Januš Golec: 21. nadaljevanje. KRUCI Ljudska povest po zgodovinskih virih. Ujetnika so tresli, oblivali, drgnili ter mu ulivali žganja v usta, katera so mu odklepali z nožem. Fant je bil udarjen s tako silo, da mu je morala počiti lobanja. Vsi, do ranega jutra trajajoči poskusi oživljenja so bili zastonj. Znaki življenja so se še skrivali po mladem telesu, zavest se ni marala vrniti. Ko so javili poveljniku, da zajeti beguncc ne bo govoril nikdar več, je stopil sam k njemu in se prcpričal, da ga ne varajo. Dal je povelje, naj pripravijo visok kol izven šume tik pod jeruzalemskim taborom, odkoder je dobro videti do onih prokletih tabornikov. Po končanih pripravah in izbranem prostoru naj pridejo ponj. Sam bo vodil strašno nabadanje na zaostren kol, na katerem se bo mladostni drzncž vendarle zavedel in pripovedoval vsaj s slabotnim stokanjem pasjira ušesom na hribu, da bo odsle[pobeg po pomoč povsem izključen! Kruci eo privlekli na rob gozda na parobek za na kol določeno žrtev. Položili so jo zavito v razrezano obleko na tla. Jutranje solnce je naganjalo zaostanke nočne megle iz grabe, ko so prignali na kraj nručenja par konj, da bi pomagali pri strašnem navlečenju. Trdega drena ni bilo pri roki, so pač skrbno objiesali in zaostrili raven ter dolg hrastov hlod. Ta bi naj mrcvaril jetnika v nepopisno groznih mukah ure, da, dneve, dokler se ga ne bo usmilil s svojim odrešilnim poljdbom angel smrti! Vse je bilo pripravljeno. Poveljnik je stopal v spremstvu bobnarjev in trobentača na parobek, odkoder so morali dobro videti iz tabora peklensko zamišljeno početje in osveto nact že umirajočim — nedolžnim mladeničem! ¦ Tamburji so udarili na bobne, trobentač je zapiskal v pozor! Zakopi krog jeruzalemskega svetišča so oživcli na mah. S hriba je zaoril strahoten krik in pretresel do trepeta vse ob kraju gozda zbrane rablje. Iz utrdb! so se usule najkrepkejše postave, se spustile navzdol in ne več krikale, da, neznansko tulile. Bob_i sp utihnili, trobentač je odstavil trombo. Vse jc ostrmelo kakor okamenelo, !;o \n. rrcdramil iz osuplosti zbranc krvnike že čisto od blizu pogin oznanjujoči krik: »Udri, pobij, satanovo zalego!« Niti »Oberkruc« Godrnja ni utegnil, da bi bil zapovedal, naj zaustavijo pobesnele izpadnike. Kruci so pometali od sebe, kar je kateri držal v roki in rcsk — resk v najbolj zdivjanem diru po zmrzlem snegu v šumo — — Vsak jo je urezal na svojo stran, zavedajoč se, da jc pri tako srditem napadu še edini spas — pobeg na lastno pest! Ob priletu Miklavčanov na parobek je ostal tamkaj edino le brezzavestni Franček. Poleg njega kol, ,v zemljatpzkopana luknja, sekire, lopate in kramp. Še za mučenje privedeni konji so oddivjali v očigled z neugnano silo proti gozdu brzeči nevaraosti. Victoriosus — zmagovalec, g. župrdk Martin Stariha, poveljnik jeruzalemskega tabora, je vodil sam krdelo najboljših, ki so prihiteli brcz ozira na opasnost, da otmejo v grozne muke obsojenega. Orjaški gospod, ki ga je pomladila upravičcna ljutost, jc vzel slabo hropečega v naročje in stekel z njim po grabi in navkreber r. stan in hram žalostne Matere božjc 1 Preid oltariem Bo_5oro_ice je klečala mati Vida in sklepala krčevito roke v molitvi k Oni, ki edina prav razume zemeljske žalostne matere. Stopili so v cerkev borci z obremenjenim poveljnikom na čelu. Župnik se je preril trdih korakov skozi zbrane proti oltarju in odložil na stopnice ne vcč sopečega — mrtvega mladca Odposlan je bil v mesečni noči po odpomoč k staremu očetu, a so ga vrnili materi — ubitega! Mesto pomoči in rešitve — smrt! Nadvse pretresljivi pogled na mladostnega mrliča pod nogami žalostne Matere božje in ob njem klečečo lastno majko — je presunil vse navzoče, da so zaplakali na glas. Med jokom in ihtenjem tabornikov se je sklonila mati nad obličje smrtno oblede- lega sina in ga poljubila na dolgo Vstala je z vso mirnostjo in velela z nadčloveškim samozatajevanjem in tlačenjem žalosti: »Pomagajte, da ga položimo tu pri Mariji na mrtvaški oder!« Tabor je pričel s pogrebnimi opravili, ne meneč sc za nevarnost oblege. Frančeka so položili v zadnje slovo in počeščenje na mrtvaški oder tik pod glavnim oltarjem. Možje so prinesli krampe in lopate. Kameniti tlak so dvignili pri velikih vratih in se lotili groba, ki bi naj oznanjal poznim rodovom, da počiva v hramu žalostne Matere božje Marijin sinko. Mladec je dal življenje za rešitev od Krucev oblegane župnije Sv. Miklavža. Obleganci so molili celo predpoldne in kazali najglobokejšo hvaležnost rajnemu Frančeku v iskrenem pogovoru z Bogom in Marijo. Pri spuščanju trupla v grob je prijela še g. župnika bridkost za grlo, da niti poslednjih pogrebnih molitev ni iztiščal na glas iz sebe, kaj šele, da bi bil zmogel poslovilni govor! Solze vseh zbranih Miklavčanov so pokropile blagoslovljeno zemljo, pod katero je pričel z odpočitkom mladenič, kojega mlado truplo sniva v hramu božjem, njegova duša se pa že raduje Marijinega in božjega obličja! Pozna noč se je podila po Jeruzalemskem hribu, ko so ostavili zadnji pogrebci Marijino cerkvico, se razšli na straže in k počitku  Na večer po preprečenem mučenju blagopokojnc^?. Frančeka so končali T_ruci zakop in uravnavo topov. Takoj zjutraj so pričcli z obstreljevanjem jeru- zalemskega tabora. S treh sosednih postojank, s katerih so strašili s svojimi žreli kanoni, so otvorili ogenj na hrib žalostne Matere božje. Lotili so se uničevanja nasipov, ki so slabo kljubovali udarom granat. Sikanje in raztreski granat s silovitimi poki so vplivali plaF!jivo na ženske ter otroke. Oplašene družine so zbežale po prvih udarih izpod zemlje in se zateklc v hram žalostne Matere. Čeravno sc je streslo svetišče pri vsakem udaru isstrelka do temelja, se je čutila trepetajoča čreda neborcev tukaj povsem varno. Š: g. župnik je moral med matere ter mladež in tedaj je utihnil jok in stok kljub potresu obstreljevanja. Miklavške sirote so molile skupno na glas, zavedajoč se resne ncvarnosti, da bi poriulla prva dobro namerjena granata cerkev in pokopala pod ruševinami pribežnike in iz dna srca z najtrdnejšo vero moleče Marrhie častilce. Topovi so grmeli svojo str_Ino pesem. Zakopi so se polnili z zemljo. Nckaj ranjenih je poiskalo pomoč pri Vidi. Ob Marijino cerkvico cj ni o..._2knil niti eden strel. A!i so prizanašali topničarji svetišču, ali ga je ščitila nebeška Mati s svojim plaščem? Kdor je prestopil cerkveni prag, se je imel za zavarovanega. Ko se je raztegnilo obstreljevanje preko poldneva z malenkostnimi presledki in ni kazal Marijin dom niti ene razpoke, je bil tudi poveljnik uverjen, da je uslišala žalostna Mati božja prošnje stiskanih majk ter nedolžnih otročičev in vzela posvečeno srcdišče tabora pod svojo zaščito. Cerkev ni bila zadeta, pač pa razrahljane utrdbe toliko, da bi pri morebitnem naskoku ne rabili napadalci lestev ter batov. Na prvi pogled je postalo branilcem jasno, da bodo razbrskale granate vse jarke ter obrambne stene. Ostal bo le goli grič, kjer se niti poskriti ne bo kam. Ob mraku so utihnili topovi in njihov molk je silil v ospredje domnevo za napad. Obleganci so se lotili z vsemi močmi vsaj delne in najnujnejše poprave ter zamašenja glavnih lukenj in razdrtin. Še ženske so sc upale iz cerkve, izmetavale zemljo tcr čistile strelne linc. Taborišče se je spremenilo v mravljišče. Vsak je znal, kaj mu je storiti, da bodo čez noč zavarovani pred presenečenjem. Vsi so bili na delu, nemarnjaka ni bilo med obleganci. G. župnik je pozval v cerkev nekaj starejših na posvet. Zbranim je razložil brez prikrivanja, da utrdbe niso bile preračunane na obiske iz topov in bodo čisto odrekle morda že jutri, sigurno čez nekaj dni, ako ne bo pomoči in se sicer nc zgodi kaj izrednega, Iz lastne skušnje je povdarjal, da se da topovom priti do živega na ta način, da se jim raztrešči cevi z naboji od spredaj, katere treba spraviti do razstrelbe z užigalno vrvico. Junak bi se že dobil iz njihove srede, ki bi se lotil kanonskih žrel kljub zastražcr.ju. Predvsem bi bilo treba preiskati sovražne artilerijske postojanke in dognati, kateremu topu bi bilo mogoče potipati na žilo. Ogledniki bodo morali računati s tem, da bo umrl ta ali oni mučeniške smrti na kolu. Glede topov sta le dve možnosti: Ali jih zvijačno razstreliti, ali napraviti nočni izpad in jih zavzeti s silo. Možje so bili za izpad, četudi je grozila velika možnost, da izpodleti radi sovražne premoči in se bodo Kruci še polastili v slučaju odbitja napadalcev — tabora! Iz tega položaja pogoditi pravo pot, je bilo težavno. Preudarni in previdni poveljnik ni maral sam nositi odgovornosti za izpad, ako bi se ponesrečil. Vojni svet je kolebal v negotovosti, ko so se odprla vrata in je vstopila Vida. Z obraza ji je bilo čitati odločnpsL CDalj«_.sledyiJ._.