806                                      Slovenska sodobna poezija v očeh Josipa Vidmarja
BELA PRAVLJICA    Križemsvet gredo stopinje, križemsvet gazi po snegu. Bogve, kdo je šel pred mano, bogve, kdo za mano gre.
Vse poti so večno stare, vse gredo nasproti smrti. Vsem je na začetku rojstvo, vsak korak je večno nov.
Križemsvet gredo stopinje, križemsvet gazi po snegu. Ena izmed njih je moja, nanjo pada, pada sneg.
SOBA    v tej sobi, kjer že dolgo vrsto let
živim, neopazno med vsakdanjimi predmeti ozvezdja krožijo in je ujetih veliko rim, spominov in besed.
Kajetan Kovič
Srce navidez negibnih stvari oživljajo neki neznani kraji, neko življenje, ki se sicer s pomišljaji pregiblje, vendar ne stoji.
Vse ima svojo barvo, glas in zvok, tudi venečih rož molčanje, odrinjene in vendar žive sanje in igre že pozabljenih otrok.
Mnogo preteklih, zaprašenih dni se tukaj išče in razhaja in vse umira in vse se poraja iz muzike spominov in stvari.
Ljubim. Ljubim. Ta svet in vse druge. Zato ga bičam. A boli me bič. Objemam. Objemam. Hočem objeti. Ta svet in vse druge. Boli me NIČ.
Ne morem sam pod soncem stati, ne morem sam in golih rok. Objeti zver. Objeti človeka. Kako je prazno. Kje je BOG?
Kričim. Kričim. A ni odmeva. Ne od boga ne od zveri. Objemam. Ljubim. Blagoslavljam. In bič me reže do kosti.
807
LJUBIM
Kajetan Kovic