Se strinjate Namen literature je boj proti neumnosti? Rul Zink Sartre pravi: "Ko opazim, da sem neumen, preneham biti neumen." Nekdo drug dodaja: "Kar ne pomeni, da ne bom neumen spet, ko bom pozabil, da sem neumen." Sartre, ta izstopajoči eksistencia-list, govori o zavedanju. Zelo malo ljudi v prejšnjem stoletju je povezavo med "pisateljem" in "filozofom" jemalo tako resno. Na misel mi pridejo Italo Cal-vino, Albert Camus, Jorge Luis Bor-ges, prav dosti drugih pa ne. V devetnajstem stoletju ni bilo govora o "pisatelju filozofa", ampak o "pisatelju kot glasniku morale" Tolstojevega kova, kakršen se je - s skromnim uspehom - ponovno pojavil s Solženicinom. Že Sokrat je rekel: "Vem le to, da ničesar ne vem," kar po mojem pomeni, da je priznanje nevednosti vselej dobra izhodiščna točka. Rekel pa je tudi: "Spoznaj samega sebe." Zdi se, da je glavni namen pisanja spoznavanje samega sebe - sebe, svojega nenavadnega in mnogovrstnega 'jaza" (Freud), nas (sveta, človeških stvari) ter vzajemnega delovanja med jazom/nami in svetom (po Schopenhauerju die Welt als V/ille und Vorstellung). Glavni namen branja je še bolj na dlani: spoznati (in če je mogoče, izboljšati) svoj ^jaz" s poslušanjem glasov drugih. Sodobnost 2001 I 852 Se strinjate Obe opravili, pisanje in branje, sta sijajni sredstvi, s katerima spravimo v okvir Resničnost, to meduzi podobno pošast. Spravimo v okvir, ne za rešetke. Neumnost je lahko tako del sveta oziroma tega, kako si ga človek predstavlja, kot naloge sveta, da nas prepriča, da ravnamo drugače, namreč da knjig ne beremo oziroma ne pišemo, in to zato, da bi bili "svobodni" in bi se ukvarjali z "realnostjo samo na sebi", brez papirja in peresa kot medijev. Hudič nas ukane tako, da nas prepriča, da ga ni. Ukana neumnosti pa ni dandanes nič manj kot v Sokratovih časih v tem, da nas prepriča, da so neabstraktni mediji, kot so črke na ekranu, "pristnejši" in "resničnejši" kot s črnilom napisani znaki na listu belega papirja. Neumnost se kaže kot prevladujoča sila, vendar ne morem reči natančno, od "kdaj". Ne verjamem v to, da imamo kakšno korist od tega, da živimo v natančno določenem času, pri čemer s koristjo mislim bodisi na dobro ali pa na slabo - če se le kažeta v večji meri kot v drugih obdobjih. Zdi se mi, da si zasluge za takšno korist lahko lastita dva trenutka v evropski kolektivni zgodovini: 16. stoletje v Italiji kot dober trenutek in sredina 20. stoletja v Srednji Evropi kot slab. To, čemur smo priča dandanašnji, je neumnost, ki osvaja nova področja, področja, za katera smo - naivneži -mislili, da neumnosti ne zanimajo, ker jim manjka privlačnosti, blišča in moči. Seveda mislim na literaturo. Umetnost se je zdela na neki način zaščiteno področje, kot kakšen safari park, v katerem so pišoči in beroči sesalci lahko v miru jedli, se iztrebljali in v parili. Prazno upanje! Ce realnost -večinoma pretresljiva, če ne že kar odbijajoča - zbuja zanimanje pisateljev, se zdi edino pošteno, da pride do dvosmerne izmenjave. V moji nekoč neodvisni domovini (komu mar, če je njene neodvisnosti konec - prestara je, ta moja dežela) imamo pregovor, ki ga morda poznate tudi pri vas. Takole gre: "Za mano pridejo tisti, zaradi katerih bom videti dober." To pomeni, da je katastrofa miselno potovanje brez konca. Mislite, da je bil BiH W. slab? Počakajte, da pride George W.! Spet si bom izposodil pri Solženi-cinu: ali ni trdil, da so današnji časi skoraj ravno tako slabi - če ne še slabši - kot časi Stalinovih gulagov, ki jih je preživljal? Ali največji glasnik morale med pisatelji od Tolstoja naprej ne trdi ravno tega, daje Rusija izbrala pot, ki ni nič boljša od sovjetske? Po navadi spoštujem glas, kakršen je Solženicinov, tako kot spoštujem glas J. M. Coetzeeja, ko piše o "bremenu belega človeka" v Južni Afriki po apartheidu. Oba pisatelja sta glasnika odpora - odpora proti političnim in ideološkim grdobijam ter odpora proti navidez "nepolitični" in "neideološki" neumnosti. Oba upravičeno nasprotujeta kiču in TV-kulturi in kultu vdaja-nja v užitke. To po navadi spoštujem, vendar tudi postavljam pod vprašaj. To je najboljši način, ki ga poznam, da jima izkažem spoštovanje; onadva mi zastavljata težka vprašanja in jaz jima odgovarjam. Razmišljam tudi o Salmanu Rush-dieju in o tem, kako mu je bila sreča kriva. V času, ko imamo občutek, da naše besede nimajo nobenega smisla Sodobnost 2001 I 853 Se strinjate in ne zapuščajo nobene sledi, je Rush-die dobil najvišjo literarno nagrado -smrtno obsodbo. Nagrada je bila seveda precej grenka, toliko bolj zato, ker so mujo podelili ljudje, ki ne berejo. A vsega pač ne moreš imeti! Tudi sam sem okusil ta grenki lek; moje delo sicer ni osovraženo pri fundamenta-listih, toda poznajo ga ljudje, ki ne berejo, in sicer od takrat, ko sem se poklonil božanstvu televiziji in zasedel mesto v pogovorni oddaji. Prodaja mi je neznansko narasla, toda učinek tega, kar sem v resnici imel za "svoje resno delo", je ostal tako rekoč ničen. Zraven me je obhajala še moreča misel: če bi govoril kaj res zanimivega, bi mi tako izključili mikrofon. Takšne nespodbudne misli se seveda hitro umaknejo, kajti vsaj v tem delu sveta ljudi pač ne streljajo po dnevnem redu zaradi njihovih idej. Res je tu Baskija, toda Baski nikogar ne zapostavljajo: krogle in bombe z enakim bliščem po-končavajo tako novinarje in pisatelje kot gardiste in športne urednike. Don DeLillo postavlja v delu Mao II resno trditev: teroristi so prevzeli vlogo pisateljev. So novi glasniki morale, in konec koncev je čisto res, daje meč močnejši od peresa. Na Portugalskem smo imeli pred nekaj leti referendum v zvezi s sporno temo splava. No, kateri obrazi, mislite, so bili izbrani za prve vrste tega etičnega boja? TV-zvezde, jasno! Žalostno je, ko spoznaš, da se ljudje, ki se borijo proti takšnim, kot je Berlusconi (če ga jemljemo kot simbol prvobitne neumnosti in grabežljivosti na vseh področjih), poslužujejo ravno takšnih orožij, kakršna uporablja on sam ... precej bolje. Gesla so vselej neumna. "Preprosto reci ne" ah "Dol z rasizmom" ne predstavljajo kakšnega bistvenega izboljšanja v primerjavi z "Vive le Front National" ali "Ta zemlja je naša, ne njihova". Mislim, da je pisanje - naj citiram enega zadnjih naslovov Martina Ami-sa - "vojna proti klišejem". Pisanje je pisanje tedaj, ko preseže deja-vu. (Kar tri besede francoskega izvora v samo dveh stavkih: Front National, kliše in deja-vu - samo poglejte moč francoske dediščine!) Pri pisanju mi je všeč to, da koreo-grafira vprašanja. Toliko bolj takrat, ko koreografira vprašanja, ki jih sam ne znam zastaviti. Še bolje, še elegantneje je, kadar ne koreografira le vprašanj, temveč tudi ljudi - ljudi, značaje, kijih vidimo kot vprašaje. Dejstvo je pravzaprav - ne življenjsko dejstvo, ampak stvar pravopisnega pravila -, da noben drug znak ni tako podoben človeški glavi kot ravno vprašaj. Res? Res. (Zanimivo bi bilo nekoliko razmisliti o tem, zakaj Spanci vprašaj, torej človeško glavo, postavljajo na začetek stavka, obrnjenega na glavo. ^Ali gre za filozofsko izjavljanje? ^El mundo es un sueno quizds?) Neumnost se skriva tako za objektivno zoprnimi pojmi, kot so rasizem, ksenofobija, sovraštvo in barbarski liberalni kapitalizem, kot za simpatičnimi idejami, kot so ekologija, socializem, kulturni relativizem, pravice manjšin in tako dalje. Se zdi ta misel čudna? Tudi svet je precej čuden in poln lumparij. Pokvarjenost pri drugih je lahko videti. Kaj pa pokvarjenost nas samih? Iz svojih srednješolskih dni se spomnim, kaj smo rekli, kadar smo trčili ob nekaj, česar nismo razumeli: "To je čista neumnost!" Spomnim se Sodobnost 2001 I 854 Se strinjate tudi ameriškega političnega kreda iz da se revolucija začne pri tebi samem, devetdesetih: "Ekonomija - to je to, Camus je jasno povedal, da ljubezen neumnež!" do abstraktne pravice vodi k nepravič- Kaj naj rečem? Verjamem v to, da nemu delovanju, je literatura vselej metafizična, da to- Da bi se boril proti neumnosti? rej obravnava snov sveta, ki ni očitna Osvobajal svet? Več kot rad! Pravza- na prvi pogled. Literatura obstaja za- prav sta boj proti neumnosti in osvo- to, ker dejstva niso gola, ker ključ do bajanje sveta nekaj zelo enostavnega, rešitve ni ekonomija in ker v odnosu Odgovor se skriva v Talmudu ali - če med nami in stvarmi niso neumne vam je ljubše - v filmu Schindlerjev stvari, ampak mi. Toda četudi je hre- seznam: "Ko rešiš eno življenje, jih penenje literature metafizično, to še rešiš tisoč." ne pomeni, da ji ni bila dana tudi te- Rešite torej sami sebe. Rešite sebe, lesnost. Literatura, kakršna mi je všeč, in rešili boste tisoč bralcev. Pišite iz je zelo natančno časovno in prostorsko potrebe, iz svetlobe, iz lahkosti - "ne umeščena. Ni "brezčasna", temveč je da bi preveč upali, ne da bi preveč zapisana v času. Leo Ferre, francoski obupovali" (Karen Blixen) - in neum- pesnik, pevec in anarhist, je rad rekel, nost bo povožena.