Ilirske teme to Pavel Peter Bratina KROGI NJEGOVEGA BIVANJA Ob sedemdeseti obletnici rojstva in štiriindvajseti obletnici smrti VILIJA STEGUJA, duhovnika, pesnika, misleca in prevajalca 1943-1989-2013 Ilirske teme Ilirska Bistrica 2013 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Stegu V. 821.163.6.09Stegu V. BRATINA, Pavel Peter Krogi njegovega bivanja : ob sedemdeseti obletnici rojstva in štiriindvajseti obletnici smrti Vilija Steguja, duhovnika, pesnika, misleca in prevajalca 1943-1989-2013 / Pavel Peter Bratina; [fotografije Ana in Karlo Vičič ... et al.]. - Ilirska Bistrica : Društvo za krajevno zgodovino, 2013. - (Zbirka Ilirske teme ; 10) ISBN 978-961-91919-6-5 268149504 KNJIGI NA POT V Društvu za krajevno zgodovino in kulturo smo v letu 1994 izdali prvi zvezek nove monografske zbirke, poimenovane Ilirske teme. Zbirko smo si zamislili kot nadgradnjo, bolje rečeno dopolnilo naše že uveljavljene publikacije, zbornika Bistriški zapisi, ki smo ga začeli izdajati leta 1980. Glede na to, da so Zapisi naravnani interdisciplinarno in da zaradi tega ne morejo prinašati daljših tekstov, smo želeli z Ilirskimi temami omogočiti avtorjem objavo obsežnejših besedil. Ko smo zastavili novo zbirko, najbrž nismo pričakovali, da bo dosegla deseto številko, saj naše delo sloni na povsem ljubiteljskih prizadevanjih članov uredniškega odbora. Obenem smo neobremenjeni z izplačilom honorarjev avtorjem, ki so svoja dela napisali brezplačno. Seveda nam kljub temu in iztržku od prodaje naših publikacij ne bi uspelo natisniti toliko knjig brez finančne pomoči Občine Ilirska Bistrica oziroma občinskega sklada za sofinanciranje izdaje tiskov in publikacij. Deseta številka, ki je pred vami, spoštovani bralci, je posvečena življenju in delu duhovnika, pesnika, prevajalca, misleca in publicista, premskega rojaka Vilija Steguja, ki se je rodil pred 70 leti, žal pa umrl že leta 1989, star komaj 46 let. Knjigo izdajamo na pobudo njegovih ožjih sorodnikov, obenem pa z zadovoljstvom, da svojemu pomembnemu rojaku posvečamo jubilejno številko Ilirskih tem. Avtor knjige, ki nosi naslov Krogi njegovega bivanja, je Vilijev sošolec, prijatelj, somišljenik in sopotnik v Društvu 2000 in v Reviji 2000 Pavel Peter Bratina. Gospod Bratina je brez oklevanja pristal na naše pogoje, kar pomeni, da za svoje delo ni prejel honorarja. V sedmih Vilijevih življenjskih krogih je podal zelo temeljit prikaz njegovega življenja, javnega delovanja ter literarnega in publicističnega ustvarjanja. Primorski rojak Pavel Peter Bratina, doma iz Kamenj na Vipavskem, je zbral tudi veliko dokumentarnega in predvsem slikovnega gradiva iz Vilijevega življenja. Tudi sicer je Bratina plodovit pisec, saj obsega njegova bibliografija objavljenih krajših in daljših prispevkov na stotine enot. Knjiga o krogih življenja Vilija Steguja je nadaljevanje njegovega obsežnega publicističnega in pisateljskega dela in pomeni obogatitev našega žal vse preskromnega znanja o rojaku Viliju Steguju, ki je, če si izposodimo latinski rek Nemo propheta in patria, preživel skoraj petnajst zadnjih let svojega življenja v nemškem Ingolstadtu kot zdomski duhovnik. Knjiga o Viliju Steguju je že tretja iz zbirke Ilirske teme posvečena domačemu literatu, čeprav Stegu ni bil le to. V zbirki smo pred tem objavili portret pesnice Makse Samsa avtorice Anje Hofman in bistriške Makedonke, pesnice in prevajalke Bistrice Mirkulovske izpod peresa Tjaše Poklar. Da je knjiga lahko izšla, je poleg naštetih finančno podprl njen natis tudi Urad R Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, za kar se mu zahvaljujemo. Tomo Šajn PROLOG Knjiga o življenju in delu Vilija Steguja, duhovnika, pesnika, misleca in prevajalca s Prema pri Ilirski Bistrici, ni življenjepis v klasičnem pomenu besede. Še manj znanstvena študija, ki bi natančno podajala in analizirala Stegujevo osebno in družbeno žitje, literarno in prevajalsko delo ter ga v tem smislu umestila v zbor slovenskih kulturnih ustvarjalcev in prevajalcev. Tej ambiciji se odpoveduje. Krogi njegovega bivanja nizajo in odstirajo predvsem drobne, vsakdanje, za marsikoga tudi nepomembne življenjske podatke in dogodke, uspehe in neuspehe. Zlasti še slabo zaznane, marsikomu neujemljive, tudi hote ali nehote prezrte in zamolčane, ter tako predstavljajo Vilijev umetniški in intelektualni svet, njegovo pesniško, filozofsko in religiozno sporočilo. Čeprav je bil prodornih misli, svojih najglobljih spoznanj ni črpal prvenstveno ne iz filozofije ne iz bogate zakladnice drugih vednosti. Zajemal je predvsem iz svoje izjemne intuicije, iz vznikov sintetične zavesti. Ob curkih domače potočnice, ob mlečnih grudih zemlje, ob materinem sejanju molitve, ob očetovem molčanju, tudi ob dojkah nemega poželenja je preverjal samega sebe in se tehtal ob besedah, zapisanih v knjigah življenja. Kašče modrosti je polnil s spoznanji, ki se porajajo nenadejano in nenačrtovano, kakor izbruhi vulkanov, kakor vršanje poletnih neviht, kakor neulovljivi kolibri želja, kakor čase grenkega pelina in kakor ognji milostnega očiščenja. Njegov svet je bil hkrati iz enega kosa stkan in do skrajnosti atomiziran, razdrobljen in razcefran, povezoval pa ga je s pajčevinami bogkovega kota. Njegove pesniške podobe, lirične metafore in fraze so eno samo nepretrgano, strastno iskanje formule, ki povezuje nezdružljivo. To je temeljni zidak njegove umetniške zgodbe, njeno osrednje sporočilo. Knjiga je torej lirični portret človeka, ki smo ga, dragi prijatelji, poznali, cenili in spoštovali, ne pa tudi do kraja dojeli. Ker ga ni mogoče. Ker je v krhke posode časa in besed ujeta skrivnost, ki se nam v podarjanju izmika. Te Vilijeve posebne, enkratne, žlahtne in neposredne podobe ni več med nami. Vrnila se je k svojemu izviru, zato s to knjigo obujamo njegov spomin in si ga kličemo v zavest skozi prizmo sedmerih krogov, ki si takole sledijo: Varnost domačije - mlečne grudi brkinske zemlje Tovarišije - v sinji lok napete daljave Poezija - pelina žlahtni mošt Duhovništvo - molitev zrelega molčanja Umetnost in filozofija - smerokazi peščenih duri Zdomstvo - sito za seme viharjev Smrt - onkraj slave in prezira PRVI KROG Varnost domačije - mlečne grudi brkinske zemlje OD FRANKOV IN STEGLOV DO STEGUJEV V Galiji - deželi domnevnega moškega začetka Stegujevega rodu -velja, da se človek rodi vsaj sto let pred rojstvom. Za Vilija Steguja, potomca tistih davnih pradedov, ta pregovor vsekakor drži, saj so se geni nemirnih kolibrijev širili po številnih evropskih vejah že veliko preden se je v Napoleonovih časih v Brkinih, kjer so še pred poslovenjenjem odmaknjeni živeli ostanki ilirskega rodu, eden izmed njih ujel v slovenske mreže. Preden začnemo odstirati zavese k še dosegljivim plastem Stegujeve rodbine, se pomudimo pri predzadnjem in zadnjem rodu: pri zakoncih Francu in Ivanki Stegu in njunih otrocih. Franc se je rodil 27. 3. 1915 na Premu 13, Ivanka Krebelj pa 23. 12. 1922 na Ostrožnem Brdu 32 (64). Poročila sta se 31.1.1942 in imela štiri otroke: prvorojenca Ivana (rojenega 6.4.1942, umrlega 2.11.1942), drugorojenca Vilija Frančiška (rojenega 29. 11. 1943, umrlega 26. 9. 1989), tretjerojenko Ano (21. 5. 1946) in četrtorojenca Jožeta (31.1.1953). Franc Steguje umrl 9.4.1986, Ivanka Krebelj pa 28.5.2006. Z otroki njunega zakona se bo, kakor je videti, pri Potočnikovih sklenil ta del življenjskega loka, saj je domačijo po očetu Francu prevzel sin Jože Stegu, ki bo tudi njen zadnji gospodar. Za ta rod je zanimivo, da se je hčerka Ana po gimnaziji odselila v Francijo, se v Parizu poročila s Karlom Vičičem, njuna otroka Nataša (rojena 1967) in Marko (rojen 1971) pa sta se praktično že vrnila v francoske vode. Prva, poročena z Dominiquom Thierietom, s sinom Loicom (1999) in hčerko Tanjo (2001), drugi, poročen s Sophie Herrera, pa s sinovoma Thomasom (1994), Mathieujem (1997) in hčerko Claro (2004) tako vračata Franciji del tega, kar naj bi bilo njenega. OD FRANCA STEGUJA DO JAKOBA STEGLA Franc Stegu je bil edini preživeli sin očeta Ivana (rojenega 4.8.1877) in matere Jožefe Kirn (rojene 23. 1. 1886), ki sta sicer imela petero otrok: Štefanko (rojeno 23.12.1906, poročeno 11.5.1929 z Antonom Tomažičem, umrlo 1970); Janeza (rojenega 25. 10. 1908, umrlega 25. 8. 1909), Ivanko (rojeno 25.4.1911, poročeno z Leopoldom Valenčičem /1901-1978/, umrlo 1978); Jožefo (rojeno 12.7.1913, poročeno s Franom Adamom/1908-1999/, umrlo 1933), in Frančiška (rojenega 27.3.1915, poročenega 31.1.1942 z že omenjeno Ivanko Krebelj /1922-2006/). Ivan Stegu ni dolgo gospodaril na Potočnikovim, saj je komaj 39-leten 31. 3. 1916 padel na Tirolskem. O smrti vojaka »K.U.K. f.J. D 8., 3. Kompanie«1 so bili domači obveščeni poldrugi mesec pozneje, 14. 5. 1916. Tako je žena Jožefa moža preživela za 26 let in umrla 30.5.1952. Ivan Stegu je prevzel Potočnikovo domačijo (v Potoku ali na Premu 78) za očetom Antonom Stegujem, ki se je na Potočnikovino priženil 7. 5. 1872, in materjo Frančiško Frank.2 Anton se je rodil 25. 5. 1838 na Čeljah št. 1. Sedemnajst let mlajša nevesta Frančiška Frank, rojena 15. 7. 1855, je bila edinka, zato je po očetu Francu (rojenem 31. 7.1806, poročenem 24.2.1840) in materi Marjani Frank, doma s Celj (rojeni 9. 1. 1819), podedovala hišo in zemljo. Zakoncema se je rodilo devet otrok: Antonija (17. 6. 1872, poročena 'Zabeležka v Družinski knjigi Prem št. 78, nova 13, za leto »Osemnajststo«... 2 Preden je na Potočnikovim s Frančiško Frank zagospodaril Anton Stegel/Stegu, sta si hišo razdelila brata Franc in Lovro. Prvi je imel edinko Frančiško, drugi pa več hčera, ki so odšle po svetu, in sinov brez potomcev. Že pred drugo svetovno vojno je prišel Lovrov del hiše najprej v tuje roke, v 60-ih letih pa sta ga kupila gospodarja drugega dela Franc in Ivanka Stegu. Jožefa Kirn in Ivan Stegu v avstroogrski vojaški uniformi 21.2.1900 v Celje 16), Helena (rojena 2.5.1875, odseljena v Trst), Janez Ivan (rojen 4. 8.1877), Franc (rojen 29. 3.1880, odšel v Trst, kjer se je 5. 3.1907 poročil in imel »botego«, trgovino), Marija (rojena 26. 2. 1884, leta 1891 odseljena, poročena 23.12.1906), Frančiška (rojena 28.3.1886, poročena 8. 11.1908 na Prem 55), Anton (rojen 29.7.1888, umrl 6.12.1892), Jožef (rojen 12.1.1891, umrl 3.4.1963) inAna (rojena 13.11.1900). Anton Stegu je umrl 29. 8.1926, žena Frančiška Frank pa že prej, 9. 8. 1920. Če sledimo rodbini Antona Steguja še za koleno v preteklost, pridemo do Jakoba Stegla (Steguja) in njegove žene Uršule Urh (Verh). Gospodarila sta v Čeljah št. 1, po domače pri Levaku. V njuni hiši je zagledalo luč sveta sedmero otrok: Jožef (rojen 1.2.1828), Jožefa (rojena 11. 3. 1830, poročena v Horjul), Martin (rojen 11.11.1831, poročen 3.2.1856 z Marijo Frank /rojeno 4. 3. 1833/), Helena (rojena 5. 10. 1833), Marjana (rojena 29.11.1835, poročena v Trst), Anton (rojen 25. 5. 1838, poročen na Prem 78 /79/) in Maria (rojena 7. 5. 1841, poročena v Celje 30). Jakob Stegl je umrl 10. 10. 1855, njegova žena Uršula Urh pa 23. 2. 1872. Videti je, da je v Čeljah 1 pred Jakobom Steglom gospodaril Gregor Frank,3 ki je ob nastanku ohranjenega družinskega lista - 78 let star vdovec. Pri njem je od otrok živel le še sin Luka, star 30 let. Na domačiji pa je gospo- Franc Stegu sedi prvi z desne, Franc Adam, prvi z leve, v italijanski vojski na Monte Cassinu 3 Priimek Frank je najbrž neslovenskega izvora. Leta 2006 je bilo v Sloveniji 654 nosilcev: 39 % v notranjsko-kraški, 17 %, obalno-kraški regiji, 17 % v Podravju, 13 % v osrednji Sloveniji in še nekaj drugje. Priimek je znan tudi v Franciji, kjer 2.718 nosilcev. Vir: Leksikon priimkov: www.rodoslovje.com/Frank. daril Gregorjev naslednik in sin Valentin Frank, ki mu je bilo 48 let, njegovi ženi Mariji pa 31. Po podatkih s tega lista sta imela zakonca šest otrok: Marijo (staro 10 let), Uršulo (staro 8 let), Janeza (starega 6 let), Barbaro (staro 3 leta) ter dvojčka Štefana m Marijo (stara 1 leto). Nobenega Jakoba!4 Pri sosedih, v hiši št. 2, so prav tako gospodarili Franki, brez Jakoba, v hiši št. 3. pa so živeli Sadnikovi. NEZNANO POREKLO BRKINSKIH STEGUJEV Po vsem povedanem se upravičeno sprašujemo, od kod neki se je vzel začetnik čelske rodbine Steglov, pozneje Stegujev - Jakob Stegl (Stegel). Raziskovanje družinskega debla nas je pripeljalo do družinske knjige iz leta 1799-1807, kjer se v Čelju 1 (pri Levaku) ta priimek pojavi zapisan kot Stegu, sam nosilec Jakob, rojen 26.7.1800, pa kot Stegl. S priimkom Stegu se danes na Slovenskem podpisuje kakšnih 55 nosilcev. Od teh jih je 32 % na notranjsko-kraškem območju, 28 % v savinjski regiji in 28 % v osrednji Sloveniji. Pogostejša je oblika Stegel, ki šteje 115 nosilcev. Največ, 69 %, na notranjsko-kraškem območju, 17 % v osrednji Sloveniji, 14 % pa drugod po Sloveniji. Tretja oblika, Stegelj, pa je zelo redka, saj šteje manj kot pet nosilcev.5 Stegel(j)/Stegu sodi v skupino slovenskih glagolskih priimkov z dvojno obliko. Prof. Pavle Merku pravi, da je nastal iz glagola »iztegniti (se)« in da pomeni »dolgina«. Ustno izročilo Stegujevih s Prema 13 te Merkujeve razlage ne potrjuje, saj je prepričano, da je priimek francoskega (morda nemškega) porekla, in sicer iz Napoleonovih časov.6 V raziskovanje morebitnih francoskih korenin se nismo spuščali. Poudarimo pa naj, da v Leksikonu francoskih priimkov ni zaslediti 4Jože Stegu pravi: »Priimek Stegel ...je le ena izmed dveh različic istega francoskega priimka... Pri Jakobu gre za germanizirano obliko, pri nas pa za župnikovo 'poslovenjenje' ob vpisu v krstno knjigo. Se je pa Jakob priženil v Celje iz Kola pri Neverkah, od koder je priimek Stegel tudi doma. Tam po 'svobodi' niso zahtevali vrnitve v prvotno obliko, kakor so naredili naši predniki, zato nas je pol Steglov, pol pa Stegujev, vsi pa smo potomci istega Francoza.« 5 Podatki povzeti po Leksikonu priimkov: http://www.rodoslovje.com/stegu-stegel. 6 Pavle Merku, 1300 primorskih priimkov, Mladika, Trst2004, str. 45,46. nobenega Steguja (Stegona, Stegouja, Stegouia), obstaja pa Stegel. Vendar velja za redkega - tako se podpisuje le 150 nosilcev - in je na 61.865. mestu. Največ Steglov je v najvzhodnejšem francoskem departmaju Bas-Rhin, kjer živi 67 nosilcev.7 POTOČNIKOV VILČE Za nas najpomembnejši predstavnik tega priimka. Vili Stegu, je zagledal luč sveta med drugo svetovno vojno, ko seje usoda tretjega rajha že upognila navzdol in so veliki trije prav tiste dni na Jalti načrtovali konec vojnih operacij ter si za nadaljnjih šestdeset let delili vojni plen. V senci teheranske konference se je na Balkanu, na drugem zasedanju AVNOJA, v bosanskem Jajcu utrjevala nova ideologija in pripravljala na povojni prevzem oblasti, na vladavino ljudstva in prava. Franc, po poklicu kmet, je moral po smrti prvega sina v italijansko vojsko. Poslali so ga na Monte Cassino. Ob prodiranju zavezniških čet je bežal proti domu. V Milanu so ga zajele nemške enote in poslale v Berlin. Zato je ob rojstvu drugega sina preživljal »medena leta zakonskega življenja« v koncentracijskem taborišču. Tako sta bili mladi ženi v oporo stara mati Jožefa in v svakinja Fepca. Ženske so skrbele za domačijo, za rodovitnost nerodovitne zemlje in za tistih nekaj repov v hlevu. Ivanka je bila tako razpeta med Ana in Viljem Frančišek Stegu 7 Kot zanimivost naj povemo, da je bil Bas-Rhin, 83. francoski departma, ustanovljen 4. marca 1790 prav v času francoske revolucije in po zasedbi levega brega Rena. Obsegal pa je tudi nekaj nemškega ozemlja. Že leta 1815 je ozemlje spet prešlo pod Bavarsko oziroma Porenje. Po francosko-pruski vojni od leta 1871 do 1918 je departma spadal pod Nemčijo, ki si ga je lastila tudi v letih 1940-1945. Vili in Ana Stegu po birmi 13. 8 1955; na sliki: so še (z leve) boter Franc Adam, žena Pepca, rojena Stegu, Jožko, Ivanka in Franc Stegu, spredaj ob birmanki Marjan Adam in zadnji v vrsti Franc Adam ml. pričakovanjem in kmetijo, kamor je prišla za nevesto. Čeprav šivilja, je tudi noseča morala prijeti za vsako delo, še najmanj za šivanko in škarje. Čas brez moške roke in besede se je tako vlekel do leta 1945, ko se je mladi Potočnik vrnil živ, ne pa tudi zdrav. Leta nemškega ujetništva so iz 33-letnika naredila bolnika do smrti. Žena je bila ob moževi betežnosti in pogostih vpoklicih na orožne vaje8 tako še naprej deklica za vse. Potočnikovina, zasidrana na levi strani potoka, se je vseskozi spopadala s pomanjkanjem, celo z revščino. Gospodar ni mogel postoriti vsega, kar bi hotel, in kmetija je skopo odmerjala svoje darove. Težave so se grmadile tudi zaradi odljudnega časa. Po smrti stare matere (leta 1952) in po rojstvu zadnjega otroka (leta 1953) je k mizi redno sedalo petero lačnih ust. Pomanjkanje je pletlo družinske zgodbe, ki so zaznamovale vse. Od otrok pa najbolj Vilija. Iz prezgodaj dozorelega otroka je klesalo trdoživega človeka, pa tudi senzibilnega pesnika in misleca. Hudo je bilo tudi pozneje. Živeti od zemlje, s pečatom sovražnika delovnega ljudstva in nove družbe, z »obveznimi oddajami«, z oznako interniranca, ki je »preživel«, ni bil mačji kašelj. Ko je krava povrgla, ko je bila letina dobra, ko so se slive šibile pod težo modrih sadežev, je še 8 Pogoste vpoklice na orožne vaje je Vili Stegu opisal v nedokončanem besedilu V znamenju zveri, objavljenem na zgoščenki Razprave, članki, misli in dnevniki, ki je prav tako izšla ob praznovanju sedemdesete obletnice njegovega rojstva. , ( L MiiBi Spredaj z leve: Marjan in birmanec Franc Adam ter Jožko Stegu; zadaj: Franc in Jožefa Adam, Franc in Ivanka Stegu nekako šlo. Repi so odhajali iz hleva, pridelek sije iskal denar na vse mile viže: slivovka po gostilnah na Notranjskem vse tja do Rakeka, zelenjava in sadje pa do Reke. Poplačilo davkov je bila prva skrb, vse drugo je odnesla stiska na vse štiri strani. Oni, ki so tiste čase preživljali v podobnih okoliščinah, vedo, kako trpka so bila prva leta mlade svobode. Ker je bilo od zemlje vse teže živeti, je v šestdesetih letih gospodinja Ivanka za nekaj let zamenjala kuhalnico in plug z delom na piščančji farmi v Neverkah. Domov je prinašala nekaj denarja, manjkale pa so njene delavne roke. K sreči so otroci rastli in kmetija si je pomagala tudi z njimi. Pred Potočnikovo domačijo ob prodaji volov; Vili z očetom Francem na levi OD PREMA DO ILIRSKE BISTRICE Osnovno šolo je Vili obiskoval na Premu, v dvonadstropni učilni zidani iz leta 1826. Pod isto streho, pod katero se je dobrih 66 let pred njim učitelju in cerkvenemu organistu Filipu rodil pesnik slovenske moderne -Dragotin Kette.9 V prvih letih druge polovice 20. stoletja je premska šola še delovala. Kette sprva ni vnemal Vilijeve domišljije. Pesnikove plošče še ni bilo, pa tudi spominske sobe v prvem nadstropju ne. Redni, vsakdanji obiski prem-skega slemena10 z vasjo, ki se v obliki križa sonči med cerkvijo sv. Helene na jugozahodu in gradom na severovzhodu, so otročaja od vsega začetka dramili ne le z natančno Osamela premska šola Dragotina Ketteja leta 2013 odmerjenimi dozami šolske učenosti, marveč tudi z vedno novimi prgišči stvarstva, razsutega naokoli: z njivami, travniki in gozdovi, ki so se dan za dnem preoblačili pred njegovimi mladimi očmi. Nekaj tega bogastva je ležalo čisto blizu in kakor na dlani, nekaj pa ga je bilo razsutega vse tja do lahnih kril Snežnika na vzhodu ali skalne kape Vremščice na zahodu. Med obema so se nastavljale soncu mlečne grudi brkinske zemlje, z varnim Drugi vrh premskega griča zaseda zavetjem domačije, grad iz 12. stoletja 9 Rojen 19. januarja 1876, umrl 26. aprila 1899 v ljubljanski Cukrarni. Danes, na začetku 3. tisočletja, je šolsko poslopje zapuščeno, s skoraj vedno tesno zaprtim vrati, a s ploščo ob vhodu, na kateri od leta 1968 naprej piše: »Tu je bil rojen 19.1.1876 Dragotin Kette, slovenski pesnik«. V poslopju pa je od leta 1969 naprej urejena tudi Kettejeva spominska soba. 10 Ime prihaja iz latinščine, od poimenovanja rimske utrdbe: Castra prima romanorum. To kraljestvo pa se je iz leta v leto bolj spreminjalo, širilo, bogatilo, tudi boleče cepilo na prijetno in neprijetno, pošteno in krivično. Šola, visoko postavljena tudi na lestvici očeta Franca in matere Ivane, je bila kljub vsemu le ena izmed številnih obvezno- sti, ki so ga čakale doma, Premska učiteljica Dragica Kukovec s svojimi v hlevu, na njivah in učenci; Vili je v prvi vrsti prvi z desne pašnikih. Črte življenja, zapisane v zgubanih materinih licih in žuljavih dlaneh očeta, skrbno prešteti denar na kratki poti iz rok v usta ..., vse je burilo njegovo domišljijo. Kmalu po tistem, najbrž že ob koncu nižje gimnazije v Ilirski Bistrici, predvsem pa višje v Postojni, so njegovo zavest kakor po tekočem traku preganjale pesniške podobe, metafore in fraze, ki jih je moral vreči iz sebe, če si je hotel olajšati dušo. Te so daljšale žalostno procesijo trpko-grenkih kreacij, sicer žlahtnih zidakov vsake lirične zgodbe. Posameznosti: mati, oče, vrt ob hiši, živina, voda v potoku, slive na obronkih dolgih njiv, tudi pašnikov in travnikov, po brkinsko skopih, in vse skupaj kot nerazdružna celota je napenjalo jadra njegove domišljije, ki je v vedno novih, svetlih, čistih, pa tudi motnih in mračnih izbruhih pesniške govorice sililo na plan. Premski hram učenosti je jeseni 1955 zamenjal z bistriškim. Tja v Trnovo, pod Z Mirom Gardelinom mogočno cerkev sv. Petra, se je v družbi Mira v osnovni šoli na Premu Zadnje spričevalo iz nižje gimnazije leta 1958/59 Gardeliria vsa štiri leta11 vozil s kolesom.12 Vsak dan deset kilometrov v eno - do notredamskega samostana, kjer sta gostovala šola in dijaški dom - in deset v drugo smer. Upehan je sedal v šolske klopi nižje gimnazije, ki se je prav v njegovem času, po koncu četrtega razreda preimenovala v osemletko. Po pouku se je poln novih spoznanj in življenjskih načrtov vračal pod premski grič, sošolci pa so ostali v domu ali se razšli v bližnje kraje. Nedolžna jutra so s komaj prebujenimi snopi sončnih pramenov, pa tudi s semeni viharjev spremljala dirko mladega kolesarja, ki ni hotel zamuditi šolskega zvonca. In visoki popoldnevi z žarko lučjo na trhlih plotovih so ga po ne najbolj predvidljivih koncih šolskih ur spremljali proti domu, kjer so ga poleg obveznega učenja do večera čakala kmečka opravila. 11 Zadnja tri leta celo v troje - še z Ludvikom Kalužo. Prim. Spominski album, Lodvik Kaluža, Potočnikov Vilče. 12 Kupili so ga prav v ta namen, denar zanj pa zaslužili s prodajo zelenjave na Reki. Ana Stegu Vičič, Stopinja za stopinjo. Spominski album 2013. OD ILIRSKE BISTRICE DO POSTOJNE I L J LKA IV M A I. JI> !■ K .'i K i: I" ■.» II 1.1K ■» J 11 Ti•• VIJ .*. v *?. 11 :c: ~ _ •j h • L ■ . SPRIČEVALO '-i i,.,___ _ --■■ rt : . ■■ ■r*. ¿¿.V- ■■ P,-.., r llj* >-"."_3 i i-1 J -j1- ^ I KUh!! t Jeseni leta 1959 se je vpisal v postojnsko gimnazijo. Kolo je zamenjal z vlakom, deško družbo s fantovsko in dekliško. Užival je v ritmu železne ceste, ki ga je zdaj s Kilovč vodila do Postojne in nazaj, se med vožnjo veliko pogovarjal, zabaval, tudi učil in pomagal pri nalogah. Ker mu šola ni povzročala težav, je veliko bral. Leposlovje pa tudi znanstveno literaturo. Profesorji, še posebej gospa Boža Brecelj, so hitro opazili njegove talente. Znanje je srkal vase z vsemi čutili. Še posebej slovenščino, saj ga je gospa Brecljeva znala pritegniti, usmerjati, spodbujati, tudi Prvo spričevalo iz postojnske gimnazije 1959/60 pokarati, če je bilo treba. V gimnaziji je stopila v ospredje Vilijeva ljubezen do literature, zlasti poezije. Zanimalo pa ga je, kakor prikazuje peto poglavje, tudi gledališče. S sošolci in sošolkami se je preizkušal v številnih obšolskih dejavnostih, tako preverjal samega sebe in iskal svoje mesto v svetu. Gospa Brecljeva ga je pogosto omenjala v drugih razredih in ga dajala za zgled. Njene hvale se spominjajo mnogi, tudi Tomo Sajn iz Ilirske Bistrice in Ludvik Kaluža z Ratečevega Brda.13 Hitro so minevali tedni in meseci. Kakor bi mignil, je bila pred vrati matura. Nanjo se je pripravljal resno, vendar ni pretiraval. Brat Jože se 13 Pismo Toma Sajna Pavlu Bratini z dne 25. marca 2013. spominja, da je maturitetno nalogo iz slovenščine najprej oddal samo na nekaj listih. Ker ni odsevala dejanskega stanja, mu jo je profesorica vrnila. Potem je napel vse sile. Ko jo je končal in oddal, je bila vredna preudarnega, zrelega človeka. Socialne razmere so ga silile, da se je že med prvimi in drugimi poletnimi počitnicami zaposlil. Nadomeščal je premskega poštarja. Med tretjimi in četrtimi, ko sta mu stekli nemščina in francoščina, zlasti slednja, je v Postojnski jami delal kot turistični vodnik. Vsak dinar mu je prišel prav14 in vsaka na novo osvojena beseda je bila zrno več v zakladnici znanja. Spoznaval je ljudi, domače in tuje. Delodajalce in turiste. Slednjih je bilo vedno na ostajanje. Že premski sošolci Srednješolec drugega leta gimnazije . . ,. . ' & & o j so si o Steguju edim: pred rojstno hišo, Prem 13 __ . . »Vsi smo ga imeli radi. Ob različnih nujah nam je pomagal. Znal je prisluhniti in potolažiti, tudi kako drugače pomagati.«15 »Za sošolce je bil Vili. Meni, ki sva od rojstva bila v istem kraju in bosonoga merila premske poti in klance, je ljubše reči, da je bil moj sošolec Vilče Potočnikov. Pa je droben fantič, poln veselja in vragolij, vsa leta s svojim znanjem, pridnostjo in modrostjo čudil učitelje in imel med nami ugled najboljšega učenca in dijaka. Bilo je pred 46 leti in vsakega od nas je usoda peljala po svoje. Vili nas še danes obiskuje s svojo podobo in 14 Denar je pošteno razdelil na tri dele: zase, za sestro Ano in brata Jožeta. Ana Stegu Vičič, Stopinja za stopinjo. Spominski album 2013. 15 Danica Pardo, Vili Stegu. Ob obletnici smrti Vilija Steguja. Snežniški razgledi, 30.9.2009, str. 13. besedami. Krotke so in sporočajo: 'Nekoč so mu ukazali, da mora s pozabo zasuti stare poti!«16 Na športnem dnevu v Bukovju, 22.4.1961 Vili je bil v resnici »naj«, zatrjujejo v en glas tudi postojnski sošolci. »Bil je delaven, ambiciozen, razmišljujoč, globok ... Vedno je sledil svoji misli.«17 16 Danica Pardo, prav tam, str. 13. 17 Danica Pardo, prav tam, str. 13. Pred postojnsko gimnazijo leta 1961 »Poln energije je bil, fant hitrih misli in dejanj. Življenje ga je vodilo k odločitvam, drugačnim od naših.« Pedagoginja, ki še vedno »'hodi v šolo', razvrsti Vilijevo znanje, pridnost in vestnost, najvišje na ocenjevalni lestvici. Nič drugega ni v njenem spominu kot občudovanje.«18 Vilija so od premske šole naprej »globoko cenili. Bil je poseben, trden pokončen. Ni se bil pripravljen podrediti nikomur in ničemur.«19 Na vlaku se je kresalo od mladih misli. Modrovali so in »mleli vsak po svoje, a Viliju ni bil nihče kos. Dosti je bral. Poznal je filozofske zapise različnih avtorjev. Bil je vedno prepričan v svoj prav, načelen. Od svojih stališč ni odstopil. Se vedno ga vidim in slišim, kot da je tu.«20 Je tudi »nagajiv in veder. Nedosegljiv in resen.«21 Miren, načitan fant je vedel »vse o vsem. Bil je drugačen. Rad je pomagal drugim pri učenju, tudi na poti v šolo je drugim pisal naloge, Na Sveti gori leta 1961 18 Danica Pardo, prav tam, str. 13. 19 Danica Pardo, prav tam, str. 13. 20 Danica Pardo, prav tam, str. 13. 21 Danica Pardo, prav tam, str. 13. pomagal pri popravnih izpitih.«22 Njegova najljubša učiteljica, gospa Boža Brecelj, profesorica slovenščine, se ga takole spominja: »Tam pod premskim gričem je zrastel čudovit, enkraten človek. Iz trde brkinske zemlje in njenih dobrih ljudi', Vili Stegu. Radoživ in bister, in predvsem tako zaverovan v svojo življenjsko 'maksimo' kot njegov pesniški bratec in rojak Kette. 'In romal je za rožo čudotvorno' od bistriških šolskih uric na vsakdanjo pot in vožnjo v postojnsko Maturant 1963 gimnazijo kot vseskozi odličen dijak in ljubezniv sošolec. In dalje si je iskal pot. Pot duhovnika, vzgojitelja, kulturnega ustvarjalca, misleca in pesnika. Morda sta ti bila res vzornika velika slovenska duhovnika brata pesnika, kar si razglabljal v svoji poglobljeni maturitetni nalogi, ki je bila že zrelo delo: 'Gregorčičeva lirika in Aškerčeva etika v zvezi z njunim življenjem... '«2S Pogled od sv. Helene proti Snežniku, Stegujeva domačija se skriva v levem spodnjem kotu 22 Danica Pardo, prav tam, str. 13. 23 Boža Brecelj, Viliju v slovo. 2000,48-49(1990)144. V šolskem letu 1962/1963 je na postojnski gimnaziji maturiralo 50 dijakov, 37. med njimi je bil Vili Stegu: Irena Baraga, Jožica Bandelj, Tatjana Bizjak, Ana Blagojne, Vladimir Cigale, Marija Čuk, Barbara Demšar, Helena Ferjančič, Marija Gabrovšek, Ivica Geržina, Stanko Gorše, Anton Gosar, Lidija Jugovic, Lidija Jurca, Vanda Kogej, Frančiška Korče, Alojzij Korščak, Majda Kranjc, Samo Kuder, Albina Lipovec, Marija Mekina, Marija Mezgec, Danijela Mršnik, Milena Novak, Marjeta Obreza, Emilija Obreht, Majda Orel, Ivana Penko, Marija Petek, Anastazija Plesničar, Marija Požar, Rudica Požar, Jadranka Primar, Sonja Rešaver, Leopold Rozman, Anica Smrdelj, Vili Stegu, Anica Stopar, Ivica Suša, Silvana Šajn, Jasna Šušteršič, Maksimilijana Turk, Alojzij Udovič, Silvestra Vitez, Marjana Zalokar, Veselko Žagar, Zorislava Žgur, Emilija Zivkovič, EvgenZmak, Vladimir Znidaršič.24, Maturanti postojnske gimnazije leta 1963. Vili z desne tretji v prvi vrsti 24 Spisek iz zbornika ob 50-letnici postojnske gimnazije. DRUGI KROG Tovarišije - v sinji lok napete daljave ZORENJE POKLICA OD POSTOJNE DO LJUBLJANE Vili Stegu ni pisal dnevnika, ki bi segel v čas pred bogoslovjem. Tako ni mogoče zanesljivo dognati, kdaj se je v njem prebudila misel na duhovništvo, kako se je krepila in kdaj dozorela.25 Vsekakor je v tej smeri tipal že v obnebju domače družine. Ob materi in očetu, ki sta se dosledno ravnala po svojem prepričanju, se držala podedovanih navad in osebnih spoznanj, vzorcev vedenja in ravnanja, ki jih niso omajali nobeni viharji ne trdo delo ne pomanjkanje ne številne nesreče ne socialne in politične preizkušnje. Družinsko ozračje je pil z vsemi čutili. Rosa tega sveta je počasi, a Z bistriškimi nižjegimnazijci; Vili v prvi vrsti drugi z desne 25 Sestra Ana pravi, da je pred končno odločitvijo - poleti leta 1963 - zbolel. Imel je hudo vročino. Ko je ozdravel, je domačim oznanil, da pojde študirat za duhovnika. Ana Stegu Vičič, Stopinja za stopinjo. Spominski album 2013. vztrajno z vso svojo močjo prodirala v njegovo intimo in širila prostor presežnih občutij in neznanih obnebij. Od spodaj navzgor in od zgoraj navzdol se je širila mogočna katedrala, oprta na vedno številnejše stebre zraščenih stalaktitov in stalagmitov. Ni tožil, da bi mu ta svet jemal svobodo ali ga silil v nekaj, česar ne bi maral. Tako je zorel ob zgledih neomajne očetove vere in ob vztrajni materini molitvi, ki jo je iz dneva v dan vdano sadila med skope zaplate brkinske zemlje. Za telo in dušo. Za žive in mrtve. Bilo je veliko molitve. Veliko obredov, stkanih iz skrivnostnih jutranjih in večernih besed. Obredov slovesa in snidenja. Pa naj so poti vodile le do Prvi b. razred postojnske gimnazije leta 1959/60, v katerem je bila razredničarka Lavra Suštaršič. V prvi vrsti od leve proti desni: Franc Koščak, Miro Gardelin, Majda Orel, N. N., Albina Lipovec, ravnatelj Simon Lenarčič, Anica Smrdelj, Milena Zivkovič, Ivanka Penko, Barbara Demšar in Silva Vitez; v drugi: Alojz Kranjc, N. N., N. N., Danica Mršnik, N. N., Marija Požar, Marija Mezgec, N. N., Milena Novak, Jelka Fabjančič, Sonja Rešaver, Jožica Bandelj, N. N. in Anton Gosar; v tretji: N. N., Leopold Rozman, Tihomir Tihec Žagar, Vladimir Znidaršič, Samo Kuder, Cveto Roje, Viljem Stegu, Ivanka Sircelj, N. N., Alojz Udovič, N. N., Vlado Cigale, N. N. in Marjana Zalokar Ilirske Bistrice ali do daljne Reke. Obredov tudi tedaj, ko so otroci po malem ubirali samosvoja pota. Bile so nedelje in v pražnje oblečeni zapovedani prazniki, četudi v ponošenih oblekah. Bila so romanja k sv. Heleni na premski grič, ko je motika molčala in kramp ni žulil utrujenih rok. Da bi bilo več časa za pogovor med ljudmi, ki se imajo radi, za snovanje načrtov, za iskanje izhodov iz številnih težav, tudi za obujanje spominov na žive in mrtve.26 Potočnikovi otroci za božič niso šli v šolo. Leto za letom je oče vsakemu posebej pisal opravičila, ki so jih po prazniku odnašali učiteljem. Morda je bil edini, a ni pomembno. Pri Potočnikovih je bil takšen red, takšno prepričanje in takšno življenje. Temu ni bilo kaj dodati. Tudi zaradi povedanega je bil Vili Stegu iz posebnega testa. Nenavaden in drzen. Svoj notranji svet, njegovo vsebino in koordinate je še največ razkrival s poezijo. Čeprav ni bila izpovedna v tem smislu, je odstirala njegovo notranjo napetost in duhovno teženje. Tudi ideale in vzore. Da, tudi te, dasi pogosto z narobe obrnjenim redom in s frazami, ki so bile prej uganke kot jasna izpoved, prej vprašanje kot odgovor. Budno je spremljal in tehtal varljivi čas, ki noče tveganja in radikalnih odločitev, in že zgodaj stopil za posebno zvezdo, za zvezdo odrešenja!27 Vili Stegu leta 1964 6 Ob takih priložnostih so prihajali sorodniki in na veliko pripovedovali o rečeh, ki so legale na mlado Vilijevo dušo. Prim. Ana Stegu Vičič, Stopinja za stopinjo. Spominski album 2013. 7 Gre za najodličnejše delo Josepha Rosenzweiga, ki ga je študiral v zadnjih letih življenja in predstavil s posebno študijo. TEOLOGIJA IN VOJSKA Po maturi leta 1963 in poletnih počitnicah se je Vili Stegu vpisal na ljubljansko teološko fakulteto. Stanoval je na Dolničarjevi 4, v ljubljanskem karolinškem kolegiju, ki je bil dom slovenskih bogoslovcev že od leta 1717. Delovanje ustanove je bilo v zgodovini dvakrat prekinjeno: v letih 1783-1791 in 1945-1959. Sprva je bil kolegij hkrati vzgojna in izobraževalna ustanova, po ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919 in s priključitvijo teološke fakultete tej osrednji slovenski vzgojno-znanstveni ustanovi pa se je izobraževalni del preselil v druge prostore.28 Vili je šel v ljubljansko semenišče kot bogoslovec koprske škofije in se pod isto streho pridružil teologom iz ljubljanske in mariborske škofije. V tistem času je ljubljansko semenišče za mogočnim portalom Virtuti et musis doživljalo pravi preporod. Število bogoslovcev seje vztrajno večalo in je prav v letih 1964—1970 doseglo vrhunec. Poslopje je bilo nabito polno. Duhovniški poklici so se množili in med bogoslovci je bila vrsta takšnih, ki so se po študiju izkazali v cerkvenem življenju, pa tudi drugje. Tovarišije, v katerih je zorel v osnovnošolskih in gimnazijskih letih, so V sredini: Silvo Leban, Silvo Cesnik, Vili Stegu in Ambrož Kodelja leta 1964 28 Prim. Bogoslovno semenišče Ljubljana, wikipedia.org/wiki/Bogoslovno_semenišče_Ljubljana zdaj prerastle v semeniško in teološko. V prvi so bili kandidati za škofijske duhovnike, v drugi pa tudi za redovnike. Ljudska oblast je nekoliko pozno zaznala Vilijevo odločitev, zato je moral k vojakom po drugem letniku. Vojaško suknjo je oblekel v Tuzli, kamor ga je na posebej izbrano »vojno pošto« poslala občinska oblast ali pa kakšna druga, višja direktiva. V tem bosanskem mestu so skrbno bdeli nad njegovimi besedami in koraki. Še posebej si ga je izposojal oficir Sulejman Didič. Ta je prišel v Tuzlo iz Štipa, kjer so si ga dobro zapomnili tudi Franček Križnik, Janez Marolt in Ivan Maslo. Bil je pravcata sitnoba, sposobna za prazen nič klicati vojaka na »raport« vsak dan, tudi po cel mesec. V Tuzli si je tovariš Didič našel novih žrtev, saj je bil tudi tu logor slovenskih bogoslovcev. In med njimi je bil njegove posebne pozornosti vreden prav Stegu. Sledili so si raporti, dežurstva po kazni... Velikokrat je šlo na nož in bati se je bilo najhujšega. Didič, najbrž tudi sam po kazni oficir v Tuzli, ni dočakal ne pokojnine ne visoke starosti. Umrl je nesrečno: zgorel je v avtomobilu. Nekaj sreče pa je Preme vendarle imel: civilno življenje se mu je bližalo hitreje kakor drugim, saj je - maturant državne gimnazije - služil vojsko samo osemnajst mesecev, prijatelji bogoslovci in duhovniki pa štiriindvajset oziroma dvaindvajset, ker matura z interne gimnazije in diploma s teološke fakultete nista šteli. Bila pa je vojaščina za Vilija čas ustvarjalnega navdiha. Njegova muza je v tistih mesecih na veliko pela. V Tuzli so zorele njegove najintimnejše pesmi, najbolj iskrene izpovedi. Bile so polne Magdalen in drugih »sovražnikov«, ki so od zunaj in od znotraj prežali nanj in ga silili k budnosti. Vojak, Tuzla 1965 ČAS LJUBLJANSKE TOVARIŠIJE V Ljubljano se je vrnil leta 1966 in se vpisal v tretji letnik. V tistem letuje stopil tudi v mojo zavest in v družbo Petra Kovačiča. Modrooki fant, iskrivega pogleda in živahnih kretenj, z očitnimi znamenji prihajajoče pleše, me je nekega popoldneva povabil k sebi, na sončno stran četrtega nadstropja. Ponudil mi je pomarančo in takoj prešel k jedru: k pogovoru o poeziji in o tem, kaj bi se dalo še narediti v letih, ki jih bova do konca teologije preživela skupaj. Na ploščadi ljubljanskega semenišča leta 1967: v prvi vrsti z desne: Bogdan Berce, Štefan Štele, prorektor dr. Marijan Smolik, rektor dr. Janez Oražem, spiritual Jože Vesenjak, študijski prefekt dr. Drago Klemenčič, Viktor Vratarič, Boris Zakrajšek; druga vrsta: Jože Krašovec, Vili Stegu, Ernest List, Franc Raspor, Milan Kšela, Anton Perger, Jože Gomboc, Janez Zupane, Alojzij Rajk, Joszef Bernad, Stanko Kolbl, Janez Kebe, Nikolaj Štolcar, Jože Škrinjar, Branko Zemljak; tretja vrsta: Vinko Malovrh, Janko J are, Adolf Šavelj, Anton Štekl, Anton Dobrovoljc, Marijan Kovačič, Vid Premrl, Slavko Hrast, Matija Hajdinjak, Stanislav Celeč, Franc Mikuž, Jože Klun V naslednjih dneh sem ga seznanil s Petrom Kovačičem, ki je prišel od salezijancev, in med popoldanskim sprehodom na Golovec se je že kresalo. S Petrom sta se, kakor pravimo, hitro povohala, izmerila drug drugemu daljo in nebesno stran, in že smo vsi trije vedeli, da spadamo skupaj. Da bomo skupaj vsaj še nekaj let. Debata o čakanju, o tedaj zelo aktualni tragikomediji Samuela Becketa Čakajoč Godota je vzpostavila most prijateljstva, preverila vzajemna izhodišča in cilje - življenjske in umetniške - ter privedla do sklepa, da bi se bilo dobro družno lotiti kakšnega podviga. Tako se je že na tisti poti proti Golovcu in nazaj utrnila misel o ustanovitvi lastne revije, ki se je sicer do kraja uresničila tri leta pozneje. Korenine je pognala še ena, zadnja tovarišija, ki smo ji ostali zvesti do leta 1989. Peter Kovačič si je pridobil status prvega med enakimi, Vili je cvetel s svojimi intuitivnimi in meditativnimi prebliski, meni pa je bila zaupana vloga posredovanja, ko je bilo treba kaj urediti pri predstojnikih. Vili in Peter sta veliko objavljala v internih glasilih (Brazda in Razgovori), jaz manj, čeprav sem imel nekaj časovne prednosti.29 V tistih letih je bilo med študenti teologije več nadarjenih in zagnanih fantov, ki so hoteli iz sebe nekaj narediti. Ko danes, z razdalje petdesetih let, gledam nanje, vidim, da jim je uspelo. Med temi so bili: Jože Bajzek, Metod Benedik, Janko Bohak, France Cukjati, France M. Dolinar, Avgust Ipavec, Jože Goličnik, Ambrož Kodelja, Rudi Koncilija, Anton Košir, Emil Kotar, Peter Kovačič Peršin, Jože Krašovec, Franček Križnik, Ivan Likar, Miroslav Mozetič, Stanislav Lipovšek, Janez Marolt, Anton Ožinger, Viktor Papež, Marijan Peklaj, Renato Podbersič, Janez Pogačnik, Ignac Polajnar, Anton Stres, Jože Trošt, Alojz Uran, France in Marko Urbanija, Vili Stegu, Ciril Valant, Jože Zadravec in Janez Zupet. O njih kaj več ob drugi priložnosti in na drugem mestu. 29 Kulturniški krog slovenskih bogoslovcev in zunanjih sodelavcev so v letih 1964—1970 sestavljali: Jože Bajzek, Marko Benedik, Bogdan Berce, Janko Bohak, Pavel Bratina, France Cukjati, Milan Dostal, Jože Goličnik, Franc Iskra, Ambrož Kodelja, Rudi Koncilija, Anton Košir, Peter Kovačič, Jože Krašovec, Franc Križnik, Milan Kšela, Janez Kune, Ivan Likar, Marijan Marjan, Janez Marolt, Janez Mlakar, Marijan Peklaj, Bogdan Petric, Marijan Pikaš, Peter Požauko, Vili Stegu, Ciril Tome, France Urbanija, Jože Urbanija, Klemen Verdev, Jože Zadravec, Venčeslav Zadravec, Miha Znidar. POGOVORI, BRAZDA, REVIJA 2000 Po več kot desetletnem izhajanju so se v tistih letih reviji Brazda pridružili Razgovori, ki so leta 1966 svojo predhodnico spremenili v literarno prilogo. S preimenovanjem Razgovorov (leta 1967/68) v Pogovore je izdajateljska in uredniška skrb vedno bolj prehajala na mlajše, tudi na nas tri. Skupina Vilijevih prijateljev in sošolcev na novi maši 1969. Z leve prepoznavni: Vlado Cigale, v srednji vrsti Jožica Bandelj, za njo Slavica Kucler, nato Marija Požar, Albinca Lipovec, Anica Smrdelj, Marjeta Palatinus, Marija Lapajne. V prvi vrsti Marjan Poljšak (drugi), Vili, Peter Merljak, Marjan Jakopič in Peter Kovačič S spremembami pa nismo bili zadovoljni. Ideja o samostojni, neodvisni in tudi za druge študente odprti reviji nas je gnala naprej. V četrtem letniku smo se sicer posvečali osebnostni rasti in poglobljenemu študiju, a hkrati precej časa namenili urejanju prenovljenih Pogovorov (nov format, vsebina in likovna oprema) in že tudi načrtovanju nove revije. Rektor Janez Oražem nas je svaril pred zahrbtnimi časi. »Zavedati se morate, da ste pod steklom. Bojim se, da vas bodo prezgodaj, še v študentskih letih začeli zasledovati in onemogočati.« Anam je kljub temu pomagal. Po njegovem posredovanju smo leta 1966 dobili na teološki fakulteti uredniške prostore, kjer smo se sestajali najožji sodelavci Pogovorov, pa tudi sodelavci nastajajoče revije 2000. Rinili smo naprej, na pristojne občinske organe vlagali prošnje in čakali na dovoljenja. Šli smo skozi obvezne pogovore, ki so spominjali na Udeleženci poletnega srečanja v Bavšici leta 1972. Vili Stegu stoji ob Vinku Kobalu in lastnikih kampa. Na posnetku so še (prvi in drugi v prvi vrsti z leve) Bogdan Berce in Marjan Vitez, sedmi z leve v zadnji vrsti je Pavel Bratina, dvanajsti Marjan Jakopič, naslednji Jurij Fikfak, med njima Alenka Prime. Pred njo sedi bogoslovec Venci Filipič. Na fotografiji je tudi skupina Italijanov in Italijank iz gibanja Communione e liberazione, iz Ilirske Bistrice pa še: Zdenka Muha, Aleksander Batista, Teja Valenčič in Dušan Zidar. prijazna zasliševanja. Imeli smo tudi nekaj sreče. Dišalo je po praški pomladi, v Sloveniji je zapel prvi zgodnji petelin - Stane Kavčič. Medtem je v Pogovorih (katerih platnice smo »tiskali na sito«, notranje strani pa najprej »razmnoževali« na Poljanski, nato pa pri dr. Mirku Cudermanu ob ljubljanski stolnici) izšel znameniti Intervju z nadškofom Pogačnikom, dekanom teološke fakultete Stankom Cajnkarjem in pisateljem Edvardom Kocbekom. Pripravili smo ga ločeno, na ista vprašanja, nato pa zložili v celoto. To Med branjem oznanil na Vojskem leta 1975. Spredaj strežnik Cvetko Hvala, zadaj duhovnik Franc Rupnik Na izletu z duhovniki idrijske dekanije. Z leve: Boris Kretič, Bogdan Berce, Ciril Bajt, Vili Stegu, Jožko Berce in Janez Filipčič samovoljno in drzno uredniško dejanje so italijanski prijatelji označili za početje »des enfants terribles«. Ob izidu prve številke revije 2000 v aprilu 1969 se je prvotno jedro (Bratina, Kovačič, Stegu) dopolnilo z dvema soustanoviteljema (Matijo Kovačičem in Jožetom Mlakarjem). Kmalu so se peterici pridružili še Janez Dular, Lojze Peterle, Nace Polajnar, Marjan Strajnar, Janez Škrlep in Franc Zupet - Krištof). Krog se je razširil z Lucijanom Bratužem, Karlom Brišnikom, Jurijem Fikfakom, Janezom Kovačičem, Borko - Slavo Kucler in Tomom Reboljem. Vili Stegu z Lojzetom Šinkovcem na novi maši Cvetka Valiča v Velikih Žabljah Na seminarju v Godoviču leta 1983; z desne Vili Stegu, Katarina Šalamun, Štefan Kociper, Janez Dular, Peter Kovačič, Marko Vuk, Lojze Peterle ... Akademski slikar Franc Zupet Krištof Vili Stegu in Marko Vuk v Godoviču Med že uveljavljenimi avtorji in umetniki ter starejšimi duhovniki naj omenim Boga Jakopiča, Vinka Kobala (ali Darka Šabca), Edvarda Kocbeka, Ivana Mraka, Vitka Muska, Andreja Pavlovca, Franca Rodeta in Marjana Rožanca. Tista leta so bile naše misli v sinji lok napete, saj smo verovali vase, pa tudi v izboljšanje političnih razmer. A smo se motili. Izhajanje revije se je upočasnilo, in komaj rojeno gibanje se je znašlo v krizi. Po Kavčičevem padcu in Titovem pismu (jeseni 1972) ter po ustavnih spremembah (leta 1974) je zavel hladen veter. Tako je aprila 1973 izšla šesta številka iz prvega obdobja, naslednja, sedma, pa šele leta 1978. Po letu 1969, zlasti pa po koncu šestega letnika, z jesenjo 1970, se je Vilijevo življenje močno spremenilo. Odšel je iz Ljubljane in se posvetil delu, za katero seje usposabljal. Čakala so ga tri kaplanska leta v Solkanu, dve leti župnijskega upraviteljstva na Vojskem in nato do smrti štirinajst let pastoralnega dela med slovenskimi zdomci na severnem Bavarskem. Del udeležencev študijskega srečanja na Mirenskem gradu; z leve Vera Lamut, tretji Štefan Kociper, Lojze Peterle, Marjan Strajnar, Matjaž Šuen, Alenka Pavlin ... TRETJI KROG Poezija - pelina žlahtni mošt PREJA STEGUJEVE POEZIJE Študent teologije leta 1968 Kdaj se je v fantu izpod dvoglavega premskega griča prebudila sla lirskega govora in intuitivnega premišljevanja, da so mu krila poezije, pa tudi miselna obzorja postala temeljno umetniško in bivanjsko sredstvo, ne vemo.30 Sestra Ana se tega prehoda ne spominja, brat Jože se ne more, ker je bil še premlad. Vsekakor se je Potočnikov Vili po naravi stvari moral srečati z grško muzo (ljubezenske) poezije, z Erato, že pred koncem nižje gimnazije. Prevzeti pa bi ga torej morala najpozneje v postojnski gimnaziji. Poleg te so ga usodno zaznamovale še druge prijateljice, na primer tragično navdahnjena Melpomena, komedijantsko izzivalna Talija in vestalka resne glasbe Polihimnija. Nenavadno pa se mi zdi prepričanje brata Jožeta, da se je Vili svojega »ustvarjalnega medija« resnično zavedel pozno, a tedaj toliko siloviteje, saj je - kakor dolgo zadrževani vulkan - dobesedno izbruhnil. Vilijeva poezija je vsekakor odraz njegove globoke duhovne senzibil-nosti in posebnega odnosa do Transcendence. Zato jo lahko imenujemo kar »stranski produkt« duhovno bogatega, kontemplativnega življenja.31 Pravi pesnik se vsekakor rodi, ne more se narediti, saj po naravi stvari "Prve poskuse zasledimo že v nižji gimnaziji, v šapirografiranem listu Brinje, zares pa v postojnskem gimnazijskem literanem glasilu Proteus. Glej prispevek Ludvika Kaluže Potočnikov Viiče v Spominskem albumu 31 »Lirika je - z drugimi besedami - zame stranski dar kontemplativne molitve (ki je, mimogrede, edina stvar, ki me še res zanima, in tudi najtežja od vseh, kar jih poznam); kristalizacija redkih trenutkov, ko se mi godi nekaj, za kar se mi zdi, da ni samo moje.« Gorazd Kocijančič, Antikatolicizem je slovenska varianta antisemitizma, Delo - Pogledi, 13. februarja 2013. ni obrtnik. Kako dolgo se je v Viliju Steguju gnetlo to »poslanstvo«? Prepričan sem, da je kar najtesneje povezano z njegovim rodom. Njegovi kolibriji so zobali bisere te božje rose od najstarejših, predkrščanskih časov, nabitih s pračloveško zvedavostjo in brkinskim vraževerjem, do krščanske, rodovne in družinske vzgoje. Pri slednji je imel največ besede oče, strasten vernik besede: izrečene, zapisane, od staršev in Boga izročene. Obdarjen z izredno bogatim, a tudi zapletenim človeškim in duhovnim pedigrejem, je bil bolj kot verniku podoben človeku, ki ve, da Bog je. Na besede Svetega pisma je prisegal tako, kakor v 60-ih, 70-ih letih prejšnjega stoletja ni bilo več v duhu biblične hermenevtike. Trdno je bil zakoreninjen v podedovanem družinskem in splošnoljudskem verovanju. Zato se je pod Potočnikovo streho »čisto« evangeljsko oznanilo mešalo s številnimi prepričanji in spoznanji, ki so se trdoživo prenašala iz roda v rod, upirala modernizaciji in spominjala na neusahljive studence ljudskega verovanja.32 To duhovno hrano je uživala vsa družina. Vilija je spremljala od najnežnejših let do teologije, kjer je ob molitvi in teološkem študiju prihajal do svetopisemske vere, oprte na številne biblične razlage. Sestra Ana piše, da se je Vili tudi potem, ko je prihajal iz semenišča in »smo vsi že spali, veliko pogovarjal z očetom, predvsem o besedah iz Svetega pisma«. Kajti oče je imel navado, da je otroke zvečer »vedno pričakal s Svetim pismom v rokah«.33 32 Vedno znova pa se je vračal k vraževerju, ki ga je srečeval od otroških let naprej in proti kateremu se je z odraslimi po svojih močeh boril. 33 Ana Stegu Vičič, Stopinja za stopinjo. Spominski album 2013. Na Vojskem leta 1975 - pred odhodom v Nemčijo KAKOR IZBRUH SPEČEGA VULKANA S svojimi pesmimi se Vili ni hvalil in jih ni »metal« za vsakim človekom.34 Iz doslej povedanega sledi, da je do »izbruha spečega vulkana« prišlo v času, ko sta otroška vera in intuicija osebno in teološko dozoreli. Od takrat naprej ni več bistvenih sprememb na njegovi ustvarjalni poti. Do izraza sta prišli »tehnološko dovršena stradivarka« in neverjetna izpovedna veščina, ki zna s svojim orodjem. Že prve objavljene pesmi (Asket, Vabilo jeseni, Nokturno čakanja, Kraška romanca, Spomini padlim, Impresije, Obrisi v ogledalu)35 dokazujejo, da je zrel pesnik in da ga obrtništvo ne zanima. Seveda je imel nekaj vzornikov. Veliko je bral Premca Dragotina Ketteja pa Josipa Murna in Srečka Kosovela. Leta 1967 je Anton Ocvirk izdal znamenite Integrale, ki so po svoje zarezali v »proces slovenskega pesnjenja«. Ta dogodek je vsaj posredno utrdil tudi Stegujevo pesniško »formo«, da je poslej še izraziteje stopala po samosvoji poti.36 Vsi trije - Kovačič, Stegu in Bratina - smo pogosto obiskovali Edvarda Kocbeka. Ne vedno »v procesiji«, marveč izmenjaje po dva in dva, pa tudi posamič. Nismo govorili samo o poeziji. To je bil čas Staneta Kavčiča, zato je zlasti Petra Kovačiča zanimalo, ali ima v rezervi kakšen politični scenarij, če se pri nas zares otopli. Jasnih odgovorov ni bilo, saj se je sogovornik dobro zavedal nevidnih »ušes« v stenah svoje sobe. Zato smo več govorili o njegovih pesmih, o tistih, ki so izšle pred letom 1969 (Zemlja, Groza, Poročilo), pa o onih, ki jih je leta 1977 vključil v Zbrane pesmi in so bile dotlej raztresene po raznih pesniških listih, tudi v Žerjavici (izšla je leta 1974). To pa so bile teme za Steguja, ki je s Kovačičem hodil h Kocbeku tudi pozneje - vse do odhoda v Nemčijo leta 1975 in do izida znamenitega pogovora Borisa Pahorja in Alojza Rebule z Edvardom Kocbekom Pričevalec našega časa (Trst 1975). 34 S tem v zvezi je zanimiv prispevek Janka Jarca, Zidam, Vili. Zidam. Spominski album 2013. 35 Brazda, literarna priloga Razgovorov, št. 1, januar 1966 in št. 2., april 1966. 36 Saj se spominjamo Kons. 5.: Gnoj je zlato / in zlato je gnoj. / oboje = 0/0 = oo/oo=0/ABwr !a . m-i li .".« uuJ " ! --■■"- Ki U m K i u m Iv nu- >1. uj-JI 1 f.rJl :Vj ± Jjl" Ij >:< U tj-:: H-liIT ■:■: rti J JC T m. L i ¡-.£,|.|.t! .. • ............... „ ll lAilT* «■■ Trm r,-rr,k% ah i Mi1yi m - ■ a, H mii+m i .j i! >n C£C falr.l. E Ctiria Archi-episcopi Labaci, ■ ir-«ni :j a 1 .m .< : A. P "'"'i« . «M«-« '¿'^¡f^J. . i' . f škofova privolitev, pač pa tudi človeška in duhovna zrelost. Ko se je vse to pokrilo, so prišle na vrsto tri stopnje mašniškega posvečenja. Prvo stopnjo duhovništva, imenovano subdiakonat, mu je 12. januarja 1969 podelil ljubljanski jfečp&Hi nadškof dr. Jožef Pogačnik. A t;h -sp lgrapi!£ Lit ar m risi E Curlfi Air;hli.r *ra\i\ Lnhnr , 2 th* 'tfi rj . Potrdilo o sprejemu diakonata 2. februarja 1969 v Ljubljani Naslednji mesec, 2. februarja, mu „ ,. , , .. ... .. ' ' Sprejem diakonata v ljubljanski je isti posvečevalec podelil še drugo stdnid 2 februarja 1969 stopnjo duhovništva, diakonat. Z diakonatom se je zavezal, da bo vsak dan molil brevir. Te obljube se je držal nekoliko po svoje. V tistem času je bil namreč ta v latinščini, Vili pa ga je (preden je bilo uradno dovoljeno) molil v slovenščini. Pri tem je moral skorajda vsako vrstico poiskati v drugi knjigi Svetega pisma. Zato je svoje početje pred radovedneži takole utemeljil: »Kdor vloži v to molitev toliko truda kot jaz, jo lahko moli v slovenščini! «M 54 Janez Jarc, Zidam, Vili, Zidam. Spominski album 2013. Mašniško posvečenje ali tretjo stopnjo duhovništva, imenovano ■prezbiterat, mu je v Logu pri Vipavi 29. junija 1969 podelil koprski škof dr. Janez Jenko. Z mašniškim posvečenjem je dobil tudi pravico do »spovedne sodnosti in pridiganja na ozemlju AASP«, se pravi v koprski škofiji. Z Vilijem je bilo v Logu posvečenih sedem teologov: Bogdan Berce, Pavel Bratina, Slavko Hrast, Vid Premrl, Franc Raspor in Adolf Savelj. V vsej Sloveniji pa kar 44. aozagesino nono _..........................dic Tlgeslaa noaa___________ ionli „„„, jfes f„i, iestaicjijo3tolor!m.8S.. Petri... et penil I 1 ilu.......S te .g a........,________....... i>i>robato in »aaetnarlo IUV. ln Ion Sfton/ jui* rimra Joannes JENKO Episcopus - adminislrator aposlolicus E Curia Admimslraiionis Aposlolicae in Koper, Potrdilo o podelitvi spovedne sodnosti 29. junija 1969 Potrdilo o sprejemu prezbiterata 29. januarja 1969 v Logu Novomašniki koprske škofije leta 1969. Z leve proti desni: Bogdan Berce, Franc Raspor, Adolf Savelj, škof dr. Janez Jenko, Pavel Bratina, Vid Premrl, Slavko Hrast in Vili Stegu Z novomašnim križem V procesiji proti župnijski cerkvi sv. Helene, na dvorišču premskega Z leve: dr. Stanko Janežič, Jože Vesenjak, Vili Stegu in župnišča 1969 Nova maša: od leve proti desni Ivan Maslo, dr. Stanko Janežič, Vili Stegu in Jože Vesenjak mama Ivanka Novo mašo je Vili Stegu pel v župnijski cerkvi sv. Helene na Premu, v nedeljo, 6. julija. Z njim so somaševali mariborski stolni vikar dr. Stanko Janežič, ki se je tega istega leta s Tržaškega vrnil v domovino, spiritual ljubljanskega bogoslovja Jože Vesenjak in še trije duhovniki, med njimi Ivan Maslo iz Ilirske Bistrice. Slovesnosti so se udeležili številni sošolci iz Ilirske Bistrice in Postojne ter večja skupina članov gibanja in revije 2000. Novomašni pridigar dr. Stanko Janežič, Vili Stegu in spiritual Jože Vesenjak »S spremljevalkami« po ponovitvi nove maše pri stricu Lojzetu Rozmanu v Trebči na Tržaškem leta 1969 Novomašni blagoslov Po novi maši se je Viliju odpiralo kar nekaj področij osebnega in duhovniškega delovanja: mesto nedeljskega kaplana, delo z dijaško in študentsko mla-dino, redno delo na župniji in sodelovanje v krogu izdajateljev in sodelavcev revije 2000. Posebno vlogo pri usmerjanju mladega duhovnika sta imela primorska duhovnika Vinko Kobal in prelat Andrej Simcič. S sošolkami in sošolcem pred Potočnikovo domačijo KAPLAN V SOLKANU Zadnji letnik teologije je Stegu preživljal med Desklami in Ljubljano. Z Bogdanom Bercetom sta se v vlogi nedeljskih kaplanov izmenjavala pri Vinku Kobalu, ki ju je navdušil za delo z mladimi. Jeseni 1970 je nastopil redno kaplansko službo v Solkanu, kjer je ostal do avgusta 1973. Župnik prelat Andrej Simčič je tedaj oskrboval še župniji Ravnica in Trnovo, ki sta bili zaradi pomanjkanja duhovnikov kmalu po vojni pripojeni Solkanu. Vili je stanoval v solkanskem župnišču, največ pastoralnega dela pa je opravljal na zahodnih obronkih Trnovskega gozda, kjer je postal dejanski, čeprav ne tudi formalni upravitelj. Prelat Simčič, nekaj časa po izgonu administratorja dr. Franca Močnika v Italijo tudi upravitelj slovenskega dela goriške nadškofije, je namreč svojemu pomočniku rad prepuščal številne naloge in opravila. Stegu je imel verouk, obiskoval je bolnike, tudi pokopaval je... in se zelo rad ukvarjal z mladimi, srednješolci, študenti in zakonci. Enkrat na teden se je z Vinkom Kobalom vozil v Ljubljano, v krog 2000 in v Študentsko naselje, v t. i. Kobalovo skupino. Srednješolsko in študentsko mladino sta s Kobalom zbirala zlasti v Desklah, v Bavšici, Logu pod Mangartom, Gorenji Trebuši, pa tudi na raznih izletih in dnevih zbranosti. Iz zapisnika (29. maja 1971) razberemo, da so Deskljanski župnik Vinko Kobal (Darko Sabec), Vilijev prijatelj, vodja »Kobalove skupine« in sodelavec revije 2000 nekatere izlete imenovali tudi »vzgoja gibanja«. Samo v letu 1971 so pripravili štiri. Za prva dva je rečeno, da sta bila bolj »zabava in razvedrilo«. Tretji na Čaven in četrti na Nanos pa sta se že približala namenom »vzgojnega gibanja«. Na Čavnu je govoril tudi Vili. Naši izleti so neke vrste vzgojno gibanje. Na njih se upiramo razkroju. Ta se začne, ko ne verjameš več v vrednote, kijih ne sprejemaš in ponotranjaš po veri. Če ostaneš fasada, je po tebi. Med vrednotami pa se je treba skrbno izogibati mitičnim. Ni treba odkrivati Amerike in načelno najprej o vseh vrednotah dvomiti, da bi jih bolje spoznali. Na primer o človečnosti. Prebujena zavest nam brez večjih težav pomaga ločiti prave vrednote od mitičnih. Ta ista zavest nam bo pomagala tudi pri vzgoji in samovzgoji. Največja nevarnost pa je, da bi o vrednotah le govorili in jih ne bi spreminjali v prakso. Pri tem je na preizkušnji naša svoboda, ki ni le svoboda od (npr. nasvetov), marveč tudi svoboda za (dobre nasvete in priporočila). Varovati se moramo, da bi se zavzemali za revolucionarne spremembe. Ko revolucija prevlada nad osebno svobodo, govorimo o misticizmu. Pravzaprav je mistična vsaka revolucija. Pred njo nas varuje samo prebujena zavest, lasten premislek, dober nasvet in osebna svoboda. Vzgojiti samega sebe v svobodi je zelo pomembno. Še zlasti zdaj, ko družbene okoliščine to prizadevanje omalovažujejo ali skorajda onemogočajo. Ko iščemo lažjih poti, nasedamo konformizmu. Če hočeš biti osebno prebujen, pokončen, neodvisen - skratka svoboden - se moraš takšnim poskusom in takšnemu okolju postaviti po robu. Kljub številnim, tudi družbenim oviram. Živimo v svetu tehnike, ki si nas hoče podrediti. Ustvarja gmotne dobrine, ki nas mečejo iz ravnotežja. Tehnična proizvodnja nas sili v malikovanje imetja in standarda, zanemarja pa človečnost in s tem krni naše bivanje. Družba je vse bolj potrošniška. Reklama se opira na vse mogoče vzvode, da bi vplivala na nas. Pred reklamo je posameznik brez moči, kakor brez glave. Reklama prikazuje stvarnost izkrivljeno, z namenom, da bi zavedla. Še več, prizadeva si za standardizacijo človeškega ravnanja (od obleke do osebnega življenja). Poznamo politično, protikrščansko, cerkveno in druge vrste reklame. Potrošniška družba je zapeljana družba, ki si misli, da ravna svobodno in daje sama sebi namen. Naše gibanje išče pot iz te ujetosti. Več možnosti imamo. Jaz osebno pa vidim zase eno samo možnost, možnost preroške poti. S svojo osebno izkušnjo in s svojim zgledom trgam ta zaprti krog. Seveda lahko propadem, lahko sem le krik vpijočega v puščavi kakor Jan Palach, ali pa se počasi, vztrajno, osebnostno in občestveno razvijam ter s tem počlovečujem tudi družbo. RAZPET MED ŽUPNIJO IN KROGOM 2000 Solkanska leta je Vili izkoristil tudi za sodelovanje z revijo in gibanjem 2000. Ta je po letu 1970 iskala novih možnosti delovanja. Denarja za izdajateljsko dejavnost je bilo vse manj, prijatelji so diplomirali in odšli iz Ljubljane, vedno več je bilo političnega pritiska. Zato je bilo treba »na teren« in postaviti na noge gibanje 2000. V letih 1970-1973 je za potrebe gibanja izhajalo glasilo Beseda in Duh, nekakšen bilten, ki je prinašal prispevke z raznih srečanj in seminarjev. Pri tem je sodeloval tudi Vili Stegu. Bodisi tako, daje spodbujal mlade, naj prihajajo na srečanja, bodisi tako, daje na njih tudi sam govoril. V avgustu 1970 se je udeležil prvega seminarja revije 2000 v Šentlambertu nad Zagorjem. Ob koncu istega leta (od 25. decembra 1970 do 3. januarja 1971) se je z Vinkom Kobalom udeležil srečanja mladih v S solkanskimi prvoobhajanci pred župnijsko cerkvijo leta 1972 S prvoobhajanci na Vojskem leta 1973 Krnicah nad Idrijo. Udeležil se je drugega seminarja gibanja 2000 v Desklah (od 12. do 15. januarja 1971). Poleti istega leta (od 27. avgusta do 1. septembra 1971) seje v Sesljanu udeležil tretjega seminarja 2000. Bilje na srečanju mladih pri Ambrožu Kodelji v Grahovem ob Bači. Iz slikovnega gradiva je razvidno, daje (že iz Nemčije leta 1984) prišel na seminar revije 2000 k Vinku Kobalu v Godovič. Vilija je rado zanašalo v kulturo, ne le zato, ker je bil po duši in »mišljenju« pesnik, marveč tudi zato, ker je v kulturi videl pomemben temelj človeškega, pa tudi dobro osnovo duhovniškega delovanja. O tem je govoril na seminarju v Desklah. »Da je kultura nekakšna zadnja podstat vsega človeškega zavestnega delovanja odločilnega pomena za vsako časovno in krajevno kulturo, skušamo danes silneje in usodneje kot kdaj prej. Kaj je znanost brez človekove zavesti odgovornosti? Lahko množično sredstvo ubijanja. Kaj je to politična ideja brez humane osnove? Nasilje nad svobodo ljudi. Kaj je religija brez ideje o dostojanstvu človeka in njegove svobode vpričo Najvišjega? Največja odtujenost človeka. Tako nam postaja razvidno, da kultura postane lahko tudi protikultura. To je bila velikokrat, je še in verjetno bo vedno. - Končno je kultura proces preseganja danega stanja, to pa ima lahko različne oblike, čeprav gre v bistvu vedno za celokupen proces osveščanja. «S1 85 Vili Stegu, Odtujevanje kulture. Informativno gradivo revije 2000. V: Beseda in duh, 3(1971)1. Zlasti prva leta duhovništva se je Vili Stegu pogosto spraševal, kam usmeriti versko prenovo na Slovenskem, da se reši starih zagat in stranpoti, hkrati pa ne zabrede v novi klerikalizem. K temu ga ni spodbujala samo skupina 2000, marveč tudi njegov duhovniški eros. V članku Kje smo ? piše: »Osrednje vprašanje krščanstva in Cerkve na Slovenskem je vprašanje nove zgodovinske možnosti. (...) Videti je, da še Z novomašnikom Lojzetom nismo prerasli klerikalnega ravnanja, ki je Šinkovcem na Vojskem leta 1975 več stoletij določalo družbeni in marsikdaj tudi politični položaj Cerkve in kristjana____ Močno smo odtrgani od dogajanj v vesoljni Cerkvi. Videti je, da pri nas vlada določen strah pred krščanskimi gibanji. (...) Tudi ni študentskega krščanskega gibanja, pa ne zato, ker bi družbene razmere to preprečevale, marveč zato, ker je tako gibanje, kakor je videti, v naši Cerkvi nezaželeno. «S6 »Gibanjska vzgoja« revije 2000 in Vilija Steguja se je oblikovala in razvijala v času, ko se je zunanji, politični pritisk krepil, a je bilo hkrati videti, da se bodo razmere prej ali slej spremenile in se je zato treba nanje pripraviti. S slovenskimi ■prvoobhajanci v Ingolstadtu leta 1977 56 Vili Stegu, Kje smo? (Razmišljanje o verski prenovi na Slovenskem). V: 2000,6(1973)15-19. Povzetek: P. Kovačič Peršin. PETI KROG Umetnost in filozofija - smerokazi peščenih duri POSTOJNSKI IN LJUBLJANSKI UČITELJI Zgodaj, najpozneje v Postojni, je Stegu odkril silno moč besede. Zapisane, izgovorjene, zaigrane in »zapete«. Odkril je pestro paleto simbolnega izražanja v podobah, slikah, gibljivih slikah ali filmih in barvah. Silna intuicija, s katero je bil obdarjen, ga je vlekla k nepreklicni svobodi ustvarjalca in poslušalca. Od rojstva naprej - kaj od rojstva, že veliko prej postavljen k številnim izvirom človekovih izkušenj - je bil, drugače od drugih, obdarjen s simbolnim dojemanjem sveta in s poetično govorico. Njegova ljubezen do gledališča in filma se je razodela v Postojni. S filmom se sicer posebej ni ukvarjal, je pa vsa mlada in študentska leta rad spremljal dogajanje v filmskem svetu in obiskoval filmske predstave. Kot postojnski gimnazijec je v domači vasi ustanovil dramski krožek, s katerim je strastno iskal smerokazov k celovitejšemu dojemanju življenja. In čeprav je kmalu spoznal, da išče smerokazov peščenih duri, se iskanju ni odpovedal. Vedel je, da je vsaka človeška beseda, tudi umetniška, po naravi le bleda slutnja prihodnosti. Vsake prihodnosti. Do vsake moraš skozi kupe peščenih sipin. Tlaka brez konca in kraja. Ko že misliš, da si odkril zadnjo besedo, podobo, zadnja vrata, se ti iskanje sfiži. In si spet na začetku: sredi mučnega iskanjabesed, prizorov, dejanj. V tem času se je mojstril v vlogah mentorja, režiserja in igralca, prestopal je magične meje vsakdanjega in se spogledoval z vero v moč Za spomin na mlade čase! »osamosvojene besede«. Krhke besede iz zakladnice dramskih predlog so mu postajale pomembno sredstvo osebnega in družbenega sporočanja. Na Stegujevo poglobljeno razumevanje dramatike in njene vloge v javnem življenju je pomembno vplival slovenski dramatik Ivan Mrak. Uprizoritve njegovih dram je spremljal od študentskih let naprej, bral je dramska besedila in se z umetnikom o tem tudi veliko pogovarjal. Tako je dopolnjeval svoja mladostna spoznanja in jih nadgrajeval z novimi. Tudi tista o moči in nemoči človeške besede. Nekaj tega je zbranega v njegovem Pogovoru z Ivanom Mrakom, ki je bil objavljen v Pogovorih. Tam med drugim piše: »Vemo pa, da umetnost sama človeka nikdar ne more odreševati v smislu nekega religioznega akta, četudi je vsaka prvinska umetnost odrešujoče-očiščevalnega značaja. To moč in modrost pa črpa ustvarjalec (in tudi režiser, moja opomba) lahko le iz neke zaključene narodne skupnosti, kjer je nravstvena zavest živa. «57 Poleg teologije ga je tudi Mrak utrjeval v prepričanju, da religija ni »potreba neosveščenega dela človeštva«, marveč da je tisti miselni in življenjski vzvod, ki ga ne more nadomestiti nobena »umetnost«. Predstavitev knjige Bojana Stiha To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen, Chatillon 1983 'Vili Stegu, n. d., str. 46-50. Že v stari Grčiji je veljalo, da »ustvarjalec v soočenju z božjim prežari in dvigne v odrešujočo razvidnost neko tragično situacijo«.58 Če so Schiller, Goethe, Hebbel še zmogli tempeljsko dramatsko zgradbo, sta Ibsen in 0'Neil le simbolično nakazovala svoje težnje. Čutila pa sta, da jima pozitivistični odnos do življenja onemogoča ustvariti tragedijo. »Šolske ure« Ivana Mraka so Vilija opozarjale na kvaren vpliv neo-pozitivizma, ki človekovo ustvarjalnost tako načne in razžre, da jo onemogoči. Zlasti pa je uvidel, da je s kulturo in umetnostjo, ki Boga ukinja ali ga nadomešča s Človekom, prej ali slej konec. Lahko je sicer v nekem prehodnem zgodovinskem obdobju moderna, ne pa tudi dolgoročno veljavno umetniško vodilo pri počlovečevanju človeka in človeštva. Ležalo mu je tudi Mrakovo preseganje klasične forme, zlasti pa ga je prevzela tragičnost življenja, ki se v njegovi dramatiki spreminja v himnično gledanje na človeka. Občudoval je Mario Tudor in druge like, ki so jih mojstrsko interpretirali slovenski igralci, med njimi Branko Miklavc.59 Z MOČJO BESEDE TUDI NA »VAŠKIH« ODRIH Na Vojskem je Stegu po dolgoletnem mrtvilu obnovil vaški oder, česar se ljudje še danes z veseljem spominjajo: »Leta 1972 je na Vojskem nastopil duhovniško službo Vili Stegu. Skupaj z ljubitelji gledališča je predstavil dramo Ivana Potrča Krefli in leto kasneje, za ljudski oder zahtevno delo, Johna Knittla Via Mala. Napotke za nazorno predstavitev vlog so mladi igralci dobivali od režiserja Adolfa Anderleta, ki gaje omenjeni duhovnik povabil k sodelovanju. Mesto predsednika društva je v tem času prevzel Branko Šinkovec.« Že po Stegujevem odhodu, leta 1976, so pod vodstvom istega režiserja v isti maniri ti gledališčniki pripravili še Klopčičevo enodejanko Mati in Dve nevesti, Cvetka Golarja, leto kasneje pa ljudsko komedijo Presenečenje.60 58 Prim. n. d., str. 47. 59 Prim. n. d., str. 46-50. 60 Prim.: Vojsko, kjer je nebo bližje in razgled bogatejši. Kulturno društvo. O Vilijevi vlogi pri kulturnem društvu. Http://www.vojsko.si/sl/drustva/kud. Kar mu je zmanjkalo v cerkvi, pri verouku, na pastoralnih obiskih, je skušal dopolniti, nagraditi z igrano besedo. Z umetniškim sporočilom. Ljubezen do igrane besede je Stegu ohranil tudi v Nemčiji. Posredoval jo je otrokom, mladim, prirediteljem kulturnih srečanj. Prešernovi, materinski in slovenski dnevi, pa tudi razna mladinska in cerkvena srečanja niso minila brez vsaj kratkega kulturnega sporeda. Pripravljal in prirejal je recitale, igre (na primer Božično igro /16. 12. 1986/, Pasijonsko igro /19.3.1989/, Račun za mamico /23.4.1988/, Sinico in papagaja /16.4.1988/, Sovico Oko /15. 3. 1988/ ...), s katerimi je žel tudi nekaj uspehov, saj je gledališka skupina z Zvezdico Zaspanko na primer gostovala tudi v Sloveniji. Njegova zadnja predstava pa je bila Kje so meje.61 V njegovem življenju je imela pomembno vlogo tudi glasba. V Nemčijo je vabil priznane slovenske kulturne ambasadorje (Ribniški oktet,62 Komorni pevski zbor Antona Foersterja,63 druge ansamble in glasbene skupine). V Ingolstadtu je veljal za nekakšnega kulturnega ambasadorja. V to vrsto njegovega delovanja je spadala tudi priprava bogate in odmevne razstave o Sloveniji. Obisk mešanega pevskega zbora Antona Foersterja iz Ljubljane, v katerem je pelo petintrideset pevcev, je bil celo za Nemce in občinske može opazen kulturni dogodek. Steguja so Nemci zelo cenili, pa tudi on je znal z njimi odlično voziti. Zborovodja prof. Jože Trošt se spominja, da so si ljudje po koncertu šepetali: »Naš zbor je dober, a ta je še boljši.«64 61 Prva predstava je bila 8. julija 1989 v Neutraublingu pri Regensburgu, druga (zadnja) pa 22. julija 1989 v Ingolstadtu, v dvorani Konvikta. V Augsburgu je prepeval 28. marca, v Ingolstadtu (v zrcalni dvorani Kolpinghausa) pa 29. marca 1987. 63 V Ingolstadtu je zbor gostoval 4. in 5. marca 1989 (pelje v cerkvi sv. Moritza, v stolni cerkvi in v rotovžu). 64 Prim.: Jože Trošt, Nič kaj lakiran. Spominski album 2013. Na vojskarskem ljudskem odru Že izza študentskih let se je Stegu spoprijateljil z muzo, ki zna s čopičem po slikarskih platnih. Ni veliko ostalo od tistih mladostnih poskusov, le nekaj platen, vse drugo se je izgubilo, izginilo ali pa avtorju »zamerilo«. A tudi na teh, ki so se ohranila, je slutiti Vilijevo van goghovsko ljubezen do sončnic in Križanega, ki v soju večera zliva olje na tleče pogorišče. V Ljubljani se je rad družil zlasti s slikarjema Tomažem Gostinčarjem in Francem Zupetom Krištofom. Oba sta ga večkrat portretirala. Kupil pa je tudi nekaj njunih platen. Ko je bil župnijski upravitelj na Vojskem, je Gostinčarja, Zupeta in še kakšnega slikarja večkrat imel v gosteh, družil pa se je tudi z gospo Fanči Gostiševo iz Idrije. Vili Stegu: Sončnice, akvarel ZA NEKAJ PRGIŠČ PROZE Vili Stegu je pisal tudi prozo. Prvi dve leti zdomstva je pisal dnevnik, kije izšel ob sedemdesetletnici njegovega rojstva.65 Dnevnik se ukvarja s slovenskim zdomstvom, analizira življenjske, delovne, predvsem pa verske in jezikovno-kulturne razmer Slovencev, ki so odšli na tuje z veliko pričakovanja, dosegli pa malo tistega, o čemer so sanjali. Krhale so se družinske vezi, otroci so se v nemških šolah potujčevali, domovina se je spreminjala v vse bolj pozabljen pristan. Dnevnik je pisal slabi dve leti, kar je nastalo pozneje, ni vredno omembe. 65 Zgoščenka: Razprave, članki, misli in dnevniki. Samozaložba 2013. Po letu 1976 je za Vilijevo razumevanje razmer nastopilo novo obdobje: ljudem je bilo treba priskrbeti čim več uporabnih informacij, koristnih seveda, predvsem pa spodbudnih. Tako je začel izdajati Besedo, glasilo Slovencev na severnem Bavarskem (1-2), pozneje preimenovano v glasilo slovenskih zdomcev (3-17). Od leta 1986 do 1990je izšlo sedemnajst številk, osemnajsta pa posthumno.66 Beseda je bila namenjena zdomcem dveh slovenskih katoliških misij, ingolstadtske, kije zaobjemala nadškofijo Bamberg, škofiji Regensburg in Eichstätt, ter augsburške. Bralce je seznanjala z dogajanjem med rojaki, jih obveščala o novostih v slovenski kulturi in Cerkvi. Vse v materni govorici. Kajti »kdor se ji izneveri, se izneveri samemu sebi. Kdor jo ohranja in neguje, živi iz svojih korenih.« Ena največjih dolžnosti in odgovornosti pa je bilo ohranjanje materinščine med mladimi.67 Pri glasilu je sodelovalo več ljudi iz zdomstva, nemara tudi iz domovine, zato je danes pri nepodpisanih zapisih težko ugotoviti, kdo so bili avtorji. Za oblikovanje je skrbela pariška slikarka Marjanca Dakskofler Savinšek. Beseda je imela več rubrik: Uvodnik, Živi studenci, Med nami, Slovenski narod (Slovenski narod in kultura, Narod in kultura, Literarni kotiček, Slovenski narod in demokracija), Znameniti Slovenci (Naš portret), Cerkev doma in Obvestila. Po Stegujevi smrti je Beseda nehala izhajati. Gospa Mirella Urdih Merkü je dve seriji (1-17) izročila Černetovi knjižnici v Trstu, Ambrož Kodelja si je zase vezal en izvod, enega, nevezanega, pa je leta 2010 Ana Stegu Vičič odnesla v NUK. Pozneje je duhovnik Jože Bucik pripravil še zadnjo, 18. številko na štirih straneh, ki jo hrani tudi že omenjena Černetova knjižnica. 66 Vseh sodelavcev ni mogoče ne ugotoviti ne našteti. Glavnemu avtorju in uredniku Viliju Steguju pa so s prispevki gotovo pomagali ali mu jih odstopili svoje prispevke: Ivan Borštnar, Jožko Bucik, Karel Cepi, Katarina Kos, Katarina Krajnčič, Suzana Kucovan, Stanislav Lenič, Mirko Mahnič, Igor Pavel Merku, Peter Merku, Franci Mesec, Jakob Munda, Suzana Munda, Anita Pintarič, Pia Potočnik, Janez Pucelj, Jože Pučnik, Mirella Urdih Merku in Bojan Stih. 67 Prim. Beseda, št. 1, november 1986, str. 1. Strogo literarnega značaja sta dve ohranjeni Stegujevi besedili: Edi, šla bova domov.. .6S in V znamenju zveri.69 Prvo je v nadaljevanjih izšlo v Novem listu, drugo v reviji 2000. Obe dokazujeta, da je imel velik posluh za pisanje proze, čeprav mu njene mere niso tako ustrezale kakor pesniške. ŠTUDIJ IN PREVAJANJE FILOZOFSKO-RELIGIOZNIH MISLECEV Viliju niso ponudili možnosti, da ne na tujem. Tudi ne vem, če bi takšno ponudbo sprejel. Je pa bila filozofija, zlasti religiozna filozofija, njegova velika ljubezen. Kakor je dokazal v Nemčiji, so ga zanimali posebni, za nekatere obrobni, tudi neuradni in zamolčani misleci. Podžigali so njegovo študijsko vnemo, željo po tisti »vednosti«, ki sega onkraj »poganske navezanosti« na tu-bit, na gmotno, časno, minljivo. Strastno je segal onkraj otipljivega - meta ta Physica - v metafiziko. Že v študentskih letih je rad prevajal. Prevedel je prva poglavja Holandskega katekizma, slovenil je misli Preroka arabskega misleca Kahlila Gibrana, pa vrsto drugih člankov za Pogovore in revijo 2000, ki so obravnavali pereča vprašanja Prva knjiga Vilija Steguja: prevodi del krščanstva v sodobnem svetu. Simone Weil in Uudiia 0 njeni filozofiji. Založba 2000, Ljubljana 1985 68 Novi list, Trst, 22. HI. 1980, št. 1730 (I., H., III.); 25. III. 1980, št. 1731 (IV., V., VI.). 69 Začetek romana o slovenskem vojnem in povojnem času, za katerega je avtor kmalu spoznal, da ga ne bo mogel dokončati. 2000,43-46. bi nadaljeval študij. Ne v Ljubljani Imel je poseben čut za francoščino. Zato je največ prevajal iz tega jezika. Ko je bil že v Nemčiji, sta ga s knjigami zalagala sestra Ana in njen mož Karel. Postopoma se je spoprijateljil tudi z nemščino. Opravil je nekaj jezikovnih tečajev (prvega leta 1976), zlasti pa mu je koristila pomoč nemškega profesorskega para, ki je več mesecev bdel nad njegovo izgovarjavo, slovnico, besednim zakladom. Pogosto ju je jemal s seboj na pastoralne obiske po obsežni slovenski katoliški misiji. Vsaka Vilijeva beseda na teh poteh je šla skozi budna ušesa prizadevnih učiteljev. Udeleževal se je raznih filozofsko-religioznih seminarjev in simpozijev. Posebej navdušen je bil nad simpozijem o Franzu Rosenzweigu. Oglašal se je k razpravi, da so se ljudje spraševali, od kod se je vzel, in ali je njihov ali se le dela. To je bilo namreč še pred združitvijo Zahodne in Vzhodne Nemčije. Vsekakor mu je nemška jezikovna tlaka prišla prav pri prevajanju. Toliko bolj, ker je svoje prevode lahko preverjal ob dveh predlogah: francoski in nemški. Usposobljen za to delo je nato slovenskemu kulturnemu in religioznemu svetu, zlasti pa strokovni javnosti, s številnimi prevodi izvirnih besedil, včasih tudi s spremnimi besedili in študijami, predstavil: Leona Bloyja,70 Dietricha Bonhoefferja, Martina Bubra, Sorena Kierkegaarda, Romana Guardinija, Emmanuela Levinasa, Emmanuela Mouniera, Josepha Rosenzweiga, Miguela de Unamuna, Simone Weil, posredno tudi Berdjajeva in Leva Sestova. Ob sedemdeseti obletnici Vilijevega rojstva so študije in nekateri prevodi izšli na priložnostni zgoščenki z naslovom Razprave, članki, misli in dnevniki. 70 Njegovo razpravo Odrešenje prihaja po Judih (ki ni izšla v knjižni obliki) je v naših študentskih letih prevedel Alojz Premrl. SPISEK PREVODOV IN RAZPRAV V nadaljevanju naj Vilijeva besedila (razprave, članke in prevode) vsaj naštejem in s tem bralcu omogočim, da si jih sam poišče in prebere, saj vsi prevodi niso izšli na omenjeni zgoščenki. Bloy pred Izraelom. Georges Cattaui. 2000,2(1969)44-49 Božja ljubezen in nesreča. Rokopis. Zapuščina: Ana Stegu Vičič Emmanuel Mounier. 2000,11(1978,4)57-60 Erazem, teolog oporekovalec. 2000,4r-5(1971)77-80 Etika in neskončno. Pogovor Philippa Nema z Emmanuelom Levinasom. 2000,29/30(1985)55-79 Iz pisem Dietricha Bonhoefferja. 2000,4-5(1971)59-72 Jeruzalem za atenskim obzidjem - ali strast po absolutnem. Poskus osvetlitve mišljenja Simone Weil. V: 3. posebna številka revije 2000, str. 197-233. Ljubljana 1985 Kriza sodobnega sveta - kriza epohalne zavesti? Skozi misel Nikolaja Berdjajeva. Rokopis: Mapa Vili Stegu Liturgija, praznovanje vere z govorico znamenj. Rokopis. Zapuščina: Ana Stegu Vičič Miguel de Unamuno in »zahodna kultura«. 2000, 15/16(1980,2,3) 105-109 Misli arabskega filozofa Gibrana. 2000,2(1969)28-32 Mišljenje v soočenju z drugim. Uvod v mišljenje Emmanuela Levinasa. Bernhard Casper. 2000,29-30(1985)80-89 Nekaj misli k Bonhoefferjevim pismom. 2000,4-5(1971)57-59 Nizozemski katekizem. Odlomek. 2000,1(1969)19-29 Poskus osvetlitve dolžnosti do človeka. Veroizpoved. Simone Weil. 2000,9(1978,4)33-37 Psihadelizem in sakralno. Andrew Greeley. 2000,2(1969)55-61 Religiozna izkušnja in vera. Poskus kratkega orisa mišljenja Romana Guardinija. 2000,35-36(1987)124-132 Rosenzweig in njegova Zvezda odrešenja. Rokopis. Zapuščina: Ana Stegu Vičič Simone Weil, mislec konkretnega in absolutnega. 2000, 9(1978,4)30-32 Tragično občutenje življenja. Miguel de Unamuno. VI. poglavje. 2000,15/16(1980,2/3)93-104 Trepet in poslušnost. Simone Weil. 2000, 3. posebna številka, Ljubljana 1985 Za čas apokalipse. Emmanuel Mounier. 2000,11(1978,4)43-55 Zapiski (Aufzeichungen). Simone Weil. 2000,9(1978,4)38-43 Zgodovinski razvoj in nastajanje liturgije. Rokopis. Zapuščina: Ana SteguVičič Vili Stegu: Krizanteme, olje na platnu ŠESTI KROG Zdomstvo - sito za seme viharjev IZSELJENSKI DUHOVNIK V NEMČIJI Vilija Steguja je že od dijaških let vleklo na tuje. Malo zato, ker si je želel svežega zraka brez slovenske zaprtosti in zatohlosti; tudi novega znanja in navdiha. Malo zato, ker se je v Francijo, v Pariz, preselila sestra Ana, poročena s Karlom Vičičem iz Zarečice pri Ilirski Bistrici. Malce pa najbrž podzavestno zaradi ustnega izročila, da se je v stari Galiji začel odmotavati votek njegove rodovine. Po dveh letih se je odpovedal upravljanju župnije Vojsko in prosil svojega škofa dr. Janeza Jenka, naj mu dovoli oditi med slovenske zdomce in izseljence. Želel si je v Francijo, odpotoval pa je leta 1975 v Nemčijo, v Slovensko katoliško misijo s sedežem v Ingolstadtu. Prevzel je mesto Feliksa Grma in se pridružil skupini slovenskih duhovnikov na Bavarskem: Jožetu Buciku, Martinu Mlakarju, dr. Branku Rozmanu, dr. Janezu Zdešarju ..., ki so dejansko in formalno kot sestavni del slovenske Cerkve skrbeli za ohranjanje »živih stikov z domačo Cerkvijo«. Njihova naloga je bila, »naj storijo vse, da bodo ta stik ohranjali Pred spomenikom dachauskemu trpinu leta 1978; spredaj Marko in Nataša Vičič, zadaj Vili Stegu, Ana in Karlo Vičič in poglabljali«; ne samo s strogo cerkvenim delovanjem, marveč z vsemi v Nemčiji dovoljenimi in zakonitimi sredstvi javnega delovanja. Zlasti s prosvetno-kulturnimi prireditvami in z dobrodelnostjo. V tistem času je prihajalo do napetosti med nekaterimi predstavniki slovenskih društev in duhovniki. Tako je bilo nekaj ljudi razpetih med svojo službo, ki je bila cerkvena, in javnim delovanjem v društvih, nad katerimi je skušala imeti zadnjo besedo politična oblast v Sloveniji. Vodstvo slovenske Cerkve je vztrajalo, naj cerkveni uslužbenci ravnajo »v interesu Cerkve«, da ne bi prihajalo do »nepotrebnih napetosti« in bolj ali manj odkritega »nasprotovanja do duhovnikov«. Nekateri so skušali onemogočati celo vlogo »delegata slovenskih dušnih pastirjev«,71 sicer pooblaščenca Rima in nemške škofovske konference. Vsega tega Stegu na začetku ni čutil. Najprej je moral spoznati svoje delovno področje m se posvetiti dušnopastirskim nalogam obsežne ingolstadtske misije. Sedaj začenjam zares, je zapisal v dnevnik 4. septembra 1975. Ko hodim od urada do urada, da uredim potrebne formalnosti, vidim, koliko ima tujec opraviti, preden vsaj na zunaj postane enakovreden domačinom. Povrhu vsega se moraš sporazumevati v nemščini. In kaj ti pomaga borno znanje jezika iz gimnazije, ko pa na ulici, v trgovinah in celo na uradih ne razumeš skoraj nobene besede prečudnega bavarskega dialekta ... Tujec si. To spoznanje postaja neizprosno, občutek, da sem v popolnoma drugem svetu, mi budi domotožje. Celo čisto, sončno septembrsko nebo me ne more do kraja razvedriti. Na desni Jože Bucik, zdomski duhovnik v Augsburgu 71 Navedki so iz pisma dr. Stanislava Leniča, pristojnega za Slovence po svetu, z dne 27.11.1983. ŽUPNIJA ČEZ TRI ŠKOFIJE Njegovo dušnopastirsko področje se je raztezalo čez tri škofije: Bamberg, Regensburg in Eichstätt. Na tej raztreseni »župniji« je živela močna slovenska skupnost z okoli dva tisoč verniki. Največ jih je bilo seveda v Ingolstadtu, kjer je bil po statističnih podatkih tedaj vsak stoti prebivalec Slovenec. Jutri grem znova v mesto Weissenburg, kije oddaljeno le 60 km. Kljub temu da mi ceste, križišča, predvsem pa mesta severne Bavarske še delajo preglavice, se teh potovanj začenjam veseliti. Pa ne iz gole želje po spremembah, ki mi jih prinašajo ta potovanja, marveč zato, ker me srečanja z našimi ljudmi v tako različnih krajih utrjujejo v prepričanju, kako ta srečanja tudi ljudi same povezujejo med seboj, spletajo tiste drobne, vsakdanje človeške vezi, ki so v zdomskem življenju še kako potrebne. Saj se mi zdi, da naši ljudje, čeprav živijo v istem mestu, v isti ulici ali celo v istem bloku, nimajo večjih kontaktov med seboj. Vsakdo najraje ostane v svojem varnem domačem kotičku. To je sicer splošen pojav našega časa, vendar se ta lastnost naših ljudi v tujini še zaostri, kar je zame nerazumljivo presenečenje. Vili je hitro ugotovil, da se je znašel pred duhovno, kulturno in socialno zahtevno nalogo. Zavzeto in odgovorno se je posvetil vsakemu izmed omenjenih področij. In prav kmalu je spoznal, da je za Slovence, če naj na tujem preživijo, nadvse pomemben Cankarjev »triptih«: mati, domovina, Bog, ali če hočete: slovenska kultura, slovenska rodovina in krščanska vera. Mati je prvo zatočišče in varno zavetje. Nobena stvar na svetu je ne more nadomestiti. Je zemlja, iz katere rastemo. Domovina je prostor naše človečnosti. Če jo izgubimo ali si jo zapravimo, smo le še brezdomci. Pozimi na Bavarskem Bog je zadnji smisel našega iskanja in uteha naših src. Brez Njega so nesmiselna in prazna naša prizadevanja. Da bi nam bil ta triptih tudi danes kažipot ...Da bi slovenske matere vzgajale otroke v narodnem in krščanskem duhu!72 Obererlbach: v sredini kitarist Gustl Zver, desno od njega Drago Upnik in Vili Stegu Pouk slovenščine v Ingolstadtu * Beseda5/6,1987, str. 5. »Na fotografiji so Slovenci iz Ingolstadta ob birmi Devisa Vučina, za njim je njegov boter Janko Vučina, ob njem Vili Stegu; na fotografiji so v glavnem birmančevi sorodniki iz Ingolstadta in od doma«, pojasnjuje Stegujev naslednik Stanko Gajšek. Nabiral si je kilometre. Iz Ingolstadta se je vozil k Slovencem v Amberg, Erlangen, Neutraubling pri Regensburgu, Niirnberg, Weiden in Weissenburg. Na teden je prevozil tudi po več sto kilometrov, da je lahko obiskoval skupine zaupanih mu kristjanov, jim maševal in pripravljal kulturna in družabna srečanja. S sestro Ano in njenima otrokoma Markom in Natašo na Bavarskem TEŽKE RAZMERE IN NESREČNE SMRTI Tedanje razmere lepo slika odlomek iz dnevnika. Južni del E. mi je danes razkril še eno tragedijo slovenskega izseljenstva. Zjutraj je tam, v revnem stanovanju, preminul Janez Romih. Obvestil me je Nemec, pokojnikov sosed. Pozneje sem ga spoznal. Ob pokojnikovi ženi -pravzaprav ne-ženi, s svojo prvo in pravo seje revež ločil. Kdo ve koliko je že tega in zakaj je prišlo tako. V tem besedovanju ni nobene obsodbe. A ob pogovoru s prepadeno ne-ženo, kije s pokojnim zvesto prenašala zadnja težka leta, je prišlo na površje to vprašanje. V tujino je odšel okoli leta 1960. Ona prav tako. Našla sta se tu in zaživela skupaj. Ni šlo, kakor bi lahko, in oba sta obupala. Brezposeln je bil vseh zadnjih deset let. Prej že tudi veliko bolan. Nekaj je bilo socialne podpore, ona je dobivala nekaj malega invalidnine, ker je brez noge po avtomobilski nesreči. Pil je. (Zdi se, da tudi ona, pa tega ni povedala, le videti je.) Sladkorno ima. Verjetno močno. Zmanjkalo je denarja, tako da sta morala v socialno stanovanje (pravzaprav sta bila Obdachlosen - brezdomca). Nameravala sta se čim prej preseliti. Tu namreč vsi duševno zbolijo, mi je zagotavljal sosed. Mlajša družina, pri kateri smo se srečali, se zdi, je polna razumevanja. Pogovor je nanesel na brezposelnost in duševno stanje, ki jo spremlja. »Bil sem šest mesecev od jutra do večera nabasan,« mi je dejal. To krizo je preživljal pred dvema letoma, dokler ni prišel do spoznanja, da tako ne gre več. Manj kot trideset jih ima, pa se mu ta preizkušnja krepko pozna na obrazu. Tudi stiska z denarjem je očitna. Pse imajo. Živali ljubijo. Pokojni, nikoli ga nisem videl živega in tudi zdaj bom morda videl le njegovo krsto. O njegovi usodi ne bo pisala nobena zgodovina. Razen božja. Ni bil previden, ni prihajal k maši. Žena je hitela praviti, daje, ko sta prišla skupaj, kupil križ. Poznali, da so se z Vanekom. Vanek daje zelo dobro poznal njega, njo in tudi njeno mater, kije prišla večkrat na obisk. Pripeljal jo je k maši in odpeljal nazaj. To je bilo tudi vse, kar je vdova vedela povedati o njegovi veri. Moj Bog, kako na hitro bi lahko obsodil življenje, če bi ga presojal po tem opisu. Žena ga je poznala, a ni vedela povedati kaj boljšega. Vendar to še ne pomeni, daje bilo to tudi vse. Ni bil previden. To je meja. Ni bilo mogoče misliti, da bo tako hitro umrl. Ni bilo nobenih jasnih znamenj, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da se mu bliža konec. Seveda, kako pa naj preprost človek, ki ga vsak dan že navsezgodaj začne spremljati misel, s čim bo preživel, misli na kaj drugega. Pokopal ga bom cerkveno. Molili bomo zanj in priporočili ga bomo božjemu spominu, tako se bomo tudi ob tej smrti zavedeli, kako zelo smo potrebni te medsebojne povezanosti. In pred Bogom samo to nekaj velja. Na kaj drugega pa se tudi mi, živi, ne moremo zanašati. Kljub obilici prevoženih kilometrov je delovni teden izseljenskega duhovnika precej monoton. Če si ne zna popestriti življenja, je lahko to tudi usodno. Ko prebiram svoje dnevnike, piše v sredo, 30. septembra 1975, vidim, kako so monotoni, kako ponavljam bolj ali manj iste stvari. Edino opravičilo je, da sem skušal v njih orisati podobo svojega mesečnega »misijonarjenja«, če smem svoja potovanja tako imenovati. Moje redno pastoralno delo se bo poslej odvijalo v tem mesečnem okviru. Vsak mesec bom v enakem vrstnem redu obiskal iste kraje, po mestih iskal naše družine in se z njimi zbiral pri maši... Najbolj me skrbi, kaj lahko storim za versko izobrazbo naših ljudi z enim samim srečanjem na mesec. Vedno bolj dobivam vtis, da so naši ljudje v tujini v verskem življenju veliko bolj izpostavljeni, kot so bili doma. In kar je še usodnejše, popolnoma so odtrgani od normalnega načina osebnega, družinskega in verskega življenja... Zdomstvo s te strani ni tako rožnato, kot si ga običajno predstavljajo ljudje doma ...Če bi bil sociolog, bi lahko napisal obsežno poglavje psihologije zdomcev. Pravzaprav je čudno, da po tolikih letih našega tako številčnega zdomstva tega vprašanja ni še nihče načel obširneje in strokovno... S sestro Ano, prvoobhajanko Natašo in Markom Vičičem Slovenski zdomci so razpeti med službo in družino. Med našimi zdomci so v glavnem mlade družine. Mnogi so se poročili tu, kmalu po prihodu v Nemčijo. Vendar je mešanih zakonov razmeroma malo, kar je razveseljivo dejstvo. To so večinoma družine z malimi ali šolskimi otroki. Zato je posebej težko vprašanje otroškega varstva, saj sta mnogokrat zaposlena oba, oče in mati. Ker je v večini primerov možno ali celo nujno delo v izmenah, so starši, ki imajo majhne ali odraščajoče otroke, uredili tako, da delajo v nasprotnih izmenah. Tako je doma eden od staršev dopoldne, drugi popoldne. S tem je vprašanje varstva v glavnem rešeno. Težava je le s tisto vmesno uro, ko eden odhaja na delo, drugi pa se z dela vrača. A tudi to se da kako urediti, se že najde kakšen sosed ali znanec, ki tisto uro popazi na otroke. Vili Stegu pri krstu Katarine Binner, 1. junija 1989 Praoobhajanci: Erika, Nataša, Devis, Manuel in Robert, Ingolstadt, 12. junija 1988 V svojih dnevnikih premišljuje tudi o gostiteljih, Nemcih, in o nekaterih njihovih usodah. V spomin mi prihaja zahodnonemški film Maksimilijana Schella »Pešec«, ki smo ga pred nekaj leti lahko gledali na beograjskem Festu. Pogumen film, ki se spopada s povojno Nemčijo, njenimi travmami spričo druge svetovne vojne in z razdvojeno vestjo nemškega človeka. Zgodba o velikem tovarnarju, ki je bil med vojno SS-oficir in je sodeloval pri pokolu civilnega prebivalstva nekje v Grčiji. Izredna impresivna slika njegovih vojnih spominov med plesom nekje na turističnem potovanju po Grčiji. Njegova stiska vesti in soočenje s sinom, ki sluti očetovo preteklost, ter se po nesreči ali hote z avtom zabije v betonski zid in ubije. Oče nesrečo preživi, a od tedaj je pešec. Edino očiščenje, ki ga premore, je izraženo v njegovih besedah:» Tega ne smemo nikoli pozabiti.« BESEDA DRAGIM SLOVENCEM Proti koncu, še posebej v zadnjem letu, je Stegu zavzeto spremljal in v Besedi objavljal novice o političnih spremembah v domovini. Govoril je o negotovi slovenski poti v obljubljeno deželo. Besedo je začel pripravljati z naslednjimi mislimi: Pri iskanju imena za časopis nas je vodilo spoznanje, da mora biti tak časopis živa vez med nami, kot tudi s slovensko kulturo v domovini, zamejstvu in Ingolstadt, 31. marca 1989: sprejem zbora Antona Foersterja v mestni hiši. Z desne: Vili Stegu, ingolstadtska podžupan in župan ter prof. Jože Trošt V sredini s kitaro Bogdan Pavalec, Vilijev pastoralni pomočnik, z zborčkom ob sprejemu škofa Metoda Piriha Pa še »Na zdravje« z vrčkom bavarskega piva zdomstvu. Prva in temeljna vez med nami, kot tudi osnovno sredstvo izražanja naših misli in spoznanj je beseda. Beseda je vidna podoba človekovih misli, tudi najbolj intimnih ali spornih. Šele beseda omogoča izražanje človekove resnice, tistega spoznanja, ki mu mora človek ostati zvest, če hoče ohraniti svoj človeški obraz. Z besedo se človek izraža, se posreduje drugim in šele postaja zares človek. Beseda je glavna nosilka kulture, umetnosti in duhovnosti.73 ^prisrčno v