. Gor go vzeme pa se dé materi taužit. Mati, Pogledni, Marijo sam Sto naprajti, te vrag se je pastrau! « »Vej si ti tak velki vrag. Človek naj samo tebe poslüša, « pravi Ani. • Če ste že tak pri rejči, te mi povejte, kak ste vi k taumi Prišli, ka peč redite? »Karac me je pri par peči vcujzvau, naj pomorem pa sam te tak malo pauleg prišo. « • Vi te zdaj že tö znate, nej? »Ja, zdaj že malo znam. Zdaj se že zato kaj kaže. Na nauvo tau začniti ne moreš. Če si že parkrat vcuj, te se ti že delo kaže. « • Mena se tisto vidi najbole, gda peči bauto (obok) kaulak vözidate. Mislo sam, ka prvin šablon vönapravite. »Tau se tak kraubli zida, « pravi Karac, »pa eden Cügeu drügoga špana. Tau vküp ne more iti. Problema je tam, če je cügeu moker. Gda moker cügeu vküpposene, te bauto potegne, drüga problema ne more biti. « • Zdaj delate v Porabji prvin? »Zdaj. « • Ne bojite sé od tauga, ka te Zdaj telko dela meli, ka nete zanduleli? »Nej. Če trbej, te pridemo pa mo delali. Če pa notra v Evropsko unijo staupimo, te nede več granice pa te mo naleki prejk ojdli. Nede se nam trbelo siliti, ka granica zapre. « • Kelko dni se edna peč zida? »Če je vse enostavno, dva dni dva vküp napravita. Če bi pa raur tö trbelo vcujzidati, te pa mali keden dni. « • Gda se leko v peči krü peče? »Zdaj sprvuga tak po maloma trbej nalagati, za štiri dni pa že leko peče. « • Kak dugo stoji edna peč? »Že sam pravo, enga človeka gvüšno ka vözaslüži brezi tauga, ka bi go kaj popravlati trbelo. Če go pa popravlamo, te pa ešče več. « • Ka trbej popravlati pri peči? »Najbola pod trbej popravlati. Pod se fejst gorsegreje, pa gda ženska z omalov pa z mrzlo vodauv tau vöčisti, od tauga se pod vöriši. Tau trbej popravlati. « • Kak velko peč trbej zozidati? Zato, ka sam čüjo, ka pravijo, ka pet perecov dé notra v edno, v drügo štiri. Kak jetetau? »Dja te tebi povejm pravico. Edna peč je tak velka, kak velko rit ma vertinja. Če velko, te vekšo, če malo, te menšo napravimo. Če naprimer tau pravijo, ka za štiri perece velka naj baude peč, te vertinji rit dolazmejrimo pa štirikrat vekšo napravimo, naj štirge perecke mesto majo. Edna rit, za en kolač. « • Ta peč je niša mala. Kak ste vi merili? Jaj, s tejm sam nej tau Sto prajti, ka vertinja velko rit ma, dapa tau nika sploj malo. »Zato, ka smo mi tü malo ovak naprajli. Hčeri Staziki smo rit dolazmerili, zato je tak mala, « se smeje Čajta Djauži. • Ka de pa te, če perecke nedo mesto meli? »Pa leko je vküpvugne, nej? « sé smejeta mojstra. Te smej nej samo Zdaj, liki cejli den jim je na obrazi bijo. Nej sam ešče vido takše zidara, 'steri bi tak dobre vole bili kak oni. Cejli den so se hecali, nej so kričati, ka tau nej dobra ali tisto nej dobra. Pa itak. Peč je ja pa nej, pa že kreda bila. Velka Škoda, ka sam nej mogo tistiva dva dneva z njimi biti, pomagati pa se včiti od njija. K. Holec Dva Časara, zidara Trgé Časarge (Kovačin gazda, Djelenkuški Karac pa Čajta Djauži) Porabje, 28. novembra 2002 7 Pripovejsti iz Črnoga lauga V Črnom laugi so se čalejrge pa čaralice že od prvi dnevaj ravnali kak lidge v kakšoj vesi ali pa v kašom malom Varaši. Istina, ka je biu njivi den v noči in nouč vudne. Istina je, ka so geli nikšo, za nas najbole čüdno, gesti. Pa najbole istina je tou tö, ka je čalejr leko vse, ka si zaželej, človek pa je vsigdar samo človek. Dapa kak že povedano, v Črnom laugi so bile domanaše človeške šege tö. V Črnom laugi je že od prvoga dneva bila čalejrska šoula. V njou so odli mladi čalejrge in mlade čaralice. Ranč tak, kak je tou pri lidaj. Nika pa je dun bilou nači. V šoulo so mogli odti vsi tisti, steri so z lejtami tapozabi kakšo čalejrsko meštrijo. Tou je mujs bilou. Tak sé je Zgodilo, ka je kakšo leto bilou v šouli več starejši čalejrov kak pa mladi. Na, mi lidge takše šege nemamo, dapa sto vej, če bi včasi kaj takšoga nej trbelo. V Črnom laugi so vsigdar meli svojga krala pa kralico. Ranč kak pri lidaj, steri si vözvolimo svoje žüpane pa vse tiste prejdnje lidi. Dapa ta šega je v Črnom laugi malo načišna. V našom svejti so najbole prejdnji vsigdar bili moški, ženske pa fejst narejdke na, v Črnom laugi je takša šega, ka je bila vsigdar najbole prejdnja samo kralica. Tisti kral, njeni mauž, je biu samo mauž in nika drugo nej. Tou, ka je kral, je samo zavolo toga, ka ma ženo kratko. V Črnom laugi nemajo novin, radiona pa tevena tö nej. Dapa vsigdar se najde kakši čalejr ali pa čaralica, ka vej napisati kakšo nouto ali pa kakšo pesem. Vse tou se je pisalo nut v debele čalejrske knige, ranč kak pri lidaj. Pravijo, ka je takši najvekši pesmar biu čalejr Vözvraga. Pa kak mamo lidge šego svetke meti, so meli v Črnom laugi tö svoje svejtke. Meli so kak mi lidge svoj kulturni svetek tö. Té svetek je biu na tisti den v zimi, gda je čalejr Vözvraga oprvin napiso svojo prvo pesem. Vsi čalejri so vküper s čaralicami sedeli kouli najbole staroga pena in spejvali tou prvo pesem za stero je čalejr Vözvraga gorspiso noute tö. Ranč zavolo toga svetka Zdaj lidge vejmo, kak ta nouta de. Že pred več kak dvejstau lejtami jo je poslüšo eden čaren djager, gda je vnoči odo za srnami. Čalejri so zavolo svetka nej skrb meli in čaren djager Lovenjak je leko poslüšo cejlo tou Spejvanje od čalejra Vözvraga. V Črnom laugi sam doma, ges čalejr Vözvraga. Mam svojo ženo tö, čaralico Zvörčalico. Lejčem leko koulivrat, človeka postrašim telkokrat, ka straj ga nigdar ne pisti, dokeč si moja glava tou želi. V Črnom laugi sam doma, ges čalejr Vözvraga. Moja čalerija je nej norija, moja čelerija je meštrija. Tak Zdaj gvüšno vejmo, ka so čalejrge nej na tom svejti samo zavolo čalerije, liki majo pesmare tö. Vse tou je napisano nut v debeli čalejrski knigaj, dapa nut v nje je eške niške nej pogledno, tak so dobro skrite. Pa če bi stoj nut pogledno, bi nej vedo nika taprešteti. Čalejrge iz Črnoga lauga majo šego, ka vse pišejo s takšnim perom, od steroga se nika ne vidi. Tau je malo ovakšna šega kak pa pri lidaj. Čalejr Miki V devetem razredu gimnazije se učenci veliko ukvarjajo s sporočanjem: z zgradbo besedila, z besednimi vrstami. Sestavili so opise in domišljijske spise. Na obisku pri kralju Matjažu Nekoč je živel kralj, ki se je imenoval Matjaž. Daleč naokrog so ga poznali. Neko jutro sem opazil okrašeno kočijo, ki jo je kralj poslal pome. Oblekel sem se in smo se napotili. Naenkret sem opazil dvorec, kočijaž je s kočijo peljal skozi velik vhod. Pripeljali smo se na dvor. Služabnik me je spremljal v veliko knjižnico, kjer je delal kralj Matjaž. Ko me je opazil, se je priklonil in mi izrekel dobrodošlico. Prinesli so vinske kozarce in so mi ponudili pijačo. Cel dvor mi je predstavil ta pravičen človek. Zvečer je bila krasna gostija. Med večerjo mi je pripovedoval resnične zgodbe o „črni vojski”. Zelo me je zanimalo, ko je govoril o bitkah. Lahko sem si ogledal orožje in tudi vojaška oblačila. Dan je hitro minil. Preden sem se poslovil od kralja Matjaža, mi je podaril tri vreče zlata in kočijo, polno hrane. V srcu mi še danes živi dan, ki sem ga preživel v družbi kralja. Veliko lepih in resničnih zgodb sem bral o kralju Matjažu, ki je živel in delal za siromake. Gabor Holec Usoda stare žoge Majhnemu dečku so starši za rojstni dan kupili žogo. Deček je bil zelo vesel in se je začel igrati. Vedno se je igral z žogo. Brcal jo je in metal v zrak. Druge igrače ni vzel v roko. Iz majhnega dečka je zrasel velik fant. Starši so mu rekli, naj se ukvarja z drugimi stvarmi. A on je še zmeraj brcal žogo. Žoga je postala stara in se je razpočila. Bil je žalosten. Dolgo časa je imel to razpočeno žogo za spomin. Dobil je lepo, novo žogo. Ampak ta žoga mu ni bila toliko pri srcu in se ni igral z njo. Deneš Pint Bila sem roža v parku Moja življenje se je začelo v rastlinjaku. Bila sem slaba roža. Žalostno sem gledala druge rože, ki so jih vrtnarji nosili drugo za drugo in so jih posadili na vrtu. Tudi jaz bi rada bila med njimi. Nek pomladanski dan se je uresničila moja želja. Tudi mene so posadili vrtnarji v park v Budimpešti. Park je bil velik in čudovit. V dobri zemlji sem hitro zrasla. Moje steblo je bilo krepko, Ustje pa lepo zeleno. Imela sem čudovit rdeči cvet. Bila sem najlepša roža v parku. Mnogo ljudi me je pogledalo in občudovalo. Med njimi je bila deklica, ki me je odtrgala in odnesla. Če ne bi bila tako lepa roža, bi še zdaj lahko živela v parku. Erika Dončec Domov iz šole Grem peš domov iz šole. Najprej pridem v center mesta. Ko gledam na levo in na desno, vidim različne trgovine. Na levo so tudi cerkev, gledališče in park, na desno vidim knjižnico, pošto, knjigarno in lekarno. V sredini parka sta vodomet in spomenik. V centru mesta na koncu ulice zavijem na desno. Pot nadaljujem po ulici Martirok. Okoli mene so bloki in hiše. Na desno se srečam z avtobusno postajo. Potem po uUci Totfalusi pridem domov. Tamara Škaper Moja najljubša žival Moja najljubša žival je pes, ki mu je ime Nero. Prinesli smo ga od soseda pred več kot desetimi leti. Je zelo lep pes. Ima črno-rjavi kožuh in rjave oči. Ko je bil majhen psiček, se je mnogo igral z menoj. Odnesel je čevelj in ga je raztrgal. Najraje ima klobase in kosti. Hitro je postal velik pes. Ima dober sluh in dober voh. Zelo glasno laja. Ponoči pazi na hišo in na divjad. Zato podnevi drema. Ko pridem domov, me čaka pred hišo. Upam, da bo še mnogo let živel pri nas. Erika Dončec Doma imam mačka z imenom Kormoš. Je lepe črne barve. Ima rjave oči, rdeč jezik. Glede hrane je zelo priden, saj je skoraj vse, najraje pa Kitekat. Pije mleko in vodo. Debelkast je. Ko se dobro počuti, prede. Suka se okoli nog in dviga rep. Je velik potepuh. Kadar je v hiši, najraje spi v fotelju. Če mu kdo nagaja, ga opraska. Jaz ga imam zelo rad. Deneš Pint Porabje, 28. novembra 2002 Na oddih v Slovenijo Za učitelje ter delavce šol je september eden izmed najbolj napornih mesecev šolskega leta. Razen rednega pouka imajo ogromno uradnih opravil: sestava urnika, vpis otrok v redovalnice, v matične knjige, organiziranje dodatnega pouka, sestava celoletnega šolskega programa, učne snovi itd. Ta dela zahtevajo veliko časa, popravljanje kontrolnih nalog ter priprave na pouk opravimo največkrat ponoči in ob koncu tedna. Ne pritožujemo se, saj zato smo profesorji, pedagogi, ker to hočemo delati, vse to smo sprejeli, ko smo se zaposlili na šoli. Ampak utrujen človek je vedno slabe volje, živčen, izčrpan, kar ne koristi nikomur. Vse to je upošteval učiteljski zbor Srednje strokovne šole Bela III., ko se je odločil, da se bo malo odpočil. Željo sta podprla ravnatelj ter vodstvo šole, malo sproščenosti vsakomur pride prav. Začeli smo razmišljati, kam in kako. Res sproščeno počivati ne gre v domačem okolju, kjer si dosegljiv po telefonu, osebno, kjer si najdeš opravila, zato je treba nekam na izlet. Za ljudi, ki so veliko med štirimi stenami, je vedno privlačna narava. Naravno okolje, ki se ga še ni dotaknila človeška roka, kjer lahko uživajo na svežem zraku. Iskali smo lepe pokrajine v bližini, končno smo prišli do Slovenije. Med nami so kolegi in kolegice, ki so slovenskega porekla, njim je Slovenija še posebej blizu, tudi Madžari vedo, da je sosednja država polna lepot, in ni treba veliko potovati, da bi prišli v hribe. Odločili smo se za Hočko Pohorje. To je severovzhodni del Pohorja nad Mariborom, torej precej blizu. Našli smo konkretni cilj, in to Veliki Šumik, ostanek pragozda ob največjem pohorskem slapu, ki ga od nas še nihče ni videl. 4. oktobra smo se napotili zgodaj zjutraj. Čez državno mejo pri Hodošu proti Murski Soboti smo že pozabili na vse, kar nas je čakalo naslednji teden v šoli. Skozi okno avtobusa smo videli lepo urejene vasice, rezultat pridnih, delovnih rok Slovencev, obdelana polja, vrtove, polne rož, torej mirno Slovenijo. Prvi postanek smo imeli v Murski Soboti, kjer so nas v Zvezdi čakali z obilnim zajtrkom na slovenski način. Tisti, ki še niso hodili v Soboti, so si ogledali samo mesto, ostali so šli na tržnico, kajti pravega živilskega trga v Monoštru ni in posebnosti tega so tudi za nas bile zanimive. Čeprav nam je malo nagajalo vreme, tu pa tam so padale kakšne kaplje dežja, smo vedeli, da nas planinski svet čaka s sončnimi žarki. Po kakšni uri vožnje se je res zvedrilo in smo kmalu zagledali drugo največje mesto Slovenije, Maribor, s svojo dostojanstveno reko, Dravo. Še nekaj kilometrov vožnje in smo se že vozili proti Hočkemu Pohorju. Čudovit razgled na desno in na levo, da nismo vedeli, kaj naj gledamo. Gozdovi v krasnih jesenskih barvah, sama čista pomirjujoča narava. Po glasovih v avtobusu sem lahko ugotovila, da smo izbrali pravi cilj. Ampak smo se že vozili po ozkih serpentinah. Eni so utihnili, drugi vzdihovali in prosili Jezusa in Marijo, naj nam hitita na pomoč, da se ne bi znašli v kakem prepadu z avtobusom vred. Imeli smo dobrega šoferja in zelo prijazni so bili tudi šoferji tovornjakov, ki so vozili nasproti, saj osebnega avta nismo videli nobenega. Tako so eni mislili, da smo zgrešili pot. Končno smo za- slišali šumenje Lobnice, torej smo na pravi poti. Prišli smo do križišča gozdne planinske poti, od koder pa več res nismo vedeli, kako naprej. Na drevesu smo našli napis »slap« na desno. Spustili smo se po strmem gozdu, tu pa tam po skalah in čez pol ure smo stali pred Velikim Šumikom. Eni zmučeni, mlajši kolegi navdušeni, vsi pa veseli in srečni, da smo preživeli zahtevno pot. Čudovita lepota nedotaknjene narave nas je sprostila. Uživali smo zdrav zrak in kapljice slapa. Ker nismo bili še mokri, smo se zabavali, koga naj bi vrgli v reko. In potem nazaj do avtobusa. Eni po štirih, drugi so si pomagali pri plezanju s palicami - vsi smo premagali tudi vrnitev. Potem smo še pešačili nazaj do smučišča pri Arehu kakih 5-6 kilometrov ter se vsedli na avtobus in se peljali do gostišča Veronika blizu Hoč, kjer so nas čakali okusna pohorska večerja, neskončna tišina in prekrasen razgled na pohorske gozdove. Po poti domov smo zapeli tudi slovenske narodne pesmi. »Slovenija, od kod lepote tvoje? « Želimo si še kdaj obiskati druge slovenske pokrajine -za počitek, za bogatenje duše, za užitek in za lepe spomine. Erika Kbleš Na kratko iz Sakalauvec November je mejsec, da sé spominamo pokojnih. Na vsisvecovo lepau okinčamo grobe naši prednikov pa vužgemo svejče. Tau ništerni naredijo novembra vsikši den. Zatok so eni člani cerkveni kotrig pa ništerni verniki 17. novembra ziskali grob pokojnoga gospauda župnika Štefana Tótha v Števanovci, vužgali svejče pa molili za njegvi večni pokoj. V nedelo pred martinovom so v Somboteli v muzeji na prostom (falumúzeum) držali Martinovo senje. V programi so gorstaupili sakalovski folkloristi tö. Nji so pozvali slovenske organizacije, stere delajo v Somboteli. Na Martinovo senje je prišlo skurok dvanajst gezero lidi. ZA SMEJ Doktorje majo zasedanje, gda izraelski doktor pravi: »Našo zdravstvo (gyógyászat) je že tak daleč naprej, ka gda mi ednoma človeka nouve jetre nut dejemo, té človek že na drugi den leko za delo gleda. « Rusuški doktor pravi: »Našo je pa že tak daleč naprej, ka gda mi ednoma človeka pou plüče nut dejemo, té človek že na tretji den leko delo išče. « Nemec pa pravi: »Mi ednomi nouvo srce nut dejemo, té že za en keden leko delo išče. « Merikaner nešče ozajak ostati pa etak pravi: »Tou je vse nika nej, ka vi mate! Mi smo ednoga čleka, steri nej emo pameti, iz Teksasa djali nut v Bejlo ižo pa zdaj pou Merike delo išče. « A. Kozar Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk:. SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. na Madžarskem.