Vlak je imel dolgo zamudo. Hrup, vzkliki, valovanje semintja se je poleglo. V množici so nastali vrtinci nemih ljudi, ki so topo zrli v daljno daljo, trudni od hrupa in skrbi. Nekateri so posedli ob progi na svežnje, drugi so tuintam še pregovorili besedo z domačimi, ki so jih spremili. Celo solze so se posušile. Vsak je bil, kakor da ima opravka samo s seboj in s svojo bolečino, ki je doslej prevpita od trušča, zlezla v srce in glodala in rila v njem kakor strup. Po dolgem čakanju, ki je bilo samo trpljenje in muka, je privozil vlak. Pri oknih je gledalo natrpano glav. Hripavi glasovi so klicali iz vagonov, roke so vihtele vojaške čepice, nema množica na kolodvoru se je prebudila, črna truma moških se je odtrgala od pisanih ženskih oblek, dvignil se je glasen jok, nastalo je prerivanje, gneča, vmes jezni kriki sprevodnikov, dokler se niso s hruščem zaloputnila zadnja vrata odprtih kupejev. Iz vlaka je sičala para, hropeč je dahnil črni dim nad postajo. In vsi, ki so se odpeljali, in vsi, ki so ostali doma, so občutili, da se je zgodilo nekaj velikanskega. DR- R. STEGENŠEK: O CRIVELLIJEVI VERONEŠKI MflDONI. [p^^jlloncem srednjega veka je med benečanskimi 11 slikarji Carlo Crivelli (o. 1440.-o. 1493.) posebna in izrazita prikazen. Učenec slikarske šole na otoku Muranu pri Benetkah je občutil tudi vpliv padovanskih mojstrov, deloval pa je v pokrajini okoli Jakina (Ancona), kjer je imel delavnico v mestecih Fermo in Ascoli. Slikal je samo verske predmete, in sicer silno skrbno in vestno, ljubil je drago opravo in zlato okrasje; v oblikah je za svojo dobo nekoliko zaostal, odličen pa je po srečni domišljiji in globokem verskem čuvstvu. S ponosom se je podpisoval na svojih delih kot Benečan (Venetus), pozneje tudi kot vitez (eques), odkar ga je napoli-tanski kralj Ferdinand II. odlikoval. Radi izredne vrednosti so skoro vsa Crivellijeva dela prešla iz cerkev, za katere so bila ustvarjena, v muzeje po Italiji, v Parizu, Berlinu in predvsem v Londonu, kjer jih je nad tretjino. Nas zanima slika Matere božje, ki jo je naredil v mladosti za samostan sv. Lovrenca v Benetkah, dandanes pa se nahaja v mestni zbirki v Veroni. Te podobe ni še nihče prav tolmačil; obenem je tu ključ za spoznanje podobnega miselnega kroga v umetnosti in slovstvu, in sicer tudi naših krajev. Oglejmo nekoliko to veroneško sliko! Ob spodnjem robu se vidi kamenita ograja, pokrita s svilnato preprogo z valovitimi črtami. Na njej stoji na blazini dete Jezus, staro približno poldrugo leto; da ne bi padlo, ga s sklenjenimi rokami čuva Marija, ki obenem moli, stoje za ograjo. Pred Izveličarjem klečita na desni na preprogi dva dečka v kratkih, brezrokavnih srajcah ter mu kažeta bič in trnjevi venec, zadaj za njima se je približal le okoli ledja ogrnjen tovariš ter je prinesel križ. Kristus ga je zagledal, z levim kazalcem kaže nanj, a obrača glavo proč in zre navzgor. Zdi se, kakor če bi v daljavi zrl nedopovedljive prikazni: Ves je zavzet, usta ima odprta, bridkost mu polje na obrazu. Na levi je drug prizor. Gol deček objema steber bičanja s pojočim petelinom na vrhu, njegovi oblečeni tovariši (v kratkih brezrokavnih suknjicah s širokimi pasovi in v rimskih vojaških škornjih) imajo v rokah orodje za križanje — lestvico, sulico, jesihovo posodo in žeblje. Za Marijo je zid iz rezanega kamena, a je zanemarjen in razpada; kvaderniki se luščijo, izza njih poganja zelišče. Zgoraj se sloči ob straneh v dveh lokih ter nosi vrhu ozkega okrajka pare mramornatih stebričev s polkrožno odprtino v sredi. Koder se vidi nebo, je zastrto in z oblaki prepreženo. Na desni zremo v daljavi križanje, zgoraj nad okrajkom pa brenkata poleg cvetlične žare angelčka na mandolino in harfo. Ne smemo spregledati svilnate preproge za Marijo, potem venca bujnega sadja z obema kalinoma in umetnikovega podpisa ob spodnjem robu: Opus Karoli Crivelli Veneti. Slika je bogata glede dejanja in barv ter polna poezije, njen pomen pa ni povsem jasen. Crowe in Cavalcaselle* imata dečke na levi in desni od Marije za angele, več pa ne vesta. Ne razložita, zakaj nimajo peruti, kakor oba muzi-kanta na vrhu, ne zmenita se za njih različno opravo in ne za to, kaj pravzaprav počnejo. Rush-forth, najnovejši Crivellijev življenjepisec, vidi v 1 Crowe und Cavalcaselle, Geschichte der italienischen Malerei. Deutsche Ausgabe von Jordan, Bd. V, S. 80. Marija vedna Pomočnica (Rim; cerkev redemptoristov na Eskvilinu ) njih navadne dečke, le onega, ki objema steber, ima za Jezusa! Ni pa zapazil, da je ravno ta deček za leto starejši kot Jezušček pri sredi slike ter da nima nimba (sijaja) okoli glave, torej ni sveto Dete. Dečke poleg njega ima za vojščake pri bičanju, a ni pomislil, da držijo orodje za križanje.l Rush-forth torej ni odkril vsebine in lepote te slike. Pot k pravi razlagi nam kaže druga, tudi ne popolnoma razložena slika muranske šole — Marijino venčanje v cerkvi sv. Pantaleona v Benetkah. Izvršila sta jo Giovanni d' Alemagna in Antonio Vivarini 1. 1444. Figure so razpostavljene v polkrogih, ki si sledijo više in više ter vedno globlje, kakor sedeži v rimskih gledališčih. Spredaj stojijo sv. device in žene,2 nad njimi so mučeniki in spoznavalci,3 še više stolujejo apostoli v dolbi- 1 G. M' Neil Rushforth. Carlo Crivelli. London 1908. Str. 115 in 39 (It was a curious fancy to represent the actors in the »Flagellation« scene on the left as children. The figure grasping the column is a reduced copy of the Infant Jesus standing in front of the Virgin). 2 Sv. Katarina Aleks., ?, Apolonija, Barbara, Marija Egipčanska, Neža, Marjeta, Uršula — Magdalena, ?, Helena... 3 Sv. Lavrencij, ?, Krištof, Peter Mučenik ... — Anton Pušč., Benedikt, Liberal, Frančišek Asiški, Dominik, Lavrencij Justinian(?), Janez Miloščinar, nah,1 zadnji pas pa tvorijo starozakonski očaki in preroki.2 Od deveterih angelskih zborov jih plava sedem na sinjem nebu,3 dva pa zakrivata božji prestol. Sredi polkrožnega gledališča se dviga na visokem podstavku šestero stebrov, ki obenem z zadnjo nepredrto steno nosijo ploščad z božjim prestolom s tremi sedeži. Na srednjem in najvišjem, ki ima podnožek, stoluje Bog Oče, na stranskih sedita Mati in Sin Božji. V vznožju te stavbe so pred ograjo sedli štirje evangelisti s svojimi znamenji,4 za njimi so štirje zapadni cerkveni učeniki.5 Nerazložena je še ena skupina — osemnajst dečkov pod prestolom z orodjem Gospodovega trpljenja. Veljajo sicer za angele, a so naši znanci s Crivel-lijeve Madone. Kako naj bi bili angeli — brez perutnic, brez sijaja, brez obleke? Srednji vek je predstavljal angele, kot nebeške kneze in čiste duhove, z največjo spoštljivostjo in se ni nikdar drznil slikati jih kot gole otročaje. V naši sliki so vsi angelski zbori na nebu, med njimi ni mesta za take malčke kakor so pod prestolom. Iz osnutka cele slike se pa razvidi njih pomen. Podoba nam kaže, kako so si koncem srednjega veka predstavljali nebesa na podlagi skrivnega razodenja sv. Janeza (4, 1 nasl.). Sv. Trojica stoluje na oltarju s stebriči, pod njimi pa so zbrani mučeniki [(Aagvvgeg). »Pod oltarjem sem videl duše pomorjenih zavoljo Besede božje in zavoljo pričevanja [did %r\v fiagzvgiav), ki so ga imeli« (Skr. raz. 6, 9). A osebno znani mučeniki, n. pr. sv. Lavrencij, imajo na tej sliki prostor v drugem krogu, pod prestolom morejo biti le brezimniki, ki se osebno ne razločujejo. To so Nedolžni otroci, prvi »pomorjeni zavoljo Besede božje«. Že staro-krščanski pesnik Prudencij (f o. 410.) naobrača navedeno mesto sv. Janeza nanje ter jih opeva — pod oltarjem. Salvete flores martvrum Quos lucis ipso in limine Christi insecutor sustulit, Ceu turbo nascentes rosas. 1 Sv. Pavel . . . Andrej, Peter — Janez, Jakob Star., Jernej, Matevž . . . Barnaba. 2 Mojzes, Jeremija, Malahija, David, Janez Krstnik — Adam, Daniel, Izaija, Habakuk, Abraham. 3 Ob levi so nadangeli (arcangoli) z mečem in tehtnico, sledijo kneževstva (principatus) z žezli in oblastva (potestates) s ščiti. Nad prestolom so gospostva (dominationes) s svetovnimi oblami. Na desni se vidijo moči (virtutes) s kadilnicami, angeli (ancoli) z dušami v rokah in prestoli (troni) z lilijami. Nad Bogom Očetom pa plavajo šesteroperutniki kerubini in serafini. 4 Sv. Janez, Marko, Matevž, Lukež (kot slikar). 5 Sv. Jeronim, Gregorij, Ambrozij, Avguštin. Vos prima Christi victima, Grex immdlatorum tener, Aram sub ipsam simplices Palma et coronis luditis. (»Pozdravljene mučeniške cvetke, ki jih je pobral Kristusov preganjalec, komaj ko so pognale na svetlo, kakor vihar razvijajoče se vrtnice. Vi prva žrtev za Kristusa in nežna četa darovancev: Pod samim oltarjem se preprosto igrate s palmo in venci.«) Sv. Cerkev je ti dve kitici sprejela v duhovne molitve praznika Nedolžnih otrok in ravnotam še posebej naobrača oltarno vizijo sv. Janeza nanje; torej tolmačimo po pravici naše dečke kot Nedolžne otroke. Saj ne more biti drugače! Vsi so enako veliki in okoli dveh let stari, kakor sledi iz evangelija sv. Matevža {ajzb distovg Mt. 2, 16). Sicer so že v 13. stol. slikali Nedolžne otroke pod božjim prestolom — v Rimu v baziliki sv. Pavla (»hi sancti innocentes« pravi nadpis), v naši mu-ranski sliki je novo le to, da nosijo orodje Gospodovega trpljenja. Ta misel pa bo v zvezi s procesijo, ki je še dandanes ponekod v Italiji v navadi, pri kateri se nosi v spomin na Gospodov pogreb črno pogrnjena rakev, obdajajo pa jo dečki z znamenji Gospodovega trpljenja. Sedaj poznamo dečke v Crivellijevi sliki: Nedolžni otroci so, ki poklanjajo Izveličarju križ, venec in druga orodja. Zgodovinski dogodek pa to ne more biti, temuč le prikazen ali vizija, ki ima za podlago misli in razodetja sv. oseb. Arabski evangelij pripoveduje, da je padla sv. Družina na begu v Egipet v roke razbojnikov. Sirovi Dumah jih je hotel zarobiti, mili Tit pa jih je rešil, po-darivši tovarišu 40 drahem in svoj pas. Zato mu je Marija želela vse dobro ter odpuščanje grehov. Jezušček je Materi napovedal, da bo Tit čez 30 let z njim križan, in sicer na desni, Dumah pa na levi, in da bo prvi šel z njim v raj. »Bog odvrni to od Tebe, moj Sin!« je dejala Marija.l Tako se je že starokrščanska doba pečala z mislijo, da je Jezušček gledal svoje bodoče trpljenje in ga naznanil tudi Materi. V srednjem veku se je ta nežna misel še bolj razpredla. Nemški pesnik Walter von Rheinau pravi, da je Marija vprašala Jezusa, kako bo rešil človeški rod. On ji napove, da bo bičan, venčan, zasramovan in bit, slednjič bo na križu obešen moral umreti, tretji dan pa bo od mrtvih vstal. »Ako bi ne bil povedal tudi o vstajenju, bi mi bilo tvoje trpljenje gotovo v smrt, vendar ne bo moje srce nikdar več veselo,« je odvrnila Marija.2 Sv. Angela iz Fo- 1 C. Tischendorf. Evangelia apocrvpha. Lipsiae, 1876, str. 192. 2 Mone, Schauspiele des Mittelalters, I, str. 181-195. ligna (f 1309) pravi: »Tretja spremljevalka Izve-ličarjeva je bila žalost. Poznal je vso bolest, ki bo zadela njegovo dušo in telo ... Vse mu je bilo pričujoče, okoliščine časa, mučilno orodje, globoke rane. Videl je, kako ga bodo prodali, izdali, vezali, bili, na Golgoto peljali, križali, s sulico prebodli. Svoje trpljenje je imel vse svoje življenje v spominu.« 1 V dobi, ko je Crivelli slikal veroneško Madono, so prišla na svetlo razodetja sv. Katarine iz Bologne (f 1463). Jezus pravi v njih: »V prvem trenutku svojega spočetja sem vedel in videl vse, kar bom moral v bodočnosti trpeti, in to trpljenje mi je vse žive dni ostalo pred očmi... Vsak petek pa sem bil kakor v smrtnem boju, svojemu duhu sem predstavljal vse in posamezne dele bodočega trpljenja.«2 V zmislu sodobnega slovstva šele umemo Crivellijevo zagonetno podobo. Petek je; Marija 1 Hello, Le livre de visions... de le bienh. Angele de Foligno. 1910, 240. 2 Singulis autem sextis feriis velut in agonia versabar, menti meae obiiciens omnes singulosque Passionis susti-nendac articulos, AASS Boli Mart. II, str. 56. O. Bellini: Madonna deli' orto, (Benetke.) ¦ 79 vdano moli, Jezus pa zamaknjen gleda vse dele bodočega trpljenja. Nedolžni otročiči, ki so namesto njega pretrpeli smrt, nastopajo z bridkim orodjem. Tista dva s križem in stebrom sta opravljena *tako, kakor je bil Jezus pri dotični muki, ona dva z bičem in vencem izgledata ko služabnika, ostali trije so vojščaki. Vsi so torej opravljeni kakor pasijonski igralci, vendar pa ne bodo pred Detetom igrali njegovega trpljenja, ampak ga hočejo le spominjali na bodoče bridkosti, Zdi se, kakor da bi bili vstali iz groba in bi mu klicali: »Mi smo muke in smrt že prestali, Tebe pa še vse to in to čaka , . .« Višek vizije pa je v daljini. Pod golim drevesom se sklanja sv, Peter nad Malhom l—začetek pasijona, vrhu griča visi Izveličar z nagnjeno glavo med razbojnikoma in konjeniki se že vračajo s hriba — konec pasijona. Sedaj nam je šele jasno, zakaj Dete pred Marijinimi prsi tako zavzeto in prestrašeno gleda — vidi samega sebe kot moža viseti mrtvega na križu; in zakaj se z Marijinih usten čita bridkost - ker sočuvstvuje z bolečinami Sina, Pomenljiv je tudi kraj, kjer se nahajata. Razpadajoče obzidje z dragocenimi stebri je ostanek Davidove palače v Betlehemu;2 odtam se vidi čez višave Sion z obzidjem in vrati ter Kalvarija.3 V Vivarinijevi sliki Marijinega venčanja so stali dečki z orodjem trpljenja pod oltarjem, v Crivellijevi Madoni pa so stopili pred Jezusa in takorekoč n a oltar. V tem je napredek, a motiv ni izviren, temuč povzet iz slik maše sv. Gre-gorija. V teh se vidi na oltarju trpeči odrasli Izveličar, okoli njega so v zraku angeli z orodjem trpljenja. S križarskimi vojskami so prišla ta orodja na zapadu do velike časti; pesniki so jih opevali, umetniki predstavljali in prazniki njim na čast obhajali,4 Po viteškem mišljenju tiste dobe so orožje5 Kristusovo ali grb6 Kristusov, Od konca 13, stol. naprej se da v zapadni ikonografiji zasledovati razvoj takih predstav, vzhodna umet- 1 Malh ima vojaško opravo kakor pri Grkih (Schafer, Handbuch der Malerei vom Berge Athos, str. 200), črke RNIO na ščitu so morda končnica imena Calpurnio, kakor se imenuje stotnik (sicer zvan Longin) v cerkvi S. Urbano alla Caffarella v Rimu. 2 Davidova palača je posebno običajna pri predstavi jaslic, 3 Res se najde točka s tem pogledom v Betlehemu. 4 E. Male, L'art religieux de la fin du moyen age en France. 1908, str. 98. 5 Haec sunt ar m a, quibus miles / Christus solvit nos exiles / Ab inferni faucibus. Dreves — Blume. Ein Jahr-tausend latein. Hvmnendichtung. 1909, II, str. 90. 6 Male, o. c, Detzel, Christl. Ikonographie, 1894, str. 454. nost pa nima v tej dobi nič podobnega. Na zapadu so angeli, ki kažejo orodje trpljenja, rezultat stoletnega razvoja, na vzhodu pa nastopijo naenkrat v 15. stoletju, in sicer brez predhodnikov, V njih se torej kaže vpliv zapada, kar je tem bolj zanimivo, čim redkeje se da dokazati, Vsemu svetu je znana bizantinska Trpeča Mati božja1 z Detetom2 na levi roki, ki se ozira čez ramo in gleda križ v rokah nadangela Gabriela.3 Kakor če bi se pri tem pogledu zgrozilo, se oprijema za Materino roko. Na drugi strani nosi sv, Mihael v posodi za kis sulico in trstiko z gobo.4 Marija sama gleda otožno v svet. Najslavnejša podoba te vrste je v Rimu v cerkvi redemptoristov na Eskvilinu in se imenuje »Marija vedna Pomočnica« (del perpetuo soceorso) ter je 1. 1493. prišla s Krete v Rim. Druga je v Florenci, v zbirki Uffizij, delo Andreja Rico s Krete, zanimiva radi tolmačenja, ki se čita pod sv, Ga-brielom: »Angel, ki je Marijo pozdravil s Češčena Marija, kaže sedaj znake trpljenja- In Kristus se boji, ko gleda smrtna znamenja, ker je človeško meso nase vzel.«5 Dve taki Mariji sta na Sinaju,6 ena v Moskvi iz 1, 1641,,7 vse pa izhajajo s Krete, kjer se je pod benečansko oblastjo srečno družila zapadna umetnost z vzhodno, Zapadni vpliv se kaže tudi v sliki spečega Emanuela, kakor se vidi v cerkvi sv. Križa blizu Jeruzalema iz 1. 1644,8 Božje Dete leži na preprogi, dva angela pa mu kažeta križ, sulico, trstiko s posodo za kis. Po fiziologu je veljal lev, ki spi z odprtimi očmi, za podobo Izveličarja v grobu, V srbskem psalterju začetkom 14, stol. se vidi poleg leva tudi Dete, torej poleg simbola ali znaka obenem označena oseba.9 Na Atosu se je v 16. stol. nad vrati večkrat slikalo speče Dete kot »Nespeče oko«.10 Vizijonarni značaj z angeli in orodjem trpljenja je dobila slika šele v naslednjem stoletju v Jeruzalemu, ki je tudi kraj, kje.r se križajo razni obredi in okusi. 1 MP 01' = ^TYJP 9-EOU. 2 IC XC = l7jao3g XpcoT;6;. 3 O AP r = 6 &pxdYY8XoL r