/A/IA61VM7 ČLANEK GIDDENSOVA TEORIJA STRUKTURACIJE: ZAGATE TEORETSKEGA EKLEKTICIZMA Povzetek, licten pomembueßHi iiietateoretskifi preniikor v sodobni sociološki teoriji v zadnjih desetletjih je iskanje takšnih analitičnih nastavkov za pojasnjevanje družbenih razmerij in procesov, ki bi presegli pristranskosti in reduk-cionizme klasične sociologije. Sociologi se pri tem najpogosteje zatekajo k teoretski strategiji sintetičnega in integra-tivnega upoštevanja različnih metateoretskih poudarkov in ravni analize. Implicitna predpostavka pri tem je, da tovrstna teoretska povezovanja odpirajo vmta kompleksejši in s tem tudi spoznavno prodornejši sociološki analizi. Avtor članka poskuša v tem kontekstu na primeru O'iddensove strukturacijske teorije opozoriti, da uspešna integracija ozimma sinteza sama po sebi nikakor še ne zagotavlja spoznavno močne teorije. Anthony Giddens je namreč v intégra-tivni gorečnosti pri gradnji svoje teorije uporabil tako zelo številne teoretske koncepte in rešitve iz najrazličnejših socioloških in filozofskih šol, da mu spričo takšnega neselektivne-ga eklekticizma nenehno uhajajo smiselne in vzročne povezave med vsemi temi nakopičenimi koncepti. Avtor članka glede na to pozove k večji previdnosti pri združevanju konceptov iz različnih teoretskih tradicij, prav tako pa tudi opozori na potrebo po posvečanju pozornosti ohranjevanju logične koherentnosti in vsebinske povezanosti argumentov v procesu gradnje integrativnih oziroma sintetičnih teorij Ključtii pojmi: Anthony Giddens, strukturacijska teorija, eklekticizem. družbena struktura, delovanje, akter, teoretska sinteza, teoretska integracija Uvod: I.skanjc teoretske sinteze in integracije v sociološki teoriji V drugi polovici dvaj.setega .stoletja se je v sociološki teoriji izoblikoval nov pogled na delo klasičnih .sociolo.ških teoretikov (kot so na primer Marx, Dürkheim. Spencer, Weber. Mead idr.): številni sociologi so pričeli opozarjati, da lahko praviloma teorije omenjenih klasikov, ne glede na njihovo načelno raznolikost, bere- ■ Dr. Veter.SuiiikiiviC, aslsteiu na liihiiltell za tiriiilwiie eetle nio kot teoretske nastavke za analizo družbe, ki so zavezani (zgolj) dvema metaieo-retskima tratlicijanja. Po prepričanju sociologov, ki so pričeli opozarjati na to temeljno metateoret-sko razcepljenost sociološke teorije, imamo tako na eni strani teoretske konstruk-te, ki jim je na najosnovnejši ravni skupno prepričanje, da imajo ilružbene strukture določeno objektivno lastnost, ki je ne moremo zvesti na lastnosti posameznih akterjev. ^ več, te .strukture naj bi bi.stveno detern>iniralc delovanje posameznikov, to pa pomeni, da .se mora sociologija pri .svojem študiju osredotočiti prav nanje. Takšno raznušljanje je po Giddensovem mnenju s .svojo preformulacijo Comto-vega pozitivizma utemeljil Dürkheim z metodolo.škim postulatom o družbenih dejstvih kot o pojavih suigeneris (Giddens, 1995a: 1 »i-116). Mehanizem, ki omogoča 10 prednost družbenih .struktur pred posamezniki, je pri klasikih razumljen na številne načine, toda po nuienju novejših .sociologov je najbolj izdelan Par.son-.sov koncept, kjer je v središču socializacija, ki prenaša kulturne \zorce na per-.sonalno raven s posredovanjem vlog. Najpomembnejše .sociološke teorije, ki jih sodobni avtorji ume.ščajo v kategorijo strukturalnih pristopov, .so lunkcionalizcm, konfliktna teorija, strukturalizem in nekatere smeri marksizma (nj^r. Aiihu.s.ser). Na drugi strani stojijo po prepričanju omenjenih pi.scev teorije, ki .so v naj.sploš-nej.šem smi.slu utemeljene na priznanju enkratne in izjemne kreativnosti človekovega delovanja, kar ponteni, da izhajajo iz ix)mena posameznika in njegove aktivne vloge pri ustvarjanju ilružbenega .sveta. Teorijant te metateorelske iratlici-je je torej po mnenju novejših teoretikov skupno prepričanje, da je posebna lastnost človeških bitij, po kateri se razlikujemo od živali, kon.struktiven, interpretati-ven otinos ilo sveta. V tem smislu naj bi druz.lx'ni .svet ne bil neodvisna, zunanja entiteta, ki ix)vsem determinira človeško vedlnje, ampak ravno nasprotno, produkt kreati\ nih interpretacij, ki jih akterji uporabljajo v procesu medsebojnih interakcij. V tej optiki družba ne more biti nič eksternega, prisilnega, kakršni .so pogoji naravnega .sveta okoli nas, ampak je mreža družbeno kon.siruiranih pomenov. Da bi dojeli družbo, .se moramo torej obrniti k pomenom in procesom, v katerih ti na.stajajo, to pomeni, vsaj pri začetniku te smeri, .Maxu Webru, tla .se velja pri analizi osredtHtJČiti pretivsem na pt>sameznikove .subjektivne interpretacije. V sotlobni .sociologiji veljajo za pomembnejše predstavnike te .socitiloške tratlicije tjmenjeni .Max Weber (vendar zgt)lj do neke ntere!), simbolični interakcionisti (predvsem Blumer, do.sti manj začetnik te .smeri Herbert .\Iead), .Ml red .Schutz, George Homans, etnometodologi itd. Sča.soma .se je sicer pokazalo, tla klasične .sociolt)ške teorije restla pra\'iloma lahko imiestimo v eno od dveh pred.stavljenih metateoretskih tradicij, toda po drugi strani to vendarle .še ne sme pomeniti, da si .scKiološki klasiki v praksi pri oblikt)v~anju svojih razmišljanj niso aktivno prizatlevali povezovati [Xjutlarke obeh paradigem.' Ta prizadevanja sicer pogf)sto res ni.so bila zelo dtxsledna in tlomiš-Ijena, totla vseeno. .Ne gletle na ta razloček, pa je v sotlobnejši sociološki teoriji ' Oiin-iiliiiiizniilj ziuinwiiili .\ttir.\fir ivb. tla Ijmljc ."iiccr ;ikiivno ii.sn~arj.ij(> /};i>cl-jih. ki .-ii bi jih sami i/brali. Takien analillCnl itafiaivL iianirvC Jasmi nfinzaria. ila nmrawn pri analizi nlMiilvrali lalru /akinr krniitviiii.nl akliriilli {mvinieznikar (itvluranjv) kene resničnosti (torej bodisi v posanjezniku zunanjih družbenih struktur bodi.si v delovanju kreativnih akterjev), že po definiciji ne izgublja .samo drugi pol te resničnosti, ampak navadno tudi konča v spornem ontolo-giziranju tistega pola, iz katerega izhaja. Glede na to je razumljivo, da .so se kmalu po uveljavitvi takšnih interpretacij sociološke teorije kot zgodovine boja med dvema metateoretskima šolama, pričeli pojavljati poziri k bolj hitegra/iieinii obhkornnjii teorij, ki bi dosledneje iipoštei ale oba pola družbene resničnosti. Z upoštevanjem kreativnosti delujočih akterjev kot tudi emergentnih značilno.sti družbenih struktur, z osredotočanjem lako na mikro kot na makro raven analize ter s kombiniranjem najpomembnejših spoznanj teoretikov obeh sociolo.ških meiatradicij, naj bi bilo mogoče oblikovati bolj celovite in konsi.sientne interpretacije resničnosti. V .skladu s temi pozivi so nmogi .sociologi zakoračili na nov teren in pričeli na zelo raznolike načine oblikovati pojasnjevalne modele, ki bi ustrezali omenjeni želji po preseganju teoretskih pristran.skosti in redukcionizmov s pomočjo iskanja bolj "integralnih" in "sintetičnih" nastavkov za sociolo.ško analizo. Ta trend .se je v disciplini ra/-širil tako zelo hiiro in intenzivno, da ga je Jeffrey C. Alexander poimenoval kar noro teoretsko gibanje v sociologiji (glej na primer: .Mexander, 1998), med .sodobnimi sociolo.škimi teoretiki pa bi verjetno težko našli kakšnega avtorja, ki vsaj posredno ne upošteva kritike enostranskih teoretskih rešitev. Glede na to nas ne bi smelo presenetili dejstvo, tla lahko oti |X)membnejših sodobnih socioloških teoretikov tako rekoč vse obravnavamo kot (sicer bolj ali manj izrazile) predstavnike teoretskega gibanja, ki išče bolj sintetične teoretske pojasnjevalne modele. Imenujmo jih le nekaj: Pierre Bourdieu, Jürgen Habermas, Margaret Archer, Randall Collin.s, .\nihony Gidtlens, George Ritzer, Richard Münch, Jeffrey C. Alexander, James C. Coleman, Dorothy Smith... Pri lem evforičnem premiku teoretske pozorno.sti, ki smo mu priča v zadnjih de.seilcijih pa .se zdi, da avtorji nekako prehitro in preveč .samoumevno razumejo bolj integrirane in sintetične teorije kot nekaj, kar že .samo po sebi pomeni pojasnjevalno zanimivejše nastavke za analizo družbe. V članku bomo v tem smislu poskusili pokazati, da oblikovanje skrbno uravnovešene sintetične sociološke teorije nikakor še ne pomeni nujno tudi pojasnjevlno prepričljivejše in spoznavno močnejše teorije. To trditev bomo utemeljevali na analizi mortla najpomembnejšega, vsekakor pa po našem prepričanju najdosletinej.šega poskusa teoretske sinteze v sotlobni .sociološki teoriji, .strukiuracijske teorije Anthonyja Giddensa. Teza, ki jo bomo v tem kontekstu zagovarjali, je, tla je Gititlens v svoji želji po oblikovanju izredno do.sledno uravnotežene in odprte teorije šel lako daleč, da se mu je le-ta izrtxiila v preobsežen eklektičen konglomerat različnih konceptov, itiej, (it! iKimvnibueßih onieiiimii /imltst-m tivruvrjd hi t-iickinaiiiiei z iijiiiitni dvloni I )ru7J'H;n:i kiin-.«ruk< ij;i rcsniOno.sii (IzSlii tvM fXtd) in Aiilliimyii (iititicnsti s hnjino Nmeni nenehni tok interv encij v družbeno življenje, ki jih izvajajo avtonomni akterji, in ni nujno vedno posledica zave.stnega prizadevanja za neki cilj (purposive). Namreč, kljub temu da Giddens po.sveča veliko pozornosti vednosti (knowledgeal->ility) akterjev, njihovemu u.stvarjalnenui in refleksivnemu odnosu do sveta, opozarja, da delovanje ni vedno zavestno in premišljeno, kajti mnoga dejanja izhajajo iz potizavesti. navad in podobno. Ne glede na to pa je, po njegovem prepričanju, velik ilel tlelovanja premišljen v smislu, da posamezniki v toku vsakdanjega življenja običajno nadzorujemo posledice svojih delovanj, otizive okolja in drugih akterjev in v skladu s tem .spreminjamo izvorno smer delovanja k še večji učinkovitosti. Pri tem je pomemben del refleksivnega nadzorovanja posledic delovanja, po Giddensu spo.sobnost akterjev, da razložijo .sebi in drugim razloge za določeno smer delovanja. To značilnost imenuje diskurzivna zavest in |X) njegovem prepričanju predstavlja refleksivno artikulacijo tega, kar posamezniki v v.sakem trenutku svojega delovanja počnejo na ravni praktične zavesti. Naša vsakodnevna ravnanja namreč v veliki cneri usmerja neko samoumevno vedenje (praktična zavest), ki razen v primeru, ko gre kaj narobe, niti ne pride do ravni vsakokratne ponovne refleksije' (Giddens, 1995:7). Vendar pa po drugi strani dejstvo, da akterji lahko, če je potrebno, v vsakem trenutku tudi racionalno (di.skurzivno) utemeljijo razloge za svoje ravnanje, po Giddensu kaže na temeljno značilnost delovanja akterjev, ki nikakor ne more biti zgolj pasivno igranje vlog znotraj določenih strukturnih razmerij, ki jih piše družba sama. Po.samezniki vedo, kaj .se dogaja okoli njih oziroma znotraj katerih strukturalnih parametrov delujejo, in vsak si bo na lx)lj ali manj kreativen način prizadeval obrniti okoliščine sebi v prid. Kar je pri tem pomembno je torej to, da so posamezniki zaradi svoje vednosti in relleksivnosti sposobni ustvarjanja vedno novih rešitev, ki pogosto, če že ne ravno podirajo, pa vsaj spreminjajo izvorna strukturalna razmerja. Ta poudarek na relleksivnosti in ustvarjalnosti akterjev je za Giddensa zelo pomemben, saj lahko po njegovem prepričanju le z njim presežemo podobo postvarelega družbenega sveta, kakršen se kaže funkcionalističnim in strukturalističnim teoretikom spričo njihovega neustreznega razimievanja delovanja akterjev (glej na primer Giddens. 1995: 1-2. 6-7,180). ' I'll fiiddfiicii edini dre smeri i; .wlolil!i lennjl. ki SKi iism-zno imktiztili iiti ilinamikii. bi se dogaja na uivoju imibllčne zaivsU. elnumetudoUiRija in/cnomenolaika siiciohgija (Ciddens. /995 7) Hralee. ti jiozna ti dtv sitciolDiki tradiciji, bo o/wir(7. da si r lem segmenlii (iiddens kar ebsleiizivnu iz/iosula znanja etnometodologor in fenomenoloKov (jflej na primer: (iiddeiit. I'J'J5: JJJ. Morda bo kdo oti bralcev pomislil, da na tej izhodiščni ravni Giddens na trenutke zveni kot kakšen zelo radikalen predstavnik tiste sociologije, ki zelo dog-matično izhaja iz poudarkov na posameznikih in njihovem delovanju. To je na določen način res, vendar tukaj ne smemo |x)zabiti, da je to zaenkrat le izodi.šče, kjer hoče Giddens predvsem oblikovati zelo jasen in načelen nastavek o pomenu človeške relleksivnosti in kreativnosti, ki mu lx) onemogočil, da bo kasneje, ko bo prešel na obravnavanje družbenih struktur, to enkratno lastnost člove.ških bitij |x)dredil nekim splošnejšim strukturalnim razmerjem." V tem kontekstu je razumljivo, da Giddens preide na analizo vzajemne prepletenosti .struktur in delovanja na nivoju posameznikov šele po tem, ko zelo nedvoumno doreče pomen njihove kreativnosti. Temeljni Giddensov nastavek pri jxjskiisu umestit\'e delovanja v neki širši strukturni kontekst je nocija nenameravanihposledic delovanja (unintended consequences of action). Po Giddensu posamezniki v toku svojih vsakodnevnih ravnanj sicer nenehno refleksivno nadzorujejo posledice teh delovanj in jih sproti korigirajo, vendar pa hkrati nastaja tudi množica posledic teh ravnanj, ki jih niso predvideli (Giddens, 1995: 11-H). Kar je za nas pomembno je to, da v tej .shemi nenameravane posledice delovanj povratno učinkujejo na nadaljnja delovanja kot nepripoznani pogoji delovanja (unacknowledged conditions of action). S tem Giddens v najboljši maniri .svoje nocije dualnosti strukture in delovanja pokaže, kako določena strukturalna razmerja, ki nastanejo kot stranska posledica delovanj, postanejo okvir novih delovanj. Povedaiio povsem enostavno, družl>ene strukture so hkrati [Dosledica delovanja in njihov pogoj. Koncept nenameravanih posledic delovanja je v Gidden.sovi teoriji zelo pomemben, saj kaže, kako posamična delovanja z nekim namenom dolgoročno pripeljejo do določenih strukturnih sprememb, ki segajo daleč jjreko teh izvornih namenov, in se v končni fazi posameznikom v teku vsakdanjih dogodkov kažejo kot nekaj "zunanjega", kot nekaj, na kar sami nimajo vpliva in to ne glede na to, da so vse te strukturalne značilnosti v osnovi posledica njihovih dejanj. Giddens z;i ilustracijo navaja zanimiv idealno-tipski primer etnične segregacije. Če si zamislimo neki geografski prostor, kjer .so povsem naključno raz|x)rejeni pripadniki dveh etničnih skupnosti, ki se sicer med seboj ne .sovražita, vendar pa noben posameznik noče živeti v soseski, kjer bi bila njegova etnija v manjšini, lahko upravičeno pričakujemo, da se bosta čez nekaj časa z množico različnih selitev oblikovali dve različni, etnično čisti soseski. Paradoks nenameravanih posledic delovanja je pri tem ta, da si nihče od udeležencev ne želi etnične segregacije na dve ločeni skupnosti, kljub temu pa se ta zgodi kot nenameravana posledica njihovih ravnanj, ki so imela nek drugačen motiv (nihče ni hotel živeti v soseski, kjer bi bila večina pripadnikov druge etnije) (Giddens, 1995:10). S to kratko predstavitvijo smo pokazali na nekaj temeljnih Giddensovih nastavkov za razumevanje pomena delovanja. Ker pa je delovanje v .svojem bistvu rekiirzivno (nazaj ukrivljeno), saj skozi nenameravane posledice oblikuje strukturne pogoje prihodnjega delovanja, predstavimo še njegov protipol, družbene • A'»/ seje lo na primer dogixlih rtirxoii.«/ /*) iijegoivm pnnm /Mimemhiieni tlelii. Struktura «Jru^.bcnc-ga delovanja. strukture. Ker smo že opozorili, da Giddens razume strukture in delovanje kot vzajemno pogojena segmenta družbene resničnosti, bralca ne bi smelo presenetiti, da je njegova konceptualizacija .struktur zgolj obratna slika njegove konceptualizacije delovanja. Družbene strukture se |>o Giddensu po.sameznikom sicer kažejo kot nekaj zunanjega, določujočega, vendar pa v svojem bistvu vedno ostajajo .šele kot posledica njihovega delovanja. V trenutku, ko bi delovanje akterjev prenehalo, bi tudi strukture prenehale obstajati, saj "družbeni sistemi, kot jih reproducirajo družbena delovanja, nimajo 'struktur', ampak zgolj izkazujejo določene 'strukturalne značilnosti", ter obstajajo kot časovno-pro.storska pri.sotnost zgolj v svoji sedanjosti kot dejanja in ostanki v spominu akterjev" (Giddens, 1995- 17). Povedano z drugimi besedami, tako kot delovanje skozi nenameravane posledice rekurzivno oblikuje pogoje svojega prihodnjega delovanja, tudi strukture skozi omogočanje delovanja šele povratno omogočajo same sebe. Pri tem je potrebno poudariti, da Giddens ne razume družbenih struktur zgolj kot nekaj omejujočega, ampak tudi kot nekaj omogočujočega. V tem smislu definira strukture kot pravila in resurse. Pravila kot tisti .segment, ki se posameznikom kaže kot omejujoč, so po njegovi definiciji "tehnike ali generalizirane procedure, ki .se nanašajo na ostvaritev/reprodukcijo družbenih praks" (ibid.:21). Pravila na ta način določajo in koordinirajo množico različnih delovanj, ki se dogajajo v kompleksnem družbenem prostoni, in pomenijo enostavno to, da se znotraj družbenega sistema ne more zgoditi ravno karkoli (Münch, 1994:90). Kot že rečeno, se pravila (kot zakoni, navade, predpisi itd.) posameznikom zdijo predvsem omejujoči zunanji dejavniki, ki se jim je potrebno prilagajati, vendar Giddens o|X)zarja, da so pravila le en segment družbenih struktur, kajti te so kot resursi tudi omo-gočujoče. Vsa tista pravila, ki določajo naše vsakdanje življenje, so namreč del širše strukturne dinamike, ki šele omogoča družbeno življenje kot tako. Primer, ki ga navaja .Münch, je indikativen. Delavcem, ki morajo vsako jutro zgodaj vstati, da bi zadovoljili pravilu, da morajo biti vsi ob 6:00 že v tovarni, se to gotovo kaže kot neko zunanje določilo, okoli katerega morajo organizirati svoja življenja, vendar pa hkrati ravno uklanjanje temu pravilu omogoči, da tovarna učinkovito deluje, se pravi, da delavci dobijo tudi plače, s katerimi lahko preživijo (ibid.). Ko torej Giddens govori o strukturah kot o pravilih in resursih, misli torej, da pravila, ki .sestavljajo strukture, hkrati funkcionirajo tudi kot resursi za delovanje (ibid.). Kot vidimo, si Giddens želi oblikovati takšen koncept družbenih struktur, ki bi presegel omejitve velikega dela klasične sociologije, kjer te nastopajo kot nekaj zgolj omejujočega, kot nekaj, kar na kvazi-mehanski način pristiska na posameznike (Tliomson, 1994: 60). Podobno kot je delovanje definiral s pomočjo struktur, ki so hkrati posledica in pogoj delovanja, tudi družbene strukture ne vidi kot nekaj, kar bi obstajalo neodvisno od posaineznikov in njihovih kreativnih prisvojitev, sprememb in inovacij. Da bi to dosegel, naredi Giddens dvoje. Na eni strani delegira določena objektivna družbena razmerja, ki v resničnosti dejan.sko stojijo nasproti (josameznikom kot nekaj povsem zunanjega, v nocijo socialnega sistema, obenem pa definira družbeno strukturo z analogijo s strukturalistično distinkcijo med jezikom in govorico, s čimer poskuša le še poudariti moment delovanja, ki je inherenten v v.saki strukturi. Namreč, tako kot je (za striiktiiraliste) vsako govorno dejanje bolj ali manj kreativna uporaba nekih sploSnejših jezikovnih pravil, ki v osnovi vendarle stojijo neodvisno ckI posameznika, ki govori, je tudi vsaka interakcija med posamezniki, vsako dejanje, za Giddensa bolj ali manj kreativna ostvaritev, ki Črpa iz nekega Sir.šega ilružbenega okvira pravil in resursov, ki kljub temu, da v ontološkem smi.s-lu ni.so nekaj neodvisnega od posameznikov, stojijo v konkretnih .situacijah kot nekaj zunanjega (Giddens, 199.^: 15-117). S to analogijo hoče Giddens .še enkrat poudariti dialektično bi.stvo tlružbenih struktur: po.samezniki s .svojim kreativnim prevzemanjem in prirejanjent obstoječih pravil sicer družbeno strukturo dolgoročno siireminjajo, vendar pa jo hkrati z uporabo njenih pravil in re.sur.sov tudi reproducirajo. Zaratli tega relativno neortodoksnega razinnevanja družbenih .struktur, ki jih Giddens zelo skrbno vpne v dialektično razmerje nasproti posameznikom, pa mu o.stane neko področje objcktiviziranih družbenih razmerij, ki dobe.sedno "štrli"' iz te elegantne .sheme. .Namreč, ker Giddens definira družbene .strukture zelo previdno izogibajoč se kakršnimkoli poudarkom, ki bi nakazovali, da te ob.stajajo kot neki postvareli vzorec relacij izven do.sega posameznikov, mu na koncu ostane polje pravil in resursov, ki so zelo globoko imie.ščeni v določen čas in prostor. Družbene vzorce, ki v tem smislu obstajajo dolga de.setletja na širokih področjih kot stabilni regulatorji interakcij, Giddens imenuje institncijc, ki .so temeljna .sestavina scKialne^a sistema. Giddens tu sicer spet opozarja, da .socialni sistemi kot taki ni.so strukture, temveč zgolj "imajo" .strukture v smi.slu, da so strukturirani .skozi pravila in resur.se (Thomp.son, 1991:6l), s čimer očitno želi zmanjšati stopnjo njihove postvarelosti, vendar je vprašanje, v kolikšni meri mu je to dejansko uspelo. Kot bomo videli, .se Giddens pri analizi socialnega sistema |XJ eni strani zateka k .svojim standardnim rešitvam, kjer vztraja, da .so .še tako postvarele družbene strukture odprte kreativnemu spreminjanju s strani akterjev (pri čemer pove zelo malo vsebinskega o samem delovanju teh struktur), po drugi strani pa se mu večkrat zapi.šejo določene trditve, ki omenjene re.šit\e postavljajo na glavo. Na nekem mestu pravi, da .so "strukture (logično) nujne lastno.sti sistemov in kolek-tivitet, njihova značilno.st pa je odsotnost .subjekta"' (Giddens, 1993: 119), kar je seveda v očitnem nasprotju z njegovo izhodiščno tezo o tem, da .so tutli strukture neposreilno vezane na delovanje akterjev. Pri vsem tem je očitno, da .segment resnično.sti, ki ga ne more elegantno umestiti v koncept neposredovane vz;ijemne |x)gojenosti .struktur in delovanja (socialni sistem, družbene institucije), Giddensu povzoča kar nekaj težav. Poglejmo. Giddens pravi, da so institucije skupine skozi čas in pro.stor relativno stabiliziranih praks (Thompson. 1994: 51), pri čemer jih jc mogoče razlikovati glede na mcKlalnosi, ki je pri njihovi strukturaciji sredi.ščna. Pr\'a takšna moilalno.st je sig-tii/ikadja, ki označuje tista pravila, ki z oblikovanjem smiselnih simbolnih sistemov in diskurzivnih oblik predstavljajo ključni institucionalni lokus ideologije (Giddens. 1995:33). Legitimizacija je nadalje modalnost, ki se nanaša na pravila, ki z oblikovanjem pravic in dolžnosti postanejo in.strumenti legitimizacije (Turner, ' (Hej lui liriiiicrgni/iCiilpiiLviz. kino v wm konlvkslii liivilsiarljii (llililens (/'JU.i: I.i2). TEORIJA IN PRAKSA let 37. 3/2000 1991: 525), dominacija pa ozn:ičiije mobilizacijo dveh različnih vrsi resursov. Mobilizacija alokahvnih resursov pomeni nadzor nad objekti, dobrinami in drugimi materialnimi fenomeni, mobilizacija avioritatlv nih resursov pa natizor nad o.se-baml oziroma akterji (Giddens, 1995: .33). Na osnovi te tipologije predstavi klasifikacijo institucionalnih redov, s pomočjo katere polemizira tako s funkcionalizmom, ki naj bi z nocijo progresivne diferenciacije spregledoval dejstvo, tla (po poročilih antropologov) specializirana potiročja družbenega življenja (kot na primer politika In ekonomija") obstajajo v v.seh družbah, ne .samo v modernih, kot tutll z m;irksizmom, ki je Izhajal Iz pretlpostavke, da je boj za relativno retike materialne tlobrine temeljni motor družbenih sprememb, spregletlujoč pri tent pomembnost boja za nadzor in obvladovanje ljudi (ibid., 34). Gidden.stna klasifikacija institucionalnih redov ktM .skozi prostor In čas stabiliziranih pravil je torej naslednja: S-D-L Simlx>lni redi/tli.skurzivne oblike D(avtorit.)-S-I, Politične Institucije D(alokat.)-S-L Ekonomske in.stitucije L-D-S Legalne institucije' Kombinacije treh črk se nana.šajo na omenjene tri vrste modalnosti,"' njihov vrstni retl pa nakazuje na njihovo relativno pomembnost pri strukturiranju določene institucije. Pri analizi legalnih institucij se moramo torej pK) Gldden.su najbolj osredotočati na pomen legitimizacije, pri čemer pa moramo vendarle hkrati upoštevati tiuli vpliv drugih tl\eh motlalnosti, saj nobena ne more obstajati •sama za.se. Pri tem pa je potrebno poutlariti, da .se tudi tu Giddens trudi pokazati, kako družbene institucije nl.so nekaj, kar bi stalo Izven do.sega akterjev v njihovih vsakdanjih praksah, saj jih ti (kot resurse) vedno tudi uporabljajte) In spreminjajo. Kar v takšni shemi takoj pade v oči je dejstvo, tla je precej nejasna. Ker se Giddens očitno ni mogel Izogniti analizi tudi tistih .strukturnih elementov v tlružbeni tlinamlkl, ki nl.so vezani na neposretino vzajemno pogtijeno.st struktur In delovanja v tlualnosti .strukture, hkrati pa v.seeno ni hotel predstaviti "sistemskih" lastnosti družbe kot nečesa eksternega, kar bi zgolj ustv-irjalo določen pritisk na posameznike, je oblikoval dokaj netlorečen teoretski kompromis, ki nam v svojem bijitNii nI v veliko pomoč, ko posku.^amo razumeli, v kak.šnem razmerju .so konkretne strukturne omejitve nasproti posameznikom v njihovem vsaktianjem življenju. Problem je eno.stavno v tem, da Giddens dejan.sko napiše zelo malo oprijemljivega o teh relacijah, prav tako pa tudi ne poda kakšnih bolj vsebinskih na|x>ikov za razumevanje medsebojnega razmerja meti predstavljenimi instltu- " Scivilfi. Ce Ju nizumenio cloitilj Stmbo. Itrez stunoumevmh /iivdsMr. k! Jih kmjilii iKulabi soMh' /kiII-like hI ekiiiioiiilje. Ktiriin vietji. da hI{iresegel luk.iiie samoiiiiieriKtsli. dUldeiis uraja iie(irli»lribsiui iiikI-Ju nadzora nad alokaiii-nlml (ilanes ekonomija) In avlorliailvniml (danes fiollilka) resursi ' l^irzelo fm: Olddens. 1995: .U " Kjer S oznaCiiJe slf(nl/ikaciJo. 1) domliuuijo In I. legillmizacijo (glej: Clddens. liMJS: .-f.V- cioiialniini redi (glej iia primer C.iddens, 1979: 73-88; 1993: 112-13 »; 1995: 25-34)," vse to pa po našem prepričanju nakazuje na dejstvo, tla avtor sfere družbe, ki .sega preko neposredne vzajemnosti v elegantni tlualnosti strukture, ne u.speva pojasniti. Najpomembnejši interpret Giddensove strukiuracijske teorije, Ira Ctihen, sicer pravi, da je Gititlens tem segmentu svoje teorije netlorečen predv.sem zato, ker se želi izognili oblikovanju vsepojasnjujočega analitičnega sistema (r la Parsons), ki bi .sociolo.ško analizo zvedel na analizo družbenih struktur in njihovih medsebojnih relacij" (Cohen, 1989; 216-247), kar pa po našem prepričanju ni čisto resno. Nikjer namreč ne piše, da domi.šljen ;inalilični motlel za analizo si.stem.skih značilnosti družbe |X)meni hkrati že redukcijo v.se kompleksno.sti družt>enega tlogajanja zgolj n;i strukturne relacije. Po na.šem [prepričanju je razlog za Gidtlensovo nedorečenost v tem .segmentu njegove teorije enostavno ta, da je "nenameravana posledica" njegove elegantne postavke o vzajemni konstituciji .struktur in delovanja neki ostanek (sfera .socialnega sistema in in.stitucij), ki ga s tem izhodi.ščnim in.strumen-tarijem ne u.spe pt)j;isniti, obenem pa si ne upa vpeljali kakšnih bolj elaboriranih konceptov za analizo tega .segmenta, saj se boji. da bi mu ti porušili krhko ravnotežje meti strukturami in delov:injem, ki ga je lako zelo skrbno postavil v izho-di.šču. Sfeni sistem.ske dinamike v tem smislu ostaja v Giddensoveni delu teoretska "luknja", ki jo avtor sicer poskuša zakriti z vedno novimi dotlatnimi konceptuali-z;icijami, amp;ik to ne more spremeniti vli.sa, da Gitidens v nocijo .socialnega sistema elegantno tlelegira vse ti.ste .segmente družbene dinamike, ki jih ne uspe pojasnili s .svojo nocijo dualnosti strukture in tlelovanja, potem pa zgolj dokaj arbitrarno uvaja nove koncepte, ki naj bi tlokazali, da tutli v tej sistemski sferi deluje ista logik:i. Povedano z drugimi besedami, Gidtien.sove teoretske ambicije se očitno tudi pri analizi družbenih struktur ustavijo pri tem, tla posku.ša pretlvsem pokazati, kako .so strukture in delovanje vzajemno [>ogojeni tudi n:» ravni bolj post-varelih družbenih razmerij. Cena, ki jo za to plačuje, pa so očitno zelo abstraktni koncepti, ki imajo precej majhno spoznavno vrednost. V tem smi.slu Gidtlen.sova klasifikacija institucionalnih redtn- pretlsi;ivlja zanimivo nasi>rotje (>odobnemu Parsonsovemu projektu. .Vledtem ko je Par.sonst)vi AGIL .shemi sicer re.sda mogoče očitati tloločen kulturni determinizem," ta ven-dade ponuja kar nekaj zanimivih vpogledov v delovanje lako družbe kol celote kot tudi njenih različnih institucionalnih redov (pri čemer je z nocijo kibernetične hierarhije jasno opredeljeno razmerje in dinamika intcr|?enetracij med ptp.samez-nimi ravnmi v družbi). Giddens se sicer izogne kakršnimkoli pri.stranskim poudarkom. ker pa mora, tl;i bi to do.segel, ostali zelo splošen, izgubi njegova shema " l'iHlulm» /inihlii liitli Jo'ii'l'iii II 'rnnuT (fiU-j Tnrner. 1991: 52(h52SJ in Toniai Viti/. Slednji ii/iih un ija, ilti "priMcmaiihii sncieKilnih .li.iu-mor/irvdiUiiijti eno izmed niijMj nejasnih ileliirslniblnnidjsti-UiiriJvUViJ/. lim:46j '•■ /Vi Čemer dmliija. dti mimi btii sKtpnJo ii[xinilK' nti sl.\lem.sbe znoCilnosli usmerjenih kuncelHiw iiilrl.inii /in'dr.6- 1(>H: hiyder. 1995:22: lUrnvr. 1991: 71-72. praktično ves svoj pojasnjevalni naboj. Če kje, potem postane tukaj jasno, tla Gititlensa pri oblikovanju njegove teorije bolj skrbi logična koherentnost njegove nocije o tlualnosti strukture kot pa v.sebinsko pojasnjevanje družbenih fenomenov Ker tu ni prostora, da bi se spu.ščali v ptxlrobnosti Gitidensove teorije, omenimo .še nekaj konceptov, ki predstavljajo pomembnejše .segmente njegove teorije. Prav gotovo ne moremo spregledati njegovega koncepta dvojne liennenevtike. Tukaj je lepo viden njegov dolg Alfredu Schutzu, saj ta koncept izhaja neposredno iz Schutztnega ločevanja meti konstrukti prvega in tlrugega reda. Družbene znanosti, po Schutzovem prepričanju, namreč ne morejo prijeli družbenega življenja v terminih interper.sonalnega vedenja akterjev v vsakdanjih situacijah (konstrukti prvega reda), ampak morajo konstruirati teoretske metajezike, da bi opisale to življenje (konstrukti tlrugega reda). Vendar pa ti konstrukti drugega reda, gletle na to, da so znanstveniki tudi sami akterji v svetu, ki ga preučujejo, ne morejo nikoli biti radikalno tlrugačni otl prvih. Gitklens je ta Schutzov nastavek j^revzel in ga še zaostril s ien>, da je opozoril, da tudi konstrukti drugega reda povratno penetrira-jo v .svet vsakdanjega vzajemnega vetlenja in na ta način \ plivajo na svet vsakdanjega življenja celo na njegovih najosnovnejših nivojih (Giddens, 1995: 284-286). S takšno z-istavitvijo Gitklens povezuje vsaktianji in znanst\'eni .svet in v pomembni meri relativizira idejo o "neodvisnem znanstvenem opazovalcu". V kontekstu tlvtjj-ne hermenevtike .se namreč pokaže dvoje. Prvič, da družboslovci v osnovi nimamo na razpolago nekega |X)\'.sem nevtralnega konceptualnega aparata, saj smo z našim jezikom, mislimi in življenjem bistveno zavezani svetu, ki ga poskušamo skozi distanco (ki je očitno ni) razumeti, in drugič, da s|x>znanja raziskovalcev lahko spreminjajo opazovano situacijo, kar pomeni, da so v tem primeru podatki o nekem segmentu družbenega življenja, tudi če predpostavimo, da .so bili točni, sedaj popačeni. Omeniti velja tudi/;rani meri prispeva k ontoloSki goiovosti, ki pomaga posameznikom, da se prebijajo skozi svoje življenje. Ruiinizacija vsakdanjih dejavnosii v lem smi.slu pomeni, da nam ni potrebno zave.stno osmi.šljevati vsakega našega dejanja posebej, temveč enostavno clelamo to, kar običajno tlela-mo na določenih prostorih ob določenih ča.sih, v interakciji z drugimi ljudmi, ki jih na teh časovno-prostorskih točkah pričakujemo (ibid.). Prav tako pomembno vlogo igra v Giclden.so\em delu koncept moči. 7. uporabo tega dinamičnega koncepta (ki očitno nakazuje na njegovo afiniteto do .Marxa in nekaterih .sodobnejših Irancoskih mislece\', na primer Foucaulta) poskuša Giddens preseči določene statične elemente v funkcionalistični iratliciji, ki sicer tudi predstavlja pomemben vir njegovih idej. Po njegovem razinne%-anju v.sako delovanje predpostavlja moč ali povedano z drugimi bc.sedami, količina moči, s katero razpolaga akter, je ključni faktor, ki vpliva na pomen njegovega ilelovanja v širšem družbenem kontekstu. .Vkterji v skla mu je zaradi precej ne.selektivnega nabiranja in kopičenja raznovrstnih analitičnih rešitev, prevzetih iz zelo heterogenih teoretskih tradicij, enostavno umanjkala spoznavna zanimivost konceptov, ki jih vpeljuje. S tem .seveda ne trdimo, da so ti koncepti napačni. Gre enostavno za to, da Giddens na .svojo izJiodi.ščno nocijo o vzajemni prepletenosti struktur in delovanja pripne toliko različnih nocij, konceptov in rešitev, da je razumevanje relativne pomembnosti vsake od teh, kakor tudi njihovih relacij z drugimi teoretskimi elementi, takorekoč docela onemogočeno. Po našem prepričanju je bistven prol> lem Giddenso\e teorije v njegovi očitni želji \-naprcj zavaro\'ati se pred v.semi možnimi kritikami. Oa bi to do.segel, Gidtlens izdela in prevzame množico najrazličnejših konceptov, ki poskušajo anticipirati vse možne očitke, s tem pa pade v nesprejemljiv ekiekticizcin, kjer vzročne povezaiv med različnimi nocijami ostajajo nedorečene. Johnatan II. Turner na primer ugotavlja, da je Gitlden.sova teorija strukturacije zgolj .serija različnih, sicer zelo prepričljivih definicij, vendar povezave med definicijami, ki .so .seveda ključna .sestavina v.sake dobre teorije, ostajajo pov.sem nejasne (Turner, 1991: 5.^7-5.38). In .še več, zdi .se, da Gidden.sovo .shemo določa "zgolj zanimanje za njeno lastno arhitekturo, kar avtorja sili v nenehno elaboracijo dodatnih konceptov v praznem prizadevanju po končanju' zgradbe, ki, kakor v.se konceptualne sheme, nenehno ra.ste" (Turner, 1991: Giddens .svoj ekiekticizem sicer priznava (Giddens, 1995; XXII), a .se mu ne zdi problematičen. Po njegovem mnenju je re.sda laže poči\'ati v \'arncm objemu že uveljavljenih tradicij, totla zanj je to zgolj izgovor z;t intelektualno lenobo (ibid.). .S .slednjim .se sicer lahko strinjamo, toda če je ekiekticizem, ki ga ponuja Giddens kot intelektualno tirzen projekt, zgolj neselektivno kopičenje različnih konceptov, ki naj bi pojasnili vse aspekte družbene resničnosti (kar po našem mnenju je), potem ni jasno, v čem je njego\'a drznost. Konec koncev je i>istro vsake teorije, če uporabimo Luhmannovo terminologijo, prepričljiva redukcija kompleksnosti okolja in ne neselektivno ponavljatije te kompleksnosti znotraj same sebe. Dokazov za dejansko pojasnjev alno šibkost Giddensovih teoretskih izpeljav je več. Poglejmo si samo nekaj najbolj izstopajočih. Kot smo že omenili, je središčna nocija Gidden.sove strukturacijske teorije temeljna in vzajenuia prepletenost struktur in delovanja. Enega ne moremo misliti brez drugega. Ampak, kot je pokazal \V. W. .Sharrock, "reči, da je družba tako objektivna kot subjektivna realnost, sestavljena tako iz delovanja kot struktur, lahko sicer zvetii kot sprava nasprotujočih si pogledov, toda /.../ vprašanje ni, ali je družba objektivna realnost, ampak, na kakšen način to je" (.Sharrock, 1990: 151). Povedano z drugimi besedami: stališče, da sta struktura in delovanje v empirični resničnosti vzajemno povezani, ni nič drugega kot najosnovnejše vedenje sociologov, bistveno pa ostaja vprašanje, kako sta ta dva princi]>a povezana. O tem pa Giddens ne pove veliko konkretnega (glej tudi: Layder, 1995: 184). Poleg tega Giddensu celo ostaja neki .segment objektivne, strukturne dinamike, ki ga ne uspe pojasniti s sv'ojo elegantno terminologijo o vzajemni konstituciji struktur in delovanja in jo zato konceptualizira kot nekaj tretjega (socialni sistem), pri tem pa ne pove nič konkretnega v kakšnem razmerju je ta sfera clo cliialnosti strukture in delovanja. Ce smo dosledni, lahko namreč postavi-n>o vpra.šanje, ali je ta vzajemna pogojeno.sl .struktur in delovanja res tako zelo tekoča in neposredna, če nekje med (ali nad) njima stoji še sfera sistema s .svojimi objektiviziranimi vzorci relacij? Težko .se je izogniti vtisu, da Giddens delegira "sistemske" lastnosti družbenih struktiir v nekakšen nov koncept (.socialnega sistema) zgolj zato, da bi lahko predstavil strukturo in delovanje kot vz;ijemno oblikujoči se par, kajti če bi upošteval strukturno dimenzijo družbenega v vsej njeni kompleksnosti, torej vključno z njenimi "sistemskimi" značilno.stmi, bi takšno elegantno definicijo težko izpeljal." Dejstvo, da Giddens s svojim konceptom dualnosti ne pove veliko vsebinskega o samem načinu povezave strukture in delovanja, pa tudi hudo zakomplicira tiste .segmente Giddensovega dela, kjer .se poskuša avtor približati empiričnim fenomenom. Ko tako na primer poskuša ponuditi ustrezno metodologijo za konkretno analizo, predstavlja metodološki pristop, ki zahteva ločeno analizo individualne in kolektivne ravni (glej na primer: Giddens, 1979,95). Na ta način pa njegov koncept dnahiosU strukture, v okviru katerega naj bi ju v njuni medsebojni povezanosti preučevali, razpade v dualizem, ki ga sicer kritizira. Giddens sicer o|x>zarja, da je takšna ločenost analize si.stem.ske in .societalne integracije zgolj začasna (analitična), ampak ali ne velja to tudi za vse tiste avtorje, ki jih Giddens kritizira kot nezmožne oblikovati pristopa, ki bi v.seboval ustrezno konceptualizacijo tako delovanj kot družlx:ne strukture? Ločevanje teh dveh polov je bilo vedno zgolj analitično, zelo težko bi bilo verjeli, da je kateri od sociologov domneval, da obstaja dejanska empirična cepitev sveta na posameznike in strukture oziroma še huje, da družbeno .sestavljajo samo posamezniki ali .samo .strukture. Vse sociološke teorije so vedno zgolj analitični j^ripomočki za razimievanje sveta okoli nas in njihove koncepte je potrebno razumeti v tem smi.slu. Giddensovo analitično ločevanje dveh nivojev analize nas v tem smislu .še dodatno utrjuje v prepričanju, da nam ta avtor, razen privlačnih retoričnih reSitev na najsplošnejšem nivoju, ne more ponuditi nič vsebinsko novega." Tu sicer moramo opozoriti, da je Giddens izdal kar nekaj del, kjer ponuja precej zanimive in prepričljive analize določenih .segmentov družbenega življenja (Transformacija intimnosti (1995b), Tretja pot (1998) itd.), ampak po našem prepričanju ta dela ni.so na noben način vpeta v njegovo širšo sociološko metateo-rijo, ki jo tu obravnavamo. Razlog za to je v kontekstu povedanega očiten: ker mu lastna metateorija ne ponuja kakšnih oprijemljivih nastavkov, s katerimi bi lahko " y.tti se. ita st! kriliti iKisfiloli zeli> kriUCni do fiiddeiisoiv koiicejiliiallzadje driiH}eiiili .■slslenior. hm Craih iiii Jirimer o/Kizaija. da i- Cliddensorem delu ostaja uedoreCen [irehod od ilriiiheiilli striikliir k sociatiiiiii sistemom, saj manjkajo rmesne nwni. ki bi /lojasnjei ale /irocesv. s katerimi se .mleml pmdiici-mjo skozi dtialnosl striikliirv (/xit zeto f>o: Vol/. VJiMi: 4'Jj " Te naiv dvome v iislieSnosi CiiddeiLunvna teoretskena projekta /Hitijiije tudi lek.tt Miauui Mouzelisti, ki je. v sicer /tovsem drugem konteksiii. pri.iel pri ohntvnavi Ciiddensove teorije do skoraj identiCnih zaključkov Mouzelis Kiko ojiozaraja. da "mora CMdens. Jmtem ko zavrne kontvncionaliio di.stinkiijo med delovanjem in .strukturo, ta isti nizliK'ek pri/ietjati nazaj .skozi zadnja vrtita z razltK'evanJem med institucionalno analizo in strateikim delovanjem'(Moiizells. 6>i2j prijel konkretne fenomene, mora Giddens pri analizi na konkretnejši ravni pisati tako rekoč povsem neodvisno od svojili temeljnih predpostavk. To pa resno postavlja pod vprašaj vrednost njegovih izhodiščnih metateoretskih pred|5ostavk, saj v tem kontekstii kažejo kot zgolj na videz prepričljive retorične (in ne v.sebin-ske) rešitve klasičnih socioloških metateoretskih problemov."' Do podobnih zaključkov je pri.šla tudi Nicky Gregson, ki je po.sku.šala preveriti relevantnost strukturacijske teorije za empirično razisko\'anje. Po njenem prepričanju Giddens ponuja zelo malo koristnih nastavkov za emprično raziskovanje iz dveh razlogov. Prvič, njegovo delo se osreclotoča predv.sem na ontološka vjira-šanja o sami naravi družbenega in mimo tega ne ponuja koristnih nastavkov za raziskovanje (Greg.son, 1994: 243). Lep primer tega je po njenem mnenju Gidden-sov koncept dualnosti strukture, ki poskuša prijeti samo naravo družbene reprodukcije, pri tem pa avtor niti ne poskuša specificirati kakšnih oprijemljivih značilnosti struktur in delovanj, ki so vpletena v to reprodukcijo (ibid.: 245). V tem smislu Gregsonova zaključi, da strukturacijska teorija ponuja zelo šibke povezave med abstraktnimi propozicijami o ontološki naravi družl>enih proce.sov in možnimi nastavki za empirično preverjanje teh propozicij (ibid.: 247). Ta izsledek nas glede na to, da vemo, da se Giddensove teoretske inovacije bolj ali manj končajo s precej nevsebinskimi retoričnimi obrati na najbolj abstraktni teoretski ravni, ne preseneča. In drugič, tudi tista mesta v Gidden.sovi teoriji, ki ponujajo bolj dorečene nastavke za empirično raziskovanje, |X) mnenju Gregsonove, raziskovalcem ne morejo biti v veliko pomoč, saj ponujajo zelo malo novega tako konceptualiziranju empiričnih razi.skovalnih projektov kot sami njiliovi vsebini (ibid.: 24.3). Omenimo .še Gidden.sovo razreševanje napetosti med objekti\ istično in her-nienevtično sociologijo, ki se nam zdi v nakazanem smislu indikativno. Namesto da bi ponudil .svoje razumevanje vloge in možnosti tlružboslovja, iz katerega bi se bodisi odločil za eno od alternativ bodisi oblikoval neko .svojo, tretjo možnost. Giddens ponudi salomonsko rešitev, po kateri mora sociologija upoštevati tako kriterij veljavnosti (objektivni kriterij) kot kriterij kredibilnosti (hermenevtika) (Giddens, 1995: .34.3-.344). To je sicer samo po sebi možno, toda ker je celotna Giddensova strukturacijska teorija sestavljena iz tovrstnega nenehnega kopičenja konceptov, kjer je temeljna Giddensova miselna figura ta, da v primeru dveh nasprotujočih si pozicij neselektivno poziva k upoStevanjii obeh," .se logično postavlja vprašanje, ali takšna teorija sploh ponuja kakšen res vsebinski uvid v naravo družbenega, razen bleščečih retoričnih rešitev kot je tista o vzajemni prepletenosti struktur in delovanja. V tem kontekstu lahko razimiemo tudi kritiko, ki jo na Giddensa naslavlja Margaret Archer, ko pravi, da Giddens zgolj stlači kompleksno družbeno dogajanje pod veliko odejo, kaj pa se pod njo v resnici dogaja, ga pa ne zanima (Archer, 1995: 102). Archerjeva tu očitno opozarja na prav to pomanjkljivost, ki .se zdi bistvena tudi v našem kontekstu, namreč na ne.selektivni " lUtU Monzetis namiguje, da CHddens.« svojo siniklamcijsko teorijo nefHtniija i-eC liol zgolj retorične reiitfe klaiiCnefilozofske dileme delerminizemiivohoda (glej: Mcl.ennan. 1995: 121 J. " Tudi (iiddensov 'izlet' f fMilitično teorijo (Trcija |K)I (izHla leta t99lij) oznaCnjc strnktnrnn fMidof>-no zavzemanje za novo fmlitiko. ki bo kombinirala najfiomemhnejSe značilnosti tako lil>eralno-kt>nser-vativne (desne) kot tudi socialdemokrabike (leve) o/Kije. cklekiicizcin, ki oneniogoča praktično kakršnokoli razumevanje dinamičnih relacij, ki obstajajo med množico konceptov, ki jih je Giddens nakopičil v svojih delih. Ce torej po\ zamemo, lahko ugotovimo, da je Giddensov prolilem tem, da iz načelno korektne reSitre problema stniklina/deloi nnje (s cirkularnim deliniran-jem) ne uspe izpeljati konsistentnega in preprič/jit egn teoretskega aparata, ki bi omogočil vsebinske vpoglede v dinamiko dnižbenega dogajanja. Nekateri avtorji sicer poročajo, da se jim Gidden.sov teoret.ski instrumentarij kaže kot ploden na-.stavek za analizo", totla po našem prepričanju je Gickiens s tem, ko je na .svojo cirkularno definicijo o vzajemni prepletenosti struktur in delovanja pripel ele-niente najrazličnejših teoret.skih tradicij v urejeno celoto, zaradi nasilnega harmo-niziranja pogosto Izključujočih .se konceptov, zapadel v precejšnjo pojasnjevalno neprepričljivost. Težava je v tem, da vsak koncept kot teoretski konstrukt predstavlja neko specifično redukcijo kompleksne resnično.sti, ki je po Giddensovem mnenju bi.stvena za razumevanje te kompleksnosti. In da .se takšni teoretski kon-strukti pogosto med .selx)j Izključujejo. Različni avtorji in njihovi teoretski modeli namreč na zelo heterogene načine izpostavljajo različne segmente družbene resnično.sti kot bistvene za razumevanje kompleksne družbene dinamike, kar pomeni, da teh .segmentov ne moremo kar tako .soiX)staviti in potem trditi, da smo s temi raznolikimi teoret.skimi nastavki pokrili celotno polje družbenega. Postavlja se namreč vpra.šanje, v kakšnih razmerjih so ti segmenti med .seboj, .saj vsak izhaja iz specifičnega teoret.skega konteksta, ki med .seboj pogosto nimajo mnogo skupnega. Ce te koncepte na hitro zbijemo skupaj, lahko vsak posebej Izgubi svojo .specifičnost in pojasnjevalni naboj, ki ju ima v kontek.stu teoret.ske tradicije. Iz katere izhaja, s tem pa po.stane le prazna noclja, ki razen na neki načelni, retorični ravni nima velike vrednosti. Poglejmo si primer. Giddens v .s\ojl teoriji iz marksizma prevzame koncept moči, iz funkcionalizma pa zanimanje za reprodukcijo družbenih struktur, iz tega križanja pa izvede sklep, da je ".sleherni kognitivni in moralni red hkrati tudi sistem moči" (Giddens, 1989: 18 i). To seveda zveni prepričljivo, toda s tem .se Izgubijo vsi tisti specifični funkcionallstični poudarki, ki opozarjajo na to, da je družl>ena evolucija povečevanje zmožnosti preživetja tiružbe v njenem okolju s specializacijo funkcij, kjer je moč le ena or/dimenzij takšne specializacije. Po drugi strani pa Giddens z neref-lektlrano vpeljavo foucaultevskih nocij (moč je v.seprisotna!), ko razširi koncept moči iz ozkega marksističnega poudarka na ekonomiji tudi na avtoritativne re.surse, hkrati tudi razvodeni množico zanimivih marksističnih poutlarkov, ki opozuirjajo na poseben pomen ekonomskih relacij v razmerjih moči. Na ta način torej Giddens sicer poveže dva pomembna poudarka omenjenih dveh socioloških teoret.skih šol, toda v istem trenutku tudi oropa v.sako od teh .^ol njihovih najzanimivejših izpeljav. Moč v njegovi shemi tako izgubi svojo markslstlčno-hegeljan-sko navezavo na delo, družbene strukture pa po drugi strani nl.so več v osnovi neke \Tste evolucijska posledica prilagajanja družbe okolju, prav tako pa odpove tudi organska analogija (to .sta dve verjetno ključni predpostavki funkcionalizma). Tako o.skubljeni koncepti, iztrgani iz svojih teoretskih kontekstov, pa imajo vpraš- " atv! na in-nnvr: S/K-bey. fJUJ in Mno liitll Seiivtl. 199J TEORIJA IN PRAKSA let 37. 3/2x0 Ijivo spoznavno vrednost. V tem smislu ni presenetljivo, da jih celo Giddens sam v .svojih konkretnejših analizah družbenih lenomenov v glavnem ne uporablja. V tem smi.slu ugotavljamo, da Giddens s križanjem heterogenih intelektualnih tradicij sicer dobi množico na prvi pogled zanimivih konceptov, ker pa .so ti lx)lj ali manj oilrezani od .svojih teoretskih korenin, .so lx)lj podobni nekim zgolj načelnim kompromi.som kot res prepričljivim nastavkom za analizo družbe. Vendar pa to ni edina težava, ki jo ima Giddens pri izpeljavi nocije o vzajemni konstitutivnosti .struktur in delovanja skozi ekiektično nabiranje in združevanje različnih konceptov v vprašljive analitične kompromi.se. Ker .se poskuša Giddens z upoštevanjem najrazličnejših teoret.skih tradicij, njihovih konceptov in nocij čim bolj približati družbeni resničnosti, ne opazi, da je ta njegova nuselna strategija na epistemološki ravni nož z dvema reziloma. Kklektična strukturacijska teorija se sicer z vsemi svojimi izposojenimi nocijami resda približa kompleksnosti resničnega življenja, vendar pa hkrati takšna teorija izgublja prepričljivost kot teorija, kot niz trditev, ki bi na prepričljiv in nazoren način reduciral kompleksno.st tega družbenega življenja. V trenutku, ko se Giddens v .svoji želji po v.sepojasnjujoči teoriji z vso svojo pisano paleto konceptov mortla res približa predmetu raziskovanja, .se namreč izgubi moment pojasnitve. Teorija, ki je tako rekoč tako kom-jjleksna kot svet sam. nam ni v veliko pomoč pri razumevanju tega sveta. Borghe-so\ a imnicra o realistični skiiSnjari po zeinljeridn, relikem kot dežela sama (ki potem ni več zemljevid) (glej: Bourdieu, 199^^, 258), po našem prepričanju zelo lepo ilu.strira težave, ki jih inut Giddensova teorija: njeni koncepti re.sda pokrivajo kompleksnost družbenega v praktično vsej njeni širini, vendar pa o tej komplek.v nosti povejo zelo malo vsebinskega. Pri tem moramo seveda opozoriti, da s tem ne želimo reči, da je iskanje kompleksne teorije o svetu napačno. Ravno nasprotno, naš namen je pokazati, kako gradnja kompleksne teorije ne more biti nenehno dodajanje .starih konceptov iz zakladnice zgodovine sociološke teorije, ki jih pripenjamo enega na drugega, temveč iskanje novih analitičnih rešitev, ki ne bodo zgolj nejasna zlitina že .sli.šanih nocij. Jasne relacije med množico konceptov, ki jih GicUldens uporablja, relativna pomenjbnost vsakega koncepta, vzročne relacije med teoret.skinu elementi, vse to je v njegovi teoriji v tolikšni meri od.sotno, da razumemo strukturacijsko teorijo kot pojasnjevalno šibak poskus teoretske sinteze. Toda če poskušamo v teh razmišljanjih narediti še korak naprej, pridemo do pomembnega vprašanja. Ali je Giddensov problem res zgolj nemdna izpeljairi njegovega izhodiščnega nastavka o vzajemni prepletenosti struktur in delovanja, kjer neselektivno in ekiektično nabira različne koncepte in teorije, ki jih potem brez neke jasne rdeče niti združuje v \edno nove kombinacije? Je to res zgolj nerodnost, ki bi se jo dalo načelno korigirati? Tukaj sicer dopu.ščamo možnost drugačne izpeljave, toda vendarle se zdi, da je Giddensov problem v osnovi globji: njegove težave jx) naši oceni izhajajo že iz njegove izhodiščtie zastavitve projekta teoretske sinteze. Tu sta problematična predvsem dva elementa te zastavitve. Pr\'ič, kot smo videli, je Giddens v jedro .svoje strukturacijske teorije |x>stavil skrbno izdelano tezo o vzajemni konstitutivnosti družbenih .struktur in delovanja. Ker pa si je očitno želel že vnaprej dobro zavarovati pred kakršnimikoli pri.stran- skimi poudarki, jc ta njegov nastavek odprt v obe smeri (k strukturam in k delo vanju), /aradi tega pa torej sploSen, Jirok in neizključujoč. To zveni kot dobra podlaga za neko novo sintetično teorijo, toda tu se je Giddensu zgodilo nekaj, na kar ni račimal: z^iradi širine tega izhodiščnega nastavka, so se pod njegovo okrilje prilepile tako zelo raznolike nocije, da te že v osnovi zaradi svoje nekompatibil-nosti omejujejo pojasnjevalno moč teorije, poleg tega pa jih je enostavno preveč, da bi Giddens med njimi lahko vzpostavil neke jasne relacije. To pa pomeni, da Giddcnsov problem ni zgolj v tem, da je korekten in dt)bro uravnotežen nastavek težko izi^eljati v dobro teorijo, ampak tudi, da takSeu širok in odprl nastanek, kot ga Je na izhodišču postavil, sani napeljuje k problematičnim izpeljat am. In drugič, Giddensovo delo kaže na to, da iskanje neke dosledne teoretske sinteze v navezani s poskusom teoretske integracije različnih teorij, avtorjev in socioloških .fo/samo po .sebi predstavlja net-arnost jalovega prizadevanja za dosledno uravnotežitev, kjer se rado zgodi, da .se celoten projekt spre\ rže v nikoli končano zgodbo iskanja in upoštevanja vedno novih konceptov. Pri tem, izhajajoč iz najpomembnejših poudarkov vseh različnih teorij in avtorjev v zgodovini sociološke teorije, ko hočemo najti neko ustrezno, uravnove.šeno srednjo pot. moramo namreč krmariti med tolikimi koncepti in nocijami. da .se prej ali .slej. četudi nam neki načelno korekten nastavek uspe, zapleten»o v mrežo pojmovno skrajno hetero-gcnih kategorij, ki terjajo vedno nove razjasnitve njihovih medsebojnih relacij. S tem pa stvari zgolj zapletamo ter namesto bolj kompleksne, oblikujemo zgolj bolj komplicirano teorijo. V tem smislu smo mnenja, da bi bilo dobro prenu.sliti, koliko je sploh smiselno, da sicer povsem legitimno iskanje bolj uravnovešenih socioloških razlag, spremlja tudi hkratno iskanje integracije različnih socioloških teorij. Morda bi .se bilo bolj smi.selno osredotočiti zgolj na i.skanje analitično korektne reširve problema struktuai/clelovanje (podobno kot denimo Margaret .Archer) ter od tu naprej graditi novo .sociološko teorijo. .Sicer nedvonuio bogata zakladnica zgodovine .sociološkili teorij se lahko očitno pokaže tudi kot breme. Sklep V skladu s povedanim lahko torej .sklepamo, da Giddensova strukturacijska teorija kot dosledno domišljena izpeljava predpostavk projekta teoretske sinteze, predstavlja zelo zanimiv |x>skus pre.seganja zagat klasične sociologije, ki pa kljub temu, da je, strogo gledano, kot teoretska sinteza izredno dosledna, v spoznavnem smi.slu ni zelo uporabna. Navzlic nekaterim zanimivim rešitvam in .skrbno domišljenemu nastavku, Giddensova sociološka metateorija ekspandira v ne.se-lektivni eklekticizem, kjer koncepti zgolj izgubljajo svojo v.sebino in pojasnjevalno moč. Kot .smo v prejšnjih odstavkih poskusili pokazati, Gidden.sov problem ni samo v tem, da je na .svoj izhodiščni nastavek prilepil preveč heterogenih konceptov in nocij, temveč še prej dejstvo, da je svoj nastavek postavil preveč odprto in da jc v navezavi s tem projekt teoretske sinteze med dvema sociološkima metatradi-cijama (oziroma ontologijama) po nc|X)trebnem kombiniral s projektom integracije različnih sociolo.ških teorij. Glede na to razumemo pomen Gidden.sovega prispevka za sodobno socioloSko teoretiziranje tudi v tent, tla pretlstavlja nazoren primer, kako se projekta teoretske sinteze ne bi smelo graditi. V kolikor namreč tega naiika, ne bomo iipo.Stevali, .se nam po na.šem prepričanju lahko zgotli, da bomo potiavljali problematične nastavke, ki ne vodijo k neki novi, vi.šji ravni teoretiziranja, ampak zgolj k neselektivnenui .širjenju analitičnega instrumentarija. Iz povedanega zaključujemo, da iskanje sintetičnih oziroma integrativnih analitičnih nastavkov v .sociolo.ški teoriji sicer načelno odpira vrata mtJžnosti \ zix> stavitve sociolo.škega teoretiziranja na neki novi, \ išji ravni, lotla to je le možnost, ki jo je očitno težko doseči na način ne.selektivnega, eklektičnega kopičenja raznorodnih konceptov Po na.šcn> prepričanju, bi v lem smislu veljalo, pri takšnem iskanju kompleksnejših pojasnjevalnih modelov, posvetiti precej pazorno.sti tudi ohranjevanju logične koherentnosti argumentiranja ter smiselne povezanosti na novt) vzposta\'ljenih analitičnih povezav, če seveda sploh poskušamo preseči teoretske redukcionizme na ta način. Kakor smo omenjali pri obravnavi Gidden.sove .strukturacij.ske teorije, namreč sploh ni nujno, da projekt teoret.ske sinteze (kot uravnotežitve relativne pomembnosti načela emergentnih lastnosti družbenih struktur in načela kreativnosti delovanja pt>sameznikov) spremlja hkratno prizadevanje za integracijo heterogenih .socioloških teoretskih tradicij. Iskanje |X)vezav med analitičnimi nastavki, ki .so praviloma nastajali v precej različnih teoret.skih kontekstih, je namreč lahko prej v breme kot korist. LITKRATURA Ale.xanilcr, J. C. (1998): "The New Thcorctical Movcnic-nt in Sociology". Neoltmctionalisni and Alter Maiden in O.xtbrd: Uaickwcll Publishers. Archcr M. .S. (1995): Realist Social Tlicorv: The Morphogcneiic Approach. Cambridge: Cambridge University Prc.ss. Hourdicii, P. (199't): Distinction. A .Social Crilit|ue of the Judgement and Ta.ste. London in New ^'ork: Koutledge. Cohen, 1. (19«9): Structuration Theory Anthony Giddens and Con.stituiion of .Social l.ife. Houndnnlls In Hasing.stoke: .\I;ic.\lill:in. Giddens. A. ( 197H): "Po.sltlvism and its Critics". V: Hotton>ore, T. in Ni.sbet, R. (ur). A History of Sociological Analysis, London: lleineman. Giddens. A (1979): Central Problems in Social Theory Action, Structure and Contradiction in Social Analysis, Houndniills, Ua.sing,stoke: Mac.Millan l-ducation. Giddens. A. ( 1989): Nov~a pravila .sociološke metode. Ljubljana: .-sKUC in Filozofska fakulteta. Giddens, A, (1993a): .Social theory and .Modern Society Cambridge: Polity Pre.ss. Giddens, A, (1993b): Giddens Reader Philip Ca.s.scll (ur). Houndniills, Uasingsiokc: .MacMilLui. Giddens, A, (1991): "A Replay to my Critics", V: Held, 1). in Thomson. J. IJ, (ur), .Social Theory of Modern .Society. Anthony Giddens and his Critics. Cambridge. New York in Melbourne: Cambridge University Press, Giddeas, A, (I'>;5): The Constitution of .Society Cambridge: Polity Pre-ss, Giddens, A. (1995a): Politics, .Society and .Social Theory l-ncounters with Classical and Contemporary Social Tliought. Cambridge: Polity Pre.ss. Gklclcns. A. (IWb): The Translbrnwiion of Iniimaty Sexuality. Kow & l-nrtki.sm in Modern Societies. Cinibriilge in O.xford: I'olity I'ress. Gidilens. A. (lW5c): -Instiiutioiiai Reflcxivity and Modernity". V: The I'olity Kcatler in .Social Theor>'. Onibrldge in O.xford: I'olity I're.ss. Giddcas, A (19ostnHHlcrnisni - Hack to Sociological Theory". Sociok)j4y 29. 1; 117-132. Mouzclis, N. (1993): "The Poverty «>f Sociological Theory". .Sociology 27, i 657-695. •Münch, K. (1991): .S<)ck>logicaI Thet)ry IX-wlopents Since the 1960s. Chicago; Nelson-Hall Publishers. Ritzcr, G. (1996): Modern Socu>logical Theory (Fourth I'dition). New York: .Vk-Gniw-I llll. Inc. S:iunders, P. (1994): "Space, Urhanisni and the Created l-nvironnient". V: Hckl, D in Thompson, J. B. (ur ). .Social Theory of Modern .Societies. Anthony Giddens and His Critics. Cinibridge. New Y«)rk in Melbourne: Cambridge University Press. Sewell. \V. H. (1992): "A Theory of Structure: Duality, Agency and Transformation". American Journal of .S<)ck)logy 98, 3: 1-29. Sharrock, \V W. (1990): "Indis idual and .Society". V: RJ. Anderson. J A. Huges in WAV Sharrock (ur). Classic Disputes in Sociology London: Unwin Hynian. Spyhey, T. (1992): .StKial Change, Development Dependency. Cambridge: Polity Prc.ss. Thompson, J. ». (1990; "TheThet)ry of StructuratK>n". V: Hckl. D in Thompson, J. ». (ur). .Social Theory of .Modern .Societies. Anthony Giddens and His Critics. Omhridge, New York. Melbourne: Cambriilge Uniwrsity Prcs-s. TUrner, J. H. (1991): The .Structure of .Sociological Thcorv-. Ik-lmont, California: W:ul.sworih Publishing 0)mpany Voll, T. (1998): Poskusi sinteze niikro in makrt) pristopa v .sociokigiji. Diplom.ska nak)ga. Ljubljana: l-akultcta za ilru;>hene vrdc.