845
RAMOUS. POESIA  JUGOSLAVA CONTEMPORANEA
O tej knjigi, ki je izšla letos pri založniku Binu Rebellatu v Padovi (126 str. 8»), so priobčili nekateri listi in časopisi precej hvale pa tudi graje. Nedvomno je vredno hvale prizadevanje italijanskega pesnika Osvalda Ra-mousa, da seznani italijanske bralce s sodobno poezijo jugoslovanskih narodov. Že lani v marcu je priobčil v rimskem »II Giornale dei Poeti« izbor 22 pesmi 2 naslovom »Panorama di poesia jugoslava contemporanea«. Ves ta izbor je v znatno razširjeni obliki izdal v knjigi, ki zajema 55 pesnikov, zastopanih z 90 pesmimi. Pojem »sodobna poezija« je Ramons omejil na živeče pesnike
in take, ki so šele nedavno umrli. Tako ne najdemo v njegovi zbirki nobenega pesnika, ki je umrl pred drugo svetovno vojno. Glede izbire pesmi pravi, da ga ni vodilo prizadevanje po antologiji, marveč je izbiral take, ki so- se najbolj prilegale italijanski formi, toitej najlaže prevedljive. Graja tega, nedvoinno prikupnega poskusa je prišla iz peresa tistih jugosilovanskih ocenjevalcev, ki so iskali antologijo in našli precej omejen izbor. Toda, kdor je prebral uvod, v katerem sestavljalec izrecno poudarja, da ni imel namena sestaviti resnično antologijo, ni mogel terjati od take knjige več kot more dati. Spričo tega je kar umljivo, da ne najdeš v Ramousovi knjigi tudi nekaterih imen, ki bi jih po vsej pravici hotel imeti v takem izboru, med posameznimi pesniki pa tistih primerov, o katerih meniš, da so v njihovi poeziji najbolj antologijski. Toda ta minus, ki ga prisojamo na rovaš subjektivnosti slehernega izbora, je neizpodbitna slabost celo mnogih priznanih antologij, kako naj bi potemtakem pri takile bolj improvizirani kot smotrno prirejeni panorami pričakovali kaj več? Knjige te vrste je treba sprejeti, da se izrazim v žargonu mednarodne politike, kot »odposlanstvo dobre volje«, kot duhovno delegacijo', ki naj naveže in razširi medsebojne kulturne stike. S te strani je Osvaldo Ramous storil lepo uslugo programu vzajemnega spoznavanja, ki je eden izmed pogojev odkritosrčne in dobro podprte koeksistence narodov in kultur ob različnih ideoloških, političnih in ekonomskih pogojih. Nedvomno je poskus, ki ga je storil prezgodaj umrli Luigi Salvini s knjigo »Sempreverde e rosmarino« (1931) boljši, ker je bil mnogo bliže antologiji, zajemajoči eno samo izmed jugoslovanskih literatur. Ob njegovi metodi (izbor pesmi od Prešerna do partizanskih pesnikov, večja, četudi ne vedno dosledna proporcija med pomembnimi in manj pomembnimi pesniki, obsežen uvod in natančnejši biografski in bibliografski podatki) je bilo mogoče dati kar spodoben pregled ene najznačilnejših zvrsti silovenskega slovstva. Ramous se ni mogel temu niti približati, saj mu je bil dan s slovensko, srbsko, hrvatsko, makedonsko poezijo preširok okvir, zlasti za publikacijo, ki so jo založnikovi interesi stisnili v neznaten obseg. Vse te preprosto reči moramo imeti pred očmi, če naj sprejmemo Ramousovo zbirko tako. kakor ustreza njenemu značaju in namenu. In samo tedaj bomo lahko pravično ocenili to »odposlanstvo' dobre volje«.
Pesniki so v zbirki »Poesia jugoslava contemporanea« razvrščeni po rojstnih letih, ne po narodnostih; kratki biografsko-bibliografski podatki v začetku knjige oimogočajo italijanskemu bralcu orientacijo med temi, večidel neznanimi imeni. Seveda pogrešamo v le-teh marsikateri podatek; tako n. pr. pri Otonu Župančiču ne bi kazalo pozabiti, da so bili Italijani prvi, ki so dobili o njem obsežnejšo študijo (Arturo Cronia, Ottone Zupančič, Rim, 1928, 138 str. 8°).
Občutna pomanjkljivost tega izboira je nesorazmerno zastopstvo posameznih pesnikov. To opazimo precej na prvih straneh: Vladimir Nazor je predstavljen s tremi pesmimi, prav tako Ivo Andrič, čeprav je pri prvem poezija ne le številčno, marveč tudi kvalitativno najpomembnejši del vsega njegovega dela, medtem ko je pri Andriču bila samo predhodnica njegovega poznejšega, danes absolutno prevladujočega dela v prozi. Prav tako nemogoče je sorazmerje, postavimo, med A. Gradnikom in Milošem Crnjanskim, ko je drugi zastopan s štirimi, slovenski pesnik pa s tremi primeri. Tega je v Ramousovem izboru še več; da pa niso ta nesorazmerja preočitna, je posledica tega, da več ko 30 imen predstavlja samo po ena pesem .
846
Po teh splošnih opazkah, ki nikakor nočejo vzeti Ramousovi knjigi vrednosti in pomena, naj se nekoliko ustavim pri slovenskem zastopstvu. Le-to nikakor ne ustreza priznanemu deležu slovenske vezane besede v naši literaturi in nje kvalitativnemu pomenu v jugoslovanskem okviru. Tu so- imena (številka v oklepaju pomeni število prevedenih pesmi): Oton Zupančič (4), Alojz Gradnik (3), Tone Seliškar (1), Vida Taufer (1), Edvard Kocbek (1), Mile Klopčič (2), Božo Vodušek (1), Matej Bor {!), K. Destovnik-Kajuh (1). Medtem ko je pri Hrvatih in Srbih zastopana tudi najmlajša pesniška generacija (Miodrag Pav-lovič, Stevan Raičkovič, Vlatko' Pavletič, Dubravko Ivančan, t. j. letniki 1928 do 1931), je (le-ta pri Slovencih docela izostala, kar je nadaljnja poimanjkljivost slovenskega zastopstva v tem kar preveč in neenakomerno' razredčenem izboru.
Če izvzamemo nekatere malone neogibne spodrsljaje, so prevodi v celotnem izboru dobri in pričajo, da italijanskega prevajalca ni motil jezikovni pluralizem Jugoslavije. Zanimiva je primerjava Ramousovih prevodov s pesmimi, ki jih je prevedel že Luigi Salvini. Gre za dva primera: Zupančičevo »Tiho prihaja mrak« in KlopčičevO' »Kravo«. Zupančičeva pesem ima v prvi kitici prve tri verze različne, nadaljnje tri pa kar enake. Salvini prevaja:
Silente vien Vombra con timido passo, ne Vodi,
Ramous pa:
Tacita giunge Fombra, tidimo e H passo suo, non Vodi.
Oba pa nadaljujeta:
Cuore mio, perche tremi? Dimmi, che temi in quest'attimo?
V Salvinijevem sicer le neznatno različnem prevodu je po mojem občutku za spoznanje več Zupančičeve ritmične in melodične lahkote. V nadaljnjih kiticah niha zvestoba izvirniku zdaj na Ramousovo, zdaj na Salvinijevo plat. Prav to pokaže tudi primerjava Klopci čeve pesmi.
Po vsem tem pa lahko Ramousov" poskus, dati v tesnem okviru panoramo sodobne jugoslovanske poezije, sprejmemo ob vseh siceršnjih pridržkih kot dokaz prikupnega približevanja literaturam jugoslovanskih narodov. Čeprav knjiga kot celota ne daje ne tematično ne generacijsko in ne glede na posamezne pesniške struje zelo' izrazitega vtisa o evropski višini in zrelosti te poezije, je vendar tudi za Italijane zanimiv pojav. Morda bi bili izbori, ki nimajo antologijskega namena, močnejši in izrazitejši, če bi se omejili le na nekatera vrhunska imena in skušali dati iz dela le-teh kar se da številne in značilne primere. Število literarne ekipe, ki reprezentira naše literature v tujini, navsezadnje ni važno, zlasti če večina prinaša le eno in še to ne posebno pomembno pesem; to, kar pri reprezentanci najbolj šteje, je vendarie kvaliteta in prepričljivost njenega doneska.
Božidar  Borko
847