Avg. Pirjevec / Maks Pleteršnik
Rodil se je v Pišecah blizu Brežic, obiskoval gimnazijo v Celju1 ter odšel po maturi na dunajsko univerzo poslušat klasično filologijo in slovansko jezikoslovje pri Miklošiču. Iz njego* vih dijaških let nam je malo znanega in tudi ni zaslediti, da bi se bil kakorkoli pokazal v javnosti. Vesten življenjepisec bo kveč* jemu zabeležil Miklošičevo zahvalo: «... gratias igitur agimus quam maximas ... discipulis M. Pleteršnik et..., qui nobiscum ad plagulas corrigendas operam impenderunt».2
Po dovršenih študijah, je bil nastavljen z odlokom od 12. okto? bra 1863. leta kot izprašan suplent na gimnaziji v Mariboru in jeseni 1864. leta na gimnaziji v Celju kot naslednik Ferd. Ramorju, ki je poučeval razen verstva tudi slovenščino in prevzel koncem šolskega leta 1863./1864. župnijo v Pišecah. 12. julija 1865. leta je bil Pleteršnik imenovan na gimnazijo v Kranj, a že septembra istega leta je dobil novo ustanovljeno mesto za slovenščino na gimnaziji v Gorici, odkoder je bil premeščen z odlokom od 24. ju* lija 1867. na gimnazijo v Trst. 11. julija 1871. leta pa je bil pre* meščen na lastno prošnjo na gimnazijo v Ljubljano, na kateri je ostal do svoje upokojitve koncem avgusta 1900. leta.3 Zadnja leta je preživel v Ljubljani in umrl 13. septembra 1923. leta na rojstnem domu v Pišecah, kamor je običajno zahajal na počitnice.
Javnosti se je pokazal Pleteršnik prvič leta 1865. z razpravo «Die Vergleiche im Homer und in den serbi* s c h e n Vo lkslieder n»,4 katero je objavil pozneje nekoliko predelano tudi v slovenskem jeziku.5 Izhajajoč iz Miklošičeve trditve, da bodo le natančna raziskavanja dala vpogled v splošni zakon o postanku in razvoju nacijonalnih epov,6 primerja Pleterš* nik pripodobe Homerjevih epov in srbskih junaških narodnih
1  V programih celjske gimnazije najdemo Pleteršnika 1854./56.1. in quinta na Četrtem, 1856./57. in sexta na tretjem, 1857./58. in septima na četrtem mestu. Program za 1.1859./60. menda ni izšel. Učitelji slovenščine so mu bili v višjih razredih Ivan Šolar, Ivan Grašič in Jos. Ulaga.
2   Miklosich,  Lexicon  palaeoslovenicosgraecoslatinum,  1862—1865,  str. III.
3   Po srednješolskih programih.
4   Program celjske gimnazije,  1865, str. 3—10.
s Zora, II, 1873, št. 20, 21, str. 312—316 in 325—330.
6 Verhandlungen der 18. Versammlung deutscher Philologen, Schulmanner und Orientalisten in Wien vom 25. bis 28. Sept. 1858., str. 3. Miklošič je zbo« rovanju predsedoval in razpravljal v otvoritvenem govoru o razmerju med klasično in moderno filologijo ter njuni skupni nalogi, rešiti vprašanje o po« stanku nacijonalnih epov.
240
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
pesmi, ugotavlja predvsem, da v srbskih narodnih pesmih skoraj ni «obširnejših» pripodob, «ki podobo po posameznih črtah ob* širneje razvijajo«, kakor najdemo to pri Homerju, da so Homer* jeve pripodobe manj stereotipne in enolične, in primerja potem pripodobe pri Homerju in v srbskih narodnih pesmih glede vsebine.                                                                                                 »
Istočasno je objavil «Slovo o polku I g o r e v e» v slo* venskem prevodu z uvodom in pripombami.7
Že prva spisa nam kažeta Pleteršnikovo zanimanje za klasični antični in za slovanski svet in tudi naslednjim spisom je zajemal snov iz slovenske zgodovine ali iz antične kulture. Najprej so sledili sestavki o slovanskem svetu. Za Geršakovo «Čitalnico» je opisal prihod Slovencev in niihovo zgodovino do zmage krščan* stva: «Najstarša doba slovenske zgodovine»8 in je nadaljeval ta spis par let pozneje: «S 1 o v e n c i pod Kar* lom Velikim in nasledniki iz njegove rodovine.»9 Ob stoletnici rojstva ruskega basnopisca Krvlova je opisal nje* govo življenje in delovanje: «Ivan Andrej evič Krylov» ter dodal prevod dveh basni «P a r n a s a» in «M o d r i š a».10 Za prvi del <cSlovanstva», katerega je izdala «Slovenska Matica» 1874. L, je napisal Pleteršnik sestavka «S 1 o v e n c i» in «H r v a t i in Srbi» in je narisal oba narodopisna zemljevida slovenske in hrvaško*srbske ter bolgarske zemlje.11 S «Slovanstvom» je hotela «Slovenska Matica« dati svojim članom popolno sliko vseh slo* vanskih narodov, a izšel je le prvi del, ki vsebuje razen omenjenih Pleteršnikovih spisov še Majcigerjev uvod in Raičev opis Bol* garov. Pleteršnikova naloga ni bila baš lahka, saj mu je bilo le malo gradiva na razpolago in le malo spisov, ki bi mu lahko služili pri sestavljanju celotne slike našega dela na vseh poljih kultur* nega in gospodarskega življenja od prvega pojava Slovencev v zgodovini do sredine 19. stoletja.12 V tej celoti je bil to pač prvi
7  Program celjske gimnazije 1865. 1., str. 11.—18. Ponatis v Janežičevem «Cvetju iz domačih in tujih logov«. 19.: Slovo o polku Igorjeve. Iz staroruskega poslovenil in razložil... V Celovcu 1866, 24 str.
8  Čitalnica, III. zv., 1866, str. 209—218.
9  Slovenski Narod, 1871, št. 15—82. Spis je izšel anonimno. Iz opazke v «Slovanstvu» na str. 169. sklepam, da je Pleteršnikov.-
10  Slovenski Glasnik, 1868, list 5, ^str. 186—190.
11   Slovanstvo, I. (in edini) del. V Ljubljani (1874). Slovenci, str. 149—198. Hrvati in Srbi, str. 199—311.
12  Spis o Slovencih ima sledeča poglavja: Uvod (o skupnem in provinci j alnih imenih), bivališča, število, jezik, vera, politične razmere, fizične in duševne raz* mere, narodno gospodarstvo  (pridelki, trgovstvo, pospeševala narodnega gospo*
16
241
Avg. Pirjevec : Maks Pleteršnik
poskus, podati obračun naše preteklosti, in lahko rečemo, da je Pleteršnik svojo nalogo častno rešil. Pripomogel je k temu njegov zdravi realizem, ki ga je obvaroval pred vsako nepremišljeno sodbo, pred vsakim vzhičenim rodoljubarstvom, ki se v podobnih spisih kaj rado pojavlja; opisal je, kar je bilo dano in znano, in tako podal najbolj točno sliko, a razumnemu čitatelju tudi pokazal, kje in kako je treba nadaljevati.
Na podlagi pisem in listin, shranjenih v arhivu ljubljanske gimnazije, je napisal Pleteršnik dva doneska k naši literarni in kulturni zgodovini; «Vo dni k, učitelj ljubljanske g i m * n a z i j e»u podaja zgodovino Vodnikovega službovanja od leta 1798. do njegove smrti. V drugem donesku: «Slovenščina na ljubljanskem licej u»14 je podal zgodovino ustano* vitve stolice za slovenski jezik od Ravnikarjeve prošnje iz leta 1815. do Metelkovega imenovanja za učitelja slovenščine leta 1817. in ukinitve modroslovske šole leta 1850.
Druga vrsta Pleteršnikovih spisov je plod njegovega zanimanja za klasično Biologijo. V poljudni obliki je podajal slike iz antič* nega življenja. Časovno stoji na prvem mestu «0 d g o j a pri starih Grki h»,15 kjer opisuje vzgojo, katere so bili .deležni mladi Grki od rojstva do dopolnjenega 18. leta, podajajoč isto* časno opis grških običajev ob rojstvu in razvoj grškega šolstva do sofizma. Sledile so «Slike iz starogrškega živ? ljenja»,16 ki obravnavajo ženitvene obrede, gostije, olimpijske igre in pogrebne svečanosti. Opisal je «G ledališče v starih Atenah»17 ob Dijonizijevih praznikih in podal v «Anti = goni»18 uvodoma sliko klasičnega gledališča Periklejeve dobe ter vsebino in analizo Sofoklejeve drame. Rimsko vzgojo in šol^ stvo je opijal v spisu « O d g o j a pri Rimljani h»19. Sledil je opis suženjstva pri Grkih: «S u ž n o s t pri starih Grkih»20 in končno je podal poljuden opis Periklejevega političnega in kulturnega dela «P e r i k 1 e j»21 s posebnim poudarkom njegovega
darstva),   politična   zgodovina,   zgodovina   slovenske   literature   in   zgodovina umetnosti.
13  Program ljubljanske gimnazije, 1875, str. 25—33.
14  Program ljubljanske gimnazije, 1887, str. 3—5. " Zora, I, 1872, št. l-*-3, 5.
i« Zora, I, 1872, št. 13, 14, 22, 24.
" Letopis Matice Slovenske, 1872/73, II, 13—18.
is Slovenski Narod, 1875, št. 271—272.
i9 Vestnik. Znanstvena priloga Zori, III, 1875, št. 1—3, str. 10, 28, 42.
so Slovenski Narod, 1877, št. 208—210.
2i Zvon, III, 1877, list 20—24.
242
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
.-.
demokratizma. Zaključil je spise iz antičnega življenja menda s prvo in doslej edino slovensko historično povestjo, kateri je za* jeta snov iz klasičnega Rima: «P r v i dnevi drugega tri* umvirat a».22 V okvirju zgodovinskih dogodkov ob pričetku drugega triumvirata se odigra tragična usoda mladega, komaj poročenega Manija, njegove žene Atilije in starega Cicerona, ki so glavni predstavniki in boritelji republikanstva. Avtorjeve simpatije so na strani republikancev, ki so vseskozi moralično vzvišene osebe. Njihovi sovražniki pa so večinoma moralične propalice, predvsem pa mati mladega Manija in njen ljubimec, Atilijin oče, ki se okoristita zmagovitega Oktavijanovega prihoda v Rim, da kujeta naravnost peklenske načrte zoper one, ki so jima na poti. Tako so vezani politični boji z osebnimi intrigami. V povesti najdemo mnogo interesantnih slik iz rimskega živ? ljenja: poročni običaji, pogrebne svečanosti, vrvenje rimskega ljudstva ob važnih političnih dogodkih, živo so opisane proskrip* cije in še marsikatere posameznosti pričajo, da je vse to napisal ¦ dober poznavalec antične kulture. S kritičnim merilom seveda ne bomo sodili tega dela, pomanjkanje umetniške ustvarjajoče sile ni mogla dati delu one monumentalnosti, ki je potrebna zgodo* vinski povesti ali zgodovinskemu romanu, na drugi strani pa niso nositelji dejanja take individualnosti, ki bi mogle eksistirati in zanimati izven zgodovinskega dejanja.
Izmed Pleteršnikovih prevodov smo že omenili «Slovo o polku Igorjeve» in dve basni I. A. Krvlova, zabeležiti<|mamo še njegove prevode Bret Hartejevih povesti: «K a 1 i f o r n s k e povest i»,23 «D esno oko poveljnikov o»24 in «G ospodaThomp* sona izgubljeni sin»25 ter enodejanko «A 1 i plavaj ali utoni!», ki je izšla v «Taliji»26. — Pleteršnik je bil več let tudi odbornik «Dramatičnega društva«.
Kakor smo videli, začenja Pleteršnikovo literarno delovanje v šestdesetih letih in nosi tudi znak one dobe. Presojati ga ne smemo s stališča strogega znanstva, v njegovih spisih ne smemo iskati bogve koliko novih znanstvenih razkritij; slovensko znan* stvo, če smemo ta izraz rabiti, se je koncentriralo v oni dobi, a
2* Zvon, VI, 1880, list 1—11.
23  Slovenska knjižnica. Izdaje Jurčič. II. zv. V Ljubljani 1876, 139 Str.
24  Slovenski Narod, 1877, št. 214—216.
25  Slovenski Narod, 1877, št. 221—223.
26  Leo   di   Castenuovo.   Ali   plavaj   ali  utoni!   Slovenska   Talija,   zv. 48   (d). V Ljubljani 1880, 42. str.
16*
243
Metod Dolenc: Slovensko ljudstvo na Dolenjskem pred dvemi, tremi stoletji
tudi že poprej in še dolgo pozneje, izven Slovenije. Doma se je znanstvo populariziralo, v dobrem zmislu te besede, a pojavilo se je istočasno tudi «rodoljubno znanstvo», ki je bilo od prave po? pularizacije znanstva ravno tako oddaljeno, kakor od pravega znanstva. Ne bom sodil, ali je bila tedaj pri nas doma sploh po? treba po pravem znanstvu, pribiti mi je le faktične razmere — Kopitar in Miklošič sta bila le na Dunaju možna— in iz teh raz? mer moramo soditi Pleteršnikove spise, ki so predvsem sloven? skega izobraženca informirali, zbujali njegov interes za slovenstvo, mu razkazovali bogastvo antike in tako pomagali ustvarjati ono duševno ozračje, v katerem lahko edino uspeva pravo znanstvo. P le t e r šnik o vo delo se je ravnalo po naših po? t r e b a h.
(Dalje prihodnjič.)
M. Dolenc /Slovensko ljudstvo na Dolenjskem pred dvemi, tremi stoletji
(Konec)
Orisane preproste gospodarske in socijalne prilike so se vzdržavale, ne da bi jih mogli bistveno izpremeniti vsi veliki dogodki, ki so se v širnem svetu odigravali, kakor n. pr. tridesetletna vojna. Zahtevale niso bogve kako močnega regulatorja pravnih razmer, organa za sodno pošlo? vanje. Vinogradniki in kmetje so opravljali vse potrebno najraje sami med seboj po starih šegah in navadah. Patrijarhalnost je bila glavni znak pravosodja.
Zbirali so se ob določenih dneh, n. pr. tu na dan sv. Gregorja, tam sv. Lovrenca, drugod na nedeljo po sv. Mihaelu itd., pod lipo, v cerkvi ali na kakšnem drugem v naprej določenem kraju. Po? svetovali so se najprej o skupnih zadevah, potem pa razsojali spore. Vedno so delali na to, da se stranke mirno poravnajo. Na? lagali so jim, naj se pobotajo zlepa, in sicer že na zboru samem ali pa v določenem času, sicer bo kazen. Posebno uporne prav? darske butice so tupatam zaprli v keho, da se tam čimprej po? ravnajo, inače jih ne izpuste. —
Če je kdo hotel od nasprotnika kaj zahtevati, ga je moral naj? prej «obiskati», t. j. ustno mu napovedati, kaj zahteva. Če ga je nasprotnik zavrnil, je šel dotičnik h gosposki, založil tožnino, a
244
Avg. Pirjevec / Maks Pleteršnik
(Nadaljevanje)
Kako realno je sodil Pleteršnik v tem oziru, nam priča naj* bolje njegov članek «N aša prihodnos t»,27 menda edini politični članek iz njegovega peresa. Karakterizira Pleterš* nika, a karakterizira tudi dobo: «Naše delovanje mora, ako ho* čemo, da bo imelo zaželjen uspeh, primerno biti okoliščinam in potrebam našega naroda«, tako je odklonil Pleteršnik, da bi sodili slovenske razmere po drugih narodih in da bi reševali slovenski problem po tujem vzorcu. A potrebe našega naroda — in tu je središče, iz katerega se razvija Pleteršnikovo premišljevanje — se karakterizirajo z dejstvom, da je narodni obstoj Slovencev ogro* žen od dveh strani, od Nemcev in Lahov. Kaj je narediti Sloven* cem, da ne utonejo niti v laškem niti v nemškem morju, kaj nam je narediti, da ostanemo udje osemdesetmilijonskega slovanskega naroda, «ki ima prevzeti omiko naslednje dobe in bolj miroljubna in pravična načela spraviti v mednarodno življenje, kakor ga je nemštvo moglo». PJeteršnik odgovarja: «V naših časih narod, kteri n e č e poginiti, ne pogine. Ko bi vsak Slovenec živo mislil in » čutil: Jaz sem Slovenec, jaz sem Slovan, moja narodnost ima ; toliko pravice obstati in razvijati se, kolikor vsaka druga' — onda ' nam se ne bi bilo treba bati narodne smrti». A Slovence tare dušna in gmotna revščina, druga izvira iz prve, in narodu je treba pomagati na noge. To je program Pleteršnikovemu delu, kakor si ga je zapisal sam leta 1868. in po katerem se je ravnal: p o * magati  Slovencem  iz  dušne  revščine.
V nadaljevanju obravnava Pleteršnik naše «reve», našo poli* tično nemoč28, pomanjkanje zavednega in izobraženega ženskega naraščaja, pomanjkanje družin, kjer bi resnično gospodovalo slovensko mišljenje, kajti obisk čitalniških in drugih narodnih prireditev še ne legitimira slovenstva in končno gmotno revščino našega naroda, kateri je pomoči le s poljedelstvom, obrtnijo in kupčijo.
Iz Pleteršnikovih izvajanj nas zanima posebno še stališče, ki ga je zavzel v vprašanju, ali naj Slovenci obdržimo svoj jezik, ali naj ga zavržemo in zamenjamo s kako umetno tvorbo ali s srbohrvaščino? Ta problem, ki se v tej ostri formu*
27  «Slovenski Narod», 1868., št. 25, 27, 40, 42.
28  Leta 1874. je sodil Pleteršnik, da je bil po dolgem spanju naš prvi svobodni politični čin upor proti volitvam v frankfurtski parlament. Slovanstvo, str. 186.
304
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
lizaciji ni mogel menda roditi pri nobenem drugem narodu nego samo pri Slovencih, se je pojavljal že od Vodnika in Prešerna vseskozi do današnje dobe in je bil tudi v šestdesetih letih na dnevnem redu. Pleteršnik je zavzel tu isto stališče kakor par let poprej Levstik v «Napreju»,29 odklonil je misel, da bi kovali in varili kak skupen jezik, zagovarjal razvijanje «narečja in njegove literature«, ker «če bi se narečje in njegova literatura zanemarila, » pretrgala bi se s časom ona živa zveza med prostim ljudstvom in izobraženimi stanovi, ktera je neobhodno potrebna za zdrav razvitek vsega naroda« in skrbeti je treba, «da bo omika p o * v s o d i vsem stanovom enako dostopna«. Lotil pa se je Ple* teršnik istočasno še drugega vprašanja, katerega Levstik v orne* njenih spisih še ni načel, «ali bo mogel slovenski narod v slovstvu, umetnosti in vednosti toliko dušne hrane spraviti na dan, da bi zadostovala ogromnemu napredku sedanjih in prihodnjih časov?« Pleteršnik odgovarja: «Nikakor ne!» To nalogo zmore po nje* govem mnenju «le ves slovanski narod z zedinjenimi močmi kot jedna slovstvena celota« — in tega edinstva si Ple* teršnik ne more misliti brez skupnega jezika; to bo jezik onega slovanskega plemena, «ktero je po številu ali omiki najmogočniši in ima še precej razvito slovstvo«.30 Posameznih slovanskih na* rečij pa ta jezik ne bo izpodrinil, «narečja in njih slovstva bodo ostala poleg vseslovanskega jezika in vseslovanske literature.. .31 Vsakemu je pustiti, da se po svoje razvija, manj ko je mogoče različne dele v ozke okove enoličnosti vklepati — to je zdravo načelo«.
Pozneje je Pleteršnik svoje mnenje revidiral, ko je malo pred vojno odgovoril na anketo o jugoslovanskem vprašanju.32 Skoraj pol stoletja je minilo med Pleteršnikovim člankom v «Narodu» in njegovim odgovorom v «Vedi» in razvoj slovenskega slovstva v tem času je moral nujno modificirati tudi Pleteršnikovo mnenje. Zbliževanje in končno združitev slovenskega in srbo*hrvatskega jezika kratkomalo odklanja. Na vprašanje pa, ki ga je stavil sam leta 1868., ali bo zmogel slovenski narod toliko dušne hrane, ki bi   zadostovala   ogromnemu   napredku   sedanjih   in   prihodnjih
29  «Odgovor odprtemu pismu» in «Še nekaj v zadevah odprtega pisma». «Naprej», 1863.   Zbrani spisi, IV, str. 161—188.
30  Leto pozneje se je izrekel tudi dijaški shod (4. IX. 1869.), naj se za «višo slovesnost« ne jemlje hrvaški jezik, «ker bi tudi s tem bil narod premajhen* (Levčev argument), temveč   ruščina.  Gl. Prijatelj: Kersnik ... I, 129.
31   S tega stališča je bila Pleteršniku slovenščina «n a r e č j e» in ravno tako tudi srbohrvaščina.
32  «Veda», III, str. 350—352.
20
305
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
časov, ne odgovarja več z apodiktičnim «ne», temveč samo še z
dvomom, ker so «kulturne potrebe majhnega naroda skoro tolike
kakor velikega« in ker so «kulturna sredstva vobče odvisna od
velikosti naroda,   od njegovih  gmotnih,  političnih  in  socialnih
razmer».   Petdesetletni razvoj slovenske književnosti je Pleterš*
niku dokazal, da je našemu narodu mogoče,  «do  neke  meje
zadostiti kulturnim potrebam« in s tem odpade tudi ideja in po*
treba skupnega slovanskega jezika. Na oni strani te meje pa stoji
po njegovem mnenju znanstvo.  A tudi tu ne trdi več, da ne
bomo zmogli Slovenci zgolj znanstvenih in strokovnih knjig, tem*
več hoče, «naj bi se prepustilo bodočnosti, ali se naj zgolj znan*
stvene in druge strokovne knjige pišejo v hrvatsko*srbskem in
slovenskem  jeziku ali samo v hrvatsko*srbskem».   Tudi na to
vprašanje je dobil Pleteršnik še odgovor: dočakal je slovensko
univerzo, videl njene prve znanstvene publikacije, in slovenska
akademija, «Znanstveno društvo za humanistične vede«, je spre*
jela starega Pleteršnika med svoje člane.
O čemer je dvomil mladi Pleteršnik v šestdesetih letih pod
najhujšim pritiskom nemškega gospostva, to je v dobi petdesetih
let oživelo pred njegovimi očmi; koliko je on sam pomagal pri
stavbi, nam pričajo njegovi spisi in njegovo delo pri «Slovenski
Matici« in slovarju.33
*    #   #
Pri «Slovenski matici« najdemo Pleteršnika prvič leta 1871. v odseku za izdajanje šolskih knjig, obstoječem iz 14 pro* fesorjev, katerim je bilo odgovoriti, katere šolske knjige, po kateri vrsti in kako naj se izdado in kako naj se sestavijo.34 — Februarja 1872. leta je bil Pleteršnik prvič voljen med ljubljanske odbornike «Slovenske Matice«35 in je prišel v odsek za izdajanje
33  Razen že omenjenih spisov je objavil Pleteršnik v «Narodu» še «S p o * ro čil o ob koncu srečno dovršenega prvega četrtletja «S 1 o venskega Naroda* Njegovi Svetlosti kralju Matjažu Nj. Sv. referenta za slovenske pokrajine, podano od kronista «Slovenskega Naroda«. To je verzificiran pregled o ustanovitvi «Slovenskega Naroda« in o glavnih političnih dogodkih zadnjega časa, ki končuje z apelom, naj pride kralj Matjaž v Slovenijo, da «Življenje po slovenskem grobji spet zbudiš...» «Sporočilo» in «Naša prihodnost« sta izšla anonimno. Nisem pa mogel dognati, ali je Pleteršnik objavil v «Narodu» še kaj drugih anonimnih dopisov ali spisov.
34  Prvo poročilo je podal ta odsek 31. maja istega leta in priporočal 2. no* vembra, naj se izda prevod Pokornega živalstva, katerega sta preskrbela Erjavec in Tušek.
35  Vsi podatki po poročilih v Letopisih «Matice slovenske«. Ker je dotična mesta po datumih lahko najti, ne bom navajal strani.
306
Avg. Pirjevec : Maks Pleteršnik
knjig (pozneje se je imenoval književni odsek) in v odsek za narodno blago, ki sta se pa 1875. leta združila. Prvo poročilo je podal Pleteršnik o Tomanovem rokopisu (2. maja 1873.), katerega je izročila njegova vdova, in izjavil, da se te pesmi ne smejo dati neizpremenjene v natisk, ker bi «Tomanovemu imenu bolj ško* dile, kakor pa primogle k njegovemu oslavljenju».
Kot član književnega odseka je imel Pleteršnik predvsem pre* gledati došle rokopise in o njih poročati, dvakrat je bil tudi urednik «Letopisu», in sicer za leto 1875. (Poročilo in imenik: Tušek, zabavni del: E. H. Costa) in 1876., a že kmalu je izjavil, da noče biti sam odgovoren za uredništvo, in predlagal, naj se tudi spisi za «Letopis» izročajo književnemu odseku. Ako so* glašajo vsi udje odseka, naj gre spis takoj v tisk, v nasprotnem primeru naj pride spis v odbor, tako da bo imel pravo od* govornost ves odbor.
Mnenja o nalogah «Slovenske Matice» so bila že od vsega začetka dokaj različna in v šestdesetih in sedemdesetih letih se je razvilo o tem vprašanju živahno razpravljanje; zlasti pa so bili krogi izven matičnega odbora mnenja, naj bo «Matica» znanstven inštitut, naj izdaja znanstven časopis in znanstvene knjige. Po* globiti delo «Matice» v tem pravcu je poskušal Pleteršnik leta 1875., a ta poskus je imel interesantnega predhodnika, pri katerem je Pleteršnik tudi sodeloval, rešiti namreč problem znanstvene organizacije izven matičnega kroga — to je Davorina Trstenjaka «Času primeren predlog«.36 Oziraje se na češko društvo «Svatibor», na dunajsko «Concordio» in na društvo pisateljev v Gradcu, predlaga Trstenjak, naj se zbero vsi slovenski pisatelji meseca avgusta ali septembra, da se pogovorijo, kako bi se dalo društvo slovenskih pisateljev ustanoviti in kako «pomagalni fond» oživo* tvoriti. A pri tem predlogu ni šlo samo za «podporno pisateljsko društvo», temveč za nekako akademijo: «Dobro bi bilo za dušno vzbujanje in yzbujanje narodne zavesti sploh, da bi se občni zbor vsako leto v katerem drugem mestu slovenskih dežel zbiral. Tako delajo nemška društva filologov, naravoslovcev itd. ... Pri teh zborih bi se brali najbolji spisi, ki bi pozneje se v organu društva objavljali...« Da je bila ost Trstenjakovega nasveta obrnjena proti «Matici», proti Costovemu predsedništvu in okostenelosti, kateri je zapadla «Matica» že prva leta, nam priča Vošnjak,37 a tudi Trstenjakov predlog sam: «Učenjakov uprava je »republika*,
36  «Zora», L, 1872., str. 67.
37  Spomini, II., 204. Tudi matičarji sami so se tega zavedali. Glej Bleiweisov govor na občnem zboru dne 24. januarja 1877.
20*
307
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
ni se bati aristokracije, absolutizma, manje pa še bi koristila našemu početju dušna aristokracija«. «Novice» so Trstenjakov predlog v celoti ponatisnile, niso pa prinesle nobenega poročila o ustanovnem shodu in odborovem pozivu «Slovenskim pisateljem in prijateljem slovenskega slovstva«.38 Tajnik novoustanovljenega društva je bil M. Pleteršnik, ostali odborniki so bili: Dav. Trste? njak (predsednik), R. Razlag (podpredsednik), J. Vošnjak, Fr. Er* javec, J. Jurčič, J. Nolli, J. Ogrinec in V. Zarnik.
14. septembra istega leta je imelo društvo prvi občni zbor v prostorih Narodne tiskarne v Ljubljani.39 Trstenjak je v nagovoru razjasnil smoter društva, «da se olika jezik, da se razsvetljuje naša domača zemlja, da se spozna krasna kraljevina domače pri* rode, da se vzdigne narodno blago, da izobraženi del našega naroda dobiva zdravo dušno hrano», in ponosno je vzkliknil: «Duh slovenski je krepak, mi med slovanskimi narodi znamo postati Atenčani!»40 Nato je bral Trstenjak učeno razpravo «Soje= niče — slovenske Moire», «katero bode prineslo glasilo društva s početkom novega leta». Sklenili so tudi, da izdajo Prešernov album. Pri volitvah novih funkcijonarjev je ostal odbor skoraj neizpremenjen in tudi Pleteršnik je zavzel zopet tajniško mesto. Sledili so pozivi slovenskim pisateljem, naj pošljejo prispevke za Prešernov album tajniku M. Pleteršniku, doneske za «Vestnik slovenskega pisateljskega društva« pa društvenemu predsedniku." Prešernov album sploh ni izšel,42 prva številka «Vestnika» pa je izšla prihodnje leto kot priloga drugi številki «Zore», a ne nosi nikjer naznanila, da je glasilo «Slovenskega pisateljskega dru* štva». Že 1. aprila je javil Dav. Trstenjak v «Zori» svoj izstop iz odborov Matice Slovenske, Narodne tiskarne in — Slovenskega pisateljskega društva le zaradi slabega zdravja in «iz nobenega druzega vzroka». «Vestnik» je prenehal 1875. leta in boj za znan* stveno glasilo, za znanstveno organizacijo se je prenesel za pri* hodnja leta v Matico samo.
Na seji 26. maja 1875. leta je bil Pleteršnik izvoljen za drugega podpredsednika (predsednik Bleiweis, I. podpredsednik P. Kozler)
^ «Zora», I,, 1872., 208.
39  Istočasno je bil v Ljubljani občni zbor delniške družbe «Narodna tiskarna« (14. julija) in Prešernova slavnost Sa"Vrbi, vzidanje spominske plošče (15. julija).
40   «Slovenski narod», 17. septembra 1872. Baš to primerjanje Slovencev z Atenčani je Pleteršnik v članku «Naša prihodnost« odklonil.
« «Zora», L, 1872. 304, 328.
*2 Glej tudi Vošnjak: Spomini, II., 270. «Narod» od 17. septembra 1873 pa je prinesel vest, da se Prešernov album že tiska, in poziv, naj pošljejo pisatelji, ki imajo že kaj za to knjigo namenjenega, odboru ali uredniku albuma J. Jurčiču.
308
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
in je stavil  že  na isti seji predlog, naj  se odsek za izdajanje knjig razdeli na tri pododseke: za jezikoslovje, za zgodovino in za realne predmete. Tako je skušal Pleteršnik poglobiti znan? v stveno  delovanje  «Slovenske Matice» in ustvariti to, kar se  s ; pisateljskim  društvom ni  posrečilo  — nekako  akademijo;  vsaj * formalno bi bil v tem pravcu storjen prvi korak z razdelitvijo v tri odseke. Odbor je odstopil Pleteršnikov predlog književnemu odseku v preudarek in v poročanje na prihodnji odborovi seji, ojnvidno pa je bil v književnem odseku odklonjen, ker ni najti v poročilih o tem predlogu nobenega sledu več.
Prihodnje leto je prišel impulz za znanstveno poglobitev delo* vanja «Matice Slovenske» od zunaj. Na odborovi skupščini dne 16. februarja 1876. leta se je prebralo pismo Božidara Raiča, v katerem predlaga, naj osnuje Matica strogo znanstven časopis, oziroma mesečnik. A odbor je odločil z večino glasov, da se sedaj ta predlog ne more sprejeti; proti je bil Pleteršnik, ki je skušal rešiti Raičev predlog vsaj v književni odsek. Do burnega razprav* Ijanja o znanstvenem časopisu pa je prišlo že na občnem zboru 24. januarja 1877. leta. Pri šesti točki dnevnega reda, ki je ob* segala razgovor o predlogu Bož. Raiča zaradi izdajanja znan* stvenega časopisa, je opomnil Bleiweis, da ni navzoč predlagatelj, ki je obljubil odboru, da bo predložil popoln načrt o tem časniku. Nato je povzel besedo Pleteršnik in je poročal v Raičevem imenu, naj bi se izbral odbor treh Matičarjev, ki bi obstojal iz enega ^Biologa, enega zgodovinarja in enega prirodoslovca, ki naj bi izdelali načrt časopisu. «Tak časnik,» meni Pleteršnik, «bi bil koristen za našo literaturo, ako bi se pečal s slovenskim in slo* vanskim jezikoslovjem, domačo zgodovino in prirodopisnimi vedami. Matica naj bi ga le podpirala in porok bila za obstanek njegov.» Vzorec časopisa, kakor sta ga zamislila Raič in Ple* teršnik, je pač iskati v hrvaškem «Književniku», ki je izhajal s podporo «Matice Ilirske» od 1864. do 1866. leta pod uredništvom zgodovinarja Račkega, Biologa Jagiča in prirodoslovca Torbarja in tem bliže je moral biti ta vzorec našim ljudem, ker so pri «Književniku» sodelovali tudi Slovenci: Bradaška, Valjavec, Macun, Erjavec in Tušek.
V debati, ki je sledila Pleteršnikovemu predlogu, so se spo*     ^ prijeli «mladi» in «stari», in Šuklje, ki se je prvi oglasil k besedi^</Cv je podal programatično kulturnobojno izjavo. Predvsem je kon* statiral, da znanstveno življenje med Slovenci hira, da manjka znanstvenih pisateljev in  da  je temu krivo,  da si  stojita dve
309
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
stranki nasproti. « Večinski stranki je znanost sama sebi sredstvo in namen, ona ne pripoznava nobene meje, razen onih, ki jih stavi pamet, — drugi stranki pa — in to je, hvala Bogu! manja stranka — je znanost kot pokorna služabnica veri. Matica morala bi ozirati se samo na znanstveno vrednost član* kov, a ne na liberalno, ne na konservativno stališče pisateljev. Od sedanjega, po večini enostranskega odbora se pa naša mlada generacija tega ne nadja.» Zaključil je debato Bleiweis z vehementnim napadom na Mladoslovence in na — «Pisateljsko društvo»: «Naj mi... tisti gospodje, ki so toliko ne? zaupnic dali Matičinemu odboru, dovolijo vprašanje: Kaj pa je s tistim društvom, ki je bilo leta 187 2. na kljub ,Matici' od nasprotnikov njenih pod imenom »pisateljskega društva' osnovano . . . Kaj je to tako glorijozno svetu oklicano društvo slo? venskemu občinstvu v 5 letih spisalo in na svitlo dalo? Kje je napovedana spomenica P r e ? širnova?   Kje   je   celo   to   društv0?»
S tem je bilo izdajanje znanstvenega časopisa pokopano. Blei? weis je sicer obljubil, da bo odbor «preudarjal danes slišana mnenja o znanstvenem časniku; ako bi pa on po vsestranskem pretresu ne mogel priti do kakega gotovega sklepa, sklical se bode občni zbor čez par mesecev, da se stvar konečno dožene». Vprašanje o znanstvenem časopisu se je še parkrat razpravljalo na Matičinih sejah in v javnosti,43 objavljeno je bilo tudi vabilo na naročbo, a časopisa ni bilo na svetlo in 1882. leta je izročil Praprotnik odboru ostanek naročnine za Matičin «Časopis». Ple? teršnik sam pa je po oni skupščini izstopil iz Matičinega odbora: 21. februarja 1877. je naznanil Bleiweis, da so pismeno javili svoj izstop iz odbora Pleteršnik, Wiesthaler, Herman in Gorup. Ple? teršnik se ni več vrnil v odbor, dokler je živel Bleiweis, častni ud in »dosmrtni* predsednik «Slovenske Matice».
Več uspeha nego z omenjenima predlogoma je imel Pleteršnik s tretjim predlogom. 10. junija 1876. leta je predlagal v seji knji? ževnega odseka, naj bi se nabirala krajevna imena, katera naj bi Matica uredila in izdala. V ta namen naj se obrne Matičin od? bor do izobraženih domoljubov po deželi s prošnjo, naj bi vsak v svojem kraju nabiral domača krajevna imena in jih pošiljal
43 Glej   n.  pr.  Fr.  Podgornika  članek  «0  vednostnem  časopisu  .slovenske MaticeS).   «Slovenski narod», 1877., št. 289, 290.
310
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
Matici. Mesec dni pozneje je bil Pleteršnikov predlog soglasno sprejet v odborovi seji in Pleteršnik je imel osnovati načrt takega imenika, ki bi ga Matica pošiljala v posamezne župnije za vpis dotičnih imen. To se je tudi zgodilo in došle odgovore je izročil odbor Pleteršniku, akoravno tedaj že ni bil več član odborov. Pleteršnik je vodil to akcijo sam dalje in je poročal leta 1880. Matičinemu odboru, da se je približno 42 odstotkov naprošenih domoljubov odzvalo in da hoče še dalje po pozivih prositi, da mu pošljejo krajevna imena. Odbor je dal nato vnovič natisniti
300 pOZivOV.                          ^ Šf   J^r^^O^ck J^^\JisJa '"T""^5U^*  GL"" V /TKM>^f(K
Po Bleiweisovi smrti so še razmere v Matici vendar nekoliko &^/*^v<> izpremenile. Letopis za leto 1882./1883. leto je uredil že Leveč in 5. julija 1882. se je tudi Pleteršnik zopet vrnil v odbor. Voljen je bil v odsek za presojanje sklepov 18. velikega zbora o izpremembi Matičinih pravil, v odsek za izdajanje narodnega blaga in v knji* ževni odsek. Odslej se je udeleževal redno vsake seje do svoje smrti in do konca svojih dni nadaljeval tudi zbiranje krajepisnih imen. Na njegovo inicijativo ustanovljeni odsek za zbiranje kraje; pisnih imen de facto sicer po več let ni obstojal, a oživil se je vselej na novo, kadar je bilo potrebno. Na odborovi seji 17. ok* tobra 1888. leta je poročal tajnik o delovanju tega odseka, ki je obstojal tedaj iz 19 članov in je razposlal zopet krog 800 pozivov po vsej Sloveniji. 1889. leta je ta odsek na prošnjo deželnega predsedništva slovniško presodil imenike, predložene od posamez* nih kranjskih okrajnih glavarstev, ki naj bi bili pri ljudskem štetju splošno po Kranjskem vpeljani. Ko je prišlo v Matici vpra= sanje slovenskega zemljevida na dnevni red, je tudi delovanje odseka za zbiranje krajevnih imen oživelo, 1899. in 1902. leta se je na Pleteršnikovo inicijativo izvolil nov odsek in začel na novo razpošiljati vprašalne pole.
20. aprila 1885. leta je bil Pleteršnik izvoljen za predsednika «Slovenske Matice«, a je izvolitev odklonil. Bil je tedaj že urednik slovensko?nemškega dela Wolfovega slovarja in s tem delom se je proslavil daleko izven naše domovine.44               (Konec prih.)
4* Kako lepo vlogo je igral Pleteršnik v zadevi Štrekljeve zbirke slovenskih narodnih pesmi, kako možato se je postavil z Levcem, Tavčarjem inWiesthalerjem proti gonji, katero so uprizorili Štrekljevi principijelni in osebni sovražniki, je razvidno iz Glonarjeve zgodovine postanka te zbirke. Glej «Slovenske narodne pesmi», IV. zvezek, str. *25, *38, *39, *40. Ponudbo, da bi Štrekljevo delo na* daljeval, pa je Pleteršnik odklonil.
311
Avg. Pirjevec / Maks Pleteršnik
(Konec)
Med problemi, o katerih je stalno razpravljala slovenska javnost v drugi polovici prejšnjega stoletja, je bila tudi za? deva slovenskega slovarja, ki je datirala že iz Vodnikovih časov in kateremu so posvetili naši najboljši možje svoje moči. Vodnikov rokopis sta hranila Ravnikar in Metelko, a do izdaje ni prišlo, Murkov slovar (1833. leta) je moral oni dobi zadoščati. Novo podbudo je dal O. Caf, ki je izdal leta 1846. svoj načrt in <<proglas zastran noviga slovenskiga slovnika in slovnice«,45 v katerem prosi «očitno pervič in slednjič«46 vse Slo* vence, ki hranijo «gdej kaki zaklad naše sladke besede«, naj mu ga hitro pošljejo. Caf sam — morebiti najpridnejši in najzaneslji* vejši zbiralec one dobe — ni nikdar izdal svojega gradiva in leta 1856. tudi ni privolil v Miklošičevo ponudbo, da bi skupno izdala slovar.47
V nov stadij je stopila zadeva, ko se je leta 1848. ustanovilo «Slovensko društvo« v Ljubljani. Na prvi odborovi seji (8. junija) je bilo sklenjeno «de eno nar pervih opravil slovenskiga zbora ima biti naprava slovenskiga besednika, kteriga, sedanjim potrebam primerjeniga, silno potrebujemo« in sledila je prošnja na vse Slovence, ki imajo že «naberke za slovenski slovnik«, naj jih društvu prepustijo. Obseg temu slovarju je do* ločilo «Slovensko društvo« kot «mali, pa kolikor je moč popolni besednjak v dveh delih (slovenskomemški in nemško^slovenski)«.48 «Slovensko društvo« se je resno lotilo dela, Metelko je izročil Vodnikov rokopis, Ravnikar in Caf sta poslala gradivo in poseben
45 «Novice», 1846, str. 32, 35, 40, 44. Zgodovine Wolfovega slovarja ne morem podati na tem mestu v popolnem obsegu.
*6 Pozneje je objavil Caf vnovič «Prošnjo do Slovenskih pisavcev in vred* nikov« (Slovenske novine, II, 1849, list 48. do 50.), kjer razpravlja, po kateri poti «moremo in moramo svoj jezik, kir še blizo ni dloveršen, izobrazivati« in prosi, naj bi vsi"uredniki in pisatelji nenavadne besede sproti zapisavali in objavljali. «Kteri koli Slovenski časopis* pa naj bi «bar v nekterih osobitih... dokladah navlašč z jezikoslovnimi rečmi, ktere naimer v slovnik ino slovnico spadajo, bavil in objavljal». Za urejanje nabranega gradiva pa si je zamislil Caf nekako akademijo: «Da bi se v ljubljeni Ljubljani, v serdci Slovenstva, ,o d b o r Slovenskega slovstva'... ustrojil, kteri bi Vse, kar bi bečelice od vseh krajev... neutrudljivo nanašale, vkup spravljal v  lep o  razporejen o  c e 1 o t i n o».
* B. Raič: Oroslav Caf. L. M. SI., 1878, III--IV d., str. 82.
« «Novice», 1848, str. 110,133.
Avg. Pirjevec : Maks Pleteršnik
odbor, obstoječ iz 10 članov in 10 namestnikov, je dovršil v «vsak* danjih zbirališčih«49 do druge polovice istega leta prvih 46 pol nemško * slovenskega slovarja. Ko bo rokopis gotov, poročajo «Novice»,50 ga dobita v pregled Poklukar in Metelko, tiskal ga bo Blaznik. Leta 1850. je pokazal ljubljanski škof A. A.Wolf prvič svojo naklonjenost slovarskemu delu, ko je dovolil na posredo* vanje barona Drag. Kodelija, odbornika «Slovenskega društva», da smejo tudi bogoslovci en del slovarja izdelovati in istočasno so že poročale «Novice», da bo delo v enem letu dokončano in da je že 900 pol na čisto spisanih. Za stroške prepisovanja pa je podaril neimenovan rodoljub 20 gld. in obljubil za vsako leto isto vsoto, dokler ne bo slovar gotov.51 Prihodnje leto pa poročajo «Novice», da se nemško^slovenski del «dan na dan pridno iz* deluje in bo še pred veliko nočjo iz pervih rok izdelan«.52 Rokopis «prvih rok» je bil dobro leto pozneje, 13. septembra 1852., res dodelan, nakar so ga dobili v pregled M. Slomšek, J. Grabrijan, J. Burger, BI. Potočnik, J. Zalokar, M. Ravnikar in drugi,53 ki so veljali kot najboljši poznavalci našega jezika.
Medtem je «Slovensko društvo« prenehalo in ni moglo dovršiti pričetega dela, a posrečilo se je zainteresirati za slovar ljubljan* skega knezoškofa Antona Alojzija Wolfa, ki je omogočil izdajo s tem, da je dal potrebna denarna sredstva na razpolago. Kakor pripoveduje Wolfov življenjepisec, je šel Bleiweis 28. decembra 1853. leta k škofu in mu izročil «Koledarček» z Vodnikovo po* dobo in njegovim životopisom. Ko je škof ob tej priliki omenil Vodnika in njegov nedovršeni slovar, mu je opisal Bleiweis no* vejšo zgodovino njegovo in izrekel željo, da bi Bog poslal Slo* vencem mecena, ki bi hotel to delo izdati. «In takoj se rodi v plemeniti duši preblazega kneza misel in sklep — biti narodu svojemu tolikanj zaželjen dobrotnik.«54 V prvem listu 1854. leta
49  Sestanki so se vršili v prostorih študijske knjižnice. Gl. Cigaletov pred* govor v Deutschsslovenisches W6rterbuch, I, str. VIII.
50  «Novice», 1848, str. 218.
" «Novice»,  1850, str. 78 in 84.
52  «Novice», 1851, str. 22.
53  Deutsch*slovenisches W6rterbuch, I, str. VIII.
54  Ivan Lavrenčič: Anton Alojzij Wolf. V Ljubljani 1882, str. 35. Podobno poroča Cigale: Deutsch?slovenisches W6rterbuch, I, str. IX., ki pa datira ta dogodek v začetek 1854.1. Sumljivo je le, da niso «Novice» tega dogodka, pri katerem je igral Bleiweis po Cigaletovem in Lavrenčičevem poročilu vsekakor inicijativno vlogo, takoj tako opisale, kakor poznejši viri. Ko pa je opisal V. F. Klun v «Laibacher Zeitung», 1854, št. 6., zgodovino slovarja od Vod* nikovih pričetkov do NVolfovega sklepa, so prinesle tudi «Novice» njegov opis v 7.listu in tu čitamo  še pohlevno  trditev, ki je pa v Klunovem originalnem
362
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
so «Novice» že javile svojim bralcem za novo leto veselo novico, «da je obljubil škof pripomoči, da pride toliko zaželjeni slovenski besednjak Vo d n i k o v na dan... Modri gospod, živo spo* znavši, da v omiko in povzdigo vsacega jezika je dober in po* trebam časa dostojen besednjak p e r v a potreba, želijo resno, da pride to delo kmalo na dan, in da bi se ne odlašalo iz strahu, da ni popolnoma, ker noben besednjak ne more doveršen biti». Wolfovo ustno izjavo je izpopolnila njegova oporoka z dne 17. avgusta 1858. leta, v kateri je določil, da mora njegov dedič, ljubljansko Alojzijevišče, nositi vse stroške za slovar: «Menil sem,» pravi v 26. členu nemško pisane oporoke, «da moram svoje rojake, ki že željno pričakujejo nemško*slovenski in slovensko* nemški slovar, razveseliti s tem, da sem prevzel stroške za iz* dajo ... Če bi pa umrl, preden bo dovršen tisk obeh delov, katerih dežela tako zelo želi, tedaj nalagam svojemu dediču, Alojzije* višču, da plača vse stroške, ki so potrebni za dovršitev tega dela...» V sedmi seji kranjskega deželnega zbora pa je bil 16. aprila 1861. leta sprejet Tomanov predlog in deželni zbor je izjavil, da je kompetenten paziti na izvršitev Wolfove oporoke, in je res parkrat interveniral pri Wolfovem nasledniku Vidmarju.55 Tako so bili po dolgih letih položeni šele temelji slovenskemu slovarju, zasigurana je bila glavnica, treba je bilo dobiti le pravih delavcev, ki bi pričeli. Nemško*slovenski del je urejeval Cigale in ga tudi v primeroma kratkem času dokončal,56 a slovensko* nemški del ni napredoval tako hitro. Vsa javnost je čutila živo potrebo po njem, a vprašanje, kako ga urediti, kako in v kakem obsegu ga sestaviti, je reševal vsak po svoje, pričelo se je eksperimentiranje, nabrano gradivo je romalo iz roke v
spisu n i, da je škof v nekem pomenku z dr. Bleiweisom 28. decembra 1853. izrekel blagosrčne domoljubne besede: «Vstani slovar!« Glej tudi Bleiweisovo odprto pismo K. Dežmanu «0 zadevah Wolfovega slovarja*. «Novice», 1876, str. 174.
55  Vošnjak: K zgodovini Woliovega slovensko*nemškega slovarja. Lj. Zv. XIII, 1893, str. 234, 303.
56  Radi popolnosti naj podam tu še na kratko zgodovino nemško*slovenskega dela. Kmalu po Wolfovi izjavi ob novem letu 1853./1854. so prinesle «Novice» 28. januarja nasvete dopisnika —n. (morebiti Grabrijan?), kako bi se dal slovar «naglo, lahko, dobro in — kolikor moč — popolno dokončati« in Bleiweis je podal pod črto opombo, da ne more zdaj nič povedati, «ker se ravno sedaj obravnujejo zadeve, ki tičejo naj poglavitniši reč, namreč vredništvo besednjaka«. «Novice» od 15. februarja pa imajo prošnjo zastran slovenskega besednjaka, kjer že naj* demo Cigaletovo ime. Tekom leta je izšel «list za poskušnjo« in se je tudi že pričelo s tiskom («Novice», 1855, list 4. z dne 13. februarja).
363
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
roko, prišlo je tudi v marsikatero neveščo roko, ki je lahko* miselno ravnala z njim, tako da je celo izgubilo na točnosti in vrednosti.
Avgusta meseca 1859. leta je bival Miklošič dva dni v Ljub* ljani in ker je želel pojasnila o stanju slovensko*nemškega dela Wolfovega slovarja, je pozval tedanji generalni vikar razne go* spode na sestanek. Na tem sestanku se je izjavil Miklošič proti etimološkemu slovarju, ker bi nihče ne bil v stanu tako delo dobro in pravilno dovršiti, želel pa je, naj bi Zalokar, ki je imel mnogo nabranega gradiva, svojo zbirko alfabetično uredil in v tem primeru bi mu tudi on sam odstopil svojo zbirko.57 A Zalo* kar se je trdno držal svoje «družinske osnove«.58
Prihodnje leto je izšel nemško*slovenski del Wolfovega slo* varja (uredil M. Cigale), poročal je o njem Levstik v «Blatter aus Krain»,59 pokazal na osnovne napake tega dela in razložil svoje misli o slovarju sploh in posebej še o slovensko*nemškem delu. Postavil se je na Kopitarjevo stališče, da slovar mora besede zbirati, ne delati, in izjavil, da je treba za slovensko* nemški del še prav marljivo zbirati med narodom. A tako delo zahteva mnogo časa: «Chi va piano, va sano!» zaključuje Levstik svoje poročilo.
V prihodnjih letih je stvar mirovala. Oglasil se je sicer 1861. leta O. Caf in se ponudil Bleiweisu, da je pripravljen lotiti se slovensko*nemškega slovarja,60 a menda zaman. Ko se je bližala zapuščinska razprava po pokojnem Wolfu, je poročal Bleiweis 4. decembra 1865. leta na šesti seji kranjskega deželnega zbora, da so rokopisi za slovar že pridobljeni in da je knezoškof že imenoval poseben odbor za ureditev slovarja.61 To vest so pri* nesle že poprej tudi «Novice» in Levstik se je takoj izjavil v celovškem «Slovencu» proti odboru, oziroma urednikom Marnu, Zamejcu in Jeranu, da se boji, da pod tem uredništvom slovar
57  «Novice», 1859, str. 268.
58  Glej  njegov  «Odgovor»  v  «Novicah»,  1859, str. 282.
59  Zbrani spisi, V, 291—307.
60  K. Štrekelj: Pisma in zapiski iz Cafove ostaline. Zb. M. SL, II, str. 201. Iz vsega Cafovega pisma je videti, da mu je bilo krvavo resno za stvar. Da bi ga nobena druga skrb ne motila, je pripravljen se za dve do tri leta odpovedati vsaki duhovski službi. Da je smatral to delo za nekako življenjsko delo svoje, pa priča stavek: «Jaz sem 47 let star, tedaj zadnji čas, da se toliko ogromnega in važnega dela primem.»
61  Vošnjak: K zgodovini \Volfovega slovenskomemškega slovarja. Lj. Zv., XIII, 1893, str.255.
364
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
ne bo tak, kakršen bi mogel in moral biti.62 Nekoliko dni pozneje pa je zahteval v «Slovencu» dopisnik X. (Levstikov prijatelj Kunšič), naj se pozove Levstik za urednika, ker to «terjajo vsi pošteni narodnjaci razun Ljubljane«63 in kmalu nato je bil Levstik res imenovan za urednika. A že 7. novembra 1866. leta povpra* šujejo «Novice» v poročilu o Janežičevem slovarju «Kdaj začne izhajati toliko potrebni slovensko*nemški slovar?» in Levstik se je takoj odzval,64 podal pretres nabranega gradiva in odgovoril: «A kdaj bode rokopis dodelan? — Kadar bodo obrane vse bukve, kar jih še do zdaj nij obranih...» Istočasno je objavil v «Novicah» «Jezikoslovno zrnje» kot nekak poizkus iz slovarja. Levstik je bil zašel na napačno pot; ni se držal več svojega prejš* njega pravila, naj bo slovar zakladnica slovenskega jezika, hotel je podati več, hotel je podati etimološke razlage in tako delo bi bilo seveda zavleklo dovršitev v nedoločen čas. Pomisleki, ki jih je izrekel Svetec v deželnem zboru, so bili deloma upravičeni. Novembra meseca 1868. leta je razpustil knezoškof Vidmar slo* varski odbor in Levstik je moral opustiti uredniško delo.65
Nadaljnjo skrb za slovensko^nemški slovar je prevzel tedaj deželni odbor, kateremu je izročil stolni dekan Pogačar vse gra* divo. Deželni odbor pa je naložil ravnatelju bogoslovnega seme* nišča, Kramarju, naj bogoslovci zbirko abecedno urede in jo prepišejo, a se je kmalu prepričal, «da bode še precej nekaj časa preteklo, predno se tisek v rokopisu dovrši». Vnovič se je bavil deželni odbor s slovarjem, ko je deželno sodišče povprašalo, kako je z izvršitvijo Wolfove oporoke, v kolikor se tiče slovarja in na ponovni dopis sodišča je sklical deželni glavar anketo, h kateri je bil pozvan tudi Pleteršnik. Zborovala je 16. julija 1874. leta, a uspeha ni bilo nobenega. Še par let pred anketo (1871. leta) je bil nekaj časa tudi Navratil urednik slovensko*nemškega slovarja, a se je uredništvo «eskamotiralo v druge ali morebiti v nobene» roke.66 Na anketi je predlagal Zarnik, naj bi se začela še enkrat obravnava z Levstikom, a proti sta bila Costa in deželni glavar
62 Zbrani spisi, IV, 238—246. 63^ Zbrani spisi, IV, 316.
64  «Novice», 1866, list 46 do 48. — Zbrani spisi, V, 38 do 53.
65  Več o zgodovini Levstikovega dela za slovar gl.: Žigon: Prispevek k pet* desetletnici. Lj. Zv., XXXIX, 1919, str. 709. do 714. Istotam tudi o delu deželnega odbora in zraven še Vošnjak: K zgodovini Wolfovega slovenskomemškega slovarja, Lj. Zv., XIII, 1893, 234 do 237 in 303 do 305.
°6 Bleiweisovo pismo, prebrano na anketi. Lj. Zv., 1893, 303.
365
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
Kaltenegger, ki je predlagal za urednika Pajka. Pajk je izdelal do leta 1875. črke A do Č, a se je slovarskemu delu odpovedal.67 Zdaj je stvar mirovala nekako do leta 1880. A še pred tem letom je skušal škof Pogačar pregovoriti Levstika, naj prevzame uredovanje, a Levstik se ni dal omehčati.68 Na občnem zboru «Slovenske matice» (14. aprila 1880. leta) je prebral Bleiweis , Miklošičevo pismo, kjer vprašuje: «Wie steht es mit dem slove* nischen W6rterbuche? Wir haben zur Zeit kein slovenisches W6rterbuch, da, wie es scheint, Murko, Jarnik, Janežič ver* griffen sind. Es ist dies ein Fall, der wahrscheinlich bei keiner europaischen Sprache stattfindet. Er gereicht uns nicht sehr zur Ehre.» Kot odgovor temu pismu pa poroča Bleiweis, da so zadnje dni časniki prinesli novico, da se po treh strokovnjakih prične izdelovanje slovenskega slovarja, in ker ta novica ni bila dementirana, smemo misliti, da je resnična,« in koncem občnega zbora je predlagal resolucijo, ki je bila tudi soglasno sprejeta, da je občni zbor «zadovoljno slišal glas po časnikih, da se prične izdelovanje toliko nam potrebnega slovensko*nemškega slovarja, in do svetlega gospoda knezoškofa izreka nado, da se pričeto delo bode kmalu dovršilo«. Bleiweisova trditev o odboru treh strokovnjakov je bila menda zgolj kombinacija, ki je prišla iz «Triesterzeitung» v «Slovenski Narod».69 Po nemškem trza* škem listu poroča «Slovenski Narod», da je izvrstna pisava naj* novejše Levstikove knjige (Globočnik*Levstik, Nauk slovenskim županom. V Ljubljani 1880.) dala knezoškofu Pogačarju povod, da je ponudil Levstiku, naj prevzame uredovanje slovenskega slovarja. «Ne dvomimo, da se Fran Levstik, katerega goreče rodo* Ijubje je znano, znova loti tega ogromnega posla, pri katerem si najbrž v  prvej  vrsti izbere sodelavcema znamenita slovenska
67  Slovensko*nemški slovar, I, str. IV. Po Bleiweisovem poročilu je izročil Pogačar uredništvo Pajku že pred ono sejo. «Novice», 1876, str. 190.
68  Tako Leveč, Levstikovi zbrani spisi, V, 328, ki datira kot priča Pogačarjev poskus v leto 1879. Pleteršnik pa trdi, da si je Levstik izprosil dva pomočnika; toda se je kmalu zopet premislil in urejanje odpovedal, ter datira to pred 1. 1880. Slovenskosnemški slovar, I, str. IV. Mislim, da je treba tu ločiti Levčevo poročilo od Pleteršnikovega. Pleteršnik je najbrž združil dogodke 1880.1. z onimi 1. 1879. Glej zgoraj nadaljevanje. Zopet drugače poroča Vošnjak (Lj. Zv., 1893, str. 305), češ, da se je Pogačar že 1875.1. zopet obrnil na Levstika, da bi izdelal slovar. «Levstik se je lotil dela z znano svojo temeljitostjo, toda knezoškof je uvidel, da po tem poti nikoli ne pridemo do slovarja, in Levstik je, ker se s knezoškofom ni mogel sporazumeti zaradi slovarjeve uredbe, delo ustavil.«
69  «Slovenski Narod», 1880, št. 65, «0 slovniku slovenskem*. «Slov. Narod» navaja samo .tržaški nemški list*, «Slovenec» pa .nemška teta Triesterica'. Ker mi «Triesterzeitung» ni na razpolago, se držim poročila v «Slov. Nar.»
366
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
pisatelja profesorja Frana Levca in profesorja M. Pleteršnika.»70 «Slovenec» pa je nekoliko ironično pripomnil: «Kdor bere nemško teto Triesterico in po njej «Slovenski Narod» pa «Novice» in v njih razpravo Cigaletovo o «Slovenskem županu«, ne ve, kaj bi si mislil.»71 Akoravno niso dovedla pogajanja z Levstikom do nobenega zaključka, se je vendar leta 1880. odločila nadaljnja usoda slovenskega slovarja. Meseca avgusta se je peljal J. Voš* njak v Goričane h knezoškofu Pogačarju in ga prosil po želji nekaterih rodoljubov, naj skrbi za izdajo slovarja. Škof je ob* ljubil, da skliče zborovanje in naročil tedanjemu škofovskemu kaplanu A. Koblarju, naj vpraša poprej Pleteršnika, ali bi bil pri* pravljen urediti slovar, kar je Pleteršnik tudi pogojno obljubil, ako mu pomagajo drugi filologi. Dne 4. oktobra istega leta so se sestali v navzočnosti škofa in kaplana Koblarja Krek, Vošnjak, Kermavner, Leveč, Vodušek, "VViesthaler in Pleteršnik. Krek je pregledal zbrano gradivo in izrekel uničujočo sodbo o njem. Bil je mnenja, da bi se moralo pričeti gradivo čisto iznova zbirati, ker se iz njega ne da ustvariti znanstveno urejen, historičen slovar in tako se je sklenilo sestaviti p r a k* tičen slovar. Delo naj bi izvršil odbor, kateremu je bil Krek predsednik in Pleteršnik podpredsednik. Odbor se je lotil dela in pričel z izpisavanjem Cigaletovega in Janežičevega slovarja in važnejših knjig, ki so izšle od leta 1873., to je od Cafove smrti. Izpisale so se tudi «Novice», Stritarjev «Zvon», vse knjige «Druž* be sv. Mohorja« in «Slo venske Matice» ter Jesenko vi in Levstikovi spisi. S tem se je nabralo mnogo novega gradiva. A kmalu se je pokazalo, da skupno delo tudi le počasi napreduje, da ne bo ugodnega uspeha, in škof Pogačar je sklenil, da izroči uredništvo enemu izmed profesorjev. Ponudil ga je Pleteršniku, ki ga je tudi sprejel in bil z dekretom od 22. februarja 1883. leta imenovan za urednika slovensko^nemškega dela Wolfovega slovarja.72
Gradivo, katero je sprejel Pleteršnik, je bilo dokaj različne vrednosti. Bili so plodovi dela resnih znanstvenikov, marljivih in
70  Do kakih definitivnih sklepov med Levstikom in Pogačar jem torej očividno ni prišlo 1.1880. In tudi imenovana sotrudnika, Pleteršnik in Leveč, ki bi morala biti pač v prvi vrsti poučena o stvari,, tega ne omenjata.   Glej tudi opombo 68.
71  «Slovenec», 23. marca 1880. O Levstikovem «Nauku slov. županom« je objavil Cigale v «Novicah» (str. 78 in 86) poročilo in grajal predvsem Levstikov pretirani purizem in posamezne izraze.
72  Vošnjak: K zgodovini Wolfovega slovensko^nemškega slovarja. Lj. Zv., XIII, 1893, 305. Glej tudi Pleteršnikov uvod prvemu zvezku slovensko*nemškega slovarja, str. III. do V., in Lj. Zv., I, 1881, 706.
367
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
točnih zbirateljev narodnega zaklada, a bilo je vmes delo dile* tantov, semeniščnikov in šolarjev. Vse pa je bilo zbrano brez enotnega načrta.73 Kako brezglavo pa so delali prejšnji prepisom valci, priča dejstvo, da je bilo treba Miklošičevo, Cafovo in Zalo* karjevo gradivo na novo urediti. Ker niso prepisovalci niti do* stavljali črke M, C ali Z in ker so* po prepisovanju Cafove listke uničili, je bilo onemogočeno navesti vir, katerega je imel Caf pri vsaki besedi natančno zaznamovanega. Caf, ki je zbiral za slovar nad 30 let, ni zapisoval samo med narodom, temveč je tudi eks* cerpiral starejše slovenske knjige.74 S tem je tudi izgubila Cafova zbirka po tuji krivdi na vrednosti in tega Pleteršnik ni več mogel popraviti.
Za dopolnitev gradiva je Pleteršnik prečital in izpisal vso važnejšo literaturo starejših dob in tudi važnejše nove publi* kacije. Popolnosti seveda ni dosegel in je tudi spričo gradiva ni mogel doseči. Pri dopolnjevanju je bil Pleteršnik skorajda izročen slepi sreči. Uničevanje originalnih Cafovih listkov se je silno maščevalo nad — nedolžnim. Urednik ni vedel in ni mogel vedeti, katere knjige je Caf že izpisal in tako je bilo sistematično dopolnjevanje Pleteršniku onemogočeno. To je menda največja hiba Pleteršnikovega slovarja, katere pa ni za? krivil urednik, temveč oni, ki so dajali dragoceno gradivo v nevešče roke.
Pleteršnik se je lotil dela z vso vnemo75 in že 1884. leta čitamo v «Ljubljanskem Zvonu» obvestilo, da so že urejene črke A—D.76 Kmalu nato poroča Pleteršnik sam, da je urejevanje dospelo do črke H, da pa ni mogoče gradiva hitreje urediti, «ker je tako obilno, tako različno po vrednosti in tako nepripravno zbrano». Ker tudi ne kaže začeti s tiskom, preden bo vse gotovo, je še čas gradivo pomnožiti, zaradi tega pozivlje vse, ki žive med narodom, posebno pa dijake, naj nabirajo manj znane besede.77
Iz kaotičnega gradiva je zgradil Pleteršnik harmonično stavbo in ji vdahnil življenje. Zavedal se je, da «jeziku, kateremu se ne da s kratkimi glavnimi pravili določiti naglaševanje, je neogibna
73 Rokopisno gradivo je obsegalo zbirke Miklošiča, Cafa, Zalokarja, Majarja, Levstika in večje ali manjše zbirke, katere je dobil Pleteršnik iz raznih krajev Slovenije.
7* Pleteršnik: Slovensko^nemški slovar, I, str. V. in VI.
75  Na prošnjo. J. Zl.Pogačarja in s posredovanjem A. Winkler j a je dobil najprej enoinpolletni dopust, pozneje je pa. poučeval le pet do devet ur. Programi I. ljubljanske gimnazije, Lj. Zv., III, 1883, 207, in Slovenskomemški slovar, I, str.V.
76  Lj.Zv., IV, 1884r.250.                                                                           ,      :
77  Lj.Zv., 1884, 509.
368
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
potreba, v slovarjih na besede staviti naglasna znamenja« in «po* trebno je tudi pri takem jeziku, kateri nima zadosti popolnega črkopisa, ki bi za vse različne glasove tudi različne pismenke ali pismenske znake imel, vsaj v slovarju rabiti taka razločevalna ali diakritična znamenja, da se omogoči pravilno izrekanje jezika».78 To dvoje je moral Pleteršnik torej izpeljati in to mu je tudi uspelo. S tem pa je dvignil slovar visoko nad vsakdanjo praktično uporabljivost in mu dal znanstveno  vrednost.
Zahteve, naj se v slovarju natančno zaznamuje kvantiteta in kvaliteta glasov, ni izrekel prvi Pleteršnik, izrekli so jo pred njim že drugi, tako n. pr. Levstik leta 1860. v poročilu o nemško*sloven* skem delu Wolfovega slovarja in Škrabec je podal v razpravi «0 glasu in naglasu našega književnega jezika»79 programatično iz* javo: «Druga potreba, ki mi je bila pred očmi, se tiče našega novega slovenskega slovarja. Enaka dela se pri nas ne morejo vsacih deset let nova delati, treba je torej skerbeti, da bo zdaj, kedar bo, kolikor mogoče popolnoma. Nikaker pa se ne more ime* novati popolnoma slovar, ki nima le navadnim vsakdanjim po* trebam vstrezati, temuč tudi vsem zahtevam jezikoslovne vednosti na današnji visoki stopnji, ako se v njem glas in naglas, to je izreka vsaketere besede, ne najde natanko zaznamovana. Ne bo si treba sicer kake nove abecede v ta namen izmišljati, ali treba bo vender prevdariti, kako bi se dala tudi brez čudnih novih čerk prava izreka v besednjaku natančno določiti, tako, da se bo po* doba besede kar naj menj mogoče razlikovala od nje podobe v dozdanjem navadnem pismu.»80
Določiti glas in naglas ni bila tako lahka stvar. Saj se je pri nas v oni dobi na tem polju šele ledina orala. Prvi, ki je natanč* neje prisluškoval slovenskemu naglasu, je bil Luka Svetec,81 sedem let pozneje se je oglasil Škrabec z omenjeno razpravo in zopet je minilo osem let, preden je Valjavec pričel objavljati v Radu jugo* slovanske akademije svoj «Prinos k naglasu u (novo) slovenskom jeziku«.
Predvsem je bilo Pleteršniku rešiti vprašanje, s katerimi znaki naj zaznamuje glas in naglas. Svetec je prevzel v svojo razpravo
78  Pleteršnik: Sk>vensko*nemški slovar, I, str. IX—X.
79  Program novomeške gimnazije 1870.1. Ponatisnjena v Škrabčevih Jeziko* slovnih spisih, I, 2—59.
80  Škrabec: Jezikoslovni spisi I, 3.
81  O slovenskem naglasniku ali akcentu. «Novice», 1863, list 7. do 9., 13., 14., 16.
24
369
Avg. Pirjevec: Maks Pleteršnik
Mažuraničeve znake, ki so bili le deloma enaki Vukovim, Škrabec je uporabljal 1870. leta od Vuka in Mažuraniča različne znake, katere je pozneje na platnicah «Cvetja» zopet izpremenil, Valjavec pa je rabil Vukove znake, prikrojene tako, da so zaznamovali tudi glas. Pleteršnikova rešitev je bila na videz enostavna in pre* prosta, Škrabčevih znakov ni sprejel, pač pa je sprejel za naglas tri Vukove znake (° ' "), izgovar javo raznih o in e pa je označil s piko, oziroma s kljuko pod črko, za polglasnik je vpeljal črki e podoben znak in za «trdi» 1 poljski I. To je zadoščalo in je pre* kosilo Škrabčeve znake daleko, vsaj kar se tiče zahteve, naj se podoba besede kar najmanj razlikuje od nje podobe v dozdanjem navadnem pismu.
Razen urejevanja in dopolnitve izročenega mu gradiva, dolo* čitve naglasnih in diakritičnih znakov, določitve in označbe na* glasa in izreke, je čakala Pleteršnika še ena naloga, kritični pretres gradiva, ki je bil nujno potreben, saj so se sestav? Ijalci naših starejših slovarjev, nabiratelji besednega zaklada in drugi pismouki pogostoma ravnali po Prešernovem izreku «iz svojih bomo to možgan dodali». Takih stvari pa je bilo mnogo, ne samo v starejših in sodobnih spisih, temveč tudi med roko* pisnim gradivom.82 To tudi ni moglo drugače biti v dobi, ko si je morala slovenščina šele polagoma osvajati širše kroge kulturnega življenja. Nastal je torej nov težak problem: omejiti pravilo, da spada v slovar vse, kar se nahaja v literaturi in kar narod govori, ali pa sprejeti vse, ne glede na to, ali so tvorbe pravilne ali spake? dranke. Pleteršnik si je izbral prvo pot, pač s stališča, da ni namenjen slovar samo znanstvenikom, temveč vsemu narodu, in da bo v naših razmerah služil pisateljem in izobraženstvu sploh kot korektiv. Pod tem vidikom lahko odobravamo in zagovarjamo Pleteršnikovo omejitev, nikakor pa ne s stališča filologa, ki ne more in ne sme pri inventarizaciji jezika prav nič koncedirati. Pleteršnik je ubral pot omejitve: «Ako so slovarjepisci napačno in brez potrebe za slovar kovali besede... ako so pisatelji na? pačno narejene ali brez potrebe iz drugih slovanskih jezikov vzete besede kje kedaj rabili, katere si v knjigi nobene veljave niso pridobile, takih besed... ni kazalo sprejemati. Prav tako se tudi ni sprejemala večina takih tujih besed, katere prosti narod sicer pogostoma pa brez potrebe rabi.. .»83 Jasno, da so se morale iz tega roditi nove težkoče in za vestnega leksikografa bridko spo* znanje, «da je težko določiti mejo med tem, kar se ima sprejeti
82  Levstik: Zbrani spisi, V, 51.
83  Pleteršnik: Slovensko=nemški slovar, I, str. VIL
370
Honore de Balzac: Lepa Imperija
in kar ne, in mnogo se je moralo prepustiti subjektivnemu raz* sodku»; zopet je moralo slediti novo koncediranje: «Mnogokrat se je sprejela katera beseda, dasi tuja in redka, ker je za jeziko? slovca zanimiva.» Tako postopanje ne odgovarja nalogam, ki jih ima leksikograf.84 Sicer, kaj bi o tem godrnjali! Odbor je naložil Pleteršniku z odobravanjem slavista Kreka, naj sestavi p r a k* t i č e n slovar, kakršen je n. pr. Filipovičev «Rječnik hrvatskoga i njemačkoga jezika», da smo dobili slovar, ki odgovarja znan* stvenim zahtevam, slovar, ki je eminentno pripomogel našemu znanju o slovanski akcentologiji, je Pleteršnikova zasluga. Dovršil je stavbo, katero so gradile generacije slovenskega rodu in kronal delo neštetih slovenskih rok.85
-¦¦ •-¦'¦¦                                                                                             ....¦¦¦¦./¦¦.¦.                                                                                                                                                                   '
Popravi: V 4. št. na str. 240. v prvi vrsti je izpadel pri korekturi Pleteršnikov rojstni datum 3. decembra 1840.
Honore de Balzac f Lepa Imperija
(Iz «Contes Drolatiques»)
(Konec)
Okna so bila zastrnjena, z gospo vred je bilo vse tako na* lišpano in nakrišpano, kakor da pričakuje najmanj kneza iz rimskega cesarstva. Sicer pa je prevejanec, zamaknjen ob presveti Imperijini lepoti nekako slutil, da ne bi ne cesar, ne grad? nik, ne kardinal ali papeški kandidat nocojšnji večer izpodrinil njega, ubornega farčka, ki ni imel drugega v svoji mošnjici ko gada in Lelja. Vedel se je kakor velik gospod, se bahal in napravil dvor* janski poklon, ki nikakor ni bil neokreten; gospa mu je vrgla plamteč pogled, rekoč: «Sedite kraj mene, da bom videla, če ste se kaj izpremenili od včeraj.»
«Precej sem se,» je dejal.
«Kako to?» je vprašala.
«Včeraj,» je odvrnil malopridnež, «sem vas ljubil!... Nocoj se pa ljubiva; uboga para sem bil, zdaj sem pa bolj bogat kakor kralj.»
84  To postopanje je grajal že V. Oblak, ki pa sicer glasno prizna Pleteršnikove zasluge: Archiv fiir slavische Philologie, 15, 594 do 601. Daljšo razpravo o Ple* teršnikovem slovarju je napisal ruski slavist B. M. Ljapunov: H/eckojibko saarfe-Hama o cioB-EHCKO-HiMenKonrB CTioBapi ILaeTepmHHKa. OAecca 1902. 72 str.
85  Pleteršnik je sodeloval tudi pri slovenski izdaji Rožkovega latinskega slovarja: I. A. Rožek, Latinsko^slovenski slovnik za tretji in četrti gvmnasijski razred... V  Ljubljani  1882.  (IV) + 446 + (II) str.
24*
371