5H Listek. terim so podlaga arhivalije v ondotnem mestnem arhivu. V prijetni obliki nam pripoveduje, kako so se proti koncu minulega stoletja novomeški meščani uprli malo obljubljenemu mestnemu blagajniku Skubitzu, ki je baje presamovoljno in časih tudi nepravilno opravljal svojo službo, in kako so se ga končno iznebili po velikem naporu in dokaj čudnih preiskavah. Vsa razprava je drastiška slika tedanjega družabnega razmerja in bode dobro prijala prijateljem naše domače zgodovine. Zieglerjeva slika. Prijatelje naše književnosti utegne razveseliti novica, da se je č. g. Ivanu Vrhovniku, župniku v Trnovem, po raznih zaprekah venderle posrečilo pridobiti dobro ohranjeno daguerotipijo pokojnega pisatelja. Gospod Vrhovnik pripravlja životopis Zieglerjev za knjižnico »Družbe sv. Cirila in Metoda« ; njega delo bode okrašeno z nekaterimi podobami, med njimi seveda tudi s sliko Zieglerjevo. — Naš list. je moral poročilo g. Harambaše o književnem delovanji Zieglerjevem žal odložiti za prihodnjo številko, ker ni bilo prostora. »Nebeszki pasztir pogublyenu ovczu ische.« Pred sto leti je bila književnost južnih Slovanov majhna; največ si našel knjig nabožne vsebine. Takim knjižicam pripada ,,Nebeszki pasztir pogublvenu ovczu ische"; dobil sem jo med knjigami pokojnega prijatelja, ki se je rad bavil s takimi starinami. Knjižica (jaz je imam samo 16 listov) tiskana je ,,vu Optuju pri Ferenczu Skiiczu" 1795. a „zlosil" jo je P. Gregorius Kap. Dasi je pesem zložena v hrvaški kajkavščini, mislim, da bi utegnila koga zanimati; zato podajam tukaj nekoliko vrstic. Pasztir na gore kalvarie ovczu ische, i onde vumira: ovcza doide. — Anda kad' tulika za ovczu podnefzel Pafztir, nežna fzada, kambifze prenefzel ; Pochne iti, ali tulike jakofzfti Nema; ar vfze telo punoje fzlabofzti, Szamo dafze giblye, ide; ali pada Dole; ar velika gingavocha lada. — Na merzlom kamenvu vefz turoben fzedi, Zdihavajuch milo, okol fzebe gledi; Reche: tusna ovcza! al' da bolye rechem: Tušni pafztir ! koy za tobum tak techem. — Izkal fzemte dugo; Cedron naj fzvedochi Meni: 011 je videl zaplakane ochi. — Od placha mojega vfzakafze geniila Kaplya vode: ar je placha dofzta chula. — Zverhu mene Cedron ifzti je tuguval, Kad' videl kak jefzem za ovczum setuval; Z-menum jefze plakal, szvedochanfztvo daje. — »Narodni zemaljski glasbeni zavod« v Zagrebu je izdal koncem šolskega leta 189.1./92. svoje izvestje, katero prinaša na uvodnem mestu članek o umetniškem glasbenem predavanji iz peresa prof. Romana Moserja, potem načrt temeljnega statuta, učiteljsko osebje, imenik učencev, letopis zavodske glasbene šole, beležke o delovanji ravnateljstva, poročilo o koncertih in produkcijah, različne izkaze o imenji glasbenega zavoda in končno imenik članov. Temu izvestju posnemljemo, da je hodilo v glasbeno šolo leta 1891./92. skupaj 220 učencev in učenk, katere je poučevalo 16 učiteljev in učiteljic. Društveno imenje je znašalo koncem 1891. leta 51.837 gld. 12 kr. v gotovini, Listek. 515 10 500 gld. v zemljiških odveznicah in 5841 gld. 83 kr. v hraniluični knjigi. — Dobro bi bilo, ako bi tudi naša »Glasbena Matica« koncem vsakega šolskega leta izdala podobno poročilo. -j- P. Vojteh Pakosta. Dud 10. m. m. je umrl v Pisku odličen češki pisatelj in pesnik, p. Vojteh Pakosta, katehet višje dekliške šole v Pragi, porojen dne* 14. malega travna 1846. leta. Pokojnik je bil v sedanji dobi najnadarjenejši češki pesnik duhov-skega stami; sodeloval je pri prvih čeških listih, sam uredoval zbirko »Zabavy večerni« in izdal leta 1884 zbirko pesmij »Listy a kvžti«, leta 1890. pa drugo zbirko »Ruže a trny«. Poleg lepih izvirnih povestij je priobčil nekaj prevodov iz poljščine, leta 1887. pa izdal izborno preložene pesmi Gregorčičeve, katerim se je pozneje še pridružil prevod Jurčičevega »Desetega brata« ; z obema prevodoma si je pridobil časten spomin tudi med nami. Lahka mu zemlja! Češka akademija znanostij je do konca m. m. razpisala dve nagradi, jedno za 1000 gld. in drugo za 400 gld., in sicer za najboljša dela (leta 1891.) iz lepe književnosti, slikarstva in glasbe. Vrhu tega podeli tri podpore: 1000 gld. za slikarje, 300 gld. za glasbenike in 250 gld. za beletriste Češka jubilejna razstava je imela dohodhov 1.606.592 gld., troškov pa 1,594.317 gld., torej je ostalo 12.275 gld. Troškom je prištevati tudi poslopja v vrednosti 571.094 gld. Češka opera na Ruskem. Po ogromnem uspehu češke opere na Dunaji, posebno Smetanove »Prodane neveste«, navedel je praški »Čas« zanimljive spomine, kak6 se je godilo »Prodani nevesti« na Ruskem leta 1871. Dajali so jo na peterburški cesarski operi (Imperatorskij Mariinskij teatr) v sedanji obliki prej nego v Pragi. Eden iz prvih kritikov, Kui, v »St. Peterburgskih Ve lomostih« ni mogel najti zadosti besed , da obsodi to mojstersko delo. »Prodana nevesta« mu ni ničesar vredna, v nji pogreša daru iznajdbe, mnogo je v nji vsakdanjega, banalnega, prostaškega, obrabljenega, vse delo je prazno in neukusno. Naredil jo je sposoben kapelnik, ki pa ni skladatelj, ampak le improvizator s talentom štirinajstletnega dečka. Ne tako ostro, ali podobno so sodili drugi ruski kritiki, in po treh ali štirih predstavah je bila »Prodana nevesta« vzeta z repertoara. Od te dobe — dodajamo mi — bil je češki glasbi po Peterburgu, kjer so imeli takrat cesarsko francosko in nemško gledališče ter laško opero in jih še imajo danes, samo da je laška opera sedaj zasebno podjetje, pot na Rusko zaprt. Niti češki kapelniki, in sicer pridvorni kapelnik Hlavač, prvi in drugi kapelnik cesarske opere Napravnik in Kučera, niso imeli toliko poguma, da pomagajo domačim mojstrom v širši svet. Upajmo, da se je g. Kučera pri prvi predstavi »Prodane neveste« na Dunaji toliko navdušil, da zopet kaj poskusi. Zakaj navajamo to v slovenskem časopisu ? Iz dveh razlogov. Prvič je to vzorec slovanske vzajemnosti. O velikih ruskih pisateljih so zvedeli drugi Slovani šele potem, ko so jih Francozje in Nemci že dolgo prestavljali ter pisali o njih knjige in veliko število člankov po časnikih in časopisih. Ravno tako je Rusom treba, da pritisne tuji svet pečat izvrstnosti tako lahko razumljivim delom, kakor so glasbena, in da jih sploh opozori nanje. Drugič pa je ta dogodek posebno poučen za vprašanje o slovanstvu v našem življenji in naši umetnosti. Ceha si noben Rus ne more drugače misliti, nego da je že popolnoma Nemec ali vsaj na polovico. Tudi pri nas že zaradi tega iščejo neke slovanske kulture. Skoda, da niso mogli videti v parterji mednarodnega gledališča v dunajskem Pratru iznenadenih lic dunajskih in drugih kritikov in slišati njih opazk že po prvem dejanji. Ne samo glasba in izvrstna predstava, ampak posebno narodna izvirnost se je hvalila v najvišjih stopinjah. Dunajski kritiki in tudi zunanji nemški, kakor »Berliner