LETNIK XVII., ST. 20 (791) / TRST, GORICA ČETRTEK, 31. MAJA 2012
www.noviglas.eu
SETTIMANALE
Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596
TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA
NOVI
CENA 1 EVRO
UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY		WM
	NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996	
Uvodnik
Jurij Paljk
Binkošti in novi Babilon
«n
Ir
anes živimo v novem Babilonu, kjer je razumevanje med nami vse težje", je bila ena od misli svetega očeta Benedikta XVI. na praznik Binkošti, minulo nedeljo, ko je v homiliji v baziliki sv. Petra v Vatikanu tudi opozoril na stanje v današnji družbi, ko "ljudje postajajo vse bolj napadalni in osorni". Papež se je tudi vprašal, ali smo danes, ko imamo na voljo ogromno možnosti za medsebojno komuniciranje, naredili korak naprej v medsebojnem sporazumevanju.
"Binkošti so namreč praznik sloge, povezanosti, razumevanja", je poudaril sveti oče, ki ni neposredno spregovoril o škandalu, ki pretresa vrh cerkvene hierarhije, saj so pred dnevi varnostni organi Svetega sedeža aretirali samega papeževega majordoma Paola Gabrieleja, ki ga dolžijo nedovoljenega jemanja strogo zaupnih dokumentov v uradu svetega očeta. Medtem ko pišemo te vrstice, v torek, 29. maja, preiskave še potekajo, prav gotovo pa škofov tesni sodelavec ni osamljen, saj dnevniki poročajo, da naj bi bilo v afero obelodanjanja papeževih zasebnih dokumentov vpletenih več ljudi, med njimi celo neki italijanski kardinal. Dnevnik La Repubblica je objavil kratek pogovor z enim od vpletenih v zadnjo vatikansko afero, ki trdi, da so vse to počeli v dobri veri in zato, da bi pomagali svetemu očetu.
Da je v večnem mestu nekaj hudo narobe, priča tudi odstranitev prvega moža vatikanske banke IOR Gottija Tedeschija, ki naj bi vodil bančni zavod Svetega sedeža preveč samovoljno in brez neposrednega dogovarjanja z odgovornimi.
Ko smo poslušali v nedeljo, na Binkošti, svetega očeta, ki je vzkliknil, da "se med ljudmi širijo občutek nezaupanja, sumničenje, medsebojni strah, ki povzročajo, da postajajo ljudje drug drugemu nevarni", smo lahko razumeli tisti kratki komentar kardinala Angela Bagna-sca, prvega moža Italijanske škofovske konference, ko je za javnost ob aretaciji papeževega majordoma dejal, da je "sveti oče zelo, zelo prizadet ob tej novici".
In je prav zato razumljiv in več kot le umesten poziv svetega očeta, naj kristjani "ponovno najdemo edinost, enotnost, resnico".
Sam papež Benedikt XVI. je namreč pred nekaj meseci, ko so se v javnosti zlonamerno začeli pojavljati tajni dokumenti Svetega sedeža, tudi njemu namenjena osebna pisma!, naročil trem kardinalom (Herranz, Tomko, De Giorgi), naj raziščejo, kdo stoji za tem početjem. Na nevzdržno stanje in nemoralnost nekaterih v vrhu Cerkve sta že pred časom opozorila dva izjemno ugledna cerkvena moža, ki sta svetega očeta opozorila, naj nekaj ukrene. Msgr. Carlo Maria Vigano' in kardinal Giovanni Lajolo sta v dobri veri zelo jasno opozorila svetega očeta na nepravilnosti, ki sedaj prihajajo na dan. Sveti oče je zato naročil kardinalu gibanja Opus Dei Julianu Herranzu, naj temeljito razčisti zadevo, kar samo govori o dejstvu, da aretirani papežev majordom ni edini vpleten v škandal, saj po cerkvenem pravu edino kardinali lahko raziskujejo početja kardinalov.
Apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janu-sz je v soboto, 26. t. m., v Kopru sporočil, da je papež Benedikt XVI. sprejel odpoved službi dosedanjega koprskega škofa Metoda Piriha ter za njegovega naslednika imenoval dosedanjega pomožnega koprskega škofa Jurija Bizjaka, a je po poročanju STA tudi prvič komentiral finančne razmere v nadškofiji Maribor. Po njegovih besedah se bo mariborska nadškofija morala znajti sama, Sveti sedež ji finančno ne more pomagati, odgovorni pa naj za finančni polom odgovarjajo.
/ stran 2
POGOVOR
Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak
"Treba se je boriti za poštenost in pravičnost!"
Ministrico za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmilo Novak smo zaprosili za pogovor, na katerega je rada pristala. Gospa Ljudmila Novak, ki smo jo pri nas že spoznali, saj se je udeležila vrste odmevnih kulturnih prireditev in se takoj na začetku svojega dela seznanila z nami, prihaja iz vrst stranke Nova Slovenija, bila je že evropska poslanka in poslanka v Državnem zboru ter je predsednica Nove Slovenije, obenem pa tudi edina ženska v sedanji slovenski vladi, ki jo vodi Janez Janša.
Najprej hvala za to, da ste sprejeli prošnjo za pogovor za naš slovenski tednik Novi glas.
Bi nam lahko orisali svojo življenjsko pot in nam povedali, zakaj ste se odločili za vstop v politiko, ki danes ni na najboljšem glasu?
Poklicno pot sem po študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani začela s poučevanjem slovenščine in nemščine v srednji šoli. Kar 20 let sem opravljala ta čudoviti poklic, saj me delo z mladimi zelo veseli. V politiko sem aktivno vstopila pred 11 leti, ko sem na pobudo stranke kandidirala in bila izvoljena za županjo Občine Moravče. Potem se je začelo vse skupaj odvijati samo po sebi. Najprej sem se
Dr. Jurij Bizjak je bil imenovan za novega koprskega škofa ordinarija in nasledil msgr. Metoda Piriha
znašla v vlogi evropske poslanke, potem na čelu Nove Slovenije, ki ji je pod mojim vodstvom ponovno uspelo priti v Državni zbor, kjer sem bila najprej poslanka in podpredsednica parlamenta. Po vstopu NSi v koalicijo pa smo v stranki ocenili, da bi bilo koristno, da
kot predsednica stranke prevzamem ministrski položaj. Biti aktiven v politiki sicer ni vedno lahka naloga, predvsem zato, ker si pod nenehnim pritiskom javnosti. Vendar pa je to častna in predvsem odgovorna naloga, saj moraš v imenu drugih sprejemati odločitve, ki bodo državo in družbo vodile v lepšo in boljšo prihodnost.
Postali ste ministrica za vse Slovence, ki živijo zunaj meja Slovenije. Kako bi svoje delo najlepše opisali?
Vesela sem, da mi je bila zaupana naloga ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gre za področje, ki mi je že od nekdaj blizu. Z manjšinami sem se aktivno ukvarjala že kot evropska poslanka. Zdaj mi je kot ministrici naloženo, da skrbim za tesen stik z rojaki izven meja matične domovine in poskrbim, da bodo v domovini vedno dobrodošli, spoštovani in cenjeni. Za dosego teh ciljev je pri mojem delu nepogrešljivo terensko delo, zato jih obiščem in s tem pokažem podporo Slovenije njihovemu delovanju. Poleg tega si želim, da bi ti ljudje obiskali domovino, zato bomo na Uradu v sodelovanju z organizacijami civilne družbe in nekaterimi drugimi ustanovami tudi letos organizirali prireditev Dobrodošli doma, ki jo bo Ljubljana gostila 4. julija.
Dovolj dolgo ste že ministrica, da nam lahko zaupate svoje največje naloge, uspehe in težave.
V prvih treh mesecih ministrovanja sem se srečala s številnimi predstavniki slovenskih organizacij zunaj Slovenije ter obiskala vse zamejske skupnosti in tudi Slovence v Milanu, Splitu in Bad Urachu, kjer sem se srečala s predstavniki slovenskih kulturnih društev, katoliških misij, učiteljev slovenske dopolnilne šole in socialnih delavcev iz celotne Nemčije. Pri tem sem se seznanila z njihovim delom in tudi s težavami, s katerimi se soočajo. Na podlagi tega zdaj na Uradu lahko delamo v smeri odpravljanja težav in izboljšanja njihovega položaja. Predvsem pa si prizadevam za tesnejše gospodarsko sodelovanje Slovencev v zamejstvu in po svetu z matično domovino. V tej luči že pripravljamo nekaj dogodkov.
/stran 3
Danijel Devetak, Igor Gregori in Jurij Paljk
Društvo slovenskih izobražencev
Novinarka Rosvita Pesek je predstavila svojo knjigo Osamosvojitvena vlada - Kako so gradili državo
Svet okrog nas
NOVI
GLAS
Zgodovinski festival v Gorici
eStoria: velik uspeh!
Minuli petek, 25. maja, sta se v uredništvu časopisa Beneških Slovencev Dom v Čedadu srečali uredništvi omenjenega časnika in našega tednika Novi glas, da bi se dogovorili za boljše sodelovanje in iskanje skupnih rešitev čim boljšega obveščanja slovenskih bralcev. Urednika Giorgio Banchig in Ezio Gošnjak za Dom ter predsednik Zadruge Goriška Mohorje-
va Damjan Paulin ter naš urednik Jurij Paljk so na sestanku konkretno preučili možnost boljšega medsebojnega sodelovanja ter obveščanja, kot so tudi spregovorili o možnosti iskanja novih skupnih rešitev za oba časnika v času velikih sprememb na področju medijev in sedanje globalne krize, ki ogroža obstoj vseh manjšinskih ter drugih tiskanih sredstev obveščanja.
S1. strani
Binkošti in novi Babilon
Od izbruha mariborske finančne afere je to prvi uradni komentar Svetega sedeža. Te odločitve ne spremeni niti dejstvo, da lahko zaradi prezadolženosti mariborska nadškofija ostane tudi brez kakšne cerkve. Tako apostolski nuncij v Sloveniji Juliusz Janusz, ki sicer meni, da do zaplembe cerkva ne bo prišlo, ne izključuje pa zaplembe drugih nadškofijskih nepremičnin.
Omenili smo dve izjemno kočljivi temi za vso našo Cerkev, prav je, da o njih kot kristjani govorimo odprto in na glas, ker smo kristjani "občestvo krščenih" in smo po evangeliju dolžni govori-
S pismom z dne 30. aprila 2012 je Ministrstvo za izobraževanje, visoko šolstvo in raziskovanje Deželo FJk pozvalo, naj imenuje svojega predstavnika v delovno skupino, ki nastaja na Ministrstvu z nalogo, da prilagodi habilitacijske tečaje potrebam državnih šol s slovenskim učnim jezikom. Šele nato bodo objavljeni razpisi za selekcijo kandidatov za udeležbo na habilitacijskih tečajih za poučevanje na slovenskih šolah. Tako bi lahko povzeli odgovor pristojnega deželnega odbornika
ti in se zavzemati za resnico. Prav zato nas vse še kako boli, tako kot boli to svetega očeta, ko gledamo in poslušamo sprenevedanje odgovornih v vrhu slovenske Cerkve, sprenevedanje, ki je večkrat že na meji pogubnega, nečloveškega cinizma. Zato, ker smo mi, vsi kristjani, Cerkev in ker vemo, da nas bo le resnica osvobodila, tista Resnica, ki nam naroča, da živimo v duhu evangelija, da živimo tako, kot nam je naročil Kristus, ko je prišel na svet zato, da bi nas odrešil.
In Cerkev je bila, je in bo najbolj verodostojna, ko se je, se in se bo držala evangeljskega nauka, kar pomeni, da smo kristjani bili,
Roberta Molinara, ki je pred nedavnim v avli deželnega sveta odgovarjal svetniku Igorju Gabrovcu. Ta je v svojem vprašanju povzel neverjetno situacijo, ki oškoduje in zato negativno diskriminira slovensko šolstvo oz. vse tiste šolnike, ki želijo opraviti univerzitetne tečaje za pridobitev habilitacije za poučevanje na nižjih in višjih srednjih šolah. Odloka italijanskega ministrstva za šolstvo z dne 14. marca in 23. aprila letos določata število razpoložljivih mest na tečajih ter rok za prijavo in datu-
smo in bomo najbolj verodostojni takrat, ko smo, živimo in bomo živeli po nauku evangelija in zato lahko in moramo zahtevati, da se nečedna dejanja v Cerkvi javno obsodijo, krivice popravijo, da se Cerkev prečisti, kot se mora vsakdo od nas kristjanov, ko gre k sveti spovedi, najprej kesati, nato po odvezi skušati popraviti, kar mu je po pokori naloženo, in na novo zaživeti kot kristjan.
In prav v svojstvu teh besed in vesele novice evangelija se teh škandalov, ki nas sicer žalostijo, kristjani ne smemo bati, naša dolžnost pa je, da zahtevamo, naj jih raziščejo, da se ne bi pojavljali več: Cerkev je namreč tudi človeška, a središče Cerkve je Kristus.
To moramo kristjani verjeti, če nočemo, da bo naša vera prazna!
me predhodnih preizkušenj, ki bi morale tudi v naši deželi steči predvidoma v juliju. Tržaška in videmska univerza sta v začetku maja tudi objavili zadeven razpis o pogojih za sprejetje na habilitacijske tečaje, a le za šole z italijanskim učnim jezikom. Alarm je prvi sprožil Sindikat slovenske šole, v Rimu pa se je aktivirala tudi senatorka Blažinova (ki je na problem opozorila že oktobra lani) ter sam odbornik Molinaro v svojih stikih z ministrom Profu-mom.
"Vse kaže, da se problem rešuje, pa čeprav z neopravičljivo zamudo", je na podroben odgovor odbornika Molinara repliciral deželni poslanec Slovenske skupnosti Igor Gabrovec in deželno upravo pozval, naj budno spremlja in spodbuja konec postopka. "Italijanski šolniki se morajo na predhodno selekcijo za udeležbo na habilitacijskih tečajih prijaviti do 4. junija, za Slovence pa je ta datum očitno prenesen za nedoločen čas, kar nas ne more razveseliti. Naposled pa je bistveno, da se stvar celovito in dokončno reši in da bosta slovenski šoli in šolnikom priznana enako dostojanstvo in pravica do univerzitetnega izpopolnjevanja učnih kadrov", je Še dejal Gabrovec in pri tem opozoril, da bo moralo zaradi tega italijansko šolsko ministrstvo seveda dopolniti sezname z dodatkom razpoložljivih mest.
Zgodovinski festival eStoria, ki je potekal v go-riškem mestnem središču med 17. in 20. majem, je bil po besedah organizatorjev, protagonistov in tudi občinstva velik uspeh. Osma izvedba mednarodne prireditve, na kateri je letos na več kot 70 srečanjih nastopilo več kot 170 uglednih gostov, naj bi namreč s svojo bogato in kakovostno pobudbo privabila preko 30 tisoč obiskovalcev, s čimer sta Adriano in Federico Ossola, duši kulturnega združenja eStoria, ki je organiziralo festival v sodelovanju z deželno, pokrajinsko in občinsko upravo, s Fundacijo Carigo in Gospodarsko zbornico ter ob podpori drugih ustanov, "v polnosti zadovoljna". Preroki - to je bil naslov letošnje prireditve -so pod bele šotore v Ljudskem vrtu in okrog stojnic več go-riških knjigarn na Verdijevem korzu (med njimi je bila tudi Katoliška knjigarna s Travnika) priklicali res mnogo ljudi iz vse Italije, pa tudi iz tujine. K temu so gotovo pripomogla znana imena kot npr. Moni Ovadia, Vittorio Sgarbi, Vito Mancuso, Ernesto Galli della Loggia, Paolo Mieli, Corrado Augias, Mar-
gherita Hack, Edoardo Bonci-nelli, Pietro Mennea, Sergio Romano, Aldo Maria Valli, Marcello Veneziani in številni drugi, ki so obravnavali najrazličnejše teme, od Ipacije prek
Marxa, Mohameda in Titanika do Porčinja (da omenimo samo štiri med seboj zelo različne...), pa tudi splošne in večne teme, kot so svoboda, upanje, umetnost, vera in znanost, seveda povezane z današnjim časom in aktualnim dogajanjem. Prenos video posnetkov na internetu (www. estoriatv. it) je
bila novost letošnje izvedbe; shranjeni posnetki so še vedno na voljo tistim, ki bi jih kakšno srečanje zanimalo, pa so ga zamudili. Izkušnjo nameravajo ponoviti v prihodnje, prav tako
vodene ekskurzije z eStoriabu-som, ki jih želijo še okrepiti in ne omejevati zgolj na našo deželo. Med ljudmi, ki so se -zlasti ob pomembnejših in odmevnejših srečanjih - gnetili v šotorih in ob njih, je bilo res lepo videti veliko mlajših obrazov, tudi študentov, tudi iz naših šol.
Čestitke SS0 Jole Namor
Spoštovana gospa Jole Namor
Predsednica Paritetnega odbora
Ob izvolitvi za predsednico Paritetnega odbora Vam v imenu SSO - Sveta slovenskih organizacij in v svojem osebnem čestitam in Vam želim veliko uspešnega dela na tem položaju. Ne preživljamo prav lahkih časov v našem slovenskem zamejstvu, zato nam je skupno pozitivno sodelovanje ter skrb za našo prihodnost gotovo pred očmi pri našem vsakdanjem delu v deželi Furlaniji Julijski krajini.
SSO - Svet slovenskih organizacij Vam bo gotovo stal ob strani in bo v objektivno pomoč pri prizadevanju za boljše dni naše celotne slovenske narodne skupnosti.
S spoštovanjem
Dr. Drago Štoka Predsednik SSO Trst, 23. maja 2012
Povejmo na glas
Neodgovorna politika je dižavo poškodovala
Ob nedavni objavi raziskave, ki jo je za Italijo zadnjih dveh desetletij pripravil Istat, smo zagotovo skrajno osupli, in to v zelo negativnem smislu. Raziskava namreč boleče potrjuje občutke, ki smo jih imeli v bližnji in niti ne tako bližnji preteklosti, da nekaj ni v redu oziroma je toliko narobe, da se je mogoče samo čuditi, kako so najodgovornejši predstavniki družbe kaj takšnega dopustili. So vedeli, kaj se dogaja? So videli in vedeli, pa niso ukrepali? Če je to tako, so še kako odgovorni. Pa tudi če niso videli in vedeli, je več kot slabo, saj to pomeni, da se je država pustila voditi nesposobnim. Plače praktično dvajset let stojijo na mestu, Italija je po gospodarski rasti v min u-lem desetletju zadnja v Evropi, obubožanost, da ne rečemo revščina, se posebno v zadnjem času hitro širi, tako da je na jugu države v stiski vsaka četrta družina, na severu pa na srečo le vsaka dvajseta. Vse to odraža dejstvo, kako so točne in vse številnejše ter soglasne ugotovitve, da poteka proces bogatenja bogatih in povečevanja množice revnih. Res da nas zadnja leta pesti kriza in da tudi druge evropske države niso izvzete iz istih problemov, toda podoba njihovega stanja je vendar ugodnejša in manj dramatična. Kar pa je za italijansko družbo še posebno pereče in že na robu verjetnosti, je položaj ženske in mladih. Nenehno poslušamo visoko doneča zatrjevanja, kako je treba za enakopravnost ženske in primerne razvojne možnosti mladih storiti vse, kar je v naših močeh. To-
da v vsakem tretjem paru je ženska doma in skrbi za hišo ter otroke, kar se navsezadnje zdi pri-rodno. Vendar raziskava navaja, da ženska doma vse premnogokrat nima vpogleda v družinski bančni račun in da je v tem smislu celo odrinjena od sprejemanja pomembnih družinskih odločitev. To spet dokazuje resnico, da je resnična enakopravnost med spoloma res možna samo tedaj, kadar je ženska tudi ekonomsko enakovredna. Da ne govorimo o podatku, da vsaka četrta mlada mama dve leti po rojstvu otroka izgubi delo, ki ga je prej imela. Komentar verjetno ni potreben. In potem so tu mladi, ki so na svoj način že resignirani, saj jih je za dobra dva milijona, ki niti ne študirajo in niti ne iščejo dela. Skoraj polovica med njimi v starosti med 25. in 34. leti še vedno živi pri starših doma predvsem zato, ker je brezposelna. Socialni status tudi med mladimi odigrava kruto vlogo, kar se ne bi smelo dogajati. Iz meščanskih in premožnih družin diplomira skoraj vsak drugi fant oziroma dekle, iz delavskih družin komaj vsak deseti oziroma deseta. Kot da se vračamo v stare čase, ko je bila neenakopravnost med mladimi še bolj kričeča, pa smo mislili, da se to ne bo več dogajalo. Naj obračamo tako ali drugače, neodgovorna politika zadnjih dveh desetletij je to državo dobesedno poškodovala in jo zdravstveno ogrozila. Več kot nujno je torej povsem drugačno vodenje, v nasprotnem primeru bo naša prihodnost nevarno negotova.
Janez Povše
Habilitacijski tečaji za slovenske šole
Molinaro zagotavlja: razpis bo objavljen naknadno
Nov potres v Italiji
Zemlja se še trese: tokrat najmanj 11 žrtev!
z:
'emlja se v Italiji še trese! V torek, 29. maja, Jje v jutranjih urah potres z magnitudo 5,8 zahteval (vsaj to so podatki tik pred izidom našega časopisa) najmanj 11 mrtvih v krajih San Felice sul Pana-ro, Mirandola, Concordia, Finale Emilia in Rovereto di Novi. Pod ruševinami je še vedno pokopanih več ljudi. Žarišče potresa je bilo tako kot 20. maja v Emiliji Romagni (v kraju Finale Emilia približno 40 kilometrov severozahodno od Bologne v globini okoli deset kilometrov), tedaj je umrlo sedem ljudi. Da je bil tokratni potres še kako hud, priča dejstvo, da so njegove učinke začutili vse do Slovenije in Hrvaške.
S1. strani
"Treba se je boriti
V Italiji Slovend o odnosu do lastne slovenske identitete razmišljamo različno, nekateri se nagibajo k bolj multikulturnemu odnosu do slovenstva in slovenščine, drugi to multikulturnost sicer živimo, a nas ni sram govoriti o slovenski identiteti in narodnosti, predvsem pa ne biti na to ponosni. Vaš pogled na to.
Vedno poudarjam, da je dvojezičnost velika prednost. Pripadanje dvema kulturama in znanje dveh jezikovna ravni materinščine je velika poslovna priložnost, ki jo morate izkoristiti. To je pomembna kulturna in poslovna vez med slovenskim in v vašem primeru italijanskim trgom, saj poleg znanja obeh jezikov poznate tudi obe zakonodaji in tako lahko ključno prispevate h gospodarskemu povezovanju, ki je sploh v teh kriznih časih ključno za preživetje. Zato je prav, da ste ponosni na svojo slovensko identiteto in narodnost, ki je pomemben most za sodelovanje med državama.
V Italiji se nas večina Slovencev prepoznava v Svetu slovenskih organizacij in Slovenski kulturno gospodarski zvezi, med katerima sicer teče so-
delovanje, a med njima obstajajo tudi razlike. V našem prostoru se je pojavilo več predlogov, po katerih bi bilo smotrno se združevati na vseh področjih. Sami iz izkušenj vemo, da pri nas ena in ena ne pomeni nujno dva, ampak včasih celo manj kot ena. Vaše mnenje o tem.
Kot sami ugotavljate, se večina zamejskih Slovencev v Italiji povezuje v društva in organizacije, ki jih pokrivata dve krovni organizaciji, nastali v preteklosti spričo zgodovinske realnosti. Urad vseskozi aktivno spodbuja sodelovanje društev ter čim tesnejše sodelovanje obeh krovnih organizacij s ciljem večje prepoznavnosti slovenskih dejavnosti in projektov ter v splošno korist zamejskih Slovencev na tem območju.
Sedanja finančna kriza najeda kulturno in druga delovanja vseh nas, tudi slovenske manjšine v Italiji. Veliko naših ustanov, med njimi tudi naš tednik Novi glas, živi tudi zaradi finančnih prispevkov iz Slovenije ter seveda Italije. Bodo ta sredstva iz Slovenije v prihodnje ostala na enaki ravni ali bo res prišlo do krčenja
sredstev?
Sredstva iz proraču-/g na RS za leto 2012 namenjena za sofinanciranje dejavnosti avtohtone slovenske narodne skupnosti v zamejstvu so bila v okviru rebalansa proračuna znižana do take mere, da bodo odobreni zneski na javnem razpisu za letošnje leto znižani za nekaj odstotkov.
Je po vašem mnenju možno, da bi skupaj z italijansko diplomacijo našli ustrezno rešitev za neke vrste strukturalno financiranje najpomembnejših ustanov Slovencev v Italiji, da ne bi te ustanove bile leto za letom predmet pogajanj, predvsem pa negotovosti?
Rešitev, ki jo omenjate, je zagotovo možna in načelno se izvaja na podlagi italijanskega zakona o zaščiti slovenske narodne manjšine v Italiji. Za sprejem strukturne rešitve bi bila poleg ustrezne zakonske podlage potrebna tudi zadostna stopnja politične volje. Skupna prizadevanja Urada in slovenske diplomacije so in bodo tudi v prihodnje šla v smeri iskanja poti do tovrstne rešitve.
Vrsto let ste bili poslanka v Evropskem parlamentu. Ali bi nam lahko predstavili to vašo izkušnjo?
Biti evropski poslanec je izjemna izkušnja. Sprva me je dejstvo, da bom razpeta med Brusljem, Strasbourgom in Slovenijo in da bom štiri dni na teden ločena od
družine, malo skrbelo. Vendar je šlo iz leta v leto lažje, sploh zadnja tri leta, ko se je v Bruselj preselila najmlajša hči, ki je tam obiskovala srednjo šolo. Je pa bi-
lo	teh pet let neprecenljivih, saj sem imela čast sooblikovati evropsko politiko, spoznala sem veliko izjemnih ljudi in se spoprija-
teljila z veliko poslanci, največ iz CDU in CSU. V tem času sem spoznala tudi svojo politično vzornico, nemško kanclerko Angelo Merkel, ki je zelo pozitivna, zaupanja vredna političarka in po mojem mnenju govori tisto, kar v resnici misli in čuti.
Evropska unija trenutno do-
življa najhujše obdobje v svoji zgodovini. Kje je po vašem mnenju geneza tega stanja, kakšen pa je izhod iz krize?
Že ves čas poudarjam, da se nismo znašli le v finančni in gospodarski krizi, temveč tudi v krizi vrednot. Prepričana sem, da bomo morali stopiti nazaj k pra-
vim vrednotam. Na državni oz. evropski ravni je treba ponovno vzpostaviti pravni red, treba se je boriti za poštenost in pravičnost. Človek mora biti vedno na prvem mestu.
Kakšna bo po vašem mnenju prihodnost parlamentarne demokracije zahodnega kova?
Politika je namreč v zadnjih desetletjih izgubila moč in postala tarča premoči finančnega tržišča. Kako se lahko povrnemo na smotrno ravnotežje med politiko kot izrazom želja družbe in urejenim (ter bolj etičnim) go-spodarsko-finanč-nim sektorjem? Prepričana sem, da je prav pomanjkanje vrednot tisto, kar je zamajalo parlamentarno demokracijo, za katero menim, da je dobra in pravična oblika družbene ureditve. Prepričana sem, da ravnotežje med željami družbe in gospodarsko-finančnim sektorjem lahko povrnemo le s pravimi vrednotami, ki bodo premagale rek, da je denar sveta vladar.
Gospa ministrica, iskrena hvala za pogovor!
Novost v Cerkvi na Koprskem
Dr. Jurij Bizjak novi koprski škof ordinarij
Papež Benedikt XVI. je v soboto, 26. maja, sprejel odpoved službi dosedanjega koprskega škofa Metoda Piriha ter za njegovega naslednika imenoval dosedanjega pomožnega koprskega škofa Jurija Bizjaka, je na posebni novinarski konferenci sporočil apostolski nuncij
v Sloveniji msgr. Juliusz Ja-nusz.
V	skladu z zakonikom cerkvenega prava je krajevni škof, ki je izpolnil 75. leto starosti, naprošen, naj da odpoved službi papežu, ki bo po presoji vseh razmer ukrepal. Msgr. Metod Pirih je 75 let dopolnil lani.
Msgr. Janusz se je ob tej priložnosti zahvalil škofu Pirihu za minulo delo, saj po njegovih besedah zapušča enotno, lepo in živo škofijo, ter hkrati izrazil upanje, da bo novi škof dr.
Jurij Bizjak z veseljem opravljal svoje naloge.
Škof Pirih je sporočilo iz Vatikana o imenovanju novega škofa sprejel "z velikim veseljem in zadovoljstvom". Msgr. Pirih je na tiskovni konferenci spomnil, da je dr. Jurij Bizjak že 12 let pomožni škof, da sta skupaj složno delala ter da dobro pozna razmere in potrebe v škofiji. "Škof Jurij je blag, dobrohoten in plemenit človek, ki zna ljudi navdušiti”, je še dodal. Dr. Jurij Bizjak se je papežu Benediktu XVI. zahvalil za "očetovsko zaupanje”, nunciju pa za ustrezno in potrpežljivo izpeljavo postopka.
Prav tako se je dosedanjemu škofu msgr. Metodu Pirihu zahvalil za večletno vodenje škofije, "za njegov zgled zvestega pastirja, za brezštevilne milosti, prejete po njegovih rokah".
Svoje novo poslanstvo je dr. Jurij Bizjak sprejel z Jezusovo mislijo iz Janezovega evangelija: "Pošiljam vas, da boste želi to, za kar se niste trudili. Drugi so se trudili in
vi stopate v njih delo".
"Polja so bela za žetev in žetev je
velika, zato prosim Gospodarja žetve, naj pošlje svojega delavca na svojo žetev", je še dodal novi koprski škof.
Škof Jurij Bizjak se je rodil leta 1947 na Colu, šolal se je v Malem semenišču v Vipavi, nakar je odšel v Ljubljano v bogoslovje in
tam končal teološko fakulteto, v duhovnika pa je bil posvečen leta 1971. Leta 1983 je v Rimu končal doktorski študij z disertacijo o svetopisemski Knjigi pregovorov z naslovom Sporni pregovori. Do leta 2000 je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti v Ljubljani, bil pa je tudi član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni prevod Svetega pisma. Dne 13. maja 2000 ga je tedanji papež Janez Pavel II. imenoval za prvega pomožnega škofa v zgodovini obnovljene koprske škofije. S sedanjim imenovanjem je dr. Jurij Bizjak postal 58. rezidencialni koprski škof ordinarij.
Dosedanji škof Metod Pirih pa se je rodil leta 1936 v Lokovcu na Banjški planoti, v duhovnika je bil posvečen leta 1963. Leta 1985 je postal koprski škof pomočnik tedanjemu škofu dr. Janezu Jenku, kot škof ordinarij pa je vodil koprsko škofijo vse od leta 1987.
Msgr. Metod Pirih in msgr. Dino De Antoni
prihaja; pojmo, saj s petjem jecljanje izgine; imejmo pogum, da kaj obrežemo, če čas to zahteva; ne izčrpajmo vseh energij le v obredništvu, ki ostaja zaprto v naših krogih. Pri oblikovanju odraslih kristjanov se soočajmo z izkušnjami v drugih škofijah, zlasti pri sosedih; izmenjujmo si ideje in izvedence; sodelujmo in pospešujmo delavnice krščanskega življenja. "Začnimo z majhnimi gestami"! Zaupano nam je poslanstvo, da gojimo odnos z novimi rodovi, s stvarnostjo družin in njihovo vzgojno nalogo. Pospeševati moramo cerkveno soodgovornost, pastoralno in službeno sodelovanje. Stopimo
v	dialog s kulturami našega časa, pospešujmo sprejemanje izseljencev in srečanje med verami. Dolžni smo spodbujati skupno dobro z zavzetim sodelovanjem tudi na civilni ravni, s pričevanjem ljubezni tudi takrat, ko se srečujemo z revnimi. Klicani smo, da uporabljamo dobrine krščanske skupnosti v transparentnosti in spodbujanju solidarnosti. Svetogor-ska Kraljica naj nam pomaga se srečati v živem evangeliju. "Smo njeni otroci. Ona ve, da potrebujemo Duha, katerega šepet pozna".
Po skupnem blagoslovu dveh škofov se je bogoslužje - pri katerem je z odličnim petjem sodeloval mešani pevski zbor San Justo iz Argentine, ki je po maši pripravil tudi koncert - končalo s tradicionalno molitvijo pri spominskem obeležju Concor-dia et pax. / DD
Romanje goriških in koprskih vernikov na Sveto Goro
"Zaupano nam je bilo poslanstvo"...
Verniki goriške in koprske Cerkve so se na binkoštno nedeljo, 27. maja, že petindvajsetič srečali v molitvi pred Svetogorsko Materjo, da bi skupaj prosili za dar sprave in sloge med narodi ter jezikovno in kulturno različnimi skupnostmi. Res zelo številni, bolj kot v prejšnjih letih, so se pod vodstvom nadškofa msgr. Dina De Antonija in škofa msgr. Metoda Piriha zbrali pri popoldanskem bogoslužju - somaševali so duhovniki iz obeh škofij -, ki je potekalo v slovenskem, italijanskem, furlanskem in latinskem jeziku.
Msgr. De Antoni se je tik pred pridigo prisrčno obrnil na škofa Piriha, ki je dan pred romanjem stopil v pokoj. Zaželel mu je vse dobro, da bi užival zasluženi čas pokoja, "ko so mimo skrbi in odgovornosti v vodstvu škofije". Goriški nadškof je tudi dejal, da sta njuni poti slični, saj bo tudi sam v kratkem upokojen in že poskuša si prestavljati "obraz tistega, ki bo pozdravljal mene ob odhodu". Po toplem aplavzu, ki mu ga je namenila polna bazilika, je v pridigi pokomentiral nedeljska berila. Spomnil se je na apostole, ki so v dvorani zadnje večerje skupaj z Jezusovo materjo v vztrajni in složni prošnji čakali "odločilno srečanje, veter Božjega Duha". Tam je bila Marija, "kot je tu med nami v teh trenutkih, ko pričakujemo novih Binkošti". Naloga, ki nas čaka, je velika, kot nas je na to spomnilo cerkveno zborovanje Oglej 2, je dejal nadškof. "Naše oznanjevanje naj nakaže nove poti spreobrnjenja, naša pastoralna dejavnost naj prevzame nov slog, zlasti naj postane bolj misijonarska in osebnostna", tako da se bo znala s pristno človeško pozornostjo in empatijo približati današnjemu človeku. Versko in duhovno stanje je danes podob-
pano. Duhovniki, redovniki in laiki moramo ovrednotiti vse energije naših skupnosti. Preiti moramo od pastorale, ki jo skrbijo predvsem številke, do pastorale, ki jo preveva pozornost do življenja in do vprašanj ljudi. V oznanjevanju mora postati naša govorica bolj preprosta in neposredna. Naša skupnost naj ne bo le nekaka servisna postaja, ki nudi liturgične ali karitativne storitve, ampak občestve-na skupnost, kjer imajo glavno vlogo dialog, poslušanje, tolažba, sodelovanje in soodgovornost. Zaupano nam je bilo poslanstvo, da oblikujemo kristjane, ki so odrasli v veri. Kot nekdaj Mojzes, tako smo tudi mi neuspešni v besedah, naša usta in jezik so okorni. Kot jecljajoči se moramo lotiti težav z nekaterimi "strategijami": med seboj si pomagajmo in delimo, ovrednotimo vsako dobro pobudo ne glede na to, od kod
no tistemu, v katerem so živeli Kristusovi učenci. "Klicani smo, da človeku današnjega časa pokažemo dobrohoten obraz, ne pa da množimo pastoralne pobude"; da z njim vzpostavimo pomenljive odnose v raznolikih razmerah, v katerih mu je dano živeti. Privzeti si moramo "trinitaričen slog", to je slog občestvenega življenja presvete Trojice, in njegovega izvajanja proslanstva, ki nam je bilo zau-
31. maja 2012
Kristjani in družba
Z 98. nemškega katoliškega shoda v Mannheimu (Katholikentag 2012)
Vloga in poslanstvo ženske
v Cerkvi
Uvod
Od 16. do 20. maja 2012 je v Mannheimu, ki se nahaja med Stuttgartom in Frankfurtom, potekal že 98. nemški katoliški shod. Udeležilo se ga je 80.000 udeležencev. Shodu je s svojim obiskom v petek, 18. maja, dala svoj prispevek tudi zvezna predsednica Angela Merkel, ki je na okrogli mizi s sogovorniki razpravljala o demografskih spremembah v Nemčiji in Evropi. Poudarila je pomen družine, ki naj v današnji družbi dobi večje priznanje, starejši člani družbe si zaslužijo spoštovanja in pravic. V nedeljo, 20. maja, je na sklepno evharistično bogoslužje prišel tudi novi nemški zvezni predsednik Joachim Gauck, ki je za medije izrazil željo, da bi s pomočjo takih množičnih verskih srečanj rasla edinost med kristjani. Kot nekdanji evangeličanski pastor se dobro zaveda pomena ekumenizma in nenadomestljivega prispevka vseh kristjanov pri rasti bolj solidarne in pravične družbe.
Dragocena dediščina drugega vatikanskega koncila Ena od osrednjih tem množičnega srečanja katoličanov v Mannheimu je bila 50. obletnica začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Dve osrednji prireditvi sta bili namenjeni temu, seveda tudi številna predavanja in okrogle mize. Na eni od njih smo lahko videli tudi filmske posnetke dogajanj v Vatikanu, leta 1962, ko je papež Janez XXIII. sklical koncil in ko so z vsega sveta v Rim prihajali koncilski očetje. Poseben filmski prispevek je bil namenjen nekaterim redovnicam in ženam, ki so smele kot opazovalke ali tajnice različnih koncilskih odborov sodelovati pri zgodovinskem dogodku koncilskega triletnega zasedanja.
(monopola) niti ženske (podrejenosti), ampak smo vsi eno v Kristusu.
Ali je ta koncilska misel že uresničena v Katoliški Cerkvi? O tem je razpravljalo več predavateljev, teologinj in teologov, škofov in duhovnikov. Ob izteku srečanja je nadškof dr. Robert Zollitsch, predsednik nemške škofovske konference, podal nekaj sklepov in med drugim poudaril, da bo Mannheim ostal v zgodovinskem spominu Katoliške Cerkve v Nemčiji zaradi
Ena od velikih novosti drugega vatikanskega koncila je bila ovrednotenje poslanstva laikov v Cerkvi. Dogmatična konstitucija o Cerkvi, t. i. Lumen gentium, je Cerkev na novo opredelila kot potujoče božje ljudstvo, kot Kristusovo telo in kot tempelj Svetega Duha. S tem je poudarila temeljno enakost vseh krščenih. Vsi, tako laiki kot duhovniki, redovniki, škofje in papež, smo prejeli poslanstvo oznanjevanja Jezusove blagovesti in nalogo pričevanja za božje kraljestvo. Krst je osnovni zakrament in s tem temelj polnopravnega državljanstva v Kristusovi cerkvi. Krst izenačuje položaj moškega in ženske. Koncil je povzel besede sv. Pavla, da zdaj ni več ne Grka ne Juda ne pogana, niti moškega
in redovnice, laiki, pripadniki raznih duhovnih gibanj.
Ali menite, da imate kot redovnica, pripadnica ženskega dominikanskega reda, tudi preroško nalogo?
Mislim, da imajo vsi naši redovi preroške naloge. Vsak pač v svoji obliki. To ne pomeni, da smo kot Katarina Sienska ali Terezija Avilska, sv. Benedikt ali sv. Frančišek. Vendar so prav ženski redovi tisti, ki lahko danes poudarijo pomen in nenadomestljivo vlogo žensk v Cerkvi.
Včeraj ste na okrogli mizi omenili sv. Katarino Sien-sko, ki je imela pogum reči papežu: Vaša svetost, nimate veliko časa, vedite, da Vas čas ne bo čakal! Ali lahko danes s pogledom na drugi vatikanski koncil te besede izrečemo tudi našim škofom?
Mislim, da te besede veljajo vsem nam. Obstaja "kairos", to je, sveti čas, tako je rekel sv. Pavel in pri tem dal priporočilo: Vsakdo naj uporabi svoj čas! Šele danes je čas zrel za vprašanja, ki jih je papež Janez XXIII. pred petdeseti-
dveh teoloških in pastoralnih potreb: večja vloga in odgovornost žene pri poslanstvu v Cerkvi in ureditev statusa ločenih in ponovno poročenih v zakramentalni praksi.
Po odmevni okrogli mizi o izzivih drugega vatikanskega koncila je v četrtek, 17. maja, sodelovala tudi dominikanka, sestra Benedikta iz Augsburga. Stopil sem do nje in se z njo na kratko pogovarjal o tej temi, ki jo je imenovala prioritetno znamenje časa.
Kratek pogovor z domini-kanko, sestro Benedikta Hintersber-ger iz Augsburga Sestra Benedikta, svoj poklic ste začutili prav v letih, ko se je začel drugi vatikanski cerkveni zbor. Praktično ste zaživeli duhovnost drugega vatikanskega koncila. Kaj mislite, kako lahko danes laiki, duhovniki in redovniki živimo v duhu koncila?
Najbolj pomembno je, da vzamemo zelo zares podobo potujočega božjega ljudstva, ki ga je postavil v ospredje drugi vatikanski zbor. In seveda, da drug drugemu damo primerno odmerjen prostor. To najprej pomeni, da je vsakdo zelo pomemben za Cerkev.
Včeraj ste na okrogli mizi o vzpodbudah drugega vatikanskega koncila govorili tudi o duhovnosti, ki je kos konfliktom, o t. i. dialoški duhovnosti.
Gre za dialog, kjer drug drugega sprejemamo in smo se pripravljeni tudi spreti, kjer lahko svobodno izrazimo svoja mnenja. Pokopališki mir ni dober za Cerkev. To bi pomenilo, da smo zaspali. Iskati moramo dialog, ki vključuje tudi spore in konflikte. Tega se moramo skupaj učiti, tako škofje kot tudi vsi mi drugi, duhovniki, redovniki
do 1.1973. Ta pomembna sinoda je hotela spraviti v prakso smernice drugega vatikanskega koncila. Ta sinoda je ostala v zgodovinskem spominu Katoliške cerkve v Nemčiji, saj je, podobno kot drugi vatikanski koncil za vso Cerkev, začrtala pastoralni program za vso Nemčijo. Zastavila ga je na pogumen in odprt način. Vprašanja, ki so bila takrat postavljena, se na novo odpirajo danes: dialog iz oči v oči med laiki in hierarhijo (duhovniki in škofi), vprašanje soodgovornosti žensk in ženski diakonat, večja avtonomija nacionalnih škofovskih konferenc, ki bi imele tudi pravna pooblastila glede disciplinarnih ukrepov (vprašanje celibata).
Septembra 2010 je predsednik nemške škofovske konference, dr. Robert Zollitsch, razglasil začetek "Dialogprozesa" - dialoškega procesa za celotno Nemčijo. V sklop tega je sodil tudi memorandum teologinj in teologov z nemško govorečega področja Evrope, ki so ga 4.2.2011 poslali v Rim in je vseboval nekaj temeljnih zahtev po reformah v Katoliški Cerkvi. Nato je konec septembra 2011 sledil zgodovinski, tretji papežev obisk v Nemčiji, ki je akcent prestavil na vprašanje poglobitve vere, kar je pogoj za vsako pametno reformo. Zdaj se je zgodil Mannheim, mislim, da z dobrimi obeti za konstruktivni dialog med laiško bazo in odgovornimi pastirji.
Kardinal Walter Kasper, ki je vse
mi leti razbral kot znamenja časa. Takrat je bilo to poleg delov-skega vprašanja tudi vprašanje položaja in vloge laikov, kamor sodimo tudi ženske. In to vprašanje je zdaj prioritetno na vrsti. Če bomo ta sveti čas, v smislu bibličnega kairosa, zamudili, potem se lahko zgodi, da čas ne bo več čakal na nas.
Laiki in pastirji v dialoškem procesu
Na katoliškem shodu v Mannheimu je bilo veliko govora o nenadomestljivi vlogi laikov v Katoliški Cerkvi. V Nemčiji so laiki tisti, ki že 160 let, od leta 1848, organizirajo množična srečanja katoličanov, t. i. Katholikentag, katoliški shod. Po koncilu je bil eden od odločilnih shodov leta 1968 v Essnu. Na tem shodu je dozorel sklep celotne Katoliške Cerkve v Nemčiji za sklic vsenemške sinode v Wurz-burgu, ki je potekala od 1. 1971
dni aktivno sodeloval pri programu, je leta 1984, dvajset let po koncilu, zapisal: "Cerkev je znamenje in orodje odprtosti in svobode". Na katoliškem shodu v Mannheimu je nastopal v duhu tega reka, poudaril je še, da se bo položaj Katoliške Cerkve v naslednjih desetih ali dvajsetih letih zelo zelo spremenil. V kakšnem smislu, bomo videli! Zagotovo ne mimo vprašanj, ki sem jih nakazal.
P. S.: za dopolnitev informacij lahko preberete reportažni zapis istega avtorja v zadnji številki slovenskega osrednjega verskega časnika Družina in razmišljanje nujnosti dialoga v Katoliški Cerkvi v zadnji številki koroškega tednika Nedelja (rubrika Fo-cus). Iz treh različnih perspektiv si boste lažje ustvarili celotno sliko dogajanja v Mannheimu.
Dr. Zvone Štmbelj
Br. Miran Špelič je predaval v Sežani
"Bog nas je ustvaril za večno Veliko noč!"
Br. Miran Špelič je v Sežani navdušil s predavanjem o velikonočni veri. Dokaj lepo število poslušalcev mu je prisluhnilo v prostorih Ljudske univerze, kamor je prišel na povabilo sežanske župnije. Poudaril je, da starši danes vere ne morejo posredovati enako, kot so jo prejeli. Tradicionalni prenos vere ni dovolj in se je te ne-
s Kristusom. Če želi človek danes ohraniti vero, se mora srečati s Kristusom. Kje pa je prostor za srečanje s Kristusom? Hrepenenje je ključno, Bog se ne skriva nalašč. Če bo v človeku hrepenenje, se Bog razodene vsakemu na njegov lastni način. Hrepenenje človeka od-pre.
Špelič je dalje poudaril pro-
zadostnosti potrebno zavedati. Osebna velikonočna vera pa je zahtevna, potrebuje pogovor, duhovne vaje, molitev in tišino. Špelič je velikonočno vero predstavil v petih stopnjah: od tradicionalne prakse obhajanja praznikov "pirhov in potic", preko dvoma emavških učencev, iskanja doživetij in konkretnih dokazov pri apostolih Petru, Janezu in Tomažu. Nadaljeval je z vero apostolov na Binkošti, ki po moči Svetega Duha nagovori človeka, da postane dejaven in si prizadeva izpolniti zaupano mu poslanstvo. Nazadnje je opozoril na vero sv. Štefana, prvega mučenca, ki je za vero trpel in bil umorjen. Velikonočna vera je močnejša od strahu pred smrtjo. Sklenil pa je z mistično vero kot zadnjo stopnjo, ki je bolj boleča in zahtevna, čeprav je nekdo napovedal, da bo kristjan 21. stoletja mistik ali pa ga ne bo več.
Z vidika vere je predstavil dobre in slabe strani ter poudaril, da kristjan z Veliko nočjo v svojem središču vstopa v svojo, tekočo, sedanjo Veliko noč. Opisal je razmere v Sloveniji in pozval, da mora biti vera velikonočna prav v sedanjem trenutku. Vera bo lahko živa, če se človek sreča
blem, da danes človek težko pove tri stavke o svojem duhovnem izkustvu, o svojem srečanju z Bogom; veliko lažje je zdrdrati 120 odgovorov na vprašanja iz katekizma. Veliko hvaležnost dolgujemo Radiu Ognjišče, da je nekoliko razširil besednjak o veri. Pričevanje o veri prebudi v drugem hrepenenje po veri. S pričevanji se med seboj bogatimo in krepimo. Velikonočna vera se mora nekje udejanjiti, v preprostih dejanjih, kot so prvi koraki v molitev, dnevi duhovnosti, bogoslužje, ljubezen do bližnjega. Potrebna je medsebojna spodbuda, zato je naša velikonočna vera občestvena. Pravilno se nastaviti za vero - biti v božji bližini, dopustiti, da Bog dela -"tiho stati pred Bogom", pa je že težko. Danes človek težko naredi pol ure tišine in omogoči, da še Bog spregovori.
Špelič je končal z vzporednico med današnjo sekularizirano družbo in rimskim cesarstvom. Propadu rimskega cesarstva je sledil razcvet srednjega veka, tako je tudi danes priložnost za NOVO izkušnjo vere. Bog nas ni ustvaril za propad, ampak za večno Veliko noč.
JBa
Kratke
"Pri farni cerkvici" na Sveti Gori
Frančiškanski samostan Sveta Gora vabi v nedeljo, 3. junija, na odprtje razstave akvarelov “Pri farni cerkvici” avtorjev Bože Bucik in Jožka Markiča. Odprtje bo ob 17. uri v Frančiškovi dvorani. Po pozdravni besedi gvardijana p. Bogdana Knavsa bo avtorja predstavila Alenka Saksida, nekaj pesmi pa bo zapela pevska skupina Kresnice. Razstava bo na ogled do 25. junija, in sicer ob nedeljah od 9. do 17.30, ob sobotah in praznikih med 14. in 17. uro, ostale dneve po dogovoru na tel. št. (00386) 5 3304020.
Fotografska razstava o svetišču na Sveti Gori
V soboto, 26. maja, so v galeriji Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici predstavili v sodelovanju s krožkom Circolo fotografico isontino fotografsko in dokumentarno razstavo o svetišču na Sveti Gori. Številne podobe s podnapisi in krajšimi razlagami v italijanščini in slovenščini pripovedujejo zgodbo o priljubljeni božji poti, ki se dviga nad Sočo in Solkanom, od njenega nastanka v prvi polovici 16. stoletja do danes. Osvetljujejo njeno-tudi burno-zgodovino, umetniške podobe in vitraje, ki jo krasijo, zlasti milostno podobo Svetogorske Kraljice. Posebno dragocena je vitrina z osebnima zbirkama zgodovinskih podobic in razglednic (lastnika sta Renato Falcone in Giovanni Viola). Odprtja, na katerem je nastopila mezzosopranistka Martina Kocina ob pianistki Nevi Klanjšček, sta se udeležila tudi prefektinja Maria Augusta Marrosu in občinski odbornik Stefano Ceretta; spregovorila sta Antonio Fabris in Giovanni Viola. Razstava, ki so jo s pokroviteljstvo podprli goriška pokrajinska in občinska uprava, goriška nadškofija in Fundacija Goriške hranilnice, bo na ogled do 10. junija.
NOVI	~w--pr • •	•	•	-i y-|
glas	Kristi am m družba
Scidi - cerkev sv. Mateja (foto Alojz Hlede)
Kratke
Praznovanje sv. Socerba
Praznik sv. Socerba, tržaškega mučenca, ki goduje 24. maja, so letos počastili z bogoslužjem v podružnični vaški cerkvici v Socerbu. Bogoslužje je vodil župnik Iztok Mozetič iz župnije Klanec pri Kozini.
Vprašanje in odgovor za zaročence
Katoličani lahko sklenejo samo cerkveno poroko?
V	cerkveni javnosti se že nekaj časa širi napačna informacija, da je za katoličane dovolj zgolj cerkvena poroka brez civilne, s katero mož in žena skleneta pravi in veljaven krščanski zakon. Z možnostjo samo cerkvene poroke bi po prepričanju nekaterih veliko pridobili, nihče pa ne bi nič izgubil. Za civilno sfero edino obliko sklenitve zakonske zveze predstavlja civilna poroka pred pristojnim državnim organom in cerkvena nima veljave. S privolitvijo v zakon samo pred pristojnim poročevalcem v Cerkvi pa bi bili veljavno poročeni, za državo pa je tako ali drugače vseeno, ali je človek poročen ali ne. Zagovorniki tega mnenja svoje stališče utemeljujejo najprej s tem, da civilna zakonodaja v Republiki Sloveniji več ne predpisuje, da mora biti cerkveni obred opravljen šele po tem, ko je bila zakonska zveza sklenjena pred pristojnim državnim organom. V nadaljevanju pa se opirajo tudi na drugo dejstvo, da država parom, ki neporočeni živijo v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, zagotavlja in priznava enake družinske pravne posledice, kot tistim, ki so pred matičarjem sklenili zakonsko zvezo. Oboje sicer za civilno področje drži, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da za krščene veljajo cerkvenopravni predpisi, na podlagi katerih je omenjeno stališče pravno nevz-
držno in napačno, ker bi s tem uvajali dvojni status, npr. pred Cerkvijo bi bili takšni pari poročeni, pred državo pa neporočeni.
Uvodoma je potrebno pojasniti, da možnost samo cerkvene poroke v posebnih primerih že obstaja in da Katoliška Cerkev na Slovenskem nima pristojnosti za splošno uvedbo zgolj cerkvene poroke. Zavajajoča in neresnična
je trditev, da bi z uvedbo samo cerkvene poroke zgolj pridobili in nič izgubili.
Pravila glede cerkvene poroke so enotna za vso vesoljno Cerkev, razlika je le v tem, da ponekod katoličani lahko sklenejo samo cerkveno poroko s civilnimi učinki (npr. v Italiji) in takšno rešitev bi si želeli tudi v Cerkvi na
Slovenskem. Vsi, ki so krščeni v Katoliški Cerkvi, ali tisti, ki so veljavno krščeni v kakšni drugi krščanski skupnosti in so vstopili v Katoliško Cerkev, so dolžni skleniti zakonsko zvezo v predpisani kanonični obliki, kot jo določa Zakonik cerkvenega prava (ZCP, prim. kann. 1059 in 1108), se pravi cerkveno obliko poroke (1). Ker cerkvena poroka pred državo nima veljave, se
morajo katoličani v Sloveniji za civilno veljavnost poročiti tudi pred matičarjem.
Po nauku Cerkve zakonski stan ni samo osebna zadeva zaročencev, ki se poročata, pač pa ima širšo družbeno razsežnost. Če je kdo cerkveno poročen, ima oziroma mora imeti status poročene osebe tudi pred javnostjo. Cerkveni za-
konodajalec zato poudarja, naj cerkveno poročena zakonca sprejmeta tudi svoje pravice in dolžnosti na civilnem področju. Kan. 1071 ZCP izrecno prepoveduje sklenitev cerkvenega zakona, ki ga ni moč povelj aviti ali skleniti tudi po civilnih predpisih. Cerkev je zato vedno zagovarjala stališče, da za katoličane ne moreta obstajati dve obliki poroke, ena zgolj s cerkvenimi učinki in druga, ki je priznana tudi civilno. V takem primeru bi se uvajala družbena neenakost, saj bi bila samo cerkveno poročena zakonca lahko prijavljena na različnih naslovih, dejansko pa bi živela v skupnem gospodinjstvu, in bi hkrati uveljavljala status samohranilca ter se na ta način na račun države neupravičeno in nepošteno okoriščala.
V	izrednih primerih krajevni ordinarij v skladu s kan. 1071 ZCP in na prošnjo domačega župnika praviloma starejšim osebam lahko dovoli samo cerkveno poroko, in sicer na osnovi utemeljenih razlogov. Poudariti je potrebno, da so takšni primeri velika izjema in redkost. Nižji dohodek praviloma ni upravičen razlog za podelitev takšnega dovoljenja, čeprav so materialni pogoji v nekaterih okoliščinah lahko tehten argument, npr. v primeru, ko bi civilna poroka pomenila izgubo nenadomestljivih prihodkov, potrebnih za preživljanje. Samo cerkvena poroka mladih zaročencev praktično ne pride v poštev, ker je v nasprotju s krščanskim pogledom na zakon.
dr. Andrej Saje generalni tajnik in tiskovni predstavnik SŠK
Ob njem je somaševal dolinski župnik Metod Lampe, saj je Dolina s Socerbom tesno povezana. Prisotni so bili tudi dolinska županja Fulvia Premolin in več predstavnikov političnega in kulturnega življenja s Tržaškega. Močno je zadonela pesem združenega zbora ZCPZ iz Trsta, ki ga je ob spremljavi Iztoka Cergola vodil Edi Race, in tako napolnila in ohrabrila maloštevilno občestvo. Peščici domačinov, ki si vztrajno prizadevajo za obnovo svojega verskega hrama, gre izreči vso pohvalo. Pred leti jim je uspelo obnoviti zunanjo podobo, obnove pa še čaka notranjščina. Z domačimi dobrotami so izrazili svojo hvaležnost vsem, ki jim je pri srcu sv. Socerb in se radi udeležujejo njegovega praznika ter tako negujejo upanje, da bo cerkvica zasijala v svoji nekdanji lepoti. / Jba
Dr. Tadej Strehovec je predaval v Kopru
Koprski klub krščanskih izobražencevje z novim izvršnim odborom, ki ga vodi Primož Lisjak, izpeljal odmevna postna predavanja, v maju pa je medse povabil dr. Tadeja Strehovca OFM. “Kako naj katoličani gradimo božje kraljestvo v slovenski družbi”?, o tem je v Kopru razmišljal dr. Strehovec, tajnik Komisije pravičnost in mir pri SŠK Ljubljana, ki ga je javnost med drugim spoznala na javnih nastopih
ob zavzemanju za zaščito družine. Pogovor z njim je vodila Suzana Tokič. Strehovec je izhajal iz Jezusovega delovanja, ko je v javnosti upal stopiti pred oblastnike in voditi z njimi dialog za večjo pravičnost. Prav tako je odločno opozarjal na krivice in se zavzemal za uboge, ki jih imamo vedno med sabo. Že pokojni papež bi. Janez Pavel II. je opozarjal na krivične sisteme, ki rojevajo stiske ljudi na ravni globalnega sveta. Dalje je p. Strehovec predstavil dve poti možnega odziva na krivice: prva, ki jo javnost glasno pozdravlja, označuje vse akcije za lajšanje trpljenja. Druga pa se nanaša na iskanje pravičnosti in pomeni zagovarjanje prizadetih skupin ter spreminjanje struktur, da bo družba bolj pravična. Osvetlil je lik bi. Matere Terezije in citiral brazilskega nadškofa Helderja Camaro: “Ko sem nahranil lačnega, so me imeli za svetnika, ko pa sem jih vprašal, zakaj je lačen, so me zmerjali, daje komunist”. Daljeje p. Strehovec predstavil, da vskladu z družbenim naukom Cerkve pravični svet temelji na vrednotah: dostojanstva človeka, varovanja zakonske zveze in družine, zavzemanje za uboge, brezposelne, bolne in ostarele, skrb za skupno dobro in varovanje okolja. Ob sklepu je pa poudaril, da imajo kristjani najboljši model in program za srečno življenje, a se morajo bolj odločno zavzeti, da ga bo mogoče ob spoštovanju vseh vrednot prenesti na naslednje generacije./Jb.
Potovanje na Sicilijo z Novim glasom (2)
Scicli, Modica in Ragusa, mesta s posebnim čarom
na scensko stopnišče, obdano z železnimi vrati, okrašeno s številnimi kipi svetnikov. Z leve strani smo prišli v notranjost cerkve, ki ima tri mogočne ladje s stebri, ki so okrašeni s korintskimi venci. Videli smo tudi rojstno hišo znanega pisatelja Salvatoreja Quasimoda (1901-1968). Sveto mašo pa smo imeli v cerkvi sv. Janeza Krstnika. Dostop do vseh cerkva se vedno vije po vzpenjajočem se stopnišču. Obiskali smo tudi čokoladno slaščičarno, kjer smo lahko pokusili svetovno znano čokolado. Španci so namreč med svojo zasedbo oto-
ka uvedli proizvodnjo čokolade, ki naj bi bila po mnenju zgodovinarjev celo azteškega porekla. Provinca Raguse je kraj komisarja Montalbana, ki ga poznamo iz filmskih nanizank. Četrti dan smo se odpeljali na planoto v Caltagirone. Pokrajina je polna mandljev in opuncij ("fichi d'India"). V ravnini in na planotah smo občudovali njive, posejane s pšenico, z žitom in artičokami ter paradižniki. Veliko je tudi oljčnih nasadov, pa nasadov po-marančevcev in limonovcev ter granatnih jabolk.
/dalje
JM
Tretji dan, v nedeljo, smo	vodijo do mogočne cerkve sv.	uri iz 1.1751: na levi t. i. "itals-
obiskali tri lepa mesteca,	Jurija. Prav tedaj, ko smo se	ka ura", ki kaže uro od sončne-
vsa na seznamu UNESCA	mudili tam, so se pripravljali	ga vzhoda do sončnega zaho-
da, na desni pa "francoska ura", ki kaže uro od polnoči do polnoči. Vredne ogleda so še številne palače nekdanjih plemiških družin, bankirjev in prelatov. Vse imajo baročne balkone s kovanim železjem. V tipični sicilijanski restavraciji smo imeli sicilijansko kosilo z dobrim vinom.
kot kulturna dediščina človeštva: Scicli (Šikli), Modica in Ragusa. Prvo mesto leži v iblejski kotlini. Značilni so baročni balkoni s kovanim železom. Ime je dobilo po nekdanjih prebivalcih Sikulih - Šiklah je arabsko ime in označuje pomorsko ljudstvo. Starodavna cerkev sv. Jerneja na hribu ni več uporabna, ker so že v 14. stoletju zgradili istoimensko cerkev v dolini, kamor so se preselili prebivalci s planote, da bi bili bolj na varnem pred številnimi vdori iz Afrike. Slikovita je Ragusa. Mesto stoji na južnem pobočju gore Iblea med globokimi depresijami, ki jih je izkopala voda. Kamnito mesto s številnimi stopnišči, ki
na
praznik zavetnika sv. Jurija, čigar kip s konjem smo občudovali v prelepi baročni baziliki.
Stolna cerkev je posvečena Janezu Krstniku. Notranjost cerkve je deljena na tri ladje s kapelami iz 19. stoletja, ki so okrašene s štukaturami. Na pročelju so v sredini kip Brezmadežne, ob strani pa kipa Janeza Krstnika in Janeza evangelista. Na fasadi sta tudi dve
Popoldne smo se odpeljali v ljubko mestece Modico. Ime izhaja iz sikulskega narečja, kar označuje živo skalo oz. neobljudeni kraj. Mesto je razdeljeno v Spodnjo in Zgornjo Modico. Veličastna je cerkev sv. Petra iz XIV. stoletja. Njena fasada z dvema vrstama baročnih vzorcev ima pogled
^ • v^l	NOVI
Gonska	glas
Novi goriški občinski svet je prvič zasedal
Slovenščina spet problem
Novo obdobje, stara vprašanja, bi lahko bil komentar na prvo zasedanje novega goriškega občiskega sveta, ki je bilo v ponedeljek, 28. maja, potem ko se je dokaj mirna in protokolarna seja razgrela le ob slovenskih posegih štirih slovenskih svetnikov. Pri tem ima največ odgovornosti predsedujoči svetnik Gaetano Valenti, ki je zahteval strogo spoštovanje pravilnika občinskega sveta, kateri dovoljuje le uvodni pozdrav v slovenščini. Pri tem pa ni upošteval, da je tako napisan pravilnik v nasprotju z državnim zakonom 38/01, še posebno z 9. členom, ki določa uporabo slovenščine v izvoljenih organih javne uprave. Le nekoliko več preproste modrosti bi bilo torej dovolj, da ne bi bilo nepotrebnih napetosti.
Prva seja novoizvoljenega goriškega občinskega sveta je bila namenjena protokolarnim zadevam. Po preverjanju prisotnosti je bila na vrsti točka o skladnosti funkcije občinskih svetnikov. Še pred tem je Valenti predlagal enominutni molk za žrtve potresa v Emiliji-Romagni. Občinski tajnik je nato potrdil, da noben izvoljen svetnik ni v položaju, ki bi bil neskladen z izvolitvijo v občinski svet.
Nato je svetnik Fabio Gentile, nekdanji goriški podžupan, dokaj sramežljivo vprašal, kako je zadeva glede treh predstavnikov SSk, ki so bili tudi podpisniki priziva proti ukinitivi rajonov. Dobil je jasen in kratek odgovor, da so svetniki Walter Bandelj, Marilka Koršič in Božidar Tabaj umaknili podpis od priziva in tako je njihov položaj skladen. Vsi trije svetniki SSk pa so nato v svojih posegih poudarili pomembnost priziva in podčrtali dejstvo, da je izbris rajonskih svetov krivica, ki je bila zadana mestu in še posebno Slovencem in Furlanom. Marilka Koršič je tudi podčrtala, da gre pri prizivu za splošen interes in ne
za privatne koristi.
Sledili sta prisega, ki jo je izrekel župan Ettore Romoli, in nato predstavitev njegovega programa za upravljanje občine Gorica v obdobju 2012-2017. Naj pri tem navedemo, da je župan Romoli svoj poseg začel s pozdravom, ki ga je izrekel tudi v slovenščini in furlanščini, ni pa presegel vljudnostnega "dober dan vsem". V programu je Romoli navedel obširno paleto dejavnosti, s katerimi misli njegova uprava kljubovati posledicam gospodarske krize ter omogočiti mestu, da se izvije iz primeža težav. Še posebno kočljivo je bilo vprašanje goriškega zdravstva, ki je pod udarom krčenja. Veliko odprtost je nakazal za sodelovanje z bližnjima občinama Novo Gorico in Šempetrom-Vrtojbo. Njegovemu posegu je sledila razprava, v katero je poseglo precejšnje število svetnikov, med katerimi tudi Giuseppe Cingolani, ki je bil glavni Romolijev tekmec. Ozračje se je segrelo, ko je spregovoril David Peterin in po pozdravu nadaljeval svoj poseg v slovenščini ter ga končal v italijanščini. Nasprotovanje se je nato umirilo in tudi pri posegih ostalih slovenskih svetnikov ni bilo večjih težav. Svetnik Božidar Tabaj je predsedujočega Valentija spomnil, da je že tretji mandat prisotna naprava za simultano prevajanje, ki ni bila še nikoli uporabljena, torej več kot deset let, in da pravilnik občinskega sveta ni v skladu z zaščitno zakonodajo.
Goriški občinski svet se bo moral sedaj sestati in opraviti še druge protokolarne zadeve. Gre za imenovanje načelnikov svetniških skupin, izvolitev predsednika občinskega sveta, sestavo komisij in imenovanje njenih predsednikov. Prav kmalu pa bo na dan prišla tudi obnova občinske konzulte za Slovence, za katero je predviden poseben uradni postopek.
Julijan Čavdek
PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ
Gfedafišce■ J pod
J Iz I
zvezdami
komedije v komedijo
Poletno srečanje gledaliških skupin
ŠTANDREŽ, IGRIŠČE OB ŽUPNIJSKEM DOMU A. GREGORČIČ
■ Petek, 8. junija 2012, ob 20.45
Marina Cernetig - MOŽ NAŠE ŽENE Reži/a gledališki kolektiv in Marjan Bevk Beneško gledališče
■ Sobota, 9. junija 2012, ob 20.45 Ken Ludvvig -Tl NORI TENORJI
Režija Darko Zupanc Društvo Smofeafer - Majšperk
■ Nedelja, 10. junija 2012, ob 20.45
Markuš Kobeli - SOBE Režija Herman Mu bi KUD Valentin Kokalj - Visoko
■ Petek, 15. junija 2012, ob 20.45
Edita Frančeškin - ALI ŽENSKE KDAJ ODNEHAJO
Režija Edita Frančeškin Kulturno društvo Domovina - Osp
■ Sobota, 16. junija 2012, ob 20.45 Ray Cooney - ZBEŽI OD ŽENE
Režija Jože Hrovat
Dramski odsek Prosvetnega društva Standrež
POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE
V petek, 1. junija, predstavitev zgoščenke uspešnega sestava
Šopek najlepših pesmi Mladinskega zbora Komel
S koncertom v veliki dvorani tržaške univerze v ul. Alviano
v	Gorici bo Mladinski zbor Emil Komel v petek, 1. junija, kronal večmesečno delo, saj bo na
pedagoškega dela, ki je bilo opravljeno v zadnjih letih, je na tiskovni konferenci povedala dirigentka Damijana Čevdek Jug. V zadnjih štirih letih je zbor, ki ga sestavlja
večeru Snovanj predstavil svojo drugo zgoščenko z naslovom Šopek najlepših za vas. Gre za dokument	didaktično-
osem fantkov in enajst deklic iz goriške, tržaške in videmske pokrajine ter slovenske Primorske, delal na področju vokalne tehnike in pri
spoznavanju zborovske literature. Posebnost te skupine je velika prisotnost fantkov, ki daje zboru posebno zanimivo barvo, je še povedala. Ker nekateri že mutirajo, je bil skrajni čas, da so posneli CD. Velike zasluge zanj in za zbor nasploh ima pokojni ravnatelj Silvan Kerševan. "Njegove stalne spodbude pri delu ter dolgi pogovori o petju in njegovi pomembnosti pri glasbenem razvoju otroka so nas pripeljali do snemanja".
Zato bo zgoščenka posvečena prav njemu v spomin. Program na zgoščenki je raznolik: sestavljajo ga priredbe slovenskih ljudskih pesmi,
slovenske avtorske pesmi in sakralne skladbe tujih skladateljev ter tri pesmi na besedilo goriške pesnice Ljubke Šorli, ki so jih uglasbili Andrej Bratuž, Tomaž Simčič in Zorko Harej; orkestriral jih je Patrick Quaggiato. Kot je zapisal David Bandelj v uvodu zgoščenke, je posebno posrečena izbira skladb ob spremljavi različnih instrumentov, kar daje plošči posebno plastičnost in ustavarja tudi zanimivo novost. Zgoščenko bo v petek predstavila glasbena pedagoginja Marja Feinig Tavčar, ki spremlja razvoj zbora od samega začetka in mu je s svojimi izkušnjami vedno stala ob strani.
Podravnateljica šole Komel Alessandra Schettino je poudarila, da gre za pomemben dogodek, na katerem bo nastopil tudi otroški zbor. Koncert je nastal v sodelovanju z Združenjem cerkvenih pevskih zborov; Svet študentov Tržaške univerze je dal pokroviteljstvo, projekt pa je podprl tudi Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. Mladinski zbor pod vodstvom Damijane Čevdek daje mladim trdne glasbene temelje in ljubezen do petja, je podčrtala Schettino, tako da se lahko uspešno vključijo v druge pevske skupine in s svojim znanjem pripomorejo h generacijski prenovi zborovskega petja na Goriškem.
Na kavi s knjigo / Andreina Trusgnach
Živi verzi v mehki in sladki beneški govorici
Zadnje	pomladno
srečanje iz niza Na kavi s knjigo, ki so ga priredili Katoliška knjigarna, Založba Mladika, Založništvo tržaškega tiska in Goriška Mohorjeva družba, je bilo 24. maja v knjigarni na Travniku posvečeno pesnici Andreini Trusgnach iz Grmeka v Benečiji, njeni zbirki Sanje morejo plut ve-soko, ki je izšla pri KD Ivan Trinko, ter mehki in sladki - ži-
vi	- beneški govorici. Po uvodnem pozdravu Martine Kafol je o pesnici-sestri nekaj povedala Lucia Trusgnach, ki je jutranje srečanje tudi vodila v obliki pogovora, sestrine besede dopolnjevala in povezovala. Že ob branju prvih stihov so pozorni udeleženci prisrčnega literarnega dogodka - ob kavi Primo Aroma in slastnih piškotih - zaslutili pristnost in tankočutnost pesničine duše.
Lucia je poudarila, da so že večkrat prišli, da bi v Benečiji "odrezali naš jezik, pa mi stojimo pokoncu in šele danes skrbimo za to, da se slovenski jezik ohrani". Ta in druge knjige v narečju so sad Trinkovega koledarja, v katerem so izhajale. Andreina je povedala, da je začela pisati, ko je bila stara 14 let. Ni bila izobražena po slovensko, imela je težave, in vendar je dolgo sodelovala pri natečaju v narečnem jeziku Moja vas, ki ga je organiziral Kulturni center Nediža. Na začetku je pisala "majhne stvari", stare pesmi, molitve, uganke ipd. "kot smo mogli, tudi slabo", po slovensko, a z italijanskimi črkami. Veliko pomoč, ki ji je omogočila znaten korak naprej, je dala Živa Gruden s poletnimi tečaji. Pri 16 letih je začela razmišljati o tem, da je res pomembno pisa-
ti po slovensko. V družini "smo vsi ponosni, da smo Benečani in Slovenci". Leta 1979 je umrl oče, stara je bila 17 let, spremenil se je njen pogled na življenje. Oče ji je bil namreč zelo blizu, “duša naše kulture”, doma je otroke učil spoštovanja do sebe in drugih, zlasti do lastnega jezika. "Tata nam je dal tisto moč, ki je pri nas nimajo vsi", je povedala pesnica in namignila na v Benečiji žal razširjen občutek manjvrednosti.
Za pesniško zbirko je avtorica pripravila tudi italijanski prevod, čeprav je imela pri tem
nemalo težav, z odličnimi fotografskimi posnetki pa jo je opremil Graziano Podrecca. Gre za prave "poezije brez besed", za slike, ki imajo za An-dreino poseben pomen. Na najlepši način je srečanje v knjigarni zaobjela prof. Marija Mercina, ko je povedala, da je poezija Andreine Trusgnach "izjemno močna in res strašno dobra", ker so njene korenine v materinščini. "Ko se vrneš k njej, si cel in močan". Dobra poezija je namreč nekaj otroškega, ko svet čarobno odkriješ in ga na novo poimenuješ. / DD
MLADINSKI DOM
Poletnosti 2012
Priprava na malo maturo
Ob koncu šolskega leta večino dijakov in učencev čakajo brezskrbne počitnice. Tretješolci pa bodo morali še malo potrpeti, saj je pred njimi prva preizkušnja znanja: mala matura.
V	Mladinskem domu bo od 4. do 8. junija potekala PRIPRAVA NA
MALO MATURO. Od 15.00 do 18.30 bodo dijaki v spremstvu vzgojiteljev in strokovnjakov ponavljali snov glavnih predmetov in izvedeli, kako potekajo izpiti. Udeleženci bodo deležni dragocenih napotkov v zvezi z ohranitvijo potrebne koncentracije pri študiju in na samem izpitu, s
premagovanjem treme, z držo pred komisijo, z ravnanjem v morebitnem primeru krize.
V torek, 9. junija, bo psihoterapevt Bogdan Žorž vodil delavnico z udeleženci, ob 18.15 pa bo staršem spregovoril o tem, kako lahko sami s pravilnim pristopom pomagajo svojim otrokom na najugodnejši način preživeti to njihovo prvo preizkušnjo znanja.
V uradu Mladinskega doma je do 31. maja možen vpis na to, pa tudi na ostale poletne dejavnosti: do konca junija so na vrsti Izzivi in Zeleni teden za mlade od 11.
do 14. leta; prve tri tedne julija pa bo delovalo Poletno središče Mavrica, namenjeno otrokom od 4. do 10. leta. Dva tedna pred začetkom novega šolskega leta pa bodo potekali tečaji Šola za šalo, Srednja na Štartu in Vstop v srednjo šolo.
Posebne ugodnosti pa čakajo tiste dijake in učence, ki se nameravajo prijaviti k pošolskemu pouku Mladinskega doma. Informacije in vpisi na tel. 334-1243766, 328-3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it.
S-rifiji
r "if.ir i' -"	.!.
Lucia in Andreina Trusgnach (foto DPD)
Praznik špargljev 2012
Pester konec z nastopom mladih
Obvestila
Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnatel|a prof. Silvana Kercevana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Chridale (Via Kugv, 2, Gorica) IBAN IT 30 C 05484 M 003 5/0 036 225; SWIFT CIVIIT2C S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSE-VANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel tel. k 0481 532163 ali 0481 547569.
AŠZ 01ympia vabi na zaključno telovadno akademijo, ki bo v četrtek, 31. maja, ob 18. uri v društveni telovadnici na Drevoredu 20. septembra 85 v Gorici. Program so pripravili telovadci, telovadke in trenerji skupin ritmike, orodne telovadbe, predšolske telovadbe in plesne skupine “show dance” AŠZ Olympia. Vabljeni!
Junijski večeri ob sovodenjskem občinskem prazniku; 1. junija v Kulturnem domu v Sovodnjah nastop OPZ KD Sovodnje, 2. junija koncert na Borjaču v Gabrjah (KD Skala), 10. junija v centru Danica na Vrhu 4. igre brez meja (KD Danica), sobota, 16., in nedelja, 17. junija, program z razstavami kruha, vina, olja in gubance ter s kotalkarsko revijo Ronku na Peči (AŠKD Vipava), 18. junija v Rupi razstava letal -modelčkov in predstavitev knjige Vilija Prinčiča V sinjo brezkončnost (PD Rupa-Peč), 24. junija praznovanje 40. obletnice delovanja društva športnih ribičev Vipava, 25. junija kresovanje na Largi na Vrhu in lutkovna predstava (PD Vrh Sv. Mihaela), od 4. do 22. junija nogometni turnir (ŠD Sovodnje), od 25. do 29. junija odbojkarski turnir (ŠZ Soča). Slovesnost ob občinskem prazniku s kulturnim programom in izročitvijo priznanj bo v nedeljo, 17. junija, ob 18.30 v Kulturnem domu v Sovodnjah. Vabljeni! Novi datumi kuharskih tečajev v Gorid! Zdrava zelena kuhinja: 9. junija (od 9. do 14.00), 16., 23. junija 2012 (od 14.30 do 19.30)
-	prijave sprejemamo 6. junija 2012: Sladice, prave dobrote!: 16., 23., 30. junija 2012 (od 9.00 do 14.00) - prijave sprejemamo do 13. junija 2012. Na razpolago so prosta vpisna mesta. Za informacije: Ad formandum, tel. 0481.81826,	epošta:
go@adformandum. org, www. adformandum. org.
Amatersko športno združenje 01ympia in Skupnost družin Sončnica vabita k vpisu v poletno središče "Srečanja 2012”, ki bo potekalo od 11. junija do 3. avgusta v Zavodu Sv. Družine (ul. Don Bosco 66 - Gorica). Informacije nudi Damijana Češčut vsak dan med 9. in 11. uro, ter med 19. in 21. uro na tel. 335 5952551. (Za vpise do vključno 2. junija je predviden popust.)
Mladinski dom prireja v Sovodnjah poletno središče Mavrica od 2. do 20. julija za otroke od 3. do 10. leta, pripravo na začetek pouka Šolo za šalo od 27. avgusta do 7. septembra za osnovnošolce in prvošolčke z delavnicami slovenskega, italijanskega in angleškega jezika, matematike, kreativnega branja in pisanja in s pravljičnim kotičkom. Informacije in vpisi na tel. 334-1243766,	328-
3155040,	0481-546549/
536455 ali po elektronski pošti mladinskidom@libero. it. Mladinski dom prireja Pripravo na malo maturo, od 4. do 8. junija (za tretješolce), Poletne izzive z videodelavnico, izleti, adrenalinskimi pustolovščinami, s skupinskimi dinamikami in športnimi igrami, od 11. do 22. junija (za petošolce in srednješolce), Zeleni teden v Žabnicah, od 25. do 29. junija (za srednješolce), pripravo na Vstop v srednjo šolo, od 3. do 7. septembra (za peto-prvošolce) in tečaje slovenskega, italijanskega
in angleškega jezika, ponavljanje matematike in glavnih učnih snovi v novi ponudbi Srednja na štartu, od 27. avgusta do 7. septembra (za srednješolce). Informacije in vpisi na tel. 334-1243766, 328-3155040, 0481-546549/ 536455 ali po elektronski	pošti
mladinskidom@libero. it.
Iščem delo hišne pomočnice: čiščenje	in likanje	v
dopoldanskem času. Sem poštena gospa z izkušnjami. Tel. 00386 70777512.
Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111.
Prodajamo vino, rdeče, barbera, merlot, kabernet sauvignon. Kakovostno vino v rinfuzi. Količina do 50.000 litrov. Cena od 0,80 do 1,20 evrov na liter. Tel. 0038641625393 Prodajam stanovanje v Gorici, 85 kvadratnih metrov (dve spalni sobi, kuhinja, dnevna soba in kopalnica), mirno okolje, garaža. Za informacije pokličite na številko 0039-335 65 25 946. Razpis za mesto vzgojitelja: Mladinski dom išče vzgojitelja/ico za spremljanje dijakov nižje srednje šole pri popoldanskem pouku. Prošnjo in curriculum vitae sprejemamo v pisarni Mladinskega doma - Gorica, ul. Don Bosco 60 - do vključno 31. JUNIJA 2012 ob 17. uri. Informacije na tel. 0481-546549, 0481-536455 ali 328-3155040, e-mail mladinskidom@libero. it
Čestitke
Pred kratkim je slavil okrogel življenjski jubilej dr. Branko Zorn. Prisrčno ga objemajo vnuki Vid, Jan in Teodor, iskreno mu čestitajo Verena, Uroš z Lauro, Nada s Simonom in Matjaž s Katro ter Marilka, Danilo, Iva, Žarko in vsi goriški sorodniki ter prijatelji in mu želijo še veliko zdravih in uspehov polnih let. Čestitkam se pridružujejo vsi na Novem glasu.
Darovi
Za misijonarja p. Vladimirja Kosa: ob 68. obletnici nasilne smrti Marte Terčon darujejo sestre 50 evrov.
V	spomin na dragega Silvana Kerševana darujeta mama Zora in brat Žarko z družino 400 evrov za SCGV Emil Komel.
RADIO SPAZIO 103
Slovenske oddaje (od 1.6.2012 Jo 7.6.2012)
Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,
91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,
103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od
21.30 do 22.30. Ob nedeljah od
14.30 do 15.30. Spored:
Petek, 1. junija (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2.)
Nedelja, 3. junija (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju.
Ponedeljek, 4. junija (v studiu Andrej Baucon): Narodnozabavna, zabavna in zborovska glasba - Novice iz naših krajev - Iz krščanskega sveta - Obvestila. Torek, 5. junija: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru
-	Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 6. junija (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Leto brez sonca Marka Kremžarja II. del - Izbor melodij.
Četrtek, 7. junija (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila.
Učenci štandreške osnovne šole Fran Erjavec so v nedeljo, 27. maja, oblikovali program zadnjega dneva Praznika špargljev. To je bila tudi zaključna šolska prireditev, ki je privabila v župnijski park veliko staršev in sorodnikov nastopajočih. Predstavilo se je vseh pet razredov s plesnimi, petimi in igranimi motivi iz skrinje stare babice, ki hrani bogato ljudsko izročilo. Učenci prvega in drugega razreda so skupno zaplesali na ljudske motive. Tretji razred je popestril program s poskočnimi ritmičnimi prikazi. Učenci četrtega in petega razreda so pripovedovali in tudi prikazovali stare šege, igre in navade iz kmečkega življenja, ki je stoletja zaznamovalo štandreško skupnost. Pri pripovedih so se posluževali tudi narečja in tako še požlahtnili razne značilnosti in navade naših prednikov. Celoten spored z vezno nitjo ljudskega izročila je doživel odobravanje številnih prisotnih, ki so mlade nastopajoče večkrat nagradili s ploskanjem. Učiteljskemu zboru in tudi zunanjim so-
delavcem gre zahvala in priznanje za tako lep, bogat in domač večer. Za konec so še sku-
Erjavec. Tudi otroci štandreške šole so se zahvalili Marjanu Breščaku za vse, kar je naredil
F
paj zapeli nekaj ljudskih pesmi.
Preden se je mladina razkropila po prireditvenem prostoru, sta Nataša Paulin in Šaša Quinzi izročila dolgoletnemu predsedniku štandreškega rajonskega sveta Marjanu Breščaku posebno spomenico v zahvalo za vsa njegova prizadevanja v korist celotne štandreške skupnosti. Priznanje so podpisali predsedniki štandreških društev, župnija in predstavniki staršev otroškega vrtca Pika Nogavička in osnovne šole Fran
Foto DP
za njihovo šolo.
V	prvem delu zadnjega večera Praznika špargljev, ki ga že več desetletij prireja Prosvetno
društvo Štandrež, je bilo tudi nagrajevanje slikarskega ex-tempore in tekmovanja s kolesi. Med najmlajšimi iz vrtca je komisija za najlepšo risbo proglasila delo Anne Mila-nese. Pokal udeležencev prvih in drugih razredov je za prvo mesto prejel Erik Lutman, za tretje, četrte in pete razrede pa Anna Miche-lon. Pokale so prejeli tudi drugi in tretjeuvrščeni ter otroci drugega letnika otroškega vrtca Pika Nogavička iz Štandreža, ki so se udeležili	slikarskega
srečanja v naj večjem številu. V spretnostih s kolesi pa sta se med najmlaj Šimi izkazala Manuel Benedetti in Jakob Quinzi, Samuel Muc-ci in Christian Zavadlav pa sta bila najboljša med osnovnošolci. Med srednješolci je bil najuspešnejši Patrik Cin-gerli. Ob raznih kulinaričnih dobrotah, ki so jih pripravili izkušeni domači kuharji, in prijetni glasbi so se številni udeleženci letošnjega Praznika špargljev dolgo zadržali v lepem okolju župnijskega parka pod lipami.
DP
KULTURNI DOM
| Komigo
Zapihal je furlanski veter in prinesel kopico smeha
vi	v njihove odrske uprizoritve in se s prikazanimi težavami komičnih likov tudi poistoveti. Ti prizori, daljši ali krajši skeči, so prežeti z iskrečo se ko-
Po glasbenem večeru v sredo, 9. maja, z Vladom Kreslinom, ki je ob spremljavi kitare v svojem tipičnem glasbenem slogu z nadihom prekmurskega melosa popeljal poslušalce
v	"deželo sanj", je v torek, 22. maja 2012, na festivalu komičnega gledališča Komigo, v veliki dvorani goriškega Kulturnega doma, hudomušno zavel furlanski piš in z odra na množico gledalcev usul ničkoliko utrinkov smeha, ki sta jih iz svoje kabaretne malhe stresala Mara in Bruno Bergamasco. Igralca sestavljata skupino I Trigeminus, ki je dozorela kot sad izkušenj v gledališki skupini Compagnia Filo-drammatica iz Manzana, ustanovljeni 1.1975. V letih devetde-
set so se sestra Mara in brat Bruno Bergamasco ter duša in gonilna sila tega terceta Lauro Moja odločili za samostojno kabaretno pot. Da je bila izbira prava, so potrdili njihovi uspešni nastopi po raznih odrih, tudi izven domačih meja, in vstop, med dvanajstimi finalisti, v finalni del trinajstega državnega kabaretnega festivala v gledališču Teatro Nuovo v Turinu. Od tedaj je uigrana kabaretna trojica doživela veliko uspehov in pohval za svoje predstave, za katere tekste pišejo sami, vsebino pa zajemajo iz vsakdanjega življenja preprostih ljudi, zato se publika zlahka vži-
V nedeljo, 20. maja 2012, sta v župnijski cerkvi sv. Justa mučenca v Podgori prvič prejela Jezusa v svoje srce Nika Devetak in Iacopo Komic. Na ta pomembni življenjski dogodek sta se pripravila v Štandrežu s katehistinjo Terezo Srebrnič. Mašno slavje ob prvem svetem obhajilu je v domači cerkvi vodil podgorski župnik Josip Caha. Za primemo praznično vzdušje je na koru poskrbel Mešani pevski zbor Podgora pod vodstvom Petra Piriha.
mičnostjo, ki jo poudarjajo ge-stikulacija in mimika ter pristnost furlanskega jezika z različnimi odtenki. Sicer se skupina jezikovno navadno prilagaja kraju nastopa, tako da se včasih v njihovih odrskih uprizoritvah pretakata tudi narečje iz Veneta ali pa italijanski jezik.
Dne 28. junija 2007 se je od njih žal za vedno poslovil Lauro Moja "Sebastian", "oče" Tri-geminusa; on je svoje igralske izkušnje posredoval Mari in Brunu, ki sta se že v otroških letih srečala z gledališko dejavnostjo. Po njegovi smrti sta sklenila nadaljevati po uspešno začrtani poti in letos proslavljata 20-letnico ustanovitve te furlanske kabaretne skupine s predstavo Venti di ri-sate. Režijo te lepljenke, ki vsebuje kar nekaj njihovih uspešnih skečev in utrinkov iz daljših predstav, je podpisal Mauro Fon-
tanini, ki je bil prisoten na torkovem večeru. Igralca v slabih dveh urah potrjujeta svojo spretnost in igralske veščine s hitrim preo-bražanjem v vrsto polnokrvnih, odlično karakterno označenih likov, katerih človeške slabosti in obnašanje vzbujajo smeh, tudi zato ker so tako pristni in seveda vzeti iz resničnega življenja. Dvajsetletni jubilej je skupina želela obeležiti tudi v Kulturnem domu - letos le-ta praznuje 30. obletnico odprtja -, ker je bila že večkrat gost tega slovenskega kulturnega hrama in je vsakič doživela topel sprejem. Tako je bilo tudi tokrat, ko so duhovite skeče v živo šegavo povezovali člani orkestra Beach Band iz Lignana. Na velikem platnu v ozadju odra so se pred vsakim nastopom zvrstile projekcije iz prizorov, ki so nato zaživeli na odru. Eden izmed teh je bil še posebno ganljiv, saj sta med seboj "dialogizirala" Bruno in pokojni Mauro. V zaodrju pa je bila tudi Snežiča Černič, vestna spremljevalka skupine Trigeminus, ki je poskrbela za vse številne in raznolike kostume, lasulje in za maskiranje ter Mari in Brunu pomagala pri hitrem preoblačenju. Ob koncu večera sta Mara in Bruno odšla med publiko in se rokovala z gledalci, med katerimi je bilo veliko Furlanov, ki so v sproščenem in veselem vzdušju zapuščali dvorano.
Ta večer Komigo, ki ga prirejata goriški Kulturni dom in zadruga Maja iz Gorice, je bil v sodelovanju s Terzo Teatro iz Gorice, pod pokroviteljstvom Zadružne banke Ločnik, Fara in Koprivno, dnevnika Messaggero Veneto in Fundacije Goriške hranilnice.
IK
Nova knjiga istrskega publicista Milana Gregoriča
Vstani Slovenija
Nastajanje in vsebina knjige Pozdravljen spet med bralci Novega glasa. Pred sabo imamo tvojo novo knjigo Vstani Slovenija, deseto po vrsti. Ali bi nam lahko na kratko predstavil njeno vsebino?
Knjiga analizira in osvetljuje pomembnejše dogodke na slovenski politični sceni v prvih dveh desetletjih samostojne slovenske države. Zlasti tiste, ki so najbolj burili duhove in povzročali družbene konflikte, kot npr.: afera JBZT, Depala vas, umor Krambergerja, odlikovanja in poimenovanja ulic idr., pa veliki zgodovinski rop družbenega premoženja, družbeni spopadi okrog povojnih pobojev, totalitarne preteklosti, revizije zgodovine, vloge Cerkve in kristjanov v družbi, vloge predsednikov države in civilne družbe, pa boj za obvladovanje medijev, zakulisna dogajanja okrog volitev in oblikovanja vlad v posameznih mandatih itn., vse do iskanja izhoda iz sedanje krize, tako širše globalne kot tudi specifične slovenske.
Kaj si hotel z vsem tem pokazati?
Predvsem to, kako se je slovenska družba začela gospodarsko, politično in moralno razkrajati. Kdaj si se odločil, da knjigo napišeš?
Tako kot ostale moje knjige je tudi ta nastajala sama od sebe, brez predhodnega načrta. Kot normalno razvito in radovedno politično bitje sem namreč dogajanja na notranji politični sceni pozorno spremljal in se nanje pogosto tudi javno odzival. Glede na to, da je šel njihov razplet v napačno smer ter da je poražena politična elita iz prejšnjega režima s pomočjo glavnih vzvodov družbene moči, ki si jih je nagrabila v preteklosti, ponovno objestno zagospodarila nad družbo, je v meni rastlo nezadovoljstvo in sem čutil potrebo, da to izpovem, ne samo z občasnimi teksti v dnevnem in periodičnem tisku, ampak tudi celoviteje, z obsežno analizo dogajanja v knjižni obliki.
Od kod si črpal snov za tako obsežno analizo?
Ob spremljanju političnega do-
Pesnik, pisatelj, publicist in časnikar Marij Čuk nam je znan predvsem po svojih televizijskih nastopih na valovih slovenskih poročil, ki jih vsak večer ob pol devetih oddajajo z deželnega sedeža RAI za Furlanijo Julijsko krajino. Največja možnost, da bomo na Čuka naleteli na televizijskem ekranu, je ob nedeljah zvečer. Protagonist ob tej priložnosti poskrbi, da se dobro opremi s kravato, ki jo je venomer zanimivo opazovati, še zanimiveje pa je poslušati njegove aforizme, ki jih izreka po prebranih poročilih. Te je pred nekaj leti zbral in jih izdal v knjigi z zelo dolgim naslovom, ki je izšla pri Založništvu tržaškega tiska.
V tej reprizi rubrike Relecta-Po-novno branje pa se bomo dotaknili predvsem avtorjevega pesniškega opusa in njegove zbirke z naslovom Šumenje modrega mahu, ki je leta 1974 izšla pri Državni založbi Slovenije. Tudi v tem primeru ne gre za avtorjev pesniški prvenec, ki
gajanja in odzivanja nanj sem si, seveda, tudi uskladiščeval pomembne informacije o njem. Pri pripravi knjige sem jih potem uredil v zaključene sklope in jih opremil s svojimi ocenami in komentarji številnih uglednih novinarskih peres in drugih razumnikov, povzetimi iz dnevnega in periodičnega tiska ter drugih virov.
Motivi nastanka knjige Kateri motivi so te vodili pri pisanju knjige?
Prvič, prepričanje, da se mora kritična javnost ukvarjati predvsem s tistimi na oblasti, ki imajo moč v rokah in jo lahko tudi zlorabijo. V duhu spoznanja, da je sleherna zasedena oblast skorumpirana, in totalitarna še posebej. Tega pa osrednji slovenski mediji v tranziciji, z izjemo krajših obdobij, niso počeli, ampak so se najbolj izživljali z oslabljeno pomladno opozicijo, ki ni nikogar ogrožala. Drugič, sem ugotavljal, da je življenje nabito s sprotnimi dogodki, ki pritegujejo našo pozornost ter nam tako zakrivajo pogled na celoto. Vidimo drevo, ne pa več gozda, s tem pozabljamo na pretekla dogajanja in njihove akterje ter ostajamo tako brez pravega kompasa. Zato je treba ponavljati in ponavljati, kdo je v preteklosti kaj packal, da to ne pozabimo prehitro. In tretjič, nastanku knjige je botrovalo tudi moje vodilo, da mora biti pravi človek vedno na strani odrinjenih na družbeni rob. V naših pogojih pa je tudi še v tranziciji to bila pomladna stran. Tam je namreč potreben naboj, ki lahko potegne družbo iz blata.
Slovenska levica, njene sanje in neizprosne zakonitosti življenja Bežni pogled skozi knjigo kaže, da si zelo kritičen do slovenske levice.
Sem, ker je ob zaslugah za uspešen upor proti okupatorju pustila za seboj tudi veliko zla, za katerega pa ni pripravljena prevzeti nase nobene odgovornosti. Nekje je tržaški pisatelj Claudio Magris, ko je govoril o človeških usodah, lepo zapisal o zmagoval-
je leto poprej ugledal luč pri koprski založbi Lipa, za spoznanje istega leta, kot je pesnik zagovarjal svojo diplomsko na-
šumenje
cJMODREGA
logo o Kosovelu. Če naj zapišemo še dve besedi o celotnem avtorjevem pesniškem opusu, prav gotovo ne moremo mimo zbirk, kot so Igra v matu, Ugrizi ter Zibelka neba in dna. Kot je razvidno iz naslovov ciklusov,
cih, “da so sanjali o zmagah, ne da bi se zavedali, da je v njih tudi jedro porazov, pa da so sanje o zmagah 'sogni malvagi' (zlobne sanje), ker zmagovalci mislijo, da poznajo življenje, in si vse dovolijo". To bi lahko rekli tudi o
naših zmagovalcih, ki so se, opiti od zmage, moči in oblasti, najprej povzpeli med bogove v svojih novih nebesih, bili sami sebi dovolj in niso pri upravljanju družbe nikogar več rabili ob sebi. Nato se jim je ta njihov "novi krasni svet" začel podirati in življenje jih je, kot je to razvidno tudi iz knjige, začelo neusmiljeno slačiti.
Kakšne posledice so te "sanje" imele za slovensko družbo? Odgovoril bom z mislimi pisatelja Borisa Pahorja, “da smo Slovenci zaradi vsiljenega enoumja po vojni izgubili zgodovinsko priložnost za uresničitev neponovljive slovenske izvirnosti, da bi namreč iz novonastalih družbenih sprememb ustvarili novo vstajenje, ki bi črpalo ideje in moč iz sožitja dveh svetovnih nazorov, dveh etik, dveh eshato-logij..., in ki bi tako lahko bilo v srcu Evrope zgled edinstvenega družbenega projekta". V nasprotju s tem je pri nas ena opcija pregnala drugo v katakombe, se s tem odrekla ogromnemu človeškemu duhovnemu in ustvarjalnemu potencialu ter sama objestno zagospodarila nad družbo do njenega poslednjega pod-
ki sestavljajo pesniško zbirko, je njen naslov lepljenka njihovih imen, saj posamezni pesniški razdelki nosijo naslove Šum, Modro in Mah.
Pa pojdimo k analizi posameznih sestavkov in pesmi. Iz prvega moramo omeniti uvodno pesem z naslovom Čaj v soboto popoldan, v kateri pesnik vabi prijatelja na čaj, hkrati pa ga miri, naj se ne ustraši tistega, kar bo našel pri njem doma. Nekoliko dalje bomo naleteli na pesem z bolj politično oziroma družbeno vsebino z naslovom Čile, v kateri avtor piše o državnem udaru, ki se je v tej južnoameriški državi zgodil leto poprej. "Sonce nevedno sije na gluhe otroke, moja roka se krči v drobno pest (...) Čile je padel. Čile je padel". V tem ciklusu je zanimiva tudi naslovna dihotomija med pesmima Upornost in Konformizem.
V naslednjem ciklusu z naslovom Modro nas bo avtor znova popeljal nekoliko dlje, ampak tokrat proti vzhodu, saj v svojih pesmih piše o bojnih sekirah, o Singapurju, tigrih, sveži krvi, obzorju itn. Posebno zanimiva je v tem ciklusu uvodna pesem z naslovom Moja sveta pravica, ki jo avtor končuje takole: "Če miličnik piska brez potrebe, če nogome-
sistema. Ni bilo več pravega nadzora nad njo, ni bilo družbenih zavor. Voz je tako pol stoletja drvel v napačno smer, ker ga ni imel kdo zaustaviti, dokler se ni stvar sesula sama vase.
V knjigi dokazuješ, da je levica celo v tranziciji prihajala na oblast na sporen način.
Je, v vseh mandatih. Najprej s pomočjo problematičnih glasov samosvojega Jelinčiča, ki so ga z objavo udbovskega dosjeja disciplinirali in vpregli v svoj voz. Potem s pomočjo prebežnika Cirila Pucka. In na koncu z afero Patria, ki naj bi politično pokopala Janšo in njegovo SDS, a se z razpletom dogajanja vse bolj razkriva kot lažni konstrukt. Pa še z drugimi znanimi de s ta biliza cijskimi posegi v stranke na desni polovici, ki naj bi jih oslabili ali pa pritegnili bliže levi orbiti. Kot je razvidno iz knjige, si "dal na rešeto" tudi predsednike države.
Res je. Naši trije dosedanji predsedniki sicer niso bili fizični udeleženci velike zmage, so pa (bili) duhovni dediči filozofije zmagovalcev, morda z manjšim odstopanjem pri dr. Janezu Drnovšku. In kot taki so se tudi obnašali, to je: nadaljevali so politiko zmagovalcev. Kar je med ostalim pomenilo tudi delitev ljudi na naše in vaše, pa čeprav so se zaklinjali, da tega ne počnejo in da so predsedniki vseh državljanov. Ko pa je življenje začelo pokopavati mit o dobrih zmagovalcih in hudobnih poražencih, pa o avantgardi, o domnevni znanstvenosti marksizma itn. ter sta v družbo začeli prodirati zdrava pluralnost in kritičnost, so se tudi naši predsedniki znašli goli in nebogljeni med nami navadnimi smrtniki. Kajti vse bolj sproščeno življenje mlade, sicer še okrnjene slovenske demokracije, ne trpi več bogov na zemlji. V naprej bodo samo še ljudje s svojim nemirom, iskanji, zablodami, negotovostjo in človeško ranljivostjo ter si bodo lahko zaslužili svojo avreolo samo prek zakonika dejanj in etične drže, ne pa po zaslugi priliznjene in nekritične drže prevladujočih lakajskih medijev.
Kriza in izhod iz nje Kje vidiš izhod iz sedanje krize?
Slovenija je zaznamovana z resno globalno krizo in posebej še
taš mrcvari usnje, če kurbe prodajajo svoje telo - imam tudi jaz pravico pisati pesmi". Iz vsebine zadnje pesmi ciklusa z naslovom Črna ženska pa lahko hazardiramo tudi navezavo na pesniški opus Daneta Zajca in njegovega črnega bika.
V zadnjem pesniškem razdelku Mah se nam bo na začetku pojavila skrinja davnih stvari, v kateri tava senca dreves in bridkega kamenja. Skrinja je iz žuljev in saj in ve, kako preliti kri. Pesnik pravi, da mu bo skrinja, ki je pač neuporaben kos lesa, prišla prav za pozimi. Družbeno kritična je pesem z naslovom Naš večer, v kateri pesnik pravi: "Pri nas v zamejstvu je pač tako, da se duhovnik ljubi s partijci, da se zeleni oslički pustijo jahati od belih Špancev". V Abecedi se Čuk navezuje na Kosovela in njegove integrale, ko pravi, da je A kot bolni črni mož, B kot silni stari polž in C kot dolga suha kost, abeceda politikov pa, da je X, abeceda kulturnikov Z. Iz zadnjega ciklusa naj omenimo še pesem Metropolitana, ki je edina, ki jo je pesniku uspelo spraviti v homogene kitice in verze, zanimivo pa je, da se v njej pojavljajo tudi besede v srbohrvaškem jeziku.
Primož Starman
z lastno specifično, ki smo si jo sami zakuhali. Globalna se lahko rešuje samo s sklenitvijo novega mednarodnega pakta, ki naj bi na širši ravni vzpostavil pravičnejše norme delovanja na gospodarskem, finančnem, monetarnem, trgovskem in drugih področjih ter skrbel tudi za okolje, trajnostni razvoj in prihodnje rodove, kot je to pred kratkim lepo povedal v Gorici filozof, sociolog in politolog pater Bartolomeo Sorge. Slovenija pa bo morala sprejeti še novo lastno družbeno
pogodbo, ki bo dokončno prekinila z nesnago preteklosti in ki ne bo več dopuščala objestne premoči ene družbene skupine nad drugo. Boj za novo družbeno pogodbo ali za drugo republiko se je že začel in čas dela za prave stvari. In v tem boju mora pravi človek, kot je to lepo dejal pisatelj Drago Jančar na Dragi 2011, "stati v areni, kajti nič storiti, nič tvegati, pomeni služiti, o čemer nam je zgodovina dala že mnogo lekcij".
JUP
Koper / Festival Anabdi 2012
Na 8. koprskem festivalu Anabdi, ki bo od 31. maja do 2. junija in ima namen predstaviti identiteto Slovenske Istre, bo 2. junija 2012, ob 20.30, v športni dvorani OŠ Koper nastopila Josipa Lisac, karizmatična pevka, ženska polna energije in prekipevajoča od življenja. 1 evro od vsake prodane vstopnice za ta glasbeni večer bo šel Obalnemu društvu za boj proti raku. Prodaja vstopnic: www. eventim. si ter Hiše vstopnic (Hala Tivoli, Citypark, Europark, Kino Šiška, Križanke). Prodajna mesta: Petrol, Pošte, Big Bang, K kioski, Kompas, 3 dva trafike, Mercator Hipermarketi, M holidays in Alpetour.
Festival se bo začel v Četrtelš, 31. maja; ob 19. uri bo v Središču Rotunda odprtje festivala in razstave Anabdi 2012 Besede tolažbe. Na sporedu bo pogovor z Jadranko Vrh Jermančič, Osebnostjo Primorske 2011; z njo se bo pogovarjala Nataša Benčič. Za glasbeni program bo poskrbela vokalna skupina Tamariska; ob 20. uri bo projekcija filma Besedišče pristanišča (r. David Sipoš). Festival se bo nadaljeval V petek, 1. junija; ob 10. uri bo v Središču Rotunda lutkovna predstava študentk UP PeF Koper pod mentorstvom Jelene Sitar Cvetko. Ob 11. uri bo na Titovem trgu literarni mikrofon; ob 18. uri bo v Središču Rotunda okrogla miza Slovenska istrska književnost: Alferija Bržan, Jasna Čebron, Marjan Tomšič, in podelitev nagrad natečaja; ob 20. uri bo v Križnem hodniku Frančiškanskega samostana sv. Ane koncert 0PZ GŠ Izola s skupino Vruja. V soboto, 2. junija, bo na Ukmarjevem trgu: ob 9. uri v živo Sobota in pol z Radiem Koper; ob 10. uri ustvarjalnice za otroke; ob 10.30 glasbena pravljica Obuti maček pihalnega orkestra Brkinske godbe 2000 in učencev OŠ Divača; ob 11. uri ustvarjalnice za otroke. Ob 20.30 bo v OŠ Koper celovečerni koncert Josipe Lisac. Če bo dež bodo prireditve, ki potekajo na prostem, v pokritih prostorih Središča Rotunda. Festival organizirajo v sodelovanju z Društvom likovnih pedagogov Primorja, Foto klubom Portorož, Inštitutom C. A. R., Knjižnim krogom, Kulturnim klubom, Literarnim društvom Fontana, Koper in 01JSKD Koper. Med dnevi festivala bo vsak dan v Središču Rotunda na ogled likovna, fotografska in literarna razstava najboljših del udeležencev natečaja “Besede”. Aktivnosti festivala so brezplačne, z izjemo koncerta Josipe Lisac.
SLOVENSKE LJUDSKE PESMI / SLOVEN1AN FOLK SONGS 7
0 *
' ✓
* /
V
t/
al
stoji tam gora limbarska
Poslušajmo... z branjem
Aleš Hadalin - Stoji tam gora Limbarska (Celinka, 2012)
Dvakrat se obrnemo, pa smo že pri številki 40. Toliko rubrik “Poslušajmo... z branjem” je že za nami in kot piscu mi kar ni dolgčas: zanimivih izdelkov, takih svežih ali bolj prekajenih, je vedno dovolj. Srčno upam, da se ob zvočnih miniaturah vsaj ustavite in povohate, če vas tedenska ponudba zamika. Predstavljajte si, da ste na tržnici. Vsak dan ne boste dobili pridelkov, ki bodo ugodili vašim željam, odvisno je pač od vremena in sezonskega časa. A še vedno se boste vračali, kajti leto se vedno obrne in prej ali slej bo na vrsti solatica, pa tudi jagode in češnje.
Aleš Hadalin je odličen vokalni interpret in eden naših najizvirnejših raziskovalcev človeškega glasu in petja; slep od rojstva, če vam to kaj pomeni. V otroštvu je igral harmoniko, rad pa je pihal tudi v orglice in kljunasto flavto. Na gimnaziji v Tolminu je leta 1979 ustanovil fantovski oktet, leta 1981 seje vpisal na študij muzikologije v Ljubljani. Z že nekaj kilometrine je postal I. 1986 ustanovni član priznane skupine Tantadruj. Kasneje seje spopadel z jazzom in plesno skupino En Knap, s katero je izvedel številne predstave in posnel tri filme. S pianistom Jožijem Šalejem (ki med drugim sodeluje z Uršulo Ramoveš in klapo z Jazbecove grape) sta posnela v blues zamegljeno zgoščenko jazz standardov Gee Baby (2002), izdal je še štiri ali več samostojnih zgoščenk.
Da se približamo njegovi zadnji “Stoji tam gora limbarska”, je jasno, da posegamo na področje raziskovanja slovenske ljudske glasbe. Prvo zgoščenko v tej seriji je s skupino Petzapet izdal pri Celinki leta 2009 in jo naslovil “Jaz mam pridno gospodinjo”. Aleš Hadalin zdaj obrača naslednji list svoje zgodbe, ki jo pripoveduje z melodijami in besedami ljudskih pesmi in refleksijami nanje. Odbral je dvanajst pesmi: pripovedne, hudomušne, recitativne, povedne, prežete s hadalinovsko hudomušnostjo, interpretativno distanco in izpostavljanjem ritmičnosti. Aleš Hadalin nas je razvadil s spletanjem enoglasja, dvoglasja, večglasja, recitativnosti, pripovednosti pesemskih zgodb, ritmičnih odmerjenosti, ki jo večkrat uporabi tolkalsko.
Zanimivost v albumu sta dva pogleda na varianto pesmi “Marko skače”, ene izmed prvih zvočno zabeleženih slovenskih ljudskih pesmi. V celotnem repertoarju nastopa glasovno Hadalin sam, vendar sam tako rekoč ni. Lastnemu glasu z zvočnim plastenjem dodaja druge svoje glasove: osnovnemu pripoje spremljevalni, basovski ali bordunski glas. S samim seboj tako ustvarja večglasje, ki nas popelje v enega najbolj izvirnih hadalinovskih svetov.
Jernej Šček
Relecta-Ponovno branje
Marij Čuk, Šumenje modrega mahu
GMD / G. Andrej Vončina: Goriški nadškof Alojzij M. Zorn
Za boljše poznavanje naših korenin
r | "temeljna dela goriške zgodovine so v pre-X teklosti napisali duhovniki. Upam in si želim, da bo Andrej Vončina nadaljeval njihovo delo, saj je dokazal, da je sposoben kritično iskati in presojati zgodovinske vire". Tako je o avtorju knjige o goriškem nadškofu msgr. Alojziju Matiji Zornu, ki je pred nekaj tedni izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, v ponedeljek, 28. maja, povedal zgodovinar mag. Renato Podber-sič ml. na predstavitvi v galeriji Ars v Gorici.
Nadškof Zorn (1834-97) se je rodil v Prvačini, kjer je doma g. Andrej Vončina, trenutno kaplan v
Tolminu in zvesti sodelavec našega tednika. "Nadškof Zorn velja za največjo osebnost Prvačine, tudi zato je zbudil moje zanimanje, da sem napisal diplomsko nalogo o njem". Z njo je leta 2009 diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani pod mentorstvom dr. Metoda Benedika, sedaj pa je izšla v knjižni obliki. "Na Slovenskem se slabo pozna naša preteklost, je pa pomembno, da jo poznamo, ker iz teh korenin rastemo", je dejal. Orisal je marsikateri zanimiv vidik življenja nadškofa Zorna in njegovega delovanja ter povedal, da ga je njegov lik presenetil, saj je v določeni meri še vedno aktualen: bil je dober
mediator, ki je znal pomirjati sprte strani, imel je izrazit socialni čut, pa tudi zanimive teološke smernice. Podbersič je avtorju čestital za knjigo, ki pomeni še en kamenček v mozaiku poznavanja goriške preteklosti. "Andrej Vončina je opravil veliko delo"! Z zanimivim in strokovnim pristopom je dokazal, da stopa po poti resnega znanstvenika in da "ni obul prevelikih čevljev". Monografsko je obdelal življenje in delo osebnosti "v izrazito turbo-lentnem času druge polovice 19. stoletja", ki je ljudi različnih narodnosti v naših krajih postavljal pred nove izzive in odgovornosti. Z ustreznimi viri je Vončina dal
delu legitimno podlago. Diplomsko nalogo, ki je lahko "duha-morna zgodovinska knjiga", je dopolnil in predelal ter ponudil imeniten in zelo berljiv priročnik. Osnovan je kot analiza prostora in časa, nato daje avtor poudarek življenju rojaka iz Prvačine in predvsem njegovemu delu na političnem področju. Kot goriški nadškof je bil Zorn namreč tudi
"avtomatski član" deželnega zbora v času, ko je prihajalo do politične delitve duhov. Nasprotja so ga izžirala, jemala so mu energijo, videlo se je, da temu ni bil kos, vodstvo na političnem področju je vodil njegov sodelavec, prof. Anton Mahnič. Gorica je bila v tistem času pomembno mesto v habsburški monarhiji, rastla je po številu prebivalstva in po indu-
strijski vpetosti v prostor, število Slovencev se je večalo, podoba te dežele na prepihu se je naglo spreminjala.
Zorn je bil prvi domačin Slovenec, ki je zasedel goriški nadškofijski prestol, je še povedal Podbersič. To, da je prišel nekdo iz Prvačine, študiral na Frintaneumu, v kovnici avstrijske višje duhovščine na Dunaju, se odlikoval in je lahko prišel na mesto go-riškega nadškofa z imenovanjem Franca Jožefa, kaže, da je kot preprost človek iz "zakotne Goriške" dobil dovolj kredibilnosti in strokovnega kapitala, da je bil 1883 najprej imenovan za škofa
v	Poreču-Pulju, po nekaj mesecih pa je prišel v Gorico. "Kot sposoben človek je bil v težkih časih izbran na odgovorna mesta". Podbersič je dodal, da je Zorn še živ v spominu ljudi iz Prvačine, ki so to dokazali na tamkajšnji predstavitvi 18. maja; za goriške Slovence pa je pomemben tudi zato, ker je postavil temelje Alojzijevišču, ki nosi ime po njem. / DD
BOŽJE VEDUTE
Alojz Rebula v Trstu in Vidmu
lom II., klarisami ... Ob srečanjih, odkrivanju novega rojstva in poti k poveličanju preidemo v enkratni meditativni svet, obogaten s spoznavnim darom, v neskončnost.
Bralec tudi ne bo mogel mimo opreme, ki jo je uredila Maria Martha Alegria iz Hondurasa. Ta sedaj živi v Rimu, kjer je njen mož veleposlanik pri Svetem sedežu. Prvo pesniško zbirko je opremila s čudovitimi cvetlicami, drugo pa z najrazličnejšimi motivi v svojem stilu, ki skušajo bralcu približati zapisano bistvo tako s seboj kot z barvami, lastnimi avtorici. Vsekakor enkratna knjižna oprema v slovenskem prostoru.
Ne vem, zakaj se mi je ob srečanju obeh Sebastijanovih zbirk utrnila prav ta misel: Vsaka pisana pa tudi izgovorjena beseda je podvržena presoji drugega. S tem razkriva tudi našo nepopolnost pa tudi nezadostne presoje naših lastnih dejanj. Odgovornost, ki jo zahteva človekova vest, odkriva nezadostnost človeškega bitja tudi na ravni naše zavesti in podzavesti. Človek je poklican k etičnemu
predvsem pa k Njemu. Naša bitna nezadostnost pogojuje našo odprtost za sobivanje z drugimi, s sočlovekom - duhovnika s sobratom duhovnikom kot tudi s skupnostjo bližnjih ljudi, z župnijskim verskim občestvom. Ob pradavnine je človek težil k polnosti bivanja, ker to zahteva njegova v preseganje naravnana narava ali želja po Njem. Naše bitne pomanjkljivosti pa ne morejo zapolniti stvari, ki jih jemljemo kot razpoložljive in se jih prilaščamo. To, kar si človek prilašča pa tudi uporablja, ne more izpolniti njegovega bivanjskega manka. Ta bitni manko lahko zapolni samo sočlovek, ki z nami biva, svojo neskončno bivanjsko praznino pa lahko dopolnimo le v Bogu. Zato verujoči bivanjske polnosti ne more doseči ne v družbenem aktivizmu ne v formalnem izpolnjevanju konfesionalne prakse, ampak le v religiozni kontemplaciji. Pri tem pa nam obe Sebastijano-
vi	pesniški zbirki lahko veliko pomagata.
Ambrož Kodelja
ravnanju, k odgovornemu delovanju, ko stopa v odnos bodisi s
samim seboj ali pa s sočlovekom. Etično udejanjenje človeka naravnava k bivanjskemu smislu, ko ga odkriva v sobivanju z drugimi. To spoznanje nas ozavešča, da smo nezadostna bitja. Prav ta bitni položaj pa nas sili, da se obračamo k drugim, k soljudem,
Ob dovršitvi “projekta Rebula”, ki gaje izpeljala Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta skupno z založbo Edizioni San Paolo iz Milana in s finančnim prispevkom deželne uprave Furlanije Julijske krajine, bosta prihodnji teden dve srečanji s pisateljem Alojzom Rebulo, in sicer v Trstu in Vidmu.
Potekali bosta pretežno v italijanščini, saj želita nagovoriti predvsem večinsko javnost, ki naj bi jo “projekt Rebula” z izdajo treh knjig v italijanščini bolje seznanil z likom in delom tržaškega pisatelja, s tem pa tudi s slovensko kulturo in problematiko. Nedvomno pa bosta zanimivi tudi za naše ljudi, saj je vsako srečanje s prof. Rebulo duhovna obogatitev, tokrat pa bodo v ospredju njegovo manj obravnavano esejistično pisanje, teološka misel in pogledi na kulturo, književnost, zgodovino, sožitje.
Prevod Rebulovega romana Nokturno za Primorsko (Notturno sulflsonzo) so že predstavili v Trstu in Gorici, ostali dve knjigi pa bosta na vrsti tokrat. Gre za zbirko teoloških	esejev
Destinazione Nuova Terra (prevod knjige Smer Nova zemlja) in za zbirko v italijanščini	pisanih
predavanj, esejev in razmišljanj, ki večinoma niso dostopni ne v slovenščini ne v knjižni obliki, Da Nicea a Trieste (Od Niceje do Trsta).
Tržaško srečanje, ki ga prireja Knjižnica Dušana Černeta in ga bo vodila Nadia Roncelli, bo v torek, 5. junija, ob 18. uri v knjigarni Lovat v III. nadstropju stavbe veleblagovnice Oviesse na Drevoredu 20. septembra št. 20 v Trstu. Na njem bodo spregovorili univerzitetni profesor Elvio Guagnini, kulturni urednik dnevnika II Piccolo Aiessandro Mezzena Lona, predsednik Knjižnice Dušana Černeta Ivo Jevnikar in sam pisatelj Alojz Rebula.
VVidmu pa bo predstavitev vseh treh knjig v četrtek, 7. junija, ob 18. uri v dvorani Paolino d’Aquileia (nadškofijsko kulturno središče) v ul. Treppo 5. Srečanje s pisateljem Rebulo prirejata Združenje Evgen Blankin iz Čedada in Scuola Cattolica di Cultura iz Vidma. Vodil ga bo teolog in odgovorni urednik lista Dom prof. Marino Qualizza, ki je tudi napisal spremno študijo za knjigo Destinazione Nuova Terra.
Pesniški zbirki Sebastijana Valentana
Prevelik je Tvoj dar Gospod...
njeno kulturno podobo.
Na kanček humorja naletimo v razdelku Aforizmi, kateremu sledijo že omenjeni ponatisi literarnih prispevkov nekdanjih dijakov. Za dobro voljo je poskrbljeno v zapisih s skupnim naslovom Apertis verbis de nobis.
V	njih se klasična latinščina meša s prekovankami iz tržaškega dijaškega slenga. Glasilo sklepajo križanke, sudokuji in podobne igre za koristno uporabo časa, zadnji prispevek pa sta podpisala urednika, že omenjena Doz in Ferlugova, ki se letos poslavljata od šolskih klopi in ki sta se hotela zahvaliti predvsem Skladu Nade Pertotove, ki je omogočil tisk brošure.
Glede tiska velja omeniti, da bi bilo lepo, prav in koristno, ko bi do hkratne objave Prešerno-grama prišlo tudi na svetovnem spletu, saj danes možnosti za to ne manjka (npr. Facebook). Ob iskanju v Googlu se namreč pojavijo samo zadetki, ki govorijo o glasilu, samega glasila pa si ni moč prenesti na računalnik. Tako bi po eni strani dosegli večjo branost, saj bi časopis segel dlje, prihranili bi stroške za tisk in vezavo ter distribucijo in hkrati pomagali naravnemu okolju. Ker pa govorimo o mladih Prešernovcih, do katerih hočemo biti prizanesljivi, naj končamo s parafra-zo/remakeom Seneke in njegovih epistul: "Multum viva char-ta facit”.
Primož Starman
Lirika je in verjetno bo vedno neki tih izziv, vsaj za tiste, ki radi razmišljajo ob njej. Izzivalna radovednost me je pripeljala tudi do dveh pesniških zbirk mlajšega slovenskega duhovnika Sebastijana Valentana. Prva - Božje vedute - je izšla leta 2009, ko je bil avtor še študent teologije, druga - Rojstvo vstajenja - pa 2012. Obe sta izšli pri Slomškovi založbi v Mariboru.
Kadar koli dobim pesniško zbirko, ki jo je napisal duhovnik
-	poznam tudi pesniške zbirke drugih verskih voditeljev - me najprej navda neka tesnoba. Navadno si zastavim vprašanje: Kaj temu mojemu sobratu pomeni večnostno bivanje? Kakšen je njegov odnos do transcendence? Mu je uspelo vsaj nakazati pomen Večne Resnice?... Lirična izpoved pri duhovniku je nekaj izzivalnega - takoj začutite, ali ta prihaja iz njega - njegove biti -ali pa je narejena - fasadno cerkvena. Pri pesnikih drugih pokli-
Glasilo slovenskih licejcev iz Trsta
Zanimiv
Prešernogram
N/
Čeprav z manjšo zamudo bomo na straneh našega tednika obravnavali izid in vsebino prve številke letošnjega letnika glasila Prešernogram, ki so ga ob slovenskem kulturnem prazniku izdali dijaki in dijakinje Znanstvenega in klasičnega liceja Franceta Prešerna iz Trsta. Čeprav je Prešernogram svojo krstno izvedbo doživel lansko leto, lahko vseeno zapišemo, da list nadaljuje žlahtno tradicijo, ki so jo na morda najpomembnejšem slovenskem šolskem zavodu v Italiji začele Literarne vaje in nadaljevala Pot oziroma Nova pot. V ta namen se je uredništvo Prešernograma odločilo ponatisniti nekaj pomembnejših prispevkov vidnih nekdanjih Prešernovcev, ki so danes zaposleni kot profesorji/pedagogi na isti šoli, oziroma so v naši širši skupnosti znani po svojem kulturnem in družbenem delu.
V	začetku naj zabeležimo pomembno dejstvo, da je Prešernogram (rekli bi lahko končno!) presegel ozke meje t. i. zamejstva, saj ga je med drugim moč najti tudi na izposojeval-nem pultu Kosovelove knjižnice v Sežani. Njegova duša sta
dijaka zadnjega razreda znanst-veno-fizikalne smeri tržaškega liceja Barbara Ferluga in Daniel Doz, ki sta avtorja velike večine prispevkov.
Če se malce zalistamo v njegovo vsebino, bomo takoj na začetku naleteli na uvodnik urednika Daniela Doza z naslovom Časopis,	ki
skuša vzbuditi v nas čut za kulturo. V besedilu avtor piše o pomenu kulture	in
književnosti danes, nato pa se naveže na morda najpomembnejši dogodek, ki so ga v iztekajočem se šolskem letu na šoli priredili dijaki, in sicer zasedbo šolskih prostorov, ki se je nekoliko razlikovala od tiste iz preteklih let. Doz svojo trditev utemeljuje z dejstvom,
da sam Prešernogram svoj nastanek dolguje prav zasedbi šole, saj je nastal kot rezultat kaljenja misli v času šolskega življenja, ko to ni bilo neposredno povezano s poukom. Kroniko šolskega leta 2011-2012 uvaja besedilo o odmevih letošnjega zasedanja šole, ki ga je podpisala Barbara Ferluga. V začetku je citiranih 11 točk ali bolje rečeno zahtev, ki so jih postavili slovenski dijaki v Italiji, dalje pa se razpleta "zasedbeni" program. Ferlugova svoj prispevek končuje in povzema z nekaj ugotovitvami o sami zasedbi. V drugem razdelku iz kronike so ponatisnjeni zapisi znanih avtorjev, k njim pa so natisnjeni literarni komentarji dijakov. Sledijo literarni prispevki samih dijakov in dijakinj, in sicer ne le v slovenskem, ampak tudi v drugih jezikih, denimo italijanščini in angleščini. Šolarji pa so se razpisali ne samo o književnosti nasploh, ampak tudi o družbenih in gospodarskih problemih, ki tarejo Evropo in ki bi lahko prizadeli
cev se to navadno spregleda in tudi preide, pri duhovniku pa to ni mogoče. Naše življenje je sen, saj se neprestano zavedamo krhkosti in prigodnosti našega dejanja in nehanja.
Božje vedute so lep primer slovenske meditativne poezije, ki jo danes, še zlasti v takšni lirični izpovedi, pogrešamo. Preliva se preprosto, skoraj preveč preprosto, hkrati pa bralca dobesedno zapelje v razmišljanje o Njem, s katerim avtor dobesedno živi in z Njim potuje skozi življenje. "Beseda se uteleša po Besedi", "Prevelik je Tvoj dar Gospod"... "V tak žareči mir stojiš, ob jutru zore... " Preproste, mogoče celo preveč preproste misli, ki pa niso namenjene le tistim, ki stopajo po poteh Parnasa, ampak vsem, ki jim je moč večne Resnice skrivnost in bližina.
Druga pesniška zbirka Rojstvo vstajenja se razlikuje od prve, v kateri se preprostost zliva z željo in modrost s srcem. Tu zapazimo še vedno prost verz, obenem pa lirično srečanje s Slomškom, Janezom Pav-
Do pred nekaj desetletji je bila tematika italijanskih fašističnih internacijskih in koncentracijskih taborišč, v katere so zaradi okupacijskih razlogov ozemlja nekdanje Jugoslavije zapirali Slovence, Hrvate in pripadnike ostalih balkanskih narodnosti, malo poznana. Zastor nad to tragično stranjo italijanske preteklosti so dvignila dela Carla Spartaca Capogreca (I campi del duce), Alessandre Kersevan in še nekaj redkih izjem.
Mednje sodi odslej tudi prof. Francesca Meneghetti s knjigo Di la' del muro. II campo di concen-tramento di Treviso (1942-43) -Onstran obzidja. Koncentracijsko taborišče v Trevisu (1942-43) . Knjiga spada v širši raziskovalni načrt Inštituta za odporniško zgodovino in zgodovino sodobne družbe iz Trevisa - Istre-sco (pomembno vlogo sta pri začetnih raziskavah imela zdravnik Cino Boccazzi s prvimi pričevanji taboriščnikov in učitelj Ivo Dal-la Costa), ki je v sodelovanju z deželnim Anpi-jem izsledke svojih raziskav širil tudi med šolsko populacijo. Založba Istresco je tako s knjigo Francesce Meneghetti iztrgala pozabi tragično zgodbo taborišča v Monigu, ki se nahaja v neposredni bližini Trevisa oziroma je preprosto del njegovega predmestja. Če pa je bilo
NOVA PUBLIKACIJA
DSI in Deželni inštitut za zgodovino odporniškega gibanja v
Koncentracijsko taborišče v Trevisu (1942-43)
potrebno kdaj sploh spregovoriti o tem taboriščnem objektu, so ga dotični zaradi krutosti raje 'odmaknili' stran od pomembnega mesta v Venetu in mu na tak način s psihološkega gledišča prip-
jektu je življenje zaradi lakote in bolezni izgubilo dvesto ljudi, od teh je bilo petdeset otrok! Zajetno publikacijo so v petek, 25. maja, v jutranjih urah predstavili v Ljubljani, v popoldan-
jigi napisal tudi spremno besedo. Ob zgodovinskem okviru je Jev-nikar poudaril, naj bi v tem kraju, ki je bil po vojni in je še danes dejaven vojaški objekt, postavili trajno obeležje v spomin na
Foto IG
isali postransko vlogo.
Bil pa je kraj, kjer je bilo v letu med 1942-43, v obdobju italijanske zasedbe jugoslovanskega ozemlja, interniranih na tisoče Slovencev in Hrvatov ter pripadnikov tedanjih ostalih jugoslovanskih narodnosti. V tem ob-
skih pa tudi v tržaški knjigarni Minerva. Srečanje so priredili Deželni inštitut za zgodovino odporniškega gibanja v Furlaniji Julijski krajini (IRSML FVG) in Društvo Slovenskih izobražencev, v imenu katerega je spregovoril Ivo Jevnikar, ki je kn-
žrtve. Občinstvu je v imenu založbe Istresco in univerze v Benetkah spregovoril tudi Alessan-dro Casellato, ki je pri delu Me-neghettijeve podčrtal inovativni raziskovalni pristop: na podlagi različnih virov in sodelovanja taboriščnikov (v dvorani Minerva
rTU	je bil prisoten tudi pre-
J ^	živeli gospod Ivan Gulič)
je avtorica znala opredeliti v dovršeno obliko "tudi odtenke, ki bi drugače ostali prikriti".
Zgodovinar in član Deželnega inštituta za zgodovino odporniškega gibanja v FJk Roberto Spaz-zali pa je svoje izvajanje osnoval na vprašanju, zakaj je bila ta stran italijanske preteklosti toliko let zamolčana in odmaknjena iz skupnega spomina. Odgovor gre namreč poiskati v dejstvu, da je bila fašistična taboriščna politika v času pred drugo svetovno vojno in pred njo dejansko v režiji celotnega italijanskega državnega sistema (notranjega ministrstva in vojaških sil): v povojnem času se je isti državni ustroj tako ali drugače in z istimi osebki nadaljeval v republiški preobleki ter imel ves interes zamolčati svoja predhodna dejanja. Spazzali se je tudi vprašal, kje teče meja med koncentracijsko in internacijsko diskriminanto: oba pojma, ki temeljita na nasilnem ravnanju do 'okupirane' populacije, dejansko pričata o krhkosti tedanjega italijanskega državnega sistema.
In ta krhkost je prišla docela do izraza v taborišču v Monigu, ko
je Italija po zasedbi jugoslovanskega ozemlja natrpala izgnano prebivalstvo. Meneghetti-jeva je poudarila, da so bili začetni pogoji v taborišču znosni: "Pod je bil tlakovan s ploščicami, zidovi so bili iz opeke, voda je bila pitna. Prav zato so italijanske oblasti povabile opazovalce mednarodnega Rdečega križa, naj pobliže presodijo položaj taboriščnikov". Kot je povedala avtorica, pa so se stvari krepko spremenile novembra, ko so populacijo pomnožili taboriščniki z Raba. "Prekomerno nakopičeno število oseb je botrovalo najrazličnejšim boleznim in posledično smrti velikega števila ljudi": zgovoren je podatek, da je bila stopnja umrljivosti enaka kot v Gonarsu! Meneghettijeva je v svojem izvajanju imenovala nekatere sijajne pravičneže (pozabiti ne smemo na božjega sužab-nika p. Corteseja, ki je pomagal našim rojakom v taborišču Chiesanuova pri Padovi), ki so tako ali drugače lajšali bivanje taboriščnikov (med temi so bili mecen Milan Lenarčič, Breda Rus, zdravnik Cino Boccazzi, poročnik Antonio Adami). Grenak in mukotrpen vsakdan pa so si vsaj slovenski taboriščniki polnili s petjem in šahom, sestavljali so tudi svoje glasilo. Z vsem tem so branili svoje dostojanstvo.
IG
Kratke
Slovensko stalno gledališče / Abonmajska ponovitev opere Črne maske
Opera Črne maske Tržačana Marija Kogoja bo po uspehu mariborske premiere in ljubljanskih ponovitev ponovno zaživela na poletnem festivalu Ljubljana. Dogodek je vključen v abonmajsko ponudbo Slovenskega stalnega gledališča za sklopa Super klasični in Mega v sodelovanju z Glasbeno matico. Ponovitev opere bo na odru ljubljanskega Cankarjevega doma v sredo, 18. julija, ob 19. uri. Gledališče bo poskrbelo za brezplačni avtobusni prevoz s trga Perugino in z Opčin (parkirišče na cesti proti Banom) v Ljubljano in nazaj. Rok za potrditev prisotnosti seje podaljšal. Abonenti lahko rezervirajo brezplačne vstopnice in avtobus do 10. junija in so naprošeni, da prinesejo s seboj abonma.
Od 10. do 20. junija bodo na voljo vstopnice s prevozom po ceni 25 evrov za vse zainteresirane gledalce, ki nimajo abonmaja. Blagajna Slovenskega stalnega gledališča je odprta od ponedeljka do petka z urnikom 10-15 (tel. št. 800214302 ali 040 362542).
Milan Gregorič v DSI
Društvo slovenskih izobražencev vabi v ponedeljek, 4. junija, ob
20.30	v Peterlinovo dvorano na srečanje z istrskim publicistom Milanom Gregoričem ob izidu njegove knjige “Vstani Slovenija”. Večer bo uvedel nastop kvinteta Fenix.
Terčeljev dan 2012
Devinski cerkveni zbor na shodu v Davči
DUHOVSKA ZVEZA in ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - TRST
vabita na
SKLEPNO POBOŽNOST OB ZAKLJUČKU EVHARISTIČNEGA LETA
nastopili bodo: OPZ Kraški cvet, CPZ Repentabor, CPZ Rojan, CPZ Sv. Križ, MeCPZ Sv. Jernej, ŽePZ Prosek-Kontovel in Združeni zbor ZCPZ
petek, 8. junija 2012, ob 20. uri župnijska cerkev sv. Jerneja ap. na Opčinah
Pevke in pevci mešanega cerkvenega zbora iz Devina so morali na binkoštni praznik, 27. maja, zgodaj vstati, saj so se, za to priložnost okrepljeni s posameznimi pevkami Zenskega zbora in Fantov izpod Grmade, odzvali povabilu župnijske skupnosti iz Davče in se odpravili na romarski shod k Mariji presvetega srca Jezusovega, kjer je obenem potekal tudi spomin na mučenca, duhovnika Franca Krašno in Filipa Terčelja.
Kot so sporočali v povabilu Zvezi cerkvenih pevskih zborov, ki je posredovala, si župnijska skupnost iz Davče z g. župnikom Mirkom Turkom želi širši primorski prostor povezati v spominu na umorjena duhovnika. Za cerkvene pevce pa je Terčelj - Pelikan s svojimi besedili pesmi pravi pojem. Odločitev za sodelovanje je bila zato kmalu sprejeta.
Prvi zapleti z avtobusom sploh niso pokvarili vzdušja in pot nas je vodila mimo Logatca v Žiri, od tam proti Hotavljam, od koder smo po ozkih cestah šli do Leskovice in nato mimo cerkljanskih smučišč v Davčo. Da smo brez težav prišli do cerkve, je bila odločilna pomoč domačega organista Franca Perternelja, ki je avtobus pričakal na Počivalu.
Davča je razpotegnjena gorska vas, ki jo sestavljajo posamezne kmetije na slemenih gričev, ki se dvigajo proti Poreznu. Povprečna nadmorska višina je okrog 900 metrov, za središče kraja pa velja cerkev, ki so jo zgradili leta 1878. Veselo je pritrkovalo, ko smo priš-
li	v vas, Ribničan je že razstavljal svojo robo in razveseljivo je bilo videti veliko mladih družin, otrok in mladine, ki so se zbirali ob farnem prazniku. Zbor, ki ga je za to priložnost spremljala Petra Grassi, je pod vodstvom devinskega organista Hermana Antoniča pel pri maši, ki jo je daroval župnik Mirko Turk. V cerkvi je bilo čutiti praznično vzdušje, ko je za vstopno pesem zbor zapel Logarjevo Lepa nedelja v Antoničevi priredbi za mešani zbor. Izvajali smo še Vodopivčevo mašo v čast sv. Katarini in več pesmi na Terčeljevo besedilo. Sledil je blagoslov s petjem Lavretan-
skih litanij. Pred oltarjem je pel kvartet domačih pevcev, zbor na koru in ostali verniki v cerkvi pa smo odpevali prošnje in vmesne marijanske odpeve, tako da je bi-
lo	praznovanje Binkoštni in Matere Božje, zavetnice cerkve, globoko občuteno. Župljani so se s pogostitvijo pred cerkvijo res izkazali in se nato še ustavili ob krajšem poklonu ob grobu mučencev.
Na grob so otroci položili šopek cvetja, z davškimi pevci okrepljen zbor pa je najprej zapel Premrlo-vo Kristus je vstal, na besedilo Fi-
lipa Terčelja, in nato še dve domovinski, Ipavčevo Slovenec sem ter Lipo v Lebičevi priredbi.
Gospod Peternelj nas je nato vodil do Štulčeve grape, kjer stoji križ nad potokom, v spomin na umorjena duhovnika. Prof. Marija Pegan, ki nas je spremljala na poti, je na kratko orisala tragično usodo Filipa Terčelja, sam Peter-
nelj pa je obudil spomin na tiste Svete tri kralje leta 1946, ko je bil Terčelj s Krašno pri njih na kosilu, in kako so v Davčah doživljali umor ter nato dobro leto po njem na skrito spravili posmrtne ostanke umorjenih v posvečeno zemljo. Znana Terčeljeva pesem Vsi sveti v Premrlovi uglasbitvi je zato bila nadvse na mestu, in ko smo se po cvetočem travniku vračali proti avtobusu, so bila naša srca sicer očarana ob tolikšni lepoti narave, a žalostna zaradi vsega hudega, ki sta ga Krašna in Trčelj dotrpela, domačini pa še dolgo morali prenašati.
Turistična kmetija Pr' Šoštarju nas je nato prijazno sprejela, da smo v nekoliko bolj sproščenem vzdušju zaokroži-
li	to pot v Davčo.
V	pričakovanju kosila pa še prisluhnili daljši, tridelni Terčeljevi pesnitvi, ki jo je napisal ob smrti goriškega nadškofa msgr. Sedeja, prebrala in komentirala pa jo je prof. Peganova.
Pot domov nas je vodila mimo Škofje Loke in Ljubljane spet na naš Kras, ob zavesti, da nas Filip Terčelj vse idealno povezuje, saj še danes nedvomno veljajo vrednote, za katere se je žrtvoval in tudi umrl.
V.J.
Uj Priprava na Sinodo
Osrednja tema: Vera
V	četrtek, 17. maja, so se številni verniki openske župnije zbrali v Finžgar-jevem domu na predzadnjem srečanju za naslednjo Sinodo, na katero se tržaška Cerkev že dalj časa pripravlja. Najprej je g. Anton Bedenčič povabil zbrane k petju S skupno pesmijo prosimo in uvodni molitvi za uspeh Sinode, ki se bo odprla oktobra letos.
Prvo leto priprav na šele 5. Sinodo v zgodovini je bilo namenjeno Božji besedi, drugo evharistiji, prisotni nadškof in tržaški škof Giampaolo Crepaldi pa je delegaciji,	slovenskim
duhovnikom in vernikom poudaril, da bo tokratna osrednja tema Vera. Vera kot izrečena in pričujoča beseda, a tudi prenos le-te med generacije kristjanov, kar so cerkveni dostojanstveniki združili v naslov "Ostanite stabilni in pokončni v veri". Končni cilj je snovanje t. i. Lineamenta, osnovnega dokumenta in delovnega instrumenta Sinode, v katerem bodo zbrane temeljne problematike, s katerimi bo tržaška Cerkev dobila ponovnega zagona. Tako naj bi tržaške kristjane spodbudili k vključenosti v krajevno versko skupnost. Marko de Luisa je prebral doku-
se je Sergij Pahor in poudaril predvsem potrebo po približevanju in ohranjanju vere pri mladih, g. Dušan Jakomin je opozoril na potrebo po odprtosti do vseh, tudi tistih, ki ne verujejo; g. Bedenčiča najbolj skrbita razkroj družine in odnos starši-otroci. Drugi so še omenili pomen vere, molitve in sprave. Besedo je prevzel še sam Crepaldi in uokviril omenjene probleme v kontekst upadanja vere in potrebe po srečanju z Jezusom Kristusom. Posebno pozornost zahtevajo mladi in družine, slovenski dekanat pa se mora spopasti s pomanjkanjem duhovnih pastirjev. Kljub vsemu naj bi versko ozaveščanje pomagalo pri razreševanju kočljivih problemov, zato naj ohranimo upanje.
Jernej Šček
ment, ki ga je pripravila openska dekanija, v katerem so zbrana stališča o številnih za kristjane pomembnih temah (vera, družina, mladi, družba, duhovništvo, verska skupnost). Z njim naj bi
senzibilizirali zamejsko realnost o problemih, ki so skupni, ter podali glas slovenske komponente celotni škofiji. Tomaž Simčič je predstavil dodatni prispevek z dvanajstimi točkami, ki bo
priložen dokumentom za Sinodo, s katerim se je delovna skupina spraševala o dvojici vera-transmisija. Katera je specifičnost slovenskih vernikov v škofiji, kakšen naj bo naš prispevek k njej in kakšen pomen imata pri veri jezik in kultura? Tržaška škofija naj deluje v smeri sobivanja in večkulturnosti, ki je značilna za naš prostor.
Tržaški škof Crepaldi je nato prisluhnil besedi prisotnih. Oglasil
NOVI
M Rosvita Pesek o slovenski osamosvojitveni vladi
Sijajna zgodba z grenkim
koncem
Obvestila
UT az se celo bojim, da je ta I naša Demosova vlada v I skoraj tragičnem polo-žaju. Opraviti mora veliko delo, mora izvesti strukturni premik, za katerega smo se Slovenci odločili, in ob tem mora levo in desno obljubljati samo materialne žrtve. Kar pa lahko pozitivnega obljubi, je žal trenutno samo na simbolični ravni: suverenost, neodvisnost, služenje vojakov doma, lastno valuto morebiti in druge reči..."
To so besede, ki jih je 8. februarja 1991 izrekel veliki režiser slovenske osamosvojitve, predsednik Demosove koalicije dr. Jože Pučnik.
"Več ni obljubila nobena vlada, tudi uresničila ne"! je k citatu dr. Pučnika pripomnila dr. Rosvita Pesek, zgodovinarka in novinarka pri RTV Slovenija, ki je na večeru v Društvu slovenskih izobražencev predstavila svojo zadnjo knjigo Osamosvojitvena vlada - Kako so gradili državo (Mohorjeva Celovec, 2012). Njeno navajanje je sintetično, a poglobljeno predstavilo občinstvu Peterlinove dvorane vsebino zajetne publikacije, ki jo sestavljata dva dela: avtorica je v prvem zgodovinsko in kronološko obdelala obdobje od aprila in maja 1990 do maja 1992, ko je Demosova vladna koalicija prejela nezaupnico in dokončno propadla. V drugem delu knjige pa je Peskova zbrala pogovore s še živečimi predstavniki tedanje vladne ekipe, "ki je prinesla v slovensko tkivo veliko več optimizma od današnjih novic", je poudarila gostja, ki je izhajala ravno iz "presenetljivih" volilnih izidov 8. aprila 1990. Znotraj Demokratične opozicije Slovenije so največ glasov prejeli Peterletovi Slovenski krščanski demokrati. Ruplova Slovenska demokratična zveza, ki naj bi po predvidevanjih morala žeti uspeh, se je uvrstila komaj na tretje mesto po Kmečki zvezi. Presenetljiv, celo v evropskem merilu, je bil podvig Zelenih Slovenije, ki so prejeli kar 9%; Pučnikova Socialdemokratska stranka Sloveni[e pa je prejela najmanj glasov. Čeprav sta največ absolutnih glasov prejeli Zveza komunistov Slovenije in Zveza socialis-
DPZ Kraški slavček iz Nabrežine se je od 18. do 20. maja preizkušal na 30. državnem tekmovanju
"Franchino Gaffurio" v mestecu Quartiano blizu Lodija pri Milanu. Pod vodstvom mlade diri-
tične mladine Slovenije, je Demos imel dovolj glasov, da bi njegov član postal mandatar za sestavo vlade. Mesto mandatarja pa je znotraj Demosa pripadalo vodji stranke, ki bi v koaliciji prejela največ glasov.
Pot Peterletove osamosvojitvene
vlade je bila trnjeva že od samega začetka. Nezaupanje in nasprotovanje stare vladne garniture sta se osredotočali zlasti na nekatere člane Peterletove ekipe (na novega notranjega ministra Igorja Bavčarja in obrambnega ministra Janeza Janšo), ki so imeli ključno vlogo v slovenski pomladi. Predsednik republike Kučan je celo zahteval, naj Peterle predhodno izroči imena članov vlade, kar je mandatar odklonil. Premier Lojze Peterle je dobro vedel, da odseva njegova vlada močno simbolno vrednost in to simboliko je dejansko izpolnjeval tudi z nekaterimi posegi, ki so se do tedaj zdeli celo ... 'bogoskrunski'. Iz sejne dvorane vlade je namreč lastnoročno odstranil Titovo sliko, naziv tovarišev in tovarišic pa zamenjal s preprostejšim gospe in gospodje: kodeks delovanja je obenem predvideval, da so se vsi člani ekipe tikali. Ključnega pomena je bilo tudi spravno dejanje v Kočevskem rogu za po vojni ubite domobrance: dogodka julija 1991 sta se udeležila ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in predsednik Kučan. Republiški položaj na poti slovenske državne samostojnosti, to je do temeljnega trenutka priprave na plebiscit in njegove izvedbe, je temeljil na izredno majavi denarni politiki (vse
gentke Petre Grassi so pevke nastopile v kategoriji "sakralna polifonija-zgodovinski program" in navdušile žirijo ter
poslušalce. Nabrežinski slavčki so prejeli zlato priznanje ter dosegli 1. mesto v kategoriji med
do plebiscita so na Slovenskem tiskali t. i. bone) in krhki finačni podlagi (minister za finance Marko Kranjec ni niti vedel, s kakšnimi sredstvi razpolaga) ter na zahtevi jugoslovanskih oblasti, naj se razoroži in omeji ustroj Teritorialne obrambe. Izid ple-
biscita pa je potrdil očitno željo slovenskega ljudstva po samostojnosti in suverenosti.
Dne 23. decembra 1990 je milijon tristo tisoč volilnih upravičencev (to je 92%) na glasovnici obkrožilo DA, kar je bilo krepko nad pragom absolutne večine (to mejo je zahtevala opozicija, Demos pa je 'v zameno' imel potrjen datum volilnega soočanja). Kljub nelahkim odnosom sta Demos in opozicija skupno podpirala prizadevanja za izpeljavo plebiscitnih določil: glasovanje ni sicer pomenilo takojšnjo odcepitev od Jugoslavije, je pa odprlo 6-mesečno obdobje, med katerim bi delovne skupine izvedencev določile vse potrebne strukture, ki jih samostojna država potrebuje. Vprašanje slovenske oborožene sile se kljub nekaterim nasprotovanjem v Demosu (to je Zelenih) in odločnemu nasprotovanju JLA udejanjil 2. junija 1992, ko je zaprisegla skupina slovenske vojske. Zgodilo se je tako, da sta 25. junija proti volji osrednje jugoslovanske politične garniture in mnenju mednarodne javnosti Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost. Takrat je bila sprejeta nova slovenska ustava, dan zatem pa je bila na vrsti razglasitvena slovesnost. Istega dne ("ne pa dan zatem, kot je navadno govor") so
11 pevskimi sestavi iz vse Italije. Na tekmovanju "F. Gaffurio" se je sicer predstavilo 35 zborov v šestih kategorijah. V svoj sakral-
ni "a cappella" program so dekleta vključila repertoar iz različnih zgodovinskih obdobij z
tanki JLA že zasedli položaje ob meji. Desetdnevna vojna je terjala 26 življenj na slovenski strani, 36 na strani JLA. Teden dni po začetku vojne je tedanja Evropska skupnost posegla z diplomatskim posredovanjem med sprtimi stranmi s t. i. trojko, ki jo je vodil van den Broek. Ta je zahteval, "da se s suspenzom osamosvojitvenih aktov vzpostavi stanje pred 25. junijem. Slovenska delegacija pa je trimesečni rok razumela kot moratorij, kot čas za pogovore, v katerem so na voljo še vse možnosti za sodelovanje med republikami", sicer ob zagotovilu, da JLA ne bo ponovno napadla Slovenije. Brionsko deklaracijo so na Slovenskem sprejeli kot grobi diktat, govor pa je bil, da jo bo slovenski parlament osvojil. V ozadju pa so tekla pogajanja med članom zveznega predsedstva Drnovškom in Miloševičem, da bi JLA zapustila slovensko ozemlje. Miloševič je privolil, na glasovanju se je edinole Hrvaška izrekla proti. 25. oktobra je tako iz koprskega pristanišča odplul zadnji jugoslovanski vojak. Zgodbo o uspešnem koncu osamosvojitvene vojne gre ob preprosti želji slovenskega naroda in njegovih voditeljev po samostojnosti poiskati med drugim v dejstvu, da so bili ključni voditelji v Ljubljani '30 let mlajši od kolegov v Beogradu'. Tako se je izrazil tedanji minister za informiranje Jelko Kacin, ki je s svojimi slavnimi tiskovnimi konferencami v Cankarjevem domu odigral pomembno vlogo pri informiranju slovenske in mednarodne javnosti o poteku vojne. Od takrat dalje pa so ostale države imele čas za priznanje RS, takrat je bilo pa tudi sočasno obdobje, ko se je parabola prve slovenske vlade polagoma krhala: Demosova koalicija je utrpela posledice notranjih trenj (na primer na osebni ravni med premierjem Peterletom in zunanjim ministrom Ruplom, na strankarski relaciji pa zaradi razpada SDZ). "Težko je racionalno razlagati, zakaj je Demos razpadel. Osrednji akterji namreč niso videli z neke širše perspektive izdelka, ki so ga sami ustvarili, je dejala Rosvita Pesek, dodala pa je, da bo vsekakor ta ekipa z "zlatimi črkami zapisana v slovenski zgodovini".
Po treh nezaupnicah Peterletovi vladi je mandatar za sestavo nove vlade 22. aprila postal Janez Drnovšek.
izvedbo renesančnega dela iz opusa Jacobusa Gallusa, Mendelsohnove romantične stvaritve ter treh del sodobnih skladateljev. S prepričljivo tehtnostjo in pevsko zrelostjo so skorajda krstno izvedle še neizdano skladbo Švicarja Iva Antogninija Ave maris stella, s katero so si zaslužile drugo mesto med najvišje ocenjenimi skladbami za ženski zbor. Svoj tekmovalni program pa so končale s skladbo Hail Mary mladega slovenskega skladatelja Jerneja Rustje iz Brij pri Vipavi, ki je bila napisana prav za to priložnost. Ta zahtevni in gosti izdelek je bil prav tako plod sodelovanja, skupne vizije ter iskrenega prijateljstva med mladimi glasbenimi dušami. Žirijo državnega tekmovanja "F. Gaffurio" je sestavljalo pet uveljavljenih diri-
Društvo Rojanski Marijin dom
vabi v petek, 1. junija, na koncert Mešanega pevskega zbora Hrast iz Doberdoba, ki ga vodi Hilarij Lavrenčič. Koncert prestižnega zbora, prejemnika številnih nagrad in priznanj, se uvršča med prireditve ob praznovanju 150-letnice rojanske cerkve Sv. Mohorja in Fortunata, kije bila posvečena 13. ju I ija 1862. Vljud no vabljen i v rojansko cerkev ob 20.30! Slovensko stalno gledališče, Slovenski klub in Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm vljudno vabijo na predstavitev knjige dr. Milice Kravos Verč z naslovom Slovenska dramatika in tržaški teksti. O delu bosta spregovorila dramatik Ivo
S premiero mladinske igre Soba št. 13 se je končala sezona "Gledališča mladih ustvarjalcev” v Finžgarjevem domu na Opčinah. Kot je povedala njena mlada režiserka Helena Pertot, je ta zamisel zelo posrečena: "Končno imamo možnost igrati. Po navadi uprizoriš igro, jo predstaviš na svojem odru in potem se izgubi, ker te nihče ne povabi na gostovanje. Tukaj pa so mladi tako na odru kot v dvorani".
Občinstvo je v imenu Slovenske prosvete, v kateri je predstava nastala, in Finžgarjevega doma, ki si je zamislil uspešen niz prireditev za mlade in ljubitelje mladinske ustvarjalnosti, pozdravila Lučka Susič. Predstavila je mlado režiserko Heleno Pertot, ki se je naučila gledališke govorice pod njenim mentorstvom, že tri leta vodi gledališko skupino mladih v Slovenskem kulturnem klubu in se je letos pogumno preizkusila tudi v pisanju besedila, ki je, kot pravi Susičeva, "malce posebno".
Ko se odpre zastor, je na odru devet praznih stolov, pred enim pa še pianola. Takoj zatem vstopijo štirje fantje in pet deklet. Kaj kmalu nam postane jasno, kje smo. To ni hotelska soba, temveč terapevtska skupnost, kjer se zdravijo duševni bolniki vseh mogočih vrst. V igro so smiselno
gentov in skladateljev, z mae-strom Gioavannijem Accaijem na čelu.
Ob tem vrhunskem rezultatu so se pevke DPZ Kraški slavček zamislile ob zastavljenem delu z mlado dirigentko Petro Grassi, ki je v začetku sezone nasledila Mirku Ferlanu. Odlične prijateljske vezi, sodelovanje in želja po kakovostnem delu so obrodili izvrsten rezultat, ki potrjuje zvočno sliko nabrežinske dekliške pevske skupine. Ob skupnem doživljanju ostaja cilj lepota glasbe, ki jo prav glas najboljše izpeva. Tedensko delo in redne, intenzivne vaje so letos dopolnile z delavnico vokalne tehnike, ki jo je vodila mlada mezzosopranistka Fabiana Polli.
Dekleta so si na tridnevnem potovanju privoščila tudi nekaj oddiha z izletom v Milan in Lo-di. Posebno gre pohvaliti domače SKD Igo Gruden iz Nabrežine, ki jim je vedno stalo ob strani, tako finančno kot moralno. Tale rezultat je vsekakor zahvala za izraženo zaupanje in dokaz želje po nadaljnjih pevskih uspehih.
Svetina in dr. Denis Poniž, pogovor bo vodila mag. Loredana Umek. Srečanje bo v petek, 8. junija 2012, ob 17.30, v Narodnem domu v Trstu (ul. Filzi 14). Vabljeni!
Vincencij eva konferenca in Klub prijateljstva vabita na romanje na Brezje k Mariji Pomagaj v torek, 19. junija 2012. Program: sv. maša na Brezjah, kosilo, oddih ob Blejskem jezeru oz. nenaporen sprehod z ogledom zanimivosti; prijave na tel. št. 040 225468 (Vera) in 040 820986 (Alojzija). Prisrčno vabljeni posebno starejši!
Darovi
V spomin na drago Lojzko Sosič darujeta Anica in Vera 40 evrov za Slovensko Vincencijevo Konferenco v Trstu.
13
vključeni posamezni trenutki, v katerih vsak bolnik na robu odra predstavi svojo fobijo oziroma, zakaj beži iz realnega sveta. V spletu komičnih, tragikomičnih in absurdnih, deloma grozljivih dogodkov, se zgodba razvije do trenutka, ko se vsi začnejo spraševati, kaj se skriva v sobi št. 13. To postaja vse večja uganka, zaradi katere se duševni bolniki zapletajo v prepire in obsojajo drug drugega.
V igri spoznamo Anito, dvojčka Erika in Erosa, Jana, Mirjam in druge. Vsi so duševno bolni, naj bo to zasvojenost z videoigrica-mi, hipohondrija, shizofrenija, zatekanje v svet glasbe s stalnim igranjem na pianolo, depresivna bipolarnost ali pa rupofobija - za katero je značilna pretirana skrb za čistočo in strah pred tem, da so povsod bacili. Tudi jabolko tako bolnik mora oprati petintridesetkrat, preden ga olupi in poje, še pod prho pa uporablja rokavice... Pa bolnica, ki ji zvoni ura vsakih osem minut, da se spomni na tabletke za raznorazne sindrome, od bolečega zapestja do čudnih pik na roki in kuge. Poleg teh bolezni, smešnih in absurdnih trenutkov, ki jih bolniki doživljajo kot vsakdanje, saj so na zdravljenju že pet let, se vse vrti okoli skrivnostne sobe št. 13, kjer naj bi se zgodilo nekaj izredno hudega.
Na napovedniku se ob naslovu predstave sprašujejo, ali je to drama, komedija ali tragedija, obetavna režiserka pa jo je označila kot igro absurda. To je že tretja predstava, ki jo sama režira. Žal ji je, da nekateri igralci obiskujejo že univerzo in jim bo težko še naprej sodelovati v gledališki skupini. Ker ni nikjer našla primernega besedila za štiri fante in pet žensk, ga je začela pisati njim na kožo: "Vsak si je izbral eno duševno bolezen in od tam smo štartali".
Na odru je bilo razvidno, da je vsaka vloga bila res pisana na kožo posameznemu igralcu. Kim Furlan, Katerina Pertot, Silvia Počkaj, Tjaša Oblak, Tamara Pertot, Matjaž De Luisa, Igor De Luisa, Matej in Marko Petaros, stari od sedemnajst do devetnajst let, so delovali kot izredno uglašena igralska skupina. Občinstvo se je ob njih nasmejalo, ob pravem trenutku pa so igralci obrnili dogajanje na glavo. Gledalci so jih nagradili z bučnim aplavzom, dvorano pa zapustili z nasmehom na ustnicah in s pohvalnimi besedami za režiserko in za celotno igralsko ekipo ter seveda tudi Samuela Kralja za tehnično pomoč.
DPZ Kraški slavček zmagovalno v Milanu
Velik uspeh nabrežinskih pevk na državnem tekmovanju "F.Gaffurio"
OPČINE
| Finžgarjev dom
Premiera igre Soba št.
10. natečaj za diplomska magistrska in doktorska dela
Svečana razglasitev nagrajencev
VIDA VALENČIČ
KO SE DOTAKNEŠ OSEBE
V	prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani je 22. maja 2012 potekala svečana razglasitev nagrajencev 10. nagradnega natečaja za diplomska, magistrska in doktorska dela, ki jih letos desetič podeljujejo na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Priznanja je nagrajencem podelila ministrica Ljudmila Novak, slovesnosti pa sta se med
predvsem v gospodarsko in znanstveno korist. Število prijav na razpis tako iz Slovenije kot iz zamejstva in drugih držav pa je, kot je dejala, jasen znak, da se zanimanje za te vezi tudi med mladimi povečuje.
Uvodnemu delu je sledila podelitev nagrad. Prvo nagrado v kategoriji Slovenci v zamejstvu je za svoje doktorsko delo z naslovom Čezmejna stanovanjska mobilnost v kontekstu Evropske
tarju, Kvarnerju in Istri od leta 1919 do leta 1991. Posebno priporočilo za objavo si je med deli prislužila diplomska naloga Mirjam Danilovič z naslovom Jezikovna zmožnost dijakov Višje šole za gospodarske poklice na avstrijskem Koroškem.
Prve nagrade v kategoriji Slovenci v izseljenstvu strokovna komisija po temeljitem razmisleku ni podelila. Za drugo nagrado je komisija izbrala diplomsko delo
"Odpornost"
Včeraj smo na srečanju za posvojitelje ponovno slišali italijansko besedo "resilienza". Še vedno iščem zanjo slovenski prevod. Slovar mi ponuja "odpornost", kar me samodejno postavi v svet fizičnosti, dobrega pretakanja krvi v žilah in zadostne mere življenjskega kisika. Navsezadnje je psihološka odpornost metaforično tudi to. In vendar je v tistem "resilienza " nekaj več, nekaj, kar gre preko "odpornosti" do negativnih klic. Zmožnost pretvorjenja negativnega, ki ti je bilo v življenju usojeno, v osebno moč. Navsezadnje bi ob izkušnjah, skozi katere so morali iti otroci, ki gredo v posvojitev, marsikatera odrasla oseba povsem otrpnila. Kje najdejo moč?
Kaj pomeni "znajti se"?
Kje na dnu srca ostane zakoreninjena neizražena žalost, vseuničujoča jeza?
Razmišljam ob tem "znajti se" in se postavim kot odrasla oseba pod vprašaj: kdaj se nam samim uspe znajti (in gotovo v veliko manj perečih in bolečih situacijah)? Kje iščemo moč po naših spodrsljajih? Kdaj neumno in banalno problematiziramo povsem enostavne zadeve? V kolikšni meri postajamo v življenju "odporni", koliko je v nas sposobnosti obrniti težko negativnost v moč za nadaljnje korake?
Kolikokrat sem že brala, naj se sodobni človek končno vrne k enostavnejšemu. Naj se resnično zamisli ob mislih, ki so jih izrekle osebe, ki se jim življenje izteka. Dobro vem,
za hip pomislimo, da je smisel našega življenja iskati v nečem večjem, morda imamo za nalogo nekaj ustvariti. Roditi otroka ali že živečemu otroku dati drugo možnost, morda ustvariti pri ljudeh zanimanje za določen problem, morda za določeno umetniško izražanje, morda veselje do narave, živali, vero v nekaj več, kar gre preko dnevne rutine, preko vsakodnevnega jutranjega vstajanja, umivanja zob, obedovanja, dolgih delovnih obveznosti, preko hitenja in hlastanja za časom, preko besed in misli, ki ti jih nikoli ne uspe izraziti, preko apatičnosti,
v	katero lahko zaideš, če si v življenju odpravil besedico "preko" in si se pričel enačiti z rutino, ki jo opravljaš.
A je človek le to? Koliko oseb smo v življenju že srečali, za katere bi lahko rekli, da so se "vdale"? Koliko oseb ne verjame več vase, ker do danes družba ni verjela vanje? Koliko oseb poznamo, ki jim življenjska sramežljivost pri štiridesetih, petdesetih, šestdesetih ne dopušča, da bi se otresle strahu pred življenjem? Kdaj so se te osebe nehale krepiti, kaj je v njih povzročilo, da so nehale verjeti v moč "odpornosti"? Kdaj pa se mi sami bojimo življenjskih korakov, kdaj pozabljamo, kako nam je življenje navsezadnje skozi preizkušnje dalo najboljše: sposobnost soočenja s težavnimi situacijami? Kdaj navsezadnje pozabljamo, da bi se morali v večji meri zavedati, kako so problemi resnično (kot je, ne vem že kateri mislec, zapisal...)
da se nas te misli dotaknejo le za hip. Samo okorno zavite priložnosti za osebno rast?
drugim udeležila tudi predsednik Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Franc Pukšič in dr. Janja Žitnik, podpredsednica Znanstvenoraziskovalnega centra na Akademiji (ZRC SAZU).
Ministrica Ljudmila Novak je prejemnikom nagrad čestitala in jim v nagovoru med drugim želela, da v svojem akademskem življenju še naprej skrbijo za osveščanje javnosti o življenju Slovencev v zamejstvu in po svetu. Ministrica je še povedala, da so tovrstna raziskovanja in zapisana dela izjemnega pomena za ohranjanje slovenstva v svetu ter za njihovo povezovanje in sodelovanje z domovino. Slovenci v svetu so po njenih besedah pomemben povezovalen člen med deželo, kjer bivajo, in Slovenijo, zato je te vezi treba izkoristiti
unije: primer slovensko-italijan-ske meje (Mobilita' residenziale transfrontaliera nel contesto del-1'Unione Europea: il caso del confine italo-sloveno) prejel De-van Jagodic. Kot drugo najboljše delo v isti kategoriji je bilo izbrano magistrsko delo Milana Obi-da z naslovom Ethnizitat und Minderheitendiskurs am Bei-spiel der osterreichischen Solida-ritatsbewegung mit den Kartner Slowenen in den 1970er Jahren
-	Etničnost in manjšinski diskurz na primeru avstrijskega solidarnostnega gibanja koroških Slovencev v 70. letih prejšnjega stoletja, tretja nagrada pa je pripadla Nikoletti Vajda Nagy za diplomsko delo Sprejemanje slovenske manjšine v Porabju. Posebne pohvale je bila deležna še doktorska disertacija Barbare Riman Slovenci v Gorskem Ko-
Mihe Zobca z naslovom Biti Argentinec in živeti doma, s tretjo nagrado pa sta bili nagrajeni diplomski deli Mateja Juričana Podobe nemških koncentracijskih taborišč v izbranih delih slovenske in svetovne literature in Sanje Orlač U-topos tujčeve razlike.
Strokovno komisijo so za zamejstvo sestavljali dr. Breda Mulec, dr. Jernej Zupančič in dr. Milan Bufon, za izseljenstvo pa dr. Zvone Žigon, dr. Jernej Mlekuž in dr. Igor Maver.
Namen natečaja je spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja.
Kulturne, zgodovinske in turistične povezave
Spominski križ Češkega črnega križa
Konec letošnjega aprila so v češkem mestu Brandy's nad Labem -Stara Boleslav priredili še eno od vrste praznovanj v spomin na zadnjega avstrijskega cesarja Karla I. Gre za njegovo 90-letnico smrti, 120-letnico rojstva cesarice Zite von Habsburg, 100-letnico rojstva dr. Otta von Habsburg ter praznovanja v spomin na Rudolfa II. Habsburškega ob 400-letnici smrti in 460-letnici rojstva Rudolfa II. Habsburškega.
Te slovesnosti se je udeležila tudi direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar na povabilo inž. Ondreja Prenosila, župana mesta Brandy's nad Labem - Stara Boleslav blizu Prage, in dr. Milana Novaka, vodje urada za kulturo tega mesta. Kot so sporočili, je bil za spodbujanje vojaških zgodovinskih tradicij, ohranjanje spome-
nikov in vojnih grobov mag. Damjani Fortunat Černilogar na slovesnosti izročen "spominski križ Češkega črnega križa, z zahvalo za posebne za-
sluge pri oskrbi vojnih grobov in spomenikov vojne ter ohranjanje zgodovinskega spomina na padle vojake na soški
fronti".
V	zvezi s tem je prejel odlikovanje tudi Arthur Rehberger. Z njim je Čer-nilogarjeva sodelovala leta 2007 pri slovensko-češki razstavi Soška fronta 1915-1917. Najprej so jo predstavili v Tolminskem muzeju, potem pa so z delom njene vsebine gostovali še v evropskem parlamentu v Bruslju. Naslednjega leta je Tolminski muzej v Plznu predstavil še razstavo Tolminskega muzeja Tolminsko mostišče, Fortunat Černilogar jeva se je v Plznu udeležila še simpozija Svetovna vojna 1914-1918 in Evropska unija. Damjana Fortunat Černilogar je češkim raziskovalcem pomagala z izmenjavo podatkov tudi pri izdelavi seznamov padlih čeških vojakov, ki so se med 1. svetovno vojno bojevali v avstro-ogrskih enotah na območju t. i. tolminskega mostišča.
Kot so povedali, je s tem pomembno prispevala k raziska-
vi	in izdelavi seznamov padlih avstro-ogrskih vojakov v Gornjem Posočju. Prav ta pa pomeni že več let podlago oz. pomoč pri iskanju lokacij pokopa padlih vojakov, pa tudi njihovim sorodnikom.
MM
TOLMINSKO MOSTISCE I
Lovro Galič Branko Marušič
CERKEV SV. IVANA IN NJEN ČAS (24) Mariza Perat
Življenjski podatki nekaterih pokojnih duhovnikov, ki so delovali pri sv. Ivanu
Prof. Ivan Reščič
V	zapiskih Slovenskega pastoralnega središča beremo:
"Cerkev sv. Ivana je tesno povezana s svetniškim duhovnikom Ivanom Reščičem, ki jo je oskrboval nad trideset let. Prav po njegovem požrtvovalnem dušnopastirskem delu, ki ga je opravljal pri sv. Ivanu, je ta cerkev zaslovela v Gorici kot "slovenska cerkev".
Ivan Krstnik Reščič se je rodil v Gorici leta 1877. Obiskoval je osnovno šolo, ki jo je takrat vodilo društvo Sloga, nato se je vpisal na gimnazijo. Čez dve leti je opravil sprejemni izpit na slovenskem moškem učiteljišču v Kopru in tu leta 1896 maturiral.
Poučeval je najprej v Srednjem Lokovcu, nato na Banjšicah. V vsakodnevnem stiku z otroki in ljudstvom je vedno bolj spoznaval, koliko dobrega bi lahko naredil kot duhovnik. Zaprosil je za sprejem v semenišče, kamor je leta 1902 bil sprejet. V zadnjem letu bogoslovja je postal prefekt v Alojzijevišču, leta 1906 pa je v goriški stolnici bil posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v Bovcu, že po enem letu pa ga je nadškof Sedej poklical v Gorico, da bi tu postal učitelj in katehet v mestni gluhonemnici.
Novi vzgojitelj se je kmalu naučil govorice gluhonemih, kar mu je omogočalo, da se je uspešno posvetil vzgoji in izobrazbi otrok. Med temi je bil tudi poseben oddelek za slovenske gluhoneme otroke. Prav zaradi teh je g. Reščič predlagal, da bi na slovenskem učiteljišču za tiste, ki bi to želeli, vpeljali lekcije o poučevanju gluhonemih otrok. Leta 1909, ko se je slovensko učiteljišče iz Kopra preselilo v Gorico, je on sam bil na učiteljišču imenovan za profesorja tega predmeta. Kot tak je skrbel, da so dijaki svoje znanje v zavodu za gluhoneme tudi praktično izvajali. Leta 1912 je prof. Reščič zaradi velikih zaslug, ki si jih je pridobil pri vzgoji in izobrazbi gluhoneme mladine, bil imenovan za ravnatelja goriške gluhonemnice. To mesto je ohranil do leta 1925, ko so ga italijanske oblasti predčasno upokojile. V gluhonemnici pa je še nadalje ostal kot katehet, učitelj in
duhovni voditelj.
G. Reščič je bil znan kot mož molitve in je slovel kot izvrsten spovednik in duhovni voditelj. Bil je tudi spovednik v Slovenskem sirotišču, v zavodu sv. Jožefa ter reden spovednik v bogoslovnem semenišču. Poleg tega je bil tajnik papeških misijonskih družb in škofij ski voditelj Apo-stolstva molitve.
G. Reščič je bil prvi, ki je v Gorici organiziral množična ljudska romanja k raznim Marijinim svetiščem. Pri sv. Ivanu je poleg prvih petkov vpeljal pobožnost prvih sobot, šmarnice in zornice. Naročil je kipa Srca Jezusovega in Marijinega, ki ju v cerkvi sv. Ivana še danes vidimo. Za Božič leta 1951 je tu prvič imel polnočnico.
Leta 1944 je g. Reščič v Podgori nadomeščal tamkajšnjega župnika Stanka Staniča. Ko se je ta naslednje leto župniji odpovedal, je g. Reščič v Podgori postal župni upravitelj, leta 1946 pa župnik. Zaradi bolehnosti pa se je naslednje leto župniji odpovedal. Do leta 1954 je še maševal pri sv. Ivanu, nato ga je nadomestil prof. Mirko Filej.
G. Ivan Reščič je umrl v Gorici 28. julija 1955.
/dalje
Sloveniia
--------^	M-
Kaj bo s Slovenijo?
Zaradi krize in razhajanj v politiki negotova prihodnost države
Dogodki in izkušnje potrjujejo, da ljudje postajajo čedalje bolj ravnodušni do ravnanj in teženj politike, do njenega boja za oblast in prevlado v družbi in državi. Soočanje med strankami na strpen in demokratičen način, kakršen je v navadi ali vsaj poizkuša prevladovati v drugih državah, so pri nas nadomestile metode, ki izhajajo iz totalitarnih ideoloških in političnih načel in izhodišč nekdanjega sistema.
Kako sicer razumeti, da v Sloveniji, ki jo ogroža najglobja kriza v njenem delovanju kot države doslej, ni mogoče zagotoviti temeljnega družbenega soglasja o ukrepih, ki bi narodno skupnost rešili pred razpadom? Vlada deluje odločno, tudi s podporo in razumevanjem evropskih ustanov in ZDA, da bi zavarovala in uveljavila program varčevanja, ki bi omogočil tudi vnovični zagon gospodarstva, vendar pa sta jo blokirala oba sindikata slovenskih policistov. Ne popuščata v svojih zahtevah in še naprej grozita z referendumom, s katerim bi lahko zaustavili celoten program in napore vlade Janeza Janše in državo pahnili v nejasno in negotovo prihodnost.
Dogodki, ki potekajo sedaj oziroma bodo prepoznavni kmalu, bodo morda omogočili uveljavitev jasnejših razmerij in odnosov, kar naj bi ugodno vplivalo na strpnost v državi in politiki. Velik pomen pripisujejo kongresu stranke Socialnih demokratov, ki bo 2. junija v Kočevju in na katerem bo za predsednika znova kandidiral Borut Pahor. Zoper njega je potekala
kampanja v občilih in pri vseh predstavnikih t. i. slovenske levice. Pahorju najbolj očitajo, da je strpen in razumevajoč z vlado in celo prijatelj Janeza Janše. Največji Pahorjev nasprotnik in kandidat za novega predsednika Socialnih demokratov je dr. Igor Lukšič, nekdanji minister in na prejšnjem kongresu odstavljeni podpredsednik stranke. Nekatere raziskave kažejo, da bo Borut Pahor ponovno izvoljen za predsednika Socialnih demokratov, v tem primeru pa bo na volitvah letošnjo jesen domnevno kandidiral za novega predsednika države. Če pa bi bil Borut Pahor na volitvah za predsednika Socialnih demokratov poražen, bo domnevno ustanovil novo politično stranko. Še pomembnejše je, da se je pričel rušiti ugled Zorana Jankoviča, us-
tanovitelja stranke Pozitivna Slovenija in ljubljanskega župana. Davčna uprava ga je ovadila tožilstvu, ki ga preiskuje zaradi poslov trgovske družbe Mercator v Nišu (Srbija), poslov v družbi Grepa, ki je gradila stadion Stožice v Ljubljani, spreminjanja namembnosti
zemljišč v Ljubljani in nepravilnosti v Lekarni Ljubljana. Zoranu Jankoviču se odrekajo tudi njegovi vplivni somišljeniki in prijatelji, med njimi sociologinja in publicistka Spomenka Hribar. Zoran Jankovič je bil doslej nedotakljiv pred kriminalističnim in tožilskim pregonom. Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy se med obiskom in pogovori s predstavniki države, parlamenta in vlade ni želel srečati z Zoranom Jankovičem. To domnevno zaradi njegovih spornih povezav z ljudmi, ki so vpleteni v trgovanje z mamili, s prepovedanimi poživili in zaradi spornih nepremičninskih poslov.
Javnost še zmeraj z zanimanjem in ocenami spremlja zapise o propadu gospodarstva in financ mariborske nadškofije, pri čemer pa je Cerkev tudi tarča neupravičenih obtožb in sovražnih izpadov. Branko Cestnik je v komentarju, objavljenem v novi številki slovenskega katoliškega tednika Družina zapisal, "da bivši mariborski nadškof in njegov ekonom nosita največjo težo trenutka in zato je skrajni čas, da prevzameta polno odgovornost za storjeno. Z vsakim dnem njunega odlašanja je pogubni vrtinec, ki zdaj grabi po celotni škofovski konferenci, močnejši. Ko rečemo, da moramo zaščititi škofe, zlasti ljubljanskega nadškofa, ki je iz obrobne postal primarna tarča
vrtinca, ne rečemo, da bomo bežali pred odgovornostjo in nečednosti pometali pod preprogo". Teolog in publicist dr. Ivan Štuhec pa je v svoji novi knjigi z naslovom Veter v megli opozoril, "da je Cerkev v zadnjih letih v veliki meri izgubila ugled prav zaradi tega, ker je probleme držala pod pokrovko". In je dodal, "da je prišel čas, ko moramo kot posamezniki in kot skupnost znati pred javnostjo priznati tudi svoje slabosti in ranljivosti ter pokazati, da smo vsi ranljivi in nismo eni popolni, drugi pa nepopolni ljudje".
Kronika dogajanj, zlasti tistih političnega pomena in razsežnosti je bila tudi v prejšnjih dneh bogata in raznolika. Zgodovinar dr. Janko Prunk je glede na polemike o tem, kdaj je nastala slovenska vojska, zapisal, "da je bila ustanovljena 19. novembra 1918. Tedaj je general Maister v Mariboru razglasil mobilizacijo in ta vojska je s svojo akcijo preprečila, da bi Maribor pripadel Avstriji".
Sodimo, da je zelo pomenljivo, da je v poročilu o stanju človekovih pravic v svetu, ki ga je objavilo ameriško zunanje ministrstvo, prvič obravnavano tudi vprašanje izvensodnih pobojev v Sloveniji, v obdobju med leti 1945 do 1947. Zapisalo je, da so javna občila v državi tudi lani imela neko vrsto samocenzure glede poročanja o odkritju množičnih grobišč domnevnih nacističnih sodelavcev, ki so jih ubili med drugo svetovno vojno in po njej. V javnih občilih tudi ni bilo razprav o identiteti oseb, ki so odgovorne za te poboje.
Marijan Drobež
Nevarnost referenduma
Stop! Pristavite/ policija!
V	dneh po koncu redakcije bo najbrž že nekoliko bolj jasno, kaj čaka Slovenijo v bližnji prihodnosti. Govorimo namreč o največji dilemi, ki se v teh tednih postavlja v deželi na sončni strani Alp. Bo vladi uspelo prepričati policiste, naj se odpovedo referendumu, ali bodo policisti trdnejši (in bolj trmoglavi) pogajalci ter se ne bodo vdali?
Bo kompromis s policisti le dosežen?
Posledice si danes seveda lahko samo predstavljamo. V očeh številnih Slovencev je bila matična država v zadnjih tednih talka neposlušnih in upornih policistov, ki so se pokazali za izrazito ne-državotvorne. V prid takemu izvajanju gre pripisati ugotovitev, da je zaradi policijskega zadržanja danes pod vprašajem stabilnost slovenskih bilanc. Varčevalni ukrepi, ki si jih je zamislila vlada, bi morali namreč začeti veljati že 1. junija, a dokler "uporniška" policijska sini-dikata ne umakneta predložene zahteve za zbiranje referendumskih podpisov, vladni ukrep ne more stopiti v veljavo. In če se to ne bo zgodilo do predvidenega datuma (1. junij), bo to prineslo izgubo na predvideni prihranek. Skratka, Slovenija bo prihranila manj od predvidenih 800 milijonov evrov. Finance so izračunale, da bi zmanjšanje varčevanja znašalo dobrih 30 milijonov evrov vsak mesec. Za Slovenijo bi
imelo to več posledic: mednarodni trgi bi izostanek v uveljavljanju varčevalnih ukrepov sprejeli z nerazumevanjem. Posledično bi bilo zadolževanje za Slovenijo vse dražje, stanje javnih financ pa vse slabše. Vlada mora najti kompromis s policijskimi sindikati (in ga je morda v času, ko to berete tudi že našla). Razlog za to pa je zelo preprost: brez tega bo težko rešila že sklenjen kompromis z vsemi osalimi sindikati javnega sektorja. Če se bo zgodba s policijskimi sinidikati še dolgo vlekla, ni namreč izključeno, da bi še kdo drug, ki je varčevalne ukrepe že podpisal, začel tar-
nati in izražati nezadovoljstvo. Skratka, zgodbo je treba tako ali drugače skleniti čim prej in čim manj boleče. Po drugi strani pa je treba razumeti, da so bili policisti vse doslej res med tistimi kategorijami, ki niso bile
finančno in stimulacijsko nagrajene v sorazmerju s težavnostjo poklica. Policija, predvsem tista, ki je bila na terenu, je do vlade in oblastnikov razvila precejšnjo nezaupljivost. Kot je v vročih dneh pogajanj povedal vodja Sindikata policistov Slovenije Zoran Petrovič, ni primarni problem sporazum sam na sebi. Problem, ki ga vidijo v članstvu sindikata, je predvsem nezaupanje v vladni aparat (ne glede na politično barvo), ki da jih je v preteklosti že večkrat zavedel. Tudi zaradi tega bi morali obe strani priti do nekega dogovora, ki bi bil tako zastavljen, da policijska stran v njem najde želene garancije o resnosti. Učinkovitejša policija za pravnejšo državo Tak kompromis bi bil še kako
potreben še zaradi nekega tretjega razloga. Mimo same krize. Gre za vlogo, ki jo mora odigravati policija v strukturi demokratične države. Pred kratkim so kriminalisti opravili največjo akcijo v zgodovini
slovenske države. Šlo je za aretacijo več kot 50 oseb, vpletenih v trgovanje z mamili: v akciji so policisti zasegli velike količine mamil, pa tudi orožje (celo bombe). To se je zgodilo le dobrih pet mesecev potem, ko je v Sloveniji počila afera s steroidi in anaboliki, in le slabi dve leti potem, ko je za rešetke šel slovenski mamilarski kralj Dragan Tošič. Pa tukaj so še ze-
lo	številni primeri gospodarskega kriminala belih ovratnikov, ki sploh niso prišli do sodišča (edina izjema je zadeva "čista lopata"). Kaj želim s tem povedati? V Sloveniji je še vedno veliko sivih con, ki so nekje na meji med legalnim in ilegalnim. Policija in pravosodje (tožilstvo) bi morali to nejasno območje nadzirati veliko ustrezneje. Danes pa ima organiziran kriminal (žal) v Sloveniji dokaj prosto pot: dokaz za to so pogosti neuradni obiski agentov ameriške agencije proti mamilom DEA ravno v Ljubljani. Med primarnimi težavami za tako stanje je tudi pretanka vez legalnosti, ki povezuje za to postavljene organe. Tukaj najdemo politične spore na ravni vlada-policija-sodstvo, ki rojevajo nove in nove nesporazume ter majejo zaupanje med institucijami. Tukaj pa najdemo še vedno tudi vzroke, zaradi katerih je za slovenske organe pregona zelo pogosto mižanje ob problemih gospodarskega kriminala sprejemljiva rešitev. Dobro zastavljen kompromis sedanjih pogajanj med vlado in policijskimi sindikati pa bi lahko bil prvi korak na dolgi poti normalizacije razmer.
Andrej Čemic
Kratke
Univerza na Primorskem / Nagrada Glasnik znanosti tudi Jadranki Cergol
Dr. Jadranka Cergol je med letošnjimi prejemniki nagrade za vrhunske znanstvene dosežke Znanstvenoraziskovalnega središča UP. Nagrado Glasnik znanosti že enajsto leto podeljuje koprsko vseučilišče. Nagrado bosta prejela tudi Tomaž Grušovnik in Inštitut za dediščino Sredozemlja UP za posamezne vrhunske znanstvene dosežke raziskovalnih skupin.
Jadranka Cergol je klasična filologinja in asistentka te stroke na koprski univerzi. Poznamo jo kot aktivno članico Slovenske zamejske skavtske organizacije, že vrsto let sodeluje v zamejskem in širše slovenskem medijskem prostoru kot publicistka in recenzentka.
Jubilejni deseti Ekopraznik v Tolminu: kriza ponuja podeželju tuai priložnost samooskrbe
V	središču Tolmina je potekal jubilejni, deseti Ekopraznik v organizaciji ekoloških kmetov Severne Primorske. Sončen dan in velika, pestra ponudba sta pogojevala prav tak obisk ljudi od vsepovsod. V nadaljevanju sejma, pod večer, so si na kobariškem trgu ljubitelji ekološkega pridelovanja izmenjavali tudi sadike. Uradno odprtje sejma seje pričelo 12. maja ob 10. uri z nastopom otrok iz vrtca in domačih ljudskih glasbenikov z večglasnim petjem in mednarodno zasedbo Triplats. Prisotne je nagovoril podžupan Občine Tolmin Darjo Velušček. Pohvalil je organizatorje in pridelovalce, ki so se odgovorno odzvali potrebi po zdravi prehrani za samooskrbo. V Posočju je ohranjena čista narava in zato osnova za kakovostno pridelavo, zdravo življenje domačinovter možnost, da vse to oblikujemo kotturistično ponudbo kakovostnih delovnih mest in spodobnega zaslužka visoko specializiranih ponudnikov. V imenu organizatorja je Marija Bončina, predsednica Združenja ekoloških kmetov Severne Primorske, ob jubileju izrazila navdušenje nad desetletnim razvojem sejma in predvsem domače in okoliške ponudbe. Stiske na trgu dela in energije bodo postale obenem nuja in še več priložnosti za pridne roke podeželja tudi za naprej. Sicer pa so stojnice s ponudbo domačih izdelkov in pridelkov na osrednjem tolminskem trgu zaživele že ob osmi uri. Najprej so šle v prodajo ekološke sadike raznovrstne zelenjave in zelišč, kot tudi namazov iz njih, nato pa še med, izdelki iz naravnega voska, marmelade, sokovi, ekološko vino ..., ovčji in kravji sir, mesni izdelki in tudi ekološke malice. Večino hrane so prodajalci ponujali tudi v pokušnjo. Skoraj vsak, kije ugotovil, da ima ekološko pridelana hrana boljši okus, je tudi kaj kupil. Iz videmske pokrajine so prinesli pridelke iz sivke, kot so eterična olja in kozmetika. Na stojnici Turistične zveze Gornjega Posočja so ponudili veliko promocijskega materiala in prijazno svetovali. Razveseljivo je, da seje organizatorjem, letos že drugič, pridružil tudi Triglavski narodni park s postavitvijo nove mobilne informacijske točke in z delavnico. / MM
Dr. Rosvita Pesek prihaja v Dvorano prve slovenske vlade
Pred kratkim je pri Mohorjevi založbi Celovec izšla knjiga Osamosvojitvena vlada - Kako so gradili državo. Avtorica knjige je zgodovinarka in novinarka dr. Rosvita Pesek. Knjiga prinaša zgodovinski oris ekipe, ki je Slovenijo v takratnih zelo hudih časih pripravila na demokratično in samostojno življenje. Demosova vlada, kiji je predsedoval krščanski demokrat Lojze Peterle, je bila izvoljena 16. maja 1990, dober mesec po zgodovinskih volitvah. Svoje delo je sicer opravljala le dve leti, vendar je v teh dveh letih - ključnih za obstoj Slovenije, izvršila veliko pomembnih nalog. Njej gre mnogo zaslug za to, da ima slovenski narod danes svojo neodvisno in mednarodno priznano državo. Avtorica se v knjigi med drugim sprašuje, “ali smo imeli v zgodovini še kakšno vlado, kije obljubljala več in ki je predvsem ustvarila več, kot so suverenost, neodvisnost, služenje vojakov doma, lastna valuta”. Mi pa se lahko vprašamo: Smo na to državo danes ponosni? Se zavedamo pomena, ki ga za narod imajo samostojnost in neodvisnost, demokratičnost, spoštovanje človekovih pravic, svoboda govora...? Ali dovolj cenimo vse vrednote, ki so jih graditelji nove države s trudom uveljavili za vse nas?
Bliža se praznovanje 21. obletnice samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Ob tem prazniku Ženski odbor SDS vabi na predavanje dr.
Rosvite Pesek s predstavitvijo njene knjige v soboto, 23. junija 2012, ob 20. uri v Dvorani prve slovenske vlade v Ajdovščini.
Prvi del knjige predstavlja oris dogajanja v tistih usodnih letih, v nadaljevanju pa je delo vlade predstavljeno skozi pogovore z 29 člani vlade. Intervjuji so v drugem delu knjige tudi v celoti objavljeni. Knjiga šteje kar 762 strani, vsebuje bogato fotografsko gradivo in tudi dokumente, ki jih v arhivih ne najdemo. Obeta se nam torej zanimiva predstavitev dogodkov, ki so zaznamovali zgodovino nastanka Slovenije. Priložnost, ko bomo lahko ob srečanju z novimi dejstvi tistega časa ponosno rekli: Živim v svobodni, neodvisni državi Sloveniji! Lepo vabljeni! / Klara Remec
MESTNA KNJIŽNICA in ČITALNICA IDRIJA v sodelovanju z GORIŠKO MOHORJEVO DRUŽBO
vabi na predstavitev knjige
Marije Kacin
PRIMORSKA ŠOLA NA PREPIHU
v četrtek, 7. junija 2012, ob 19. uri v prostorih knjižnice
31. maja 2012
Primorska / Gospodarstvo
Ad formandum
Koristen mini master za javne upravitelje
S podelitvijo diplom se je v torek, 22. maja zvečer, končal mini master za javne upravitelje, ki ga je uprava Občine Sovodnje ob Soči priredila za vse izvoljene svetnike v sodelovanju z izobraževalno agencijo Ad formandum. Mini masterja se je udeležilo deset izvoljenih svetnikov iz sovoden-jske občine; pridružili so se jim tudi števerjan-ski in pokrajinski svetniki. Na 45-urnem tečaju, ki je obravnaval strokovno terminologijo in komunikacijo v javnosti v slovenskem jeziku, so upravitelji podrobneje spoznali vlogo in avtonomne pris-tojnosti občin v luči ustavnih načel, preučili so državno in deželno zakonodajo o delovanju krajevnih uprav in pomen občinskega statuta in pravilnikov. Beseda je tekla tudi o vlogi in pristojnostih političnih in tehničnih organov in o odgovornosti pri opravljanju javnih funkcij. Posebno pozornost so med predavanji namenili občinskemu proračunu in obračunu in davkom, ki se neposredno tičejo občinskih blagajn. O teh temah so spregovorili
revizor Vojko Lovriha, odvetnika Walter Coren in Aleš Kapun ter pravnik Igor Giacomini.
Poleg tega sta bila na programu še komunikacija in nastopanje v javnosti: svetniki so stopili pred
kamero in s pomočjo strokovne izvedenke Anite Mirjanič spoznali, kako govoriti samozavestnejše in pozorno poslušati, kako analizirati in uporabljati govorico telesa v svoj prid in kako vplivati na ljudi med svojim nastopom. O strokovni terminologiji v odnosu do javnih ustanov je spregovorila prevajalka Laura Sgubin, medtem ko je jezikoslovka Matejka Grgič obravnavala sistem jezika, stike med različnimi jezikovnimi sistemi, spregovorila je o pragmatiki jezika in o njegovih različnih rabah v različnih okoljih. V mini
masterju je potekalo tudi javno srečanje z naslovom Razlastitve, nujno zlo?. Odvetnik Walter Coren je spregovoril o postopku odvzema zasebne lastnine za javno korist.
Mini master se je končal s podelitvijo diplom, ki jih je v imenu Ad formanduma izročila Majda Klanjšček, odgovorna za delovanje goriškega sedeža slovenskega zavoda. Sovodenj ska županja Alenka Florenin je ob koncu dejala: "Tečaj je bil dragocena
priložnost za vse nas, da smo poglobili znanje o temah, ki so neposredno vezane na javno upravljanje, in tako pridobili samozavest pri uresničevanju vloge, ki jo imamo kot javni upravitelji. Med samim izvajanjem programa se je izkazalo, da so teme, ki smo jih načeli, obširne in potrebujejo še dodatnega poglabljanja. Res pa je tudi, da gradiva s področja v slovenskem jeziku primanjkuje, tako kot je strokovno podkovanih predavateljev maternega jezika malo. Izkušnja pa je bila zelo pozitivna in vredna truda, ki smo ga vanjo vložili".
Tečaj je bil v glavnem v konferenčni dvorani Zadružne banke v Sovodnjah, ki opravlja pomembno vlogo pri nudenju storitev v korist vaške skupnosti.
Italija mačeha za ženske in mlade
Možnosti zaposlitve ni!
Skoraj 34% Italijank v starosti med 25 in 54 letom, ki so v zvezi, ni zaposlenih. V skandinavskih državah je takšnih manj kot štiri odstotke, povprečje v Evropski uniji pa znaša 19,8%. Kar štirje od desetih mladih med 25 in 34 letom še vedno živijo pri starših, večinoma zaradi brezposelnosti.
Italija se med članicami EU po zaposlenosti med ženskami s tem uvršča na zadnje mesto, v objavljenem letnem poročilu za 2011 o ekonomsko-socialnih razmerah v Italiji opozarja državni statistični urad Istat.
A to je le ena od skrb vzbujajočih ugotovitev Istata. Italijanske matere imajo v primerjavi z očeti znatno manjše možnosti najti zaposlitev. Na severu države je verjetnost, da bodo našle zaposlitev, kar devetkrat manjša, na jugu pa kar 14-krat manjša, kot velja za očete.
Že vse od 60. let prejšnjega stoletja je po ugotovitvah statistikov blokirana socialna mobilnost. Socialno-ekonomski status
staršev še vedno močno določa socialno-ekonomski status otrok. V generaciji, rojeni v 80. letih prejšnjega stoletja, je zgolj nekaj več kot petina otrok modrih ovratnikov prestopila prag univerze, medtem ko je ta delež za otroke iz družin višjih slojev dosegel slabih 62%.
Zgolj 8,5% otrokom, ki so se rodili "navadnim" delavcem, se uspe prebiti do profesionalnega poklica (odvetniki, notarji, farmacevti itd.), postati podjetnik ali prevzeti vodstveni položaj. Vse bolj se povečuje dihotomija na trgu dela med začasnimi zaposlitvami in delom za nedoločen čas. Če je v generaciji rojenih v 60. letih delež atipičnih zaposlitev znašal dobrih 23%, v generaciji rojenih v 80. letih znaša že skoraj 45%.
Skoraj vsak drugi mladi Italijan, ki ima delo, je danes torej zaposlen za določen čas, projektno ali pa ima eno od preostalih več kot 40 različnih oblik pogodb o začasnem delu. Stopnja brezposelnosti med mladimi po zadnjih po-
datkih dosega že skoraj 36%. Zaskrbljujoč je podatek, da je tudi po desetih letih od podpisa prve pogodbe o začasnem delu brez zaposlitve za nedoločen čas še vedno približno tretjina Italijanov, deset odstotkov pa jih je brezposelnih.
Še slabši podatki prihajajo z manj razvitega juga države. Če je država leta 2010 za zdravstvo namenila približno 1800 evrov na posameznika, je ta številka v avtonomni pokrajini Bočen na severu znašala skoraj 2200 evrov, na Siciliji pa manj kot 1700 evrov.
Neenakost med severom in jugom se kaže tudi v socialnih storitvah, ki jih zagotavljajo občine. Občine za socialne storitve v povprečju letno namenijo 116 evrov na posameznika, vendar v Trentu na severu skoraj 300 evrov, v Kalabriji pa vsega 26 evrov.
A vse ni črno. Tako Italijani kot Italijanke se lahko med Evropejci pohvalijo z eno najdaljših življenjskih dob. Italijani v povprečju živijo 79,4 leta, Italijanke pa 84,5 leta. Dlje od Italijanov živijo le Švedi (79,6 leta), od Italijank pa Francozinje in Španke, ki živijo 85,3 leta.
NOVI
GLAS
ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it
Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin
Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5
Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it
www.noviglas.it
TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 85 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst.
Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh.
Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC
Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250
To številko smo poslali v tisk v torek, 29. maja, ob 14. uri.
fiC
Redni občni zbor Zadružne banke Doberdob in Sovodnje
Solidne temelje predstavlja premoženje banke
Člani Zadružne banke Doberdob in Sovodnje so v petek, 25. maja 2012, na rednem občnem zboru v Kulturnem domu v Gorici odobrili bilanco za leto 2011 in deloma obnovili upravni odbor.
Poslovanje banke v letu 2011 odraža bodisi napetosti na svetovnih finančnih trgih in težave krajevnega gospodarstva bodisi prizadevanja banke, da s skrbnim gospodarjenjem in z izboljšanjem rentabilnosti premostijo sedanje nenaklonjene razmere.
Predsednik Dario Peric je po uvodni predstavitvi konteksta delovanja zadružnih bank in Zadružne banke Doberdob in So-
krajevne skupnosti s porazdelitvijo 114 podpor.
Pri predstavitvi bilance je ravnatelj Flavio Mosetti poudaril podatek, da je banka pri podeljevanju kreditov v letu 2011, kljub zaostritvi celotnega bančnega sistema, beležila povišek pri posojilih strankam v višini 1,31%. Zaradi negotovosti na finančnih trgih ob koncu prejšnjega poslovnega leta pa so se skupne vloge strank v primerjavi z letom 2010 znižale za 1,10%. Solidne temelje za poslovanje banke v prihodnje pa predstavlja premoženje banke, saj je skupni količnik celotnega kapitala (total Capital latio) ugotovljen na podlagi razmerja med premoženjem po nadzornih do-
manjše (+0,96%) povečanje postavke operativnih stroškov otipljiv dokaz, da je banka namenila posebno pozornost omejitvi stroškov in da jih je preudarno nadzirala. Povišek davčne stopnje je tudi deloma vplival na nekoliko nižji dobiček (72.612 evrov), ki ga je občni zbor odobril in porazdelil v zakonske rezerve in v vzajemni sklad za promocijo in razvoj sodelovanja.
Županja občine Sovodnje ob Soči Alenka Florenin je pozdravila člane in se zahvalila banki za vsestransko podporo domačim društvom in ustanovam ter še posebej za razpoložljivost dvorane, ki se je občani radi poslužujejo. Sodelovanje med akterji, ki de-
vodnje pozval člane k tesnejšemu sodelovanju, saj je krajevni značaj bančnega zavoda prednost tako za člane kot za banko. Lokalna skupnost mora priznati in čutiti banko kot del tega ozemlja in aktivno sodelovati pri njenem razvoju, da lahko še naprej ostane samostojna. "Če bomo čutili našo banko zgolj kot poslovni ali finančni subjekt, bomo naredili veliko napako in verjetno izgubili nekaj, kar ni v lasti nekega znanega ali neznanega pravnega subjekta, temveč nekaj, kar dejansko in zgodovinsko pripada naši lokalni skupnosti". V ta namen je predstavil tudi projekt Namenjeno članom, s katerim se člani vseh zadružnih bank v deželi (skupaj več kot 50.000 članov) brezplačno lahko predstavijo na spletu ostalim članom in jih seznanijo z ugodnostmi, izdelki ali storitvami.
Banka je povečala število članov in kljub nižjemu dobičku ohranila lansko višino prispevkov za šolske, kulturne, športne in druge dejavnosti v prid razvoja
ločilih in skupno ponderirano tvegano aktivo, 18,66%. Ta podatek je nad povprečjem ostalih zadružnih bank v deželi (14,20%) in drugih bančnih velikanov. Previdnostni varnostni količnik, ki ga postavlja Banka Italije, je 8%.
Skrbno gospodarjenje in izboljšanje rentabilnosti v primerjavi s poslovanjem v letu 2010 pa odražajo podatki ekonomskega računa. Kljub nenaklonjenim ekonomskim razmeram so se poslovni prihodki povišali za celih 11,66% (drugi najboljši dosežek med 15 deželnimi zadružnimi bankami), in to z omejevanjem neprofitnih marž pri poslovanju. Skladno s podatkom za celo Deželo, s položajem svetovnega gospodarstva in ob poslabšanju objektivnih težav strank pri vračanju prejetih sredstev so se upravitelji Zadružne banke Doberdob in Sovodnje odločili za previdnostno razvrednotenje terjatev, saj so ob koncu leta odpisali kar 503 tisoč evrov terjatev. Tudi v letu 2011 je
lajo za isto območje in za iste ljudi, lahko v sedanjih razmerah pripomore k izboljšanju pogojev in k rasti območja. Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma, se je v pisnem sporočilu zahvalil banki za pozornost in pomoč, ki jo izkazuje kulturnim, športnim in ostalim organizacijam v našem prostoru. Predsednik deželne zveze Zadružnih bank Giuseppe Graffi Brunoro je podčrtal dejstvo, da na deželni ravni zadružne banke pridobivajo vedno večjo vlogo na tržišču, saj kljub težkim razmeram si prizadevajo za razvoj domačega območja. Na državni ravni so priprave za nov jamstveni sklad, ki bo okrepil solidnost sistema zadružnih bank in jamčil strankam vse zaupane prihranke, v končni fazi.
Za triletno obdobje sta v upravni odbor bila potrjena Bogdan Butkovič in Mario Gergolet. Iz upravnega odbora je odstopila Maja Humar, na njeno mesto je bil izvoljen Ugo Tomšič. Aldo Cunja pa je bil izvoljen kot nadomestni član Nadzornega odbora.
POTOVANJE Z OKUSOM	Slavica Radinja
Masleni piščanec (butter chicken) (Indija)
Sestavine:
1 kg piščanca brez kosti in kože
sok 1 limone
sol
1 čajna žlička rdeče pekoče paprike 6 strokov česna
8-10 zrn popra
2,5 cm dolga skorja cimeta
2 lovorova lista 8-10 mandljev
semena 3-4 strokovkardamoma
1 lonček jogurta
3 žlice olja
2 sesekljani čebuli
2 čajni žlički česnove mase
1 čajna žlička ingverjeve mase
2 čajni žlički koriandra v prahu 1 čajna žlička kumine
1/4 čajne žličke kurkume 400 gr paradižnika 1/2 litra piščančje juhe
3 žlice mehkega masla
Piščanca narežemo na kocke, ki jih v široki nekovinski posodi premešamo z limoninim sokom, soljo in pekočo papriko. Posodo prekrijemo in damo v hladilnik približno eno uro. V nizki posodi prepražimo česen, poper, cimet, lovorjeve liste in mandlje, dokler nekoliko ne potemnijo. Mešanico pohladimo, nato dodamo kardamom in v mik-
serju spremenimo v gladko maso. Začimbe zmešamo z jogurtom, koriandrom, kumino in kurku-mo in jih nato dodamo piščancu. Premešamo ga in pustimo v hladilniku še eno uro.
Na zmernem ognju segrejemo olje in nato pre-
pražimo čebulo, dokler ni rumenkasto-rjave barve. Čebuli dodamo ingverjevo in česnovo maso, ki smo jo pripravili tako, da smo ingver in česen v prahu pomešali z vodo. Po eni minuti dodamo piščanca, a brez ostalih začimb, v katere smo ga prej dali. Piščanca cvremo, dokler ni dobro pečen, nato mu dodamo paradižnik, ki smo ga predhodno spremenili v gosto tekočo maso, piščančjo juho in preostale začimbe, v katerih smo marinirali piščanca. Kuhamo toliko časa, dokler nima omaka polovice prvotne prostornine. V majhni posodi stopimo maslo in ga nazadnje prelijemo čez piščanca, preden jed serviramo.
Dežela vinotočev, šmarnice in gradov v oblakih (4. del)
Razkropljene hrvaške vasi na Gradiščanskem
in politično so bili namreč veliko bolj navezani na Avstrijo kot na Jugoslavijo, srbohrvaščino pa so občutili kot tujek.
Že ob naselitvi so namreč od prvotnega avstrijsko-madžarskega okolja prevzeli življenjske navade in celo stil gradnje naselij. Posebneži, ki so uživali tudi pose-
Gradiščanska, ki je bila s plebiscitom leta 1921 priključena Avstriji, je poleg panonskih arhitekturnih značilnosti obdržala narodnostno pisanost in raznolikost, ki je prava posebnost te male obmejne dežele. Madžarski napisi so nas spremljali vsepovsod, pa čeprav bi si sami v parku ali muzejih želeli nekaj informacij v angleščini. Tudi priimki, na katere smo naleteli med raziskovanjem krajine, so nas stalno opozarjali, da se tu, v osrčju Evrope, stikajo slovanska, nemška in ogrska kultura in da se Burgenland ravno zaradi te raznolikosti močno razlikuje od ostalih avstrijskih pokrajin. Čeprav popotnik tega sicer ne opaža ravno na vsakem koraku, kot recimo na Novomeškem, naseljujejo te kraje tudi Romi, ki imajo priznane pravice v enaki meri kot druge manjšine in imajo celo tri časopise in televizijske oddaje v svojem jeziku. O neurejenih romskih naseljih, barakah in podobnem, pa seveda niti sledu. Avstrija pač. Zanimivo je, da iz anket in raziskav izhaja, da je ravno neopazna romska manjšina najbolj aktivna in najbolj angažirana v društvih in dejavnostih, obenem pa so Romi tisti, ki so najbolj nezadovoljni s statusom in bi zase hoteli več pravic.
Ko smo z zanimanjem opazovali
lepo nanizane panonske hišice v dolgi, obcestni vasi Stinatz, smo nenadoma naleteli na tablo z nam domačim imenom Stinjak in velikim napisom dobrodošli in nato še vrtec z dvojezičnim napisom, cerkev, oglasno desko in nekatere obrtne delavnice. Parkirali smo sredi vasi, ob trgu, kjer je spet v hrvaščini pisalo, da gre za enega najlepših trgov v okolici, in z radovednostjo odšli peš na ogled domovine gradiščanskih Hrvatov. Pravzaprav mi je bil dotlej tale pojem precej tuj, vedela sem pač, da manjšina obstaja, a nikoli se nisem spraševala, kje točno in kako živi.
No, veliko bolj začuden je bil seveda moj mož, saj se je najprej vprašal, kako so sploh Hrvati zašli v te kraje, saj je hrvaška meja daleč, vmes sta še Madžarska in Slovenija, povrhu pa je takoj opaziti, da so skupine hrvaških vasi na Gradiščanskem močno razkropljene in ustvarjajo nekake otoke sredi nemško in madžarsko govorečega prebivalstva. No, odgovor ni težak, Hrvati so v 16. stoletju na vzhod Spodnje Avstrije, in ne samo sem, pribežali
ben status, so bili le Vlahi, ki so se naselili na območju Oberwar-ta. Ti so govorili poseben dialekt, oproščeni so bili skoraj vseh dajatev, lokalni plemiči pa so jih izobraževali za vojsko in policijo. Daleč naokoli so bili znani tudi kot odlični prekupčevalci in trgovci z živino.
Na dolgo bi lahko pripovedovali o zgodovini gradiščanskih Hrvatov, o njihovem obstoju pričajo namreč imena številnih naselij, med katerimi naj omenimo le Kroatisch Tschantschen-dorf, dvojezičnih napisov pa je na prvi pogled veliko več kot na območju, kjer prebivajo Koroški Slovenci. Nekako tako kot bi bila ta manjšina manj sramežljiva in bolj odločna. Nikoli namreč nimaš občutka, da so bili še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja tudi gradiščanski Hrvati deležni sovraštva in napadov.
Sedaj poteka življenje v teh krajih mirno, Evropa je prinesla gospodarsko rast, odprtje mej, gradiščanski Hr-
vati pa lahko računajo na dvojezične vrtce in šole, na dvojezično gimnazijo v Obervvartu ter na tednik Hrvatske novine, hrvatske oddaje v sklopu deželnega studia državnega radia in televizije ORF, katoliški tednik ter več nadregio-nalnih in lokalnih glasil. Bogata je dejavnost folklornih skupin in pevskih zborov, ki velikokrat zaidejo na gostovanja tudi v naše kraje; v dokaz, da tudi pri mladini še obstaja narodna zavest, pa je v Velikem Brito-fu/Grosswarasdorfu zaživela KUGA, Kulturna Zadruga mladih generacij, v njej nastajajo številne hrvaške rock in pop skupine, izdajajo se knjige in prirejajo razstave. Mi seveda vsega tega nismo videli in okusili, pričakalo nas je le nekaj zaspanih, od prve poletne vročine zamorjenih vasi, ki so delovale, kot bi bile del neke daljne, otožne preteklosti. In zadovoljili smo se z obiskom cerkva in ogledom nekaterih malih obrtnih delavnic, ki se ukvarjajo z barvanjem tradicionalnih pirhov, ter seveda narodnega muzeja v Stinjakih.
Sttzi Pertot
v strahu pred Turki. In ker je bilo področje življenju prijazno in redno naseljeno, so tu našli izvrstne pogoje za obrt in kmetovanje. Zanimivo je, da gre za zelo arhaične, med seboj po jeziku in kulturi raznolike skupine, ki nikoli niso sestavljale politične enote, poleg tega so se po drugi svetovni vojni gradiščanski Hrvatje odločili, da ne bodo prevzeli knjižnega jezika jugoslovanskih Hrvatov za svojega, ampak so optirali za drugo, veliko dražjo in težjo varianto, za izum svojega standardnega jezika. Kulturno
Razmislek ob skorajšnjem koncu športne sezone
Špice spet na državni ravni, kje pa so dekleta?
Pozorni bralci so najbrž opazili, da sproti objavljamo obračune raznih prvenstev, brž ko se tekmovanja končujejo. V nekaj dneh bo sezona v moštvenih panogah, ti-
maj na deželni ravni, kar pomeni, da so bili v tem obdobju storjeni občutni koraki. Naš šport prav gotovo ni nazadoval. Ker se na igriščih količina in kakovost opravljenega dela me-
Sloga Tabor - Sisley 10.3.2012
KRTo t D &NINS*i iffiiP
HM < kksU! l *•
sta, ki se ujema s šolskim letom, dokončno v arhivu. Že sedaj pa lahko zapišemo, da bomo v prihodnji sezoni imeli v osrednjih ekipnih športih, se pravi v košarki, nogometu in odbojki, po (vsaj) eno ekipo v državnih ligah, kar je izjemen dosežek za zamejski šport. Še pred nekaj leti ni bilo pojmljivo, da bi kot športno gibanje hkrati premogli nogometno D ligo, odbojkarsko B2 in košarkarsko C1 (ali celo B2). V športnem letu 2012/2013 pa bo Kras med polpoklicnimi 'žogo-brcarskimi' četrtoligaši, Sloga Tabor med odbojkarskimi dru-goligaši in Jadran (mogoče še Breg, ki je zaposlen v finalu deželne C lige) vsaj med košarkarskimi državnimi tretjekategorniki. Na primer še v sezoni 2004/2005, torej pred niti desetimi leti, so igrale "špice" našega ekipnega športa ko-
rita prvenstveno z rezultati, potem trditev ne visi v zraku, pač pa je ponujen podatek menda dovolj zgovoren. Primerjava obenem krepi vtis, da bi od zamejskega športa lahko težko pričakovali in zahtevali več, četudi lahko vedno še napreduje in dosežke izboljša.
Pomenljivo je, da so naši klubi vzdržali v težkem, specifičnem obdobju, ko tudi šport pesti gospodarska kriza. Marsikje ekipe propadajo, društva zapirajo vrata, slovenska športna srenja pa bržkone vztraja na solidni ravni prav zato, ker ni tako odvisna od finančnih razpoložljivosti. Okolja, v katerih so postave uspevale umetno po zaslugi izdatnih denarnih vložkov, prva izginejo. Kdor razpolaga z bazo človeških moči (odborniki, trenerji, sodelavci) in primerno ter načrtno dela z otroki in odraščajočo mladino, pa seve-
da laže preživi. Gre za ugotovitve, katerih namen ni poceni hvalisanje našega športa, pač pa je tu le argumentirano navajanje dejstev. Ko je treba grajati in zamejskemu športu nameniti kako kritiko, napak ne bomo zamolčali, vendar ob koncu nove uspešne sezone kaže vendarle zakoličiti, kje smo in 'koliko je ura'. Kot radi pišemo v takih primerih, obračun je torej v splošnem pozitiven... Kateri so vrhovi omenjene piramide (Kras, Sloga Tabor, Jadran), je jasno in sprejeto. Kričeča pomanjkljivost pa je danes predvsem ženski šport. Fiziološko je, da na članski ravni (nekako od osemnajstega leta navzgor) vztraja manj deklet kot fantov. Toda nogometa ne igrajo, košarke ne igrajo, rokometa ne igrajo, v odbojki imamo na deželni ravni (največ) vsega dve ekipi, torej ne več kot 25 odraslih punc. V slovenskem športnem gibanju v Italiji bo treba zato resno razmisliti zlasti o tem, koliko žensk se sploh ukvarja s tekmovalnim športom, ko vemo, da jih tudi v individualnih panogah ni veliko, prav nasprotno. Temo bi mogoče kazalo v enem od prihodnjih srečanj še dodatno poglobiti.
HC
NOGOMET
1. amaterska liga - Play-ofP. Primorec -
Torreanese 0:1
KOŠARKA
C1 liga - Play-off, polfinale: Jadran - Pool Benetke 56:65
C2 liga - Ploy-off, polfinale: Breg - Ardita
Gorica 67:76
ODBOJKA
Moška C liga - Play-out: Soča - Cordenons 2:3 Ženska D liga: Farra - Zalet 0:3
KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 114
Te dni sem bil ponovno deležen opazke, da se v rubriki Kaj sploh počnem tukaj, ki jo pišem že precej časa, prevečkrat navezujem na knjige, češ da je danes s knjigami križ, prvič, da jih doma sploh nimaš kam več dati, drugič, da jih je itak preveč, se zato vsega ne more brati, tretjič, da je to moje pisanje izven časa, češ da naj bi šlo za ponavljanje, in še vrsto teh navedb sem prejel o tem, kako so knjige danes odveč.
Tokrat se ne bom ponovno ukvarjal s tistimi, ki me učijo pisati, ker gre za ljudi, ki sami niso nikdar ničesar napisali, a radi druge dušebrižniško poučujejo, kako in kaj je treba pisati, vsi omenjeni bi tudi Novi glas na mojem mestu urejevali po svoji meri, za katero sicer trdijo, da sloni na širokem vedenju, poznavanju razmer, zgodovine, družbe in sedanjosti, po mojem mnenju pa gre za majhnost, predvsem pa ozkoglednost, ki si je naš tednik ne zasluži, saj smo pri Novem listu ter Katoliškem glasu prej, kot tudi pri našem Novem glasu vedno prizadevali za širino, odprtost, za združevanje in povezovanje. Ker sem pri omenjenih dveh tednikih, ki smo ju združili v Novi glas, aktivno in vrsto let sodeloval, pri Novem glasu pa sem prisoten od prve številke, lahko tudi povem, da bo Novi glas tak tudi v prihodnje. Vsem omenjenim dušebrižnikom je lastno predvsem to, da sami ne naredijo in napišejo ničesar, četudi sem jim osebno že večkrat ponudil, naj kaj napišejo, se pod svoj zapis lepo podpišejo, in bom to rad objavil, tudi zato, da se bom sam naučil lepše in bolje pisati, če že sodelavcev tokrat ne omenjam, a vem, da tudi njih izjemno moti to "dirigiranje od zunaj", ki je sicer vsepovsod prisotno, o čemer najlepše pričajo jutranji pogovori v barih, ko imaš občutek, da s (m) o vsi nogometni selektorji, vsi politični, ekonomski in drugačni izvedenci, vsem pa nam je zadnje čase lastna tudi očitna mržnja do sedanje politike, ki med nami nima nobenega ugleda več.
Ta odklonilni odnos do knjig, pri nekaterih gre prav za tiho mržnjo, kaže na več stvari, predvsem pa na kulturo tistega, ki tako govori. Ce sem se pred leti še zabaval, ko sem poslušal, kako so tako imenovani izobraženci na dolgo in široko debatirali o knjigah in pisateljih, katerih niso nikdar prebrali, so pa zato na časopisnih straneh kulture poševno prebrali kako z levo roko napisano recenzijo knjige, se danes ne zabavam več ob poslušanju očitkov, da se ponavljam, ko pišem o knjigah. Ko mi je pred kratkim to rekel nekdo, sem ga vprašal, ali se on ne ponavlja, če pri svojem delu ne počne vedno istih in vedno enakih stvari, tudi napak, a je ostal pri svojem.
Že sloviti Dale Carnegie (1888-1955), ameriški pisec uspešnic, kot je Kako si pridobiš prijatelje (gre za enega najbolj prevajanih bestsellerjev vseh časov), je v enem svojih priročnikov za poslovneže in vse, ki delamo v javnosti, napisal pravilo, ki se ga sicer že od nekdaj držijo v Cerkvi predvsem jezuiti: "Če hočeš v debati zmagati, se moraš debati izogniti"! Mož, ki je napisal gotovo najbolj uspešne ter najbolj prodajane knjige vseh časov za poslovneže in javne osebnosti, je že vedel, kako se reči streže, priznam pa, da sem se iz njegovih knjig, kar nekaj jih je tudi v slovenščino prevedenih, zelo veliko naučil, predvsem sem se naučil spoštovanja do drugih in drugače mislečih, ne da bi se pri tem vedel hinavsko in osladno, kot se večina, ko v sogovorniku naleti na človeka, ki ima nasprotno mnenje, a mu tega predvsem zaradi osebne koristi in odvratne prilizljivosti noče povedati v obraz, ker to raje, predvsem pa bolje naredi za hrbtom in po hodnikih. Je pa Dale Carne-
gie napisal v svojih knjigah tudi vrsto napotkov, kako se je treba vesti, mimogrede se pri njegovem pisanju naučiš, če se seveda hočeš, kako se je treba v družbi dostojno vesti, kot se lahko tudi naučiš spoštljivosti do vsakega sočloveka, če se tega že drugje nisi, seveda.
Da imam sam zelo rad knjige, ni nobena skrivnost, kot tudi ni skrivnost, da se sam dnevno sprašujem, kaj sploh počnem tukaj, ker sem o tem že velikokrat pisal, a še bom, predvsem zato, ker sem ujet v čas in družbo, katerih del sem, a se tako v družbi kot v sedanjem času ne znajdem več. Že res, da smo se na poti v sedanji čas in družbo vsi spremenili, a kaže, da nas je sedanji čas nekatere bolj kot druge našel nekako "bose", nepripravljene na spremembe, ki smo jim priča. In naloga vsakega, ki piše, je, da skuša razložiti, osvetliti čas in družbo, v kateri živi, naloga časnikarja je, da je pričevalec, a ne samo priča časa in dogodkov, ampak tudi tisti, ki skuša osvetliti, razložiti.
In se meni zato zdi naravno, da nadaljujem z branjem, saj so mi knjige še vedno tisto zatočišče, v katerem v miru najdem neke odgovore, če o lepoti določene pisave in drugih stvareh ne govorim tokrat. In se mi zdi, da je edino prebiranje v slovenščini izdanih knjig še tisti pristni izvir žive vode moje ljube materinščine, ki je sicer okrog sebe ne najdem več prav veliko. In samo s pitjem pri izviru lahko plemenitim svoj jezik, ker nočem biti spet eden več v vrsti tistih, o katerih je mladostna ter prijazna devetdesetletna gospa, ki je vse svoje življenje posvetila učenju slovenščine na najvišji ravni, Lelja Rehar Sancin, ob svojem lepem jubileju jasno povedala tisto, o čemer se pri nas ne sme govoriti, na glas je namreč povedala to, da pri nas v Italiji večina slovenskih ljudi ne piše več v slovenščini, ampak piše, sicer res s slovenskimi besedami, v italijanščini.
Pa pri moji in drugih ljubezni do knjig ne gre samo za to, gre tudi za iskanje samega sebe in za iskanje odgovorov na tisti nemirni "Kaj sploh počnem tukaj", ki te ne pusti ravnodušnega pred svetom, v katerem se sam ne znajdeš, bi pa srčno rad samega sebe spremenil, da bi malo vsaj svet spremenil na bolje, a sam ne najdeš zadovoljivih odgovorov in zato bereš, bereš, iščeš in nazadnje to skušaš tudi z drugimi deliti po načelu, da smo v življenje poklicani zato, da bi z drugimi delili lepo in dobro, ostalega je itak že preveč, ne?
Ko mi je pred dnevi prijazni Danilo Čotar, pisec izjemnega niza čudovitih zgodb o pticah, če že njegove knjige o sirarstvu in velikega znanja iz agronomije ne omenjam, poslal sms sporočilo po telefonu s svojim odločnim nestrinjanjem neke moje uredniške izbire, sem se zamislil nad svojim urejevanjem časopisa, ki ni vedno enostavno, tudi zato, ker se sam še kako dobro zavedam svojih meja.
A vseeno vem, da sem na dobri poti, ker je bil od vedno Umazani Harry (Dirty Harry) moj vzornik, že iz mladostnih časov, ko je tako imenovana prevladujoča leva kulturna sfera samozvanih izobražencev Clinta Eastwooda, ki inšpektorja Cal-lahana v seriji filmov igra, imela za desničarskega fašista, posredno torej tudi mene in meni podobne, kar pa seveda isti kliki 'samoznavih' kulturnikov ni preprečevalo, da mu je samo dobro desetletje kasneje postavljala z nagradami v Cannesu, Benetkah in v Hollywoodu slavoloke s prestižnimi filmskimi nagradami, da je torej ledeno hladni Callahan, potem ko je ustrelil zadnjega zlikovca s svojo pištolo Magnum 44 v enem svojih krvavih obračunov, preprosto dejal: "Vsak človek mora vedeti, kje so njegove meje"!
pogovor
Anna Muszynska Vižintin
Zapeljal me je lep, melodičen primorski naglas!"
Dragi bralci, predstavljam vam gospo, nad katero boste gotovo navdušeni. Njeno ime je Anna Muszynska Vižintin. Anna je Poljakinja, ki se je poročila z zamejcem in živi v Gorici. Je polonistka in slavistka. Od časa slavističnega študija na Šlezijski univerzi v Katovicah se ukvarja s slovensko kulturo, jezikom in leposlovjem v prevodih. Je tudi avtorica različnih publikacij o Sloveniji in je obenem prevajalka. Sedaj piše doktorsko disertacijo, v kateri raziskuje prevajanje kot pojav medkulturne komunikacije.
Od kod si, kaj si študirala in kako si se začela zanimati za Slovenijo?
Prihajam iz Poljske, iz velikega mesta Katowice, ki je del Šlezij-ske aglomeracije in šteje dva milijona prebivalcev, se pravi skoraj toliko kot cela Slovenija. Moja ljubezen do Slovenije izhaja iz ljubezni do znanja in zanimanja za druge kulture. Najprej sem študirala poljski jezik in književnost na Šlezijski univerzi v Ka-towicah. Ker sem bila odlična študentka, so mi profesorji predlagali, da lahko izberem še en vzporedni študij tako, da bi vpetih letih pridobila dvojen magistrski naziv. Odločila sem se za slovansko filologijo, na kateri so takoj po odcepitvi Slovenije od Jugoslavije ustanovili Oddelek za slovenski jezik in kulturo.
Zakaj si se odločila prav za slovenščino?
Neizmerno me je zanimalo vprašanje, kako je mali slovenski narod, ki toliko letni imel svoje samostojne države, ohranil svojo identiteto, jezik, kulturo in nava-
de. Takrat je bila Slovenija za Poljake, kot je napisal Jančar, "terra incognita". Želela sem spoznati, kaj je oblikovalo Slovence, kakšna je bila njihova zgodovina, umetnost, leposlovje, mentaliteta, kulturna dediščina itd.
Ko sem opravila oba magistrska študija, mi je moja znanstvena mentorica, znamenita poljska slavistka prof. Božena Tokarz, predlagala nadaljevanje raziskav in delovno mesto kot mlada raziskovalka na Oddelku za slavistiko. Na tak način sem imela večjo možnost obiskovati Slovenijo ob različnih izmenjavah mladih raziskovalcev med raznimi evropskimi univerzami. Trikrat sem prejela štipendijo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije in me je kot mladega znanstvenika večkrat imela v gosteh Univerza v Ljubljani. In tu se začenja najzanimivejši, sicer čustveno-ljubezenski del moje zgodbe: na enem izmed poletnih tečajev slovenskega jezika, literature in kulture v Ljubljani sem srečala ljubezen svojega življenja, zamejca Fabia Vižintina. Navdihnila sta me njegova pamet in znanje, zapeljal pa me je lep, melodičen primorski naglas. Fabio, ki je v tem času že postal doktor sociologije, je bil takrat štipendist Tržaške univerze in je pisal doktorsko disertacijo, v kateri se je ukvarjal prav s Poljsko. Odlična razprava La globa-lizzazione come spirito del tempo: un'analisi della globalizza-zione e del suo impatto in Polo-nia je posledica njegovih raziskav na Jagiellonski univerzi v Krakovu, na Poljskem. Tako sva
si najprej izmenjavala intelektualne izkušnje, potem tudi srce, dušo, na koncu pa prstane na občini v Gorici. Žaradi ljubezni do zamejca in slovenščine sem zapustila svojo državo in prišla v Gorico, kjer živim že skoraj dve leti.
S katerimi težavami si se srečala na začetku bivanja v Gorici?
Predvsem nisem imela pojma o italijanščini - angleščina pa v Italiji še vedno ni na visoki ravni. Sem filolog (filos logos), se pravi “ljubitelj besede". Jezik in možnost izražanja samega sebe v jeziku imata zame ogromen pomen.
Naj hujše more so zame tiste, v katerih imam “zamašena usta" in ne morem ničesar povedati. Človek, ki ne obvlada jezika prostora, v katerem živi, se v tem prostoru ne bo nikoli počutil doma. Priznam pa, da imam srečo (glede na moje zanimanje), da živim prav na slovensko govorečem območju. Vsekakor, veliko ljudi govori “po domače", različno kot na univerzi v Ljubljani. V Sloveniji se pravi: "Vsaka vas ima svoj glas". Še dandanes včasih čutim, da je moja glava velik babilonski stolp: na tečaju za tujce se učim italijanščino v angleščini; mož,
družina, zamejski prijatelji me učijo italjanšči-no preko slovenščine, učbenike pa imam v poljščini. Zraven so še slovenska narečja, "domača govorica". Res ni lahko. Moj mož Fabio (kot vsi zamejci) je naravno dvojezičen in nima nobenih težav z jeziki: perfektno govori italijanščino in slovenščino, odlično obvlada angleščino in se je neverjetno hitro naučil poljščine. Kognitivni znanstveniki so dokazali, da je to prednost dvojezičnih oseb, ki
brez težav "vsrkajo" tuje jezike. Si pogrešala družino, prijatelje, svoje prejšnje življenje?
Seveda. Vendar danes, ko sta tako razviti tehnologija in komunikacija, pogrešanje oseb zaradi razdalje ni več tako velik problem. Obstajajo letala, vsak dan lahko govorim po skypu z družino in prijatelji iz Poljske. Pišemo SMS sporočila, maile, telefoniramo. Veliko ljudi me prihaja obi-
Potovanje po Sončnem sistemu
Sonce, ogromna krogla žareče plazme
Pri našem potovanju po Sončnem sistemu se bomo preselili k osrednjemu telesu Osončja, namreč Soncu samemu. Sonce je nam najbližja zvezda, ki je, kot smo povedali že pri opisu Zemlje, od nas oddaljena 150 milijonov kilometrov ali eno astronomsko enoto. V vesoljskem merilu lahko rečemo, da po velikosti spada med povprečne zvezde, ki jih najdemo v galaksiji. Pri opisih drugih zvezd zato izražamo njihovo maso v deležu Sončeve mase.
Sonce je ogromna krogla žareče plazme, to je plina, ki se je zaradi izjemno visokih temperatur ioniziral. Neki element se ionizira, ko njegovemu atomu odvzamemo enega ali več elektronov, ki krožijo okoli jedra. To se zgodi, če mu dovedemo dovolj energije. Vidna površina Sonca ima temperaturo okrog 5 500 ° C in presega temperaturo tališča katerekoli snovi. Njegova masa je 750-krat večja od mase vseh planetov skupaj, torej je v njem zbrane več kot 99,8% mase vsega Sončnega sistema. Premer na ekvatorju znaša 1,4 milijona kilometrov, kot če bi v vrsto postavi-
li	približno 110 Zemelj. Zaradi diferencialne rotacije je vrtenje na polih počasnejše kot na ekvatorju. Na polih se Sonce zavrti v 34 dneh, na ekvatorju pa v 25 dnevih. Pretežno je sestavljeno iz vodika, najosnovnejšega elementa, ki se z jedrsko fuzijo, spajanjem atomskih jeder, zliva v helij. V sledeh vsebuje tudi druge, težje ele-
mente. Fuzija se dogaja v jedru, kjer temperatura znaša 15 milijonov stopinj in se vsako sekundo 4 milijoni ton mase pretvorijo v energijo v obliki vi-sokoenergij-skih fotonov (delcev svetlobe). Poleg teh se proizvedejo še nevtrini, ki so skoraj brez mase in odfrčijo iz Sonca skoraj, kot da bi bilo prozorno (ne interagirajo z okoliško snovjo). Fotone pa na
svojem potovanju do površja plazma večkrat vpije in znova odda. To se dogaja v sevalnem območju, ki obdaja jedro. Pot skozi to plast zato traja približno milijon let. Kasneje fotoni pridejo do konvekcij-ske plasti, kjer se vroča plazma dviguje proti površju, hladnejša pa se spušča v globino v konvekcijskih celicah, ki imajo premer približno 1000 km in so na površju vidne kot drobna zrna (granuli). Energija se tako prenese v fotosfero, naj-nižjo plast Sončeve atmosfere, in se izseva v vesolje. Zlahka se da izračunati, da bi lahko proizvodnjo električne energije v elektrarni v Krškem nadomestili z dvanajstimi kvadratnimi metri Sončeve po-
vršine, ki izseva ravno toliko energije. Fotosferi sledi kromosfera, kjer se dvigajo stebri plazme, ki spominjajo na plamene in jim pravimo spikule. Tu se tudi temperatura viša. Sledi prehodno območje, kjer se temperatura dvigne na milijon stopinj, za kar še ni jasne znanstvene razlage. Nazadnje nastopi še sončeva korona, ob-
% C
1
močje zelo redke plazme, ki se razteza do večje razdalje od Sonca in se kasneje razblini v prostor. Temperatura znaša tu okrog 2 milijona0 C. Domnevno povzročajo to segrevanje magnetni pojavi. Iz korone izvira sončev veter, ki je tok naelektrenih delcev, predvsem elektronov in protonov. Ob višku Sončeve aktivnosti pride do izbruhov plazme, ki nastanejo v nižjih plasteh njegove atmosfere. Ta snov poleti v okoliški prostor, in če zadene ob Zemljo, pravimo, da nastane sončna nevihta z intenzivnimi severnimi siji (aurora-mi). Ob takih nevihtah je tudi nevarno, da nastane škoda na satelitih v orbiti okrog Zemlje in na
skovat, tudi jaz grem pogosto na Poljsko. Poleg tega me je zelo prijazno in z vsem srcem sprejela družina mojega moža: imam čudovito taščo in tasta, ki meje naučil peti slovenske narodne pesmi in ki pozna na pamet "Martina Krpana". Pridobila pa sem tudi nono, se pravi babico, zelo dobro, pametno osebo, ki pripoveduje "po domače"različne zanimive zgodbe.
Najhujše "začetne" trenutke sem preživela s pomočjo svoje "slovenske družine" in ob neprestani podpori moža, zaradi česar mu bom vedno hvaležna. Slovenci imate tako lepo besedo, značilno samo za vaš jezik -HREPENENJE. Včasih občutek hrepenenja zgrabi tudi mene.
Na začetku sem najbolj pogrešala svojo službo na univerzi, študente, kolege, profesorje.
Pogrešala sem intelektualno vzdušje Šlezijske univerze, ki je bila moj delovni prostor skoraj pet let. Služba, ki ti je všeč in v kateri se lahko razvijaš, ureja življenje, daje občutek smisla, občutek, da si potreben. Sedaj si sama urejam "delovni" dan: pišem doktorsko disertacijo, v kateri se ukvarjam z medkulturno komunikacijo in z raziskovanjem prevodov, seveda tudi ves čas prevajam. Počasi v prevajalsko ponudbo vključujem italijanščino, ki jo intenzivno študiram.
Kako te je sprejela zamejska družba in kakšen je tvoj pogled na zamejsko realnost? Ker na začetku nisem poznala italijanščine, me je zamejska družba na neki način rešila pred osamljenostjo in odtujitvijo. Kot
Poljakinja sem tukaj takoj začutila bratstvo slovanskih duš: na Poljskem so Slovenci zelo spoštovanim priljubljeni ter sem ponosna, da kot prevajalka, poloni-stin hkrati slovenist, imam možnost posredovati med dvema lepima kulturama: poljsko in slovensko. Zamejci, Slovenci v Italiji, imate veliko prednosti: ste naravno dvojezični in dvokultur-ni - imate na razpolago slovensko in italijansko kulturno dediščino, da omenim le možnost branja v izvirniku bodisi slovenskega kot italijanskega leposlovja, časopisov, publikacij. Vsak jezik prinaša razširitev človeškega mentalnega obzorja, je kakor okno v drugačen svet. Razen tega je okolje, v katerem živite, zelo zanimivo tudi z zgodovinskega vidika: nahaja se na stičišču treh velikih evropskih kultur: slovanske, romanske in germanske. Raznolikost in bogastvo zgodovinsko-kulturnega eklekticizma se vidita na vsakem koraku: v arhitekturi, umetnosti, kulinariki, navadah in v mišljenju, kar privlačuje in navdihuje takšne osebe, kot sem npr. jaz. Zamejci ste lahko ponosni nase, ker se družite, ste dobro organizirani, zaradi vas ostaja del Slovenije na tem območju, ker skrbite za svoje korenine in identiteto. Upam, da bo vedno tako. Tudi narava je tukaj prekrasna: lepe gore, čudovit Kras, čarobna Brda, prijazno, toplo morje, edinstvena reka Soča. Ste blizu Ljubljane, Dunaja in Benetk. Včasih se mi zdi, da se sploh ne zavedate bogastva, ki ga imate. Na Poljskem sem živela zelo dobro in, iskreno povedano, nisem nikoli mislila na emigracijo. Vendar, če se je že to zgodilo, sem res hvaležna usodi, dame je pripeljala prav v te kraje, da lahko živim tu, med Slovenci in Italijani, na meji, ki ne obstaja več.
Hvala lepa za pogovor, za tako prisrčno izpoved in vso srečo v življenju!
Slavica Radinja
mednarodni vesoljski postaji. Agencija NASA mora zato dobro vedeti, kakšno bo vesoljsko "vreme", da lahko zagotovi varnost astronavtov na postaji. Sončeva korona se razteza več milijonov kilometrov v vesolje in je najboljše vidna med popolnim Sončnim mrkom.
Na Sončevem površju lahko ločimo več pojavov. To sicer ni pravo površje, ampak le plast, iz katere prihaja svetloba neposredno do nas. Tam lahko nastanejo Sončeve pege, hladnejša območja površine, ki jih zaradi kontrasta z okolico vidimo črne. To so območja, kjer magnetne silnice ovirajo pretok plazme, ki prenaša toploto proti zunanjosti. Pege naznanjajo, kakšna je Sončeva aktivnost. Sončeva snov je sestavljena iz električno nabitih delcev, ki se premikajo; ta tok povzroča močno magnetno polje, ki pa ni povsod enako zaradi različnih hitrosti kroženja plazme. V tem polju lahko pride do motenj ali prepletanja in zgoščevanja silnic, kar povzroča nastanek peg, izbruhov in dviganja ogromnih količin plazme vzdolž silnic. Sončeva aktivnost se spreminja s periodo približno 11 let. Ko je aktivnost na višku, lahko opazimo veliko število peg, ko pa je najmanjša, lahko tudi več tednov ne vidimo nobene.
Andrej Brešan
Skupaj za Sovodnje in Slovenska skupnost
Interpelacija načelnikov svetniških skupin Walterja Devetaka in Petra Černiča
Interpelacija je bila v petek, 25. maja 2012, vložena na županstvu. Predmet: gradnja avtocestnega odseka.
"Spošt. g. županja dr. Florenin Alenka, v vednost odgovornemu Tehničnega urada Dela na odseku bodoče avtoceste na ozemlju naše občine se vendarle postopoma končujejo. Potek del zelo skrbno spremljajo domačini, krajani, ki imajo svoje domove v bližini prometnice. Prav z njihove strani smo prejeli kar nekaj opozoril in tudi vrsto vprašanj. Krajani so predvsem zaskrbljeni, ali bodo dela opravljena tako, kot je bilo predvideno, napovedano in, prepričani smo, tudi dogovorjeno.
Sprašujejo, ali bo na nasipu, kjer so bila pred kratkim že zasajena drevesa, namestili protihrupno ograjo, kakor je bilo prvotno predvideno, ali bo betonski kanal za drenažo meteorne vode ostal nepokrit, tako kot je danes, in kdo bo, v tem primeru, skrbel za zatiranje komarjev in drugega mrčesa, ki bo imel v nekaj sto metrih dolgi in več kakor meter široki površini stoječe vode naravnost idealen habitat. Utemeljenost opozoril in zaskrbljenost krajanov, zlasti kar zadeva odvodnjavanje, smo pred kratkim preverili na gradbišču, kjer v betonskem kanalu - v njegovem daljšem kraku v smeri Sovodnje - Soča - dejansko zastaja voda.
Ob predstavitvi načrta, pred kakšnim letom, smo razumeli, da bo meteorna voda z nadvoza speljana v jarek (pravzaprav v dva jarka, po eden na vsaki strani avtoceste) in preko njega v dekantacijski bazen. Jarek naj bi bil brez betonskih ali drugih oblog. Ob trasi je zdaj vgrajen jarek z betonskimi stranicami in betonskim dnom, v katerem se nabira in zastaja voda.
Lepo prosimo, da navedbe dodatno preverite in nam v pisni obliki in v predvidenem roku odgovorite na naslednja vprašanja:
- ali je bil med izvajanjem del spremenjen načrt in ali je bila občina o tem obveščena
- ali bodo na nasipu vgrajene protihrupne ograje, tako kot je bilo načrtovano, napovedano in obljubljeno
- ali bo betonski jašek (kanal) ostal nepokrit in kdo bo skrbel za zatiranje mrčesa (komarjev)
- ali je zastajanje meteorne vode samo začasno, ker vsa dela še niso dokončana, oziroma je tako stanje rezultat napak med izvajanjem del
- ali je, ali namerava občinska uprava zahtevati, da se stanje uredi. "