178
Lepota v prirodi. — Misli.
vodik, natrij, kalcij, železo, nikelj, magnezij i. dr.
Se jasneje dokazuje jednotnost vse-mira solnčni sestav, ki obsega solnce, obhodnice, mesce, repatice, meteorite, okresnice. Vse so. si v sorodu že po postanku. »Nauka, naime«, pravi Hoič, »Laplace-ova i Kantova, da je sunce sa zemljom i sa ostalimi zviezdami, koje so oko sunca kreču, postalo iz nago-milane magle, koja se okrečuči sguščuje, danas je občenita, jer jednostavno i vjerojatno tumači postanak našega sun-čanoga sustava«. Ves solnčni sestav pa se opira na en sami občni zakon, na zakon težnosti.
Vslecl tega zakona vrte se velikanski svetovi in drve svoja odmerjena pota nepopisljivo točno in redno. Koliko soglasja ima priroda že med posameznimi velikanskimi svetovi, ki so si neizmerno daleč drug od drugega! Brez soglasja bi ne bilo nikdar moči misliti si soln-čnega sestava.
Toda prekrasno soglasje ne vlada le samo po veličastnih nebeških svetovih v velikanski meri, ampak po celi prirodi, do najneznatnejše travnate bilke, v kateri zopet kraljuje soglasje v obliki, soglasje v barvi. Vesoljni zakoni soglasja se pojavljajo po celi prirodi, brez njih niti stvarice ni pod milim nebom.
Zakoni, ki določujejo pota nebeškim svetovom, veljajo tudi padajočemu pe-
ščenemu zrnu. Oblika prekrasne vitke smreke je že vpodobljcna v gozdnem mahu. Zakon, ki veleva mogočnim rekam, da se vale v morje, velja tudi tihemu gorskemu vrelcu. V tem smislu poje prav lepo Schiller:
»Sonnenstaubchen paart mit Sonnenstaubchen
Sich in trauter Harmonie, Spharen in einander lenkt die Liebe,
Weltsysteme dau'ren nur durch sie. Tilge sie vom Ubnverk der Naturen —
Tnimmernd auseinander spriagt das Ali, In das Chaos donnern eu're Welten,
Weint, Newtone, ibren Riesenfall«.
Siloviti, skoraj za večnost postavljeni tramovi in zidovi zemeljske skorje nimajo le samo spajati in vzdržavati zemeljske trdine, oni so tudi ob enem shrambe organičnega življenja, shrambe, ki nikoli ne poteko.
Neznatni atomi se strinjajo in družijo po kemičnih zakonih, po zakonih soglasja v sostavljene kovine. Kovinske snovi se spajajo z drugimi sorodnimi atomi v rudnine. Povsod veje duh soglasja.
Zemlja bi bila mrtva, da je ne okro-žuje zrak. »Niesu samo ptice izabranc djeca zraka, več i sva biča, koja se na zemlji kreču i iz zemlje rastu . . . iste elemente, kaže Reclus, koji se razstaju sa liscem drveča, nosi vjetar k plučam novorodjenčeta, a posljednji dah umi-ručega starca dionikom je boje i mirisa ružnega«. Hoič, Slike Obč. z. (Konec)
^L
Misli.
Nobenemu drevesu Z oholostjo ne dej: Nikdar ne bodem trgal Ovočja s tvojih vej!
Ko bol razjeda ti srce, Skrivaj jo v duši svoji nosi! Naj prvo se tolaži sam, Potem tolažbe druge prosi!
A. M.