SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Leto XVI. 6 EL VOCERO DE LA CULTURUA ESLOVENA 11. V. 1969. RAZGOVOR O SLOVENSKI KULTURNI AKCIJI (Prvi kulturni večer v petnajsti sezoni) ,,Razgovor prištevamo med najodličnejše pojave človeške dejavnosti in kul-ture“, tako pravi Pavel VI. v okrožnici Ecclesiam suam (št. 83.). Tega se tudi Slovenska kulturna akcija dobro zaveda in zato razgovor zavestno vključuje v svoj delovni program. Pri tem ji poleg Meddobja odlično služi Glas Slovenske kulturne akcije, ki je njeno organizacijsko in propagandno glasilo. Ta pisani razgovor ima zlasti to veliko prednost, da se lahko vrši med osebami, ki se 'fizično ne morejo sestati. To je predvsem važno za našo organizacijo, ki ima svoje člane in prijatelje raztresene po celem svetu. Vendar kljub temu ne smemo prezreti dejstva, da je le osebni razgovor tisti, ki v vsej polnosti in pristojnosti zasluži to ime. Kadar se torej ljudje lahko osebno razgovore, zgolj pisani razgovor ne zadošča. Še več. Pisani razgovor bi celo postal zelo dvomljive vrednosti, če bi se ljudje osebnemu razgovoru namenoma izogibali ali ga morda kar načelno odklanjali. To bi namreč pomenilo, da jim manjka potrebnih pogojev za pravi razgovor. Zato pa Slovenska kulturna akcija polaga tako važnost na sestanke, ki so nujen predpogoj osebnega razgovora. Zato tudi svojemu prvemu javnemu sestanku v tej novi poslovni dobi še posebej hoče dati značaj razgovora. Slovenska kulturna akcija namerava nadaljevati svoj razgovor o vseh mogočih problemih, ki spadajo v njeno področje: bogoslovnih, glasbenih, gledaliških, likovnih, literarnih, modroslovnih, zgodovinskih in drugih. Vendar bi se pa na prvem letošnjem sestanku, ob svojem 15 letnem jubileju, želela razgovarjati o sami sebi: o svojem poslanstvu, kakor ga je zlasti razumela v prvih letih navdušenega dela; o anketi, ki je bila izvedena še pred občnim zborom; o svojih novih pravilih; o svojem rednem in podpornem članstvu; o svojem finančnem položaju in o gospodarski ustanovi, ki bi skrbela za materialne potrebe organizacije, kot je predvideno v 16. členu pravil; o svojem delovnem načrtu glede predavanj, kulturnih prireditev in tiskanih izdani'; o svojem odnosu do drugih slovenskih organizacij in ustanov in o medsebojni pomoči pri kulturnem delu. O vsem tem bi se Slovenska kulturna akcija rada porazgovorila z vsemi svojimi rednimi in podpornimi člani. Pa ne le z njimi. Poslanstvo Slovenske kulturne akcije, kot je predvideno v 2. členu pravil, ..presega okvir članske skupnosti in je usmerjeno v ves slovenski pa tudi ostali svet“. Zato vabi na razgovor prav vse, ki se iz katerega koli razloga zanimajo za delo Slovenske kulturne akcije. Še posebej pa se obrača na vse naše ustanove, kot so domovi, organizacije vseh vrst, listi, revije, gospodarske in druge ustanove s prošnjo, da na ta razgovor pošljejo svoje zastopnike. Slovenska kulturna akcija se želi na široko odpreti vsej slovenski skupnosti Od iste skupnosti pa pričakuje razumevanja in pomoči, da bo tako lažje in učinkoviteje doprinesla svoj delež „pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebno slovenskih" (1. čl. pravil). dr. Mirko Gogala „Večkrat jih bo že samo krščansko gledanje na stvari nagibalo h kaki določeni rešitvi v določenih okoliščinah. A drugi verniki, ki jih bo vodila nič manjša iskrenost, bodo morda, kakor se to zgodi večkrat, in sicer pravilno, sodili drugače. Če se primeri, da rešitve, ki jih predlaga ena ali druga stran, mnogi, in to tudi mimo hotenja enih in drugih, kar hitro povezujejo z evangeljskim oznanilom, naj vendar pomislijo, da si v takih primerih nima nihče pravice prilaščevati cerkveno avtoriteto izključno v prid svojemu mnenju. Zmerom pa naj si v odkritosrčnem pogovoru prizadevajo drug drugega razsvetliti, pri čemer naj ohranijo medsebojno ljubezen in naj jim bo skupni blagor prva skrb.“ (Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, 43, 3) l.kulturnivecer RAZGOVOR loboto 17. maja 1969, lojno ob osmih O SLOVENSKI KULTURNI v gornji dvorani Slovenske hiše AKCIJI Govorili bodo: Dr. Vinko Brumen — POSLANSTVO Slov. kult. akciie; Ladislav Lenček CM- ANKETA iz leta 1968; o. Alojzij Kukoviča DJ - Nova PRAVILA in ČLANSTVO; Ladislav Lenček CM -FINANČNO VPRAŠANJE in posebna gospodarska ustanova; dr. Tine Debeljak — DELOVNI NAČRT v SKA; dr. Mirko Gogala — ODNOS Slovenske kulturne akcije do drugih organizacij Večer bo v slogu razgovora „dkrog okrogle mize“. Navzoči bodo lahko posegli v razgovor z vprašanji, pojasnili, pripombami, ki zadenejo poslanstvo in delo Slovenske kulturne akcije. kulturni večeri SLOVENCI IN ITALIJANSKE OSVAJALNE ASPIRACIJE (K 2. kulturnemu večeru) Klic Triglava je oktobra 1967, v številki 341, na str. 7 priobčil pod naslovom »Nobene nevarnosti" razgovor svojega posebnega dopisnika z dr. Agnelettom, slovenskim odvetnikom v Trstu. Iz tega razgovora je Klic Triglava objavil samo povzetek dr. Agnelettovih izvajanj, s katerimi dokazuje, da ne preti Sloveniji nobena nevarnost niti z italijanske niti z avstrijske strani. Prvi dokaz je po mnenju dr. Agneletta ta, da je danes Italija demokratična država, v kateri desnica nima nobenega vpliva. Vojska je pa pod kontrolo politikov. Drugi razlog, da za dogledno bodočnost Jugoslaviji ne preti nikaka nevarnost je ta, da si dr. Agneletto ne more predstavljati italijanskega politika, ki bi hotel na ta način »povečati slovensko odnosno hrvaško manjšino v Italiji, če bi šla Jugoslavija po gobe“. Tretji kamen spotike, ki je v Jugoslaviji povzročil »vik in krik“, je bilo zborovanje bivših bojevnikov iz prve svetovne vojne, po! mnenju dr. Agneletta tudi ne drži, češ da so to »vendar starci v svojih sedemdesetih letih", ki ponavljajo stara gesla, za katera so se pred »petdesetimi leti tepli, češ da je to kos njihovega življenja". Tudi četrti argument, namreč volitev istrskih županov v Italiji, ne kaže na nevarnost, ker »italijanska vlada nima ničesar skupnega s temi ognjišči (fogolar)". In slednjič, vsakoletni manevri Nato-ja v Furlaniji, da so zgolj defenzivnega značaja, ki »prav gotovo nikomur ne grozijo". »Jugoslovani lahko mirne duše spijo: današnja Italija je Saragatova in ne Mussolinijeva", je zaključil svoje izvajanje dr. Agneletto. Ne glede na to, ali je tako pisanje v tem času umestno, ali je razgovor točno povzet, ali se dr. Agneletto moti, je vendar problem italijanskih aspiracij na slovensko ozemlje tako važen in zgodovinsko latenten, da mu mora slovenska politična emigracija posvečati stalno vso pozornost, zlasti, ker je bil objavljen v listu, ki si lasti nekako odločilno besedo v slovenskih narodnostnih vprašanjih in ker ga je ocenila ena izmed vodilnih slovenskih političnih osebnosti v Trstu. Mnenja sem, da bi mogle ob tej priložnosti povedati svojo odločno besedo naše politične organizacije, predvsem Narodni odbor, ki si prisvaja odločilno besedo v slovenski emigrantski politiki, ali pa Slovensko državno gibanje, ki sotekmuje v borbi za politično vodstvo slovenske emigracije, ali pa vsaj bivši bojevniki, ki so med drugo svetovno vojno nedotaknjenost slovenskega ozemlja tudi dejansko branili. Težko je presoditi, ali je to znak politične brezbrižnosti, ali popolne obupanosti. Dejstvo je, da do danes ni bilo v slovenskem emigrantskem tisku prav nobene reakcije na izvajanja dr. Agneletta. Da zamašimo to vrzel in pa, ker je problem italijanskih aspiracij še vedno aktualen in akuten, ga bomo skušali na prihodnjem večeru razčleniti in obravnavati z zgodovinske, imperialistično-strateške politike, politične diplomatske borbe, socialno demografske, rasistične in moralno etniške plati. Dr. Srečko Baraga 2. kulturni večer Dr. Srečko Baraga sobota 7. junija 1969. točno ob osmih SLOVENCI in v gornji dvorani Slovenske hiše ITALIJANSKE OSVAJALNE Ramon L. Falcon 4158 ASPIRACIJE KULTURNI VEČERI Slovenske kulturne akcije bodo letos redoma vsako prvo in tretjo soboto v mesecu, vselej v gornji dvorani Slovenske hiše na Ramon L. Falcon 4158. H kulturnim večerom še posebej vabimo slovenske akademike in višješalce; zaradi njih smo določili začetek vseh večerov na osmo uro zvečer. Začenjali bomo točno ob vsaki udeležbi. iz tajništva Ker je GLAS organizacijsko in propagandno glasilo Slovenske kulturne akcije (čl. 25. pravil), bomo v listu tudi redno poročali o delu organizacije. Naši člani, sodelavci in prijatelji naj vsaj v glavnih obrisih vedo, kaj in kako se dela v Kulturni akciji. Dozdanje delo v novi poslovni dobi se je omejilo na vprašanje organiziranja in na pripravo bližnjega dela za javnost. Odbor je imel do zdaj tri seje (31. marca, 7. aprila in 30. aprila). Udeležba pri teh sejah je bila vedno polnoštevilna, kakor predvidevajo pravila; le položaj vodstva v nekaterih odsekih še ni urejen, zato še ni v odboru njihovih vodij, ki so po pravilih redni odborniki. Predmet razpravljanja na sejah je bil v glavnem naslednji: • Posprava občnega zbora 22. marca 1969, zlasti formalna predaja poslov prejšnjega odbora novemu. • Uredništvo in izdajanje Glasa Slovenske kulturne akcije. Sklenjeno je bilo, da bo Glas poslej izhajal mesečno, v obsegu, kakršnega bodo narekovale potrebe posamezne številke. Glasu se vrne njegov prvotni značaj organizacijsko informativnega in propagandnega glasila. Nekaj časa se pošilja vsem dosedanjim naslovljencem list še brezplačno, kolikor namreč še žele, da jim ga pošiljamo. Poznejša ureditev tega vprašanja pa je v pretresu. • Odbor bo nujno poskrbel, da bo zastala številka revije Meddobje čimprej izšla. Tako naj se večletni zastanek v jzhajanju čimprej popravi. • Priprava kulturnih večerov v letošnji sezoni, ki bodo letos štirinajstdnevno, vsako prvo in tretjo soboto v mesecu, vedno v gornji dvorani Slovenske hiše, in se bodo začeli z večerom v soboto 17. maja. Datum in kraj večerov bo odbor zaradi morebitnih zunanjih okoliščin lahko spremenil. • Odbor razmišlja o tem, da bi začeli v pripravi teološkega in filozofskega odseka sporadično prirejati večere olcrog okrogle mize, kamor bi povabili predstavnike našega skupnega življenja (društev, domov, organizacij itd). Na teh večerih naj bi se miselno razčiščevala vprašanja, ki zadevajo slovensko skupnost v izseljenstvu in ne najdejo drugega primernega foruma, kjer bi lahko o njih razpravljali. • Na vseh sejah se je ponovno razpravljalo o pre-važnem vprašanju, kako urediti finančno stanje v Kulturni akciji. tajnik članstvo O ČLANSTVU SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE PO NOVIH PRAVILIH 6. člen pravil naše ustanove pravi: „Članstvo v organizaciji je redno in podporno." Doslej smo imeli takoimenovane ustvarjalne člane in pa redne člane. Zdaj se prejšnji ustvarjalni člani imenujejo redni, prejšnji redni pa podporni člani. Redno članstvo Slovenski kulturni akciji dajejo vsebino in življenje v prvi vrsti kulturni delavci, katerih kulturno udejstvovanje je zares bistveno, glavno in redno v njej. Zato pravi 7. člen novih pravil, da so tisti, ki s kulturno dejavnostjo dvigajo slovensko in splošno kulturo in jih po pred-logn vodij odsekov odbor sprejme, njeni redni člani. Ni torej redno članstvo kot nekako spričevalo članove kulturne vrednosti, tudi ne kako priznanje zanjo ali morda časten naslov, ampak od strani ustanove vključenje kulturnega delavca v njeno dejstvovanje, od strani kulturnika samega pa izraz njegovega hotenja, kulturno se izživljati v njenem okviru in v duhu njenih pravil (seveda nikakor ne izključno) in soodločati pri vsem njenem življenju. Slovenska kulturna akcija ob vpostavitvi novih pravil predpostavlja glede vseh dosedanjih takoimenovanih ustvarjalnih članov, da noya pravila sprejmejo in da žele v njih smislu po najboljših možnostih delovati. Podporno članstvo V prvih pravilih predvideno takoimenovano redno članstvo, v katerega naj bi se vključevali redni udeleženci prireditev, organizatorni sodelavci in pa zlasti gmotni podporniki, se v vseh 15 letih obstoja ni prav razvilo, niti se ne pospeševalo od strani odbora. Pač pa so se zlasti ob »jubilejih" organizirali med prijatelji ustanove razni »skladi", tako tudi za razširjeni »Glas" zlasti od strani tistih, ki so ga leta in leta prejemali zastonj, pa so s takimi prostovoljnimi doprinosi želeli sodelovati pri kritju stroškov. Ti pozivi za prostovoljne dajatve so našli razmeroma lep odmev in odziv ter je na ta način prihajajoča pomoč bila za gmotni obstanek ustanove nemajhnega pomena. Nova pravila skoraj le v teoriji obstoječe dosedanje redne člane poimenujejo v podporne člane. S tem izrazom ne mislijo podcenjevati pomena tovrstnega sodelovanja pri Slovenski kulturni akciji, ampak mu dajejo ta naziv, ki odgovarja smislu in vsebini podpornega članstva. Člen 8. pravi: Podporni člani so, ki organizatorno ali gmotno z organizacijo Slovenske kulturne akcije sodelujejo in jih odpor sprejme. Med podporne člane bi naj se priglasili vsi oni ljubitelji slovenske kulturne rasti v žamejstvu in izseljenstvu, ki niso ali ne bodo vključeni v organizacijo kot redni člani, pa bi radi pri nje poslanstvu sodelovali ali z gmotno ali s kako drugo zaželeno pomočjo, morda z organizacijskim sodelovanjem. Gmotno naj bi prispevali redno članarino, katere višino bo organizacija redno določala na občnih zborih, in morda kdaj z izrednimi, prostovoljnimi prispevki, nekateri morda celo z večjimi, mecenskimi darovi. (Ni pa zamenjati članarine z naročnino, ki jo bodo plačevali tako redni kot podporni člani, pa tudi nečlani -naročniki.) Organizacijsko sodelovanje bo moglo obstajati v najrazličnejših oblikah: delo pri morebitni posebni gospodarski ustanovi Slovenske kulturne akcije, predvideni v pravilih, tehniško delo pri odsekih, prireditvah in izdanjih, propagandno in nabiralno delo itd. Pravice rednega in podpornega članstva so v okviru organizacijskega življenja ustanove, po 9. členu novih pravil tele: Samo redni člani imajo aktivno in pasivno volilno pravico v organizaciji itn so tako posredno' in neposredno nosiva, oblasti v njej ter morejo odldčati. Podporni člani pa imajo na občnem, zboru posvetovalen, glas. 10. člen pa govori o prenehanju članstva posameznika: Članstvo preneha s smrtjo, izstopom ali izključitvijo'. Izključuje odbor. Izključeni član pa ima pravico pritožbe na občni zbor, ki v tem primeru odloča z dvotretjinsko večino-. Vemo, da je med Slovenci izven jugoslovanskih državnih mej mnogo odličnih kulturnih delavcev, ki doslej še niso bili ustvarjalni člani naše ustanove, pa bi spadali vanjo. Zato bodo naši odseki v bližnji bodočnosti povabili v vrste rednega članstva Slovenske kulturne akcije vse, ki bodo zanje zaznali. Hvaležni bomo dosedanjim ustvarjalnim članom (zdaj rednim), če vsak svojemu odseku sporoče o vseh kulturnih delavcih svojega področja, ki bi prišli v poštev za redno članstvo, pa dosedaj še niso bili vključeni iz tega ali onega razloga. Vemo tudi, da ima Slovenska kulturna akcija veliko takih prijateljev po vsem svetu, ki morda nimajo pogojev za redno članstvo, pa žele stalno sodelovati z ustanovo in s tem s slovensko gulturno rastjo. Vse te vabimo, da se vključijo v Slovensko kulturno akcijo kot njeni podporni člani! Za tiste, ki imajo vsaj malo možnosti sodelovati s stalno gmotno podporo, že tu objavljamo letno članarino, določeno to pot izjemoma na odborovi seji dne 30. aprila 1969, ki naj velja do naslednjega občnega zbora in ki njeno višino objavljamo na drugem mestu našega glasnika. Odbori PODPRITE NAS V PLEMENITEM DELU DARUJTE ZA SLOVENSKO KULTURNO AKCIJO VAŽNO Vabimo vse naše mecene, naročnike knjižnih zbirk in poverjenike, da morebitne darove v namene Slovenske kulturne akcije, naročnine in plačila naslavljajo odslej samo na naslov začasnega blagajnika ustanove: Ladislav Lenček CM Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina Vse knjižne in časopisne pošiljke namenjene Slovenski kulturni akciji, Glasu ali Med-dobju pa naslavljajte samo na: Dr. Tine Debeljak Slovenska kulturna akcija Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina PESMI MILENE ŠOUKALOVE Če je lirika glas srca, je ta glas predvsem glas zbranega človeka. In zdomski pesnik ima biti zakaj zbran: razpet je v krajih in časih, ko srce — nekoliko poetično rečeno — močneje bije in je duh šiloma buden. Vendar kljub temu substanca tega človeka ni romantična in domotožna, ni -—■ kot bi morda mislili o nas v domovini — patetika hrepenenja, ampak globlje in pozitivno eksistenčno uresničevanje v stvarnosti zdomstva in tujine. To uresničevanje in grajenje prihaja v najvišjih trenutkih v tragično zavest, ki pa ni v bistvu nič drugega, kot zresnjen pogled na življenje in čas. Moderna poezija in predvsem moderna lirika je takore-koč ponosna — kot se je izrazil Baudelaire, kot je ravnal Mallarme in za njima vsa veja poetov „čiste poezije" — s tem, da je ni mogoče, pa tudi ne potrebno razumeti, se pravi, razumsko in logično secirati, vendar pa sta neko moderno umetnostno občutje in notranja spoznava, ki te' vrste poezijo cenita in sprejemata. Moderna lirika je v bistvu fragmentarnega značaja, vendar se njena fragmentarnost in nedokončanost ne kaže samo v zunanji obliki, ampak še prav posebno ~v notranji čustveni in miselni zgradbi. Sodobni moderni lirski pesnik podobe se ne more izraziti v enotni, skladni in uravnovešeni zgradbi — nasprotno klasičnim Horacovim pravilom zapisuje svoja čustva nepovezano, nedokončano in vsaj navidez improvizira joče. To pa dela zato, ker je prepričan, da na ta način, vsaj kolikor je mogoče, izrazi duha modernega človeka. Pri Mileni Šoukalovi, ki jo poznamo iz pogostega objavljanja poezije v Meddobju, se moderni lirični nadih hrani iz nekake prosojne razbolelosti duše. Notranja perspektiva ni zaključena, kot ni zaključena človekova duša. Doživljanje in preobrazbe se sproščajo v lirični meditaciji in ustvarjajo poetične učinke, ki bi jim dostikrat lahko rekli metafizične poetične vizije. V zbirki pesmi, za katero je mogoče reči, da je bolj ali manj izraz modernega poetičnega duha, se nam pesnica predstavi v baladno romantičnem razpoloženju: „Odšla je nekega dne nabirat jagode. Zaman so jo pričakovali zvečer, zaman vse druge dneve — ni se več vrnila. Ob jezeru na vznožju utrdbe so našli njeno rdečo ruto, ki jo je prilepil pljusk valov na kamen..." Poezijo zbirke Pesmi moremo označiti kot lirično izpoved, ki se opredmetuje na stvarnosti narave: drevesih, vetru, cesti, koreninah, oblakih, nevihti... Važna doživljajska tema so sence: „Ponavljajo v mogočnem ritmu / se vzorci padajočih senc." Bolj osebnostni in ekspresivni izraz se javlja v prepletu molka-krika: „... in vendar vem, / da kljub prepovedi, / zapisani med molk želja, / srce bi vpilo." (Motto k tretjemu delu zbirke Zaprta vrata.) Moderni poetični izraz je na mnogih mestih elementarno ekspresiven, vendar se obdrži kljub temu v mejah človeškosti. Ekspresivne lirične prvine, zastavljene na pokrajinskih impresijah in z njimi spojene, spominjajo sem in tja na Kosovela: „V oblačnem nebu se poraja sneg / in krik zakasnelega spoznanja: / življenje smehljaja je kratkotrajno. / Enakomerno nihanje časa / se odbija v natrgani sivini večera...“ (Razodeta je misel.) Če se moderna poezija dostikrat nevarno bliža in prestopi rdečo črto, ki loči prazno, formalno besedo od polne in humane melodije — veliki nemški poet in teoretik Gott-fried Benn je dejal: „0bčutja?_ Teh nimam", a je svojo poezijo nabil s pristnim in doživetim modernim občutjem — je poezija, ki jo beremo v Pesmih Milene šoukalove, izrazito osebnostni ekspresivni izraz; njena poetika ni v abstraktni dejavnosti duha, ampak v enkratnih občutjih liričnega trenutka in v zapisih srca. Lahko rečemo, da bodo te pesmi, ki so moderne po obliki in po občutju — prosti verz se približuje Kosovelu in drugim najnovejšim — ugajale in zadovoljile predvsem tisti val mladine, ki zna tudi tukaj in v teh časih sanjati. Zbirko, ki je 68. izdanje Slovenske kulturne akcije, je opremil okusno in moderno, kot še ni bila opremljena nobena tukajšnja zbirka, arh. Jure Vombergar. France Papež Založba Slovenske kulturne akcije Buenos Aires, Argentina Oprema knjige arhitekt Jure Vomber g a r Ta pesniška zbirka je izšla kot 68. izdanje Slovenske rednih knjig. kulturne akcije v zbirki Cena v Argentini 300 pesov Cena po svetu 1 dolar slovenska prisotnost v svetu „Ljubi resnico, išči resnico, govori resnico, brani resnico do smrti.“ „Pisal sem vam to pismo v ječi in v okovih, pričakujoč, da bom jutri obsojen na smrt, a v polni nadi, da ne odstopim od božje resnice... In prosim vas, da bi se ljubili, dobrih ne pustili z nasiljem zatirati. In da bi vsem resnico želeli.“ (Jan Hus, poslednje naročilo češkemu narodu, 10. junija 1415.) ZAČETEK PREDAVANJ NA UKRAJINSKO - SLOVENSKI UNIVERZI V BUENOS AIRESU Tretje leto na filozofski-humanistienj fakulteti Katoliške ukrajinske univerze papeža sv. Klemena v Rimu, podružnica v Buenos Airesu, se je začelo 20. aprila ob 13.30 v Slovenski hiši. Po prihodu pokrovitelja buenosaireške fakultete ukrajinskega katoliškega škofa msgr. dr. Andreja Sapeljaka, je začel novo šolsko leto dekan fakultete prof. dr. Bohdan Halaj-čuk. Vnovič je poudaril pomen univerze, njen sestav in podčrtal sodelovanje Slovencev, nakar je prebral odlok ustanovitelja univerze v Rimu, kardinala Jožefa Slypeja, s katerim le-ta imenuje dr. Tineta Debeljaka za izrednega profesorja te univerze na podružnici v Buenos Airesu. Nato je dal pergamentno listino z dekretom msgr. Sapeljaku, ki jo je v prijateljskem objemu izročil prof. dr. Debeljaku. (Pripominjamo, da je univerza v Rimu urejena po envropskem načinu univerz, ter se stopnje vseučiliš-ke kariere začenjajo z doktoratom, nato s habilitacijo, in šele potem s položajem docenta, izrednega profesorja in rednega profesorja; ne kot je po argentinskih univerzah, kjer je že vsak navaden asistent hkrati tudi docent. — Op. ur.) Po tem slovesnem aktu, ki je žel obilen aplavz vseh navzočih slušateljev in prijateljev univerze, je imel prof. dr. Vinko Brumen letošnje začetno predavanje na temo „Pedagogika - znanstvo ali umetnost". V predavanju je dr. Brumen sistematično razložil osnove pedagogike ter jo opredelil po eni strani kot sistematično znanstveno metodično vedo, po drugi kljub vsemu tudi kot umetnost. Upajmo, da bomo mogli to zares tehtno Brumnovo predavanje vsaj v začrtu priobčiti tudi v Meddobju. S tem uspelim predava- njem se je začelo tretje leto ukrajinske univerze, kjer se predavajo letos naslednji predmeti: Na skupnem ukrajinsko-slovenskem tečaju, s španščino kot učnim jezikom, predavajo letos prof. dr. Franc Gnidovec o Zgodovini krščanstva pri slovanskih narodih; prof. dr. Tine Debeljak o Primerjalni slovanski literarni zgodovini (III. del - Doba romantike) ; msgr. dr. Andrej Satpeljak o Ekumenskem koncilu. •—■ Na ukrajinskem oddelku z ukrajinščino kot učnim jezikom pa predavata prof. L. Taudrizka o Ukrajinski književnosti III. del; in prof. Romanjuk o Ukrajina skem jeziku.—• Na slovenskem oddelku s slovenskim učnim jezikom pa predavata prof. dr. Vinko Brumen o Zgodovini slovenske filozofije, in pro/. dr. Tine Debeljak o Poglavjih iz slovenske zgodovine. Vpisovanje na univerzi je do konca maja. JUGOSLAVIJA IN SLOVENIJA NA MEDNARODNEM ZBOROVANJU ZEMLJEPISCEV Sredi aprila letos je bilo v mestu Austin, Texas (ZD), študijsko zborovanje o geografiji Srednje in Jugovzhodne Evrope, na katerem . je bil eden glavnih predmetov razpravljanja današnja Jugoslavija in Slovenija. Med 35 delegati iz 32 ustanov iz šestih držav so bili prisotni dr. Ivan Crkvenič iz Zagreba; dr. Koloman Ivanička iz Bratislave, dr. Mohamed Hadžič iz Sarajeva, dr. I. A. Hamilton iz Londona, dr. Garger iz Giessena v Nemčiji, poleg zastopnikov iz Kanade in ZD. Glavni organizator in iniciator tridnevne konference je bil dr. George Hoffman, znani znanstvenik z univerze v Texasu. Slovenija je igrala posebno vlogo v tem, da je prof. Jack Fisher pojasnjeval urbanistični in regionalni načrt Ljubljane in Slovenije, projekt, pri katerem sodelujeta predvsem univerzi Wayne iz Detroita in ljubljanska univerza ter Urbanistični inštitut v Ljubljani. Izdelavo načrtov je finančno omogočila Fordova ustanova. Drugi referati, ki so zadevali Slovenijo in Jugoslavijo so bili predvsem osredotočeni na obravnavanje gospodarske in politične organizacije, izrabo tal ter demografske spremembe. Glavni sodelavci so bili dr. P. Alexander z univerze v Montani, raziskovalec Zagorja na Notranjskem; dr. H. L. Kostanick iz Los Angeles, dr. T. Poulsen iz Portlanda ter dr. Jože Velikonja iz Seatlesa. Glavni uspeh sestanka je bil v vposta-vitvi tesnejših strokovnih stikov med posamezniki in institucijami, ki se u- kyarjajo s problemi Jugovzhodne Evrope. Nadvse zadovoljivo je tudi, da se je Slovenija pojavila kot predmet raziskovanja na mednarodnem polju. Referati in komentarji bodo predvidoma objavljeni v knjigi, ki jo bo Izdala londonska založba Meuthen. DRAGO MARIO ŠIJANEC JE DIRIGIRAL DRAGO MARIO ŠIJANEC JE ZA-čel letošnjo uradno glasbeno sezono v Buenos Airesu, ko je sredi velikega tedna in osem dni pozneje dirigiraj dva simfonično koralna koncerta s solisti, zbori in Državnim simfoničnim orkestrom v kolonialni baročni baziliki sv. Frančiška v Buenos Airesu. Na prvem koncertu so izvajali odlomke iz Pergole-sijeve Stabat Mater, Meditacijo na starodavni koral, skladba češkega muzika Jožefa Suka. Čar velikega petka, iz Wagnerjevega Parsifala, in Cezarja Francka simfonično pesnitev Odrešenje. Na drugem koncertu pa je Šijanec dirigiral J.' S. Bacha kantati „Jezus, moje duše opora" in ,,Kristus, naš Gospod, je vstal" za soliste, zbor in orkester. V drugem delu pa Gabrielijev „Agnus Dei", za pihala; simfonično pesnitev francoskega skladatelja Henri Rabauda „Nočna procesija", za sklep pa pompozno simfonično fresko Nikolaja Rimski-Korzakova „Ruska velika noč". Na prvem koncertu je sodeloval Ženski polifoni zbor iz San Justo, na drugem pa Osrednji zbor evangeljske metodistične cerkve v Buenos Airesu. Solisti so bili Marisa Landi, Manuela Cortes, Ema Gaba, Noemi Souza, Ser-gio Tulian in Juan Carlos Ortiz. Glasbeni kritiki so Šijančeva izvajanja postavili visoko z laskavimi priznanji, da je vredno in na višini začel glasbeno leto v argentinski prestolnici. PRIZNANJE SLOVENSKIM ARHITEKTOM SLOVENSKI ARHITEKTI v argentinskem tisku dobivaja vsa priznanja. Največji južnoameriški dnevnik La Prensa, ki izhaja v Buenos Airesu in prav letos slavi svojo stoletnico, je že ponovno posvetil po cele strani svoje posebne arhitekturi odmerjene priloge ob ponedeljkih mladim, že v Buenos Airesu diplomiranim slovenskim arhitektom. Prvič je pred poldrugim letom objavil ta časopis izčrpno karakterizacijo ureditve notranjščine cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu, kjer vikarijo slovenski lazaristi in ki je stvaritev arhitekta Jureta Vombergar-ja, absolventa bivše umetniške akademije pri Slovenski kulturni akciji. Lani je dve strani posvetila načrtom in zamisli arhitekta. Marijana Eiletza za gradnjo nove topilnice velike severnoameriške tvrdke Eaton, v mestu Jose C. Paz pri Buenos Airesu. Nedavno pa je v isti prilogi objavljen načrt in opis gradnje cerkve, župnišča in šole fare sv. Magdalene v Castelar-ju pri Buenos Airesu, kot so ga zamislili arhitekti Carlos Bozzoli, Horacio Kalinsky in Slovenec France Pemišek. Mladi slovenski arhitekti se v Argentini močno uveljavljajo, kot se je pred njimi samo še arh. Viktor Sulčič, ki je v Argentini že od leta 1924. iz pisem Univ. prof. dr. Jože Velikonja (University of "VVashington) je ob sprejemu Pojasnila o krizi v Slovenski kulturni akciji, ki so ga podpisali gg. Ruda Jurčec, Alojzij Geržinič in Božidar Fink, še pred izidom 5. številke Glasa Slovenske kulturne akcije pisal gg. R. Jurčecu in dr. Tinetu Debeljaku med drugim tole: „... Slovenska kulturna akcija je bila meni to, kar pove naslov, slovenska po jeziku in duhu, kulturna po načinu in vsebini, aktivna po svoji dejavnosti... Čisto samo po sebi umevno je, da je svobodna kulturna usmerjenost ustanove in njenih delavcev v opreki v komunistično togostjo in kulturno utesnjenostjo. Ali je ta usmeritev označena v naslovu ali v prvem členu pravil ali nikjer, ima malo opravka z vsebino... Protikomunistični naslov je cenena krilatica, prepogosto naslov, ki zakriva, namesto, da bi pojasnjeval. Protikomunistični naslov ne daje demokratične vsebine. Vsebina in delo z naslovom ne pridobita niti nista z njim utesnjena. Iz duha ‘Pojasnila’ pa je videti, da je debata pri točki pravil bila predvsem povezana z utesnjevanjem. Moje naivno vprašanje je, zakaj je bilo potrebno drezati v pravila, če se je nekaterim zdelo, da stara pravila niso zadostna? Ali je vredno razbiti tradicionalno ustanovo zaradi izrazoslovja, zaradi nekaj besed? Sodelavci, aktivni namreč, dajejo vsebino organizaciji s svojim delom, ne s klepetanjem ali z debatiranjem o pravilih. Ločitev kulturnega dela od političnega in gospodarskega je le teoretično opravičljiva, v praktičnem svetu pa nesmiselna. Kultura ‘sama po sebi’ vodi vedno v purlartizem, ki se je doslej vedno izživel, kadarkoli se je pojavil. Čemu se niso sile sodelavcev osredotočile okrog ustvarjalnosti ali akcije, morda tudi poživitve, namesto da so se izživele okrog mrtvih pravil?... Smisel protikomunistične slovenske emigracije gotovo ni v mahanju z zastavami in naslovi, pravi smisel je v graditvi alternativ, ki jih moramo posredovati ustvarjalcem in delavcem doma.,. . Protikomunistično delo je že v tem, da doma zvedo, da politična emigracija obstaja, da so politični emigranti normalni ljudje, racionalni in trezni, tudi uspešni v zunanjem svetu.. . Prepričani so namreč, da nihče zunaj nikamor ni prišel, ter je vsa emigracija le razvalina neuspehov. .. Naj končujem: meni se zdi nevredno inteligentnih kulturnih delavcev, da se kot užaljeni otroci zaletijo iz hiše v cepetajoči ihti. Če se zdi ljudem vredno raziti se zaradi takih drobnarij, potem pač ni bilo vredno, da so sploh bili skupaj. Meni je žal predvsem zaradi nedoraslosti, ki jo v tem kažejo takozvani kulturni vrhovi slovenske politične emigracije. Naivnosti predvojnih emigrantov se torej pridružuje več kot naivnost novih, ki bosta združeno pripeljali do hitrejšega izginotja, kot (bi) ga sama po sebi prinesla biološka smrt posameznikov. . . Želel bi končno zagotoviti, da brez ozira na ta, v kakšni obliki in pod kakšnim naslovom se bo protikomunistično delo na kulturnem polju nadaljevalo, bom jaz z veseljem doprinesel svoj skromni delelež, če mi bo dana prilika.. . “ Pisatelj Lojze Mi j a (iz Venezuele, Los Teques) „... Nimam pravice oglašati se, ker doslej niti sodelavec SKA nisem bil. Ker pa se nekoliko razumem na take vetro- ve, si drznem nepovabljen in nenaprošen in debita cum re-verentia izraziti svoje skromno mnenje... Izraz ‘protikomunističen’,. . . zaradi česar je vsa ‘kriza’ nastala, je lahko dejansko resničen, taktično se mi pa ne zdi dober. Skriva v sebi nekaj izivalnega, borbenega, SKA pa gotovo ni borbena ustanova, seveda tudi ne plašljiva ali preplašena. Izraz tudi nič ne pove: ‘protikomunistična’ sta bila tudi Mussolini in Hitler, pa nista naša patrona; zato se je treba takih fa-langisičnih izrazov izogibati. Izognili bi se ga pa lahko na ta način, da bi izrazili to, kar dejansko že je in drugače biti ne more. SKA vsekakor goji krščansko kulturo — kakšno drugo pa naj goji med Slovenci in s ‘protikomunističnimi’ sodelavci?... Zakaj ne bi tega povedali v novi definiciji? Nekako takole: ‘SKA je organizacija slovenskih kulturnih delavcev, ki hočejo v zvestobi do tisočletnih tradicij slovenskega naroda gojiti krščansko kulturo na vseh področjih človekovega udejstvovanja in po svojih močeh pripomoči k suverenemu priznanju slovenskega naroda v družbi ostalih narodov sveta.’ V taki definiciji je vse povedano in noben pošten Slovenec ji ne more ugovarjati, pod nobenim vidikom. . . Da se prepreči večji razdor, se mi od daleč nenaprošene-mu in nepovabljenemu (kdo naj me pa tudi vabi in čemu?) zdi primerno, da bi odbor sprejel čimprej nekako tako definicijo kot začasno, ki naj bi veljala do prihodnjega občnega zbora. ‘Razdor’ namreč pomeni odtegnitev sodelavcev ustanovi..., kar vsekakor ne bi bilo želeti.. . SKA je zdaj, ko je opustila izraz ‘protikomunistični’ v nevarnosti, da bi jo tisti, ki so se ločili od nje, pehali na filokomunistično stran... Upam, da mi teh misli ne boš zameril...“ Univ. prof. o. Vladimir Kos DJ (Sophia University, Tokio, Japonska) je pisal predsedniku Slovenske kulturne akcije. Iz pisma povzemamo: „... Iskrena hvala za Glas od 11. 4. 1969, ki sem ga včeraj zvečer prejel in prebral in ki mi je zopet vzbudil up na bolj dinamično Slovensko kulturno akcijo, kot pa je bila doslej. . . Imam rokopis pri SKA; sem zadovoljen, da gre v tisk pri SKA, kakor se je prenovila z 22. marcem 1969.... Ne bi se rad odcepil od SKA, ki je po tem datumu še vedno ‘stara SKA’, kakor zdaj šele razumem.. . Februarja sem dobil predloge pravil SKA, na kar sem odgovoril — s tipkanim pismom — z novim predlogom, ker mi niti prvi niti drugi ni ugajal. Ali je kdo o takšnem mojem predlogu kaj omenil?... Šele zdaj, po sprejemu Glasa od 11. aprila, začenjam razumevati stvari in dogodke. Kolikokrat sem bil predlagal literarno spremembo v Meddobju, da postane res vodilni literarni izraz... Kolikor morem razbrati iz poslanega Glasa, je nova SKA — pravzaprav stara SKA — na dobri poti nove dinamike, ne da bi pri tem žrtvovala svojih idealov..." O DR. BRUMNOVI KNJIG! SRCE V SREDINI „jk“ (Jože Jurak) je napisal v Kat. glas (20. feb. 1969) oceno dr. Brumnove knjige, v kateri med drugim pravi: „Brumnu gre za globinsko razmišljanje o Krekovi osebnosti; za njegovo rodovitno pristnost v določenem razvojnem obdobju naše slovenske narodne in človečanske stvarnosti. Datumi in dogodki so samo postavke, ki prožijo in odpirajo razgled v širino in veličino edinstvene osebnosti v slovenski zgodovini... Mojzesa ob rojstvu in rasti evropske ter slovenske krščanske demokracije, vidca in preroka, ki je za več kot pol stoletja prehitel svoj čas in govoril, mislil in delal, kot da živi v dneh II. vatikanskega cerkvenega zbora...“ Prof. Pavle Verbič je napisal v Smer ? v Slovensko državo (31. 3. 1969) lep : članek o Brumnovi, primerjajoč delo dr. ! J. E. Kreka z delom prof. Lamberta Ehrlicha. Oba sta izvajala vse delo iz osrednjega vira: krščanstva. Primerja nato oba velika moža kot človeka, kot duhovnika, kot voditelja akademske mladine, znanstvenika, kot „generična genija", vidca in preroka, božja berača in izrazita človeka dobrote. Nato dodaja še svoje mnenje o tem, kakšno stališče bi Krek zavzel ob drugi svetovni vojni do komunizma sploh in do slovenske politike. Tako je Brumen v svoji knjigi Kreka zajel na „širokih tleh“ tedanjih slovenskih družbenih in gospodarskih razmer, političnega razvoja, zadružnega gibanja, prosvetnega delovanja in porajanja razgibanega društvenega življenja. VABILO Vse bralce Glasa vabimo, da nam sporoče svoje vtise, mnenja, pobude, misli, kritike, soglasje in nesoglasje z ureditvijo, pisanjem, prispevki in poročanjem v listu. Sporočite nam, o čem želite, da poročamo. Sporočite svoje misli in poglede na delo in dejavnost Slovenske kulturne ak- ci|6 sploh! i »v« 1 r uredništvo VSEM PRIJATELJEM SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE Odbor Slovenske kulturne akcije vas vljudno vabi in srčno prosi, da se v smislu pravil prijavite kod podporni člani organizacije! Članarina za čas od 1. maja 1969 pa do 30. aprila 1 970 je za Argentino 2000 pesov, za druge dežele pa 10 dolarjev, ali odgovarjajoča vsota v drugih valutah, plačljiva tudi v štirih obrokih. PRIJATELJI! Podprite vztrajna prizadevanja slovenskih kulturnih delavcev zunaj domovine, ki skušajo nenehno ustvarjati in posredovati slovenstvu in svetu slovenske kulturne vrednote! PODPORNI ČLAN Slovenske kulturne akcije prejema brezplačno njeno glasilo Glas in ima pravico do posvetovalnega glasu (tudi pismeno sporočenega) na občnih zborih ustanove. PRIJAVE pošiljajte v pisarno Slovenske kulturne akcije, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina, članarino v čekih in poštnih nakazilih pa na ime Ladislav Lenček CM, prav tam. ČLANSKE PRIJAVE, plačano članarino kot vse druge darove bomo sproti objavljali v Glasu, razen če bi darovalec želel drugače. TRŽAŠKA MLADIKA O NAS V 3. in 4. številki 1969. slovenske tržaške revije Mladike govori pod zaglavj'em Naši razgledi univ. prof. dr. Martin Jevnibav o Sodobni slovenski zamejski literaturi. Zdaj', ko j'e obdelal že primorske, goriške in koroške pisatelje, je prišla na vrsto emigrantska literatura v svetu, ki ima „naj-večje sodobno slovensko kulturno središče v Buenos Airesu v Argentini". O Slovencih v splošnem ugotavlja, da so se organizirali kot prava narodna enota. Nato pravi: ,,Leta 1954 so ustanovili Slovensko kulturno akcijo (SKA) kot osrednjo organizacijo za vse Slovence zunaj domovine“, Glas SKA pa mu je „informativni vestnik, razgledan po slovenskem in tujem kulturnem političnem življenju". Med-dobje mu je »razgledana, široko odprta revija, občutljiva za vsa sodobna vprašanja, gleda nazaj in išče smeri v pri-hodnost". Prav tako kot je Jevnikar označil SKA, je dobro karakteriziral tudi Svobodno Slovenijo in njenih 25 Zbornikov, ter druge založbe. Nato pa preide na oznake posameznih pesnikov. Kot prvega si je izbral Tineta Debeljaka in mu posvetil poldrugo stran. Orisi drugih književnikov bodo sledili. Jevnikarja odlikuje podrobna informiranost, poznanje stvari in objektivnost, ki se kaže tudi v tem, da ne vsiljuje svojih sodb, ampak se največkrat zateče k sodbam drugih, v čemer se kaže njegova osebna skromnost. Buenosai-reške založbe mu bodo hvaležne za informacijo o njih — v Trstu, tako blizu domovine, kamor sta glas o njih in njihovo delo tako težko dostopna. knjige knjige knjige KNJIGE MOHORJEVIH DRUŽB CELJSKE Pri Mohorjevi družbi v celju je izšel šesti zvezek Pregljevih Izbranih del v uredništvu in s komentarjem prof. dr. F. Koblarja. Obsega Pregljeve zgodovinske igre in novele iz kranjske in goriške jezuitske dobe: Magister Anton, Salve Virgo Catharina, igra iz ljubljanskega študentovskega življenja za časa jezuitskega kolegija, ter njega prozno obliko Peter Markovič. Tem zgodovinskim delom pa je dodana še izredno zanimiva umetnostno izpovedna novela Usehli vrelci. GORIŠKE Letošnje knjige Goriške Mohorjeve družbe so naslednje: Koledar za leto 1969, ki ga je uredil Maks Komac. (208 strani) z bogatim gradivom, tako lepo- slovnim (Beličič, Brecelj) kakor zgodovinskim (Kacin) in sodobnim, aktualnim (okrožnica papeža Pavla VI). — Druga knjiga je Pisani vrtiljak, zbirka otroških pesmi Mirka Kunčiča, ki je gotovo »trenutno eden tistih slovenskih pripovednikov, ki se zna mladim srcem najbolj približati". Poleg pesmi vsebuje tudi vesele zgodbe Dežela Narobe svet. — Ostali dve knjigi je Goriška Mohorjeva družba samo posredovala preko Mohorjeve družbe v Celju in sicer življenjepis Ireneja Friderika Baraga, ki ga je še tik pred smrtjo pisal, a ne dokončal prelat J. Šolar, pa večer-niško povest Pajkova mreža, ki jo je spisal župnik v Ondracih v Prekmurju L. Kozar. Kregar jeva naslovna stran kaže slovensko dekle, ki jo je omrežil Pariz in jo zopet z obema rokama sprejema rodna zemlja, kamor ji pomaga nazaj duhovnik. Za doplačilo pa so člani Goriške Mohorjeve dobili še dve knjigi iz založbe Celjske Mohorjeve, namreč: dušeslovni spis prof. dr. A. Trstenjaka: Hoja za človekom,, ter zbirko narodnih pravljic, pripovedk in basni Začarani vrt. Tako se je letošnja goriška Mohorjeva družba povezala bolj s celjsko kakor s celovško, kar samo registriramo. CELOVŠKE Celovška Mohorjeva družba nam je poslala svoje izdaje pomembnih knjig: Dr. Jakob Kolarič: ŠKOF ROŽMAN I. del. »Duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa", (strani 380, dolarjev 4.20), pa monumentalno družinsko sveto pismo: EVANGELIJI IN APOSTOLSKA DELA, torej celotno sveto pismo Nove zaveze, kakor so ga že svoj čas prevedli dr. Fran Jere, dr. G. Pečjak in dr. A. Snoj za ljubljansko izdajo 1. 1961. To novo izdajo v Celovcu pa so pripravili dr. S. Cajnkar, dr. A. Snoj in Jože Dolenc, priredili pa dr. L Rupnik, T. Reven in J. Hočevar. Uvod v knjigo je napisal dr. I. Rupnik. Strani 370 velikega formata. Cena 8 dolarjev. SLOVAR SLOVENSKEGA JEZIKA Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Državna založba Slovenije napovedujeta izid prve knjige obsežnega Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ta slovar bo po dobrih sedemdesetih letih po takratnem Pleteršhikovem slovarju prvo tovrstno delo, ki bo v celoti podalo celoten besedni zaklad slovenskega jezika. Kako obsežno je ta slovar zasnovan, nam povedo naslednji podatki: Slovar je nastal iz skoraj 3 milijonov izpiskov, ki jih je Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akade- miji znanosti in umetnosti zbiral nad 20 let. V celoti bo slovar obsegal pet zajetnih knjig po okoli 800 strani leksi-konskega formata. V približno 11.000 geslih in podgeslih bo zajeto celotno besedišče slovenskega sodobnega knjižnega jezika za obdobje od leta 1900 do danes. V novem slovarju bo podano vse jezikovno bogastvo, .ki ga premore slovenski sodobni jezik, hkrati pa bo slovar tudi odsev vsega narodnega in družbenega razvoja slovenskega naroda v tem stoletju. »Tako bo novi slovar," kakor je v tej zvezi zapisal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti Josip Vidmar, »važen kulturni instrument za naše umsko življenje nasploh, hkrati pa tudi z vso svojo vsebino dvojen spomenik naše kulture. . . Pri vsem tem pa bo ta mogočna edicija znamenit spomenik naše slavistične znanosti, saj bo uspeh dela številnih naših znanstvenih delavcev, njihove znanstvene zavesti, znanja, ljubezni in izjemne požrtvovalnosti. Da, spomenik vsemu temu bo to veliko delo, ob katerem se bodo jezikovno oplajala in osveščala bodoča poko-lenja naših razumnikov in jezikovnih tvorcev in na’ katerega bodo bodoči rodovi lahko gledali s spoštovanjem in ponosom." (Iz tržaške Mladike) da ne pozabimo POČASTITEV ŽRTEV FAŠIZMA PO 30 LETIH Počastitev Lojzeta Bratuža v Podgori pri Gorici. Pokojni Lojze Bratuž, dirigent in skladatelj ter velik slovenski kulturni delavec pred drugo svetovno vojno na Goriškem, je umrl nasilne smrti kot narodni mučenik. Žrtev italijanskega fašizma. Lojze Bratuž je bil profesor glasbe v Malem semenišču in nadzornik 117 pevskih društev organiziranih v Prosvetni zvezi. Bil je tudi dirigent cerkvenega pevskega zbora v Podgori. Kot velikega narodnjaka so ga fašisti 27. dec. 1936 odpeljali na kvesturo, kjer so ga z bajoneti prisilili, da je izpil kozarec zamazanega strojnega olja. Na posledicah tega nasilja je umrl 16. feb. 1937. Prav na ta dan so Slovenci svečano proslavili njegov spomin, ko so uspeli po svojih zastopnikih v mestnem odboru v Gorici, (med katerimi je tudi sin pokojnikov), da se odslej trg pred cerkvijo imenuje po Lojzetu Bratužu. Pri slovesnostih so sodelovali razni pevski zbori (podgorskega je vodil M. Špacapan), katerih eden nosi ime „Lojze Bratuž" itd., zapeli so najljubšo mu njegovo uglasbitev „Monotono pojo mi kragulj-čki“, na besedilo pesnika Štefana Tonklija. Govorniki so bili dr. Klinc, Dr. Brešan in dr. Simčič. Med proslavo so širili sonetni venec Šopek spominčic na grob, ki ga je svojemu pokojnemu možu Lojzetu Bratužu spesnila pesnica Ljuba Šorli-Braiuieva. — P’ačističnim žrtvam okno v svet TEATRO COLON V BUENOS Airesu, drugo največje operno gledališče na svetu, je letošnjo sezono začel dejansko že ob koncu aprila z uprizoritvijo domačijske asturijske tragične opere “La vida breve” in baletom “El sombrero de tres picos”, oboje sloviti kreaciji španskega največjega modernega skladatelja Manuel de Falla. Predstava, ki ji je dal poseben poudarek nastop slovitega španskega plesalca Antonia in njegove sestre Carmele, je bila dostojen uvod v pravo redno sezono, ki se je začela 2. maja s slavnostno predstavo Puccinijeve opere „Turan-dot“. Naslovno vlogo je pela mlada češka sopranistka Hana Janku, vlogo princa Kalefa pa romunski tenorist Lu-dovik Spiess. Dirigiral je Oliverio de Fabritiis, režijo je ponovil iz predlanske uprizoritve Ernst Pdtgen. Colonov baletni zbor je začel redno sezono dan pozneje, 3. maja, s ponovitvijo Čajkovskega baleta »Labodje jezero". Sredi maja bo druga premiera letošnje sezone v Colonu z novo izvedbo Verdije Traviate. Naslovno vlogo bo pela sopranistka Sutherlandova. Slovensko dijaško mladino, posebno akademike opozarjamo, da bo letos v Colonu po ena predstava vsake opere s polno in isto zasedbo kot za stalne abonente po globoko znižanih cenah, že znana “funcion popularisima”, ki bo kot lani ob četrtkih. BALETNA SEZONA V TEATRO San Martin v Buenos Airesu se je za- se daje zdaj čast in oživlja spomin med Slovenci. NEPOČASTITEV ŽRTEV KOMUNIZMA PO 25 LETIH Ob 25-letnici tragedije v Cerknem. Pod tem naslovom se Kat. Glas (13. feb.) spominja tragedije v Cerknem, kjer so Nemci 26. jan. 1944 zajeli vso partijsko šolo in pobili vse učence, 47 po številu. Na svečnico nato pa je VOS aretirala 15 Cerkničanov, jih obtožila izdaje in pobila kot izdajalce. Med njimi sta bila kaplana Ludvik Sluga in Lado Piščanec. Ta zadnji je bil pesnik in je po smrti izšla njegova zbirka Pesmi zelene pomladi (1950). Že prej je nastopil z eno pesmijo v Domu in svetu. Zdaj je dokazano,.da so bile vse žrtve postreljene po nedolžnem. Andrej Kranjc, bivši častnik VOS-a je v ljubljanskem tedniku Tedenska tribuna (17. 9. 1958) — torej že pred desetimi leti — dokazal, da je bil „izdajavec“ »načelnik partizanskega štaba" major J. Hrastnik, zaupnik Gestapa, v stari jugoslovanski vojski je bil kot kapetan. Zanika vsako zvezo ubitih žrtev s Hrastnikom, kajti način izdaje priča o vojaškem strokavnjaškem načrtu, in ga ni mogel izdelati »kakšen kaplan ali tercijalka". Torej je pesnik Piščanec in 14 skupnih žrtev padlih z njim, nedolžnih. Toda kljub temu niti 25 let po smrti ni dovoljeno Cerkničanom, pokopati njih kosti v blagoslovljeni zemlji. Za tako dovoljenje za pokop čela za Veliko noč, ko je stalna baletna skupina tega gledališča, ki jo vodi koreograf in plesalec Oscar Araiz, izvajala tri nove balete, med katerimi je največ priznanja in aplavza žel Araizov balet na J. S. Bacha kantato Magni-ficat. V naslednjih večerih je skupina ponovila Araizovo celovečerno baletno avantgardistično kreacijo Simfonija, ki je svoj krst. doživela v lanski sezoni. Vstopnina pri predstavah v Teatro San Martin je nizka, zmogljiva za vsakogar. Zato na te predstave posebej opozarjamo. NA TOPEL SPREJEM PRI OBČIN-stvu je naletela izvedba »Trpljenja našega Gospoda J. Kristusa po Luku", nova, moderna skladba za soliste, zbore, orkester in sferično glasbo mladega poljskega skladatelja Krištofa Pende-reckija, ki so jo v Teatro Colon izvajali domači in tuji glasbeniki. Penderecki je znan po pretresljivi kantati »Vlak za žrtve iz Hirošime" in »Dies irae" posvečen nacističnim žrtvam iz krematorijev v Auschwitzu. Jubilejni dar za Glas je naklonil g. Marjan Šušteršič, Huhlingham, 2000 pesov. Za GLAS pa so darovali: ga. Martina Černič, Villa Ballester, 500 pesov; dr. Karel Voj-spa, Švica, 1 dolar, Vinko Mirt, Brazilija, 500 pesov. LEPA HVALA VSEM! nedolžno pobitih žrtev, ki leže po naših gmajnah, slovenski komunisti še ne premorejo moralne moči," zaključuje Blas, in mi se mu'pridružujemo. V ROGU LEŽIMO POBITI... Pisatelj Tomaž Kovač iz Buenos Airesa je v samozaložbi in natisku celovške Mohorjeve tiskarne izdal drobno, pa elegantno knjižico s pričevanji protikomunističnih borcev, ki so bili v maju 1945 od Angležev izdani in vrnjeni s Koroške in Slovenije, ter so se rešili iz množičnih grobov v Kočevskem Rogu, v katerih pa je končalo na tisoče njihovih tovarišev. Pričevanja so preprosta in iskrena, kritične opombe pojasnjujejo nekatere nejasnosti. To so pretresljive zgodbe ljudi, ki so se iz najgloblje ljubezni do lastnega naroda postavili po robu komunističnemu nasilju, pa so morali zato v grob. Posebej še naj omenimo kratki, a silno trezno pisani uvod, kjer je na nekaj straneh prikazano, za kaj je pravzaprav med vojno v Sloveniji šlo. To knjižico bi moral prebrati vsakdo, ki hoče dobiti resnično podobo o medvojnih dogodkih pri nas doma. Knjižico je mogoče naročiti pri Mohorjevi tiskarni v Celovcu, stane 1 dolar. V Buenos Airesu je na razpolago v Dušnopastirski pisarni. IZ UPRAVE Poverjenikom in naročnikom pošiljamo Itnjigo Milene Šoukalove PESMI. Poslužujemo se priložnosti in prilagamo izpiske računov, ker nas mnogi za to prosijo. Nihče pa naj tega ne vzame kot terjatev, saj vemo, da tudi od svoje strani še daleč nismo izpolnili vsega, kar smo napovedali za ta letnik Icnjiž-nih izdaj. Hvaležni pa bomo vsem, ki bi iz prijaznosti kljub temu plačali ali dopolnim svojo naročnino za X. letnik. Srčna hvala za razumevanje in pomoč! Vsa nakazila 'naslavljajte na ime začasnega blagajnika Slovenske kulturne akcije: Ladislav Lenček CM, Ramon L. Falc&n 1158, Buenos Aires, Argentina. Spomnimo vas tudi, da se v pismih poslani bankovci navadno „izgube“~ Zato vsa denarna nakazila samo po čekih! O -0 TARIFA REDUCIDA 2 j=