UiiteUskl pokret Delo rodl potrebe Za tekoče šolsko leto se anketno in študijsko delo v Učiteljskem pokretu bliža svoji zaključni fazi. Zadnja številka letošnje »Prosvctc« se že pripravlja. Tudi ta bo prinesla matcrial o našem učencu, material, ki bo organsko povezan z vso letošnjo in lansko vsebino »Prosvete« in ki naj v grobem prikaže eksistenčno stanje, v katerem živi in dela naša šolska mladina. Program sicer še ni zaključen. Manjkajo nam šc podatki o otrokovi prehrani. Tudi to bo še prišlo na vrsto. Trdo je naše delo. Brcz števila delovnih ur je v njem. Vsi smo več ali manj začetniki pri tem poslu. Pogrešamo vsega, celo tradicije. Tradicija ima sicer dve plati: pozitivno, ker nam nudi vzore in daje oporo za sedanjost, pa tudi dovolj snovi iz prejšnjih dob za primerjavo; negativno, v kolikor utesnjuje nesamostojne duhove pri raziskovalnem delu. Ne zakrivajmo si oči pred dejstvom, da je bilo dosedanje učiteljevo delovanje v naših strokovnih organizacijah kaotično, hlastaje predvsem za zelo visoko postavljenimi in najčešče nedosegljivimi smotri in efekti, laže dosegljivih, konkretnih nalog pa nismo zlahka opazili niti pristopili k njihovi rešitvi prav zato, ker so bile premalo vzvišene in se nekako niso skladale s »svetostjo našega poklica«. Da ne bo nesporazumljenj, poudarjam, da ta trditev ne velja za stanovsko politični del naše organizacije JUU. ki se bori za najosnovnejše .človeške pravice učiteljeve. Pri vseh ostalih pedoloških, socioloških in didaktičnih nalogah pa se izkažemo, da smo še ¦vedno vse preveč produkt svoje dobe, v katerj so nas vzgajali. Naša strokovna vzgoja nam je pač usmerila poglede na vršace v pedagogiki in sociologiji. Za konkretna vprašanja pa ni bilo v šoli niti časa niti priložnosti in — najbrž — niti volje. Ni namen tega članka, da bruha, — sicer zasluženo —¦ ogenj in žveplo na učiteljsko predizobrazbo. Vsakdo iz ogromne učiteljske družine dnevno opaža vrzeli v svoji izobrazbi in jih maši ali vsaj želi zamašiti, kakor mu r>ač dovoljujeta čas in žep. Kdor koli se je aktivno pečal s pokretovimi anketami, ve, kolikokrat je moral brez moči obtičati pred kakim, morda na videz ne- znatnim, a za nadaljnje delo vsekakor važnim problemčičem, ker ni imel svetovalca in pomočnika, da bi mu pomagal preko nevarnih čeri. Anketne pole dokazujejo, da niso najpridnejši sodelavci oni tovariši (-ce), ki žive v lažjih življenjskih in službenih razmerah, ki bi se mogli o vsaki stvari in o vsakem času posvetovati s strokovnjakom ali najti rešitev iz knjig in revij po raznih javnih knjižnicah. Od Boga in oblastnikov pozabljeno podeželje nam je dalo največ vestnih in za otrokovo dobro vnetih sodelavcev. Le knjiga more biti tem tihim težakom šole tovariš, svetovalec in vodnik. Učiteljski pokret mora imeti svojo specialno knjižnico! V izredno napetem času delamo. V množici vsakodnevnih senzacij se naše prizadevanje ne blišči, ker je pač težaško opravilo. Toda čas bo ugladil prerazburkano površino dnevnih razburjanj in tudi naše delo se bo še pojavilo kot usedlina, v kateri bo vsekakor lepo število zlatih zrnc za sociologa in pedologa. Danes se še morda zaničljivo oglaša kak komoden kolega, češ: šušmarji zganjajo diletantizem! Nekje in nekoč je treba pričeti, napake so človeške in opravičljive. Jutri bosta doba in razmere zahtevala od nas več znanja, vcč storitve, izgovori o pomanjkljivi predizobrazbi bodo obrabljeni. Izobrazimo se sami! Sredstev za to posameznik ne zmore. Celota mora pomagati! Delegati za našo banovinsko skupščino naj dokažejo mnenje svojega članstva o Učiteljskem pokretu. Ako je naše delo sprejemljivo in koristno za našo javnost, naj nam dovoli predstavništvo banovinske skupščine potreben kredit za ustanovitev specialne knjižnice, ki bi bila nameščena v okviru splošne knjižnice pri ljubljanski sekciji in vedno na razpolago pokretašem. Naše delo je brezplačno, torej spet idealistovsko, in tako bo tudi ostalo. Vendar tolifco razumevanja za naše prizadevanje pa vsekakor moremo terjati, da se vsaj našim skromnim študijskim željam ugodi. Čistega dobička od te investicije bo itak delcžno naše šolstvo, po njem slovenski otrok in po njem vsa naša javnost. Ali terjamo preveč? M. P.