SAJAVA IŽA Z GORENJOGA SENIKA str. 4 VNEBOVZETJE LERANCE ILONKE str. 10 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Sončen dan, 21. avgust 1992; sončen dan, 24. avgust 1997. Kraji: mejna točka Pince-Tornyiszent-miklos in Martinje-Gornji Senik; Kobilje-Nemesnep in Prosenjakovci - Magyarszo-mbatfa. Dneva in dogodki, ki smo se jih v letošnjem, manj vročem poletju spomnili le redki, čepravpo pomenu sodijo med važnejše v novejših slo-vensko-madžarskih odnosih. Govorimo o dneh, ko so bili odprti štirje meddržavni mejni prehodi med Slovenijo in Madžarsko, in ko naj bi slednjič - po besedah tedanjega predsednika Arpada Goncza - umrla norost tesno zaprte meje. Kljub predsednikovemu optimizmu je »norost« umirala »na obroke« - če si »sposodimo« Igorja Torkarja, ker so na »svoj prehod« Čepin-ci-Verica prebivalci dela Goričkega in Porabja morali počakati do letos. »Norost« tudi zato, ker je prehod po krivici izostal iz »paketa«, ko sta državi odprli leta 1997 dva prehoda. Na to smo tedaj ostro opozorili v uvodniku našega časnika pod nas-, lovom Izigrani. Zdaj je med Slovenijo in Madžarsko sedem cestnih in en železniški prehod; trije cestni prehodi in železniški so tudi za potnike tretjih držav, kmalu pa naj bi mednarodna postala tudi prehoda Pince-Tornyiszentmiklos Leto XII, št. 18 Monošter, 5. septembra 2002 Meja je odprta in Martinje-Gornji Senik. Ocena z obeh strani meje je, da je to dovolj ali rečeno drugače: meja je odprta! Da, meja je odprta, preden sta Slovenija in Madžarska postali članici Evropske unije, ko bodo prehodi manj pomembni, važne bodo dobre prometne povezave med državami. Kot kaže se, sicer novejša, zgodovina ponavlja. Pred desetimi leti, ko je bil odprt prehod Martinje-Gornji Senik, je bil del ceste na slovenski strani neasfaltiran. Enako je bilo, ko so pred petimi leti odprli prehod Pro-senjakovci-Magyarszombat-fa, in tako je tudi pri letos odprtem prehodu Čepin-ci-Verica, kjer je gorički del makadamski, zato se sicer mednarodnega prehoda izogibajo Avstrijci. Župan občine Šalovci Aleksander Abraham je ob otvoritvi zagotavljal, da bo cesta k prehodu asfaltirana še letos, vendar se to zagotovo ne bo zgodilo, ker z delom še niti začeli niso. Bo pa kmalu razširjena cesta na Gornjem Seniku, tako da bodo tu lahko vozili tudi avtobusi. Prvi mednarodni mejni prehod med Slovenijo in Madžarsko - Dolga vas-Redics -je bil odprt leta 1966, drugi - Hodoš-Bajansenye - sredi sedemdesetih let, potem pa kot da se je čas ustavil. Na srečanjih politikov z obeh držav so se pogovarjali o odpiranju meje, toda zgodilo se ni skorajda nič vse do leta 1990. Tedaj so na mestu, kjer je zdaj prehod Martinje-Gornji Senik, pripravili prvi takoimenovani »dan odprte meje«. Zbralo se je večje število prebivalcev z obeh strani, prvič so se lahko neposredno srečali sosedje ob meji pa sorodniki in prijatelji, ki so morali drug drugemu na obisk čez odročen prehod Hodoš-Ba-jansenye. Na prireditvah so pozivali državne politike, naj se odločijo za nove prehode. Dnevi odprte meje so bili tudi na drugih mejnih točkah, kjer so zdaj prehodi. Železna zavesa proti Avstriji je padla, meja s Slovenijo je postala manj zastražena, odnosi v Evropi so napovedovali spremembe med Vzhodom in Zahodom, zato so bila upanja toliko večja, otipljiva in konkretizirana pa, ko je postala Slovenija samostojna država. V prvi polovici leta 1992 sta tedanja zunanja ministra Madžarske in Slovenije dr. Geza Jeszenszky in dr. Dimitrij Rupel na ptujskem gradu podpisala sporazum o novih mejnih prehodih, kmalu - 21. avgusta 1992 - sta zunanja ministra odprla prehod Pince-Tornyiszentmik-los, istega dne popoldne pa so porabski Slovenci dobili tako željeni prehod Martinje-Gornji Senik. Pred množico obmejnih prebivalcev sta prehod odprla tedanji predsednik Arpad Goncz in tedanji in sedanji slovenski predsednik Milan Kučan. V desetletju odprte meje se je pokazalo, da mejni prehodi ne pomenijo političnega dejanja, marveč izpolnitev želja prebivalcev Porabja in Goričkega. Medsebojni utrip se ne meri v številu, ampak v pristnosti sodelovanja v tem, da na Gornjem Seniku ni prireditve, kamor ne bi prišli Goričanci pa tudi iz Porabja je iz leta v leto več obiskovalcev na Goričkem. To ni »romantika po potrebi«, ampak življenje ljudi ob meji, ki imajo tudi vrsto težav, zlasti kar se tiče gospodarskega razvoja, ki se v sprejemljivi obliki še ni dovolj »dotaknil« teh krajev. Vendar: to je že druga zgodba, kamor sodijo tudi načrti, ki se tkejo v tridržavnem parku Goričko-Raab-Orseg. eR 2 Prešteli so nas? (2) Splošne podatke popisa prebivalstva 1.2001 smo objavili v naši prejšnji številki. Število tistih na Madžarskem, ki se priznavajo za Slovence, se je dvignilo za eno tretjino, kajti leta 1990 je živelo pri nas 1930 državljanov slovenske narodnosti, lani februarja je bilo to število 3040. Na zemljevidu, ki ga je objavil Centralni statistični urad, je očitno, da živimo Slovenci razpršeni po vsej državi. To dokazujejo podatki posameznih županij. Na prvem mestu navajamo število pripadnikov slovenske narodnosti, na drugem pa število prebivalcev s slovenskim maternim jezikom. Županija Bacs-Kiskun (66/60), Baranya (46/52), Bekeš (113/63), Borsod (57/77), Csongrad (43/45), Fejčr (45/41), Gyor-Mo-son-Sopron (77/96), Haj-du-Bihar (32/33), Heves (18/23), Jasz-Nagykun-Szol-nok (26/31), Komarom-Esz-tergom (56/50), Nograd (29/22), Pest (193/184), Somogy (44/46), Szabo-lcs-Szatmar-Bereg (31/38), Tolna (27/43), Vas/Železna (1706/1768), Veszprem (33/40), Zala (39/40). Glavno mesto Budimpešta ima posebni položaj, čeprav živi vnjem 359 pripadnikov slovenske narodnosti in 394 ljudi s slovenskim maternim jezikom, je tam zelo nizka koncentracija Slovencev (do 0,1 %), kajti Budimpešta ima 1.777.921 prebivalcev. V Železni županiji, kjer se nahaja tudi slovensko Porabje, najdemo 1706 Slovencev, za slovenski materni jezik se je izjasnilo 1768 ljudi. Gornji Senik ima 682 prebivalcev, izmed njih se je za Slovence priznalo 451 ljudi. V Števanovcih živi404ljudi, izmed teh je 271 Slovencev. Na Dolnjem Seniku najdemo 47 Slovencev, medtem ko ima slovenski jezik za svojo materinščino v tej vasi 73 ljudi, vas pa ima 424 prebivalcev. Naj omenim tudi to, da se je v tej vasi za Nemce priznalo 23 ljudi, za nemški materni jezik pa 21. V Sakalovcih živi 366 ljudi, izmed teh je 101 Slovenec, 17 Romov. Narodnostno najbolj homogeni naselji v Porabju sta Verica in Andov-ci. Na Verici živi 140 ljudi, več kot tričetrt (110) je Slovencev. Andovci imajo 55 prebivalcev, v tej vasi le štirje niso Slovenci. Podatki Monoštra veljajo skupaj s podatki Slovenske vesi, ki je bila leta 1983 upravno priključena k Monoštru. Monošter ima 9043 prebivalcev, izmed njih se je priznalo za Slovence 503 ljudi. Zanimivi so lahko tudi nekateri trendi, ki se skrivajo za številkami. Kljub boljšim rezultatom kot pred desetimi leti je še zmeraj opaziti neko zadržanost (bojazen), ko gre za priznavanje pripadnosti. O tem govori podatek, da je za nekaj sto več ljudi, ki imajo za svoj materni jezik slovenščino, kot je pripadnikov slovenske narodnosti. Očitno je tudi to, da je slovenska zavest (izven Porabja) močnejša med tistimi Slovenci, ki imajo lastno organizacijo, društvo ali samoupravo. To se lepo vidi pri budimpeštanskih, som-botelskih in mosonmagya-rovarskih Slovencih. Marijana Sukič I Petdeset let psihiatrične bolnišnice v Monoštru 27. avgusta je praznovala psihiatrična bolnica v Monoštru 50. obletnico ustanovitve. Uradni naziv bolnice je Dom psihiatričnih bolnikov glav-nomestne samouprave. Kako je prišlo glavno mesto do te ustanove? Leta 1951 so na podlagi ministrskega odloka skoraj vse psihiatrične bolnice, ki so delovale v Budimpešti, preselili na madžarsko podeželje. Takratni glavnomestni svet je odkupil prazna poslopja nekdanje tovarne tobaka in leta 1952 je s 500 bolniki začela delovati nova zdravstvena inštitucija v Monoštru. Direktor ustanove dr. Karoly Gaspar se je v svojem slavnostnem govoru spominjal težkih začetkov. Prve bolnike so iz Budimpešte pripeljali v železniških vagonih, enako tudi bedno opremo. V tistem obdobju je za petsto bolnikov skrbel le en zdravnik in nekaj medicinskih sester. Direktor je 50 let delovanja razdelil na pet obdobij. V drugem obdobju (od leta 1962 do leta 1972) je bil glavni cilj zagotovitev boljših materialnih in strokovnih pogojev. Tretje obdobje je trajalo od leta 1972 do leta 1982, ko so delno obnovili sobe ter si prizadevali za zagotovitev domačnosti. V to obdobje segajo začetki socioterapije. V četrtem obdobju so se lotili velike investicije, popolne rekonstrukcije vseh poslopij. V tem obdobju je ustanova dobila sedanjo podobo. S pridobitvijo strokovno podkovanega osebja so začeli z rehabilitacijsko dejavnostjo, sposobne bolnike so začeli delno zaposlovati. V zadnjem desetletju so se spremenili pravni akti, ki usmerjajo delo ustanove ter se spremenila tudi pričakovanja in zahteve. Delo je ob negi osredotočeno na reso- cializacijo in rehabilitacijo bolnikov, ki jih več ne imenujejo bolniki temveč stano- valci, kajti med važnimi nalogami ustanove je zagotovitev domačnosti (nadomestitev doma). V monoštrškem domu psihiatričnih bolnikov imajo tre nutno sedemsto negovancev, za njih skrbi tristočlansko osebje. V domu imajo nege vance, ki ne potrebujejo pe sebne psihiatrične nege, niso nevarni za okolje, toda niso sposobni za samostojno življenje. V ustanovi imajo lij enot, negovanci stanujejo ve činoma v od štiri do šestpe steljnih sobah. Največje sobe so desetposteljne, v katerih stanujejo tisti, ki potrebujejo! stalno nego. V vsaki enoti imajo tudi nekaj dvoposteljnih sob. Negovanci se ob tem, da sposobni tudi delajo, udeležujejo raznih dejavnosti in aktivnosti (kulturna^ likovna dejavnost), ki so tudi del terapije. Na proslavo ob 50. obletnici so povabili tudi nekdanje delavce, udeležila se je je tudi podžupanja glavnega mesta Andrea Szolnoki. Župan mestne občine Monošter je direktorju Karolyu Gasparju predal spominsko plaketo »Za Monošter«. M. Sukič Porabci v Rimu Pred kratkim smo v našom časopisi že pisali o tom, ka je skupina lidi z Gornjega Senika, Dolnjega Senika pa Sakaiauvec šla na prauško v Rim. Skupino je vodo gospaud župnik Ferenc Merkli, steri nam je, če rejsan malo zamudo, prineso te kejp, naj ga damo v naše novine. Porabje, 5. septembra 2002 Lejpi zadvečerek na Gorenjom Seniki V Porabji smo si tü šegau gor vzeli, da po vasnicaj držimo vaške igre. Na Gorenjom Seniki pa v Števanovci te igre že majo tradicijo, lüdje po vasnicaj že čakajo vsakšo leto, gda do leko gledat šli ali sé sami špilat tü. Od organiza- ekip. Igrali so: folklorna skupina, gasilci, pevski zbor, športniki, Cifer krčma pa šaula. Vsakša ekipa je mejla pet članov. Vidli smo različne igre. Takše, ka na vsakšoj takšoj prireditvi vösprobajo, povejmo v Takše igre sé pa nindrik ne morejo dokončati brez toga, ka bi štrik vlekli. Najoprvin so odrasli vösprobali, kak so močni, krepki. Nateltja so krepki bili, ali so vauže sprnjene bile, ka so štrik tü vtrgnili. Pa te so sé vcuj postavili mali, leko povejmo, sploj mali. Oni so sé vsikšoma najbole vidli. Največkrat so pa te nistarni starišje že nej mogli gledati, ka bi eden ali drugi tau gvino pa so njim vcuj skakati na pomauč. Že pomaleg kmica gartüvala, gda je deca eške itak tak za istino štrik vlačila. Žirija je-tü delala. Vse so vküp daU pa vöpotegnili pa so etakši rezultat dobili: prva je bila folklorna skupina, drugi so bili gasilci, tretji je biu pevski zbor, štrti so bili športniki, peta je gratala Cifer krčma, šestapa šaula. Med igrami so pa mlade ženske, sakačice küjale dober gu- torov je odvisno, kakše igre držijo. Na gnes so si po naši vasnicaj različne igre vönajšli, etak majo kmečke igre pa kakše druge, prilične igre, gde si lüdje leko vösprobajo mauč, flajsnost pa tak tadala. Na Gorenjom Seniki so 25; augustuša držali vaške igre. Slovenska samouprava sé je vzela za glavnoga organizatora, depa vküp so segnili drügi tö. Župan Martin Ropoš pa članica samouprave Eva Lazar sta zadvečerka v 3. vöri pozdravila lüdi, igralec, pa so sé začnile igre. Meli so šest žaklaj skakati, pa vidli smo vcejlak nauve igre tü. Med takšimi je bila igra, gda so igralci tak dva metra daleč s saudarskimi glaži svoje posaude napunjavali. Sploj žmetno je bilau, gda so igralci z wc papirom mogli eden drugoga cejlak nut zamotati, naprajti mumijo. Več kak tri vöre so sé igrali. Med tejm so sé pa lüdje, gledalci z vesi sploj lepau vküp nabrali, so je skauz vör-no gledali, njim ploskali. Bili so med njimi sploj mali pa starejši lüdje tü. laš, tak ka je človek že Čako, gda do ga talale. Vsakši navzauči si je leko vzeo redno porcijo, tak ka je doma več na večerjo nej emo brigo. Za piti sé je pa Cifer krčmar pobrigo. Pa kak sé tau šika, po konci je nej trpelo pau vöre, so igralci, aktivisti tak vse vküp spaki-vali na šaulskom dvauri, gde so igre bile, kak če bi sé tam nika nej godilo. Čistaučo mir je nastano. Ves je pa bogatejša z ednim lejpim nedelskim zadvečerkom. I. Barber Pismo iz Sobote K o k o u t i Gvüšno ste že čüli tisto šalo o ednom kokouti in petnajsti kokouši? Če ste nej, te vam vöovadim. Bilou pa je tak. „Na ves sta prišla varaški gospoud pa gospa. Odla sta gor pa doj po vesi in sé čüdivala vsemi, ka sta vidla. Tak sta prišla k enotni rami, gde sé je kokout ranč spravlo na edno kokouš. Skočo je na njou, malo spopejvo pa je že palik biu na njoj in tou je ponouvo edno pet, šestkrat. Ženski sé je tou trno vidlo paje pitala vertinjo: - Povejte mi, gospa vertinja, te vaš kokout tou dela vsikši den pa tak nagousti? - Gvüšno ka dela tou vsikši den pa ške bole nagousti, če trbej, - njoj raztumači vertinja. Gospa z Varaša je poglednila svojoga moža, poglednola ga je, kak če bi biu kakši ščenec. -No si vido, drugi moj mouž! Vsikši den in nej samo gnouk na den, nej kak ti. Mouž je na tou ženi nika nej pravo liki je pito vertinjo: - Vertinja, te pa mi Vi povejte, če té vaš kokout tou dela samo z edno ali z več kokoušami? - Kaj bipa delo samo z edno. Zvsemipetnajstimitoudela, -njemi povej vertinja. Zdaj je mouž pogledno svojo ženo. Tak jo je pogledno kak kakšoga ščenca. - Na, si vidla žena. S petnajstimi dela in tou vsikši den s petnajstimi. Žena je vcejlak tiüma gratala, mouž pa je visiko zdigno svoj nous, vertinja pa je samo debelo gledala za njima.” Ka mo sé razmeti, ženske! Ge neškem možakare napelavati, naj majo eške kakšo ženo Zvün vas. Tou sploj neškem prajti. Pa tou tö neškem prajti, ka ste ženske kokouši, tou sploj neškem prajti. Tou šalo sam vam povedo zato, ka mi je moja tašča Regina, trno čedna ženska, včera prajla, ka naj sé tak držini kak kokout na küpi gnoja. Pa mi je ške prajla, ka smo vsi moški takši kokouti, ka samo kokodačemo pa nika ne naredimo. Ge sam biu samo tiüma in sam neka cajta brodo, ka naj njoj povem. Na, te pa sam njoj povedo tou šalo od ednoga kokouta pa od petnajsti kokoušaj. - Ka pa kokodačeš, - mi je prajla. - Vej bi ti prvin v lače vujšlo, kak pa ka bi kakšo drugo klükno. Tak mi je prajla moja tašča Regina, trno čedna ženska. Ge pa sam odišo na ves in isko kokouta, ka bi mi vöovado, kak tou naredi, ka leko ma petnajst kokouši nagnouk. Miki Spremljajte televizijsko oddajo SLOVENSKI UTRINKI vsak drugi četrtek ob 14.00 na 1. programu madžarske televizije. Naslednja oddaja bo v četrtek, 12. septembra 2002. Ponovitev v soboto, 14. septembra, ob 11.05, na 2. programu. Porabje, 5. Septembra 2002 4 Sajava iža z Gorenjoga Sinika V sombotelskom skanzni (Vaši Múzeumfalu) je 18. augustuša bila blagoslovlena slovenska iža. Té smo svetili den Slovencov na Madžarskom, blüzi rojstnoga dneva - 28. augustuša - Avgusta Pavla. Avgust Pavel je dosta vse delo, za vsikšo leto nam nika ostane, ka leko svetimo. V Somboteli je živo in delo od 1920. do svoje smrti, do 1946. leta. 1940. leta je - vküper z madžarski gradbenikom Jánosom Tóthom -tanačivo podžupani Železne županije, ka bi dobro bilau v Somboteli edno ves gorzozidati, v šteroj bi leko vidli, kakše iže so bile inda svejta. Tau ves, skan-zen, je začno zidati in do polonje gorzozido pokojni etnologjános Bardosi Un je na Gorenjom Siniki najšo edno ižo, Lazarne Ilone ižo, za štero je brodo že 1966. leta, ka je več kak stau lejt stara. Tau ižo so Zdaj na nauvo gorpostavili s pomočjauv muze-ja, Državne slovenske samouprave in Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu v Sloveniji. Na steni iže je razstava fotografij. Na kejpaj se leko vidi, kak je iža vögledala, kak so jo raznokpobrali, pa kak so jo znauva vküper postavili. 1978. leta je iža mejla dijnatno künjo, ižo pa klejt. Gda so go dojraztr-gali, so na pamet vzeli, ka pred stau lejtami je tau bila sajava iža, štera je mejla edno veuko ižo, préklet pa klejt in škedjen. V sajavoj iži je bila edna veuka peč z gniškem. Na gniški so küjali, v peči so pa pekli krü. V zimi so sé v sajavoj iži zdržavale kokauši pa teíice tö. Aukna so bila mala, pa so je zapirali z deskami, šterim so pravli, ka šte ta šte nazaj. Streja je pokrita z ritonjami z ržene slame. Slovenci so tak pokrivali iže kak Nemci. Klasov-gé tanut glédajo. Madžari so male šaupe redli, pa tak so je gor-zvezali na latoše, ka so klasovgé tavö stali. V skanzeni mamo že hrvaško in nemško ižo. Slovenska sajava iža v sombotelskom skanzeni nej samo slovenska iža, liki je edina sajava iža. Inda svejta so meli sajavo ižo Madžari, Nemci in Hrvatje tö. Najduže so meli sa- javo ižo v Železnoj županiji Slovenci. Slovenska iža, slovenski dom je iža Slovencov na Madžarskom tö. Aucigamau mo od spartolej-tja do geseni meli tü programe Slovenci v Somboteli, pa vsi Slo- venci na Madžarskom. Drügo leto stene namažemo z blatom, vöobejlimo, v sajavoj iži zozidana peč pa gniške. Stolice, Sto pa postalo tö nutpostavimo. V prékleti in v klejti pa mo meli vsefelé škeri, ka je v künjo pa klejt valon. Kleti augustuša mo svetili den Slovencov s tem, ka mo krü in vrganjike/pérece pek li v Slovenskoj iži. Marija Kozar Eške gnauk o srečanji nek iz Petrovec. Te ansambel špila na ribaši, kosej, motikaj, zatok bi sé trno šiko k staroma rama. Dobra dva kedna pred srečanjom sé je vözvedlo, ka zavolo smrti ne morejo pridti. Klara si je brž na telefon »sedla« pa iskala, koga bi leko pozvala. Tiste dni je dostikrat cingo telefon na Cankovi pa v Pristavi tö^ Na srečo so člani ansambla Ščuke iz Pristave leko prišli na srečanje pa nas s svojimi nenavadnimi inštru-menti spravlali v dobre volau. Hvala njim, ravno tak folklori-stom iz Sakalovec pa Gledališki držini Nindrik-indrik, steri so nastopili v popodnešnjom Organizacija državnega srečanja Porabski Slovencov dosta dela prosi. Letos sta s tejm največ delali Sekretarka Zveze Slovencev, Klara Fodor v Monoštri pa predsednica sombotelskoga društva Marija Kozar. Klara je zberala prijave, vsakšomi poslala program pa vse, ka mora o srečanji vedeti. Pri-štölala je avtobuse, zgučala sé je s skupinami, stere so gora-staupile v kulturnom programi. Najbole težko je dobila ansambel iz Slovenije. Tak si je mislila, ka če že staro pavarsko ižo prejkdamo, te naj bau takši ansambel, steri sé tam vcüj šika. Že marciuša, apriliša sé je zgučala z amsamblom kultur-no-turističnoga društva Vrte- programi. Marija Kozar je delo že lani začnila, gda je napisala natečaj na Urad za Slovence v zamejstvu pa je prosila pomauč za pozvanje slovenske iže. Kelko dela pa administracije je mejla do prejkvzela dosti dela. Zrihtala je šotor, ga dala postaviti, za vse sé je zgučala v muzeji na prostom, poskrbela je za strokovne predvtavitev slovenske iže. Zvün toga sé moramo zavaliti tistoga trenutka, ka je ržena slama iz Slovenije na Vogrsko prišla pa g. Rogan tö začno pok-rivat, tau mi sploj ne vejmo, ka sé ona nigdar ne tauži. Mi samo tau vidimo, ka v svoji beležki (notesz) vsigdar ma vse gorspi-sano, ka mora tanaredti. Pa vsigdar vse tanaredi. Zato, ka je letošnjo srečanje bilau na njenom tereni, je ona tistim tö, steri so pri organiza ciji svoji članov pomagali 1 Budimpešti pa v Mošonmagya róvári (Irena Pavlič, György Šulič), spremljevalcom na av tobusi (Vera Gašpar, Magda lena Bartakovič) pa spremlje valcom skupin (Irena Barber Joži Illés). M.S Porabje, 5. Septembra 2002 5 »Lüknja na luknji pa voda ne teče skaus" Na srečanji Porabski Slovencov v Somboteli je največ lüstva (h)valilo slamna-to strejo dinske kuče, stero je pokrivau Jože Rogan s svojim sinom iz Trdkove, iz Slovenije. On je ijrašnji pok-rivač, zatau poznajo njegvo znanje v Sloveniji, v Avstriji pa pri nas tü. Njegve pridne roke je erbo njegvi sin tü, šteri tadale leko pela tau dosta vrejdno mešterijo. Kak njima je šlau delo, leko zvejmo od samoga mojstra. „Mi smo ponosni, ka smo sé sploj leko Prišli, ka smo leko dokazali, ka znamo nikaj napravili. Sicer smo sé tüdi skušali potrüditi, smo svojo slamo sé pripelali in smo tau strejo pokrili, kak znamo. Dejansko sé tüdi vidi, ka smo sposobni napravili tau, ka znamo. Bili smo trije, ka sva s sinaum s seov mela enoga mladoga z Gornjega Senika, ka nam je pomago. Mi smo sé strašno lepau meli, smo sé želo dobro počütili pri vas.” • Kak sta začnila vüva s sinaum tau delo? Vej si pa štja za slamo tü ti emo brigo• »Eno leto naprej sam sé ge že z Marijo Kozarjevo pogo-varjau, da mo Prišli do toga projekta. Gda sam znau, ka ge dö toga pridem, sam že biu pripravlen lansko leto, ka tau velko količino slame sam pripravim. Zatau sam pravo, ka štjem s svojo slamov delati, ka je najbola važno tisto, če si sam svojo slamo vönapraviš, dobro go vöspucaš, vözmlatiš.” • Kak si slamo lekopripelo prejk granice? „Ge mam papire, da leko pe-lam prejk granice. Tau moram povedati, da je želo dobro bilau, ka je vaš kamion prišo, papirge so bili vse kreda, da smo z Vaše strani, na Madžarskom nobeni te-žav nej meli. Z naše strani sam pa ge vse papire napravo pa rejšo.” • Pred enim kednom je štja frtau strejo bilau nazaj pokrivat. Cajt je biu ranč deževan, da si pa ti biu gvüšen, ka vüva s strejov jzgotauvila do nedele. Ja moram odkrito povedati, gda sam sé prišo, mi nej bilau vseeno, sam mislo, delo je velko, projekt nej mali, meu sam pa upanje, če de vse dobro šlau pa če de kel-ko-telko vrejmen, nama bau uspelo. Začnili smo 2. augu-sta. Sicer smo sé potrüdili, ka smo res delali vsako soboto, cejle dneve vgojno od šeste pa večer do devete. Smo tüdi v vüpanji delali pa smo na včerajšnji den srečno končali, tak ka je na pravi čas, rok bilau gotovo delo. Malo pa vrejmen tü nagaja-lo, klub temu sé nam je zatok posrečilo. Po kvadratni metrov je moj najvekši projekt biu 250 kvadratov, te je pa malo več. To je eno najvekšo mojo dozdajšnjo delo, ena najvekša kuča, ka sam go v trideseti lejtaj po-krivo.” • Kakšne težave sta mela pripokrivanji te kuče? »Nama nobeno pokrivanje težave ne dela. Delalo je naja probleme edino tou, ka naja čas gnau. Če bi bilau slabo vrejmen, bi mogauče nej bila gotova. Ker rok je vezani, otvoritev de. Če kuča nede gotova, kak de tau vögledajo? Sam si mislo, če nede gotovo, de en del oprejtoga ostalo. Pa sva sé ške gnes pitala, kak bi tau Zdaj vövidlo, če bi müva nej gotova bila.” • Zatau sta pa vüva ške te tü pokrivala strejo, gda je ronijo dež. Tašoga reda nej nevarno delati, gda sé vse škali? „Ka je najslabše, če dež ide, so mokre late (latuške) pa je želo nevarno po lataj oditi. Mokra slama sé ne da pokri-vati, trbej malenkost počakali, ka sé vsaj malenkost mora posišili, ka človek leko normalno dela. Ovak je pa želo žmetno pa nevarno gor po lataj hoditi.” • En tau te strejo jo preveč strmni, skur gnako stogi prauti nebi. Tisto je pa ja nej bilau enostavno pokri-vati? „En del je nej normalnoga v tau streji. Zadnji del ob strani, tisti je želo zahteven, ker sé slama vleče in zahteva želo počasno delo in trbej želo previdno delati, da go dobro zvezaš pa go pravilno postaviš.”' • Vslamnato strejo sé müši ne spravijo nota, ka bi go vküp zmlatile, na nikoj djale? ..Čimbola pravilno moraš slamo vözmlatiti. Miši v strejo nedo, če je pravilno iz-mlačano. Mi smo sé potrüdili, ka smo pravilno zmla-tili pa pokrili. Gledam pa tou tak, če de tau na dim kü-nja, tau de želo velka pred-nost, če dim pistimo gnauk notrikvslamo, enamiš v tau strejo ne bo šla. Če mi zadi-mnimo tau künjo, ka de na vrata dim vöšau, tau pomenu da de dim skozi slame mogo iti in te mi avtomatično cejlo slamo zastrupimo z dinaum in miš nede nikdar v tau strejo nut šla. Glede te hiše, je tau želo velka pred-nost, ki mogauče ostale hiše te prednosti nemajo.” • Pa sé te döjn nej trbej bojati, ka sé dér gorvužge ta kuča, stera je z lesa pa slame. »Vidimo, ka nega orara, dimnika. Vsaka na dim kün-ja je tak, v peči sé küri, dim ide vö na vrata. Nikoli sé nemre vožgati, ka sé dim v künji keukratno zaokrauži, sé teukratno rasladi pa no-bena iskra več nemre pridti prejk vrat. Tisti slabši dim, šteri je že raslajeni, ide niže doj pa na vrata vö, ide notri med ruž pa skozi streje, tisti sé več nemre vožgati. Moram pa tau povedati, znati pa trbej küriti. V te kaminaj, v krüšni peči ali pa na pro-stom sé ogenj ne smej rašiti, normalno mora goreti. Küriti trbej čisto normalno z dobrimi drvami.” • Ka je pa razlika med tejm, kak vi pokrivate pa kak Vaugri? »Vaugri delajo samo s slamov, ne nücajo nobeni drügi material. S slamov obrat-no pokrivajo, klasi so zvüna streje. Ka sé pa tiče naše streje, klasi stogijo notri, s tejm je pa ena določena prednost, ka voda hitro doj teče po tau streji. Drüga razlika je pa tau, ka mi nücamo za dodatni material leskove pa vrbove šibe, ka s tejmi doj vežemo, doj stiskavalo slamo. Prednost je v tejm, ka je tau gladka streja, dež brž doj teče. S tejm je pa prednost, ka slama dosti pomali odmira, življensko do-bo ma duže. Tau je novejši način pa bolj kvalitete^” • Zdaj pa te rejši uganko, stero si mi postavo med kednom ške z visike streje. Kaje tau, lüknja na luknji pa voda ne teče skaus? „Tau je streja s slamov pok-rita. Leko vidimo pri mojom pokrivanji, ka je telko lü-kenj na tau streji pa voda ne teče notrik, ka so lüknje doj obmjene pa voda zgoraj po lüknjaj doj teče.” K. Fodor Porabje, 5. Septembra 2002 6 „Če rejdko pridem, dapa na svojo zemlau sé vsedem...” Slovensko-hrvaški odnosi napeti tudi med počitnicami Slovensko-hrvaški odnosi so se še dodatno zaostrili, potem ko so hrvaški policisti na podlagi odredbe uma-škega sodnika za prekrške aretirali slovenskega državljana, piranskega občinskega svetnika Joška Jorasa, ki živi na levem bregu Dragonje, in ga odpeljali v zapor v Pulj. Slovensko zunanje ministrstvo je hrvaškemu zunanjemu ministrstvu poslalo protestno noto, v kateri je izrazilo protest zoper odvzem prostosti slovenskemu državljanu, aretacijo pa so obsodile tudi nekatere slovenske politične stranke in predstavniki civilne družbe. Joras, ki je moral na prestajanje 30-dnevne zaporne kazni zaradi neplačanih odločb sodnika za prekrške, ki mu niti niso bile vročene, ne priznava hrvaške jurisdikcije v spornem istrskem zaselku Mlini in je iz protesta v zaporu začel gladovno stavkati. Peres obiskal Slovenijo Slovenijo je obiskal izraelski zunanji minister Šimon Peres in se med enodnevnim uradnim obiskom srečal z vodilnimi slovenskimi predstavniki. S slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom sta podpisala sporazum o sodelovanju na področju zdravstva in medicine ter sporazum o medsebojni pomoči pri carinskih zadevah. Rupel, ki je menil, daje edini sprejemljiv način za rešitev bUžnjevzhodnega spora vrnitev zasedenih arabskih ozemelj v zameno za trajen in pravičen mir na osnovi sklenjenih mirovnih sporazumov med Izraelom in Palestinci in arabskimi državami, je Izraelu ponudil "dobre usluge". S tejmi rečami si je zdenila gospa Anica iz Maribora, gda mi je po dukšom pripovejdali vöovadila, ka je v Slovenskoj vesi küpila par-celo. Zakoj ravno v tauj porabskoj vesi? Če je pa tau njena rojstna ves, istina, ka že skurok 55 lejt ne žive tü. Gda sam go prosila, naj sé notrapokaže, mi je pravla: »Vi samo napišite, ka Anica Dončec, po domanje Földi-na Ana. Tak do vsi znali, što sam.« Po bojni je bila med tistimi mladimi, steri so tak mislili, ka sé trbej slovensko materno rejč včiti pa v šauli mlajše tö včiti. Zatok je išla na jezi-kovni tečaj (nyelvtanfol-yam) v Peč. En mejsec je prvi taprišli kak bi trbelo, tak ka je te štiri mejsece daleč kraj od daumi bila. Prvič sé je Zgodilo z njauv, ka je tak dugo od daumi bila. Velki Varaš sé ji je trno vido, tečaj več nej nartelki. »Na tečaji smo bili vtjüper Srbi, Hrvati pa Slovenci. Dja sam sé, mislim, ovak dobro včila, dapa tak težko sam sé nigdar nej včila kak tam. Terplan Gusti pa Kölešov Jože so pred nami ojdli, njim je ležej bilau, ka so bole pri meji doma bili in so gunčali »lepši« dialekt kak mi. Gda sam zgotauvila, sam dva mejseca včila slovenščino v Sovenskoj vesi. Te sé je pa politika nika obrnaula pa sam si pravla, dja sé več s tejm nemo spravlali« • Gda ste odšli v takratno Jugoslavijo? »Odišla sam 1949. leta. Dapa nej samo politika kriva bila. V držini sé je zgodila ena nesreče doma smo ostali brezi krav, kaul pa škeri, tak ka smo nej mogli zemlau delati. V fabriki tö nej bilau dela. Te smo pa zvedli, ka vjugoslaviji dosta dela majo. Te so eštje nej tak strogo skrb meli granico kak po tistim. Smo sé vküpspraviti pa smo taprejk šli.« Gospa Anica sé tak spomina, kajije osem bilau, steri so z njau vred odišli. Prejk granice so vendrik pri Rit-karovcaj šli, kmica je bila, dapa nekakjije Vodo, ka so onipoti nejpoznali. »Najprva so nas pelali v Mursko Soboto,« - pravi gospa Anica, »dva, tri dni smo bili tam, ka so nas zastali, Zakoj smo Prišli, če nejsmo doma meli kakšni grej. Potistim so nam dali papire pa so nas pitali, ka bi radi delali. Moj oče so tö v Jugoslaviji bili, v Srbiji. Pitali so me, če ščem k očej titi. Te sam sé pa nej mogla odlaučiti, rada bi bila z očom tö, rada bi pa ostala z mladimi tö. Delo sam dobila v Kidričevem, tam so te fabriko zidali. Dapa zavolo rejči mi je nej leko bilau. Pravla sam si, ka tak slovensko kak tam gučijo nigdar nemo znala. Vidte, Zdaj pa že skur težko gučim porabsko narečje. Mladi človek sé brž navči. Najprva sam delala vvrtnariji (kerté-szet), flanco smo sadili. Dvej sve z Vogrskoga bile, ali vsigdar sve prve bile. Po tistim, gda smo že bole znale gun- čali, sva v künjo prišle, naslednje pa sam v pisarni delala. Moža sam spoznala, oženila sva sé, stanovanje (lakás) sva dobila v Kidričevem v nauvom bloki. Doma smo staro ižo meli, tü pa vse nauvo bilau, vejte, ka sé mi je vidlo.« Dapa zatok nej vse tak lejpo bilau kak nauvo stanovanje. Gospa Anicaje dugo nej mogla domau titi. Dvajsti lejt je stara bila, gda je odišla pa skorok tritresti, gdaje najprva domau prišla v Slovensko ves. Ešče na pokapanje svoje matere nej mogla priti. »Gda je naša mami mrla, sam že v Maribori bila. Dala sam prošnjo, ka bi rada domau išla. Že drugi den so mi poslali dovoljenje (en-gédély), uni prej nika nejmajo prauto, samo ne vejo, kak do na Vogrskom na nas gledali, ka smo na Črno odšli. Oni od- govornost! ne vzemejo nase, če sé nam kaj zgodi. Prajli so mi, ka pa če me ne pistijo nazaj, pa več nemo vidla svoje mlajše.« • Te ste ranč na pokapanje svoje matere nej ojdli? »Nej sam vüpala titi. Vejte, kak je tau lagvo bilau? Dapa če človek dosti težav preživo te trdi grata, ka ešče djau-kati ne more,« pravi gospa Anica s skunzami v očaj. »Mati so mrli, sam nej mogla domau. Oče so te že v Avstriji bili, tam so mrli tö. Zdaj še te samo sestro mam tü v Varaši. Tü sé vidimo včasih. Večkrat bi prišla, samo mi je lagvo v autoni. Ali furt čütim, ka sam tü doma.« • Vašim mlajšom, vnukom ste kaj pripovejdali, Odkec ste, Odkec so njini stari star rištje? »Oni tau vse vejo. Pa vejte, ka sam dja en falat zemlé küpila v Slovenskoj vesi?« • Te kakšno ižo, vikendico zidali? »Nej, nej. Nejsmo tak bogati. Tau smo küpili za Spomin. Kak sam prajla, če rejdko pridem, dapa na svojo zemlau si sedem. Tisti, steri mi je pomago küpüvali, mi je pravo, ka vej za eno parcelo na brgej. Gvüšno mo rada, ka sam dja tö na brgej doma bila. Tau je trno fanj občutek.« • Kak ste vi zvedeli za srečanje porabskih Slovencov? »Moja sestra je meni Porabje zriktala, za tau sam njej hvaležni Dja tau vse preštem, pa nej enkrat, trikrat Vse vas poznam, steri piše-te. Dja sam tö mislila, ka mo novinarka, gda sam mlada bila pa sam bila na sloven-skom tečaji, dapa te eštje nej bilau telko možnosti, nejsmo prilike meli kak vi Zdaj. Televizijo tö gledam, Porabske utrinke vsakši 14 dni. Tak sam pa te zvedla za tau srečanje.« • Ka vampomeni tau srečanje? »Domači kraj je zlata zemla. Vi leko dete domau, gda ščete, mi smo pa dugo lejt nej mogli. Dja sam betežna, če pa betežna tö pridem, te vejte, ka mi tau pomeni.« Z gospo Anico sva sé pogučavali na srečanji v Somboteli, kam je prišla s sinaum, snejov pa dvöma vnukoma. Že Zdaj razmišla o tom, ka drugo leto sé na tom srečali^ najde s sestrov svoje naj-baukše nekdanje padaški-nje, stera živi v Ameriki. Vüpajmo, ka tak bau. Marijana Sukič Porabje, 5. Septembra 2002 „Te pa vkradnite staro mamo..." Te dni sam nika v Slovenskoj vesi ojdla pa mi je nika takšo na vüje prišlo, ka sé mi je sploj vidlo. Pa sam sé te Odlaučila, ka morem spoz-nati tisto žensko, ki bi mi leko tau povedli Trejza Kozo živejo zajek za krčmauv, tam na küpi gestejo tri hiše, od stere za dvej ne vejm, čidni sta. Dobro ka mi je na pomauč skočo moj dober spoznance Feri Megg-yes, etak sam pa ta najšla k Trejzi. Pred par minutami so z njive Prišli, etak sam pa srečo mejla, ka sam je najšla doma. Kak je že etakšoga reda tau šega, človek najoprvin spoz-nava tistoga, k steromi jé prišo. Pa te je tüj vöprišlo, ka sé nama ja nej trbej spoz-navati, müve sva si nej samo že spoznane, liki nikša da-lečna rodbina tü. Najbole sam zatok rada bila, ka sam es zablaudila, ka sé je Zdaj vse razčistilo, ka je meni nej čisto bilau od moji sorodni-kov. Trejza je 10 lejt starejša kak ge, depa tau zatok ne ovadive kelko sve stare, kakoli ka bi Trejza Zmerom leko 10 lejt zatajila. • Trejza, sploj dobro vögle-date. Človek si samo leko Želej, da bi etak vögledo, kak vi pri tej nej mladi lejtaj. Kakje tau? „Če Sama nase gledam, te leko tak povejm, ka človeka delo gor drži. V svojom živlenji sam dosta delala pa sam rada delala. Eške gnes tü delam, nigdar sam nej brez dela, meni sé djibati trbej.” • Malo mi gučite od svoji mladi lejt, kakje te bilau, ka vse ste zadobili. ..Moram povedati, ka sam sé dja nej stejla trnok včiti, dja sam bola rada delala. Etak sam pa že v 16. leti začnila v židanoj fabriki delati pa sam 32 lejt na tri partije delala na mašinaj kak tkalka (szö-vőnő). Gda sam domau prišla iz fabrike, te sam pa tadala delala na njivaj, po sonžetaj. Gazdijo smo tü pelali. Tačas ka sam doma bila, doma, gda sam sé oženila, te pa na nauvom daumi.” • Tej cajti, gda ste vi začnili delati, so po bojni bili pa so bila žmetna 50. lejta tü. Kak sé vi na tau spo-minjate? »Dja sam v fabriki delala, tau je za domanje dobro bilau, ka smo z materjov vred pejnaze slüžile. Žmetna lejta so tü bila, je istina, depa tista 60.-70. lejta so za delavec pa ranč tak za pavre nej slabe bile. Sto je delo, sé pošteno držo, so ga plačala Tista lejta smo leko ram zidali, pri banki smo 2 pro-cen ta žau plačüvati. Pavri so leko maro krmili, za krave smo podporo (támogatás) dobili. Če je v tisti lejtaj stoj Sto delati, je leko dosta vse dosegno. Dja sam med tistimi bila, stere smo v židanoj fabriki najbaukše tkalke bile. Gestejo knjige, stere gučijo od židanoj fabriki, v tisti knjigaj so name tü notra vzeli pa so pisali od mene. Tkalka biti je nej leko delo bilau. Največ tkalk je Slovenska krajina dala. Slovenske ženske so bile najbaukše delavke, najbaukše tkalke. Našo delo so plačati, so nam na vsakše državne svetke dali zvünredno pejnaze, premium. Te lejta so bila dobra za tau tö, ka sva z možaum - ki je žau že 8 lejt mrtev - leko pomagala svojim čeram rama zozidati.” • Čese rejsan ne vidi, ka so že vaši vnuki tü vsi odrasli, nika mi povejte od svoje držine ta. »Dvej čeli smo meli, obe-dvej so gnes oženjene, etak pa mam 3 vnüke. Edna(h)čiv I Varaši ma rama, ta druga tü v vesi,ffjH moja sausedica. Vnuki so vsi šolari-vani, te domanji eden de pravnik ali bi-rauf, dekla zdravstvenovi-soko šaulo ma, tretji je pa že v slüžbi. Dekla sé je Zdaj nej davnik oženila. Tak držini od držine, ka eden človek skauz za svoje dela. Lepau je, če maš deco, vnüke, maš Cilj Zakoj delati, sé trüditi. Pa dati je sploj dobro. Baukše kak dobiti.” • Točkar sve od Vaše držine lejpe kejpe gledale pa te je vöprišlo, ka so vas vaši šogorge (svaki) vMeriko tü pozvali. Kakje tam kaj? »Sploj rada sam, ka sam leko pred trejmi lejtami tam tö ojdla. Dosta lejpoga sam vidla, depa tisto je drugi svejt. Pa naj nišče ne misli, ka tam kaj k šenki dajo. Tam ranč tak, če nej več, trbej delati kak tü doma. Ovak je pa sploj lejpo doživetje (élmény) bilau tau zame.” • Gučala Sva Od vaši vnUr kajpaje te vöprišlo, ka nej dugo sé je vaša vnukinja ženila. Od toga sam pa nika sploj smejšnoga dapa itak lejpoga čüla. „No, moja vnukinja sé je ju-liuša slednje dni ženila. Na gostüvanji so inda svejta tö dosta norije delali, Zdaj že nej na teltja. Tak ka do paunauči, dočas nega snejin ples, je bola »mir«. Gda sneja pleše za dar, te nistarni vraj-ži moški že komik čakajo, gda de prilika, ka mauž malo vkraj pogledne, ka vkrad-nejo snejau. Tü je tö tak šlau. Depa nej samo mauž, dja sam bila tista, stera sam trno skrb mejla pa branila snejau, naj go pa donuk ne odnesejo. Pa so buma probali, depa dja sam go vsigdar obranili Te so pa tej moški kaj nej vedli pa gnauk samo eden krči: »Te pa vkradnimo staro mamo!« Pa so sé že pripravlali. Depa dja sam te skaučila pa sam njim vujšla, sam sé skrila. Gda sam znauvič nazaj prišla, so že nej kradnili snejau pa dja sam njim tö nej falila.” Leko, ka so tej moški nauvo šego nut prinesli pa te leko ka tau name tü čaka? Tau je gvüšno, ka mo svojo vnu-kinjo, če de sé ženila, ge tü branila. Pa če do name steli odvlejčti? Že si Zdaj Premišlavam, če sé dam ali nej. Ka vi mislite? Vej pa leko, ka de tau moja slednja prilika. Vej mo te že vidli. I. Barber RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 MHz Od pondejlka do sobote od 16. do m vdre, v nedelo od 12. do 14. vdre. Obisk finske predsednice 27.