LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIV. letnik 7924 6. številka Oton Župančič / HevmCLfl Drugi prizor prvega dejanja Veronike Deseniške OSEBE: HERMAN II. CELJAN. — FRIDERIK, njegov sin. — JELISAVA, Friderikova žena. — Vitez JOŠT. — Hermanov KANCELAR. — Dvorniki, dvornice, sluge, spremstvo. SOBA V KRŠKEM GRADU. (HERMAN, FRIDERIK, Hermanov KANCELAR.) (Kancelar daje Hermanu listine v podpis.) KANCELAR: Cesarju Sigmundu, prosim, svetlost. HERMAN (piše): Hermannus secundus, grof celjski, ortenburški in zagorski. KANCELAR: In ban v slovenskih zemljah. HERMAN: Da, in ban. KANCELAR: To škofu bamberškemu. HERMAN: Krivulj a — si se uvila pred menoj? A dolgo se mi je upirala — koliko let se nam je vlekel spor? KANCELAR: Pet let, svetlost. HERMAN: Stvar sama ni bila vredna pet dni, a celjska čast zahtevala je pet let. — (Piše:) Hermannus secundus, grof celjski, ortenburški in zagorski in ban v slovenskih zemljah. KANCELAR: Pleterje, Bistra, Zajčki samostan — potrjena vsa prejšnja naklonila in nova navedena točkoma. HERMAN: Ne — ustanove in darovnice bomo vsi trije podpisali v Celju: jaz sam, ti, Friderik, in tvoj brat Herman. Da, tudi Herman: njega hočem v posle pritegniti. FRIDERIK: Kakor želi moj oče. 21 321 Oton Zupančič: Herman HERMAN: Torej prav. — Ti naši kloštri lahko plešejo: Pleterje opleteno kot nevesta; Bistra — vsa bistra; Zajček pa bo dvignil ušesca v zrak in bo pred Bogom in ljudmi kozolček stal. FRIDERIK: Zares, bogato si jih odobrotil, jaz, oče, pa Jurklošter jim okitim, da bo vse leto kot Zeleni Jurij. HERMAN: Da, pomni, Friderik: posvetnost naša je proti večnosti le prah in puh, ki veter ga raznese in razstelje; zato naj vsak skrbi za zadnjo žetev z deli krščanskega usmiljenja: zakaj vsa ta politika se zgrudi, če ni pokleknila pred božji tron — le tam je blagoslov za večno rast. Jaz mislim res, da z božjo pomočjo vse konce sem zadrgnil v en vozal in naše lepo Celje za vso bodočnost na nebo pripel. KANCELAR: Torej te listine, svetlost... HERMAN: Te listine si shranimo za Celje, in danes še odrinemo. FRIDERIK: Še danes? HERMAN: Danes. Boš videl mojo novo sokolarno! Oglejski patrijarh mi je poslal dvanajst sokolov: Friderik, boš videl, to ti je dvanajst vitezov krilatih, ki v mislih vedno v soncu plavajo — kakor bi morali mi vsi, mi vsi! A njih nagon je kot obrzdan blisk in se ne proži: — le na mojstrov klic. Štiri sem že obljubil Hermanu. FRIDERIK: Kako pa Ulrik? HERMAN: O, Ulrik! Mlado jelenče, vzpeto in vzneseno! V njem kot da se je spet zjedrilo vse, kar je kedaj pognala celjska kri odličnega in dragocenega: nanj zrem in miren sem za celjski rod. — 322 Oton Zupančič: Herman Povej mi, se ti nič po njem ne toži? Očetu se ne toži nič po sinu? FRIDERIK: Zakaj ga nisi danes vzel s seboj? HERMAN: Zakaj ga nisem? Hm... Moj dragi kancelar — te listine, kot sem dejal — in — hvala vam. (Kancelar pospravi spise in odide.) Pristavo, slišiš, si pa krasno opremil, bogme, vsa čast. FRIDERIK: Kako? Si bil že tam? HERMAN: Zares z okusom in ljubeznijo. FRIDERIK: Nekaj sem premeknil in preuredil. HERMAN: Turške blazine, vraga, turške odeje nad posteljo — saj mislim, da so turške? Zrcala pa bi stavil, so beneška. Pa ne da bil bi z Judi mešetaril? To ne bilo bi prav... saj veš, jaz z Judi... Zrcala, kakor bi zavešena... Se je kedo že v njih ogledoval? 0 — mojo sliko so zavračala kakor užaljena, ker čakajo vse drugih lic — manj ostrih in bolj nežnih... Moj dragi, jaz imam oko povsod, in dokler se še giblje ta4e roka, imeti hočem i roko povsod... Nekaj si premeknil in preuredil? 1 jaz sem vajen preurejati in kaj premikati na svetu tem... In mlada gospodična z Desenic — niti besede! — ta ne pride, veš, tja, na pristavo, temveč sem, na dvor, naravnost Jelisavi pred obraz, kot hoče nje družina. Z Jelisavo sem že govoril: ona je zadovoljna, ti pa, se nadejam, boš spoštoval okrožje svoje žene in svoj dom. Tako želi tvoj oče. FRIDERIK: Tako mi duše in srca, ta stvar... HERMAN: Tako želi tvoj oče. Rekel sem. — Kako sta zadnje čase z Jelisavo? FRIDERIK: Ne, oče, prav zares, z Veroniko... Oton Zapančič: Herman HERMAN: Kako sta zadnje čase z Jelisavo? FRIDERIK: Oče, saj veš: kakor pač moreva. HERMAN: Kakor pač morava, bi rekel prav. A naj bo prav kot je, in nič očitkov. — Ko sem govoril ž njo — FRIDERIK: Je kaj tožila? HERMAN: Ona ne toži: Frankopanka je. Ko pa sem ji omenil Ulrika, ji htelo je navreti na oči, a njen ponos, močnejši od bolesti, solze ji zgnetel je nazaj v srce. FRIDERIK: Oh oče, ti ne veš. HERMAN: Vem, vem, vem, vem! Kako ne vem? Kaj nisem sam Celjan? Priženil si pelinasto primorje. Trpek napoj ti je prinesla ž njim, vem, Frankopanka. Toda, Friderik, v to grenko kupo raztopljen je biser prvenstva celjskega, in pazi, sin, da neprevidoma ga ne izliješ. Jaz ne bi hotel tega, jaz ne, veš: ti glej. FRIDERIK: Kaj hočeš, oče? Kam si me postavil? Kjer zdaj stojim, mi ni mogoče stati, in ti bi bil vse drugo prej ukrenil nego kar si, da veš, kaj je z menoj. HERMAN. Ti glej. — Z zavistjo zro našega imena rast Blagaji, Turoči, še Frankopani. Ti naj dobe še malih priganjačev in lajavcev — da, tudi z Desenic — potem bomo imeli velik lov, in kdo ve kdo bo trobil halali!... Tudi to s Heričem — kaj pravi Jošt? Naj pride sem. FRIDERIK (stopi k vratom): Pokliči kdo gospoda Soteškega. — Bog ve, zdaj mi je žal. HERMAN: Celjanu ne sme biti nikdar žal, ker dela vedno z mero in vago v roki, skonca pretehta vse posledice in ve naprej, kam nagne se skodela. 324 Oton Zupančič: Herman FRIDERIK: Iskati sem ga velel prav povsod, vse bi mu poravnal, a v zemljo se je udri, in ni ga najti. (Jošt pride.) JOŠT: Vaš ukaz, svetlost? HERMAN: Ukazal sem ti Heriča iskati. JOŠT: Iskal sem ga. HERMAN: In najti sem ga ukazal. JOŠT: Našel ga bom, svetlost. HERMAN: Čimprej, čimprej! Jaz nočem, da bi me vznemirjal mak. — Sedaj še k Jelisavi po slovo, potem odrinemo. Je vse nared? JOŠT: Kadar želite in ukažete. (Herman odide.) Mrk? Sončni mrk pri grofu Hermanu? Kako? In luna tudi mrknila Pri Bedriku — no, no — pri Frideriku! FRIDERIK: Ne diraj vame, zdaj ne diraj vame. JOŠT: Jaz služim soncu kakor mesecu, in moja plima in oseka se ravna po soncu in po mesecu — zato zdaj Jošt uplahni, kot vele visoke konstelacije nebeške. FRIDERIK: Jošt, jaz bi bil rad sam. JOŠT: Kdor je s prijateljem, je kakor sam. FRIDERIK: Tako je, prav si rekel, torej, Jošt — pozdravljen, zbogom. JOŠT: Bedrik — lahko noč. Kaj gledaš? — Sluge, pogasite luči. Res, dan je? — Pa zastrite okna, brž! Grof Friderik Celjan bi rad prespal ta svet, zaležal Celje in prvorojenstvo ... O sveti Bricko! Vse je v redu vse. A svet ti dam: če hočeš spati res, poprej zamaši dobro si ušesa. Dva Hermana ti klepljeta po naklu v celjski kovačnici, naskrivoma, in vendar, menil bi, dovolj na glas, da bi lahko ti sen pregnalo. FRIDERIK: . Kaj? Oton Župančič: Herman JOŠT: Nič — lahko noč. Veš, k meni včasih vrabec prileti in mi zaupa, kaj se ščebeta po celjskih strehah. No, pa dobro spi. FRIDERIK: To bom. (Jošt odide.) Dva Hermana? Da, da, tako smo zdaj. Oče in sin in brat... žena in — ne! Ne, tu je konec, tu ni več besede. Proč, tukaj je začrtan tisti krog, kamor ni več pristopa drugim. Nočem. — Ukane, spletke in zahrbtnosti! Vsi krsti! Jaz, jaz se pretikam naj med zankami in iščem, kod bi ušel nastavljenim pastem? — Fej — paglavec, ki so ga zalotili, ko je kradel na vrtu jabolka! In v dve gube očetu pod dlanjo — bolan piščanec! Zares — krasan poklic, sijajna vloga grofu Frideriku! — In zdaj, baš zdaj, ko čutim tukaj notri, kako sem ves svetal, ves čist od nje. — Pijančuj, nečistuj in nasiljuj! O — take čase ni imel ta svet, da bi me bil odžejal njen napitek. — Edina, kar jih je — Veronika. — Sram me je še pomisliti nazaj, naprej brez nje pomisliti je strah. Ne, te ljubezni svoje vam ne dam — in Celja vam ne dam — oboje branim, oboje obdržim. — Ne na pristavo? Tedaj pa v lasten grad. — Kočevje bo dovolj oddaljeno: tam ga sezidam in ga podarim njej... Bonaventura mi ga opremi... Je! — A do tedaj oprezno — in če treba, tudi s krinko: tako si hotel, oče, ti, ne jaz. (Jošt pride.) JOŠT: Bedrik še spi? FRIDERIK: Ne, Jošt, Bedrik bedi. JOŠT: Ha, ker ne da mu spati Jošfcobad. 326 Oton Zupančič: Herman FRIDEklK: In bolj je buden nego kdaj poprej. JOŠT: Če je le res, Bedrik, če je le res. Vendar si izposodi drugi obraz. FRIDERIK: Ni pravi? JOŠT: Hm... FRIDERIK: Kako? JOŠT: Nekaj je v njem, kar se mi zdi, da ni baš za očeta. FRIDERIK: Morda ni za nikogar. JOŠT: Evo jih. (Herman se vrne z Jelisavo.) HERMAN: Da, Jelisava, kakor mi je žal: slovo bo treba vzeti. JELISAVA: 2e slovo? Veter, ki vam je v Krško jadra gnal, se ni utegnil še okreniti, vi pa že hočete nazaj? Pa da: grof Herman je od nekdaj kratek gost. HERMAN: Zato pa, upam, drag. JELISAVA: In drag, seveda. HERMAN: Celje ne da oddiha noč in dan. — A Friderika ti odvedem — ne — poprej ti ga še izročim. Zares, ti ga še ne poznaš, ne, draga snaha: pripravil ti je presenečenje za letošnje poletje na pristavi. FRIDERIK: Kaj, oče! HERMAN: Le nič sramežljivosti! Prej ali slej bi vendar zvedela. — Ženin najnežnejši ne more lepše pripraviti poročne postelje nevesti ljubljeni. — Sezi mu v roko. JELISAVA: Sem jo kedaj odrekla Frideriku? In vnovič mu jo prožim od srca. HERMAN: Ti, Friderik, jo sprejmi od srca, poljubi jo, in ljubi, in spoštuj. In pomni: pred menoj si jo poljubil. — Si zadovoljna, Jelisava? JELISAVA: Rada bi, da bi lahko bila. 327 Oton Zupančič: Herman HERMAN: Boš, hčerka, boš, za to bom jaz skrbel. Jaz hočem to. In zdaj — ko je tako — veš, Friderik — zdaj, Jelisava, kadar pridem spet, privedem vama v Krško — vesta koga? — da bo vse leto z vama na pristavi. JELISAVA: Res — Ulrika? HERMAN: Ulrika, Jelisava. JELISAVA: O, hvala ti. In skoro ga privedi. Povej, kedaj. HERMAN: Čimprej. JELISAVA: A res čimprej. Kadar sem sama, prazni zrak objemam od misli nanj. HERMAN: Prav. A samo čez leto. Ulrik je moj in ga ne dam od sebe. On je moj vid: ž njim gledam daleč, daleč. Da, Friderik — ž njim gledava na jug, in kadar meni staro oko že opeša, njegovo se požene še naprej. On vem da bo prestavljal še mejnike, ki smo jih Celju doslej postavili, in jug zajel, dokoder gre naš jezik... JELISAVA: Je zrasel zadnje leto? HERMAN: Kot konoplja se kosa sam s seboj za visokost. JELISAVA: Je umen? HERMAN: Kakor struna ves brni. Zal mi je že, da sem vam ga obljubil. Pleše kot iskra, poje kakor zvon, vzpne se na konja in je zrasel ž njim, in pater Janez pravi, da ga ni njegovih let, ki bi v latinščini se meril ž njim. — Zelo vam ga zlatim, a res je tak. JELISAVA: Kar vidim ga pred sabo. HERMAN: Zdaj pa nam dajte vina! Ves grad naj pride in vse moje spremstvo: naj se razzna, da se je Celje strnilo kot grozd, ki ne spusti nobene jagode, nobene jagode na tla. 328 Oton Zupančič: Herman (Jost odide in se vrne z Ivanom. Med naslednjim Hermanovim govorom prihajajo dvorniki, dvornice, med njimi Brigita in Geta, in Hermanovi spremniki.) JELISAVA: Ah — tod se je igral. HERMAN: Kdo? Ulrik? Da. Prav tu4e je sedel, in tukaj jaz... še dobro pomnim — ha, tak nizek čep med zajčki in medvedi, sloni, psi — Adam^otrok med živalmi sredi raja. «Kaj se igraš?» — «Preprogo samoleto. To je preproga samoleta,» pravi, «ta me ponese tja, kamor velim. Kadar bom velik, Celje vse postavim na to preprogo in ji zapovem...» «Kam,» pravim, «kam?» — In on: «Na vrh sveta, da bo imelo pod očmi vsa carstva, in ga bo videti od vsepovsod ...» Preproga samoleta, Friderik, in nanjo je postavil Ulrik Celje! (Se ozre po zbranem dvoru.) Zdaj smo izcela. Zdaj je Celje skup. In kot smo tu, tako nas naj izkleše iz kamena enega mojster Dalmatin, ki dela zdaj na ptujski Črni gori. Da — Mati Božja zberi nas pod plašč s sorodstvom vsem, vsemi prijatelji, kar jih je z nami, tukaj ali v mislih: zanamcem poznim v kamen naj usekan spomin ostane na današnji dan. Jošt — ali vi, moj dragi kancelar, jutri me v Celju spomnite takoj, da mojstru svoj zamislek sporočim. (Sluga je prinesel vina s tremi časami.) Ne! Eno čašo. — Primi/ Jelisava. JELISAVA: Oče, saj veš, da jaz ne pijem vina. HERMAN: Le z ustnicami se tekni robu, da ga poljubiš... in tri kapljice: za vero, upanje in za ljubezen. 329 Oton Župančič: Herman A za teboj naj pije Friderik in naj izprazni vse do dna. JELISAVA: Tri kapljice?... Tri kapljice? — Naj bo. (Nese čašo k ustom, srebne in odstavi.) HERMAN: Samo dve kapljici si srebnila: jaz sem jih štel — samo dve kapljici! JELISAVA: Res je, le dve: za vero in upanje — ljubezni meni pa ni treba piti. Zatorej tretjo kapljo Frideriku: — pij, Friderik, ljubezen in vse do dna! HERMAN: Naj bo po tvoje: Friderik, izpij napoj, ki ti ga proži Jelisava, nastavi rob, kjer so se ga teknile nje ustnice, in vžij še njih okus. (Friderik izpije.) Zdaj pa na konje. (Družba se razhaja.) JELISAVA: Friderik — v slovo ... V Celju, vem, boš poljubil Ulrika — na ta poljub ... nesi ga Ulriku. (Poljubi Friderika. Vsi odidejo. Jošt pridrži Ivana.) JOŠT: Si gledal Friderika, ko je pil? Pelin, ti pravim, pelin, brate moj! To naj bila bi kakor neka sprava, češ: zdaj vsi vidite... in trikrat pelin! Kdor bi pogledal Bedriku pod kapo! In ona — ta poljub — za Ulrika! Zase ga upala ni pridobiti — za Ulrika! — Pri tem njegov obraz! Ha, to so burke, to so čudne burke. To ti je vse tak diplomatski ples, kjer med seboj si tipajo hrbte in hrbtenice... kdo bo na kolenih in tako dalje... burke, ha, za smeh! Grof Herman meni, da je našel izhod... Jošt tudi nekaj vidi — in Jošt ve, da sam grof Herman jim ne ve izida! (Zastor.) 330