Listek.
123
vrstili posestniki imenovanega gradu, a od leta 1601. do 1775. so imeli neprestano Tivole očetje jezuviti, ki so tu pogostovali svoje prijatelje in dobrotnike. Potem je rabil grad za vojašnico in bolnico, dokler ga ni naš presvetli cesar Frančišek Jožef I. podaril maršalu Radeckemu. Ko je po smrti slavnega vojskovodje pripadel grad cesarski rodovini,  prodalo ga je Njega ces.  Veličanstvo   ljubljanskemu mestu leta   1864.
Četrta razprava prof. y. IVallnerja ,,Ljubljansko šolstvo pred reformami Marije Terezije" prinaša doneske za zgodovino ljubljanskih šol. od leta 1543- do leta 1761. iz virov stare mestne registrature. Na konci je objavil prof. S. Rutar štiri pisma iz vatikanskega arhiva iz leta 1593., in sicer prvi dve škofa Ivana Tavčarja o ustanovitvi jezu-vitskega samostana v Ljubljani, tretje o protestu kranjskih stanov proti samovoljnemu zapiranju meščanov, in četrto o pritožbi Ivana Jurija pl. Schenkenthurma na sv. Očeta proti krškemu škofu, da je dve posestvi na Kranjskem podelil protestantovskemu plemiču. Znamenita sta prva dva lista, zakaj iz njiju vidimo, da je namerjal škof Ivan Tavčar frančiškanski samostan v Ljubljani in dohodke samostana v Bistri izročiti očetom je-zuvitom.
V prirodoznanskem delu izvestij nadaljuje prof. F. Seidl svojo obširno razpravo o podnebji kranjske dežele, in sicer o vlažnosti zraka in oblačnosti ter navaja mesečno in letno število oblačnih dnij in njih izpremembe. V drugi razpravi opisuje prof. W. Voss vse doslej znane rudnine na Kranjskem na podlagi dotičnega slovstva in svojega opazovanja. Po tem ima Kranjska 56 rudnin, primeroma majhno število, ker ne seza kakor sosedne dežele v ozemlje rudo vitih prvotvornih Alp. Naposled nahajamo kot dodatek višinski seznam vseh tistih krajev na Kranjskem, ki so bili doslej natančno merjeni iu pri tehniškem niveliranji določeni. Gotovo bodo te ,,fiksne točke" prof. S. Rutarja ustrezale vsem  prijateljem kranjskega domoznanstva.
Slovanska knjižnica. Kakor smo poročali že zadnjič, priobčila je »Slovanska knjižnica« v svojem 6. in 7. snopiči povest ,,Stara Romanka", spisal E. Orzeszkova ; sedaj pa je izšel še 8. snopič, ki prinaša dve povesti: ,,Mali Zlatko", češki spisal J"os D. Konrad, preložil Vekoslav Benkovič, in ,,Pogumnim Bog pomaga", božična pripovedka, ruski spisal P. N. Polevoj, preložil J. f, Kogej, Mimo tega čitamo dve pesmi, kateri je iz ruščine po Nekrasovu prevedel Iv. Vesel-Vesnin, in znano pesem ,,Slovan jsem'' v češkem izvirniku. — Kar se tiče ,,Stare Romanke", samo' poudarjamo, da je ta povest brez dvojbe najboljše delo, kar jih je doslej priobčila ,.Slovanska knjižnica" ; na to povest naj bodo še izrecno opozorjeni tisti čitatelji, ki ljubijo psihološke študije v pripovedni obliki. Nam se vidi povest krasno koncipirana in dovršeno izvedena. Tudi njen jezik je izredno lep, tako da se samo čudimo, kako je mogelisti prelagatelj priobčiti v 8. zvezku prevod „Malega Zlatka" v tolikanj slabši slovenščini ! Sploh smo že v zadnji številki pograjali nekatere oblike, s katerimi se ne strinjamo in se tudi nikoli ne bo-demo, danes pa g. urednika ,,Slovanske knjižnice" še posebe prosimo, naj skrbi za čistejši jezik. Zakaj bi n. pr. pisali ,,zavpiti nad kom" namesto „na koga"? Na strdni 11. (8. zv.) čitamo, da je kakih dvajset mož, nekaj žensk in otrok letelo k bližnjim skalinam. Na str. 14. se govori o osamljeni koči, na str. 15. o pohujšanem(l) pokanji sovražnih pušk. Sploh pa se za ,,Malega Zlatka" nismo prav nič ogreli. Dokaj lepša je povest ,.Pogumnim Bog pomaga-', dasi je tudi v nji precej slovniških in stili-stiških hib. „Slovanska knjižnica-' naj skrbi za lep, pravilen, vzoren jezik, tedaj je bo-demo še mnogo bolj veseli, nego smo je sedaj. Poročilce sklepamo z iskreno željo, da bi si zaslužna knjižnica pridobila čimdalje  več prijateljev in čitateljev !
Iz odborove seje »Matice Slovenske« dud 21. grudna m. 1. Visoka c. kr. deželna  vlada   je   potrdila   izpremenjena   pravila,    kakor jih je   odobril   zadnji veliki zbor.