Mladi junaki
8. Postna zapoved.
||1 glfflrancoski pisatelj Segur nam je sporočil ta-le
PLIllill Dvanajstleten deček se je pripravljal za prvo sv.obhajilo. Njegovi starši niso bili sicer brezbož-ni, pač pa so bili mlačni in zanikarni v izpolnjevanju verskih dolžnosti, niso posvečevali nedelje in se niso zmenili za postno zapoved sv. Cerkve.
Otrok se je učil v katekizmu, da je vsak kristjan dolžan izpolnjevati to zapoved, ako ni oproščen. Sklenil je, da ne bo nikdar ravnal zoper to zapoved.
Nastopni petek pridejo, kakor navadno, le mesne jedi na mizo. Ponudijo tudi njemu; pa mirno se zahvali in noče vzeti.
»Ali si bolan?« ga vpraša mati.
»Ne, mama, nisem.«
»Ali mar nisi lačen?«
»Pač, sem.«
»Pa zakaj nočeš nič jesti?«
»Zato, ker je prepovedano.«
»Kako, prepovedano?«
»Da, mama. Danes je petek, in če kdo ni bolan, mora v petek postne jedi uživati. Cerkev to zapo-veduje.«
Oče postane nevoljen. »Kaj tu čvekaš?« mu zapreti. »Jej, kar se ti da, ali pa pojdi gor v svojo sobo!«
Otrok vstane, ne da bi kaj godrnjal ali kazal kako nevoljo;  uboga in zapusti obednico.
Vendar pa mu je hotela usmiljena mati skrivaj dati jesti ter mu zopet očitala njegovo smešno trmo. Toda otrok noče nič vzeti.
»Ne, mama,« reče mirno, »očetu nočem biti ne-pokoren. To ni bila trma ali svojeglavnost, da nisem hotel jesti mesa, marveč zato ga nisem hotel, ker je prepovedano. Oče so ukazali, da ne smem nič jesti, in to lahko izpolnim.«
Do solz je mater ganila srčnost in  tenkovest-
82
nost otrokova; takoj gre in pove možu, kaj se je ravnokar zgodilo. Tudi njega pretrese in čudeč se sinčkovemu pogumu vzklikne: »Zares, to je otrok, ki je več vreden kot midva! Kako plemenito srce.« In takoj hiti k sinku, ga objame in mu obljubi, da bodo odslej izpolnjevali postno zapoved, kar se je tudi res zgodilo.
In kako srečnega se jc čutil ta junaški otrok, ko je dan prvega sv. obhajila videl tudi svoje starše pri mizi Gospodovi.