MATJAŽ KMECL, ROJSTVO SLOVENSKEGA ROMANA
Kmeclova knjižna razprava* je posvečena Jurčičevi obletnici smrti, vendar je z obravnavano problematiko posegla mnogo širše. Metoda se je iz-
* Matjaž Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga 1981. Zbirka Kultura, urednik Janez Mušič, opremila Marjetka Cvetko, str. 126.
kazala za uspešno, saj je bilo z njo mogoče določiti mesto J. Jurčiča v slovenski pripovedni prozi 19. stol. in pokazati na najpomembnejše zasluge, ki so pri Jurčiču največkrat prezrte ali premalo upoštevane. Hkrati s tem so se pokazale tiste posebnosti, ki so nastale zaradi prilagajanja specifičnim slovenskim potrebam ob pisanju romana. Danes so vidne kot ponovljive lastnosti.
Da bi lahko dovolj nazorno opisal glavna vprašanja, ki se dotikajo romana kot literarne vrste, je Kmecl v prvem delu knjige (Pred začetkom, str. 7—48) na kratko skiciral značilnosti predmeščanske dobe in njene literature ter s tem izpostavil poglavitne stvari, ki so v zvezi z meščansko družbo in njenim simbolom — romanom. Opozarja na zadržke, ki so preprečevali, da bi se roman uveljavil tudi pri nas. Med glavnimi vzroki omenja janzenistično ozkost, nekatere Levstikove poglede in vse poetološke premisleke o tem, kaj je  sploh roman.
Osrednje mesto v knjigi pripada drugemu delu (Ponovljive lastnosti zgodnjega slovenskega romana, pravila njegovega obstajanja, njegova slovenskost, str. 51—109), v katerem Kmecl analizira vrsto romanov, da bi ugotovil: v vseh Jurčičevih »izvirnih romanih« so si protagonisti po družbenem statusu enaki. Vsi so mladi slovenski izobraženci, ki se hočejo dokopati do kapitala z ženitvijo ali dedovanjem (Lovro Kvas v Desetem bratu, Leon Retelj v Cvetu in sadu, Lisec v Doktorju Zobru, Ko-lodejev Nikelj v romanu Med dvema stoloma) in so pri tem praviloma uspešni.
Pravo nasprotje so historični romani (I. E. Tattenbach, Lepa Vida, Slovenski svetec in učitelj, Rokovnjači), kjer se ljubezenski zapleti ne zaključujejo z ženitvami, temveč z umiranji.
Tip Jurčičevega »izvirnega romana« so prevzeli tudi drugi (Kersnik, Sket), tako da Kmecl govori o »meščanskem
971
972
aktivističnem romanu«. V tem smislu lahko razumemo tudi usodo Devina v Vošnjakovih Pobratimih, zgodba drugih dveh bratov — Dolnika in Rovana — pa spominja na Stritarjevega Zorina oz. družbeno kritičnost Kersnika, Go-vekarja in Kraigherja. Kmecl meni, da »V Vošnjakovih Pobratimih dovolj utemeljeno vidimo nekakšen tipološki sin-kretizem zgodnjega slovenskega romana« (str. 108).
Logika razvoja je zahtevala, da se je razkrajal model zgodnjega aktivistič-nega romana, saj je prišlo do notranje diferenciacije slovenskega meščanstva. Temu vprašanju je namenjen tretji del v Kmeclovi knjigi (Mit o čistem čustvu kot družbenem mostu razpade. Konec
Slavo šerc
zgodnjega   slovenskega   romana,   str, 109—121).
Za izhodišče v pričujoči raziskavi slovenskega romana 19. stol. je verjetno rabila ugotovitev nemške literarne vede, da je »roman zrcalo meščanskega vzpona« (E. Lammert, Romantheorie, Do-kumentation ihrer Geschichte in Deu-tschland 1620—1880). Tega ne zanika tudi slovenski primer. Po drugi strani je Kmeclu uspelo, da bi se Jurčičevo delo in njegov prispevek k oblikovanju slovenske pripovedne proze pravilneje ovrednotila. Knjiga Rojstvo slovenskega romana pomeni torej tehtno pridobitev za raziskovanje naše proze 19. stoletja s posebnega vidika.
Slavo  Šerc