KRONIKA MOŽNOSTI IN MEJE POKLICNIH POSVETOVALNIC UNIV. PROF. DR. K. O Z VAL D Pri nas je še vse po starem, veš. O. Župančič (Vesela pomladna epistola). Erna izmed najpomembnejših, odločilnih postaj na poti človeškega življenja je današnji dan, kdo bi o tem še dvomil, izbiranje poklica. Da je to res tako, najlepše potrjujejo tiste »izjeme«, ko si ta ali oni sploh ni izbral nikakšnega poklica, ampak se je iz kakrš negakoli že razloga kar na slepo srečo brez poklicne kvalifikacije napotil »skoz življenja zmede«. Ali pa če dečko, oziroma dekle nista prav izbrala ter se je prej ali slej, morebiti celo na usoden način, pokazalo, da sta zgrešila cilj ter zašla na tako življenjsko to rišče, ki mu po svojih sposobnostih nista kos ali pa jima vsaj ne daje zadovoljstva in življenjske vsebine, kar pač iščemo v poklicu. Zato pa dandanašnji čedalje bolj uvidevamo, da bi mlad človek na prvem razpotju življenja zelo po treboval dobrega sveta ali točneje rečeno — dobrih svetovalcev. In iz tega uvidevanja se je rodila volja za pomoč v tej očitni stiski osobito sedanjega mla dostnika in mladostnice. Odtod prihaja, da je pred 25 leti (1908) prof. Parsons v Bostonu ustanovil prvo posueloualnico v zadevah poklica, ki so ji kmalu sle dile druge po večjih mestih severne Amerike. Zganila se je tudi Evropa in današnji dan ima zlasti Nemčija že veliko število na enotni podlagi organiziranih »po klicnih uradov« (Berufsamt). Glavni posel, ki ga iz vršuje taka institucija, je v tem, da z utemeljenim nasvetom pomaga vsem onim fantom in dekletom, ki nameravajo vstopiti v ta ali oni (tudi »študirani«) poklic ali pa dosedanjega zamenjati z drugim. Vodilna misel v organiziranem svetovanju pri iz biranju ali menjavanju poklica (»presedlavanju«) pa je načelo, da — pravi človek pridi na pravo mesto! Zategadelj je takemu svetovanju največ do tega, da zanesljivo dožene in protokolira, kaj telesno in du ševno, pa tudi moralno zmore dečak ali deklic, ki si izbira ali pa menjava poklic. Po določenih, znanstveno utrjenih vodilih in deloma s pomočjo sila občutljivih aparatov si prizadevajo v ta namen izšolani preizku ševalci čim točneje ugotoviti: kako izbiravcu ali izbi- ravki posluje vid, sluh, tip, kolika je moč, gibljivost pa spretnost njunih rok, koliko kateri premore vztraj nosti, razsodnosti, pazljivosti, dokod mu je dano »se znajti« v tem ali onem novem položaju, ki je tu ali tam nastopil nepričakovano, ali presoditi razliko med tem pa onim pojavom i. t. d. In izza najnovejše dobe se trudijo še posebe dognati, do kolike mere lahko fant ali dekle svoje sposobnosti z daljšo vajo poveča. Tako »budžetiranje« danih moči in sposobnosti mladostnika ali mladostnice je kajpa lahko sveto valcu dragocena opora pri dajanju potrebnih nasve tov. Ali tudi od najtočnejše, »eksaktno« ugotovljenih dejstev s te strani nikar ne zahtevajmo tega, česar po svojem bistvu ne morejo dati! Na temelju teh ugo tovitev, ni dvoma, lahko fantu ali dekletu zanesljivo rečeš, da za ta in ta poklic ni sposoben (komur na pr. ni dano, da bi ostro opazil to in ono okoli sebe ter se hitro odločil za tako in tako ravnanje, ta ni za pi lota; kdor ne zna ljudem »na dušo pihati«, bi bil slab trgovski potnik; kdor nima dobrega spomina, naj ne hodi študirat zgodovine). Ne da pa se tukaj zanesljivo trditi kaj pozitivnega, hočem reči, da bi kdo bil »ro jen« za ta in ta poklic (za tehnika, slikarja . . .), zato ker očituje takih in takih sposobnosti. Saj ga ni danes niti enega poklica, ki bi z vsem svojim bistvom pa s svojimi zahtevki tako docela ustrezal osebno indivi dualnim svojstvom tega in tega človeka, kakor se na pr. skladata ključ pa ključavnica. In le tedaj bi se dalo iz ugotovljenih sposobnosti dečka ali deklice trditi, da je zanj, oziroma za njo najprimernejši ta in ta poklic. Kdor ne ve, za kateri poklic bi se naj odločil, po takem ne pričakuj od posvetovalnice, da mu s stoprocentno zanesljivostjo pove: ti si za to in to. A kljub temu moramo priznati, da poklicna posveto valnica vrši pomenljiv socialno kulturni opravek že s tem, če dečku ali dekletu, ki hoče v ta in ta poklic, utemeljeno izjavi: »ne, ti nisi za to« — ter ju tako obvaruje lahkoda usodne življenjske napake. Pa še iz drugega, globoko segajočega razloga ne more poklicna posvetovalnica fantu ali dekliču pozi tivno svetovati ter zanesljivo reči: ti sodiš za ta in ta poklic. Svetovanje, oziroma odsvetovanje, ki ga iz reka avtorizirani svetovalec, se namreč opira na mnenje, da si človek izbira poklic, šolo, življenjsko smer — po nagnjenju, ki je res da ugotovljivo prav tako, kakor telesne in duševne sposobnosti. Toda sposobnost in nagnjenje do tega ali onega poklica žal nista edini pogoj za beli kruh v življenju. Kajti vse tisto skupaj, kar nam je danes v mislih ob besedi »kriza«, pač na ves glas vpije mladini, da bi jo tudi zgolj po nagnjenju in sposobnostih izbrani poklic še za precejšnjo vrsto let utegnil voditi pred — zaprta vrata. Saj se nam vsem prav odtod jemlje težko vpra šanje: kam z mladino? Sicer pa je najbrž vsak odraslec imel živo priliko se dovolj prepričati na lastni koži, kako je v istini v življenju: da človeku ni že brž od rojstva določeno, »usojeno«, da bi si kar po svoji naravi recimo izbral ta in ta poklic ali pa se brez njega predal valovom življenja, da bi vzel to in to ženo ali pa ostal sam, da bi se vpisal v to in to šolo ali pa jo krenil v drugi, »praktični« pravec, i. t.d. Ampak pri slehernem človeku tukaj največ odločujejo potrebe, zahtevki in ponudbe, ki prihajajo iz celotnega življenja narodovega, čeprav se tega ne zavedaš izrecno. Poedinec namreč sledi s svojim bitjem in žitjem (mišljenjem, ocenjevanjem, hotenjem, dejanjem in nehanjem — teženju celote. In marsikdo bi bil v mladih letih nedvomno drugače 86 KRONIKA 87 izbral, da mu je bilo dano izbirati le po nagnjenju, ljubezni in sposobnostih, ne pa tudi pod vplivom drugovrstnih nagibov, oziroma razlogov. In tako bosta le tisti dečko pa dekle srečno dozorevala ter se zado voljno dovrševala, ki se ne izogibata kompromisom ter znata lastne sposobnosti in lastno nagnjenje spra viti v sklad s tem, kar potrebuje, odreja, hoče celotno življenje ljudstva1; a kdorkoli prezira ali omalova žuje to svojstvo življenja, se naj ne čudi, če bo prej ali slej, morda do neprijetne mere, čutil tragiko živ ljenja. Zato je že v prejšnjih dobah na pr. med absol venti univerze bilo i precej takih, ki se jim je hudo maščevalo, da so pri izbiranju »stroke« sledili samo »ljubezni« in niso računali tudi z dano »konjunk turo«. Zadnja (1933) statistika pravi, da je v Pragi nad tisoč absolventov filozofske fakultete, ki so »brez poselni«, to je, ne morejo dobiti mesta kot srednje šolski suplenti. Pa je znani veleindustrijalec Bat'a izjavil, da sprejme 100 absolviranih filozofov v svoje obrate za izdelovanje — obuteli. In »akademik« ni mogel biti tako nespameten, da bi nemara s kakim ogorčenjem odklanjal »ne-akademsko« ponudbo, am pak je stotina izmed njih v hudi stiski sedanjih »su hih« let še pozdravila priliko, da pride do — kruha. Po takem pa bi organizirano svetovanje pri izbi ranju ali menjavanju poklica ne smelo veljati, kar se rado dogaja, samo za zdravniški in psihološki ali dušeslovni problem, hočem reči za nekaj takega, kar se odnaša le na individualno osebo tistih, ki iščejo dobrega sveta. Prav umevano poslovanje poklicnih svetovalnic je marveč tudi še velevazna narodnogo spodarska zadeva. Zavoljo tega pa bi poklicni sveto valec moral temeljito poznati najrazličnejše poklice po njihovih bistvenih svojstvih in zahtevkih, da bi i s tega vidika lahko dajal mladini (pa tudi staršem) potrebnih pojasnil. Ko je mlademu človeku 14 let, še ne pozna dovolj ni samega sebe ni realnih, objek tivnih zahtevkov, ki jih stavi ta ali oni poklic, da bi utegnil le slutiti, ali jim bo ustrezal.'2 Neizučenih »delavcev« z roko pa tudi z glavo (oziroma s pere som), ki se ponujajo za »vsako službo«, je radi tega toliko med nami, ker ljudje po večini ne vedo, da »poklic« in pa »zaposlitev« niti zdaleka nista isto; zato pa osobito dečake kaj rada premami dana mož nost, da bi prišel kaj Iagodneje do »zaslužka«, to je brez truda in zlasti še brez zopernosti »vajenskih« let. Poklicnim zablodam pa je glavni vir, da pri izbiranju ne starši ne otroci skoro nič ne uvažujejo, kaj ta ali oni poklic zahteva od tebe po telesu, kaj po duhu in kaj po značaju. Kar zadeva narodnogospodarski moment, bi morala fant in dekle v poklicni svetovalnici jasno in zanes ljivo izvedeti tole: a) Kakih telesnih sil zahteva ta ali oni poklic (kovaški na pr. drugačnih kakor urarski ali poklic železniškega uradnika) in pa kako poklic učinkuje na telo delavca (peku rade trpijo oči, delo v kemijskih obratih ogroža delavcu pljuča, uradni- 1 Gl. E. Krieck, Nationalpolitische Erziehung. 1933. Stran 73. 2 GI. H. Wagener, Der jugendliche Industriearbeiter und die Industriefamilie. 1933. Stran 59. kovemu zdravju je mnogo sedenje lahko v kvar); zlasti pa je treba na telesno plat pri izbiranju po klica opozoriti dekleta, ker se ženski delovne in od porne sile vsak mesec menjavajo. — b) Da sposob nost za ta ali oni poklic ne zavisi samo od telesne urejenosti (konstitucije) dečka ali dekleta, ampak več nego bi kdo mislil, tudi od duševnih svojstev (re klama v trgovskem življenju na pr. sloni na dušev nem kontaktu med proizvajalcem pa odjemalcem; izredna mera pazljivosti, ki jo mora imeti šofer, stro jevodja, učitelj itd.; hitro percipiranje, ki se zahteva od tiskarskega stavca na stroj). — c) Da tudi telesne in duševne sposobnosti še ne jamčijo za poklicni uspeh, ki v prav toliki ali pa še v večji meri zavisi od moralnih kvalitet človeka: ali ima samega sebe v oblasti, ali mu je dano kaj smisla za vestnost, vztraj nost, odgovornost, dolžnost.. . In poleg tega bi morale poklicne posvetovalnice še voditi točno statistiko o krušnih možnostih pa mejah po raznih poklicih ter na njo opozarjati vsakogar, ki si izbira poklic ali pa bi ga rad zamenjal z drugim. H koncu pa se še vprašajmo, kaj bi se doseglo, če se poklicne posvetovalnice uvedejo kot občeveljavna institucija, kakor jih sedaj že imamo ponekod, ter bi vsakdo, ki si izbira poklic ali ga menjava, bil dolžan, da povpraša za svet v poklicnem uradu. Ni dvoma, da bi tako dobili boljših, hočem reči strokovno spret- nejših mizarjev, trgovcev, učiteljev . .. Mari pa hkratu i boljših ljudi, to je takih obrtnikov, trgovcev, urad nikov . .., ki bi jim ne bilo le do tega, da svojo iz- vežbanost porabijo zgolj v samopašne, egocentrične namene, ampak bi kaj obrajtali i to, kar se imenuje: socialna pravičnost, vest, poštenost, čast, dolžnost..? O tem pa močno dvomim! In vendar bi zlasti danes vsepovsod nujno potrebovali v tem smislu izobliko vanih veščakov. S tega vidika je ameriški pedagog Booker Washington dal nad vratmi neke strokovne šole za mizarje obesiti napis: »Tukaj se nimajo ljudje preoblikovati v mizarje, temveč mizarji v ljudi«. Poklicna posvetovalnica s svojim ustrojem ne seza do tako globokih viter mlade duše, ker hočeš nočeš posluje preveč — mehanično, se pravi brez fantovega ali dekletovega sodelovanja. Mladi in mlada namreč gresta v posvetovalnico nekam tako, kakor hodi večina ljudi k zdravniku: brez smisla za lastno soodgovor nost pri uspehu, češ — ti glej, da bo vse v redu! Ka kor da bi stržen poklicnega svetovanja bil zgolj »teh nično« vprašanje! Zato pa bi tistim, ki so namenjeni po nasvet v poklicni urad, morali doma, v šoli, dru štvu .. . pomagati najprej do živo občutene zavesti, da posvetovalnica ni avtomat, ki stopiš za dinar nanj in ti pokaže tvojo težo. Tisti, ki si izbira poklic ali ga menjava, bi naj v poklicnem uradu pričakoval in dobil le glavnih smernic in tedaj, ko jih ima, bi — se naj sam, z živim čutom odgovornosti za svojo bo dočnost odločil tako ali tako. Kajti človek, hočem reči pravi človek postaneš prej ali slej samo tedaj, če v težkih položajih, kajpa po resnem preudarku, tvegaš lastno odločitev ter vzameš nase i odgovornost za take odločitve. Od pravega obrtnika zahtevamo današnji dan opra vičeno trojega: da si je pred vsem drugim v delavnici 88 KRONIKA pridobil kar največ poklicne veščine ter zato tudi res zna kaj napraviti; da ima dovoljno mero poklicnega znanja, ki ga daje zlasti strokovna ali poklicna šola in ki zadeva na pr. dobro poznavanje tvarine, katero njegova obrt obdelava; in pa da premore še kaj po klicne morale, osobito smisla za poklicno čast pa so cialno mišljenje. Vse troje se mora organsko spajati v eno — le tedaj bo recimo ta in ta krojač ali klju čavničar res »mojster«, se pravi svojega posla vešč, izobražen in socialen človek, ne pa samo — nositelj firme za »splošno krojaštvo«, »splošno ključavničar stvo« itd. In poklicna posvetovalnica mora vse troje resno upoštevati; kajti dečku ali dekletu svetovati pri izbi ranju ali menjavanju poklica se ne pravi nič drugega, negoli ga voditi, mu pomagati — da najde samega sebe. Prav zato pa bi v posvetovalnici ne smeli fanta in dekleta nekako drobiti na tiste delce, za katere se na njima najbolj zanima zdravnik, psiholog ali učitelj, ampak bi ju morali kar se le da celotno motriti. Kaj takega pa bi od primera do primera zmogel le mojster strokovnjak, zlasti če bi bil primerno izobražen in bi se kot svetovalec zavedal velike odgovornosti do mla dega rodu. Samo on bi lahko čim zanesljiveje presodil dečka ali deklica na pr. glede na; velevažno vprašanje, ali bosta imela i dovolj hotenja in moči za prenašanje zopernih plati izbranega poklica (monotonije, zahte vane discipline itd.). Dala bi se mu naj prilika, da skozi določeno preizkusno dobo v delavnici pri isti- nitem delu opazuje vajenca ali vajenko. In ko so zdravnik, psiholog, učitelj povedali svoje, bi naj moj ster strokovnjak dobil odločilno besedo pri sveto vanju, ko si kdo izbira poklic ali pa ga menjava. Ne modernost za vsako ceno, zlasti pa ne za ceno prevelike naglice! Cilj nam marveč bodi premišljeno prizadevanje, da bi poklicna posvetovalnica, ki se menda poraja i pri nas, bila nekakšno ne samo iz hladnega preudarka, ampak tudi iz globoke ljubezni izpočeto upravljanje mladih sil narodovih. Odtod bi naj naš narod dobival takih obrtnikov in tudi drugih poklicnih delavcev, da bodo v čim večje zadovoljstvo ne le samemu sebi, ampak tudi drugim.