429
Iz tujih revij
Rooseveltove reforme. — Ko je v Evropi že nekaj let najhujša ekonomska kriza glodala temelje same liberalno kapitalističnega gospodarskega sistema, je vladala v Ameriki najbohotnejša „pirosperity", gospodarsko »blagostanje", ki mu na pogled ni bilo nikjer meja. Leto 1928. pomeni višek ameriškega blagostanja. A že naslednje leto je ta nezaslišani zagon kapitalistične prosperitete začel pojemati in upadati. Ob koncu 1931. leta so ljudje že umirali od lakote, število brezposelnih je kakor hudournik naraščalo do vrtoglave številke 13,770.000, ki pa je za Ameriko, ki po svoji razsežnosti ni le država, marveč prava celina, seveda le približna. Ta nenadna propast z vrhuncev na videz neomejenih možnosti prosperitete v najhujšo gospodarsko stisko in ekonomsko bedo je pomenila za ljudstvo, ki je vse svoje upe stavilo na bogastvo, malodane konec sveta. Tedaj je bila Amerika nekaj tednov preverjena, da je za vedno odklenkalo kapitalističnemu gospodarskemu sistemu, da je prišla ura, ko se bo pogreznila brez sledov vsa dotedanja ameriška civilizacija.
Nemara še nikoli v povojnih letih ni bil v nobeni deželi položaj tako ugoden in zrel za veliko, temelje preobrazujočo socialno revolucijo kakor v Ameriki ob koncu leta 1932. A zgodilo se ni nič. O pravem, velikopoteznem, močno organiziranem irazrednem boju, ki bi bil takrat odločilno posegel v potek ameriškega življenja, niti sledu. Milijoni in milijoni brezposelnih, milijoni stradajočih in obupujočih, popolno pomanjkanje zaupanja v kapitalistični gospodarski sistem, a nikjer razredno zavednega delavstva, ki bi bilo po Marxovih ali Leninovih potih skušalo dokončno podreti kapitalistični družbeni red in uresničiti novo kolektivno družbo. V najhujši gospodarski krizi, ki je ob koncu 1932. leta zajela v Združenih državah vsa življenjska torišča, sta proletariat in njegov razredni boj docela odpovedala. Zakaj? Vzroki so najbrže mnogoštevilni in zapleteni, na nekatere je opozoril Louis Adamič v svojih člankih in predvsem v „Dinamitu". A naj bo s temi vzroki že kakorkoli, dejstvo je, da organizirano ameriško delavstvo, kolikor je namreč organizirano, ni odločilno poseglo v ameriško krizo, ni prineslo dokončne rešitve ali vsaj  delne pomoči iz krize sistema in družbe.
Ko nihče ni vedel izhoda iz stiske, ko ni bilo nikogar, ki bi bil pokazal novo pot, in se je vse predajalo zdvajanju, obupu ali topemu čakanju, se je ob začetku marca 1933 pojavil Roosvelt z obljubo, da bo premagal krizo. Skoro nemogoče je popisati ogromno navdušenje in slepo zaupanje, s katerim so se vsi brez izjeme oklenili novega predsednika. Ta ogromni val upanja si je mogoče razložiti le iz hude stiske, v katero je zabredla Amerika in iz katere ji ni vedel nihče pokazati izhoda. Prišel je Roosevelt in obljubil, da bo odpiravil stisko. In obljuba res ni bila prazna. Komaj je zasedel predsedniški stolec, že je pričel s celo vrsto reform, ki so dvignile mnogo prahu po svem svetu, čeprav jih malokdo resnično
pozna. Slišali in brali smo celo glasove, da so njegove reforme v najbližjem sorodstvu s komunizmom, s kolektivizacijo in podobno. Največja francoski literarni in politični tednik „Mariane" je nedavno tega poslal v Ameriko znanega poznavalca anglosaškega sveta Andreja Maurois-ja, avtorja znanih biografij o Shelleyu, Disraeliju in Byronu, da bi v veliki reportaži pojasnil, kakšne so nove metode predsednika Roosevelta in njegove skupine, kakšen je načrt nove gospodarske rekonstrukcije in ali je ta načrt trdnejši in boljši od prejšnjega. Na vsa ta vprašanja skuša odgovoriti Maurois v člankih, ki jih je 2. avgusta začela objavljati „Marianne" in ki doslej še niso zaključeni. V četrtem članku obrazloži Maurois od točke do točke Rooseveltov načrt za gospodarsko obnovo. Uvod v te članke tvori opis gospodarskega poloma.
„Poznal sem Ameriko prospeiritete. Poznal sem njeno zaupanje, njeno neomajno gotovost in ponos. Poznal sem ta narod, ko je bil zares preverjen, da se bo ves, kar ga je, dvignil v rajsko stratosfero. Poznal sem čase, ko je bil vsak bančni uradnik prepričan, da nosi v svojem malem usnjenem kovčku bone za milijon dolarjev, za hišo na Long Islandu, za mikavno plavolaso krasotico, za srečo. Poznal sem čase, ko so veliki bankirji veljali za veleume, ko „Možje brez vratu", močnih obrazov, kapitani industrije za Hollywood, niso nikoli odprli ust, ne da bi njihove napovedi veljale za prorokbe; čase, ko je bila Amerika „God's own country" — edina prava dežela samega Boga; čas, ko je guverner Smith mogel izustiti besede: „Američani ne nosijo dežnikov nikoli, ker nameravajo živeti pod večnim soncem."
Izvolitev Hooverja za predsednika Združenih držav leta 1928. je pomenila višek te dobe. Hoover je bil Inženjer, simbol nove tehnike, mož prosperitete. Nekaj mesecev ni bil nihče več v Ameriki ne republikanec ne demokrat. Ves narod se je imel za hooverkrata. Vsi brez izjeme so se podili za srečo in premoženjem, brez bojazni pred prihodnostjo, brez zavidanja in nevoščljivosti. Preverjeni so bili, da bodo dosegli smoter vsi brez izjeme. Kateri smoter? Kdaj se bomo ustavili? Kaj potem? Nihče si ni zadajal teh vprašanj, postavljal teh problemov. Problemov si sploh nihče ni zastavljal. Misliti je bilo sumljivo, nevarno, nezdravo. Premožni in revni, vse je igralo. United States Steel, najdonosnejši vrednostni papir, je slednji teden zlezel za nekaj točk više. Steel je zaznamoval 200, 220, 250, in ko je zjutraj razgrnil svoj časopis, je bil vsak Američan nekoliko bogatejši kakor prejšnji dan. „Bogatite"! je izpodbujal Hoover, in Amerika je bogatela kakor Francija za Časa Guizot-ja.
V  resnici pa je bil sistem že leta 1929. neuravnovešen. Hooverjeva prosperiteta je bila zgrajena ne na trdnih temeljih, marveč na varljivih upih. Vsakdo je bil nakupoval čez mero svojih plačilnih zmožnosti. Prodajalci „na visok pritisk" so silili ljudi, ki so imeli vsega v izobilju, da so v resnici brez želja želeli še več.
V   New - Yorku so podirali še nove nebotičnike, da bi jih nadomestili s še višjimi in dražjimi. Denar za gradnjo so si podjetniki seveda izposojali. Najemniki so obremenjevali stanovanja s hipotekami. Vsa dežela je špekulirala z zemljišči. „Možakar brez vratu" je z glasnimi besedami in z udarci ob mizo prodal služkinji na kredit zemljišče, ki ga ni nikoli videla. „Zapuščeno se vam zdi trenutno to zemljišče?" je prigovarjal prodajalec „na visoko napetost"; toda mesto se bo razširilo na to stran in čez pet let bodo Vanderbilti sezidali hišo". V poljedelskih predelih Middle-Westa so farmarji zapazili, da raste cena zemlji ne-nehljivo; izposojali so si denar po 8 in 10%, da bi razširili svoje farme. H koncu 1929. leta je bila ta mreža dolgov tako zapletena, da so državni, poljedelski in industrijski zadolžni uradi požirali po tri četrtine vseh dohodkov v državi.
430
Dne 19. oktobra 1929 so v Stock Exchangeu, na „tickerju", svetlobnem, vodeno zelenkastem traku, na katerem se vrste finančne transakcije, nenadoma zaplesale številke, podobne sencam poražene in bežeče kavalerije. Pet milijonov vrednostnih papirjev je izmenjalo lastnike in pri tem padlo za 5 do 40 točk. Ko se je 24. oktobra ta padec še stopnjeval in so akcije Steel padle na 195, se je Richard Whitney ponudil, da jih kupi petindvajset tisoč po 205. S tem nakupom, ki je vključeval izgubo 250.000 dolarjev, so hoteli gospodarji z Wall Streeta pokazati, da se ljudje vairajo, da Steel velja še vedno več od 205 in da se je preplahu treba postaviti po robu. »Bojazen brez podlage, smešen preplah," so zagotavljali bankirji in kmalu je predsednik Hoover zopet povzel svoj napev: „V šestdesetih dneh bo kriza pri kraju. Kar nakupujte!" A ko je leta 1930. in 1931. romantični in nepoboljšljivi Hoover še vedno razglašal: „Prosperiteta nas čaka za prihodnjim ovinkom", so akcije Steel padle na 100, na 50, na 30. In 1932. leta sem slišal neko Američanko, ki se je izkrcala v Parizu, potožiti s turobnim glasom: „Steel na 22 ... To je konec sveta."
Res, konec sveta za ljudstvo, ki je vse zastavilo na bogastvo. Industrije, opremljene za ogromno proizvodnjo, nenadoma niso imele več odjemalcev. Raslo je število brezposelnih. Amerika ima kakor vsaka druga dežela vedno neko število brezposelnih; celo pred krizo jih je bilo v Ameriki okoli dva milijona. A ko so leta 1930. cene padle, ko se je omajalo zaupanje, ko je zagrmelo na Wall Streetu in so ljudje prenehali kupovati, je število brezposelnih raslo v geometrični pro-gresiji. Leta 1930. je bilo zlo že veliko, a Hooverjeva uprava ga ni marala videti. Številke lažejo; Hoover je predsednik prosperitete. Kako naj bi njegovo vladanje bilo zaznamovano z brezposelnostjo velikega obsega?
To je bil za brezposelne nemara najtrši čas, leto najhujšega trpljenja, kajti nihče se ni zmenil zanje. Niso imeli pravice do življenja. H koncu leta 1933. pa je že bilo treba priznati, da ljudje umirajo od lakote, in tedaj je obveljalo načelo: »Predvsem nobenega vmešavanja države! Ne dajmo se zavesti v zmoto angleškega „dole-a"! Če je treba pomagati, naj pomaga zasebna dobrodelnost!" Bili so časi otročje in nezadostne odpomoči, časi, ko sem na tisoče ljudi videl prodajati jabolka po new-yorških ulicah, ko so se brezkončne „bread lines", vrste za kruh, vrstile po hodnikih mirnih mest, v katerih so stare milijonarke dajale ravnati v svojih parkih stezice, ki niso držale nikamor, samo da bi zaposlile odstotek delavcev brez zaslužka.
Brezposelni sami se dolgo niso ovedeli, kaj se jim je prav za prav zgodilo. Tovarne so jih najprej zaposlevale le nekaj dni na teden, a ko so jih odpustili docela, so jim zagotovili, „da je kriza le začasna". Ko so ostali brez dela, so naj-prvo zajedli prihranke, nato prodali zavarovalno polico za življenje. H koncu 1931. leta so najbolj zaslepljeni morali priznati, da trpi na milijone ljudi in da zasebna dobrodelnost nikakoir ne more zmagati tako ogrome naloge.
Tedaj so mesta in potem posamezne države glasovale za podporne zneske. Toda glavni vir dohodkov po najraznejših mestih so bile davščine na pozidana zemljišča. Vrednost teh zemljišč pa je padla s strahovito naglico. Ker nihče ni najemal hiš, niso lastniki več zmagovali davkov. Mestni dohodki so se občutno znižali. Mnogo denarno uničenih občin niti ni moglo več plačevati svojih uradnikov. V Chicagu so učitelji oblegali mestno načelstvo. Da bi prehranili brezposelne, so si pomagali z izdajo bonov. A ko države in mesta niso več zmogle posojil, je bilo slednjič le treba potrkati na vrata v Washingtonu. Iz New-Yorka in iz Chicaga so se voditelji pomožnih organizacij napotili po pomoč k Federalni vladi. Za leto 1932. cenijo prispevke Federalne vlade za pomožno akcijo na 95% in samo
431
na 5% prispevke zasebne dobrodelnosti." A niti pomožna akcija Federalne vlade za omiljenje brezposelnosti ni mnogo izdala. „V onih mesecih, ko se je približalo ustoličenje Roosevelta za predsednika Združenih držav, sta brezposelnost in glad naraščala še vedno s strahovito naglico. Že se je bližal trenutek, ko niti federalne oblasti ne bi več obvladale brezposelnosti in bi milijonom in milijonom ljudi preostalo le še zadnje sredstvo — upor."
Komaj je Franklin D. Roosevelt prevzel oblast, že se je obdal s celo vrsto zvečine novih ljudi in svetovalcev, ki so docela spremenili vladno ozračje v Washingtonu. Ti ljudje razmišljajo, delajo načrte in predlagajo. Roosevelt izvaja brez prevelikih ozirov na Kongres in dnevno časopisje. Ta novi irežim imenujejo v Ameriki „The new deal" (deal = razdeljevanje kart pri kvartanju). Najznačilnejša poteza novega režima je prehod skoro vse politične in vladne oblasti iz rok poklicnih politikov v roke intelektualcev, ki se zvečine nikoli niso bavili s politiko, marveč le abstraktno razmišljali o političnih, gospodarskih in socialnih vprašanjih. Maurois deli vse Rooseveltove sodelavce v tri skupine. Prvo, napadalno skupino, mlado in okretno, tvorijo sami intelektualci; to skupino je neki časnikar krstil z „Brain Trust" — Možganski trust, in to ime je danes vsepovsod razširjeno. „Ko je bil Roosevelt še guverner države New-York, se je tesno spoprijateljil z nekaterimi profesorji univerze Columbia; ko je postal predsednik, je te profesorje imenoval za državne podtajnike ter jim poveril nalogo, da izdelajo nove zakonske osnutke. Seveda so v Brain Trustu poleg teh profesorjev še drugi ljudje, predvsem profesorji iz Harvarda, kakor na primer Frankfurter, ki pravijo, da je odgovoren za zakon o emisiji vrednostnih papirjev, potem bankirji kakor James Warburg, poljedelski pisatelji kakor Henry Wallace. A inteligenca je vsem tem ljudem skupni znak in to je nezaslišana novost v ameriški politiki. Intelektualci v Washingtonu! Celo Wilson, ki je bil sam profesor, je bil zvestejši starim washingtonskim političnim tradicijam. Intelektualci! Poslovni ljudje so ne-zaupni in Kongres gleda nemiren te „čudne otroke", ki so skoro vsi napisali toliko in toliko knjig in ki ne odgovarjajo na telefon, če jih kličete. Sta,ri senatorji ironično nazivajo četrt ministrov „Campus", to je vsa šolska poslopja neke univerze. Z grenko dobrohotnostjo govore o teh „sijajnih profesorjih, zaradi katerih se bo Franklin še bridko kesal, da jih je uvedel v Washington."
Drugo skupino Rooseveltovih novih svetovalcev tvoirijo ljudje, „ki po nekih straneh tudi pripadajo Brain Trustu, a ki so hkratu že izkušeni v političnih in upravnih poslih." Med te je treba všteti izredno sposobnega ravnatelja budgeta, Louisa Douglasa, direktorja industrije generala Johnsona, upravnika urada za brezposelnost Hopkinsa, ki ga je predsednik odkril v New-Yorku, in Bernarda Barucha, velikega kapitalista, bivšega Wilsonovega svetovalca in bivšega predsednika Sveta Vojnih Industrij.
Tretjo skupino Rooseveltovih ljudi tvorijo stari lisjaki, kajti »Roosevelt je predober politik, da bi se ne bil zagotovil njihovega sodelovanja in naklonjenosti". Ko je Roosevelt prevzel oblast, je gospodarska stiska, velika kakor dotlej še nikoli, pomenila edinstveno priliko za ljudi dejanja, ki bi imeli svoj program in bi ga hoteli uresničiti. In ker so imeli »profesorji" program, Roosevelt pa dovolj odločnosti in poguma, je bila Amerika prve tri mesece Rooseveltovega vladanja priča velike obilice ukrepov in reform, o katerih se je nepoučenim zdelo, da zadevajo temelje same družabnega in gospodarskega reda, ki pa so v resnici le tehnični odpomočki, novi, razmeram prikladnejši ukrepi za uvedbo rednega obrata v gospodarskem poslovanju na kapitalistični podlagi. Podrobno bomo o teh ukrepih in reformah spregovorili v naslednji številki pod istim zaglavjem.                S. L.
432