__________ S^Jeto. V Gorici, vinotok 1881. 10. zvezek. m%m rzmc Spletajte rožni ^euec Maviji, častivci pobožni, ^si, ki želite v nebesa lepé, ~a vam odpró se na njene prošnjč: ~a vam odpró se na njene prošnjč, J*8>> ki želite v nebesa lepe, Venec Mariji, eastivci pobožni, . Spletajte rožni ! Spletajte rožni enee Mariji, eastivci pobožni, Javna gospoda, bogati Ijudjé, v.a vas denar in časti’ ne vdušč: a vas denar in časti ne vdušč, *aVna gospoda, bogati ljudje, eQec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni! g. Spletajte rožni I ^n®c Mariji, častivci pobožni, jrj’ ®iromaki, siròte, blede, vam obriše prebritke solze: ^am obriše prebritke solze, - 8iromaki, sirote bledč, eQee Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni! Spletajte rožni Venec Mariji, častivci pobožni, Vi učenjaki, ve umne glavé, Da vam v razumu ne vtone sercé: Da vam v razumu ne vtone serce, Vi učenjaki, ve umne glave, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni! Spletajte rožni Venec Mariji, častivci pobožni, Krotke, ponižne, pripróste duše, Tu se modrosti nebeške uče: Tu se modrosti nebeške uče, Krotke, ponižne, priproste duše, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni! Spletajte rožni, Venec Mariji, častivci pobožni, Čversti mladeniči, dečle žive, Da vas ne omamijo ostudne želje: Da vas ne omamijo ostudne želje, Čversti mladeniči, dečle žive, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni! — 290 — Spletajte rožni Yenec Mariji, častivci pobožni, Matere mile, zakonski možje, Da se otročiči vam v radost rodé: Da se otročiči vani v radost rodé, Matere mile, zakonski možjč, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni ! Spletajte rožni Venec Mariji, častivci pobožni, Cesar in kralji in njih krasne gospe? Vsi, ki na tronih visoko sedè: Vsi, ki na tronih visoko sedè, Cesar in kralji in njih krasne gospé. Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni ! Spletajte rožni Venec Mariji, častivci pobožni, Vdovci in vdove in stari ljudje, Da vas ne starejo toge težkč: Da vas ne starejo toge težkč, Vdovci in vdove in stari ljudje, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni ! Spletajte rožni Venec Mariji, častivci pobožni, Mašniki, mnihi ter nune svete, Sveteči svetu ko zvezde svitlé: Svčteči svetu ko zvezde svitlé, Mašniki, mnihi ter nune sveté, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni ! Spletajte rožni Spletajte rožni Venec Mariji, častivci pobožni, Venec Mariji, častivci pobožni, Kmet in kupec in gdor brodi morje, Papež in škofje, glavarji cerkve, Vmetalnik, delavec, hrabre vojske: V imenu vernih vesoljne zemlje : Vmetaluik, delavec, hrabre vojske, V imenu vernih vesoljne zemlje, Kmet in kupèc in gdor brodi morjé, Papež in škofje, glavarji cerkvé, Venec Mariji, častivci pobožni, Venec Mariji, častivci pobožni, Spletajte rožni ! Spletajte rožni ! GOVOR Njih svetosti papeža Leona XIII. o slovesnem sprejetju slovenskih romarjev 5. malega strpana 1881. Ljubljeni sinovi! Rim, poglavitno mesto katoliškega sveta, vas je željno pričaka vaio ter vas z ljubeznijo denes objema; Naše očetovsko serce p» , se nad vašim obilnim shodom tako silno raduje in veseli, da me-nimo, kar je nekedaj sv. apostelj Pavel rekel o svojem Titu, rav- — 291 — 110 to smemo tudi mi po pravici o vas reči : Bog nas je p o-tolažil z vašim prihodom. Že od začetka Našega papeštva, ko smo videli sveto Cerkev Pr> najbližnjiših narodih iz raznih vzrokov nevsmiljeno stiskano in k° nam je ta pogled delal silne britkosti, obšla nas je volja proti ^“tru se ozreti, ali ne bi spomin na preteklost Nam posvetil s kaki® razlogom in poterdilom veselega upanja za prihodnje. Zdaj Pa »e je po božji dobroti zgodilo, da nam ravno današnji dan po-^aja del, in ne najmanjši del tega tolažila, ki smo takrat namerni mej vami ga iskati. Zakaj dobro znani so nam, ljubljeni sinovi, Vaši nameni, vidimo in po pravici cenimo ljubezen in vernost, ki Vas je iz tako daljnjih in raznih dežel pripeljala sem zedinjene z stioserčnim sklepom, da Naši nizkosti in višjemu gospostvu apo-stoljskega sedeža svoje podložno počeščenje izkažete. — Iz tega se razodevajo ne le samo preblagi občutki slehernega izmej vas, te-^ sije tudi dokaz prečudne ter božje edinosti sv. Cerkve, o ka-teri si ti, častitljivi brat, ravno kar resnično in obširniše govoril. Zakaj Jezus Kristus je sklenil in se svojo kervjo zapečatil bratov-zvezo vseh ljudi mej seboj in vse, kateri so imeli v njega vejati, je zbral kaker v eno družino, ki je sveta Cerkev, vseh um ^ voljo ie v tako popolno edinost spravil, da morajo biti eno, ka-ker sta On in Oče eno. Da se pa ta edinost ohrani, zato je najvišje pastirstvo pode-^ svetemu Petru, pervaku mej aposteljni, ter je zapovedal, da naj 86 Preseljuje na rimske papeže, njegove naslednike, da namreč udje °stauejo v zvezi z vidno glavo sv. Cerkve ter se razliva življenje P° vsem telesu velike kerščanske družine. To je dobrota življenja zdravja, katero sta vam, ljubljeni sinovi, za Bogom najprej pri-^°bila sv. Ciril in Metod, občna vaša aposteljna. In res, v 9. stoletju, ko je zaslovelo ime Slovenov, sta se z "Verjetno yeliko ljubeznijo vsa darovala duhovni omiki vaših pred-•dkov ter sta jih prerodila po evangeliju Jezusa Kristusa v ne dol-^ času. Tako se je onim narodom prigodilo, da so bili zedini®11* s tem apostoljskim sedežem, to je s tisto Skalo, ki je hotel nstu* Gospod, da bodi podlaga njegovi Cerkvi in popolnoma nepremagljiva terdnjava zoper vsaketere človeške in satanove napa-e> • Mej Sloveni in tem sedežem svetega Petra so se pričele od tega časa notranje razmere in mejsebojna opravila, keterih sam 8P°inin jo neizmerno prijeten, zlasti še ta dan, in ko ste vi priču-Cl* Zakaj tukaj v mestu Rimu sta sveta brata odgovor dajala — 292 — od svojega apostoljskega dela in opravila; tukaj na grobeli perv»' kov apostoljskih sta s prisego poterdila neomadežano svojo vero; tukaj sta sprejela škofovsko čast in posvečenje. Metod je bil1 najčastitljivišim pismom od rimskega papeža priporočen, s čiger samega veljavo in voščili se je vernil na Moravsko z duhovniki i® škofi vred, ki so bili odmenjeni v opravilih duhovske službe v yS' ših okraj inali podpirati ga. Ciril je apostoljsko službo takrat pričel, ko je Kerzonezce® neznane ostanke Klemena I., Našega predhodnika, našel; te je n»' dalje z ljubeznijo iu zvestobo hranil in hotel, da naj ga do Ri®9 povsod spremljajo. In Mi ne cenimo za primerljej, da je, kake1 je tudi tebi, častitljivi brat, ravno kar ljubo bilo omeniti, v te® mestu vmerl in da je Rimu došla čast svete ostanke kaker Ciril®' ve tako tudi Klemenove tako rekoč v enem naročju imeti. 01® preslavna aposteljna kerščanske vere že’ toliko stoletji vštric p<$' vata v miru Kristusovem in videti je, da hočeta učiti najpozneje mlajše, kako priserčna naj bo in za vselej ostane zložnost Sloveno' z rimsko cerkevjo. '-J Kmalu pa je zorel tudi sad te potrebne zveze in to v spl0®" no, kaker tudi v vaših aposteljnov korist. Zakaj ko se jima j® dogodilo, kar se mnogokrat primeri takim, ki se poprimejo veliki'1 reči, da sta zadela na razne pritežnosti in očitanja, skusila sta p°' moč, ponujano od le-tega aposteljskega sedeža ; imenoma sta d®' segla milost in pomoč Nikolaja I., Hadrijana II., Janeza VIII- "" In pozuejši papeži, naši predhodniki, so tudi skazovali Sloveno® vselej dobrovoljno serce. Pisma vaše zgodovine pričajo, kolik® truda so rimski papeži obračali na to, da se ne samo vera, temu tudi občna sreča pri vas ohrani. Zakaj, kar se vselej dogodi, kef mora moč svete vere neogibno največi vpliv imeti do človeške?3 življenja in vedenja, to se je pri vaših očetih še očitniše in svitlej še razodelo, ko po delavnosti Cirilovi iu Metodovi niso sprejeli katoliške vere, kar je vender najvikše, ampak tudi olikane šege i® grajanske navade v življenju. Tema svojma aposteljnoma se i»3'® zahvaliti za mnogo tudi v tem oziru, ker sta znamenja vaše abe cede perva iznašla, ker sta veči del svetega pisma v ljudsko be' sedo prestavila, ker sta svete obrede primerno ljudskemu duh® vravnala. Iz'teh vzrokov bo Cirilovo in Metodovo ime častilo vS, hasledništvo v Moravcih, Čehih, Bólgarjih, Primorcih, Poljcih, E® sinih in vseh Slovenili od adrijanskega primorja do skrajne?® Novgoroda. — 293 — Ker je torej v zedinjenju z rimsko cerkevjo, materjo vseh cerkev, toliko upanje varnosti, tolikih dobrot zagotovljenje, zato si krepko prizadevajte, ljubljeni sinovi, da se ta zveza pri vas ohrani in dan na dan globočje vkorenini. Sè skupno molitevjo prosimo sv. Cirila in Metoda, naj dobrotno blagovolita z nebes braniti slovenske narode ter izprositi od Boga enim stanovitnost, razsvitljenje drugim, da gorečnost mejsebojne ljubezni v vseh sercih vnameta, sovraštvo, prepire, zavidnosti pa od dedine Gospodove odvračata. Pred vsem naj Bogu priporočata tisti narod, ki ima največo veljavo po številu, mogočnosti in bogastvu, in ki ju časti za svoja apo-steljna, ki je pa zvezo pretergal, po keteri sta ga bila ravno ta aposteljna zedinila sè svetim Petrom in rimsko cerkevjo. Keder se poverne edinost v veri in bodo zagotovljene pravice posameznih dežel, potem še le se bo mnogo zanašati na vaše prizadevanje in moč za razširjanje kraljestva božjega na zemlji; ker po božjem sklepu se kaže, da je prihranjen slovenski rod za posebne namene. Sicer pa, ljubljeni sinovi, povernite se zdravi in veseli v svojo domovino ; pripovedujte svojim bratom, kar ste v mestu Rimu videli in slišali. Vi bodite priče, ter naj spoznajo, da Naša očetovska dobrohotnost v ljubezni objema vso blagodnšno in veliko družino slovenskih rodov in oziroma na to je najbolj goreča želja Našega serca, da naj se z največo vnetostjo, z nepremagljivo zvestobo katoliške Cerkve deržijo in da se tudi eden naj ne izgubi iz te presvete ladje, zakaj, gdor se v nji ne nahaja, da govorim z besedami vašega Jeronima, bode poginil v potopu. Naznanite jim apostoljski blagoslov, ki ga njim in vam, posameznim in vsem skupaj z največo ljubezenjo podelimo v Gospodu. — *) •ossesso- *) Prestavo tega priserčnega ogovora našega ljubega očeta papeža Leona XIII. srno povzeli iz „Zgodnje Danice11, ketero pri tej priliki prav lepo priporočamo našim bravcem. Zalagajo ta naš edini cerkveni tjednik J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani; izhaja pa vsak petek na celi poli ter velja po pošti za celo leto 4 gld. 60 kr., za p«l leta 2 gld. 40 kr., za četert leta 1 gld. 30 kr. Vodilo tretjega reda sv. Frančiška s kratko razlago. Trinajsto poglavje. O minia trih. Službo ministersko pa in druge službe, katere se nahajajo v pričujoči naredbi, naj vsak, komer se nalože, pobožno sprejme in zvesto opravljati skerbi. Služba slehernega pa naj se omeji le na gotov obrok časa. Noben minister naj se ne postavi za celo življenje, ampak njegova služba naj se razteguje le na določen čas. Razlaga. Tukaj se nam zdi potrebno, naj prej povedati, kaj je hotel sv. Frančišek z besedo minister, da ne bi mislil kedo, ki latinskega jezika ne ume, kaker bi bil sveti oče preimenitno ime izvolil predstojnikom svojega tretjega (kaker tudi pervega) reda. Beseda minister pervotuo pomeni to, kar bi po slovensko rekli manjši, potem pa se je rabila navadno v pomenu služabnik. Dandanašnji imenujemo ministre perve služabnike deržavnega poglavarja, bodi si kralja ali cesarja ali kar koli je, in pri tem mislimo bolj na njihovo oblast in imenitnost, kaker na to, da so služabniki in ne gospodarji v deržavi. Sv. Frančišek pa, ko je dal predstojnikom svojega reda ime ministri, ni mislil na nobeno imenitnost, temuč le na to, da imajo biti služabniki vsem svojim redovnim bratom. To ime je torej samo na sebi naj ponižniše in ob enem vedno opominja predstojnike njihove dolžnosti, da imajo namreč služiti in streči svojim podložnim, kaker svojim gospodom in gospodarjem. Glavna služba vsake tretjeredne skupščine, kar jih imajo namreč tretjeredniki sami opravljati, to je služba ministrova ali predstojnikova, katerega so si nekedaj tretjeredniki sami volili, dandanašnji pa ga izvoli navadno vizitator ali oglednik sam po svoji pre»* vidnosti; ravno tako razdeli tudi druge službe, ki vtegnejo potrebno biti alasti v velikih skupščinah. Stara papeška vstanovila jih ime-imjejo razen vizitatorja in ministra še mnogo; dandanašnji bi znali semtertje razen imenovanih v navadi biti poseben denarničar in nekateri svetovavci. Ker imamo o vizitatorju v naslednjem poglavju — 295 — govoriti, povemo tu le, katere dolžnosti imajo ministri ali predstojniki, diskreti ali svetovavci in denarničar. Glede ministra ali predstojnika omenjamo najprej, da se voli le za brate; za ženske pa se voli predstojnica, ki ima enake dolžnosti glede sester, kaker predstojnik glede bratov. Kjer ima tretji red v enem kraju vsaj kakih dvajset udov, naj se jim da, bratom predstojnik, sestram predstojnica. Izvolijo pa naj se za to službo le taki, ki so vsaj pet let že v redu zgledno živeli ter jim bratje In sestre zaupajo. Minister more biti tudi svetovni človek; vender, kjer je mogoče, naj se izvoli kak mašnik tretjega reda. Minister je pervi v svoji redovni skupščini, on mora skerbeti za vse ude, In za vse, kar se tiče tretjega reda; zlasti pa naj bo njegovo življenje vsem bratom lep zgled pravega kristijana, gorečega sinu sv. Frančiška. Vdeleževati se ima torej vseh shodov in zborov, vseh božjih služeb in pobožnih vaj tretjega roda. Sicer ima te posebne dolžnosti : 1. O tistih, ki hočejo v tretji red stopiti, ali obljube narediti, niorajo spričati, ali so vredni ali ne, v čemer naj se ravnajo po lom, kar je povedano v pervem in drugem poglavju tega vodila in v dotičnih razlagah. Naj torej pozvejo od vestnih ljudi, zlasti od duhovnih pastirjev, ali so prosivci v svojem kraju v dobrem imenu, kako so se dozdaj obnašali proti starišem, proti domačim in go-sPoskam, zlasti ali se duhovni gospodje nimajo kaj pritožiti čez nje, naposled tudi, ali imajo toliko svojega, da se morejo spodobno prekriti. Opustiti pa se ima tako pozvedovanje, ako so prosivci duhovniki ali sicer odlične osebe. 2. Morajo paziti, kako bratje njihove okrajine žive, zlasti kako se vedo novici; ako vidijo kje kaj napačnega, naj o priložnosti bratovsko opominjajo in svare, najprej sami; ako to ne pomaga, aaj privzemo katerega pobožnega svetovavca; ako je tudi to za-8h>nj, naj povedo vizitatorju, da on stori, kar po svoji vesti za posebno spozna. Velike pregrešite pa, ki delajo očitno pohujšanje, ®aj .precej naznanijo vizitatorju. Ali pri tej reči naj bodo silno prerij da se ne bodo dali zapeljati hudobnim obrekovavcem, varu- ,naj se strasti, strankarstva, neprijaznosti, napačne gorečnosti *a sovražne tožbarije. Skerbeti morajo tudi, da se ohrani red v ^ru in spravi, kaker naroča vodilo v 10. poglavju. 3. Posebno skerb naj imajo za bolne ude svojega reda, ka-h°r jim nalaga vodilo v 14. poglavju; naj jih obiskujejo, tolažijo — 29G — in pomagajo jim, kar in koliker morejo. Ko vmerjo, naj naznanijo to vsem bratom in sestram tistega kraja in zlasti patru vizitatorju. 4. Kjer ni posebnega denarničarja, imajo ministri sami zapi* sovati vso miloščino, ki se nabere ob shodih in sploh vse, kar pride v redovno denarnico ali kašo. Ravno tako natanko imajo zapisovati, koliko, kam in-zakaj se je kaj izdalo. Vsako leto so dolžni svetovavcem ali, kjer teh ni, dvema najstarišima udoma natančen račun dati o vseh dohodkih in iztroških. Ti podpišejo račun in potem se izroči patru vizitatorju. Pa tudi v večih skupščinah, Id imajo posebnega denarničarja, mora minister vedeti za vse dohodke, in za vse iztroške mora on dati pisano dovoljenje, o katerem se ima posvetovati tudi sè svetovavci, zlasti keder gre za veče zneske. Tudi naj natanko zapisuje vse dohodke in iztroške, ter po tem zapisniku vsakega pol leta ali vsaj vsako leto enkrat z denarničarjem račun sklene, ter predloži, kaker je bilo gori rečeno. Predstojniki in vsi njihovi svetovavci in pomočniki se volij0 po namenu sv. očeta Frančiška le za nekaj časa, kaker določujejo papež Pavel III. in redovne vstanove, za leto dni ; vender se sme, komer je čas potekel, vnovič voliti in, ako provincijali in vizitatorji za prav spoznajo, voliti tudi za delj časa. Kedor se izvoli, naj službo pobožno sprejme in zvesto opravlja ; siliti se, iskati ali zahtevati take službe pa nikaker ne bi bilo prav. Taka prevzetnost bi škodila njim in redu. ' Kedor druge spodriva, ker misli, da je ou edini zakaj, temu je mari za gospodovanje, ne pa za korist svojih bratov; takim naj se vizitatorji ne dajo premotiti. Primerno je, da se predstojniku doda tudi namestnik, ki ima ravno te dolžnosti opravljati, kaker predstojnik, keder je ta bolan ali kaker koli z®' deržan. Predstojnik, ki je svojo službo dobro opravljal, ostane po odstopu svetovavec ali diskret do smerti. Yolijo se pa zlasti v večih skupščinah tudi drugi za svetovavce, po šest, osem ali šft več, k°' liker se namreč po številu udov dotične redovne občine ministru in vizitatorju primerno zdi. Tudi svetovavci naj si posebne pri' zadevajo, da bodo lep zgled dajali ostalim bratom in sestram ifl skerbeli za čast in korist, napredek in razšiijanje svojega rodai vdeležujejo naj se vseh redovnih shodov, božjih služeb in pobožnih vaj; proti predstojnikom naj so obnašajo posebno spoštljivo in IjU' beznjivo ; ko jih pokličejo k posvetovanju, naj pridejo ter tu p° svoji vesti povejo, kaj mislijo in kako sodijo v zadevah, o katerih se ima kaj vkreniti; gledati imajo pri tem vedno na občni pri^> — 297 — ne iskati lastnega dobička. Svetovavci so lahko svetovni ljudje ali mašniki, kjer pa je mogoče, naj se skerbi, da bo nekoliko teh, nekoliko onih. Kaker predstojniki in svetovavci, tako se voli tudi oskerbnik ali d e nar nič ar. On ima oskerbovati, kar ima dotična skupščina denarja nabranega po miloščini o redovnih shodih in drugih rado-voljnih darovih. Izdajati in miloščino deliti iz tega denarja pa sme le po naročilih predstojnikovih, ki se mu naj dajo pisana, da jih more shraniti, ter obložiti in opravičiti ž njimi račun, ki ga ima dajati, kaker je bilo že rečeno, vsaj po enkrat na leto. Poleg teh se morejo v velikih skupščinah, kaker potreba terja, tudi za razne druge službe odbrati iz mej udov sposobni ljudje, ki hočejo take službe prevzeti in zvesto oskerbovati ter s tem kaj posebnega storiti v korist svojega reda. Njihove dolžnosti bo v vsakem posebnem primeru lahko določiti. ----------OO------------- Premišljevanja o precastitljivih ranah svetega Frančiška. Peto premišljevanje. 3. poglavje. Po smerti se sv. Frančišek prikaže mej molitvijo brata Janezu z Alvcrnije. Na gori Alverniji se je sv. Frančišek prikazal enkrat bratu Janezu z Alvernije, možu velike svetosti, ko je ravno molil. Dalj časa je pri njem ostal in ž njim govoril. In naposled, ko je hotel otiti,‘pjftvi tako: »Zahtevaj od mene, kar hočeš!“ Brat Janez pra-vi: »Prosim te, oče, povej mi, kar sem že zdavnaj vedeti želel, hasnreč kaj si delal in kje si bil, ko se ti je seraf prikazal.1* Sv. Frančišek odgovori: »Molil sem na tistem kraju, kjer je zdaj kapela grofa Simona Batifolskega, in prosil svojega Gospoda Jezusa Kristusa za dve milosti. Perva je bila, da mi caj dà, da bi v svojem pozemeljskem življenju na duši in telesu, koliker bi mi le mogoče bilo, vse tiste bolečine občutil, katere je on skusil ob času svojega tako britkega terpljenja. Druga milost, za katero sem pro- — 298 — sil, je bila tej podobna, namreč, naj bi v svojem sercu tisto neizmerno ljubezen čutil, katera je njega vnela, da je tako veliko ter-pljenje za nas grešnike nase vzel. Nato mi je Bog v serce dal, da bom eno ko drugo občutil, koliker je sami stvari naj bolj mogoče. To se je nad menoj kmalu vresničilo, ko sem rane prejel." Dalje ga je brat Janez vprašal, če so bile tiste skrivnostne besede, katere mu je seraf govoril, res take, kaker je oni sveti brat, o katerem smo zgoraj povedali, rekel, da jih je slišal od sv. Frančiška v pričo osem redovnih bratov. Sv. Frančišek je odgovoril, da je vse tako resnično, kaker je tisti brat povedal. Ko je videl brat Janez toliko radovoljnost k razodevenju, se je oserčil ter še več vprašal rekoč: „Oj oče, prelepo te prosim, daj mi videti prečastitljive rane in poljubiti, ne da bi še tako malo nad njimi dvojil, temuč edino le v tolažbo mi, ker sem vedno po tem hrepenel." In sv. Frančišek mu jih je radovoljno pokazal in pomolil, tako da jih je mogel brat Janez videti razločno, dotakniti se jih in poljubiti jih. Naposled ga je vprašal še to: „Oče, koliko tolažbo ste občutili, ko ste videli Kristusa k sebi prihajati, da bi vam vtisnil znamenja svojega presvetega terpljenja? O ke bi hotel Bog, da bi jaz zdaj le nekoliko tiste sladkosti okusil!" Sv. Frančišek odgovori: „Yidiš te žreblje?" Brat Janez pravi: „Vi- di m, oče.“ „ Do tekni se še enkrat," pravi sv. Frančišek, „tega žre-blja, kije na moji roki!" Z velikim strahom in spoštovanjem se dotakne brat Janez tistega žreblja, in precej, ko seje dotaknil, je prišla vun tolika dišava, kaker šibica dima od kadila, šla skozi nos bratu Janezu ter mu napolnila dušo in telo s toliko sladkostjo, da se je v tem trenotku v Boga zamaknil in popolnoma neobčutljiv postal ; in tako zamaknjen je bil od tiste ure, ki je bila deveta ura zjutraj, notri do večera. In te prikazni in zaupljivega pogovora sè sv. Frančiškom ni povedal brat Janez nikoli nobenemu drugemu, kaker svojemu spovedniku, razen ko je imel vmreti; ko je bil blizu smerti, pa jo je razodel mnogim bratom. Sv. Jožefa žalost in veselje. x. O malih otrocih sem že večkrat slišal praviti, da so sploh takrat naj ljubeznjiviši, ko se jim začne um razvijati, ko začnejo raz- — 299 — ne reči spoznavati in imenovati, ko se učijo hoditi, moliti itd. O, tu radovednega vpraševanja ni konca ne kraja ; vse hočejo videti, vse poznati, vse poskusiti, vse posnemati, kar pri odraščenih vidijo. Smehljanje njihovo je v tej dobi tako ljubeznjivo, prošnje tako premagljive, pogledi tako nedolžni in. vse vedenje v pervi mladosti je tako priserčno, da se ne da dopovedati. Nehoté se mora mali otročiček prikupiti vsakemu, ki je ohranil dobro serce. Seveda ne smem zamolčati, da se pa po drugi strani tudi kaj hitro zbujajo razno strati, ki nam prekrasno podobo otročje nedolžnosti koliker toliko zatemnevajo in kazijo ter nam kažejo nekatere otroke že v pervi mladosti odurne in zoperne. In take strasti se večkrat z naj večo skerbjo ne morejo zabraniti ali odpraviti. Tako se zgodi, da odgojitelji nimajo skoraj nigdar popolnoma nekaljenega veselja z mladino. Radost, katero jim blagi, dobri otroci napravljajo, je to-likrat ogrenjena po slabih in vpornih. To sem le mimogrede opomnil zato, da se lahko s toliko večini veseljem povernem k sv. Jožefu; zakaj sv. Jožef je bil tudi odgojitelj, saj ima večno častni naslov „rednik Jezusa Kristusa/ Pa tako srečnega rednika ni bilo, kar svet stoji, in ga ne bo. Po prihodu iz Egipta je sv. Jožef to srečo čedalje bolj čutil. Nastopili so zanj mirniši. veselejši časi, vpletla se je zdaj nekako nova doba v njegovo življenje. Mali Jezušček mu je bil nezmerno, nepopisljivo veliko veselje, fcjv. evangelist Lukež nam to v kratkih potezah takole naznanja : „Dete pa je rastlo in močno prihajalo polno modrosti in božja milost je bila ž njim (Luk. 2, 40). Če že navaden dober otrok, ki hoče „dobro storiti,“ napravlja svojim tolikanj radosti, koliko veselje je moralo biti za sv. Jožefa, ko j& videl malega Jezusa dušno in telesno tako lepo se razvijati m rasti. ( „Dete pa je rastlo in močno prihajalo* ! Tudi po telesu Jo bil. Jezus popolnoma, neizrekljivo lepe rasti in krepkih zdravih udov. Lahko rečemo, da še nobeno dete ni nikoli imelo tako milih °či, tako prijaznega obraza, tako nežnih rok, krasnih las itd., kolika pa je še le bila ljubeznjivost njegovega detinskega serca, lepota ujegove duše! Bilje „poln modrosti in božja milost je bila ž njim/ O pač so mnogokrat stopile sv. Jožefu solze veselja v oči, ko je gledal malega Jezusa vsega zamaknjenega klečati in moliti sè sklenjenimi rokami in z očmi proti nebu obernjenimi, — ko Sa je gledal v Marijinem naročju, gledal v sladkem spanju, — ko 8a je sam vzel v naročje, ga objemal in poljubljeval, — ko ga je — 300 — za roko vodil, počival in jedel ž njim! Kako globoko mu je šel k sercu njegov ljubeznjivi glas in govor ter njegovo prijazno smehljanje! Kako dobro mu je delo, kadar mu je kaj prinesel, kaj postregel! Kako genljivo je bilo, ko ga je razne reči popraševal in večkrat kaj poprosil! Ako bi sv. Jožef tudi ne bil vedel od angelja in Device Marije, da je Jezus Sin božji, spoznal bi bil lahko iz njegovega vedenja, bral bi bil takorekoč na njegovem obrazu. Tako ne more biti nobeno človeško dete ; tak more biti in tako se vesti le samo otrok, ki ima poleg človeške božjo naturo. Zato ga je sv. Jožef nad vse ljubil ko naj ljubeznjiviše Dete ter ga tudi preponižno spoštoval kot svojega Boga. In taka spoštujoča ljubezen mu je dajala tolažbo in veselje, ki se z besedo ne da izreči. In to veselje je bilo od leta do leta veče; le enkrat je imelo žalosten presledek za tri strašne dni; takrat namreč, ko se je bil Jezus izgubil. „Ko je bil dvanajst let star, so šli njegovi stariši v Jeruzalem po navadi praznika. In ko so dnevi pretekli ter so nazaj šli, je ostal mladenič Jezus v Jeruzalemu, in njegovi stariši tega niso vedeli. Menili so pa, da je pri druščini, ter so šli dan hoda in iskali ga mej sorodniki in znanci. In ko ga niso našli, so se vernili v Jeruzalem ter ga iskali. “ (Luk. 5, 42 — 45.) Poglejmo nekoliko za iskajočim Jožefom in skusimo vsaj deloma razumeti njegovo skrajno žalost ob tej priliki. — Judje so imeli po zapovedi navado vsako leto trikrat iti v tempelj v Jeruzalem: o veliki noči, o binkoštih in konec leta k šotorni obletnici. Iver je bil za celo deželo le en sam tempelj, nabralo se je.vselej, zlasti ob veliki noči, silno veliko ljudi v Jeruzalemu. Zastran lepšega reda so prihajali in odhajali moški skupaj in ženske skupaj, mladina pa je šla ali skupno posebej, ali pa se pridruževala deloma moškim, deloma ženskim oddelkom. Tako je bilo pač lahko, da sta Marija in sv. Jožef Jezusa izpred oči zgubila. Marija si je lahko mislila, da je pri Jožefovem oddelku, Jožef pa je menil, da je z Marijo; ali pa sta obadva se nadjala, da gre se sorodniki ali pa sè svojimi mladostnimi tovariši, ker dvanajstletnih nikjer, zlasti pa na Jutrovem, kjer je bolj hitra rast, ne vodijo za roko. In če le na koga, se je bilo na Jezusa zanesti, ker ga je vse tako rado imelo. Ali Bog je hotel spet Marijo in sv. Jožefa poskusiti. In sicer — 301 — Pra,v huda je bila ta p o skušnja ; znabiti bi bila za sv. Jožefo izmej vseh naj hujša, ako bi ne bila le samo na tri dni okrajšana. Ko Pddejo namreč zvečer na kraj prenočišča, jamejo se družine in prodniki zbirati, da bi svoji se svojimi prenočili. Tudi Jožef in . rija želita imeti pri sebi Jezusa. Toda — o strah in groza — nikjer ga ni spregledati ! Pri vseh došlih romarjih poprašujeta, pa P°vsod zastonj! Kaj je storiti?! Gotovo je zaostal, tédaj treba ga Je iti iskat. Ali sta pa že precej tisti večer — kar po noči ga šla ^kat, ne vem, to pa lahko rečem, da celo noč nista mogla očesa ^tisniti, v taki grozoviti žalosti in skerbi sta bila. Ali drugi dan J® bilo še hujšo, ker tudi nazaj grede proti Jeruzalemu in potlej v mestu jima nikjer nihče ne ve nič povedati o Jezusu. Drugo ®°c seveda spet ni bilo nič spanja; v grenkih solzah sta prejokala in dan. Sv. Jožef si sicer prizadeva jokajočo Marijo vtolažiti r J° prosi, naj si otere obilne grenke solze ; pa vsaka tolažilna eseda, ki jo s tresočim glasom spregovarja, kaže, kako je nezmer-bolečine tudi njegovo serce presunjeno, in kako revež tudi sam likanj tolažbe potrebuje. In če se le količkaj mislimo na njegovo mesto, pač lahko optevidimo vzrok njegove globoke serčne žalosti in otožne zbega-°8ti- Saj kar nekako samo ob sebi pride ob taki priliki sto in terpkih skerbi in strašilnih misli: Oh, si misli, znabiti je pa moj Jobi Jezus kam zašel in se izgubil; morebiti ga je kak hudobnež popadel, ali mu celo kaka zverina kaj žalega prizadjala; kaj, ke 1 celo v Jeruzalemu ga bili „Herodovci“ spoznali, vjeli — v ječo ^jali — ali celo vmorili!! In če se je res z Jezusom kaj tacega jedilo, kedo je naj bolj kriv tega? — ali ne naj bolj on sam, ^ Je od nebeškega Očeta mu postavljen za varika ? zakaj ni bil °°‘j čujoč, zakaj ga ni imel ves čas pred očmi? — Znabiti mu — ker v hudih skerbeh vse človeku na misel pride — ta stra-Qa misel serce predira: kaj pa kò bi bil Jezus sam te zapustil, ga nisi vreden, ker mu neznaš streči tako, kaker zasluži ? — e bi znabiji za zmirom zapustil tvojo hišo in raji bival v kaki Pošeavi — oh, oh kam Si se potlej djal, kaj bi počela Marija? Take in enake skerbi pretresajo že tretji dan njegovo smert-&0 ranjeno serce. Nezmerna žalost se mu bere v objokanih očeh, °a bledem licu, na onemoglem telesu: ako ne bo kmalu pomoči, °inagal bo, tako mu ni več živeti ! -— Pa glej ! ko žalost do verha ^Pi, se že pomoč iz nebes oglasi. Neka misel se mu hipoma udi v glavi ter mu kaker blisk razsvetli dušo in vtolaži boleče — 302 — serce, kaker le misel iz nebes more tolažiti; neki notranji gla' namreč mu pravi : „Pojdita še v tempelj pogledat, beržkone ga bosta tam našla.“ Berž gresta Marija in sv. Jožef v tempelj in reS zagledata — Jezusa mej učeniki! Za toliko veselje, ki sta ga zdaj čutila, nisem v stanu najt' primerne besede. Ce se ti je, dragi bravec, že kateri krat oko | zasolzilo, ko si slišal ali bral v povestih, da so otroci zopet zagle' dali mater ali očeta ki so jih že mertve mislili, ali da so bratje i" sestre ali prijatelji, ki drug za druzega niso vedeli, zopet se nen»' j doma našli in spoznali: tedaj boš tudi nekoliko znal brati v Jož®' i fovem sercu tisto radost, katero je takrat čutil, ko je spet zagled^ | Jezusa, in gotovo se boš ž njim se ti razveselil. Saj se taki pri' j zori dajo bolj čutiti, kaker popisati. Oh, koliko ima v sebi kratko sporočilo sv. pisma: nTji ko sta ga vgledala, sta se zavze- la"! (Luk. 2, 48.) Sv. Jožef kar obstane in stermi, na tihem hvali Boga in v preveliki radosti kar besedice ne more spregovoriti' Materino serce Marijino pa tako nenadne spremembe naj veče žalosti v naj veče veselje ne more kar na tihem prenesti, milobno jo naznani z materino čutečimi besedami: „Sin! kaj si nama to storil. Glej, tvoj oča in jaz sva te sè žalostjo iskala." (Luk. 2. 48.) i Prijazni odgovor Jezusov: „Kaj je, da sta mo iskala? Nista 1* vedela, da moram v tem biti, kar je mojega Očeta?" pa ima z* sv. Jožefa novo veselje, veselje na novo vterjene vere. Kar je pred slišal iz angeljevih in Marijinih ust, je slišal zdaj tudi iz božjih ust Jezusa samega; da je Sin božji. Z novim veseljem, z novim čudenjem, z novo še večo ljubeznijo se oklene zdaj Jezusa i" gre ž njim v Nazaret. Naj tudi nas v najhujših stiskah tolaži zavest, da nam bo ljubi Bog kmalu preložil, in da bo potlej, ko preboli, naše serce tolikanj večo radost čutilo. Zlasti one bogoljubne duše, katere Bog včasih v zvestobi poskuša s tem, da jim za nekaj časa odtegne svoje nebeške tolažbe, ter se jih polasti neko grenkobno skoraj ne-prenesljivo čutilo, češ, da jih je Jezus zapustil, — naj si vzemo za zgled stanovitnost sv. Jožefa in naj se tolažijo s prepričanjem» da mračna suhota bo minila in Jezus bo dal posijati veliko lepše sonce dušnega veselja. 0*0 — 303 — Življenje svete Elizabete Ogerske, deželne grofinje turingijske, patrone tretjega reda svetega Frančiška. 27. poglavje. Kako je Gospod svojo moč in miloserčnost razodeval po ljubi sveti Elizabeti in o čudoviti moči njene molitve. Približeval se je čas, ko je imela Elizabeta sprejeti od svolga nebeškega Očeta večno plačilo za poskušnje svojega kratkega Oljenja. Ali preden jo je k sebi poklical, da bi jo deležno storil SVoje časti, dopadlo se je vsegamogočnemu že v tem življenju jo °bdati z odsvetom nebeškega veličastva, navdati jo pred ljudmi, ki 80 jo preganjali in obrekovali, z močjo, ki je izvirala iz njegove ^oči, in tej slabi ženi, ki je vedela pokvarjeno natoro v sebi tako kotiti, izročiti čeznatorno oblast, da premaga in vniči pri svojih gratili vse nadloge, ki iz greha izvirajo. Nova dobra dela, ki jih $ zdaj sejala po poti svojega življenja, nam bodo poslednji in naj-8vhlejši dokaz njene svetosti. Ni ga bilo dne, da bi ne bila po dvakrat obiskala svojih vbo-bolnikov v bolnišnici ter jim prinesla potrebnega živeža in dru-okrepčevalnih jedi in pijač. Nekega jutra, ko hoče v bolnišnico, "ajde na pragu mladega dečka hromega in vsega spačenega, ki je ^ ležal ter se kar nič ni genih Bil je to vbog gluhomutast otrok, k* mu je grozovita bolezen, še preden je bil rojen, ude tako izvi- da se je mogel le po vseh štirih plaziti, kaker neumna žival. Njegova lastna mati, ki se ga je sramovala, je prinesla otroka tje Pred vrata ter ga je pustila tamkaj, v zaupanju, da se ga bo vsmi-** dobra kneginja. In v resnici, ko ga Elizabeta zapazi, pogleda z veliko skerbljivostjo in bolečina jo je vso pretresla ; pripogne k njemu ter pravi: „Ljubi otrok, povej mi, kje so tvoji stariši ? 4e ki me pehajo proč od njega, naj se vnamem še tako močno T ljubezni zanj." Nato ji odgovori pater Rodinger : „Tega se pač 110 sniete bati, zakaj dobrota božja je tako velika, da je nemogoče Siti, da Bog neskončno bolj ljubi tiste, ki njega ljubijo, kaker ljubljen od njih.“ — „Kako pa vender dovoli,“ pravi Elizabeta, »da nie žalost in dušna mlačnost tudi le za en trenotek od njega °Cl) ko bi bila vender rada vedno in povsod ž njim zedinjena?" snih ji odgovori, da ni to znamenje zapuščene, ampak posebno Guljene duše in naj gotoviši pripomoček, da raste v ljubezni ; po-teia ji pokaže lepo drevo, ki je rastlo na drugem kraju reke ter pravi; );To drevo bi prej prišlo na to stran samo od sebe, kaker 1 tùia ljubezen božja manjša od ljubezni katere njegove stvari". °maj je jo izgovoril, vidijo v resnici vsi pričujoči se stermenjem, ako je drevo zapustilo svoje mesto in presadilo se na nasprotni reg- Iz tega znamenja božje ljubezni je spoznala Elizabeta božjo in kako resnične so besede Jezusove, ki je rekel svojim učen-CeDl: »Ke bi bila vaša vera le tolika kaker gorušično zerno, bi t(*li tej murvi : Vzdigni se s korenino in prestavi se v morje, in ®lušala bi vas". — Hitro se verže duhovnemu očetu k nogam ter 8e obtoži greha nezaupnosti. Da bi dobila njena molitev tako nepremagljivo moč, kaker ®®o videli, da jo je imela, ni vedela Elizabeta boljšega pripomoč-*a> kaker, da se je vedno vadila v njej. Ako ravno so ji dala te-avUa dela vsmiljenja zadosti opravka, prebila je vender vsaki dan e več ur v molitvi in premišljevanju. Posebno srečno je vedela lužiti delavno s premišljevavnim življenjem. Ivo je kaker Marta Postregla s trudopolno skerbljivostjo Jezusu Kristusu v njegovih ^ogih, vsedla se je z Marijo k nogam svojega Gospoda, da bi se Rubila v premišljevanju njegovih milosti in vsmiljenja njegovega. »Prisežem pri Bogu," pisal je njen ostri izpovednih papežu, ”^a sem redko kedaj videl bolj premišljevavno ženo". Dostikrat je golila po cele ure, oči, roke in serce povzdignjeno proti nebu. e°krat je prečula en del noči v cerkvi, ako ravno ji je bil Kon-laù to prepovedal, ker ni hotel, da bi se oropala potrebnega po- — 310 — citta. Ker se pa v marburških cerkvah ni čutila vedno dosti motno in prosto, je molila rada na polju, pod milim nebom, v ^ di prirode, katere najmanjši del jo je spominjal na stvarnikovo ^ likost in dobroto. Pripoveduje se, da se ona sama ni nič zmočil keder je v dežju tako pod milim nebom molila. Naj rajši je P0, potovala k prijetnemu studencu, ki Šumija v nekem gozdiču vp0^ nožju sterme skale, skoraj dve uri daleč od Marburka pri vasi, & se imenuje Šrek. Pot je bila prav gerda in nevarna; dala je tor®) delati lepo cesto in pri čistem studencu sezidati kapelico. Ta s#' motni kraj so imenovali in še zdaj ga imenujejo Elizabeti® studenec. Tudi v naj slabšem vremenu je šla na ta priljubi]®® ji kraj. Gredoč je vedno molila; ali molila je tako premišljevsj6' da ni izmolila od Marburka do studenca nič več kaker en sa®‘ „očenaš“. Sè zgledno pobožnostjo in natančnostjo se je vdeleževala sk® be božje; priserčno je častila svetnike; s pobožnim sočutjem J poslušala popis njili življenja, vestno posvečevala njih praznike, '® pobožno častila njih ostanke : prižigala jim je voščene sveče in *8® la kadila. Poseben prijatelj ji je bil, kaker smo že povedali, s'e Janez evangelist, za njim pa je imela naj večo ljubezen do svetf Marije Magdalene. (Jez vse druge je pa seveda častila presvetod® vico mater božjo; noter do svoje smorti je imela vedno štiri p0^, be kraljice nebeške pri sebi, in po smerti jih je zapustila svoj stariši hčeri Sofiji. Tem znamenjam unanje pobožnosti pa ni pJ'*P' sovala prevelike imenitnosti ; dobro je zuala razločiti mej njih u® njo in notranjo ceno, ki jim jo daje svete vera. — Nekega d®6 je prišla v neki samostan, kjer je bilo 24 menihov, ki so od vs* danje miloščine živeli, ker niso imeli nič posestva. Imeli pa so dr® go pozlačene podobe (Statue) v cerkvi, ki so jih kazali knegi®J' Ali ona jim je rekla: „Y resnici, boljši bi bili storili, kč bi bili* denarjem, ki vas vse to stane, oblačili se in hranili, kaker da ®; opravili ž njim to zidovje ; zakaj vse te podobe bi morali imeti sercih." Ravno tako ostra je bila sama do sebe ; zakaj, ko so ji daj hvalili neko lepo podobo in ponujali, da naj jo kupi, je reki»' „Jaz ne potrebujem tako drage podobe ; nosim jo v sercu." In Elizabeta v resnici ni potrebovala takih pripomočkov, •jih ponuja sveta cerkev navadnim dušam, da se morejo lažje Bogu povzdigovati ; zakaj pregloboko je bila vtisnjena božja P()t^ ba v njeno serce in v svoji ljubezni je imela Boga vedno pre — 311 — °cmi. Y vednem premišljevanju zamaknjena v Boga in njegove naj kočije skrivnosti, zginile so ji spred oči nepopolne podobe, v ka-terili si predstavlja človeška domišljivost verske reči. Koliker bolj 8e je približeval konec njenega kratkega življenja, tolikanj večkrat in delj časa je bila zamaknjena, da se je tako rekoč polago-10:1 pripravljala k prestopu v večno življenje. Naposled je bila po Vfič ur na dan odmaknjena bolečinam in težavam tega sveta ter je Daprej vživala nebeško veselje. Neizrečeno veliko je bilo število razodevenj, prikazni in čezuatornik pogovorov, ki jih je imela ob takih priložnostih, in če ravno je prikrivala svetu te nebeške milo-domačim jih vender ni mogla popolnoma prikriti. Dostikrat jo Je izdalo veselje in hvaležnost; in da dobiva iz nebes čudovita poučila, o tem v njenem času nihče ni dvojih Angelji Gospodovi so navadno sredniki mej nebom in to izvoljeno dušo. Nosili so ji nebes ne samo svarila in podučevanja, tolažili so jo tudi v vseh Skušnjah in celo v menj važnih dogodbah njenega življenja. Nekedaj je vzela Elizabeta v svojo hišo neko vbogo bolno 8eHo ter ji je tamkaj stregla. Ko je ozdravela, vkrade po noči dò-etnici obleko in pobegne skrivaj. Ko je hotela Elizabeta zjutraj v®tati, ni imela kaj obleči, tako da je morala v postelji ostati. Ali Nič se ni jezila v sercu zato ; obernila je vse k dobremu rekoč : "kjubi Gospod, zahvalim se ti, da si me storil sebi enako ; zakaj ^ ti si prišel nag in vbog na svet in golši visel na križu.* Pre-feJ nato se ji prikaže angelj z lepo obleko, kaker negdaj, ko jo Mia sama dala vbogemu, poda ji jo ter pravi : „Ne prinesem ti Nobene krone več, kaker negdaj ; zakaj Bog sam te hoče kronati ®alu v svojem veličastvu." — Večkrat pa se ji je prikazal ženin nJene duše, edini Gospod njenega življenja, Jezus Kristus sam od nčja do obličja, spremljan od množice svetnikov. Tolažil jo je z Qaj ljubeznjivišimi besedami in njegov pogled ji je dajal moč. A Keder je po takih nebeških pogovorih zopet sama k sebi pri-la> svetil se je njen obraz — tako pripoveduje ostri Konrad Mareki — v čudoviti svitlobi, kaker bi odseval nebeško luč, in iz ®Jenih lepih oči so se svetili svetli pogledi sončnim žarkom enaki. e tisti so jo mogli gledati, da niso bili omamljeni, ki niso imeli Nobenega smertnega greha nad sabo. Če je bila nekaj ur zamak-Njena, je dobila toliko moči, da dolgo časa ni potrebovala nobene-?a živeža. Dušna hrana, ki jo je dobila, ji je zadostovala. Ves 8 tistega dne je živela potem le v Njem, v katerega je bila po J Nežni spremenjena. Kako se je počutila v tej nebeški družbi, — 312 — izrazila je le z besedami svetega pisma : „Moja duša se je raz* topila, ko je moj preljubi k meni govoril." Na ta način se je imelo opravičiti preroško predčutje, s k®' terim si je še ko otrok izbrala za pomočnika, prijatelja in zgled svoj tistega blaženega evangelista, ki je dobil predstvo ljubezni ter je na sercu zveličarjevem leže bral v njem vse nebeške skrivnosti' Nebeško veselje se je tedaj razširilo čez celo njeno življenja čez celo njeno bitje; nobena britkost, nobena poskušnja ni mogi® več kaziti sladkega njenega miru. Nigdar je niso videli razdražene ali razkačene; ampak, koliker več je imela terpeti, toliko bolj se je veselila. Tudi tisti, ki so jo prav natanko opaževali, niso nigd*1 videli na njenem obrazu izražene žalosti, in vender se je večkrat jokala in dar svetih solza, ki ga je imela že od zibeli, množil s® je vedno bolj, koliker bolj se je približevala grobu. Koliker sreč' niši se je čutila, toliko bolj je jokala; ali njene solze so tekle k»' ker iz tihega, skritega studenca, tako da niso popačile nje obraza ali tudi le nekoliko ogerdile njene čiste lepote in pokazile blag' mir, ki se ji je bral na obličju Še lepšo so jo storile; bile so zad' nji izliv serca, kateremu besede več ne zadostujejo. Kaker negdaj solze britkosti, ki jih ji je izvabila iz oči čl"' veška ljubezen ali nečloveško preganjanje, tako je njen nebeški že* nin gotovo tudi zdaj nabiral te solze čeznatornega veselja, ki s° padale v kelih njenega življenja, eno za drugo in postale so bis®1' večne krone, ki ji je bila pripravljena v nebesih. 28. poglavje. Kako je bila ljuba sveta Elizabeta v svojem 24. letu povabljen0 k nebeškemu ienitvanju. Komaj je bilo dve leti, kar je bila dobila ponižna Elizabet z obleko svetega Frančiška tudi moč, zaničevati vse veselje teg* življenja in prizadevati si, da pride po ternovi poti v nebesa, že je našel Gospod poskušnjo zadosti dolgo, prostovoljno si naloženo te* žavno delo zadosti popolno. Hotel je, da posede ona, ki je za»1' čevala kraljestvo tega sveta, kraljestvo angeljev. Kaker nebesi"! ženin v visoki pesmi je sam naznanil svoji preljubljeni, da je ko"' čana žalostna zima njenega življenja se vsemi nevihtami, da je počila zanjo jutranja zarja večne spomladi. Leto 1231 se je bl>' j žalo svojemu koncu, leto, ko je'dal red svetega Frančiška neb"j svojega preslavnega svetnika, Antona Padovanskega, čast Portug — 313 — ®ke in Laške dežele, in vsegamogočni, ki rad množi število svojih svetnikov, je terjal od njega nov dar, vtergal je njegov naj lepši cvet. Neko noč, ko je Elizabeta zdaj spala zdaj molila, prikaže se ji Jezus v prekrasni luči ter ji reče z milim glasom: „Pojdi, Elizabeta, moja zaročenka, moja sladka prijateljica, moja preljubljena, P°jdi z mano v stanovanje, ki ti.je bilo pripravljeno od vekoma; laz sam te hočem tje peljati." Neizrečeno vesela, da bo tako kmalu rešena, je hitela, ko se Je bila zbudila, pripraviti vse k temu srečnemu popotovanju ; vre-dila je vse za svoj pogreb in pokep; zadnjikrat je obiskala še vse svoje vboge in bolnike; z neizrečenim veseljem je vse blagoslovila ’n razdelila med nje in mej svoje spremljevavke vse, kar ji je bilo se ostalo. Ravno takrat je bil obiskal Bog mojstra Konrada z hudo boleznijo, ki mu je prizadevala strašne bolečine. Dal je poklici svojo pokorno spovedanko in do konca zvesta svojemu pokli-cu ko tolažnica in prijateljica je precej hitela k njemu. Prav lju-heznjivo jo je sprejel in ona je silno žalovala, ko je videla, koliko terpi. Rekel ji je pa: „Blaga gospa, in draga hči,'kaj bo z vami, Če vmerjem? Kako hočete potem vravnati svoje življenje? Kedo Vas bo varoval hudobnih in kedo vas bo vodil k Bogu?“ Ona pa odgovori: „Vaše vprašanje je nepotrebno; jaz bom pred vami Vnierla ; ne bom potrebovala drugega variha." Četerti dan po tem pogovoru je čutila pervi napad bolezni, ki je imela končati njeno posvetno in pripeljati jo v večno življenje. Morala se je vleči v posteljo in dvanajst do štirnajst dni je niedlela za hudo merzlico ; bila je pa vedno veselega obraza, in Wz nehanja je molila. Nekega dne, ko je bila Elizabeta proti zidu obernjena in ka-ker bi spala, sliši njena služabnica, ki se je klicala kak er ona Elizabeta, ko je sedela pri postelji, neizrečeno sladko in lepo petje kaker iz gerla bolnice. Čez eno uro se oberne kneginja na drugo stran ter pravi: „lvjo si, ljuba moja?" Služabnica odgovori: „Tukaj sem; ali, kako lepo ste peli, gospa!" „AJi si tudi ti kaj šliša-j la?" vpraša Elizabeta. In ko ji ta prikima, nadaljuje bolnica: »Hočem ti povedati, da je sedel mej mano in mej zidom lep majhin ptiček, ki mi je dolgo tako lepo prepeval, da se je razveseljevala ^oja duša in moje serce ter sem morala peti ž njim. Naznanil mi i Je tudi, da bom v treh dneh vmerla." Gotovo je bil to, kaker Pi’avi neki star pisavec, njen angelj varih, ki je v podobi majhine-8a ptička ji prišel naznanit večno veselje. L — 314 — Iverje imela tako malo časa, da se pripravi za poslednjo vojsko, ni hotela od tega trenotka nobene svetovne osebe k sebi puščati, tudi imenitnih gospe ne, ki so jo imele navado obiskovati. Poslovila se je od vseh, ki so navadno prihajali k nji, in blagoslovila jih še zadnjikrat. Le služabnice in nekaj nun je smelo pri njej ostati, tako tudi izpovednik in pa mali vbožček, ki ga je bila vzela k sebi namestu tistega gobavega, ki ga ji je bil Konrad prepovedal v hiši imeti. Ivo so jo vprašali, zakaj druge vse odganja, odgovori : „Sama hočem ostati z Bogom in premišljati o strašnem dnpvi svoje sodbe in o svojem vsegamogočnem sodniku." Potem je jela moliti jokaje in Boga prositi, naj ji bo milostiv. V nedeljo, ta dan pred osmino • sv. Martina, 18. listopada 1231, po zornicah se je izpovedala svojemu izpovedniku Konradu, ki je bil že toliko okreval, da ji je mogel na strani stati. Na tanko je preiskavala svoje serce, ali nič ni našla, niti naj manjšega madeža, ki bi ga ne bila že tisočkrat priserčno obžalovala in pokorila se zanj. Po izpovedi jo vpraša Konrad, kaj je njena poslednja volja glede njenega posestva in pohištva. Ona pa mu pravi : „(Juditi se moram, da me kaj takega vprašate, ker veste, da sem se odpovedala vsi svoji lastnini, svoji volji, svojim ljubim otrokom in vsemu posvetnemu veselju, ko sem vam obljubila pokorščino ; nič si nisem prihranila, razen kar sem rabila, da sem po vašem povelju plačala dolgove in delila miloščino ; ako bi mi bili dovolili, bi se bila rada odpovedala vsemu in živela v majhini celici od vsakdanje miloščine drugih ljudi. Kar sem na videz imela, je bilo v resnici že zdavnaj vbogih; razdelite tedaj med nje, kar mi še ostane, razen te vboge obleke, ki jo imam, ki želim v nji pokopana biti. Oporoke ne delani; nimam drugega dediča, kaker Jezusa Kristusa." Ko jo je pa prosila ena nje tovarišic, naj bi ji dala kak spo-minik, da ji vbogi plašč sv. Frančiška. ^Zapuščam ti svoj plašč", ji je rekla, „ne glej na to, da je ves raztergan, zakerpan in siro-maški; od vseh dragocenosti, kar sem jih imela, je ta naj drago-ceniša. Povem ti, da je vedno z neizrečeno dobrotljivostjo moje prošnje vslišal, kolikerkrat sem hotela kako pdsebno milost dobiti od svojega preljubeznjivega Jezusa ter sem ga prosila zanjo s tem plaščem ogernjena". — Edino to željo je razodela potem, da bi jo pokopali v cerkvi, ki jo je na čast svetemu Frančišku dala sezidati zraven bolnišnice ; o pogrebu pa še besedice ni spregovorila, ker se je njena duša že radovaia v predčutju nebeškega veselja, ki ji je bilo pripravljeno. — 315 — Ko se je še delj časa pogovarjala z izpovednikom, brala se e nato sveta maša v njeni izbi in potem so jo djali v sveto olje •n obhajali. Kedo more vedeti in pretehtati, s kako resnično ljubeznijo, s kako čistim sercem, s kakšnim hrepenenjem, s kakšnim Nebeškim veseljem je sprejela to sladko angeljsko jed? Gotovo le °u, ki se je ponižal, ter ji je hotel biti voditelj in jačiti jo na tem ^dnjem potu. Le to pa, kar se je zunaj na njej kazalo, je zado-bilo, da je razodelo okoli stoječim pričujočnost milosti božje, ki 8e je bila izlila čez njo. Ko je sprejela svete zakramente, ležala Je cel dan nepremekljivo in tiho, do večernic, zamaknjena v preseljevanju, kaker bi bila pijana kervi življenja, s katero se Je ravno zadnjikrat na svetu okrepčala. Potem pa odpre usta in °bilo pobožnih, gorečih besed se vdere iž njih. Malo je drugači §°vorila, tiha je bila; ali zdaj ji teče jezik posebno živahno. Godila je pa tako, da ni bila nobena beseda izgubljena, ako ravno 8e nigdar ni govorila toliko in tako dolgo. Karkoli se je bila naučila v pridigah, kar je brala v dobrih bukvah ali slišala v zamaknjenju, vse ji je prišlo zopet v spomin, da pove svojim hčeram Pl-ed smertjo. Od konca do kraja je povedala evangelij o Lazarjevem obujenju od smerti in čudopolno obširno in gladko je govora o zveličarjevem obiskovanju pri Mariji in Marti, ko je delil njih bolečine, šel ž njimi k bratovemu grobu in priserčno resnično ^miljenje pokazal se svojimi božjimi solzami. Vse se je čudilo, ‘k° je jela potem globokoumno govoriti o teh solzah Jezusovih in 0 onih, ki jih je pretakal nad jeruzalemskim mestom in na križu; iako živo, tako goreče, tako k sercu je govorila, da so jeli vsi pričujoči močno jokati. Ko je vmirajoča to opazila, ponovila je, ka-^ei' bi jih hotela milo posvariti, besede, ki jih je govori! zveličar na potu k smerti: „Jeruzalemske hčere, nikar se ne jokajte čez n*e, ampak čez se“. Skušala je ohladiti bolečine svojih služabnic, Ijnbeznjivo jih je tolažila in imenovala neprenehoma: »Moje prija-tclj'ce, moje preljubljene.“ Potem je vmolknila, nagnila glavo in 'lolgo molčala. Ne da bi jo* videli premikati ustnice, zaslišijo čez nekoliko '"asa zopet sladke, mile, zamolkle glasove iz njenega gerla. Ko jo vprašajo, kaj je bilo to petje, pravi: „Ali jih niste slišali, teh, ki 80 z menoj peli? Pela sem ž njimi, kaker sem znala.“ J Že je tedaj združevala svoj mili glas sè slavnim petjem neukih prebivavcev, ki so čakali trenotek, ko je imela med nje pri-*> že je popevala z angelji čast in slavo božjo. Od večera d« — 316 — pervega petelinovega petja je ostala kaker radosti pijana, vsa navdušena in v naj bolj goreči pobožnosti. Po pravici je obhajala v trenotku zmage konec svojih vojska. Gotova že svoje slavne krone, reče malo pred polnočjo svojim prijateljicam: „Kaj bi storile, leč bi se prikazal hudič, naš sovražnik?" Trenotek potem zavpije glasno: „Beži, beži, ti hudi, zakaj odpovedala sem se ti!" Kato reče: „Zdaj je šel; govorimo zdaj o Bogu in njegovem Sinu; naj vam ne bode žal, ne bo dolgo terpelo". Proti polnoči se je jel njen obraz tako svetiti, da se je komaj moglo pogledati vvanj. 0 pervem petelinovem petju pravi: . „To je ura, v kateri je devica Marija Gospoda rodila ter ga podala pričujočim. Govorimo o Bogu in Jezuščku, zakaj polnoči je; ta čas je bil Jezus rojen in * jasli položen, ta čas je vstvaril novo zvezdo, ki je še nihče ni videl ; to je ura, ko je prišel svet odrešit, rešil bo tudi mene; t0 je ura, ko je mertve obudil in rešil vjete duše; tudi mojo bo re* šil s tega vbozega sveta." Vsaki trenotek se je pomnožilo njeno veselje in njena sreča. „Slaba sem", je rekla, „ali nobenih bole' čin ne čutim, prav kaker bi ne bila bolna..... Izročam vas vse Bo- gu." Navdušena po svetem Duhu je govorila še mnogo; ali njen® besede, polue priserčne ljubezni, niso zapisane vse. Naposled reče’ nO Marija, pridi mi na pomoč!..,. Trenotek se bliža, ko vabi Bo? svoje prijatelje k svojemu ženitvanju.... Ženin prihaja po nevesto-Nato reče se slabim glasom: „Tiho! tiho!".... Po teh besedah j9 nagnila glavo kaker k mirnemu spanju in zdihnila poslednjih'^' Njena duša se je vzdignila proti nebesam v sredi angeljev in svetnikov, ki so ji bili prišli naproti. Po vbogi hišici pa, ki je hranila njeno truplo, razširila se je prijetna vonjava in v zraku se je zaslišal kor nebeških glasov, ki je prelepo zapel besede svete cer' kve, ki obsegajo celo Elizabetino življenje: ^Kraljestvo teg* sveta sem zaničevala iz ljubezni do svojega gospo