List 44
Politiški oddelek.
Nasledki starih grehov.
Kakor že „Novičini" čitatelji vedo, "je pravosodni minister bil odredil, da se napravijo na Primorskem pri sodiščih v meševitih okrajih dvojezični napisi, pečati in tiskovine, da se potem pri sodiščih uvede narodna jedna-kopravnost. To je pa po Istri vzbudilo hudo kri tamoš-njih Italijanov. Ne le, da so ugovarjali razni občinski za-stopi, temveč v več krajih je prišlo do večjih pouličnih demonstracij, v Piranu je pa bil že pravi upor, tako da so morali iz Trsta tja poslati dve stotniji vojakov, da za silo vzdržujejo red.
Dogodki v Piranu so taki, da bi jih skoro ne mogli verjeti. Najprej se je na čelo poulični druhalji postavil kanonik Vidali in šel ž njo pred župana ter zahteval, da se skliče seja. Čudno in pač le v Istri je mogoče, da se katoliški duhovnik postavi na čelo pouličnjakov. Pa to je bil še le začetek. Priti je moralo še hujši. Občinski svet je še tisti dan imel sejo, da je sklenil protest. Te seje pa ni naznanil okrajnemu glavarstvu. Pri seji se je strašno zabavljalo proti vladi in Slovencem, kacih 250 poslušalcev, italijanskih pouličnjakov je pa glasno odobravalo govore. Okrajno glavarstvo je razveljavilo sklep občinskega sveta.
Dne 18. m. m. je okrajni sodnik dal zameniti italijanski napis pred sodiščem z dvojezičnim. Ta sklep je izvršil sodnji sluga, kajti v celem mestu ni bilo dobiti druzega človeka, ki bi se bil to upal in to hotel. Ko je občinski sluga izvrševal sodnikov ukaz, je poulična dru-hal metala kamenje. K sreči, da ga ni noben kamen zadel. Najpomenljivejše je pa, da ni bilo nobenega občinskega organa blizu, da bi skrbel za red.
Okrajno glavarstvo v Kopru, ko je to izvedelo, je v Piran poslalo posebnega uradnika, ki je pozval župana, da naj skrbi za red. Župan je pa to naravnost odklonil, kar je gotovo značilno za isterske razmere. Namestništvo
v Trstu pa ni našlo povoda druzega vsled tega storiti proti županu, nego izreklo mu je, da njegov odgovor ni bil umesten, za kar se tako predrzen gospod, kot je piranski župan, jako malo zmeni. Drugod bi bili gotovo odstavili tacega župana, ali v Istri mu pa puste, da dalje opravlja svoj posel. Mi smo celo prepričani, da bi ne bilo prišlo do daljših še žalostnejših dogodkov, da je državno oblastvo takoj pokazalo vso svojo odločnost, ko je dobilo tak odgovor.
Tako je pa dne 22. m. m. zvečer v Piranu bila že popolna vstaja, vsaka državna avtoriteta je prenehala in življenje in premoženje je bilo v največji nevarnosti. Pri vsem tem se pa govori, da je vse to žandarmerija mirno gledala, menda se ni čutila dovolj močno, da bi se upala ustavljati razgrajalcem, katerih je bilo menda kacih 1500. Vse pouličnjake je zbobnjala laška gospoda vkupe, jih napojila, da so potem razgrajali. Najprej so šli pred stanovanje dveh italijanskih kanonikov, katera sta menda grajala Vidalijevo ravnanje. Vlomili so vrata. Jednemu kanoniku so spustili vino v kleti, mnogo druge škode napravili. Sam gospod se je pa življenje rešil le s tem, da je bežal po strehi v drugo hišo. Da so jima vsa okna pobili, še praviti ni treba. Jednemu trgovcu so vlomili v prodajalnico in mu pokrali in škode naredili nad 1000 gld. Sodiščnemu poslopju pobili so 74 šip, dvojezični napis doli vzeli in obesili gori neko tablo od tobačne prodajalnice. Župan je pri tej priliki ljudem obetal, da se izobesi zopet italijanski napis, če tudi za to ni imel nobenega pooblastila od vlade. Drugi dan je okrajni sodnik tudi zares italijanski napis izobesil.
V drugih isterskih mestih je bilo le nekoliko bolje. V Kopru so tudi razbili dvema slovanskima duhovnikoma okna. Bolj razgrajati se niso upali, ker so se bali oborožene sile. V Kopru so se pa zbrali župani vseh isterskih italijanskih občin, da so sklenili protest proti dvojezičnim napisom. Da je tudi isterski deželni odbor tudi s protestom demonstroval proti vladi, to je pa tako naravno pri isterskih razmerah, da bi se mi naravnost čudili, ko bi ne bil.
Slovenski poslanci so zaradi tega interpelovali v državnem zboru. Minister Baquehem je odgovoril, pa precej rahlo, prav kakor bi se vlada bala Lahom zameriti. Zagotovljal je, da se ni mislilo žaliti z dvojezičnimi napisi laško narodno čuvstvo itd. Iz vsega njegovega odgovora pa ni jasno, misli li vlada skrbeti, da se razobesi zopet dvojezični napis ali ostane pri jedino italijanskem. Nič tudi ni povedal, kaj misli storiti z županom, ki naravnost odklanja zahtevo skrbeti za red. Govoril je, da bode vlada varovala državno avtoriteto, kako, tega ni povedal.
V Piranu se je pa zaradi teh dogodkov začela sod-nja preiskava. Šestdeset oseb je baje v preiskavi, katero vodi sodnji uradnik tja poslan iz Trsta. Seveda se je bati, da še sodnje postopanje ne zadene pravih prouzroči-teljev, temveč le njih orodja, poulične x'azgrajalce. Faktura je, da od 1848. leta ni državna avtoriteta toliko trpela kakor sedaj v Istri. Po ulicah so se slišali klici, ki se nikakor ne vjemajo z avstrijskim patrijotizmom. Dogodki v Pragi, zaradi katerih se je izreklo izjemno stanje, se ne morejo niti primerjati s tem, kar se je godilo v Piranu.
Vprašati se moramo, kako da je tako daleč prišlo? To je čisto naravno. Leta in leta se je na Primorskem gledalo le na Italijane. Povsod so se podpirali proti Slovanom. Najboljšo podporo in zagovornike so vedno imeli v tržaški vladi. Pri tacih razmerah je naravno, da so bili prepričani, da bodo že gospodje v Trstu skrbeli, da se jim ničesa ne zgodi. Če so se morda motili, pokazala bode bodočnost.
Da je vlada vselej odločneje dajala razumeti, da so tudi Slovani jednakopravni državljani, pa bi Italijani ne bili tako predrzni postali.
Pa še nekaj druzega je, kar je zakrivilo take dogodke. Postopanje Italijanov se po nekaterih listih zagovarja z avtonomističnega stališča. Posebno poljski listi so te misli, da ima deželna oblast odločevati o jezikovnih zadevah. Tudi Italijani se drže tega načela, za to sta pa tržaški in isterski deželni odbor se oglasila proti vladni naredbi o jezikovnih napisih. Stvar bi bila precej drugačna, da se je v Avstriji izpodkopala misel, da imajo v jezikovnih vprašanjih kaj odločevati deželne meje. V tem oziru smo mnogo krivi avstrijski Slovani sami.
Tudi pri nas Slovencih smo še nedavno imeli iskrene zagovornike federalizma in deželnega avtonomizma. Ti gospodje naj sedaj le pogledajo v Istro, pa bodo videli, kako bi se Slovencem godilo, ko bi federalizem dobil v Avstriji popolno veljavo. Iz vsega je pa vidno, da so dogodki v Istri le nasledki starih grehov, nekoliko vladnih, nekoliko pa političnih strank v Avstriji.
420