toOlfatFD© Q[kQDQ@
L-to VI - 12 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 30. 6. 1959
POET MED NAMI
Poet je med nami. Z nami hodi, z nami misli, čustvuje z nami, z nami živi. Poet je med nami.
Spominjamo se Prešerna - čkveka, ki je ugasnil pred stodesetimi leti. Med nami pa živi Prešeren - poet, ki ne ugasne. Ne v njegovo opombo, v njegovo vekotrajno živost, ki je živost in življenje slovenstva, je namenjen naš večer. Namenjen v neusahljivo živost Prešernove besede, v neugasljivost slovenskega duha, ki ga z njo oznanja, v pričevanje pesnikovega preroštva, da “.. .vremena Kranjcem bodo se zjasnile...” — vsemu temu ta skromni izraz slovenskega besednega hotenja v čaru Prešernove pesmi, ki kliče omahujočim in trudnim, njim, ki dvomijo, in njim, ki so morda že zdvomili, pa vsem, ki s pesnikom vred verujemo v nezmagljivost slovenskega duha: ‘'Poet med nami — slovenstvo živi!”
Poet med nami.
Med nami, ki smo zdoma. A med nami prav zato, ker dom še živi v nas. Poet med nami, kot bc< zaživel z odra, v treh dejanjih, ki so jim podobe: JUTRO — POLDNE — VEČHR.
Med nami, z nami in v nas, kot so thdi v nas samih podobe življenja: Jutro — Poldne —• Večer.
Stvaritelj slovenske besede - naše besede! - gigant slovenskega umetniškega duha, genij in zastava slovenstva.
Ne človek, —• človek ni važen v teh trenutkih, — marveč pesnik, umetnik, poduhovljeni tragični junak, ki se vzpne visoko v nadsvet in stvarja lok med nebom in zemljo, med človeškim in božjim, med tvar-nim in duhovnim: ta, ki živi in ne umrje.
Tak nam ‘bo pel. Z besedo, ki je naša in slovenska. Pel nam bo z igrivimi, razpoloženjskimi, šaljivimi in zbadljivimi, s pravljico, bajko in balado v svojem —• Jutru.
Pel nam bo, ko zvoni Poldne', v polnosti svoje zastrmljenosti v n dosežni ideal, v ljubezni do slovenstva, v preroškem videnju sončnejših dni — po Sonetnem vencu.
(Dalje na 4. strani)
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
•	Gledališki odsek
Četrti kulturni večer v soboto dne 4. julija 1959 točno db sedmih zvečer na odru kolegija Frančiškanskih misijonark Marijinih
Arroyo 909, Capital
POET MED NAMI Gledališki nastop
ob 110. obletnici smrti pesnika Franceta Prešerna
Uvodna ‘beseda Ruda J u r č e c
Igrali bodo
Marica Majer Debevčeva, Pavči Maček Eiletzeva, Marija Kutnar Jeločnikova, Nataša Zajc Smersujeva, Nikolaj Jeločnik, Maks Nose in Jože Rus
Priredba in režija: Nikolaj Jeločnik Scena: arh. Marijan Eiletz
VSTOPNINA $ 10,—
“.. .Naša kritika Prešerna še ni po vrednosti cenila, ljudstvo ga je pa uže davno. Bili so celo časi, ko še je nekako pisano gledalo nanj, in pred njim so na prvih stolih sedeli drugi, ki niso vredni, da bi odvezali jer-menje njegovih čevljev. Tudi to je minulo in Prešeren je ostal. Čas je v tacih rečeh najboljši sodnik, in prav je rekel Hippel, da za svojega života nihče ni velik. . . Prešeren je živel v taki dobi, ko ni mogel rfikogar posnemati. Vodnik mu je bil premalo, in tudi je hodil po čisto druzih potih. Ni se mogel pridružiti mu, daravno se mu je očitalo, kakor sam pravi v sedmi gazeli: “Kaj zaVodnikom ne hodi?” Kar je pisal, moral je zajemati v sebi, v ljudstvu in v klasikih druzih narodov. Njegov jezik je blagoglasen, vreden, da se uči, ker je v resnici slovenski, daravno tudi on še ni pisal čisteje, kakcr je mogel. Od njegovega časa do zdaj, se je mnogo spremenilo v našem pisanji; mnogo se drugače sodi, kakor se je tačas, in izanamci gotovo bodo marsikaj ometali, kar trdimo mi. .. Sploh pa >se mora opomniti, da Prešeren, ako-ravno je Ipilil in gladil verze, vender ni toliko likal jih, kakor se lahko po pravici očita nektrrim, ki dotle gulijo kožo svojim pesmim, da so nazadnje podobne zlizanemu grišu...”
LEVSTIK,
Zbrano delo, V. str. 68.
Peti kulturni večer v petek 27. junija. 1959 cb 19.30 v dvorani Slovenske hiše, Ramon Falcon 4158 Literarni odsek
KAJ JE IN KAKŠNA JE SLOVENŠČINA
(S posebnim ozirom na pravorečje in pravopis)
1.	Nazori o slovenščini
2.	Razvojne kadence
3.	Lingvistične značilnosti a njih pravorečnimi in pravopisnimi odsevi.
Predava prof. Al. Geržinič.
Tiska se:
DANTE
BOŽANSKA KOMEDIJA PEKEL
Prevedel Tine Debeljak
i»asi ve e eri
Tretji kulturni večer je bil v ipetek 19. junija v dvorani Slovenske hiše. Spored večera je bil: Izza kulis Slovenske kulturne akcije. Večer je začel g. Zorko Simčič, ki je .pozdravil u-deležence. Razložil je potek in povedal, da je g. Gorazd napravil nekaj ilustracij, ki naj bi v obliki karikature ponazorile, kar je bilo za in
—	pred kulisami.
Vodje odsekov so podali pregled delovanja, a zlasti so razlagali resne, tragične in tudi
—	zabavne okoliščine, ki so delo spremljale. Govoril je tudi blagajnik in eden od urednikov “Meddobja”.
Poročila so bila sprejeta z vnetim in prisrčnim odobravanjem; v debati pa so dodali še dodatna pojasnila.
Bil je lep večer, tako po udeležbi kot tudi po obsežnosti misli in predlogov.
odmevi
Slovenska država (maj 1959) objavlja uvodnik ob petletnici Slovenske kulturne akcije. Napisal ga je prof. Pavle Verbič. Članek zaključuje:
“V zamejstvu ustvarja slovenski kulturnik sicer svobodno, toda pri svojem delu mora premagovati tisoč ovir in prestajati tisoče žrtev. Vendar ne klone. Trdno povezan ,s slovenskim izročilom, odprt za ves resnični napredek svobodnega sveta, skuša polagati svoj delež v slovensko kulturno izakladnico. Tudi tu se že uveljavlja nova generacija, ki se je izšolala na tujih univerzah, kateri slovensko izročilo že ni več trdni sestavni del njenega duhovnega sveta, ki se ji? močno vrasla v tuji svet. Velika škoda bi bila, če ne bi znali vključiti te generacije v slovenski duhovni svet in ga obogatiti z njenimi spoznanji. To pa bo mogoče samo tedaj, če bodo delovale med nami v zamejstvu močne kulturne ustanove, ki bodo zajele njih delavnost.— Vse to delo izobražencev bo pa doseglo svoj polni uspeh le tedaj, če bo našlo med narodom moralno in tvarno podporo. Zrel narod ceni in spoštuje svoje kulturne delavce, ponosen je na svoje kulturne ustanove in noče zaostajati za drugimi narodi. Zato se tudi mi veselimo pete obletnice Slovenske kulturne akcije. Ko ji čestitamo k njenemu uspešnemu delu, ji želimo, da bi močnot živela do onega dne, ko se bo moglo njeno delo združiti z vsem, kar so pravilnega in zdravega ustvarili doma, v novi vzpon svobodne slovenske kulture.”
kronika
— Doma govore, da Gradnikov prevod Dantejevega “Rekla” ne bo izšel. Vendar pa utemeljujejo, zakaj ne bo izšel, različno. Medtem pa založniško glasilo “Knjiga” še naprej napoveduje izid in v aprilski številki piše: “V Božanski komediji torej ne maramo iskati ne bogoslovja, ne filozofije, ne morale; božanska je, a ne zavoljo tega, prej kljub temu. Pesnik je sredi' suhoparnosti tistih dni ohranil vso svežino svoje fantazije...” Ali pa mogoče pesnik Gradnik ni hotel pristati na takšno tolmačenje
©terasi in ©bserid
VLADIMIR TRUHLAR — PESNIK “NOVE ZEMLJE”
(Vinko Beličič, Trst)
Ko sem v mrzli januarski zimi dobil iz Buenos Airesa Tru-hlarjevo pesniško zbirko “Novo zemljo”, ®e mi je v duši namah prebudila vrsta dragih -sponninov. Prebral sem dvajseterico pesmi od prve do zadnje in vzkliknil: Kak mir, kaka zrelost! In pričel sem razmišljati, kako je Karel Vladimir Truhlar prišel do “Nove zemlje”.
Spomin me je povedel več kot četrt stoletja daleč v minulost. Neko poletje smo novomeški dijaki po naklučju postavili šotore na drugi strani potoka, ko so se na eni že prej utaborili dijaki z ljubljanske klasične gimnazije. Bilo je v dolini Kolpe, globoko gori med hribi in gozdovi: moje prvo taborjenje — in mogoče tudi zaradi tega nepozabno. Oboji smo imeli vsak večer lasten taborni ogenj. Za neki večer so nas Ljubljančani povabili v goste. (Njih vodja — laik in naš — duhovnik sta že zdavnaj pod rušo.) Prišli smo. Tisti večer sem prvič slišal pesem “Nebo žari”. Najlepša glasova v zboru ista bila zame Ladko Truhlar (tenor) in Vinko Vipotnik (bas). Onadva sta nazadnje tudi recitirala vsak svoje pesmi. Novomeščani se niso dali potolči in so jima zoperstavili mene. Tako smo se trojica seznanili tisti večer —■ in tako še danes!, po četrtstoletju, služimo vsak svojemu poklicu: eden v Ljubljani, eden v Trstu, eden v Rimu.
(Po tistem taborjenju se je med Truhlarjem, ki je bil osmošolec, in mano sedmošolcem začelo dopisovanje. Med Ljubljano in Novim mestom so se izmenjavala pisma. Danes bi najbrž o-badva veliko.dala, da nama je nfoč tista mladostna pisma še enkrat brati in si gledati v dušo in srce dvajsetih let. Truhlarjeve pesmi, je objavljala, celjska “Mladika”. Bral sem; jih z veliko pobožnostjo. Še danes, ko prelistujem tiste letnike, mi je drago naše nekdanje mladostno drhtenje, tisto lepo prepajanje impresionizma z ekspresionizmom, kakor ga na primer izraža Truhlarje-va “Moja jesen”:
Kadar se skloni večer nad blesteče tolmune, zapre nekdo v meni sinje oči in vzame harf o. v bele roke, ko galebi po morju prsti mu gredo čez plahe strune in jaz vztrepetam in položim tiho dlan na srce.
V pesmi “Večer” je Truhlar govoril o rdečih ranah, krvi, škrlatnih kapljah, Golgoti, krvavem obrazu: čutu za pokrajino, za barve je znal ubrano pridružiti osebni odnos, osebno prizadetost. Počasi se je začelo oglašati religiozno čustvo; ob iskanju poti do cilja se je rodila osebnoizpovedna religiozna pesem. In brali smo takele verze:
Čez vrte v meni stopa On. Opojni vonji vztrepetajo, nad belo cvetje pesem dahne od nekod, pod sinjim' svodom rosne kaplje lesketajo, jaz samo tiho šepetam: Gospod, Gospod!
Truhlar, ki se je najprej pojavljal v “Mentorju” in “Žaru” kot Iztok, je tedaj utihnil. Prišla je matura, in potem je stopil v bogoslovje. Že čisto nov svet napoveduje ciklus treh sonetov “Labod poje” v “Domu 'in svetu” 1934; pesnik je stopil v družbo “čuvarjev neranljivih pokrajin”. Poezijo je zamenjal poglobljeni študij filozofije. Kot učenec Aleša Ušeničnika je Truhlar kmalu prišel v rimski Germanik in se je čez leta vrnil v Ljubljano kot mlad doktor. Postal je spiritual v ljubljanskem bogoslovju. Spomladi 1945 je tudi on odšel iz domovine. Stopil je v jezuitski red in se začel pripravljati za akademsko kariero. Zdaj je že več j let profesor za asketiko in mistiko na Gregorjanski univerzi v Rimu, ki jo vodijo jezuiti. Eden najmlajših profesorjev je — ua
sredi med 40. in 50. letom življenja — a z vrsto razprav v raznih tujih jezikih, največ v latinščini, ,si je ustvaril ime, ki je v čast njemu in nam.
Zgodilo pa se je, da je Truhlar ob vsemi nenehnem študiju in Poglabljanju v znanost ostal človek srca in svečenik umetniške lepote. Asketika in mistika ga ne le nista odtrgali od zemlje, niarveč sta mu celo odprli dušo za novo gledanje vidnega in nevidnega božjega stvarstva. Opazoval je, razmišljal in čustvoval. Iz tega novega, poduhovljenega razmerja do sveta in življenja se je rodila pesniška zbirka “Nova zemlja”.
iPotem ko sem s Truhlarjem le ob redkih priložnostih lahko govoril in ko sem v “Meddobju” prebral njegova dva eseja iz živega življenja, sem odprl “Novo zemljo”. O zbirki je Rafko Vodeb zapisal, da je stvaritev duhovnika, jezuita, profesorja in Pesnika. Zares:: prečudno so se vsi ti elementi spojili v Truhlarju. Dal nam je zbirko, ki je pretehtana do podrobnosti, bogata Podob, spoznanj in mirnosti:	sad filozofije svetega Tomaža
Akvinca. Pri Truhlarju ni nemira niti neurejenega hrepenenja: yse mu je statična lepota in smotrnost, občutje sreče, varnosti 'U gotovosti.
Pesmi v zbirki so proste ritma in rim, verzi so kratki: oblika je v vsakem pogleda moderna. Vidi se, da Truhlar dobro po-Zna sodobno liriko. Predmet njegove poezije je človek in njego-vo razmerje do sveta okoli njega. Ali so to molitve? So medita-c’l'e? Za vsem je nekje nevidni Bog kot središče čarobnega kro-g'a: vse izvira iz njega in vse je obrnjeno vanj.
Mene so zlasti pritegnile barvne metafore. Med njimi srečamo takele: sive, žganordeče ploskve brega; rdečerjavi žamet Perunik; pojoča sila svetlozelene vihre; Tvoja in moja ljubezen Se zlatordeče prelivata druga v drugo; belorumeni zven velike Uoči; rahlordeča prozornost; široki škrlatnordeči senčnik na “aniniti verandi; kalnozelena proga pinij; medlo srebro sijočega 1 *bnika; kobaltnosinji dnevi; šumeča .svetloba pod ognjenožolto težko oblo sonca; težki, motni karmin; žlahtnosiva telesca pasti-^čk; barvan, prosojen počitek mavrice; bela svetlina... klenih Dnag; zelena slast sožitja. Ekspresionistična barvna metaforika J® najizrazitejša v pesmi “Zelena noč”.
Truhlar ne pozna in ne čuti pregraj niti med sabo in Bo-gom niti med sabo in svetom. V njem se srečujeta lepota Stvar-Pika in lepota stvarstva. Nekje citira Akvinca: “Vse, kar je, je Y Bogu življenje’. ‘Poduhovljeno lepoto stvarstva najneposredne-J® razkriva pesem “Kristus sredi svitanja”, ki je med najlepši-ttu v knjigi.
Najsi pa je v Trublarjevih pesmih še toliko narave, pred-^tavlja “Nova zemlja” izrazito moderno religiozno liriko. Sveto Pismo in krščanska filozofija sta nje poglavitna vira. Toda preoblikoval ju je in jima dal pečat svoje osebnosti pesnik sam. “No-Va zemlja” je knjiga katoliške lirike. Dva sta v naši literaturi Poskusila ustvariti tako poezijo: Silvin Sardenko in Anton Vod-Ork . Truhlar je šel veliko globlje in se je v izrazu brez primere 0D omejeval. Njegova beseda je pomensko točna in pesniško iz-. l'ana. čeprav bo doumel vso lepoto' le bralec, ki sami spada v
isti
niiiselno-čustveni krog, se bo tudi drugim razkrila nje cena,
ki •
. J® v prepričljivi doživetosti vsega izpovedanega. Mistika nam 1 več tako tuja, brž ko preberemo pesem “Jezus po vstajenju”.
„ Knjiga tako žlahtne religiozne lirike, kot je Truhlarjeva Nova zemlja”, je danes, ko si svet v svoji brezciljnosti zatiska ,C1 pred jutrišnjim dnem, še posebno dragocena. Njena velika . 'bežen do stvarstva, njen sladki mir v Bogu, njena vdanost, Jene isklenjene roke, zamaknjene oči in nasmeh na ustnah: vse 0 se skrivnostno združuje v besedo lepote in tolažbe.
{Predavanje, ki ga je prenašal Radio Trst 16. V. 1959.)
pesnitve, ki bi ne bila nič drugega ko — fantazija. . .
— “Anketa v Palermu” je naslov knjigi, ki jo je napisal 34 letni Tržačan Danilo Dolci in je že prevedena v angleščino in nemščino kat eden najbolj pretresljivih klicev vesti zapadne družbe. Dolci je študiral arhitekturo, z 1. 1952 pa se je predal večji nalogi: živel je v Siciliji, najprej v Trapetto, nato pa v Partinico z brezposelnimi kot “brat med brati”, prenašal njihovo bedo in se boril za izboljšanje položaja s tvarnimi sredstvi, s poukom in raziskavanjem družbenih pomanjkljivosti. Prišel je pred sodišče in bil obsojen na 9 mesecev zapora, dasi so na njegovi strani stali pisatelji kot Ignazio Silone, Carlo Levi, Elio Vittorini in Alberto Moravia. “Sicilski Gandhd” je jasno opozoril na strašne razmere z gladovno stavko in dosegel glasne odmeve s predavanji v Ženevi, Parizu., Londonu, Oslu. — V knjigi “Anketa v Palermu” je zbral osebna poročila 20 brezposelnih; razčlenjuje s statistično psihološko metodo odgovore 500 ljudi na zastavljena jim vprašanja. Tako je podal podobo sicilskega “pekla revščine”. Brezobzirno prikazana dejstva porazijo bralca -— nekateri se pohujšujejo nad pisateljem, drugi iščejo pohujšanja v svoji sebični lagodnosti in v mrzloti zapadne “krščanske” civilizacij . Brez vsake tančice stopajo pred na; zločinstva, nizkotnosti, pobalinstvo, slpolmo izživljanje, perverznost, prostitucija; podkupovanje, uradna birokracija; beda, lakota, izkoriščanje. Kako ne bi take razmere sredi Evrope udarile v človeka, ki si pred resničnostjo ne zatiska oči in ga vznemirja revščina v Prednji Aziji in Indiji. Razumljivo je, da so nekateri Dolcija osumili komunizma in kom. rovarjenja, a ta se ima za realista in kristjana, se ne boji tega očitka im ne očitka pornografije. V epilogu nemške izdaje ga Wal-ter Dirks kratko označi takole: “Dolci ni utemeljitelj nove vere in ni svetnik, pač pa je ddber človek in v našem zmedenem času jasna glava, ki resno jemlje svoje krščanstvo.”
-—■ Najlepši molitvenik, ki ga imamo danes Slovenci, je pravkar izšla četrta velika izdaja tistega, ki je 1. 1938 prvič izšel v Ljubljani in mu je bil naslov “Kristus, kraljuj”. Isti avtor, srednješolski katehet dr. Ivan Vrečar, je zdaj oskrbel v Trstu novo izdajo in dal molitveniku bolj ljudski naslov “Mašna knjiga”. V zelo prikuipni obliki in biblijskem papirju tiskan obsega molitvenik 1264 strani. V tem prvem delu so molitve, sve nedeljske, prazniške in druge važnejše maše v cerkvenem letu, zakramenti in pobožnosti. Prvemu delu je dodanih na 166 straneh 135 pesmi; med njimi so mnoge z notami. Pred sabo imamo torej molitvenik, mašno knjigo in pesmarico. Številne in prisrčne so vinjete in pa podobe nad za-glavji, katere je narisal umet. slikar Milko Bambič. Natisnila je molitvenik tiskarna “Gra-phis” v Trstu. Tako avtor za skrbno in posodobljeno delo kakor tudi tiskarna za izredno čeden, tisk zaslužita vse priznanje. “Verske potrebe novega, katoliškega človeka in nove evharistične Kristusove mladine so. rodile ta molitvenik”, pravi v uvodu dr. Vrečar. Zares: kdor bo želel poglobiti svoje liturgično življenje, bo našel v “Mašni knjigi” dragocen pripomoček
V. B.
(Nadaljevanje in konec s 1. strani)
Pel nam bo slednjič v Večeru — v grenkosti Sonetov nesreče, v spokoju umirjenja, ki vse odpusti in vse sprejme in oznanja most z minljivega v večno -— Memento mori. . .
In zapel nam bo ob sklepu v najvišjem vzponu, ptič Feniks, leteč iz ognja v* glorijo nesmrtnosti — z Uvodom v “Krst” in z vekovito “Zdravljico”, poslanico človeka blage volje nam in “vsem narodom, ki hrepene dočakat’ dan....
Poet med nami. Med nami je, z nami živi, v sebi ga nosimo, iz njegovo besedo govorimo, novemu rodu ga dajemo, da tudi v njem živi (in ne ugasne. Namen in osnovna misel našega večera.
Poet med nami — z odra, ki naj je vzvišena posoda najčistejše in najžlahtnejše besede.
Poet med nami — v dejanju in v igri po njegovi lastni besedi, ‘ki v topi — vse skrbi, — v potrtih prsih up budi...”
nj.
dema in
— Glasbena Matica v Trstu je proslavila svojo petdesetletnico. Najprej je bila veja ljubljanske, pozneje pa se je osamosvojila in je vzgojila lepo število slovenskih glasbenikov v Slovenskem Primorju.
— Novi ljubljanski dnevnik “Delo” (poslej je edini, dasi so pred letom 1945 izhajali v Ljubljani štirje dnevniki!) po mnenju bralcev ni nič boljši, kot pa je bila popreje Ljudska pravica. Zlasti se je poslabšala kulturna rubrika, da se ljudje vprašujejo, zakaj...
•—■ Slovenska Matica v Ljubljani je sklenila izdajati izvirna slovenska dela. Tako bodo izšle novele tržaškega pisatelja Borisa Pahorja. Prav tako je sprejela v svoj knjižni program novi roman pisatelja Alojzija Rebule. Druge ljubljanske založbe so vse pod neposredno državno kontrolo in so se odločile izdajati predvsem prevode in spise politične vsebine.
— Tržaški režiser Jože Babič je začel s filmanjem novega slovenskega filma “Tri četrtine sonca”.. Film bo izšel pri podjetju “Triglav film” v Ljubljani. Posamezne prizore že posnemajo v okolici Ljubljane in Gorice. Besedilo je napisal slovaški pisatelj Leopold Lahola, čigar prvo dramsko delo je Babič uprizoril na tržaškem odru.
— Knjižna založba Obzorja” v Mariboru je objavila svoj knjižni program za 1959. Izšle bodo naslednje knjige: Slavko Jug, Dobro sonce (pesniška zbirka); France Onič, Luči na' obali (pesniška zbirka) ; Branko Rudolf, Žvegla' pote-
pe
puhova; Katul, Pesmi (iz latinščine prepesnil Jože Šmit). Od izvirnih del v prozi napoveduje: Anton Ingolič, Vidim te, Veronika (zbirka novel in črtic); Dane Debič, Steklen metulj (zgodba partizana Borisa Smerkolja). Založba pa bo izdala še šest prevodov. Tone Potokar je prevedel roman Branimi-ra čošiča, Pokošeno polje. (V napovedi pravi prevajalec o čošiče-vem delu, da Pokošeno polje živo izpričuje, da umetnikovega poslanstva ni moči ločiti od človekove vesti”.) Jože Fistrovič je prevedel roman angleškega pisatelja D. H. Lawrence-a, Zaljubljene žene. Janez Gradišnik je iz nemščine prevedel delo Hansa Kadesa, Lažni zdravnik. Zgodovinski ep o drugi svetovni vojni “Stalingrad” (avtor Theodor Plivier) je -poslovenil Ludvik Mrzel. Viktor Smolej je prevedel Jarmile Glazarove roman “Advent”. Gema Hafner pa je pripravila prevod Zsolta Harsanyija “Madžarske rapsodije”.
— Cene knjigam so se v domovini silno zvišale. Novi roman Mire Miheličeve “April”, ki obsega 396 strani, stane 1300 dinarjev (nad dva dolarja) in novi roman Borisa Pahorja “Onkraj pekla s0 ljudje” (500 strani) stane 1500 dinarjev.
— Prva obletnica smrti pesnice Lily Novy je bila marca 1959. Državna založba je izdala zbirko njenih pesmi “Oboki”. Pesnica sama je tik pred smrtjo imela vse gradivo pripravljeno. Uvod je napisal Josip Vidmar.
— Državna izaložba Slovenije je začela izdajati knjige v žepni obliki. Obljublja si s tem, da bodo
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramo« Ureja uredniški odbor. Tiska tiakarn« "Federico Grote”, Mont« d«
stroški nizki in naklada visoka. Zbirki so dali ime “školjka’. Zanimivo je, da so za letos napovedali samo prevode, iz ameriške in angleške književnosti. Izbrali so tista dela, ki so bila ob izidu “bestseller-ji”. Knjige bodo izhajale vsakega prvega v mescu.
— Najmočnejša založba v Ljubljani je “Mladinska knjiga”. Sedaj so v njenem okviru ustanovili novo zbirko “Levstikov hram”. Napovedujejo, da bodo v tej zbirki izhajala najsodobnejša dela domače in svetovne književnosti. Vendar -pa je zanimivo, da so v zbirka prvega letnika vključili samo tuja dela: Černiševski, Kaj delati; Franz Werfel, Štirideset dni na Muza Dhagu (poslovenil Ludvik Mrzel) p”va in druga knjiga, ter Liona Feuchttvangerja življenje-pisni roman “Goya”.
— Pri založbi “Lipa” v Kopru je iušel prevod drugega romana Francoise Sagan: Tisti njen nasmeh. Prvi roman Dobro jutro, draga žalost, je izšel že lani. Založba navaja, da se knjiga dobro prodaja; vendar pa kritiki pisateljico odklanjajo.
— Nemška založba Wastermann je izdala leksikon umetnostne zgodovine in umetnosti sploh. Knj -ga nosi naslov “Das grosse Buch der Kunst”.' V dosedanjih zvezkih je obdelanih nad 5000 gesel.
— Akademik Viktor Korošec je v Ljubljani izdal knjigo Hetitika. Ta prispevek k razvoju hetitskega prava je izšel v okviru Razprav, ki jih izdaja Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
GLAS smo do sedaj pošiljali brezplačno. Marsikdo se je tako spoznal z našim delom in postal naročnik knjižne zbirke, ali pa je nakazal za tiskovni sklad GLASA. Stroški v tiskarni silno naraščajo in povečali so se za poštnino. Zato smo prisiljeni, da opozorimo vse, ki GLAS prejemajo, da bcimo list brezplačno lahko naprej pošiljali samo članom in naročnikom, vsem drugim pa tedaj, če bodo nakazali naročnino za GLAS posebej.
Mejia FCNDFS, Buenos Air«, Ancentin*. Oc* 320, Bueno« Air«.