Se o tradiciji martina krpana
Osvetliti hočem vprašanje, kdaj so nastale take razmere v razvoju trgovine proti primorskim mestom, da bi mogle poroditi med ljudstvom prve začetke poznejše tradicije o Martinu Krpanu.
Trgovina iz zaledja v tej smeri je bila že od 13. stoletja dalje ena najvažnejših in je pritegovala že kmalu večji del slovenskega ozemlja. Z vključevanjem zemljiškega gospostva v blagovno denarni promet in zlasti po spremembi naturalnih dajatev v denarne se je v to trgovino v vedno večjem obsegu vključeval tudi podložnik in je kmečka trgovina v primorska mesta zajela ne samo ozemlje Primorske in Kranjske, ampak je segla tudi čez njune meje. Boj mest, ki se je sprožil proti tej trgovini, je bil zaman; pogodba med stanovi in mesti leta 1492 je v zvezi s tem bojem kmetom dopustila velik del trgovine in s tem pravno utrdila stanje, ki je dejansko vladalo že prej. Večji del te kmečke trgovine se je v visokem srednjem veku usmerjal predvsem v beneška istrska mesta, med katerimi je. bil Koper zaradi beneške trgovinske politike (svobodna trgovina s soljo v zaledje, ugodnejše mitninske pristojbine, beneško in kolonialno blago) najvažnejše središče. Trst, ki je skušal pritegniti trgovino iz zaledja v večji meri nase. je bil v teh svojih prizadevanjih dolgo zaradi slabših pogojev trgovine in brez opore deželnih knezov skoraj brez moči.
Stanje se je začelo spreminjati od konca 15. stoletja dalje. Tedaj sta se deželno-knežja fiskalna in tržaška trgovinska E>olitika zlili v enotna prizadevanja. Deželni knez je Trstu — stisnjenemu med beneški monopol jadranske trgovine in zaledje, katerega trgovina se je usmerjala v večji meri v istrska beneška mesta — tja do čez sredo 16. stoletja dajal vrsto privilegijev, s katerimi naj bi se promet iz njegovih dežel na istrsko beneško ozemlje in v Italijo usmeril v Trst in skozi njega. Z uveljav-Ijenjem prisilnih poti v Trst so bili najtesneje povezani ukrepi, s katerimi so uredili način plačevanja mitnin v smeri proti Tržaškemu zalivu in nadzirali režim prisilnih poti. Določali so, da morajo vsi iz Kranjske tostran Postojne razen iz loškega območja iti samo čez Senožeče in Lokve v Trst. Z nenatovorjenimi konji pa so bili dolžni iti po drugih, čez Pivko (o obsegu območja Pivke glej M. Kos, Urbarij Slovenskega Primorja 2, 1954, str. 42 si., 51 in 55) določenih poteh in so morali pri tem plačati tudi vse mitnine, ki so jih pobirali ob zgoraj nakazani obvezni poti v Trst, v Senožečah in v Trstu. Iz loškega območja in Pivke s Postojno so se sprva tovorniki lahko usmerjali še naravnost čez Brkine na beneško ozemlje v tamkajšnja mesta. Toda pri tem so morali na mitnicah v Radohovi vasi ali v Košani, Cepnem in Premu plačati tudi postojnsko, senožeško in tržaško mitnino. Prav tako seveda tudi vsi, ki so iz beneškega ozemlja tovorih blago v notranjost. Po letu 1523, ko je nadvojvoda Ferdinand preuredil prisilne poti in postopke na mitnicah, so morali tudi podložniki iz zemljiških gospostev Lož, Prem, Postojna, Senožeče, Svarcenek, Novi grad in Gotnik, če so hoteli z natovorjenimi konji na beneško ozemlje, iti samo po poti skozi Trst. Z nenatovorjenimi konji pa so smeli odslej dalje vsi, ki so šh po sol, vino ali drugo blago v beneške istrske iuke, uporabljati samo pot čez Klanec (torej ne več čez Radohovo vas oziroma Pivko sploh) in so morali tam plačati še tržaško mitnino. Ce tega niso hoteli, so se morali tudi v teh primerih usmerjati čez Trst. Isto načelo se je uveljavilo tudi za vse, ki so iz beneške Istre prihajali v zaledje (glej o vsem vire v DAS F/I 88).
V zvezi s temi predpisi o prisilnih poteh in plačevanju mitnin so uvedli še sistem bolet, to je potrdil o plačanih mitninah, ki so jih morali pokazati v Senožečah in v Trstu in po letu 1523 tudi na Klancu. Kot izhodiščne postaje za izdajanje bolet so se od konca 15. stoletja javljale Lož, Postojna, Planina, Podkraj in Vipava za vse ozemlje vzhodno in severno od njih, za območje Pivke pa Radohova vas, Knežak, Cepno, Košana in Prem (glej o tem DAS F/I 64).
V zvezi z vsem tem se nam območje Pivke s Postojno kaže kot trgovinsko prometno izredno važno ozemlje in je zato razumljivo, da se od konca 15. stoletja
191 ,
dalje omenjajo tod poleg že naštetih mitninskih postaj še mitnice v Knežaku, ; Zagorju, Pristavi, Celjah in drugod. Najprej je to ozemlje s tamkajšnjimi mitnicami i služilo deželnoknežji politiki prisilnih poti, pozneje pa popolni zapori neposrednih \ poti na beneško ozemlje. Prav zaradi tega so se mitnicam na Pivki priključile še mitnice pod Brkini in na Cičariji, kot na primer v Materijah, Javorju, Staradu, i Golcu in Vodicah. j
Ker je bil ves odpor zaledja proti prisilnim potem na Trst in dvojnim mitni- \ nam na Klancu brezuspešen, se je začela prav čez območje Pivke od začetka 16. sto- 1 letja dalje razvijati izredno močna kmečka tihotapska trgovina, ki je niso mogli i preprečiti niti vsi deželnoknežji ukrepi niti najstrožje nadzorstvo in velike kazni, | povezane s prekrški. Zlasti močno je bilo tihotapstvo s soljo in so zaradi nje | v zaledju nastajali vedno novi sejmi in središča solne trgovine. Tihotapska sol je šla | preko Dolenjske tudi mimo Krškega in Brežic na Štajersko in celo v Zagreb, a tudi i v Vojno krajino. Po sto in več tovornih konj, naloženih zlasti s soljo, se je pomikalo ; po skrivnih poteh iz beneških mest v zaledje. V zgodovinskih virih se tedaj prvič ; pojavljajo posebni pazniki na mitninskih postajah z nalogo, da preprečijo to tiho- ; tapsko trgovino (Contrabanden Knechte, Aufhalter Knechte); na posameznih mitnin- : skih uradih jih je bilo tudi po 12 in so za svoje delo dobivali plačo (glej DAS F/I 72). j Viri začno prav tedaj govoriti tudi o spopadih tovornikov, predvsem iz Notranjske j in Cičarije, z mitninskimi pazniki, ko so si, zasačeni pri tihotapstvu, s silo poskušali , izsiliti prehod in so v krvavih spopadih padale tudi žrtve. I
V vsem tem je vsekakor začetek tistega zgodovinskega dogajanja, ki je dalo j osnovo za nastanek tradicije o Martinu Krpanu, in je treba v 16. stoletju gledata čas, \ ko se je mogla začeti uveljavljati. Veliki napori, premagovanje nevarnosti, oboroženi '. spopadi in človeške žrtve pa so se tako vtisnile v spomin ljudstvu na območju Pivke, I da je lahko prav tam zrasla najmočnejša tradicija o Martinu Krpanu, ki je tja ;
postavila tudi njegov dom. Ferdo Gestrin 
i