DOM   IN   SVET
LETNIK 42              V LJUBLJANI, i. FEBRUARJA 1929         ŠTEVILKA 1 IN 2
FRANCIS  DODD:   CHARLES CUNDALL
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
1. »Zvezda Pelin«
Novembrsko solnce je utonilo tako na mah, kakor kamen iz visoke luči v mračen tolmun. Kar zabolelo je. Topla luč je trenutno ugasnila, v sobi je zavelo občutno zoprno, liladno. Či~ talniška miza, ki je bila z zelenim suknom prevlečena, je vrgla strupen odsev v obraze. Podaljšali so se, zbledeli in ostareli. Gube so se ostro pokazale, podobno kakor oljnati madeži na blagu, ko se upraši. Oči so utonile globoko, kakor da so bolne; pričale so po sili
o razvratnosti telesa in duše. Niti ene niso vstale v sladki zasanjanosti kakor pri otrocih, ki so še prvotni, žejni vsega lepega in čisti.. .
Šest moških je sedelo za mizo. Zborovali so kot odborniki književne družine »Misel« in kot člani natečajnega razsodišča. Pred letom se je bil kaj izvirno domislil neki veliki trgovec, ki je v vsem svojem življenju prebral le Vrtomirov prstan, nekake namišljene svoje rodoljubne dolžnosti pa je volil društvu lep denar. Iz obresti te glavnice naj bi »Misel« letno razpisovala nagrade za najboljše spise pripovedne in pesniške vrste. To pot je bil književni odbor razpisal nagrado prvokrat. Pet spisov se je nateklo. Štiri so gospodje v razsodišču brez dolgega oklevanja odklonili kot nezadostne, glede petega pa so resno dvomili, ali ga smejo zavreči. Bili so v treh in se niso mogli odločiti ne tako ne tako. Po domiselnosti nekoga med seboj, so se domenili, da pritegnejo v raz-sojevalni odbor še tri ocenjevalce. V skupni seji so hoteli zdaj veljavno in končno ugotoviti, kaj in kako je s spisom. Brali so rokopis od kraja do konca kar v seji. Sedeli so že dve uri, beroč po vrsti, člani prvotnega razsodišča, gospod Jakob Zlatoper, gospod dr. A 1 b i n G 1 o b o č n i k in gospod Andrej Kregar; Zlatoper kot najuglednejši slovstvenik svojega desetletja, kot avtoritativni estet in društveni predsednik sploh, Globočnik, kot najsijajnejše kritično pero v deželi, in Kregar kot plodovit naturalističen pripovednik. Gospodje, ki so jih bili na pomoč pozvali, so bili gospod profesor Anton Cvetrežnik, gospod Drago Saje, dramaturg in igrski kritik, pa neki France Zornik, ki se je bil pojavil petintridesetleten med pišočimi šele pred kratkim, a čudno svojstveno, nepričakovano, brez vsake uvedbe, neposredno, pa kot silna in nova pesniška moč, zrel, sam-svoj, senzacionalen.
Ta čas, ko je solnce zašlo, je bral rokopis predsednik v seji, gospod Zlatoper sam. Ni čital dobro. Pa je to sam čutil in se ob lastni
1                                                                          '
nerodnosti živčno razburjal. Bil je namreč človek svoje lastne, kar shematično krepke emfaze in ni znal najti ne v glasbo ne v ritem tujega besedila, ne v gib ne v gon tuje kretnje. Ker je beroč trpel in se zato še živčno vznemirjal, je utrujal in dražil tudi druge, ki so poslušali. Niso pokazali. Edini dramaturg se ni znal krotiti in se tudi oči-vidno maral ni. Mož je bil sicer vljuden, svoje prirojene, deloma tudi stanovsko stopnjevane ničemurnosti pa ni znal skriti. Z medlim podsmehom se je skušal zaupati profesorju, ki ga pa ni umel, dasi je zdaj-pazdaj pokroviteljsko prikimal, kakor da misli takisto. Ujel pa je misli dramaturgove beroči sam in jih razumel. Hripavo se mu je začel trgati glas, še na ločila ni več pazil. Mrtvo je bral.
». .. ker tisti, tisti studenci, ki so dotlej hladili neutolažljivo žejo človeških src, vse-vdilj koprnečih po vsem lepem, čistem in dobrem od vsega začetka vekomaj, so bili, usehnili so bili in se usušili. Uplahnila je bila velika Živa voda, ki je bila dotedaj mogota pijača vsem žalostnim in trudnim v puščavi življenja. Tisoči so pogrešali sladke opojnosti, ko so skeleli otiski in žgale rane. Ni bilo krepila otrplim nogam. Ni bilo oživljajoče kopeli za zadnji dremec zajutra, za soparno težo opoludne, za nadležnost pre-znojene in zaprašene polti zvečer. Grlo se je sušilo, oči so ščemele in duša je potoglavo sahnila v togi brezbrižnosti. . . Zgodilo, zgodilo se je bilo namreč, kakor je pisano, da bo padla z neba velika zvezda, sijoča kakor plamenica, in da bo padla na tretji del tokov v rekah in na žive vrelce voda, in bo mnogo ljudi pomrlo od pijače, ki bo grenka postala, strupen žolč . . .«
»Verlaine-ovci, čujte,« je vzkliknil rezko beročemu v besedo Globočnik. »A b s i n -thium   — pelin je zvezdi ime.«
Naturalist Kregar se je zasmejal:
»Strpi se, ekseget! Morda pa je samo Lues ali Tabes.«
»Terdinova sifilizacija,« je dodal učeno profesor, kakor je natančno vedel za vsak izredni izraz v starejšem slovstvu, poznal robato Kopitarjevo glosarstvo prav tako verno, kakor zadnji naturalizem v Cankarjevem »Alešu«. Prav po tej svoji ničemurnosti je prijal dramaturgu, ki mu je glasno pritrdil.
Beroči predsednik se je sproščeno oddahnil in zleknil v stolu od mize vstran v naslon. Dramaturg se je dvignil in odprl luč nad mizo. Ni sedel nazaj. Stopil je k Zlatoperu. Nekam otroško negotovo in vdano se je obrnil predsednik k njemu. Dejal je trudno:
»Saj vem. Niti svojega ne berem dobro.«
»Kdo bo kos takemu mladeniškemu pato-su,« je odvrnil dramaturg navidezno vljudno. Pa se je le nagnil pokroviteljsko zavestno Kregarju, ki je sedel Zlatoperu na desni, čez rame in iskal v rokopis.
»Hočeš?« je vprašal Zlatoper in mu privzdignil liste. »Za dobre pol ure, gospodje, je rokopisa še vedno dovolj,« je dejal v isti sapi, pogledavši preko mize. Profesor je prikimal uradno resno. Tih, sam vase pogreznjen, kakor da ne vidi in ne sliši, je strmel v prazno na spodnjem koncu mize Zornik. Oči so mu iskale mimo električne luči v okna, kjer je vidno bledela dnevna svetloba in se motno odbijala od zasoplega okenskega stekla. Kritični Globočnik se je bil zagledal v zamišljenega. Ko se je zdajci ozrl sebi naproti na Kregarja, je opazil, da tudi naturalist opazuje Zornika.
»Odkdaj ga ne more?« mu je šlo skozi misli. Imel je svoj vid in je po očeh ugenil za skrite misli drugih, kakor hitro je ljudi nekoliko bliže spoznal. Kregarja je imel kakor na dlani. Preziral je njegovo robato telesnost in mu zavidal barbarsko krepko zdravje. Pa se je kril pred njim, iskal primerne razdalje, ga prizanesljivo ocenjeval in se venomer jadil radi tega nad samim seboj, da je plašan in boječ.
»Te Deum laudamus,« je zaklical tedaj dramaturg široko in togo z rokopisom v rokah, »to ni le krasnorečje, to je pravi pravcati krasnopis!«
Kregar je tedaj ujel oprezujoči Globoč-nikov pogled in zastrmel začudeno, kakor bi hotel reči:
»Kaj pa? Ali morda ni kaj prav?«
Globočnik se je potajil in se oglasil neposredno na dramaturgov vzklik:
»Krasnopis? Izredna krepost vsega sveta prepisovalcev.«
»Tako-le torej? Plankaš?« je udaril Kregar.
»Spregaj z menoj,« je odgovoril sprotno Globočnik. »Kradem, kradeš, krademo.«
Ozrl se je po profesorju in pripomnil, kakor da hoče po šali povedati še svoje pravo mnenje:
HENRT RUSHBURY:  iLE DE LA  CITe
¦rp
»Rajni Lampe mi je sicer hvalil Detelo prav zaradi skrbnega rokopisa. Sovreta ceniti urnem pa kar sam.«
»To je da.. .,« je dejal prazno profesor. Zlatoper pa se je po žensko živčno razvnel:
»Pustimo Sovreta!«
Ni maral tega lepega, senatorsko slovesnega klasicista. Strašno mnogo mladostnega dekadentstva mu je bilo namreč še ostalo iz mladih let. Trenutno se je zavedel svoje nepočakanosti pa se skušal uveljaviti stanovsko.  Neprirodno, nestrpno  je dejal:
»Gospodje! Sodirii, da bi smeli citati dalje. Čas poteka.«
»To je da,« je pritrdil v drugo s prazno besedo profesor.
Saje je začel brati.
». . . od pijače, ki bo grenka postala, strupen žolč ... Je! Tu smo . . .« Utihnil je, šel in sedel. Videti je bilo, da uživa. Našel je bil priliko, da se pokaže. Prva beseda, ki jo je bil prebral, je zdramila Zornika. Pazno je posluhnil. Medlo se mu je zgenilo ob ustni-
cah. »Lej,« si je dejal, »to je sreča in veličina vseh praznih fanfar. Iz sape drugih žive, pojo, osvajajo in na sodni dan bodo celo mrliče budile iz grobov.«
Saje je bral. »Krasnopis tolmači,« je občutil Globočnik. V resnici je bilo prijetno čuti dramaturgov glas, ki se je sijajno razlikoval od Zlatoperovega. Zlatoperov je vznemirjal, ta je uspaval. Pa je vendar tudi mučil. Po svoje. Besede so brnele, prečudna glasna godba, smisel besedila pa je ugašal v preglasno poudarjenem oblikovnem sredstvu. Zdajci pa se je zgodilo nekaj izrednega. Kakor sredi stavka pred nekakim nepoznanim in tajnim ločilom, je dramaturgu usahnila vsa teatraličnost. Od stavka do stavka se je mož nekako levil iz svoje pri-rode v nov izraz. Ni bil prvoten, a je vendar glumil neposrednost. Ni bil priroden, pa je naturo podajal resničnostno. Ni bajal, kakor da svoje prepričanje izpoveduje, a je golčal, kakor da spoštljivo bere iz knjige, ki jo ume, spoštuje in ki ji veruje.
3
i*
»Iz sape drugega živi,« mu je sodil zdajci Zornik mileje, »prazna fanfara pa ni.<
Saje je bral takole:
»Saj ni pijača tisto, česar hočemo in česar smo veseli, ko pijemo. Saj smo tega veseli, da vemo za trdno, da zdajci, ko bomo pili, nič več žejni ne bomo. Zato pa tudi še nikoli nikjer nihče ni umrl, ker pijače ni bilo. Umrl je od bridkosti, ker nič več v pijačo, da bi mu bila, verjel ni.«
Zornik je pozabil premišljati dramatsko posebnost Sajetovo. Prebujal se je v besedo pesnika samega, pesnitve same, ki je bila lirična, epična in dramatična, neopredeljiva, deloma strašno začetniška, deloma čudno zrela v misli in izrazu. Govorila je o večno lepem, vsevdilj slovenskem motivu, o tragiki nesrečne lepe Vide, ki je postarnega moža zapustila in svoje bolno dete pa šla z zamorcem čez morje v špansko deželo. Ta nova »lepa Vida« pa je bila mimo prvotnega motiva nekaj popolnoma samosvojega. Bajala je sicer baročno neskladno zdaj živo nazorno in resničnostno, zdaj zopet pravljiško zabrisano brez krajevnosti in časovnosti v okolju nekake parabolične alegorije. Trudoma je rasla misel, se sunkoma obličila. Odpirala je tajne globine, jim dala slutiti do škrlatnega dna in zopet usihala, zanihala v bese-dično moraliziijoče reflektiranje. Bila je miselnost in ni bila. Mučila je zbog nekake nedoraslosti v slogu in gradbi: odprla je razgled pa ga pri priči spet zastrla, obudila je kar čudovito v novo gledanje in takoj zopet ubila duhu polet. Bila je podobna pričevanju kogarkoli, ki razodeva, preden se je razodelo njemu samemu do dna jasno in prijemljivo. Bila je pesem okus obživelih dob in resnica obenem, ki še v nobeni duši odjekniti ni znala. Bil je omledni pastora-lizem rokokočnih dni in vendar tudi živo občutje modernega swedenborgovskega misticizma; kalvinstvo in novo konvertitstvo, pavlikiansko bogomilstvo in svetli anahoret-ski heroizem, nabreklost in otroška prvot-nost, uvezen in uležan osladen sadež, ki pa je le dihal čvrsto, kakor da še ni izgubil voščenega nadiha . . .
»Lepa Vida,« je opredelil Zornik čudno po svoje, »saj je grška Psvche in francoska gospa Bovarvjeva v eni osebi.«
In potem, potem se mu je v prečudni bolečini in slasti hotelo razodeti nedoumno in ni kar nič več slišal, kaj še bere Saje.
»Lepa Vida,« je šel kakor za klicem svoje duše, za medlo slutenim, spočenjajočim se v njem, »lepa Vida, ki jo iščem in ljubim in je nikoli na svetu najti menil nisem. Lepa Vida, skrivnostno trpeča, sestra mi v bolečini, ki ji leka ni bilo in ne bo, mučenica sveta mojih sanj, druga polovica moje duše, dopolnjen je moje, moja usoda in smoter moj . . .«
Zdajci se je ovedel svoje razburjenosti. Dušilo ga je. Roka se mu je tresla, ko je segel pod telovnik, da bi s pritiskom na golo kožo pomiril udrihajoče srce. Mimogrede je vedel zdajci dokaj mirno za ves čudni smisel nepoznane pesnitve. Umel je vso moralo te »Lepe Vide« in jo trenutno ugotovil in stro-kovnjaško opredelil.
»Lepa Vida,« je umel, »je pesem, ki razodeva tragiko usehlih vrelcev. Ti usehli vrelci so človeško ustvarjena lepota, so tajni viri umetnosti na svetu. Kazen za greh je padla na zemljo, zvezda Pelin. Umetniška človeška srca so usehnila glede dobrega, lepega, večnega. Odkod naj črpamo lepega, če je vse otrovano v nas? Otrovano po grehu, ki ga je zagrešila lepa Vida in smo ga zagrešili mi vsi. Nobene vrnitve ni lepi Vidi, nobenega povratka ni nam. Kesanje in brezmejno domotožje je in bo vsa vsebina človeških duš od danes po grehu vsevdilj...«
Zopetno razburjenje je dušilo Zornika. Meglilo se mu je. Komaj je čutil, da je Saje rokopis dobral. Medlo ga je vzdramil glas Zlatoperov, ki je zahvalil Sajeta za uslugo in vprašal nato Zornika neposredno, vljudno vznemirjeno:
»France, kaj pa s teboj? Si li bolan?«
Zornik se je nekoliko našel.
»Ni mi dobro,« je dejal, »pojdem.«
Vstal je. Tudi drugi so vstali. Tedaj se je nekaj v njem zmehčalo. Toplo je dejal, skoraj prosil je:
»Gospodje, ta spis je vreden, nagradite ga!«
Niso odgovorili in je šel. Nekaj ur pozneje, ko mu je odleglo in je našel drugove v kavarni, je izvedel, da spisa niso nagradili, češ, da nasprotuje nazoru društva »Misli«.
»Katehetska nestrpnost,« je utemeljil po svoje profesor.
»Spisal pa ga je p. Placid Požarelj,« je šepetnil Zorniku Globočnik.
Zornik ni razločil, ali je Globočnik to povedal podsmehljivo ali bridko užaljeno ...
(Dalje)
DOM   IN   SVET
LETNIK 42                    V LJUBLJANI, 15. MARCA 1929                   ŠTEVILKA 3
JOŽEF PLEČNIK: KELIH
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
2. »Kje pa boli?«
Petelin na dvorišču bližnje, predmestno domače gostilne se je bil davno in hripavo izpel. Jutranji zvon iz šentjakobske cerkve je bil utihnil. Vedno živahne je se je budil dnevni hrup na cesti in ulici. France Zornik je vedel, ne da bi se bil čisto živo predramil, da je jutro blizu sedmih   in   se   bo   zdajinzdaj   oglasilo   še
zadnje zvonjenje novega dne. S tem zvo-njenjem je navadno vstajal, se okopa], umil in lagotno umerjeno opravil. To jutro po slovstveni seji in večernem sestanku v kavarni pa je občutil bolno dremavost in lenobnost. Neprijetno se je zavedel, da je mimo svoje navade prekršil svoj vsakodnevni, kar mučno umerjeni življenjski red. Ob spominu na nekaj podobnih slučajev ga je obšlo trpko neugodje, nekak strah pred popolnim prebujenjem. Čutil je, da mu bo telesno in duševno nespočitemu vstati v novi dan, ki mu bo zato, mimo nevabljivo meglovitega ljubljanskega jesenskega na-stroja, še kar posebno od prve ure do večera skažen, zavržen, ubit. Pomladi ali poleti, je vedel, v božjem imenu! Jutranja kopel omije in okrepi do duše, mlado vzdušje s svojim mokrotnim vonjem prepoji do obisti, pesem visokega solnca razvname do zadnje kaplje krvi. Izprehod pod Rožnik prezrači zatohla pljuča, živžav mestne dece v parku zmoti domišljijo iz togo omejenega zavero-vanja v eno samo mučno zavest, da je življenje dolgočasna vsakdanjost neurejenega prebavljanja in stopnjevanega živčnega odmiranja. Otroke vidi človek pa veruje vsaj nekam sentimentalno in vsaj za trenutje v blagoslov in srečo, ki je v luči, rasti in mladosti, ali pa vsaj v sanji in spominu na to edino in davno prešlo srečo, ki je bila blagodat prav zato, ker se je človek zavedel ni.
Kakor človeku, ki v dremcu in polusnu občuti tudi neznatno telesno bolečino živah-neje in bridkeje, kakor pa tedaj, ko bedi in jo more umsko zajeti, da ni ne silna ne trajna, se je gostilo Zorniku neugodje v živčno napetost dušeče neprijetnosti in raz-draženosti. Z desne v levo se je prevrgel, hotel spati in hotel bedeti, ne da bi mogel usahniti v dremavem pozabljenju in ne da bi se mogel odločiti za polno prebujenje v dan brez mladega vzdušja, brez izprehoda pod Rožnik, brez dece v parku, brez visokega solnca, ki razvnema do zadnje kaplje krvi. Sam  nase  nejevoljen  radi  svojega  šibkega
65
r»
zdravja, je zavidal živčno togotljivo in bolno razdraženo svojim drugovom njihovo odpornost. »Vrag vzemi to zdravje,« je mislil določno, kakor da se res razgovarja, »to zdravje, ki nobeno zdravje ni. Mar pušim? Mar pijem? Ponočujem? Dve uri sem dlje bedel, kakor pa sem vajen, tri črne kave s konjakom sem popil. Pa sem za nič. Pa pijejo, ponočujejo, mečejo vase arak, absint in pivo, legajo z vzhajajočim svitom. Ob osmih so prespani. Z odpevom iz kabaretskega kupleta na ustnah, komaj rahlo zblojeni od polnočne kvante se pero. Ješči so, kakor da so legli brez večerje ali zdravo hodili vso noč. Komaj dočakajo zajtrk, vsak po svojem okusu: ta nekaj šilec slivovke, zemljo s slanino, drugi med in presno maslo, tretji vampe in vrček piva. Cigaretka jim diši že pred jedjo, po dvojnem pivu se jim zahoče kar viržinke ali havane. Pa gredo zdravo vsakdanji za svojim dnevnim poslom: Cvetrežnik v šolo, Globočnik v knjižnico, Saje v gledališče, Kregar menda v banko in Zlatoper kamorkoli, v muzej, v posete ali v uredniško pisarno. Tako jim je, in če jih že kaj boli, je morda denarnica, ki se jim je usušila... Morda še misel name, ki sem siva vrana med njimi in mi zavidajo, četudi vedo, da živim kaj skromno, a da morem živeti brez službe mimo svojega s honorarji.«
Zornik se je sunkoma prevrgel na drugo stran. Nad desnim očesom ob senceh mu je zatrepetal razboleli živec v rahli nevralgiji. Pritisnil je z medlim vzdihom razbolelo čelo v vzglavje in si potegnil odejo čez oči. Za-mižal je krčevito in se silil, da ne bi ne slišal ne mislil. Sunkoma mu je ugašala bolečina, napetost v živcih se je razvezovala, v medlem ugodju so ginile misli. Nič ni vedel, ko se je gubil v moten sen. Vsi šumi so se mu ulegli. Pesem, ki se je tedaj prebudila nekje v sosedstvu in je tolkla skozi steno v njegov stan, je pač mogla dotikati se njegovih čutnic, prebudila ga ni; morda ga je še globlje uspavala. Nekdo je igral na klavir, po šolsko suhotno in pravilno. Gibki tričetrtinski takt z melodijo in glasovi v visoki legi za bas, kamor je le zdajpazdaj udaril nizki pedal, je stopical čudno živo in veselo, a obenem presenetljivo tuje ne v duru, marveč v molu. Spev, ki se je zdajci oglasil ob spremljanje na glasbilu, je bil prav slično neskladen. Iz napeva in besed, ki so bile divno prvotno ob-
čutje, je plakalo presunljivo, kakor iz dehteče severnjaške balade. Pa se je hotelo neposredno nato smejati igrivo, razposajeno, južnjaško. Bilo je, kakor da udarja nekdo po golem posluhu, ne da bi umel zmisel pesmi, v tamburin. Vsa pesem je tako vzbujala občutje nečesa čisto tujega, presenetljivo novega. Zornik se je divil v motnem snu v sli in bridkem usmiljenju: »To poje človek s pomešano glavo. To poje Mignon, ki od trudnosti dremlje. Ne, ni Mignon! Ofelija, nesrečna Ofelija je. Ali pa je Marjetica? Faustova Marjetica, ki je svoje dete utopila, da na svetu nikoli nič več solnca ne pesmi zanjo ne bo ...« Pesem je pela, ponavljala:
»Unter'm Machandelbaum, da ist ein Platz,
susala, dusala, da sitzt mein Schatz.
Sitzt auf dem griinen Gras,
sitzt auf dem griinen Klee ... Hast ja die Augen naB, bist ja wie Milch und Schnee,
susala, dusala, wo tut's denn weh? . ..«
Vedno občutneje je bilo, da, kdor poje in igra, ne poje z občutjem veščega pevca, a da ume nekam prirodno to, kar poje in igra. Petje je namreč prečudno verno prisluškovalo glasbilu in spremljanje se je voljno vdajalo petju. Otroško preprosto, pa prav zato brezmejno potresi jivo je tožilo:
»Kommst mir so spat zuriick, nun ist's zu spat fiir's Gliick . . .«
Dvojni, zaporedno postavljeni, stilistično ne-dostatni »zu spat« je za kratko trenutje zgibal spečega Zornika v medlo zavest. Pa je bil že prav listi trenutek zopet ves samo trpen. Pesem je sapljala ob njegovih čutni-cah mimo duše v prazno, šla kakor mimo tihe jezerske ravni brez odjeka.
»Kenne dich gar nicht mehr,
mir ist das Herz verquer,
susala, dusala, wollt' tot ich war'...«
Pod vplivom te tiho sapljajoče žalosti v pesmi se je tedaj zgostilo spečemu podzavestna vsebina razvezanih predstav v čudno živo, kar življenjsko resničnostno gledanje. Sanjal je, se zavedal, da sanja, in se vendar milil in buril ob tem, kar je videl in slišal. Tako mu je bilo:
Z Globočnikom, ki  je še  čudno mlad in študentovski,   sedi   v   preprostem   ljudskem
66
zabavišču nekje na Dunaju. Velika, nizka dvorana je natrpano zastavljena z mizami, ki so jih zasedli gostje narazličnejših stanov in obrazov. Oblaki dima puhtijo znad miz, natakarji se prerivajo med gosti in strežejo s pivom in prigrizki. Petdeset miz, petdeset omizij, vsako svet zase s svojo radostjo, svojo šalo in besedo. Vsako toliko časa pa za-molkne osebna zabava. Luči ugašajo, na gornjem koncu dvorane se razgrinja zastor in odkriva v jarki in slepeči luči preprost oder. Klavir in harmonij pred odrom se oglasita. Na odru stoji pevka, poje, glumi, pleše:
»Susala, dusala,« sliši Zornik brenčati Glo-bočnika ob sebi. Šumno ploskanje pregluši zadnje zvoke v pesmi. Razigrano občinstvo kliče, naj se pesem ponovi. Pevka res ponavlja.
»Pod brinom na tratici,
siisala, dusala, mi ljuba sedi.
Sedi na travici,
sočnati detelji.. .
»Solzno ti je oko,
lice ko sneg bledo,
susala, dusala, kaj te boli?«
Zornika ne zanima več pesem. Pogledal je na Globočnika. Kaj mu je vendar? Strašno hlastno je izpraznil vrhan vrč. Opil se je trenutno. Položil je glavo v dlani. Ihti. Velike solze mu teko čez lice, kakor otroci golta svoj jok. Vidi, da ga Zornik opazuje, se skuša opravičiti, jeclja:
»France! Ne misli tega! Nisem pijan. Ampak ta pesem, to dekle, ki poje. Umej me prav! Saj vidim in vem. Cipa in glumačica. Vrag vedi, kdo ji je kriv. Človeku se smili. Ampak ta glas, ta glas, ki njen ni...«
Ne more in ne zna dopovedati.
»Ta glas, France, ki ni njen, ta glas...«
»Čigav pa?« vprašuje Zornik.
Globočnik ni odgovoril. Planil je pokonci in udaril s pestjo ob mizo:
»Ta glas, to je njen glas, njena pesem!«
»Čigava vendar?« vprašuje zopet Zornik. Globočnik ne ume, bulji izgubljeno okoli sebe po ljudeh, ki se nasmihajo, spogledujejo. Nenadoma je ves miren. Strupeno se je zagledal nekemu moškemu pri sosedni mizi v hrbet. »Smeje se, hudič,« ga sliši Zornik mrmrati med zobmi. »Prijatelj, strezni se vendar,«  ga skuša Zornik pogovoriti.  A
JOŽEF PLEČNIK: KRTž
Globočnik je nenadoma vstal, stopil drzko k sosedni mizi in viknil izzivalno na onega gosta:
»Prosim! Tu filozof Albin  Globočnik!«
»Želite?« se je okrenil nagovorjeni.
»Ta pesem, ta glas,« se trga čudno besno Globočniku iz grla; »ta pesem! Zakaj se ji sme ješ, zvodnik prekleti!«
Tujec se je mirno obrnil proti napadalcu. Niti vstal ni. Zornik mu vidi od strani v lepo moško obličje z izrazitim nosom in košatimi brki. Sliši ga in pozna po glasu:
»Dovolite, kako ste rekli?«
»Zvodnik,« čuje znova Zornik hripavi Glo-bočnikov glas. »Susala, dusala, wo tufs denn weh? Ne veš? Ti pa jaz povem. Ti si! Na vesti imaš dekle. Pa še edina ni in ne prva in ne zadnja tvoja, pes! Susala, dusala, wollt' tot ich war'.«
Zornik ne more prav umeti, kam je Globočnik čudno nenadoma izginil in kako se zdajci on sam meri z opsovanim. Saj bi po-miloval tega človeka in se opravičil zaradi
67
5*
GloboČnika. A človeku je tako strupeno pomilovalen podsmeh na obličju, da Zornika stresa in da mora sovražiti. Ne pomiluje, še sam bi ponovil žalitev. Tisti človek pa v svesti si svoje sile, svoje moči: »Ja so! Si slišal? Wo tut's denn not?« Zornik strmi in ne ume. Tone Kregar je tisti človek in je lep, dostojen, zmagovit...
»Zločinec! Sicer pa neumne sanje,« se osve-šča Zornik. Tesnobna bolečina pri srcu ga je zdramila v toliko, da v polusnu verjame, da ne spi več. Iz navade, ko ga zastarela telesna slabost, močna srčna hiba podobno budi in kaj malo še vznemirja; bolno srce, ki pa zanj ve on sam . . . Ta trenutek mu je bolečina celo v tolažbo. Sprostil se je ob njej, otresel se tesnobnih sanj, čudne zblode in zmedenosti. In čuj! Kakor še za večje razvedrilo, mu je udarila tedaj na uho neka druga pesem, znana mu in ljuba, Schuber-tova skladba ob besedilu, ki se zahvaljuje sladki moči glasbene umetnosti. Povit v ugodje te otroško igrane, zmerno in vdano šepetane zahvale v igrivih visokih osminkah štiričetrtinskega takta občuti Zornik, kakor da se šeta lagodno visoko preko cvetočega lazii in se prijetno utruja in vznemirja ob strminah. Hoče sesti in hoče hoditi, hoče biti pod strmcem in se mu ne da, da bi pustil razgled. Pa je trenutno nekje v praznem, pesem je utihnila . . . Zornik ne sanja več, samo še rahlo dremaje podoživlja dogodke zvečer-nega sestanka, ima sebe in drugove pred očmi kakor na pozornici, sliši govoriti, kakor da glumijo vloge, vsak s svojo kretnjo, krinko in zanesenostjo: Zlatoper bohemsko leno in bolno, Kregar vsakdanje zdravo in zavestno, Globočnik nepreračunljivo domiselno, Saje slovesno narejeno in profesor posredovalno opredeljujoče. Navsezadnje, saj so lepi ljudje, imajo okus in sodijo pametno, občuti Zornik, le amuzični so vsi in vse preveč ničemurno stanovski, »umetniki«. Kaj niso bili nikoli otroci, da bi se bili igrali? Nikoli mladi, da ne bi samo propovedovali, temveč tudi sanjali, tudi živeli, ne samo o življenja zmislu razpravljali? Žalostni blazi-ranci!  Kavarna in megla iz Ljubljanice . . .
Preživo se spovrača Zorniku konec tistega sestanka. Globočnik. Kar nanagloma je vrgel skoraj za četrt slivovke vase. Opil se je. Bridke domislice proži drugovom pod brk. Zlatoperu:    »Vsi   pismarji   moralizirajo.   Le
Čemu? Moralni niso.« Da s takimi aforizmi gotovo ne, kar je jasno ko beli dan, se je otresel Zlatoper. »Ah, kaj,« se obrača Globočnik na Kregarja. »Naturalista vprašajte. Da rastejo vse prave umetnine kakor lilije iz govna, je zapisal še nedavno.« »Zapisal,« je odgovoril Kregar široko uverjeno. »Te-slovina,« se je otresel Globočnik. »Ti bom jaz povedal, kaj žene iz gnoja. Salata, korenje in peteršilj, Ecce, takšno dušno pašo nam nudiš. Brez svinjarije, pardon! svinine salato, korenje in peteršilj.«
»Sijajni kuhta,« se smeje Kregar, »odkod pa rože?«
»Rože? Iz trnja vendar in ran. In le to je, da noben lahkoživec tega do smrti ni spoznal.«
»Globočnikov kriticizem iz dveh osmink slivovke,« se podsmehne Kregar potajivši se. Vendar je pozval natakarja, da bi plačal. Plačuje. Tudi drugi plačujejo: Zlatoper, profesor in dramaturg.
»Gospodje,  nismo  še pri kraju,«  trpi ne-, kako Globočnik.
»Nič ne de, ,dalje prihodnjič',« ga plitko zbode Saje, da Globočnik odgovori drzko, osebno:
»Potrpi, prijatelj. V igri življenja nisi bil in ne boš nikoli noben režiser.« Ogorčeno se je razvnel Cvetrežnik:
»Gospod kritik, to niso nobene šale več.«
»Šalice, recite,« je odvrnil Globočnik. »Niso ne. Žalice pač. Šale učite v šolah, kakor na primer tisto teorijo, da pesnik nosi vsega sveta gorje.   Moj Bog, kakšna blasfemija!«
»Blasfemiram!« kliče Saje. »Edini gospod Globočnik nosi nocoj vsega sveta gorje.«
Stoji z Zlatoperom, ki je ogorčen, s Kregar jem, ki je podsmehljivo pri vošči jiv, in s profesorjem, ki je stanovsko užaljen. Samo Zornik je obsedel. Globočnik se nekam osve-šča, strmi osuplo, vstane in spregovori naglo:
»Gospoda, ne zamerite! Bogve, da sem se opil.«
»Vidimo,« se je sprostil Kregar. »Lezi in se prespi brez mačka.«
Gredo. Globočnik strmi za njimi, hoče za njimi, se premisli: »Ne grem!«, sede in se zave Zornika ob sebi. Stegne roko in reče trudno, kakor da ni več pijan:
»Žalil sem, pa kar nič več ne vem, kako. Le j, ti si pa ostal? Ali tebe edinega nisem?«


»Menda še nisem bil na vrsti,« se nasmehne Zornik.
»To mi je všeč,«  prikima Globočnik. . .
Podoživljajoči Zornik ga živo vidi, kako je nato prečudno zlezel sam vase z glavo naslonjeno v dlani. Da bo spal, se spominja France svoje osuplosti in zadrege. A Globočnik ni zaspal. Rezko je dvignil glavo in pogledal togo Zorniku v lice. Z drhtečimi ustnami je sodil strupeno in bridko:
»Zlatoperova umetnost, kaj meniš, da je? Ničemurnost! In Kregarjeva? V dostojnost zajeto lajno.« Za trenutek je molčal, nato je nadaljeval: »Tudi tebi bom sodil. Povej mi le najprej, ali si usmiljen?«
»Morda sem,« je odvrnil Zornik. »Si, vem,« golči kritik. »Zato si pravi. In če še nisi, boš. Ti boš! Lepota namreč raste iz dobrote. Dobrota na zemlji pa je usmiljenje.« »To ni pijanost,« podoživlja in potrjuje Zornik in se domisli še vsega nadaljnjega. Kakor da morda ni slišal Globočnika govoriti, kakor da je nekje bral.
»Saj veš, kdo je bil tisti najbolj usmiljeni? On edini je veliki umetnik. Pojdi za njim!«
»Za kom, vendar?« trpi Zornik, a Globočnik se bolno podsmehuje. »Za njim, sem dejal. Moj Bog, in ta ne ve, za kom...«
»Ne vem,« ponovi Zornik v spominjanju zopet vznejemirjen. Potem pa občuti toplo sočutje z Globočnikom. Pri tisti priči se je dvignil namreč kakor da je ves trezen in povedal dobrohotno vedro: »Domov moram. Ženi sem pustil bolnega otroka v naročju, ko sem šel. Zdaj pa res ne vem, ali ga še najdem živega ...«
»Zato se je opil tako neumno, nesrečni človek.« pomiluje Zornik in trpi: »Ali je neki našel dete živo?«
V tem trenutku se je vnel v nesluteno bridkem sočutju. Grlo se mu je stisnilo, zaječal je od bridkosti. Nepričakovano in trpko, kar iz srede je zopet jeknila pesem o brinovem grmu:
»Kaj ti je vse solzno oko, ličece ko sneg bledo. susala, dusala, kje pa boli?«
Zorniku je pesem pomešala vsa čuvstva in predstave o trpljenju njegovih najbližjih, očeta Globočnika, sirotne žene in nebogljenega deteta. Njegovo sočutje se je čudno poduhovilo, zahrepenelo po globlji bolečini
¦ zbog nekoga neskončno bolj nesrečnega bitja, neskončno bolj ljubljenega in bližnjega, tajno daljnega in neznanega. Motno je iskal: »Ta pesem, ta pesem... Ali je lepa Vida pela tako? Ta ubita pesem iz dni, ko je zvezda Pelin vse vrelce otrovala, ta pesem...«
Bolj osebno, jasneje je trpel:
»Ta lepa, nesrečna Vida.. . Kdor bi ji obličje poznal. . . Kadar bi le za trenutje imel lepoto tega križanega življenja, da bi se v najvišjem usmiljenju razvnel do strašne bolečine... Iz te ljubezni bi zrastla vsa lepota . . .«
»M o j a lepota, moja lepa Vida,« je hrepenel nato kar bolno in telesno, »iz take ljubezni, da bi mi zrastla najvišja blaženost ... Pa če tudi za zadnje, za najbolj zadnje, za smrt...«
V tistem trenutku se je zgodilo Zorniku prečudovito. Od osrčja prav v ves mozeg in dušo ga je obšla velika slabost, sladka trudnost. Sahnil je v nedoumno čudni kopeli brez obzorja, brez dna. In ko je sahnil v ugodju najvišje nemoči, zasapljalo je iz nepoznanega mimo njegove duše, spregovorilo z besedo iz pesmi sočutno, ljubeče in koprneče brez konca:
»Wo tut's denn weh?«
Zornik ni odprl oči, a je vendar videl.
»Mati, moja mati!« je zastokal v brezmejnem začudenju. V tistem ga je popustila slabost, osvestil se je popolnoma in široko razprl oči. Strašno je bil vznejemirjen. Obličje rajne matere, ki je nikoli, še s slike ni poznal in ki mu je bila umrla dveletnemu, se mu je bilo razodelo v prividu. To je vedel in verjel. Umeti ni znal...
Povit v ritem pesmi, ki je dotlej ni slutil, je vstal v novi dan. Ko je pogledal v ogledalo, se ni poznal. Zaradi luči, ki mu je bila v očeh, zaradi sanje, ki se je bila utelesila vanje...
Stopil je v ljubljansko novembrsko jutro. Zgodilo se je čudo. Solnce osme ure je prodrlo meglo. Zornik je šel skozi nebesno svečavo. Znanci ga niso prepoznali. Zaradi luči, ki mu je bila v očeh. Znancev ni poznal. Zaradi sanje, ki se mu je bila v zenice utelesila. Nosil se je v ritmu te luči in te sanje:
»Sin moj! Kje pa boli?«
»Mati! Mati!«                                         (Dalje.)
69
DOM   IN   SVET
LETNIK 42                    V LJUBLJANI, 15. APRILA 1929                   ŠTEVILKA 4
H.G.PRUSHECK:   INDIJANSKO   TIHOŽITJE   (1926)
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
3. Maksima iz mrtve legende
Dva meseca pred tem je bil izdal Zornik svoje najnovejše delo, roman v dnevniškem slogu z imenom »Saša«. Kritika še ni bila spregovorila o novi knjigi. Tedaj je presenetil Zornika Albin Globočnik zgodaj zjutraj na šetnji pod Tivoli jem. Prav nevljudno kakor čevljarski vajenec je opozoril že od daleč pisatelja z brlizgom nase, se mu nato vihravo pridružil, stegnil vzhičen roko v pozdrav in stisnil Zorniku desnico tako krčevito s svojimi suhimi in od tobaka čadastimi prsti, da je Zornik bolestno osupnil.
»Do sape naj pridem,« je sopihal Globočnik in hlipal. Nato je spregovoril ne-prirodno slovesno, da se Zorniku že kar nič več lepo ni zdelo in je imel občutje, kakor da je kritik vsiljivo vljuden iz bolnosti, ki je lastna izobražencem, kadar so dolgo v noč pili in vstali v družbo še vedno alkoholni in neprespani.
»Vso noč,« je dvoril Globočnik, »vso noč do jutra mi je vzel tvoj ,Saša'. Bolan sem, ampak hvaležen. Genialnosti zoriš!«
»Ali ne bi mogel biti vsaj malce nevljuden,« je odgovoril z rahlo pikrostjo Zornik in se pri priči sramoval, ko se je zavedel, da je kaj plehko zinil po Cankarjevo, kakor je nagovoril Izidorja, ko ga je posetil na Rožniku.
»Kaj pa sem rekel takega, da se plazi?« je odvrnil Globočnik. »Non sum de laudan-tibus, ne boj se. Saj bi bil sirov, ne samo nevljuden, če bi smel biti. Kakor Jakob z angelom sem se boril s teboj vso noč. To se pravi, da te doživljam, kar se mi dogaja redkokdaj z našimi ljudmi. In da sem ti po vajensko brli žgal, menda ni vljudnost. Mar mi! Hotel sem ti povedati gorko, kakor kruh iz peči. Pisal bom morda drugače. Zdaj pa te držim. Stoj in govori. Tvoja bridka lepota dehti. Odkod za jemlješ? Za cvet svoj mi povej, za rožo mogoto .. .«
»Če govoriš zares,« je rekel Zornik prijetno svoj, »odkod neki, kakor iz doživetja, iz mladostnih spominov.«
»Prečudno mnogo si doživel,« je menil mirno Globočnik.
»Kakor hočeš,« je rekel Zornik. »Jaz bi lahko dejal brez pridržka, da vsi moji spomini niso niti toliki, kot najkrajše poglavje v Cankarjevem ,Življenju\«
»Duhovičiš. Ne bodi! Ne pristaja ti, ki nisi ne bohem ne blaziran,« je dejal trpko Globočnik. Bil je droban in šibek zelenec, a v glasu mu je bila čudna tehtnost in možatost, brez teatralike. Zdaj pa se je trenutno raz-živel v nekako živčno nestrpnost in je brbljal:
»Morda si hotel povedati, da so ti spo-minarji odurni? Mar meni niso? Do petdesetega leta se niso razvili in razbohotili, nego v vamp. Pa se v svoji plitki ničemur-nosti beležijo v foljante, kakšnega tipa popek da so jim povezali, katera baraba vse jim je potem birmo vezala, nos brisala in latinske packe popravljala in kje in kdaj in kako bi bili skoraj svojo nedolžnost izgubili, mrtvaki, ki ne družba ne čas nič več zanje ne vesta.«
»Pusti jih,« se je udobrovoljil Zornik. »Vse  vrste   abderitstvo   je  na   svetu.   Višek
97
slovenskega bo menda vendar le pravda za 1 in ljubljansko Mirje.«
»Duhovit si, humorja in satire pa nimaš,« je pomislil Globočnik samozavestno o prijateljevi opazki. Nestrpno je vprašal popa-čivši se po Cvetrežnikovo:
»No, in —?«
»No, in —,« se je nasmehnil Zornik. »Mojih spominov je prav za tri strani male osmerke, kakor najdeš vse v ,Saši\ če sploh brati hočeš.«
»V ,Saši'? V tretjem poglavju? Ti! Pritrdil bom Kregarju, ki trdi, da v tem tretjem poglavju nisi  Saše dovolj  eksponiral.«
Za trenutek je umolknil, potem pa je bil ves živ in igrav:
»Čakaj,« je hlastal, »bom povedal, kar si dal. Za prvo, da ti je mati umrla, preden si se zavedel življenja.«
»Ko mi je bilo nekaj čez dve leti.«
»Lapalije. Za drugo, da ti je varovala mlada leta rojenica svoje sorte, nekaka kme-tiška teta, sicer opica, veščica, megera, ki si jo orisal le tipično.«
»Velja.«
»Za tretje, tvoj oče . . . Strpi se, nočem biti vljuden. Za besedno duhovičenje imam impertinenten spomin, recimo po Brezni-kovo, kar nesramen spomin, pa te bom na pamet ponovil od prve do zadnje besede. Le poslušaj, da zares vestno. Sašin oče, torej! Obličje brez izraza, ein Balg, lev mrtve kože, nekaka materializirana stanovska, od-mišljena tipika učenjaških in profesorskih ljudi. Mož brez slabosti in kreposti, ne grotesken ne tragičen, ne smeha ne usmiljenja vreden; strnjena književna modrost in obenem stupidna borniranost, bebec, prebujen pravkar iz božjastne omotice, hladni mehanizem iz najbolj pisarniškega pisarstva; človek brez duše, ki životari iz nekakih minulih, recimo, kar atavističnih energij, glaska brez zvoka, geometrijski lik za Danteja, pitagorejska sedmica brez Prešernovih gazel, najbolj smešna in najbolj žalostna karikatura: človek brez človeka, duša brez duhovnosti, telo brez bolečine in sle, volja brez hotenja, edina bela kri spričo morij žive, rdeče, sinje, bolne, mrtve, strupene in še sokrvce ... zločinec brez zla, ki bi ne bil smel nikoli živeti, se nikoli ženiti in Saši nikoli oče biti... Bogme, in sem se le izžebral, kakor si — oprosti mi vljudnemu! — menda in najbrže lagotno kjerkoli posnel in ponov/1, po Poeju, Hoffmannu
I      ali Michaelisovi,  ki  jih — hvala Bogu!   — nisi prebavil in ne boš.«
»Poeja ljubim,« je dejal vdano Zornik. »Ljubi   ga,   posnemaj   ga   ne.   Nisi   mu   v žlahti,« je ugovarjal Globočnik. »Nisi patološki.«
»In prav zato plitek, hočeš reči, neresnič-nosten —,« je skoraj tožil Zornik; »pačuh, bi rekel s Sovretom . . .«
»Zdrav, bom dejal,« je klical Globočnik, »pa četudi si še nekam pubertetno nemoški, in se mi nikar ne ponižuj brez potrebe in prepričanja, ki že tvoj protimož skrbijo, gospod Kregar, za to, da bi te od Urala do Triglava t. j. od Vodmata do Trnovega po-ljudil s trditvijo, da si genij, a da si — bolan. Zdaj veš.«
»Vem, da smo vsi bolni,« se je medlo zganilo Zorniku v glasu.
»Tepci pač,« je odvrnil bridko Globočnik. Prijatelja sta umolknila.
»Govoriva pametno,« se je nato zopet oglasil Globočnik prvi. »Rekel sem ti, da zajemlješ iz globin, ki jih ne poznam, da gledaš in učiš iz modrosti, ki je neka čudna, kar prvotna intuicija . . .«
»Prestani,« mu je segel Zornik v besedo, »ne prijaš mi. Za dve strani male osmerke je ves moj svet. To je; in kar je več, je nekaj sanje, bogvedi, odkod, nekaj žalosti, nekaj ljubezni, čudnega domotož ja. To je vse.«
»To ni vse, to je ves svet, moj ljubi,« je vzkipel zmagovalno Globočnik. »Po tem, te vendar vprašal nisem, kolikrat si bil, kakor omenjeni spominarji, glistav in ušiv. Duše tvoje sem iskal in maksime življenske, tistega fatuma, recimo, ki te, kakor Ojdipa, biča neizprosno iz ure v uro, tistega termina, bom dejal, ki zanj, da ga napišeš, niti dveh strani treba ni. Če me razumeš .. .«
»Razumem,« je dejal Zornik in pristavil. »Pa si prezrl, da sem tudi tisti termin v ,Saši' zabeležil; prezrl si maksimo.«
»Prezrl sem,« je priznal Globočnik, »ali pa te nisem umel.«
»To obnovi,« je povedal Zornik, »kako jemlje Saša od umirajočega očeta slovo ...«
»Obnavljam,« se resno igra Globočnik. »Umira, jemlje slovo, je prvokrat in zadnjič nekam človeški. Ima besedo, ki je očetovska . ..«
»Samo prijateljska . . .«
»Ha! Hočeš reči, da si bil svojemu očetu celo na smrtni postelji. ..«
98
H.G.PRUSHECK: GOZD V SEVERNEM MICHIGANU (1920)
»Po besedi ,prijatelj', sicer pa tujec, ,gospod akademik France Zornik' in le sin prav nič.«
Globočnik je obstal in molčal dolgo. Potem je spregovoril spoštljivo in prizanesljivo, kolikor je le mogel:
»France. Kadar boš še kaj obličil, oblači brez baročnosti. Ta baročnost je edina hiba tvojega ,Saše'.«
In je zopet molčal dolgo, preden je do konca povedal:
»Pravi epični motiv za te pa je sicer en sam.   ,L e p a  Vida'  mu  je   ime.«
Tega svojega pogovora z Globočnikom se je domislil Zornik, ko je tisto jutro pohajal lagotno proti Rožniku. Lepa Vida, da je moj
motiv, si je dejal. Mar me je zato tako prevzel sinočnji spis p. Placida? Saj me je res in Globočnik je videč, kakor gre. Življenje sinii lepe Vide se mu je razgrnilo na mah in mi je prav povedal. In še se je spominjal Globočnikovega očitka, da je ,Sašo' obličil baročno. Tudi tu je moral priznati, da je Globočnik pravi bistre. Bolno se ga je dojmilo, ko mu je bilo zdajci jasno, kako neskončno bolj bridko bi bil mogel Globočnik soditi in govoriti. »Neiskren si,« je videl, da bi bil mogel reči, »igraš se, kakor ničemurni spominkarji. Si morda genij pa si slabič. Čemu torej pišeš? Umetnik bodi do zadnjega odkrit, do zadnjega iskren.«
7*
JBil je pri Čadu in je zavil na hrib, ne da bi se zavedal. Mirno, kakor po udar jih nekakega strašno vsakdanjega metra je odkrival vase in v novo spoznanje:
»Moj Bog! Ali je v tem prokletstvo nedoraslega genijstva pri nas? Da smo od prve skrite pa do zadnje Cankarjeve zaprte kamrice vsi le povprečno iskreni? Da morda do konca iskreni kar biti ne moremo? Ki smo tako podedovali to sladko in tako človeško sramežljivost naših deklet in mater pri spovedi in v postelji? Slovanski pigmejci! Pravo nasprotje ruske širine in duše: izbljuje se, kako je sodomitska, samo-ljubna in zavržena, kako ubija, mori, krade, skruni, izdaja in išče zla, da bi jo bolelo, a se v izpovedi oblači v božanske sijajine, v glorijo najvišje lepote, nesmrtna, neusahljiva .. .«
»Četudi majhni, iskreni moramo biti do dna,« je spregovoril Zornik na glas in se globoko oddahnil od brega, ki ga je prehodil nezavestno.
»Smo tudi!« mu je odgovorilo na besedo, da se je presenečeno osvestil. Troje mladih ljudi, očividno dijaki, ga je bilo srečalo. Pozdravili so spoštljivo in najbolj brhki je dejal:
»Smo tudi, gospod pesnik. Profesorjem naproti seveda, to bi bilo neznačajno.«
Zornik je gledal prijetno prebujen za mladimi, ki so utonili pojoč v smrečju pod njim. »Kakor iz Kraigherjeve Trilogije,« je pomislil. »Pa sem bil doslej uverjen, da je ves tisti prizor strašno papirniški.« Dvignil je oči in je imel pred seboj solnčno pročelje Marijine cerkve. Sproščeno se je vzpel na vrh. V obraz mu je dehnila močna sapa od severne strani. S polnimi pljuči se je odprl in se oddahnil. Imel je trpo čist razgled v gozdove ob Večni poti, v močadi kraj Kosez vse do Utika, glinških lesov in gorovja vzdolž Svete Katarine. Nekaj izletov tam čez do Grmade je bil napravil, imel je nekaj medlih vtisov in je bil kraja vesel. Kaj manj zadivljeno je videl nato za Šmarno goro in Rašico visoki zid sneženih planin. Zbog srčne svoje hibe ni plezal, ni poznal lepote na tej zemlji, rastoče iz zračnih samot v višinah dveh tisoč in nekaj sto metrov. Ko se je zdajci okrenil, pa je imel Ljubljano pred seboj, od Viča do Starega trga in grajskega brda. Začudil se je, kako je mesto zrastlo, odkar ga je videl zadnji-
krat, kako je zlezlo narazen, novo, življen-sko, a vsakdanje. Medla bridkost, da vse mineva, ga je obšla. Kraj svoje mladosti je imel pred seboj, pa se ni več v njem spoznal: ne kje so Prule ne kje se Barje počne ne do kam seže Mestni log. Še ceste od starih Karlovških vrat do Rudnika skorajda ni več razločil in ga je obšla nova misel.
»Moj Bog,« si je dejal, »Kregar mi je tudi še v tem enem bridek, a pravičen sodnik. Saj res nimam kar nič čuta za prirodo in je ne znam slikati. Kako neki? Ki svoje zemlje nisem in ne bom imel. Mestno dete sem. In če bi vsaj ljubiti mogel. Pa mi je na kmetih vsako krilo za strah, za grozo vsaka ženska ruta, da bo zdajci stala spet pred menoj tista moja  teta,   opica, veščica  in  megera.«
Bolno dihtivo, kakor da hoče kar trenutno popraviti vse zamujeno in se naužiti zemlje in njene lepote v tem zadnjem solnčnem ljubljanskem jutru, se je sprostil Zornik z vsemi čuti v lepi dan, dokler ga ni streslo premraženega v močnem vetru. Od gostilne je dehnilo po kavi. Spovrnil se mu je Cankar. Otresel se je telesnega neugodja, vstaja-jočega mu iz mraza in je čuvstvoval pol pesniški pol razumarsko:
»Zdrav, brat Ivan! Ta skromni holm in ta krčma tu doli, to torej je bilo tvoje zadnje in najvišje osredje! Pa vsaj ta Rožnik, ki ga jaz šele danes prvokrat imam. Saj si bogat, Ivan, in sem le radoveden, kako bi taine-ovci v meni svojo trojico odkrili, svojo raso, svoj milje in svoj moment. Za pasmo, ki mi je bil oče potujčen Korošec, mati Notranjka in celo plemiška, za okolje: stara Ljubljana pred potresom, noč v sodih, župan Hribar in Ljubljana do Lundra in Adamiča, kavarna, Tivoli, slovstveni drugovi in petintrideset-letno samstvo . . .«
Solnce, ki je ogrelo Zornika v zatišju, kamor se je bil stisnil pred burjo, mu je obudilo drugačno občutje.
»Iz krvi, ki je gorka, sem vendar! Ali res ne smem iskati še malo dlje? Če hočem biti do zadnjega iskren, kakor sem prej domislil, ali morem biti, dokler se ne poznam? Dokler ne vem, odkod? Samo mestno dete brez duše in značaja? Kar samo iz tuje lepote in književne modrosti? Kar nič iz elegike naših svetov, Prešerna, Gregorčiča, Medveda, Murna, Cankarja in Župančiča? 1 Kar nič iz pesmi, ki je neka večna lascivnost I      in večna, sladka zasramljenost? Kar nič iz
100

pigmejskega herojstva naših življenj, ki jim ne Homer ne Swift vzrastla ne bosta? Nič iz te zemlje gorskih cerkvic, ki se jim svetinje že davno nič več ne obiskujejo, odkar je usahnila stara vera in stara molitev, nič iz zemlje mrtvih in uvelih legend? Nič vsaj iz rodoljubja našega, ko je bil vsak organist pesnik in vsak kaplan modroslovni in socialni pismouk? Nič celo iz svetlega našega demonstva, iz Golarjeve romantike in Pregljevega azazelstva, skratka iz hudiča našega, ki je kakor naša kletev v naši idiliki še sam nebeško idiličen postal.. .«
Še ko je tako mislil, je Zornik šel zlagoma proti gostilni. Prijetno teščega in lačnega se je čutil. Zajtrk mu je teknil. Kar opojen se je dvignil, da bi se vrnil v mesto. Ko pa je prišel spod Čada do tam, kjer je prej mislil na Globočnika in svoj pogovor z njim, mu je vstalo asociativno prečudno v spomin in spoznanje:
»Kaj se tlapim iščoč, odkod, ko se imam vendar kakor na dlani? Iz vsega sem vendar: iz elegikov, iz pigmejstva, iz rodoljubja orglarcev in kaplanov, iz demonstva in azazelstva, iz hrepenenja lepe Vide, iz hudiča idiličnega... in najbolj sam iz sebe, iz maksime, kakor bi Globočnik dejal, ki je pozabljen stih iz uvele in mrtve legende, kdo bo vanjo verjel?«
Trudno vdano je trpel:
»Iz legende, ki morda vendar še ni popolnoma ugasnila, dokler še ena slovenska mati moli za sina, da bi jo nekoč iz vic jemal in tako zadostil za njene dekliške in zakonske grehe . . .«
Streslo ga je v mozeg in srce. Spomin na privid v zgodnji jutranji uri se mu je zbudil, mu razširil srce, da mu je sapa pohajala in je trpel živčno. V oči pa se mu je vtelesila znova sveta luč iz sanj.
»Mati!« je ljubil. »Kam, kod? Naj živi uvela legenda! Sin bo mater iz vic jemal. To je odslej mojega življenja vsa in edina maksima.«
Ni mislil, da bi dobesedno služil, postal ko grajski sin s Strmega gradu duhovnik, a občutil je sveto, mistično in resnično do dna...
Okoli dvanajstih je stopil v kavarno. Našel je Kregarja in Cvetrežnika. Moža sta se nekam neprijazno gledala.
»Čemu, prijatelja?« je vprašal Zornik. Kregar se je ozrl posmehljivo nanj, kakor da je čakal, ko bi smel udariti.
Častitam,« je dejal. »Tvoj sinočnji predlog je vendar obveljal. Kutar bo spravil nagrado.«
»Kakor smo v štirih pravilno in zrelo sklenili,« je zinil Cvetrežnik proti Kregarju in Zorniku, »in si, Tone, sam kriv, če nisi prišel pravi čas, ko smo ti sporočili.«
»Ali se mar sinoči nismo zedinili?«
»Formalno ne! Vprašaj Zlatopera, Sajeta ali pa tudi Globočnika.« »Globočnika,« se je zasmejal Kregar strupeno. »Ali je bil sploh že trezen?«
»Ne, veš, prijatelj —,« je hotel ugovarjati Cvetrežnik. Kregar je zamahnil malomarno z roko, vstal in se obrnil zopet k Zorniku:
»Ali si že bral?«
»Kaj pa?« je vprašal Zornik široko strmeč Kregarju v oči, ki so sevale v nekaki prečudno zlostni zarji, hladne ko odsev s pločevinastega zrcala. Kregar je stegnil roko po neznatnem strokovno vzgojnem listu kraj sebe in ga ponudil Zorniku.
»Beri,« je dejal čutno vljudno in vendar zahrbtno, »a beri počasi, ker se ti utegne zaleteti. Želim dober tek.«
Vstal je, vzel površnik in klobuk pa šel. Cvetrežnik je zinil Zorniku nekaj besed za oproščenje, da ga niso obvestili glede potrebne ponovne seje, zadevajoče konkurenčni spis.
»Menda se strinjaš,« je dejal, »ki si sicer sam tako odločitev želel.« Zornik je pritrdil. Cvetrežnik je pomirjeno vstal, mu segel v roko in se poslovil:
»Nas je torej petero proti enemu. Slava in Bog!«
»No, in —?« se je hotela iz čudno trenutne objesti obuditi Zorniku neprirodna hudomušnost, da bi zaupal profesorju, kakšne vere so dijaki, ko pohajajo na Rožniku.
Strogo je postal šolnik, kakor da čaka.
»Zbogom,« je prikimal Zornik z rahlim nasmehom in odprl listič, ki mu ga je bil označil Kregar. Ni dolgo iskal. Kar nagonsko je našel članek, ki je bil naslovljen: »Ali blagovestnik, ali pa morda zvodnik?« Preletel je besedilo z očmi in spoznal, da se bavi spis z njegovim zadnjim romanom. Obrnil je list. Spis je bil podpisal P. Placid Požarel j . . .
»Mož, ki so ga, hvala Bogu, vendarle nagradili,« se je o veselil Zornik. Nato je začel brati počasi in mirno in sveto:
»Ali blagovestnik, ali pa morda zvod-I      nik?«------------                                           (Dalje)
101
DOM
SVET
LETNIK 42
V LJUBLJANI, 15. MAJA 1929
ŠTEVILKA 5
PETER LOBODA .-.MADONA
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
4 »Ali blagovestnik ali pa morda zvodnik?«
li blagovestnik ali pa morda zvodnik?« je začel brati Zornik Poža-rel jev sestavek vdano in verno, kakor da bere svoj lastni spis, ki ga je prejel iz tiskarne, že ko je popolnoma pozabil besedo in smisel. Imel je namreč občutek že kar ob prvih stavkih, da bere nekaj znanega, nekaj tega, kar je nekoč bral, morda celo sam pisal, a pozneje pozabil. Ne da bi si mogel to občutje takoj raz-
ložiti, je šel Zornik z nekako prijetno ne-počakavnostjo za smerjo piščeve miselnosti, zlasti pa nekake spisu svojstvene skladnje, ki je bila slog svoje vrste in je kar dehtela.' Bila je ta beseda modrost nekakšne sladko umirjene, očetovsko tople dobrote. Bila je idilično prvotstvo slovenske pastirske poslanice in kritike, neposredna, zgovorna in jasna melodika Slomškove propovedi in Jeranove sodbe, prijetna po tej pietetni tradiciji, še bolj pa po pristnosti in domačnosti kar kipeče ljudskega izraza, ki je bohotno žuborel v neobrabljenih prilastkih, v zanosu starinsko slovesnega besednega reda, v neprisiljenem in prirodno uporabljenem okrasju domače sinonimne asonančnosti. Mimo zanimanja za vsebino se je Zornik toplo ogrel že ob obliki spisa in čuvstvoval kot krasno-slovec in mož pesniškega okusa: »Pa to, bogme, je kultura! To je nekaj tistega, kar vsi pišoči zdaj iščemo in nikoli najti ne znamo. To poje in piše, je zvok, obris, barva in še nastroj. Ne, to je prvo javi jen je naše, pristno naše duše iz naše misli za naše srce in naše uho; to je vstajenje od mrtvih, odkar je zamolknila naša proza z Vodnikom, Ravnikarjem, s Prešernovim pismom starišem in se šla po Levstiku in kmetavsu Jurčiču s Stritarjem do Cankarja kozmopolitično evropstvo igrat. Slovenska duša, bogme, pa vendar tudi veliki svet: Tomaž Akvinec, kakor če bi Kranjec bil, Avguštinove Izpovedi, kakor če bi jih po Sovretovem prevodu Pečjak poljudil, pesem tajnostno lepega Janeza od Križa, kakor bi jo Sardenko povedal, če bi jo bil pred dvajsetimi leti spoznal, kakor je žal ni spoznal. Saj tu je, bogami, celo afriško strastni Tertulijan, ki se mu v nas še noben podoben kladivar ni rodil; tu je Kempčan, prav zmerno in prav toliko, da včasi baročno zadahne iz spisa po osladnem in omlednem; tu so še Alban Stolz, Boštjan Brunner, Hansjakob in Meschler, Muretus, Bossuet, Segneri Opekov in — za čudo — še silni Pascal.« V tistem trenutku pa se je beroči Zornik zavedel z nekakim toplim sočutjem, da se je vendar prehudo razvnel
129
v občudovanju Požareljevega sloga, pa se je z mirno prizanesljivostjo popravil: »Muretus, Segneri, Brunner in Stolz, ti pač; to so klasična njegova knjižnica, in ker je secundum ordinem lector unius, Hoje za Kristusom namreč pozna, kar pozna; kar pa se je naučil mimo nas posvetnih, iz Tertulijana nima in iz Avguština tudi ne. Neposredno ne! Iz Škrabčevega Cvetja pač, in je že to, da bi rekel, kakor jaz vem, in pribil: dovolj! Škrabčevo zdravje ima, njegovo ribniško ljubezen, ki je Cankar kljub rumu in Rožniku ni čutil, Župančič prezrl in Breznik s svojo akademično in neplodno gluhoto glu-ščem oznanjal.« Zdajci pa je sodil Zornik že kar hladno, razumsko: ni obsojal, ni se boril; potrjeval je, a potrjeval z bridkostjo in žaljenim samoljubjem: »Kutar, kakor je dejal Kregar, a srečen in mož, kakor gre. Ve, kaj hoče, in zato zna, kako. Svojo spovednico ima: jezik in slovensko dušo mu odkriva; edini je, ki pri nas pristno sliši. Besede jecljajočega kesanja mu vro, le tega ni slišal in bi zato ne znal posneti, v kakšnih parentezah, anakolutih in elipsah nam pojejo strasti, ki k spovedi ne hodimo. Jasno piše, kakor mi drugi ne znamo. Zato ker verjame, ne, zato, ker kar vidi, ker še nikoli dvomil ni. Toplo piše, kakor mi drugi ne znamo. Zato ker ljubi, a še nikoli umazan ni bil. Polno pove, česar ne jaz ne Kregar ne znava. Zato ker vse ima, ki nikoli nič imeti, nič biti htel ni. Iz stotere šole, knjige in tradicije, iz stotere besedne komunalnosti je, pa ni ne začetniški ne neepigonski, kar smo drugi, ti iz Zaratustre Nietzschejevega, ta iz Smrti Maeterlinckove, tu iz Swedenborga, tam iz Tolstega. Ob vseh nas, ki smo prav za prav res mrtvi in usehli studenci, zdrava in živa voda: noče žuboreti, a kar kipi; se ne zaveda svojega pisateljskega poslanstva, pa žene in cvete kakor semenski plod. Za veliko bolezen vse prave in zdrave umetnosti nič ne ve, ki gre po vseh nas drugih, da smo za njo zboleli, zbledeli in ohripeli, vsi poklicani in vsi namišljeni, vsi nepozvani in vsi priznani, za modernostjo, za umetniškim demi-mondstvom, ki mu je bolno bohemstvo, trudni snobizem, svobodno genijstvo, duhovna kretnja in duševni aristokratizem, skratka Vanitas vulgaris litterarica ime.«
V takih mislih in občutkih je bil Zornik prebral prvo stran članka, uvod. Tu se je stoprv začel  jasneje  zajemati  za  kritikovo
miselnost in sodbo, ki je govorila o romanu »Saši«. Hevristično, kakor se je bil navadil zadnje čase brati leposlovje pa tudi slovstveno esejistiko, je preletel Zornik ves nadaljnji spis bolj z duhom nego z očmi in je tako imel zdajci čudno pregledno, ostro povzeto vsebino članka vse od uvoda, ki ga je bil po svojem slogu prijetno prevzel, pa do konca, ki je strinjal miselni in načelni zadržaj nekam suho in po šolsko tematično in prav zato izzival, dražil kot nekakšna omledna, do studa obnavljana kadenca: »Kaj torej? Naj mar priznamo umetnino, ki po svojem predmetu boli, ker ni pravi? Naj priznamo delo, ki je po obliki morda popolno, a neskladno glede miselnosti? Spričo načela, da ni lepo, kar ni dobro, in da ni dobro, kar resnično ni?...« Potem pa je govorilo zopet dobro, osvajajoče: »Kdorkoli si torej, ki pišeš, lepote zajeti iščeš pa iz sebe in svojega najlepšega gledanja ob-ličiš, to eno vedi! Ki, kar morda res sam vidiš, veruješ, ljubiš in moliš, pa že za neomejeno resnično in dobro proglašaš, preden si spričo Polnega od vekov svojo človeško omejenost občutil, ne bom že dejal, da grešiš, a v zmoti si! Modern si. Dvojna pa je zmota subjektivistova, ki si in ki nič za Polno od vekov, le za prazno besedo o vsečloveškem veš. Dvojna je zmota: ali nisi moder in vešč, in tedaj — omejen; ali pa si mlad in preprost, in tedaj — bolan... O pisatelju romana o Saši bomo rekli, da je bolan. Mrzličen je. Čudovito vidi v bolnem prividu. Kdo pa bo halucinacije za resnico oznanjal? In če bi oznanjal, zvodnik je bil. In četudi zvodnik, lep pa je v enem, vse naše ljubezni, vsega sočutja je vreden. Tam, kjer je resničen. Resničen pa je v izpovedi o svoji bolezni. Sladki bolnik, v Kristusu bratu brat! Kdo te bo ozdravil?« Zornik je povesil list s člankom in se zamislil: »Svetega pisma pa nisem bral. S čim me le osvaja ta pater, ki zna biti tudi kar neužitno sentimentalen? Kako ga morem mestoma priznati, kakor da je naši duši iz . duše in dna, ki me že nekaj vrstic na to bije v obraz s cerkovnim kadilom, ki bi me, da sem Kregar, razjadilo do besnosti? Njegova miselnost! Ali je, ali ni? Poglejmo. Ne vem, ali je izvirno, kar je napisal v dnevniški obliki v »Saši«. Resnično pa je. Če je katera oblika modernemu romanu, epopeji moderne   izpovedi,   prikladna,   prav   gotovo
n
130
je najbolj neposredna pisemska ali pa dnevniška. In tudi to ni slabo opazil, da more biti prav ta oblika; če že ne popolnoma resničen pa vsaj nevidezno najbolj vesten izraz duše, ki se izpoveduje in zato najmočnejša in najbolj prikupna propovedna kretnja. Le kako je nato udaril! S sofizmom. »Saša« da je oblikovno močno delo, da pa je vsebinsko oporekljivo; da je »Saša« zato zvodljiv, prav ker je oblikovno omamen. Sem torej zločinski prav v tem, v čemer sem najboljši.« Občutek trpkega odpora je hotel zrasti Zorniku v dušo; za trenutek se mu je zarezal celo prezirljiv podsmeh ob ustnice. Pa se je takoj nato zavedel v nekakšno lepše prepričanje kakor pod sunkom taj-nostno se zbujajoče vesti, nekake skrbi, da bi se mogel zadolžiti. »Mar sem Kregar, ki naj ga s kutarjem zmerjam? Mar nisem imel z veseljem njegove pesmi o Vidi? Ne! Nepošten in hudoben niti biti ne zna, kve-čemu omejen.« In zdaj je videl Zornik čisto vsakdanje, mirno in brez strasti: »Prekleto! Saj ni igrača, misliti dosledno in bogoslovci so prav tu močnejši mimo nas posvetnjakov. Ne pater, jaz sam sem bil domislil varljivo. Ne on, jaz sem omejen, ki sem ga krivo opsoval za sofista. Ni rekel, kakor sem zaključil jaz. Tako pač, da sem videl, kar sem vedel, v prividu, ki more biti meni samemu pač za razodetje, njemu ne, in mi zato želi, da bi se svoje mrzlice ovedel in spoznal, po njegovo, po zdravo in pravo, kakor veruje, upa in ljubi on sam.«
Tako se je sproščalo lagotno v Zorniku, da je segel zopet po članku in bral pazlji-veje mimo prvokrat. In ko je zopet bral, mu je govoril članek rahlo uneseno, zato pa prijetno domače in prijazno. Bilo mu je, kakor da bere po pismu starega znanca, prijatelja, po značaju svojega in po letih starejšega, ki ga pa prav malo vljudno priznava, zato pa tem očitneje spoštuje, kolikor ga sploh spoštovati more, ki ga le malo ume. In kakor pa takem svojstvenem in starejšem prijatelju, se je Zorniku tedaj zahotelo, da bi osebno spoznal tega patra Placida, za čigar ime do prejšnjega večera še nič slišal ni bil, pa je zdaj moža občutil, kakor da sta se spoznala že zdavna.
Kar živčno se je tedaj zlenil, ko mu je nekdo položil roko na rame.   Globočnik je
stal ob njem in sedel. Vrgel je kar pogoltno dve šilci brinovca vase pa se nato poredno razbrbral.
»Za bolne lase, kakor zdaj za mačka po Brezniku ponavljam, ki on sam, ki ga nikoli nima, nikoli ne bo,« je čenčal. »Brez vse sreče to jutro pa ni bilo. Potegnil sem nekaj honorarja, otrok mi je okreval, žena počiva. Sajeta in Zlatopera sem tudi že udobro-voljil s svojo Kanoso, Kregarja pa kar povzdignil, ko sem mu natvezel, da sem po sinočnjem razhodu še strašne norčije počej, kar je sveto verjel. Tu zunaj pa sem pravkar še Cvetrežniku, no in —, šolsko cvetko utrgal, domačo nalogo za peto šolo ex tem-pore začrtal na naslov: Slovenec pravi rodoljubju mej ne stavi, še kadar kolne, rodu v dar! Hočeš, da ponovim? Nočeš? Si resen. Seveda. Si bral. A? Placida. Že ves, da smo mu nagrado prisodili?   Veš.   Prav.   Kaj  deš  o  članku?«
»Misijonski glasi,« je odgovoril brez posmeha Zornik, a neposredno in soglasno v dobro voljo Globočnikovo.
»Ne vem, kako misliš,« je rekel resno Globočnik, »a smeš mi verjeti, da bom povedal pošteno. Patra Placida poznam in cenim. Pred letom sem ga celo posetil. Zdaj ga ne bi več. Pa me prav umej. Zato, ker se ga nekam bojim. Kot loški špiritual Šimenc ima nekaj zdravniškega pogleda. Kar z obraza mi je bral krok dva dni nazaj. Prijetno mi ni bilo, umej! Dohtarju se še zaupaš, ampak zdravniku pa še spovedniku, brrr ...«
Kakor da ga je zares zdriznilo, se je stresel in naročil Še šilce dvojne pijače. Molče je strmel medtem Zornik predse. Potem je vprašal:
»Kdaj pa ga je moči posetiti?«
»Placida?« je vprašal začudeno Globočnik, a se takoj sproščeno zasmejal: »Anti nisi turški? Saj ni mestna dama! Na porto stopi, pozvoni in povej, da bi rad govoril z njim. Imel ga boš. Te zanima zaradi nagrajenega spisa? E pa, zašto ne. Pozdravi ga še v mojem imenu. Fraulein deklica, plačal bi.«
Plačal je in vstal. Še odhajaj e je brbljal:
»Popoldne pojdem spat. Če patra res obiščeš in bi mene danes še kaj rad videl, ob šestih bom pri Kolovratarju. Tako je pač življenje. Post nubila nubila, dokler je kak groš odveč. Za sinoči pa nič ne zameri.
131
9*
Najbolj kosmato si dajem briti za velikonočno pokoro prav nazadnje. Zdi se mi, da sem te strahovito moril. Ali si po moje prej zinil o misijonskih glasih?«
»Nisem,« se je zasmejal Zornik. Sedem sto let stara pesem ljubljanskih zvonov je udarila z  višin kakor  šum bronastih  čebel.
»Pater Placid,« je pomislil Zornik, »in če je to minuto izvedel, da so ga nagradili, to minuto je vendar pokleknil pred svoje razpelo, da bo molil. Ničemuren ni. To je vsa njegova moč, to vrelo, ki ne usiha. Obiščem ga.«
Ozrl se je za Globočnikom, pa je videl, da je že odšel...
*      *      *
Popoldne okoli štirih se je zglasil na porti in iskal, kje bi pozvonil. Pa je tedaj vprašal nekdo vsakdanje hladno ob njem, kaj bi rad. Zornik se je ozrl in imel pred seboj samostanca v težki rjavi obleki. V polu-mračni veži mu je sinilo naproti obličje, ki ga je poznal medlo z nekaj srečanj na cesti: toplo moško lice, brez slednje določne črte ali izrazito svoje poteze, čisti lik pristne samostanske frančiškanske tipike. Od nekod in nekje prej je že imel Zornik ta lik, le da je oni starejši, ki je pa tudi v resnici bil priletnejšega moža obraz, le da je oni obraz starejšega moža cenil Zornik kot nekako narodno redkost in dragocenost: obličje največjega Ribničana, širokoustega, ko dete glupo skromnega patra Stanislava Škrabca...
»Kaj želite, gospod?« je tedaj vprašal v drugo in še manj vljudno samostanec, ki je kakor  Zornik sam čakal,   da mu odpro.
»Ti si,« je občutil Zornik vedro in za-trdno iz čudne slutnje, da mu je srečno naključje pripomoglo do neprisiljeno uvedenega obiska.
Povedal je svoje ime in da bi rad govoril s patrom Placidom. Kar presenetilo pa ga je, ko je odgovoril samostanec hladno, ne da bi se bil kaj začudil ali, kakor je Zornik pričakoval, ne da bi bil vsaj vljudno nekaj presenečenja in veselega vzhičenja pokazal ob nepričakovanem obiskovalcu. Trpko, po gorenjsko in plemiško široko, kakor je Finžgarju navada, je dejal:
»P. Placid. To sem pa jaz.«
Vratar  je  odprl  vrata na  široko.
i          »Prosim,«  je  tedaj  pozval  redovnik  Zor-
nika, stopil mu na levo in ga molče sprevel v svojo celico. Ko pa je zdajci zaprl vrata za seboj, ali se je čudo zgodilo? Zornik je zardel od ganotja. P. Placid je široko razširil svoje roke v pozdrav, se široko zazibal Zorniku naproti, ujel njegove roke v svoje, zahlipal vidno od čudne vzhičenosti in vzkliknil brezmejno hvaležno, prijateljsko, vdano:
»Bog  me je  uslišal,   prijatelj.  Čakal   sem Vas!«
HREPENENJE
(Iz nove zbirke: Moje življenje) VITAL VODUŠEK
PESEM VETRU
1 i si kot ljubezen, ki je ne poznam, in kot duša, ki me še ne vabi, vendar zanjo lep pozdrav ti dam.
Ziadnje valovanje si cvetlic,
ki si ona jih natrga zame,
ko zbudi jo hrepenenja klic.
J_Jaj, vihar naj najin zid razruši, da vse poti bodo razsvetljene, da bo mogla duša bliže k duši.
Veter, zdaj se vrni do cvetlic,
če jih trga — toplo jih poljubi,
kot bi se dotaknil njenih lic.
BLIŽINA
(J, kot bi čutil pot —
in njen korak: še pol v otroškem strahu voljan kot steza po pomladnem mahu, voljan kot roka, ki nam da dobrot.
JVot čutil bi, da bliže, bliže gre:
da kamen se na poti ji umakne,
da bele rože, če se jih dotakne,
o čudežni kraljici govore.
Z^avel je veter.
V slutnji se okrene,
kot bi bil kdo za hrbtom.
A ga ni.
l_je lučka tam od daleč zagori
in skrivoma se duša z domom sklene.
132
DOM   IN   SVET
LETNIK 42                     V LJUBLJANI, 15. JUNIJA 1929                   ŠTEVILKA 6
RIHARD JAKOPIČ: PRAVLJICA
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
5.  »Kar misli, kar čuti, kar hoče dom!«...
Gospod, čakal sem Vas,« je ponovil oče Placid po zmislu in z odkritosrčno toploto svoje prve vzhičene pozdravne besede. »Častiti,« je odvrnil Zornik in se vljudno nasmehnil; »da ste me pričakovali? In da sem prišel? Je-li to kaj čudnega? Saj ste me dovolj glasno klicali, kar dvakrat vabili in rotili, naj pridem. Z oceno, mislim, o blagovestju in zvodništvu v mojih spisih, pa še z romanom svojim o bridki zvezdi, ki bo vse vrelce otrovala. Tako je, častiti. Oboje sem bral, Vas slišal in sem tu.«
Kakor nekaka mistična groza je spreletela redovnika. Oči so mu zasijale v nepoznano globokem ognju. Roke je sklenil za molitev, ustne so mu nemo gibale. Ko je spregovoril, mu je bil glas hripav.
»Če je to res, kar ste zdaj povedali,« je dejal plaho, dvomeče. A že mu je šla beseda verno kakor v propovedi:
»Verjamem. Kako neki bi moglo drugače biti! Klical sem Vas, klical, pričakoval in prizval. Ne sicer z oceno, kakor prevredno moje brbljanje imenujete, ki je nisem prav gotovo pisal za Vas, nego zgolj nekam niče-murno ad usum delphini; tudi z romanom ne, ki nisem mogel vedeti, da ga boste sploh kdaj brali in ste ga — da se čudim, kako, — vendar spoznali. Klical, dragi, cenjeni gospod umetnik, pa sem Vas, od prve Vaše vrstice, ki sem jo bral, vsak dan v ljubezni svojih masnih daritev, v svojih molitvah. Glejte, in zdaj ste tu, in Bog ve, in smejte se mi, redovniku; jaz hočem, jaz verjamem, jaz imam svoj novi čudež. Bog, ki je mojo molitev umel, Bog sam Vam je mimo mojega hotenja po mojih neznatnih spiskih pokazal pot v ta moj stan . . .«
Prestal je za trenutek s svojo propoved-niško vzhičeno besedo, mislil in našel vljudno, nevsiljivo in manj misijonarsko kretnjo:
»— v ta moj stan, k duhovnemu prijatelju, ki se divi Vaši umetnosti in Vam želi po svoje vsega najboljega, sreče v življenju, blagoslova pri delu in najglobljega spoznanja, ki drugi o njem le jecljati znamo, prazno razpravljati, nikoli pa s polno sliko polno dojemati.«
S čudno neskladnimi občutki je poslušal Zornik redovnika.
»Govori slabše, kakor pa piše,« je sodil dokaj bridko; »nima lastne, nima prirodne kretnje. Šolsko stanovski je, pridižnica in vzgojno govorništvo ga je spridilo. Ko piše, se motri kritično, ko govori, ne najde iz manire. Prelagotno mu je misijonariti in je res misijonaril. Pa šele prav preden je dogovoril, se je tega zavedel in se spomnil, da tak način govorjenja pa meni naproti in pri
11
161
tej priliki ni na mestu. Čuj, saj je hotel kar na lepem in kaj spretno popraviti s posvet-njaško, zgolj vljudno besedo, a je zdajci zopet samega sebe izgubil, da mi želi najglobljega spoznanja, ki mimo mene drugi o njem le jecljati znajo . . . Fej, kakšna omledna, hiperbolična polivala!«
Kakor pa je Zornik dojemal mimo tega neprijetnega v redovnikov! besedi, je bilo prijazne je. Ni mu prijalo, a je prepričevalo. Čutil je zmisel redovnikovih besed za trpko skladen z okoljem, s telesnostjo, s kretnjo, z obrazom, s stanom in odelom rnenihovim. Videl je moža, kako je bolestno tipičen, svetnjaški in svetniški, šolski in priroden, ta svet in poosebljena sanja očakovskih anahoretov, Slovenec in kozmopolit evangelija Frančiškovega, sam ves nastroj v na-stroju samostanske celice, ki je svet zase in vendar vsakdanjost v vsakdanjosti, kubičen prostor nekje nad ljubljanskim Marijinim trgom, ki vanj preglušljivo lajanje avtomobilov bije in ponoči razgreta beseda glasnih ljubljanskih po poli literatov in kritikov,   stopivših   iz   unionske   kavarne . . .
»Ves to in ves tak, kakor govori,« je doumel; »v eni sapi oznanja svojo vero v nov čudež pa golči banalno z ne všečno napravljenim poklonom.«
Ni imel časa, da bi šel lagotno za mislijo, ki se mu je ta trenutek sprožila v umu, za nekakšnim katehizemsko ostro opredeljenim vprašanjem:
»Ali je potemtakem v tem neprirodnem, ki pač je in mora biti, ali je v tem tista stena, ki nas posvetnjake loči od duhovskih. da je, kakor da se mi njih in se oni nas boje? Ali je v tem tisto tuje, da jih, če jih osebno poznamo in cenimo, kot svečenikov imeti ne moremo, in da so nam, če jih kot svečeniške ljubimo, kot ljudje, bolj tuji, pa četudi so nam rodni bratje, kot mrtvi Qua-glijev David v stolnici?«
Trudno, dasi vljudno je tedaj našel nekakšno vsakdanjo besedo in povedal mirno. kaj in kako je z njegovim posetom. Da je pred dobrimi dvanajstimi urami prvokrat izvedel za redovnikovo ime, da je prisostvoval seji, ki je nagradila spis o usahlih studencih in kako se ga je dojmila mlada, doslej še neznana umetnija. Kako je na to imel to jutro svoje vrste privid, ki o njem ne bo pripovedoval, ki pa ga je napolnil do vrha z občutjem nepoznanega mu hrepenenja, da
l)i nekaj neskončno lepega v sebi utelesil, izrazil na nov način, se spopolnil v višine, ki jih komaj sluti . . . Kako ga je nato opozoril neki slovstveni znanec na Požare-ljev članek, kako je spis bral, prebral, umel. umel morda po svoje in nato kar m oral priti in videti človeka, ki je v njem zaslutil prijatelja, sorodno dušo, kakor bo ponovil Meška in Meškove in kako mu, da po pravici pove, častiti oče Piacidus manj prijajo, kakor pa nepoznani pisec, ki mu bodo odborniki pri »Misli« zdaj zdaj sporočili, da so mu nagrado priznali kljub in ne glede na nekatere zlasti miselno nedozorele, atavistično reakcionarne stavke, o katerih meni jurv, da bi jih nadobudni novi slovstvenik svojemu slovesu v prid utegnil popraviti, izpustiti ali pa vsaj  zrelo  zabrisati . . .
Sam sebe vesel, ko je videl, kako se mu je beseda razvezala iz vljudne mirnosti v rahlo parodistiko, je Zornik dogovoril:
»Tako, častiti, in zdaj, da z najnovejšim našim stilizmom povem, zdaj Vas imam, kjer sem Vas imeti hotel. Pustiva čudež in privid! Če Vam časa ne kradem, tu sem za kratek pomenek. O čem? O vsem! P r i j a t e 1 j Vam hočem biti. Sem že, le navaditi se Vam moram.«
»Hvala, hvala Vam,« ga je z vzklikom prekinil redovnik.
»Kaj lepega, častiti,« je vzrastel Zornik rahlo živčno, »a brez rož in retorike, rajši podsmehljivo, kakor pa tegobno hvaleče. Hočete?«
»Hočem,« je odgovoril menih še vedno slovesno, a lagotneje. »Kaj lepega! O, kaj res lepega.«
»A ne metafizičnega,« je svaril Zornik. Redovnik ga ni slišal. Še globlje kakor prej so se mu odprle oči v prečudni sreči. Zornik je videl:
»Le komu pa za kaj je neki tako srečno hvaležen,« se je vprašal in čudil.
»Kaj lepega!« se je tedaj redovnik kakor predramil in navajal po Župančiču iz najglobljih pljuč, kakor iz srede samega srca:
»Kaj lepega! Kar misli, kar čuti, kar hoče dom . . .«
»Kar hoče d o m ,« je ponovil vdano Zornik in srce se mu je bolno razširilo. Stoprv je zagledal bridki božji lik na steni. Zmedeno je iskal, ali ni za razpelom zataknjen bič. Iskal je redovniku v lice. Z medlim nasme-
162
liom je prikimal menili in se prekrižal. S trga od spodaj je zalajal avto.
»Njegov bič,« se je ogrelo srce v Zorniku. »Vse je zavrgel, kar je zunaj. Pa smo posvetni tako nestrpni, da mu še rože in retoriko očitamo.«
Sam ni vedel, kako se mu je vzelo na ustnice in je zdajci dejal:
»Kaj lepega! Kar hoče   —   Bog!«
•k       *       vv
Ko je beležil Zornik po sestanku s p. Pla-cidom misel in smer tistega poimenka, sam ni več ločil, vkoliko piše svoj lastni nazor in vkoliko podaja redovnikov govor. Kakor Goetheju in Schillerju v Ksenijiih se je bilo tudi njemu pomešalo dvoje gledanj in dvoje osebnosti v spis enotnega izraza, v aforistiko bežno zajetih dognanj, ostro začrtanih odlomkov, prav tako uležanih in ulagojenih glede podsmehljivosti in rezke sodi tel jnosti, kakor glede slovesne paradoksnosti in aksi-omno izraženega problematizma. Že ko je pisal, je sicer čutil, da beleži po resnici, a da se sintetično ubrati ne more. Ko je pa vzel zapiske nekaj dni pozneje v roko, ga je obšla kar telesno bolečina ob beležkah.
Takole je bil zapisal in je zdaj s studom bral:
»Ta Župančičeva pesem ,Na Bledu'! Saj je menda najlepše, kar je sploh kdaj Oton zapisal. Nikjer ni bolj prisrčen, nikdar tako dober, čist in domač. Saj je vsa pesem kakor čudovit simbol nekake velike naše Kadence, ki je vse svoje, kar boli, v božjo dlan položila, da bi vsaj pred Bogom pozabljeno ne bilo. Pa se ob prav tej pesmi nismo ovedeli in je moral šele Grafenauer v mrtvi šolski čitanki to  odo poljuditi.«
»Mar ni Župančič temu sam kriv? Do zadnjega je to lepotino kril. Kot estet menda, ki je čutil, da je nekaj verzov v pesmi poteklo brez stika.«
»Dejal bi, da je bil pesmi krivičen bolj iz nekakega svojega bolnega snobizma. Snob-stvo sicer mora biti tudi pri nas, kakor je morala biti romantična ironija. Župančičeva kretnja pa ni lepa. Prirodna ni, ni naša. In če se bo še bolj trudil, da bi prepričal, kako ga je sram, da je nekoč molil, verjel mu ne bom. Iz srca bi ga sicer moral vreči, med površneže urediti in mu bridko soditi, da je učitelja Verlaine-a zatajil, ki je kot Francoz in ubit bohem vendar od srca molil.«
RIHARD JAKOPIČ: VEČER NA SAVI
»Župančičeva kretnja! Lepo ste rekli in dobro. Saj v resnici boli. Preočitna je kot nekakšna akademična ničemurnost: noče reči, da verjame, in se boji pribiti, da noče vere Boga. Pa že mora biti tako; najmočnejši besedniki, kadar učijo lepo, ničesar povedati nočejo. Naš Oton, hvala Bogu, stokrat je mimo nekaj krati veliko povedal, in kar je še več, noben prazen vetrnjak ni, noben Victor Hugo.«
»Kaj pa, če mu vedno dano ni bilo, da bi povedal? So časi ali sezone, ki bi jih mrtve imenoval. Nimajo pesmi. Upre se, kakor se celo molitev pa še bolj svetemu redovniku. Ali ne sodite, da je Župančič kot pesnik zamolknil za vedno, usahnil kot vrelo?«
»Ne sodim, dokler dokazati ne morem. Vprašujem pa. Ali je usahnil Prešeren? Da je Gregorčič, vem. In glede Aškerca, če bi še živel, kako naj povem? Glede živih, dejal bom za Govekarja in Šorlija, da sta utihnila, odložila pero, ne da sta usahnila. Vsak čas bi se mogla spet oglasiti in se Govekar oglaša. Oglaša, vreje ne, k/er nikoli vrelo ni bil, obnavlja, odjekuje ob tem, kar je bil in kakor je že povedal. Te vrste jalovina ni namreč neozdravljiva. Le mrličev ne obudiš v življenje. In prav je tako, zakaj sveti so mrliči, noben gnoj, kakor more biti mrhovina.«
»Kako je tedaj s Cankarjem? Ali je bil le ploden, ali pa je vso dušo izpeval? Je-li usahnil ali utihnil?«
»Umrl je z zadnjo lepoto, ki je bila še v njem. Bil je mrlič, ko je ugasnila njegova zadnja mladost. Imel je malo. a branil je do konca in ohranil.«
163
11*
»Kakor Tavčar v  ,Cvetju'.«
»Podobno kakor Tavčar v ,Cvetju' in po kritiku, Bog mu ne sodi, še v ,Visoški kroniki'. Ta Poljanec se je ogrel za zadnjo pesem po svoje. Pogledal je po dvajsetih ali kar tridesetih letih grdega političnega prerekanja nazaj v svoj loški Eden, molil zopet, se izpovedal in spravil z ljudmi in preteklostjo, kakor to delajo stari ljudje, ki so že kar od začetka polno živeli. To niso ne Murn ne Cankar, da o Ketteju, kaj bi še bil, ne sodim; to so duhovni aristokratje, Goethe, Bjbrnson in Tolsti, človečanstva sintetične veličine, heroji mimo časovne boli, zdravi od rojstva in jedra do zadnjega...«
»Čutim in priznam. Še njihova senilnost je vrlina in mlada ocena živi od nje. Njihova modrost, mislim, in periodični slog. Takšna celotnost, tolika zdrava totaliteta Tavčar ni bil. Prej Cankar, ta genij, ki ni Jorastel, to dete svojega bolnega dvajsetletja in fatalizma znad Vrhnike, glasnik ene izmed naših mrtvih sezon. Totaliteta brez okolja in brez momentov, ki kot silno zunanje doživetje oplajajo in dvigajo, tujec med svojimi, ki so ga bičali, kronali, križali in v grob položili, da bo še enkrat in še iz njega njegov duh v mrtve sezone vstajal, bičal, kronal in križal.«
»O imomentu oplajanja govoriva. O Župančiču, ki je edini veliki naš stvaritelj politične pesmi. Ali ne smemo upati, da vstane zanj veliki slovenski dogodek, da bo ob njem našel, glasnik nas vseh, občutje nas vseh za besedo, ki je še nad Našo?«
»Ne verjamem več v take dogodke pri nas. Imamo Mirje in prezidavo Ljubljane, Galerijo in Zoo. Tiste Golgote, ki smo jo že doživeli, in kar je oplodila, nobena višja naša bolest prerasti ne more. Mimo jugoslovanskega herojstva srbskih čet pa ne Župančič ne ves ta rod nič slovesnejšega učakal ne bo. Če je torej naši duhovnosti kje prero-jenje, možno je le tako, kakor je bilo Cankarju. Iz osebnega trpljenja, iz zorjenja lastne duše. Iz razodetja, ki se mora spočeti v taki pesniški duši. Iskanje za tem razodetjem, za prvotnim od vekov v nas, po naravi, Bogu in vsem našem etosu pa je dolžnost nas vseh, ki hočemo po Bogu v umetnosti služiti domovini kot svečeniki. Zavestno se moramo zavedati vsako uro svojega poslanstva. Zavedati se moramo, kako bi se zavedeli
| kot vse in eno. Za ta novi čudež v nas, da bi nas Bog usposobil! In unendlich liebe-voller Hingabe an unser erkanntes Wesentli-ches von Anfang an und von Grund auf miissen wir aufgehen! Pa je temu še tako daleč, dokler znamo vse abstraktno točno in jasno povedati samo — po nemško.«
»Ali udarjate po akademiku, ki se je poslovenil celo v priimku?«
»Ne bijem nikogar. Le da hudiča pri jedru pograbim, slovenčim po Goetheju in vprašam: Kaj pa je naše najbolj bistveno?«
»Naše slovenstvo vendar! Da za prvo spoznamo, kaj smo. Mar vemo? Da smo najmanjši narod na svetu, a da je prav v tem vsa naša usoda in pot. Smo majhni namreč, pa moremo med vsemi velikimi edini biti, kar vsi ti večji nikoli postati ne morejo. Dano nam je po vseh prirodnih zakonih, ki v njih venomer božjo modrost občudujemo, dano nam je, da moremo biti Eno. Eno biti pa se pravi biti prvoten, srečen, božji in večen. Najbolj čista totaliteta. Kdor je to, je pa tudi nujen. Svoj veliki poklic vršimo v družini velikih; neznaten organ smo v drobovju. Šele, ko so ga izrezali kot nepotreben, sprevidijo zdravniki njegovo vrednost ob motnjavah v vsem telesu.«
»In vendar vprašujem z zdravniki in s skrbjo, kaj je to Eno, ki naj bi bili. Ali pa smo že? Eno v zemlji, ki jo v desetih letih do zadnje parcele obhodiš, eno v času, ki se dovoljno o njem iz Grudnove in Malove zgodovine poučiš. Svet ob Savi in sto ped i preko Karavank do Drave, Zilje in Gline, svet ob Muri na vzhodu pa zopet sto pedi na zapadu za Poreznom in Hrušico do Soče in Adrije. Saj to in še več že vsi vemo. Povedal je Župančič: da smo do zvezd in usode, ki se je kot pesem utelesila v njem. Povedal je Cankar: da je to Eno v prazniku naših slovesno preodetih duš. Povedalo je doma-činstvo: očak Finžgar z gorenjstvom, Juš s šempetrstvom, Tolminci in Malešičevo belokranjsko Prekmurje, Jalenova Zelenica in sladkavi Savinšek, trpko Gadje gnezdo, tiha in bolna Gradnikova klimatičnost, Liko-vič, ki je folklorna kultura brez zemlje, nova smer in tradicija: Laščan Levstik, rapsod Jurčič, Hinko Dolenec, Tavčar in Kersnik...«
»Povedali so in oznanili. Doživeli do dna niso. Tako doživeli namreč, kakor človek na svetu   najbolj   skrivnostno   doživi.    Božjo
164
milost namreč! Saj si veren od mladih nog in veš po nauku in katekizmu. A kdaj in kako doživiš? Jaz vem zase! Življenje mi je prelomil tisti trenutek. Tako bodi tudi s tem doživetjem.«
»Previsoko zame. A se šalim in pritrdim, da je res. Če bi bil namreč doživel Finžgar, kakor je zvest, svoj grunt s koreninami do pekla, fajmošter na Trnovem, ki svoj svet v najem daje. Če bi bil Župančič spoznal, — pa ne govorimo o njem! Če bi bil Pregelj, ki zameriti ne zna, do konca ljubil, kakor n», ko je Tolmince v istrske opanke in gorenjske škornje obul. . .«
»Tako in podobno. Kraigher je Notranjec, pa je štajersko primico doživel. Le kako, bi vprašal z Grafenauerjem. Povprečnost vse in plemenito diletantstvo. Služimo, a ne kot duhovni, le kot dninarji, galjoti in biriči, mežnarimo. Vsak svojemu gospodarju smo zvesti: ta Zvonu, ti Domu in svetu, on Mohorjevi in včasih še Vodnikovi družbi. Iz povprečnosti našega zunanjega življenja za novo povprečnost. Le iz dna, iz Enega, iz vsega nikdar, iz Vrela, da bi vsi iz njega zajemali in se krepili. Zato pa kol nem in blagoslavljam: imamo umetnike in nimamo umetnosti. Smo in nismo. Ne sodimo, le po Brandesu obnavljamo, ne doživljamo, le po Verhaerenu se pačimo, ne ljubimo, le po čitalniško in po lojalno deklamiramo. Vodnik je menda govoril, da bi bili oko v Evropi. Ponovil bom: otroško oko vsega zapada smo, pa se ne poznamo. Otroško oko! Njegov svet ni velik, pa je ves, ni čudovit, pa je prvoten, ni splošen, pa je čist. Mar je bila totaliteta lepe srednjeveške Evrope velikost? Globina in preprostost je bila, ena vera, eno upanje in ena ljubezen. Eno spoznanje v vseh za vse. Luther, ki je to celotnost zavrgel, svoj narod je ubil, srečo nemško od nekdaj v vse čase pozdaj . ..«
»Ne misijonariva. Vera je umrla.« »V otrocih ne, ki se vsega vesele in upajo.« »Mar da res vidijo in vejo? Kar misli, kar hoče — Bog?«
-;.         ,•-         *;t
Tako je bral in obnovil Zornik svoj zapisek.
»Ali nisva bila trezna?« je vprašal in začel trgati list za listom. In potem se je dvignil do dna bolan, nemiren, nervozen.
RFHARD JAKOPIČ: SPEČA
»Saj ni moja, saj je le patrova norčavost! Da bodi umetnost darovanje pred Bogom samim? Koliko zanesenjaštvo, kolika niče-murnost! Bog s patrom. Verjamem, da je bil iskren, umeti ga ne morem. In zato; obiskal ga ne bom več.«
Tako je domislil. Kar nič več ni vedel, da bi iskal za tistim tretjim med dvema, za tujim, ki loči posvetnjaka od duhovnega . . .
Prav tisto uro pa, ko se je tako primerilo Zorniku, je segel p. Placid kakor pod do jmom novega čudeža po svetem pismu, odprl in bral:
»Žalujem po tebi, moj brat jonatan. Ti prelepi in ljubeznivejši kot ženska ljubezen.«
Redovnik se je vprašal: »Mar sem David, da bom moral svojemu jonatanu naricati na grob? Kako se mi je razodelo? Za znamenje? Da bo morda on mene v pesmi o Loku opla-koval in veličal? Meni ali njemu? Komu velja prvemu?«
Menih se je ozrl vdano na razpelo, sklenil roke in molil:
»Kar misliš, kar hočeš, moj Bog!«-----------
Z ulice mu je zalajal avto in skoraj prevpil zvon s samostanskega hodnika, ki je zval k redovni molitvi. V melodičnost Župančičeve pesmi odet je vstal redovnik, da bi šel služit svojemu Bogu,  k  vrelu  vse  sreče  in moči:
»Kar misli, kar čuti, kar hoče dom . . .«
Bil je srečen ... Kakor Asiški se je bil po prvi mrtvi prenovil v drugi, v duhovni mladosti. Ta pa ne umira in ne usiha do zadnjega, do pesmi, ko odhajamo v Nedopovedljivo od začetka do zadnjega ...
165
DOM   IN   SVET
LETNIK 42               V LJUBLJANI, 15. SEPTEMBRA 1929               ŠTEVILKA 7
LOVIŠ CORINTH; ABUNDANTIA (1913)
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
6. V operi
Sobotnega dne pred prvo adventno nedeljo je bil Zornik v operi. Ni je redno obiskoval, včasih pa je zahrepenel z bolno slo, da bi se z glasbo opojil, ki se ni znal z alkoholom ne telesno živčno ne duševno omamljati, ker se spričo svojega rahlega zdravja ni smel. Z bridkim podsme-hom je včasih sam govoril in sodil o tej svoji posebnosti kakor o nekakšnem svojem »atavizmu«. Prav podobno nujno, podedovano, kakor se je izražal, je »segal po svojem najljubšem opojilu«, po Wagnerju. Igro o »letečem Holandcu«, ki so jo tisti večer igrali v Ljubljani, je imel dotlej že dvakrat: z Dunaja v akademskih letih kot prvo opersko svojo predstavo sploh, poslej pa še iz Gradca. Dunaj in Gradec sta bila dolga leta za njim; pa je bil vendar ohranil
v izrazito živem spominu vtise, ki jih je bil doživel pri prvem in pri drugem gledanju. Mimo tega, da se je neprestano zavedal, kako se ga ni dojmila poslej nobena ne glasbeno odrska ne besedno teatrska umetnina jače, je poznal celo, kakor da je šele pred tedni doživel, kar slučajnostne in močno neznatne okoliščine, v katerih je bil pri uprizoritvah navzočen. Mogel je ob tem opoživljati v sebi vse svoje tedanje občutje in živo obujati davno ugasli nastroj. Pristni impresionalno prvotni doživljaj se mu je bil v letih pokril le z rahlim nadihom, nekakšno duhovno patino, da je nehote svoje doživetje doživljal v spominih bolj in več kot osebnostno, mu prisojal neki globlji in usodnejši pomen. Uprizoritev v dunajski dvorni operi je imel z galerijskega stojišča. Videti ni bilo ne mnogo ne jasno, pa je užil igro drugače. Stal je utesnjen med množico nekakih glasbo-ljubov, samih mladih, afektiranih ljudi. Vsak drugi je imel klavirski izvleček s seboj. Ne da bi bil nevljuden ali celo nevzgojen, je mogel Zornik gledati preko ramena napeto stanovski plavolaski pred seboj v glaske in partituro. Po tem, kako je dekle obračalo liste, je našel, ne da bi se kaj hudo trudil, kako je brati glasbeno besedilo. V globeli nizko pred njim je šumel orkester. Zornik je strmel zadivljeno. Z ušesi je lovil zamahujoči vihar kipečih sozvočij z odra, z očmi pa se je isti čas lovil za mrtvimi znaki teh viharjev in glasovnih slapov. Bil je z vsemi živci in vsem čuvstvom sredi v orgijah harmoničnega toka, pa je mogel kakor s kompasom ob partituri proučevati, kam in kako ženo valovi in ruje struja. Če je le za trenutek dvignil oči z berila na oder, že je bila igra požrla strahotno naglo po dve in tri liste besedila. Zornik je nehote občudoval plavolasko, kako so ji igrali prsti, kako je kar drhtela, da bi pisemsko zajela do zadnje natankosti igro v svojem besedilu. Slišal jo je celo nekaj krati, kako je zdaj pa zdaj vzkliknila v čudni sreči in sli. Ti vzkliki so ga strašno dramili, zavidal jih je dekletu. Umel jih še po dolgih letih ni; le
0
193
r>
nekam sorodni so se mu zdeli klicem vzbes-nele ženske krvi, ko vreje vezano sproščena v slasti pod moško močjo. Iz teh vzklikov se je bila ustvarila tedaj nekakšna sorodnost med njim in plavolasim dekletom. »Čudovito!« je bil vzkliknil bolj vljudno, nego resnično zanesen. Dekle se je sunkoma ozrlo in rekla napeto: »Gottlich!« Zornika je postalo nerodno sram. Ni potrdil. Zagledal se je mrzlo na oder. Bilo je v drugem dejanju. Dekleta so bila odpela tisto čudovito ono-matopoezijo vrtečih se kolovratov. V igri je bajala ekspozicija o zgodbi nesrečnega kapitana, ki blodi po morju in išče vsakih sto let odkletbe. Junakinja v igri je izpovedovala svoje veliko sočutje in usmiljenje do nesrečnega moža, čigar slika je visela v sobi. Vsa čista, deviška, otroška in heroična je kipela svoji usodi naproti, se obljubljala za žrtev in odkletje. Zornik ni bil vajen odra. Zdajc; ga je streslo do mozga. Slika na steni s črno-bradim, mitično lepim moškim obrazom je trenutno — živela. Zornik je pritajeno vzkliknil. Zdaj je on vzdramil plavolasko, da se je ozrla. Kar nič stanovsko napeto, prav prijazno in sočutno je rekla: »Gelt! Das geht einem auf die Nerven!« Zopet je bilo Zornika sram in se je delal, kakor da ni slišal. Jezno je stresla deklica z glavo. Zornik jo je malo zatem slišal, kako je pripomnila sosedu na levi, ki je bil očitno vljudnejši: »Erwachsen, aber naiv. Direkt aus der Provinz zugereist. Bi rada vedela, če ni prvokrat v gledišču.« »Bestimmt,« je potrdil moški, pogledal po Zorniku, se nagnil plavolaski k ušesu in povedal: »Stavil bi, da ne ume ne besede; so ein Krowote von Ungarn her.« Zornik se je umaknil v ozadje. Ni šel, a od igre poslej ni imel nič več. Kolikor je po tistem prizoru vedel o igri, je videl v Gradcu. Tam je prisostvoval igri dobrih pet let pozneje v parterju. Kar ustrašil se je bil, ko je opazil tik, preden se je igra začela, da sedi ob njem ženska, čudovito podobna oni na Dunaju. Pa je kmalu nato ugotovil, da ta soseda vsaj po čudi ne sliči zoprnici iz dunajske opere, temveč da je sladko trpna, mirna ženska, »mrzla« morda, kakor jo je hvaležno pomi-loval iz čudno prebujenega sočutja vso tisto noč, ko do jutra ni zaspal. V tako poudarjenem nastroju je tedaj doživel Wagnerjevo igro v Gradcu. Do zadnje lepote in do zadnjega umetniškega odtenka se mu je odkrila umetnina. Pa jo je imel še v vonju in ob-
čutju neskončno blažilne zavesti, da je neka tajna sorodnost med njim in legendo, ki se je razmotavala na odru, da je vez in sorodstvo med njegovo dušo, genijem na odru in še tiho trpno žensko, ki mu je hladna sedela ob strani. V tisti uri se je bilo prvokrat v njem prebudilo hrepenenje, da bi še sam in na podoben način in s še stopnjevano silo vzobličil kaj tako trpko lepega, kakor je žrtev Holandčeve neveste. V tisti uri je, tudi že imel osnutek za svojo prvo novelico, ki jo je krstil za »Rožo pasijonko«. Spričo naše površne kritike mu dotlej nihče ni bil povedal, da se mu je v vseh njegovih poznejših spisih spovračal ta motiv, se globil, ponazarjal in zorel. Tudi on sam še to uro, ko je šel tretjič gledat Wagnerjevo romantiko, ni tega vedel jasno. Slutil pa je, občutil motno, da življenjsko in umetniško zori prav temu svojemu osrednjemu motivu naproti, da mu vstaja od daleč spoznanje, ki bo dalo videti polno in jasno. Slutil je, da bo našel v tem spoznanju svoje dopolnjen je, svojo usodo; občutil je podzavestno, da hodi že dolgo in nekam nujno samo za tem nepoznanim ves in neprestani nemir njegovega duhovnega, srčnega in umskega iskanja. Odtod nova bridkost vsak dan in vsako uro znova, da še ni zajel polno, da ne ve, doklej naj še išče, čaka in trpi: morda le še nekaj ur, morda leto dni, dve leti; morda do zadnje minute, ko se mu bo zadnja kaplja žive krvi utrnila iz srca...
Tisti trenutek, ko se je dvignil Zornik zdoma na pot k ljubljanski predstavi, je hotel nekam slutiti s tiho grozo, da bi mu ne bil ljub ta veliki trenutek, to doživetje, ki naj bi prišlo kakor pride spoznanje milosti božje, če bi mu napočil to uro. Zdelo se mu je, da še ni pripravljen nanj.
»Naj odkrivam stopnjema,« je hotel zato. »Nocoj naj grem, da se opijem, kakor sem dejal, in ne da bi do konca doumel. Daleč že tako nisem več. Kakor na dlani vidim namreč, da ga ni predmeta, ki bi umetniško oblikovanje bolj zaslužil mimo tega, d a nedolžni zadosti s svojo žrtvijo za krivega, pa četudi je taka domislica bolj romantična, nego realna, bolj le vzgojno lepa, nego v življenju mogoča in izpričana.«
Mrzla in meglena noč, ki je zoprno rosila in močila z južnim snegom, je sicer Zorniku pretrgala rast te lepe misli; vendar pa se je jasno ovedel slabega vremena in poti po
mokrem šele v gledališki veži, ko je videl vlago drugim na obleki. Vse do tu ga je pospremilo spoznanje iz razmišljanja, kako je navsezadnje za polno umetnino mimo vsega poznejšega vendarle najvažnejši prvi osnutek, nekak čudežno se spočenjajoči do-mislek, ki kot tematična aksiomnost vsebuje že apriorno vse tisto, iz česar se poslej gradi sinteza v umetnini, ideja prikazane  lepote.
Ko pa je bil zdajci v gledališki dvorani sami, ga je na mah prevzel nastroj te naše nekaj vsakdanje domačnosti: ljubljansko filistrstvo, noblesa še nedorastlega mesta sredi med kulturo in provinco, ki samo-dovoljno in zanosno občuti, da ima svoj lastni kulturni hram. To vzdušje Zorniku ni bilo nevšečno. Videl je v tem tudi eno svojstvo prav našega značaja: ob vsakem konfinu, ki je pet sto let stara naša šara, smo nazarensko domorodni, za še neznatnejše priznanje in poznanje našega imena v velikem svetu, hvaležni in vzhičeni. Kakor je čutil družbo, tako se je še sam skušal mirno trpno predati uživanju. »V Ljubljani smo,« se je zavedal s toplkn sočutjem vse naše omejenosti, relativnosti v splošnem. »V Ljubljani smo, pa je le dobro, da sploh smo, da je naše središče in da celo svojega Wagnerja imeti hočemo.«
Kar je doživljal Zornik nato, ni bilo prijetno. Igra je šla mimo njega zgolj kot igra, nikar kakor tisto davno dvakratno poudarjeno doživetje na Dunaju in v Gradcu. Ni radi tega dolžil sprva gledališča, bridko je občutil ta nedostatek le kot posledico, izvirajočo iz njega samega.
»Mladost se mi je obletela,« je vedel, »in lastno pisateljsko delo mi je vzelo srečo naivnega uživanja. Moj Bog, kako se to more zgoditi, da se sčasoma še lepšega pre-objemo in še mi, ki bi se nikoli ne smeli? Kaj pa naj je večno, če umetnost ni?«
In je šel podzavestno v občutju spoznanja zadnjih dni, kakor da so usahnili na svetu vsi vrelci velikega, lepega in dobrega. Spoznal je z bridkostjo in povedal sam pri sebi, kakor da govori drugim:
»Lepota nikar, ta ni umrljiva. Vse smo pregnali sami z našim tako zvanim kulturnim organiziranjem umetnostnih sil. Tehnično smo duhovnost povsakdanjili. Le kje nam bo še kak drugi Rousseau vstal in zopet razodel, da moramo v pristnost in prvotnost nazaj, v totaliteto, ki smo jo ubili! Pa sploh,
MAX LIEBERMANN: DETE (Z dovoljenjem Paula Cassirerja, Berlin)
čemu nam bo še prvotnost? Mar jo bomo znali brati, če bi kje kipeti začela? Ne živcev ni v nas zdravih več ne sokov. Degenerirali smo, Spenglerjevo felaštvo že sega po naših dušah, preden smo umrli plemensko.«
Bolest, ki mu je vstajala iz takega razmišljanja, ga je razživčila in razjadila glede igravcev in njihove predstave na deskah.
»Domišljavci, tam gori,« je mislil, »mar ne čutite, kako se samo spakujete? Umetniku je treba vere v umetnost, ki je vi nimate. Umetnost je duševna; ima torej dušo. Zato je vse vaše igranje brezdušno, lutkarji! Za vino morda, za veščake. WeinbeiOerje in vinske srke se zapišite, za zdravo in pravo umetnost nimate ust. Hamleta bi igral in Fausta? Mar si prvoten kakor je svet, mar si ves, kakor je duh? Mar si nov, kakor je sen, in ostrovid, kakor je otrok? Felaštvo, ljubljansko, fej!«
Pesem kolovratov, ki je zabrnela z odra, je za trenutek vzibala Zornika v pozab-Ijenje.   Nato   pa  je   razmišljal   znova,   zdaj
13*
195
bridko podsmehljivo, zdaj zopet bolno sočutno :
»Čemu se neki jadim tako nedomoljubno? Mar ne vem, kako težko je izraziti tujo umetnino, kadar je izrazito svojska in narodna? Parižani Wagnerja sploh ne preneso. Ker jim je kot Nemec tuj, velijo. Tako govore, pa res ni. Le priznati nočejo, da njihovi glasbeni interpreti tej barbarski lepoti kos niso. V Ljubljani smo ji, v ljubljanski operi, bogme, smo vsemu kos, da je le ekzo-tično, modno in v Nemcih prežvečeno. Zakaj ? Ker vendar — gradimo, to se pravi, ker se gremo tako in tako kuhinjsko šolo. Le da tam gojenke same pojedo, kar so skuhale, dočim pitajo iz naše kuharne nas goste s svojimi izvarki.«
»Šolo se gremo,« je ugibal nadalje, »nekako primerjalno filologijo in slovstvo kakor na visoki šoli. Povsod hočemo organiza-torično zrasti do najvišje kulture v okusu in po zgledu časovne civilizacije. Ne gledišča, ki je hram lepote, akademijo hočemo. Iz filologov nam rasto režiserji, iz uvelih lite-ratov igravci. Živela taka filologija! Če že ne Kopitar, Miklosich, Oblak in Štrekelj, ki so bili ko bukva amuzični, svoje spomenike naj dobe v operi pa vsaj naši drugi, domače narodni, filologizirana naša narodna pesem: p. Valentin, p. Lacko, p. Stanko in pater Ihanski, dr. Breznik Anton.«
Zornik se je moral nasmejati sam svoji paradoksni domislici. Igra je medtem vihrala v konec. Občutje brezmejne preobjedenosti in zdolgočasenosti se je zgrnilo Zorniku nad glavo. Glasbila mu niso več pela, tulila so mu v živce. Ni čutil, da govori na glas: »Gospod svetnik Lajovic! Saj urnem Vašo zagrenjenost. Trpite. Pa to je stransko. Hudo je, da se jadite, pa ne umete, kako je to z Nemci in z nami. Tako kot učite Vi, ni. Tako pač, kakor bom zdaj jaz povedal. Povedal pa bom takole: Enega samega iz sebe v vsej umetnosti smo imeli. Videl je preko vseh mej, pa je bil vendar vedno ves svoj. Poznal je vse kulture, pa je našo iz samega sebe zajel. Oper ni sicer pisal ne dram. Popolne bi bile, kakor so njegove balade, elegije, njegov sonet in njegov epigram. Mar veste, gospod svetnik, kako mu je ime? Možu, ki je s svojo kulturo morda za vse čase vse nas odrešil? Da je celo močni Župančič le njega nevredni apostol in estet-
ski epigon? Enega samega, da smo imeli, gospod svetnik, kar ni zlo, ker je bil ves in smo v njem vse. Zlo je, da tega svojega mesije ne poznamo, ne ljubimo, ne živimo; da naša umetnost kar nič noče temeljiti na tem geniju, ki je bil vse naše pravilo in ves sam čist vzorec, poetika naša in naša dopolnjena lepota. Zato pa, gospod svetnik, ne kličiva: proč z Nemci! pač pa: več Prešerna!«
Kakor blagoslov se je tedaj razlilo Zorniku v dušo. Tuji zbor v občutju domačih pevcev mu je kot za malo zadoščenje dal srkniti nekaj tiste omame, ki jo je bil prišel iskat.
»Klel sem, blagoslavljam,« je šepetal hvaležno v petje. »Saj nismo tako smešno domišljavi, saj nismo diletantski. Bogve, da imamo svojega »Holandca«. V zborih ga imamo, v tem povprečnem podajanju, v tem množno se javljajočem našem značaju, ki je mimo enega solista, Prešerna, naše najboljše in vse. To vse in naše je elegija od začetka, je neutešeno hrepenenje, je romantični cvet Prešernov in Cankarjev, je naša sladko-grozotna legendaričnost. Ta legendaričnost v tem Wagnerju nam je po srcu. Bolje igramo, nego bi Nemci sami. Legenda nas je otela in zveličala. Verujem v Legendo, ki je sanja, bridkost in spolnjenje mojega rodu!«
Ko je stopil Zornik zopet v noč, je cofnal sneg na debelo in gosto. »Lepa je ta,« je vzdihnil, ko je neprevidno in oslepljen zajel s čevljem v globoko plundro; »prišel sem, da bi se ogrel in opil, zdaj pa bom trezen prišel domov pa še nahoden.«
Doma se je ogrel s čajem in obnavljal vtise, ki jih je prinesel s seboj. Malo je bil zadovoljen.
»To, kar sem dobil, je-li bilo vredno poti skozi sneg in plundro? Kaj pa sem doumel? Za prvo! Da bi bil čudovit umetniški predmet motiv o nedolžnem, ki se žrtvuje za krivega; za drugo, da je Prešeren tisti, ki nas je kulturno odrešil in posvetil; pa še za tretje, da nam je usoda v Legendi, ki je sanja, bridkost in spolnjenje mojega rodu. Besede,   besede,   besede!«
Tedaj se je spomnil, da bo drugi dan prva adventna nedelja in da ga je p. Pla-cid povabil, ko sta se poslavljala, k svoji pridigi ob poludesetih. O besedi, ki ne bo prešla...
7. O besedi, ki ne bo prešla
Ko je stopil Zornik drugo jutro v frančiškansko cerkev, je bil p. Placid že prebral list svetega Pavla do Rimljanov, kakor se bere prvo nedeljo v cerkvenem letu. Oznanjal je že evangelij po svetem Luki v 21. poglavju od 25. do 35. vrste:
Znamenja bodo na solncu in luni in zvezdah, in na zemlji bo med narodi stiska in zmeda zaradi šumenja morja in valov.«
»Pieteten Stankov učenec,« je bil Zornik propovednika rahlo poclsmehljivo vesel; »čita filološko vestno po kakovosti glasov. Če bi bil temu poslu kaj bolj vešč, bogve, morda bi ga celo zasačil, da učiteljev nauk pretirava in pači, kakor gotovo bo v pridigi pačil preprostost evangeljsko z nabreklo svojo esha-tologijo gasnočih solne in zvezde, ki ji bo Pelin ime.«
»In ljudje bodo koprneli,« je bral duhovnik dalje, »od strahu in pričakovanja tega, kar pride nad ves svet; zakaj nebeške sile se bodo majale. In takrat bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z veliko močjo in slavo.«
Nekaj bridkostno sladkega se je prebudilo v Zorniku. Evangeljska beseda je oživila v njem spomin na davna mladostna leta, na tista otroška, ko je taka beseda padala v dušo težka in neumljivo skrivnostna, in še na dijaška leta, na tista zadnja njegova, ko je zadnjikrat poslušal ta nepozabni  evangelij.
»Kaj je res že tako dolgo,« je vprašal sam pri sebi. »Saj ju živo vidim, kakor da je bilo včeraj, sošolca svoja Godniča in Cigoja.« Godnič se ne strpi, že kar med oznanjanjem evangelija mora brati tovarišem za hrbtom. Jokaja ima, Črne diamante. Cigoj ob njem se jadi, ga suje, grozi, da ga bo naznanil. Potem pa se ves bled od svete jeze nekam potuhne, potegne Godniču knjigo iz rok, prebere naslov in vrne knjigo. Nato je strašno slovesen, tih. Pa se nagne k tovarišu in zine mirno, skoraj na glas: Na indeksu! Glej, in Godnič ga strahoma pogleda, spravi knjigo in gori v lica. Poslej ni bral nobenega romana več. Pobožna Cigo jeva laž ga je spreobrnila. Med najbolj gorečimi duhovnimi je, celo med lazariste bi baje rad. A Cigo j? Kako da ni bilo zanj pobožne laži, da bi ga bila vodila, ohranila in otela, preden se je zapil, okužil in usahnil za paralizo?
»Življenje. — Komedija, Ironija!«
A duhovnik je oznanjal:
»Resnično, povem vam: Ta rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle.«
Poljubil je knjigo, jo zaprl in se razgledal podse po cerkvi. Zorniku je bušila vročina v lice. Zazdeti se mu je hotelo, da ga je pro-povednik zagledal in spoznal. Vsaj to je Zornik videl jasno in verjel, da so se redovniku prsi pod obleko sproščeno dvignile in da se mu je pogled zmedeno obenem in hvaležno obrnil k razpelu na strani.
»Pa čujmo zdaj tvoje besede, prijatelj,« se je spovrnilo Zorniku posili od poprej rahlo posmehljivo in rahlo sočutno. »Pačil boš, pesnil po svoje z nabreklo svojo eshatologijo gasnočih solne in zvezde, ki ji bo Pelin ime. Strašil boš in grmel, samega sebe uživaje, z grozotami zadnjih reči, sodbe in pekla, po domače pietetno kar silno sivno po Stanku pa še po cerkvenih predpisih v logičnem krogu, da j e beseda, ki ne bo prešla, ker je resnična; in resnična, ker je božja, in spet božja, ker ne bo prešla in je torej   večna,   kar je   B o g   sam . ..«
P. Placid je začel govoriti. Zornika je minila ironija. Pridiga ni bila eshatološka, povzela je po evangeliju samo besedni moment zadnjega stavka kot nekak čuvstveno poudarjeni pesniški izraz o »besedi, ki ne bo prešla«. Beseda, ki ne bo prešla. Čigava beseda ne bo prešla? Beseda materina v srcu otroškem, beseda učiteljeva v srcu učenčevem, beseda vsaktere ljubezni na svetu, svarilna, tolažilna, hvaleča in vzpodbudna. Nobena dobra in koristna besetla ne bo prešla. Dobro bo rodila, svoje plačilo bo imela od Boga . . . Beseda, ki ne bo prešla .. . Katera beseda ne bo prešla? Nobena lepa beseda ne bo prešla. V tisoče lepih ljudi se je sejala, v pesnike vseh krajev in dob. Nesmrtna je. Iz Boga je, spomin na pesem nedolžnosti v raju in tiho oznanilo večnih hvalnic v nebesih. Beseda, ki ne bo prešla . . . Beseda resnice ne bo prešla, beseda ponižna ne bo prešla, beseda spokorna ne bo prešla, beseda pobožne molitve ne bo prešla ...
Zornik je hotel biti zopet grajalen, pa ni mogel. Kljub vsej tej šolskookorni in nedorasli dispoziciji pridigarjevega govora ga je vendar prijemalo za srce mimo vsega neugodja, ki se  mu je zbiralo, ko  je  pridigo
197
estetsko tehtal. Propoved se je namreč snovala kar ekzotično preprosto in do gnusa poljudno. Ni iskala, da bi stopnjevala pri naštevanju razporeditvenih predikatov o dobrem, lepem, resničnem in večnem. Ni znala označiti nepričakovano, novo, točno v sredo in bistvo, ni rastla v ritmično kipečih stilizmih asindetično in pleonastično se sipa-jočih sinonimov, ni iskala retoričnih figur ali celo kar paradoksno jakih in osvajajočih kadenc. Vse je čudno prirodno vrelo in kipelo, neprisiljeno, neposredno in otroško, risalo na slepo kakor z nekako prvotno intuitivnostjo mistično višino nekakšnega Sinaja, od najmanjšega lepega na zemlji, vse više v edenski vrh božje popolnosti.
Nekaj davno pozabljenega, kakor za vedno izgubljenega je hotelo zrasti Zorniku v spomin. Spoznal je o pridigarju z bridkostjo in s slastjo:
»Mater posnemaš, prijatelj, ko baja svoji deci. Srečna deca! Ume jo mater. Jaz je ne urnem. Meni moja nikoli bajala ni.. .«
»Beseda vseh besed pa,« je spremenil redovnik svoj glas, »je božja, je ta evangeljska beseda. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle ! Glejte, besede, glejte pečat, ki leži na pismu Sinu človekovega, da je resničen; pečat in zarotitev na oporoki Uče-nikovi, ko je odhajal s te zemlje v smrt in vstajenje! Po tej besedi pa, resnično vam povem, prav po tej besedi, ki kot božja ne bo prešla, je neumrljiva tudi vsaka slaba beseda. Blagoslovljena človeška beseda, ki je od Boga! Gorje besedi človeških ust, ki sta jo preklela in obsodila oporoka Sinu človekovega in Njegov pečat! Besedo prekleto in obsojeno, poglejmo jo! Tista je, ki taji in tista je, ki ubija. Beseda vseh besed proti besedi, ki pohujšuje: prešla ne bo, temveč prekleta in obsojena je za vekomaj!«
Zopet je rastlo Zorniku bridko in sladko v občutje:
»Očeta posnema z glasom, ko otroke stra-huje. Srečni otroci, ljubi jih. Mene moj oče ni ne ljubil ne strahoval. . .«
Propovednik je postajal slovesen. Zorniku je zavel iz njegove besede vonj pesmi o vrelcih pod zvezdo, ki  jih je otrovala.
»Pohujšanja,« je klical redovnik, »ne le v dejanju, tudi v besedi; božja jeza s pečatom in zarotitvijo mu je sodila. Pa bi radi, da
vam strahoto tiste kazni razodenem. Mar sem Dante, da jo zapojem, ali Michelangelo, da jo naslikam? Endorska vešča mar, da tako pogubljenega zarotim, da povedati pride? Praznoto svojega srca, kadar ste v grehu do oči in brez vse milosti, da molitev ne more z vaših ustnic, v neskončnost veliko si jo mislite. Morda bo zapeljivcem tako. Neskončno bridkeje kakor Orestu, ki je mater ubil, kakor bajajo Grki. Do nedopovedljivosti huje kakor kralju Ojdipu, ki je očeta ubil in z materjo v zakonu otroke imel, ko je spoznal in si oči iztaknil. Kdo bo obsojencu za pohujšanje vid vzel, da bi zločina ne videl vekomaj? Savlovo tegobo, ko je sulico pognal v Davida, do nebes veliko si jo mislite, obup Judežev, preden je na veji obvisel, kakor gore visok. Savlu je prešla bolest in Judo je minil človeški obup, zapeljivcem gorje ne bo prešlo. In da še enega, kot Savel in Judež resničnega povem. Ljudje tega sveta, Victor Hugo in brezverci, so ga imenovali velikega lažnivca in zvodnika. Le kako je umiral, berite, kako bo sojen, ne vem. Voltaire mu je bilo ime.«
Govornik je utihnil za trenutek, nato je iskal ostro in poudarjeno, vsebinsko in oblikovno v konec:
»Pohujšanje, mogota rana starega in novega sveta, ulje, ki se gnoji in ne pregnoji, do ure, ki je za sodbo oznanjena. Gorje uljesu tisto uro! Kaj bom mogotemu otrov-nemu blagega in zdravega zoperstavil; hudobiji, ki nedolžnost ubija? Postavil bom dobroto mogoto, ki je nedolžna vsega sveta krivico nase vzela. Ecce, Agnus Dei. . . glejte, Jagnje božje, tiho in ponižno in nedolžno se žrtvuje in gre v smrt. Jagnje božje, tiho in ponižno in nedolžno! Zaradi rane mogote, ki je morda tudi iz naših besed, iz mojih besed, usmili se nas!«
Duhovnik je končal, pokleknil in molil. Zornik je šel.
»Bog s patrom in njega jagnjetom,« je mrmral živčno razdražen. »Ubil mi je lepo domislico od včeraj. Beseda o zadoščenju nedolžnega, vsakdanjost je! Prešla, preden prišla.«
Jesenska vlaga mu je zalila pljuča. V glavi mu je zakljuvalo. Vedel je, da je nahoden ... Pa je bilo še huje. Dva dni pozneje so ga prepeljali v Leonišče ...
198
DOM   IN   SVET
LETNIK 42                 V LJUBLJANI, 15. OKTOBRA 1929                 ŠTEVILKA 8
FRANCE GORŠE: PORTRET PISATELJA BEVKA. MAVEC, 1929
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
8. Psyche
Bolezen, za katero je legel Zornik, je bila ena tistih epidemij, ki gredo skoraj vsako leto po ljudeh. Če ne bi vedeli za mijazme in prirodno njihovo rast, verjeli bi skoraj vestem in zdravniškim naziranjem prešlih časov o strupeni plimi »gnilega« zraku in o trujočem vplivu astralnega makrokozma, ki da rosi kot basiliscus coeli na vode in sokove v zemlji in v človeškem sideričnem mikrokoz-mu pa zastruplja, kakor tru je zrcalo, ki se
je vanj pogledala menstruozna ženska. Vsi od kraja smo bolni, pa se bolezni ne bojimo katastrofalno, atavistično z grozo davnih prič in prednikov. Leki so namreč vsakdanje apotekarski: veramon in kinin, komplikacij navadno ni in bolezni pravega imena ne vemo. Paracelsus bi dejal, da smo izločili ens venenum imaginationis. Srečni Paracelsus! Vedel je za pava, da iz želje po kačah v samem sebi gada spočne, neznana pa mu je bila pestiš imaginationis naših duš, naših motnjav, leglo našega baziliska, zrcalo naše krvi in krvotočnosti. . .
Zornik je obolel hudo in naglo. Domači zdravnik ga je našel že v težki omotici z visoko vročniško temperaturo. Bil je previden in je nasvetoval bolnišniško oskrbo. Bolezen je bila res prevzela Zornika s prvo, še neobrabljeno jarkostjo in našla v njem rodovitnih tal. V bolniščnici so že prvo uro odredili za bolnega injekcije s kafro in digitalis.
Iz tolike oslabelosti srca pa vročniško raz-paljene krvi so vstajali bolniku težki deli-riji: patologija dvojne bolesti, groza pred strahotno tuje spačenim v gledanjih in ani-malično motna telesna bolečina. Iz nekake čudno otipljive logike, ki ni ne izločala sa-mogledanja ne popolnoma dušila zmisla za kavzalno vez med poedinim spovračajočim se in gledanim, se je grmadilo iz neznanih globeli bolnemu veličastno ogrodje čudnih svetov in nastrojev: osredje iz otroških in pubertetnih sanj, žalostni odlomki in drobci življenja, ki nikoli bivalo ni kot svet in zdaj vendar vihralo po svojem nebu kot strahoten komet, pelo pesem svojih energij, soplo v ritmu svojih pljuč, gorelo in sijalo v ognju svojih luči in solne in strel in žari j, neugna-no, bičano, ubijano, »počenjajoče se iz kaotičnega in sipajoče se zopet v nič. Stopnjema, zajeto in povito v kantileno bogve kakšne podzavestno poznane popevke, se je mot-njava polagoma usrejala ob nekakšno osišče; imaginarna brzina je plahnela, v duhu se je svetlikalo, kakor da se kalna voda valujoče ustaja in čisti. Trenutno se je tlapil bolni le
še z grozo, da se mu je boriti nekje v meglenem z nekom demoničnim, nekakim zlost-nim gnomom, nekakim Alberihom iz pravljic o Sigurdu — kar vse je bil Zornik dočutil živo šele pred nedavnim iz starejše in mlajše Edde —, iz prič o Sigurdu, ki je zablodil v osredje zmajev in ogabnih zemeljskih duhov, da že misel nanje obrača drob in ledeni kri po žilah. Bolni je živo občutil zdrizanje v sebi zdaj, ko je menil, da mu bo spodneslo noge na opolzki stezi kraj neznanih breznov, zdaj, ko je občutil, kakor da mu je kapnilo z nepoznane veje za vrat, zdaj uverjenemu, da se lovi za čer, pa je prijel v nekaj meh-kobnega in sluzastega. Oči je čutil, da ga ščemijo od megle, potno srago je imel, ko mu je ledena in kot ivje ležala na koži, celo bolečino srca je videl, ki se je hotelo posili tesniti spričo tolike tišine, praznote in me-glovite nejasnosti. Zbesneti mu je bilo: vpil je, vekal kakor otrok, ki se je osvestil, da so ga zaprli samega doma in šli. Pa ni imel niti v življenju podzavestno ohranjenega imena, da bi prizvalo po licu in ljubezni na pomoč. Tešilna in mogota beseda »mati« mu je bila tuja. Kar je priklical, je bilo vendar lice po licu in ljubezni otroškega strahu: ženske oči, ki rahlo vznejemirjene in zaskrbljene iščejo v agonijo mrjočih usten, roka, ki je segla po vreči z ledom in jo položila na čelo, še druga roka, ki ume spretno izvršiti tudi injekcijo. Injekcija pa begotno spoznanje, da mu streže usmiljenka, je pomirila bolnika. Ko je blaznil še dalje, je trpel manj. Živel je v osredju šolskih let, sedmega gimnazijskega razreda v zadnjih šolskih dneh, ko je solnce že od sile hudo in je šola le še, da dijak pri izpitu dokaže, česa se je učil in koliko zna. Nepoznano grotesken, apokaliptično spremenjen je učitelj, ki izprašuje. »Homunculus, človek iz retorte, spočet iz semena inkubov,« se osvešča samokritično bolni o njem, »oče Silogizem včeraj in danes. Pojdi in ne gnevi! Exibat logicus, non sum hic« A sanjski pedagog ne gre. Ves zlostno ljubezniv je, stremuh. Ume omrežiti mlado dušo, da ga ceni in mu zaupa, v zboru, ko sodi, pa črni, grdi in strahu je. In njegova veda? Od muh! Barbara, celares, Aristotelove kategorije in anekdotna zabavnost Zenono-vih dokazov, to je njegov svet, vse kar zmore, misli, sodi in ve. Pa je še ničemuren, hoče z učenostjo   bahati,   hoče   celo   duhovičiti   in
i imeti šalo. Vse je ponarejeno na njem, ko se znaša užaljeno, ko noslja vzgojno pokroviteljsko, ko deklamira iz velikih besed, ki jih ne ljubi in ne ume. Kaj hoče spet? Pričo o krokodilu, ki je Etiopki dete izmaknil? Zgodbo o Ahilu in želvi. V božjem imenu. Že v tretje. Naj jo ima. Ahil lovi želvo, želva beži. Ahil je na točki A, ko je želva v B. Ko je Ahil došel v B, je želva v C. Sequitur, sledi, da Ahil želve nikoli dotekel, nikar še pretekel ne bo. »Lepo«, je učitelj zadovoljen. Za trenutek. Že je ves potuhnjeno zlosten. »Nun, no torej! Nadaljujte! Tu si paič le puhlih zgodbic ne bomo pripovedovali. Vprašanja drugi del: was ist der Trugschlufi? Des Schlusses Trug und List?« »Zoprnost,« trpi Zornik v prividu, ki je sočen do skrajnosti in živo nastrojski, »zoprnost narejena, ne igraj se z besedo, ki je četudi zlata, v tvojih ustih cmok! Takole povej, kakor je res. Perverzen da si, duhovni sadist!« Trpko, meni Zornik, da mu je odgovoriti na glas in vljudno: »O tem naša šolska knjiga molči!« »Molči?« se hahlja vzgojnik. »Seveda molči, s svojimi sedmimi pečati molči, a le Vam, ki Vam je pamet lena ko želva. Junger Mann! Na svoje človečansko dostojanstvo mislite. Zato smo, da mislimo! Mislite torej! Oder wollen Sie iiberhaupt nicht sein?« Tako plete besede, da bi z navidezno ostroumnost-jo ponižal, opljuval, ki mu šolske psovke na jeziku leže, pa se jih, podla, pasja duša, izbljuvati boji. »Ich denke, sem tu in govorim,« se upostavlja razjarjeni dijak. »Ahil želve dotekel ne bo, ker jo je že s prvim korakom preskočil.« Smeh. Vzgojnik uradu-je: »Es geniigt. S svojo lenobo ste prav zares samega sebe preskočili. Naslednji po abecedi ! Mu tudi knjiga molči ? Um Gottes willen! V vsem razredu ni nikogar, ki bi znal. Saj bom znorel. Setzen, schreiben!« In Zornik ima v resnici ves bujni nezmisel učene opre-delbe. Profesor uči: »Dieses Trugschlusses Wesentliches und Eigentliches ist, wie solches erfahrungsgemarj bei jedem und allem svllo-gistisch Ausgedriickten geschieht, lediglich in der, auf Grund einer augenscheinlich logisch prazise geordneten SchluBfolgerung, falsch verlaufenden Beweisfiihrung zu su-chen, wobei wir namlich durch die alogische Wertung irrealer, geometrischer Groben A B C .. . als wirklicher, rationell gegebener Erfahrungsbestande A a B b C c ... ihres simbolischen Inhalts und begrifflichen Wer-
226
FRANCE GORŠE: ČITAJOČA
tes berauben und demzufolge auf Grund einer auf falschen Pramissen formell zwar richtig geformten Satzfolgerung zu einem auBerlich verbliiffend befriedigend rationel-len SchluB gelangen. Tako! Ponovite!« »StuB! Prismodarija!« občuti Zornik, a ima pesem brezkončne gluhote iz dvajsetih grl: dieses Trugschlusses Wesentliches und Eigentli-ches . . .; govori in brblja še sam, kakor sliši, se lovi v tem strašnem siboletu, ima novo bolečino, ni noben opredeljujoči več, marveč Ahil sam, ki se mu noge pleto in ne more za želvo. In želva ni ena. Iz mrtvih, glupih besed se kotijo in množe amfibiji in jih je široka ravan polna. Gibljejo in se gnetejo, nekako nedoumno glupo valovje, ki se hoče razvreti, se odpira, da vstaja iz njega monstrum z Diirerjevih gledanj nazornostjo, velika Skrivnost, Zmeda od konca do kraja, samoplodna z gnusno nabreklim životom in polnimi bedri, z znamenjem na čelu: Taedium vitae — veliki Gnus .'..
ŽENA. MAVEC, 1929
»Eshatologija, Diirer, pravljica in Ženo,« se osvešča Zornik, »o moj Bog, kako revna je ta paša naših duš!« Gnus mu je v ustih in drobovju, žvižg čudnega siboleta mu je v udih, ko se stopnjema budi svoji bolniški postelji in sobi. »Gnus, gabnost! In še pesem, ki je cingljanje zvokov, še sanja, ki je cvet bolne krvi, še molitev, ki utešiti ne da in ne zna. Gabnosti, praznote! Psyche, pojdi v klošter, ali pa znori kakor Ofelija! Vida, ne plači! Nisi še stara! Taedium omnis! Vse je silogizem mimo enega: ne biti, ne misliti, ne ubijati sadistično .. .«
Ali duša, ki se je že lovila od tu v brez-glasje, kar noče več v življenje? Z lažjo, tem najstarejšim atavizmom našega duha, da življenje ni gnus, ki je, da živi, da hoče še in mora še biti...
»Moram biti,« se je tedaj Zornik popolnoma osvestil, »sem truden in bolan in še živ.«
Razgledal se je po novem osredju z enim samim pogledom. Imel je bridko belo, sne-
227                                                               is*
ženo luč velikega okna, bele, prazne stene in belo odeti človeški lik. Potem je videl le še ženske oči, ki so iskale mirno zvedavo v njegov obraz.
»Lepa Vida? Psyche?« je zašepetal in vprašal iz svoje težnje in po basni Apulejevi.
»Samo usmiljenka,« se je ovedel jasneje .. .
»Sestra Majela sem,« je tedaj spregovorila bolniška strežnica ob Zorniku. »Pazim Vas, ki ste hudo bolni. Res. Vsaki dve uri je predpisal gospod doktor injekcije. Pa zdaj je bolje. Kaj ni? Le vročino Vam bom morala spet pomeriti in zapisati. Ali razumete vse, kar povem?«
»Urnem, sestra Majela,« je šepetnil Zornik. Prvokrat je čul to čudno ime. Ni mu prijetno. Sam ne ve, čemu ne. Pa kakor da mu iz misli bere, pripoveduje usmiljenka in se nekam opravičuje, kako je tudi sama hotela, ko so jo preoblekli, drugačno ime. Simona da naj bi bila, da bi vsem siromakom njihove križe pomagati nosila. Pa je oče spovednik bil mnenja, naj le bo Majela, da bo že s tem imenom svojo prvo žrtev imela in je poslej do smrti pomnila.
»Sestra Majela,« umeva Zornik še vedno nepotolažen, »sentimentalna samostanska ko-ketka, kakor vse druge. Ume igrati kot pristna naivka s svojim sladkobnim mističnim erotizmom, z rožami, ki bodo plačilo, in z nebeškim ženinom, ki čaka svojih božjih, bledih nevest.« Zornik pozna redovnico pač le iz Rostandovega Cvranoja. Tam mu je bila sladka, tu mu mora biti zoprna: če namreč igra, igra slabo. Pa saj mu ni odvratna v besedi, sama po sebi ga odbija in plaši. Nagonsko se je boji. Slišala je klice iz njegovih blodenj, za tajnosti ve, ki so njemu samemu pokopana in pozabljena duša. Ne! Tudi tako mu ni najhuje zoprna. Drugače mu je. Telesno. Njene oči so žensko globoke, materinsko mirne. Pa kako naj so lepe v tem obličju? To je vendar lice nedozorelega otroka, brez značajnih črt, lutkarsko, voščeno bledo in mrtvo, stanovski tip, model za kič. To nesoglasje med očmi in licem boli. Pa še ves njen stas v mrtvem samostanskem habitu. Trpko trda bela peča, ki je kar naperjena s samimi bucikami, fej! Beli bolniški plašč na temnosinji obleki! O kako    neprirodno,    predpotopno    neokusno!
I Ta askeza nemogočega odela, kakor da pod njim ni ne gibov ne telesnih oblik .. .
»To sirotno zapuščeno telo,« kar pomiluje Zornik usmiljenko z neko čudno poltno slastjo, ko vidi in sklepa ob bolni polti njenih šibkih, z živosinjimi žilicami pokritih rok, »to telo! Kdaj že ni videlo solnca, kako dolgo se že ni odpočilo razvezano v zdravi goloti! Saj mora biti do kraja degenerirano, ubito, uvelo, roža izpod zemlje, iz kleti, iz grobnice. Pač le njen mistični ženin bi je mogel biti vesel.«                                                        \
Zopet govori usmiljenka, kakor da je doumela zmisel njegove bolno blodne domišljije. Nekaj bridke rdečice ji je dehnilo v obraz, roka se ji hoče tresti, lice se spačiti v joku. A pokojna, vdano tiha in proseča ji je beseda: da je bolniščnica pač močno zoprna, da strašno odbija prve dni, dokler se človek ne privadi. Vse se nam graja. Pa to mine, čudno hitro preide. In bolniki? Saj niso sitni, so pač le bolni in malce svojeglavi. Tako dober duhovni gospod, ki je pred nedavnim ležal v prav tej sobi, kar besneti je hotel prve dni, če se mu je le približala. Pozneje, o pozneje jo je s solzami prosil odpuščanja in se ji zahvaljeval. Res! Bolniki so dobri. Postrežba je pač taka, kakor more biti. Saj se tudi strežnik takoj ne privadi bolniku. Zato pa je treba, da naj si oba zaupata, bolni in zdravi. Glede vestnosti pa naj se ubogi gospod kar mirno zanese nanjo. Saj ni neuka. Vsega, pa prav vsega je vajena. Celo injiciranje ji gospodje zdravniki mirne vesti prepuščajo. Čemu tudi ne, ki je sama njih večen pacijent. Koža ji je že kakor usnje postala rjava od številnih vbodljajev. Res, prav gotovo, da je res ...
Zorniku se je žalost prelomila. Sproščeno je mogel poslušati, ko ji je beseda vzbrnela še enkrat v ljubem ji in sladkem stilizmu samostanske sentimentalnosti o rožah, ki bodo kakor dišeč balzam na rane od zemeljskega trnja, o ženinu, ki bo z vencem večne sreče okitil svoje bele neveste.
»Žalostna Psyche,« je imel bolnik čuvstve-no in miselno zmisel njenega življenjskega poklica žive je in nazorneje in sočne je, »pa mi strezi, pa oprezuj moj spanec! In če more, če le more biti, da po tem usmiljenem delu do mene najdeš svojo srečo in svoje plačilo, ave, srečna!«
Samostanka pa je še govorila, kako je z boleznimi  na  srcu.  Težke so,  a niso vedno
228
smrtne. Zdravniki sami priporočajo, naj taki bolniki čim manj mislijo nase. Bolni gospod naj ji zato ne bo zameril, če mu bo morda hotela biti vsiljiva, nadležna z besedo. »Kakor otroka,« ji je šlo rahlo na smeh, »Vas bom skušala begati, saj slišite, kako sem brbljava, da o sebi še časa misliti ne boste imeli. Imam dnevnik, brala bom, in če ne boste tega hoteli, naročili mi boste svojih knjig . ..«
»Svoj dnevnik in moje knjige da bi mi brala?« ne more umeti in pametno strniti Zornik. Zato pomiluje: »Mojih knjig, otrok, ne bi znal brati. Saj bi ti sapo zaprle na prvi strani. Ali pa bi jih morda le znala? Koliko pa ji je let? Trideset. Ženska zrele pameti bi bila, če bi le tiste svoje božje želve doteči ne hitela. O, sladka bi bila sreča, da bi tako žensko imel in bi mi brala: zrelo in dobro, pametno in otroško. Sestra Majela! Pa to je za Vas pretežko. Ne, mojih knjig mi ne boste brali, Vaš dnevnik pač. In tudi tako bova ostala prijatelja. Saj sva sorodno bolna, za srcem; za srečo, ki je v življenju ni, za želvo, kakor sem dejal. Lejte, sestra Majela. Dva Ahileja sva. Pa nama kafre injicirajo in digitalis. Mar smeva taka dirjati in dirkati? Ne smeva. Nikoli ne bi svojih želv dotekla, nikoli  jih  ne bova.«
Stegnil je desnico usmiljenki v spravo in prijateljstvo.
»'Sestra Majela,« je dejal, »hvala Vam. Če bo treba, pripovedovali mi boste iz svojega dnevnika. Zdaj pa se morava za prvo spoznati in si postati prijatelja. Zaupati, da si morava, ste rekli prej, kaj ne? Velja! Poznate me, kdo sem. Želel pa bi, da bi me klicali le za Franceta.«
»Velja, gospod France,« je odgovorila vdano. Le nekaj več kapljic krvi je imela v svojih drobnih prstih, kakor pa on. Bila mu je ta trenutek lepa, dobra in mila . . . \ »Psyche,« je zašepetal trudno in se gubil v\ motno spanje. V snu je motn javil, da je zopet Ahil, ki želvo doteči hoče. Zdaj je ni lovil sam. Lovila je Psyche z njim. A njemu vendar ni bilo dobro. »Čemu?« je dvomil in blaznih »Mar ni vstalo znamenje, glupost velika iz mrtve močadi, ki ji je ime Taedi um omnis — veliki Gnus? Za čem se vendar podiva, Psyche, za čem dirjava, sestra Majela, z najinima bolnima srcema? Kolaps, nama je  pisana diagnoza.  Ne  dirkajva,  ne
FRANCE GORŠE: MATERINSTVO. LES, 1928
dotečeva želve — življenja in zadnje resnice v tem življenju tudi ne! . . .«
Iz svojih blodenj se je odkrival ženi, ki mu je stregla in mu bila kot Simon iz Cire-neje. Svoje šibke rame je podstavljala križu, ki ga je dušil. Njeno lice je bilo otroško nezrelo, njene oči pa so bile polnost materinske skrbi. In je venomer samo eno obnavljala v svoji želji in molitvi, eno samo od Boga hotela imeti, da bi jo uslišal in otel. Za Zornikovo dušo je molila:
»Da bi mi le v tem hudo ne storil, da bi   priden   bil.. .«
Psyche . . . žena-mati in otrok. Za srečno in zadnjo spoved je prosila bolniku.
In je bila kmalu vsa mirna, vsakdanja in strpna v habitu brez gibov in telesnih oblik.
Ni verjela, da ne bi mogla biti uslišana, odrešena . .. Psvche . . . Njena vera je ljubezen vekomaj ...
229
DOM   IN   SVET
LETNIK 42
V LJUBLJANI, 15. NOVEMBRA 1929
ŠTEVILKA 9
TINE KOS: DELAVSKI PAR. 1929
USAHLO VRELO
IVAN PREGELJ
9. Ubita Psyche
Psyche!« Zornik je zaklical iz sna. Beseda, ki se je čudno mrtva in trudna opotekla z njegovih ustnic in padla žalostno, kakor usehel list v tihi somrak belih sten, je vzdramila usmiljenko Majelo kraj okna, kjer je bila togo zastrmela v sivi ovoj prvega mraku. Zdaj se je mirno okrenila in približala bolniku. Sklonila se mu je čez obraz, ki je ležal pred njo prazen, žalosten, ubit in top kakor voščena krinka. Usmi-Ijenka se ni ne ustrašila ne začudila: vajena
257
je bila mrtvih lic, ko je duša drugod. Ni jih poznala samo z očmi, z lastnimi občutki jih je imela, ki so ji tudi vbrizgavali zdravilne eliksirje, da ubijejo kri in zavežejo vse zunanje čute, oči in sluh, vonj in okus in tip, vse te divje zvodnike naše po proklet-stvu za greh prvega očeta in prvo slo . . .
»Psyche!« je vzdihnil bolnik v drugo.
Kakor je bila vajena, je tedaj potegnila usmiljenka bolniku z roko preko čela. Pa se je dogodilo prečudno: pod njenim božajočim dotikom je krinka brez oči in duše splah-nila. Obličje se je razvezalo, gube so igrale, barva je dehnila iz polti. Zornik se je prebudil, se nasmehnil in povedal tiho, srečno in mirno:
»Sestra Majela, videl sem mater!«
17
Brez vsakega začudenja je usmiljenka prikimala. On pa je povedal še bolj mirno, še bolj verno in prepričano:
»Pristna je. Tako sladko je trpna. Kakor ljubica vsa bolna od ljubezni in poljubov.«
Usmiljenka se je stresla v tajni grozi pre-mražena. Trdo, hripavo je rekla:
»Moliva zanjo!«
»Čemu?« je vprašal zmedeno. »Saj je vendar srečna!«
Za trenutje je iskal izgubljeno, kakor da ugiba, redovnici v bledo, mrzlo lice.
»Pa moliva, govoriva o njej,« se je nato nekam opravičeval in dobrikal.
Mrtvo je potegnila križ čez čelo, ustnice in nedrje. Beseda ji je trpko padla v prostor . . .
»Psvcha brez duše, lutka!« je zabolelo Zor-nika in jo je zametoval. Pa se je tisti trenutek sesedla ob njegovi postelji, zastokala težko in ginila . . .
Obudil je bil Psychi dušo in jo — ubil. . .
Tako je dopolnil pesnik France Zornik svojega življenja pot in namen. Kar se je še poslej telesno z njim godilo, ni ne važno ne novo. Umrl je. Za kolapsom ali angino pectoris, zdravniki so vedeli. Kar je javnost izvedela, je bilo bolj legendi podobno. Po pripovedovanju Majelinih družic so posneli katoliški časopisi, da je bil Zornik v sveti noči pri polnočnici. Potem je dolgo pisal. Zjutraj pa so ga našli mrtvega. Slonel je trd v svojem stolu za mizo. Glavo je bil vrgel navzgor proti sliki Zveličar ja na križu. Roke so mu bile krčevito razprte. Po vsej kretnji, kakor ga je bil zalotil zadnji srčni krč, je sli-čil človeku, ki je čudežno dospel k izvoru Življenja, Poti in Resnice. »Ljudje, ki jim gre verjeti,« so pisali listi, »nam zatrjujejo kot očividci, da je rajni pesnik izdahnil v taki legi, ki je neprisiljeno obujala vtis, da se je smrtni krč Zveličar ja na križu stigma-tiziral v bolnikovo zadnjo kretnjo. Pesnik, ki je po božjem usmiljenju našel po dolgih blodnjah jasno pot k svojemu pravemu Izvoru in Namenu, umrl, obležal je pri delu, blagoslovljen z vidnim znamenjem serafske-ga žiga iz rok mistične Lepote in Dobrote.«
Prav ta legendarična poročila so povzročila, da se je razšla književna družba »Misel«. Drzko se je posmehoval naturalist Kre-gar pri žalni seji, da družba koti nove svet-
nike in konvertite, jih časti in nato še spise rodovniških ljudi nagraja. Žalil je spričo slovesnega trenutka vse, teatraliko Sajetovo in profesorstvo Cvetrežnikovo, Zlatopera in celo Globočnika, ki ni bil ves trezen, zato pa bolno pietističen, ker mu je ležal slučajno zopet otrok bolan za — škrlatinko. Le nekaj tednov po tem notranjem razsulu je »Misel« tudi gospodarsko prenehala. Požareljevega spisa, ki so ga bili nagradili, niso tiskali. Izgubil se je in Globočnik je javno sumničil Zlatopera, da ga je »založil«, kakor je bil že nekajkrati dotlej podobno naredil.
Slovensko občinstvo je mrtvega pesnika pokopalo po domače pietetno z govori in venci, s članki in podlistki, z vsem književnim žargonom ničemurne hijenade in »tulečih grobov«, s samoljubjem svete povprečnosti, kako da je lepo in prav, ko imamo spet enega novega moža v grobu in da je ugasnil »genij«, zamolknil, da bo poslej še ena, častna simbolna edinica v analih domače pro-svete, ki grobove kiti, imena leksikografira in le dokler živiš, tebe in njega skoz Ljubljano na Golgato biča in goni in poja in podi...
*        *        *
Za epilog Zornikovemu pogrebnemu slavju je tiste dni mistificiral zanikaren podlistkar brez slovstvenega imena vso slovensko slovstveno zadrugo. Pod naslovom »U bita Psyche. Oporočilo mrtvega pesnika«,   je priobčil  sledeče:
»Umetnik hočeš biti, Homer in Shakespeare? Si li zdrav kot zemlja in dober kot luč?«
»Pesnika pa vendar imamo: arhitekt Plečnik mu je ime.«
»Sicer pa smo leksikon. Bukve rodu slovenskega: Ahacelj se je rodil, Alešovec se je rodil, Benkovič se je rodil... O moj Bog! Koliko nas je in nobeni plaščarji, kakor je Alešovec edini, nismo. V Biografskem in vzporedno sčasoma v Ilustriranem bomo tudi na vrsto prišli. Zaslužni smo pač: rodili smo   se...«
»Pred mojimi usihajočimi očmi mrtve zarje vstajajo: o kolikrat jih nisem užil? Nad prve moje sive lase ugasla poletja se zgrinjajo: o kajkrat jih nisem imel? Ob starem in praznem srcu srebrne noči se sipajo v molk: o kje sem jih mudil? Zavržena bla-godat nebes mi tuli v dušo in vest: nisi me
hotel za dar, zavrgel si! Za človeško čenčo in za žargon sem uho mašil govorici vseh solne in zvezda, srce zaprl sanji iz ros in rož, duši prepovedal toplo bridkost iz mrakov in mesečin, preklel stoteri pev, odo jasnin, diti-ramb valov in sladki seherzando mladega srca. . . Svoji puhlici sem živel, puhlica mi bo plačilo:   rodil   sem   se...«
»Ne iščimo več! Lepota je namreč Psvche. In Psvche ne živi. Umre, ko se spočne . . .« —
Tako mistifikacija. Za resnično zadnjo, za pravo Zornikovo labudnico Slovenci tedaj niso izvedeli.
LADJEDELNICE
(Odlomek) MAGAJNA BOGOMIR
Skozi presledek med obema zavesama je zasijal žarek in padel tik pred njega na mizo. »Simona, žarek kaže sedmo uro.« Opazoval je v traku svetlobe množico drobnih telesec, ki so potovala po rumenkasti stezici in se gubila izven nje v mrak. Rahel nasmeh se mu je razplel na obraz. »Mnogo izmed nas jih je, ki niso zvesti in potujejo iz luči v temo.« Prislonil je dlani k žarku in zažvižgal bojno popevko vanj. Drobci v svetlobi so se zavrteli v divjem plesu. Od dlani do dlani so begali, nekateri so tonili v ozadje, drugi so se poganjali v zlatih črtah le naprej po svetlobi. Grum se je zasmejal glasno. »Da bi bili vsi kot Ro-jina ali Mihajlovič!«
»Mudi se. Preveč si dobre volje danes,« je odgovorila Simona. »Ne čutiš, kako je razbeljeno ozračje in da soparica mori duha.« Sedela je na tleh in zavijala knjige med perilo. Zavoje je polagala v zaboj. »Daj mi rokopis z mize!«
»Kaj bi ne bil dobre volje, predraga, ko jih je že toliko, ki ljubijo našega dičnega Salomona in prisegajo, da je dobro, ker je ukazal enako vsem in je prepovedal bogatim kakor gladnim krasti kruh s stojnic in je za-povedal bogatini kakor ubogim prirejati razkošna slavja in si bogatiti duše iz zakladov umetnosti. Mihajlovič pa bo stal, da veš, kot neupogljiv hrast ali pa prežal kot morski orel s svojim vražjim pogledom. Smejal se je, ko sem mu stisnil roko v slovo. In naj bi tudi njemu stiskali palce med vrata in trgali nohte iz prstov, vdal ne bi se nikoli, kot se
TINE KOS: MLATIČ. 1928
ni vdal Rojina. Ni rastel zastonj na kame-nitih bregovih divjih dalmatinskih zalivov in zorel v mornarja duha. »Gradil bom ladjo naprej,« mi je zaklical, ko sem odhajal, »ognjenih src bodo pirat je na njej. Iz ognjenih src bodo polili grmade in sij kresov bo pordečil vso krajino. Zvest nam bo in čuval, dokler se ne vrneva. Si izročila Silvi njegov pozdrav?«
»Sem. Videla bi še rada njega in tebe, a sem ji odsvetovala. Povedala sem ji, da je Marinis že izsledil okraj, kjer stanujeva in da hlini ljubavnika, ki se mi hoče približati. Hvala Bogu, da še ne ve za hišo. Silva se odpelje zvečer v Genovo in jutri, ko bova midva že skozi gozdove, z ladjo naprej. Izredno dobro si ponaredil krstnico in je niso prepoznali niti na kvesturi niti na ameriškem konzulatu. Ko bi Herta vedela, ko je odposlala iz Bostona tvoji sestri krstnico in denar, da ji bo skoraj rešila življenje s tem!« Silvi je težko. Preveč ljubi Mihajloviča in naju dva. »Le na vas bom mislila med vožnjo in onkraj morja,« mi je rekla. Pravila je, kako si ji od zgodnje mladosti nadomestoval očeta
259                                                                     l7*