NAŠ RAZGOVOR
Vse manj
pravih kmetov
Za tokratni razgovor smo se odpravili v vas 2 sbe nad Medvodami. V vasi prevladujejo k.ietije, toda »pravih« kmetov je vse manj, d Ino zaradi slabše rodovitne zemlje, delno za-r.di odločitve mladih, da se zaposlijo v indu-s' ijskih Medvodah. 80 hiš v vasi je razraeta-n "i na 350 hektarih hribovitega terena. Izmed 9, kmetov v vasi, ki še vztrajajo na zemlji, je tvdi 55-letni MIHA ERJAVEC, katerega smo z :otili pri krmljenju živine in ga poprosili za p govor.
»Na kmetiji v Žlebeh štev. 50 sem gospo-d:-r že od leta 1937. Leta 1950 sem se poročil z ženo Francko, katero sem pripeljal z bliž-n e Katarine, pa sva čez štiri leta dobila sina Ivana. Z -narni živi tudi brat Toni, ki pa le d.ino pomaga na kmetiji. Imam sedem hek-U rov obdelovalne zemlje, toda orne je le se n.kai manj kot dva hektarja, ostalo pa so p.-.šniki, ki so vse bolj poraščeni z grmovjem, s: j so na strmi legi, na plitvi zemlji, pod ka-tc ro je dolomit pesek in tudi gnojenje ne po-iraga. Imam tudi 12 hektarov gozda«, se nam jc predstavil prijazni sogovornik.
V hlevu ima par konj, 12 glav goveje živi-nc in 4 prašiče, od kultur pa goji pšenico, krompir in koruzo. Od kmetijske mehaniza-cije ima dve kosilnici, sicer pa mu zaradi ne-ri.vnega terena skoraj ne pride v poštev. Tre-tjno 'dohodkov jim daje gozd, tretjmo živi-n.\ tretjino pa krompir. Hrano v glavnem p.idelajo doma, tudi kruh pečejo doma iz do-ir..i pridelane pšenice. Mleka ne prodajajo, kur ni organiziranega odkupa. Živijo v 90 let stnri hiši, katero so preuredili v prijeten d^rn, imajo pralni stroj, televizor, hladilno skrinjb, sin Ivan pa je zaposlen v medvoški Sori.
»Ja, kar lepo živimo. Nič nam ne manjka, Le trgovina je zelo oddaljena (v Preski). Toda, suirava se z ženo in lahko rečem, da je naša kr.ietija obsojena na propad. Imava zgarane ro-kc, pa tudi volje zmanjkuje. K'»jub temu bomo d jgo leto obnovili hlev ter verjetno kupili triktor.
Vseskozi sem kooperant kmetijske zadrugs ftedvode, čeprav šele v zadnjem času pravaa-p av vemo zanjo, saj so prej več pomagali k;netom v dolini. Z davki nimamo posebnib te-ŽL-V, na srečo smo zdravi, sem zdravstveso za-v: rovan kot kmet-kooperant, za kar plačujeva z zeno 650 dinarjev prispevka kvartalno. Imam Bckaj let službe, preostanek let sem dokupil (za pct starih milijonov), tako da bom po novem le':u upravičen do pokojnine.«
Naš sogovornik. se je v narodnoosvobo-d ino vojno vključil po požigu Rašice, ko se
Miha Erjavec __ da bi bilo življenje prihodnje leto vsaj tako lepo kot je bilo letos!
je priključil vrsti partizanov. Bil je vodja trojke, v marcu leta 1942 je v hiši že imel prvega ranjenca. Deloval je po raznih krajih Primorske, 29. decembra 1944 pa se je vrnil dcmov, vendar je bil istega dne izdan in ujet. Sledili so najtežji dnevi življenja v taboriščih Goričane, Šentvid in Begunje ter nazadnje Mauthausen, kjer je zdržal cele tri mesece. Pcvsem izčrpan se je vrnil domov, kjer je ta-koj prevzel mesto predsednika narodnoosvo-bcdilnega odbora na Seničici ter bil nato ce-lih 18 let odbornik občine Medvode. Je dobit-nik srebrnega priznanja OF, medalje za hra-bnst, reda dela ter ordena zasluge za narod III. stopnje.
»V zadnjera času ne delam več toliko, saj m? sestanki utrujajo, pa tudi celo uro vožnje s kolesom imam do Medvod. Čeprav sem dele-gat krajevne skupnosti Medvode v splošni de-legaciji občinske skupščine, sem se udeležil le ene seje. Pienaporno je to zame, predvsem pa neživljenjsko, saj so bili samo »mestni« proble-mi na dnevnem redu, gradiva pa kar precej za-jeten sveženi za vsako sejo«.
Vas Žlebe se širi pre.dvsem na račun yi-kendov, kar 50 jih je zrastlo v zadnjih letih. Za kmečki turizem ni pogojev, ker so pre-blizu naseljem v dolini, tako da so med obi-skovalci predvsem nedeljski izletniki. V kra-ju je dovolj miru, občani pa vse bolj razmiš-ljajo o asfaltiranju več deset kilometrov vaš-kih poti. Naš sogovornik je priljubljen med vaščani, saj ga poznajo kot razgledanega člo-veka, ki rad pomaga z nasveti.
»Veste, lepo je delati z ljudmi na oboje-stransko pošteni osnovi. To je hvaležno delo. Veliko berem, rad bi tudi šel v gledališče, to-da ne morem od hiše, saj ne morem pustiti živine lačne v hlevu. Tako tudi na dopust ne morem. Zelo me moti, da si nekateri viken-daši z visoko ograjo zapirajo dostope do vi-kendov, moti me, da je družbenopolitično življenje v kraju kar zamrlo. Želim si več so-lidarnosti, človečnosti med ljudmi, da bi bilo življenje v letu 1977 vsaj tako lepo kot je bilo letos.«
S to željo smo se tudi mi poslovili od na-šega sogovornika!
Tekst in foto: F. Rozman