SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA Tatjana Srebot-Rejec, Začetni in končni soglasniški sklopi v slovenskem knjižnem jeziku......................284 Franc Zadraoec, Josip Vidmar.................321 Katja Podbeošek, Stilotvorna sredstva v prozi Frana Milčinskega .... 355 Janko Kos, Motiv in ideja Prešernovega Ribiča...........385 Frederik Kortlandt, Jers and Nasal Vowels in the Freising Fragments . . 405 Božiča Kitičič, Problem otudenosti u Hiengovim novelama.......413 Cvetka Zaoršnik, Zapleteno zložene povedi.............425 OCENE — ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO Matej Rode, Semantični odnosi v frazeologiji............439 Bolgarsko-ruski frazeološki slovar...............442 Marija Stanonik, Izbrana dela H. Polenakovik'a...........444 Zoltan Jan, Mimo Slovenskega gledališkega leksikona........450 Ana Koblar-lloretzky, Bibliografija Franceta Koblarja, II.......453 loan Škafar, Iz dopisovanja med škofom J. Szilyjem in Miklošem Kiizmi-čeni v zvezi sedmimi Kiizmičevimi knjigami (Ob 170-letnici Ktizmičeve smrti)...........................468 Jože Toporišič, Mednarodna komisija za proučevanje slovnične strukture slovanskih jezikov.....................493 Popravek..........................495 CONTENTS ARTICLES AND STUDIES Tatjana Srebot-Rejec, Initial and Final Consonantal Clusters in the Slovene Literary Language ..................289 Franc Zadraoec, Josip Vidmar.................321 Katja Podbeošek, Stylogene Means in the Prose of Fran Milčinski .... 355 Janko Kos, The Motif and Idea in Prešerens Ribič (The Fisherman) . . . 385 Frederik Kortlandt, Jers and Nasal Vowels in the Freising Fragments . . 405 Božiča Kitičič, The Problem of Alienation in the Short Stories of llieng . . 413 Cvetka Zaoršnik, Complex Compound Sentences..........425 REVIEWS - NOTES - REPORTS - SOURCES Matej Rode, Semantic Relationships in Phraseology.........439 Bulgarian-Russian Phraseological Dictionary...........442 Marija Stanonik, Selected Works of II. Polenakovik'.........444 Zoltan Jan, Missing the Point in »Slovenski gledališki leksikon« (The Slovene Theatre Lexicon)....................450 Ana Koblar-lloretzkij, Bibliography of France Koblar, II.......453 loan Škafar, From the Correspondence between the Bishop J. Szily and Mikloš Kiizmič with reference to Kü/.mic's Seven Books (On the Occasion of the 170th Anniversary of Kiizmic's Death)........468 Jože Toporišič, International Commission for the Study of the Grammati- cal Structure of Slavic Languages...............493 Correction.................,........495 Uredniški odbor: France ßernik, Vatrosluv Kulcnič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Fran Petre, Jakob nigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec Odgovorni urednik: Joie Toporišič Naročila sprejema in časopis odpošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Natisnila: Tiskarna Ljudske pravicc v Ljubljani • Editorial Hoard: France Kemik, Vatroslav Kalenič, Janko Ков, Boris Paternu (Fditor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob ltiglcr, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljnnu UDK 808.63-442+808.63-46 Tatjana Srebot-Rejec PA Ljubljana ZAČETNI IN KONČNI SOGLASNIŠKI SKLOPI Y SLOVENSKEM KNJIŽNEM JEZIKU* Y knjižni slovenščini so soglasniški sklopi v začetku in na koncu besede lahko eno-, dvo-, tri- in štiridelni. Našteti so vsi začetni in končni sklopi v knjižni slovenščini. Podane so zakonitosti v sklapljanju soglasnikov. Iz zgradbe sklopov so razvidne tudi osnovne zakonitosti slovenskega soglasniškega sistema. Po svoji morfemski zgradbi so vsi evidentirani sklopi eno- ali dvomorfemski, nekateri lahko tudi oboje. In literary Slovene the consonantal clusters that occur at the beginning and at the end of words may consist of one, two, three, or four consonants. The study enumerates all the initial and final consonantal clusters that are known in literary Slovene. The construction of clusters reveals the basic rules of the Slovene consonantal system. With regard to their morphemic structure, all the clusters discussed in this study may consist of one or two morphemes, sometimes both. Kot osnovo sem uporabljala razpravo J. Toporišiča Suglasnički sku-povi u slovenskom književnom jeziku, ki je izšla v delu Radovi slaven-skog instituta 111 (na straneh 113 do 122) leta 1959 v Zagrebu. V njej prikazuje avtor razvrstitev soglasnikov na ravni nezvočnik, zvočnik v začetnili dvo-, tri- in štiridelnih sklopih, v končnih dvo- in tridelni!) sklopih in v srednjih tridelnih sklopih. Izrecno našteva začetne in končne dvodelne sklope ter primerke za druge sklope, in v jedrnatem iu zgoščenem komentarju preučuje in razlaga možnosti vezanj soglasnikov v sklope v slovenščini. Vsi sklopi, ki jih je že evidentiral J. Toporišič, so posebej označeni. Prav tako povedo kazalke, kje črpam neposredno iz te in drugih razprav J. Toporišiča. Sestavljavec tubel, ki naj bi pokazale kombinatorne možnosti soglasnikov v eno- in večdelnih sklopih v začetku, na koncu in sredi besed * Razprava je v skrajšuni obliki del magistrske naloge Soglasniški sklopi v slovenščini in kontrastivna analiza angleških in slovenskih soglasniškili sklopov. Ob tej priložnosti se zahvaljujem svojemu glavnemu mentorju dr. J. Toporišiču zu vso pozornost, s katero je sledil nastajanju naloge, in za vse nasvete in podatke, ki mi jih je dajal, kadarkoli sem se obrnila nanj. Enako prisrčna hvala dr. J. Orešniku zu vse njegove nasvete splošno lingvističnega značaja. v slovenskem knjižnem jeziku, stoji pred raznimi problemi glede besedišča, ki naj bi ga upošteval pri sestavi svojih tabel. Od tega je namreč odvisen končni seznam sklopov, ki nastopajo v knjižni slovenščini. Sistem kombinatornih možnosti sklopov nam seveda v glavnem daje že normativno nesporno besedišče, tako imenovano knjižno besedišče. Kakorkoli se že odločimo, vedno je meja med zajetim in nezajetim besediščem do neke mere svojevoljna, saj je veliko besed nekako v obmejnem področju meja, ki si jih je začrtal sestavljavec, in je mogoče zagovarjati tako njihov sprejem kot nesprejem. Ker pa je treba nekje le postaviti meje upoštevanega besedišča, sem se omejila takole: Upoštevala sem vse besedišče slovenskega knjižnega jezika (zborne in splošno pogovorne variante), ki ga vsebujeta Slovenski pravopis iz leta 1962 in I. del Slovarja slovenskega knjižnega jezika iz leta 1970; kako dopolnilo sein iskala tudi v Pleteršnikovemu slovarju. Slovar slovenskega knjižnega jezika sem uporabljala tudi v odzadnji obliki (tudi del II. dela). Načeloma nisem upoštevala: 1. neknjižnih besed, četudi so v teh slovarjih, npr. froc, fokniti, cajli, aufbiks, gavge, bremza, fleten; 2. narečnih besed, npr. beč, mamca; 3. arhaičnih besed, npr. čbelica, dosihdob, dosihmal, ločje; 4. izredno redkih besed, npr. bzik; 5. napolcitatnih besed, zlasti zemljepisnih in osebnih imen ter priimkov, npr. rajh, bianko, Bje-lovar, Temza, Džakarta, Alžir, Cardiff, Mojra, Kaleb, Seldžuk, Cals-worthy; 6. izrazito učenih in tehničnih besed, ki jih srednje izobražen človek v svojem vsakdanjem, tako imenovanem nestrokovnem življenju ne uporablja,1 npr. lambda, ftizis, pasha; 7. besed, sestavljenih iz kratic, npr. bitef; 8. onomatopejskih besed, ki vsebujejo s stališča slovenščine nejezikovne glasove,2 npr. ha, ha, ha! ['ha: 'ha: 'ha:]2. < Take besede bi seveda prihajale v poštev le takrat, kadar vsebujejo sklope, ki so sicer knjižni slovenščini neznani. Iz besed teh kategorij bi lahko dobili še sklope, ki jih ni v besedišču, upoštevanem za preučevanje. 1 Ustna informacija dr. Toporišiča. 2 Sicer pa sem medmete s slovenskimi jezikovnimi glasovi upoštevala. V tabelah so medmeti za lažje razpoznavanje označeni s klicajem. Tako je bil npr. za 25 zvez soglasnik + kratki samoglasnik in kratki samoglasnik + soglasnik medmet edini zgled take zveze. Temelj za preučevanje sklopov mi je bila beseda. Sklopov na mejah besed v isti govorni enoti nisem upoštevala. Besedna obremenitev posameznih sklopov iz naloge ni razvidna. Tako se npr. samo ena beseda začenja s sklopom dnj (dnjača) in samo ena z dlj (dlje), veliko pa se jih začenja s sklopoma skr in spr. Začetna in končna zaporedja fonemoo o slovenskih besedah Samoglasniški fonemi kot samostojne besede У. Naslednji samoglasniški fonemi sestavljajo samostojne enozložne besede: /i/ — i [i] — veznik /a/ — a [a] — veznik, vprašalnica (splošno pogovorno) /o/ — о [o] — predlog i [ i:], e |'e:], a ['a:j, o |'o:], 11 |'u:] so tudi imena črk. Vsi samoglasniški fonemi imajo lahko tudi pomen medmetov. A. Začetni sklopi Začetni ničti sklopi V- /i/ /e/ /e/ /a/ 'i: iskra » e: ер 'g: ena 'a: ajda 'i — 'e en3 'a ampak i'- ime e'- enajst a'- arhiv /o/ ы /u/ Ы 'o: olje 'э: okno » u: usta 'э on 'u ti h ! 'э rt3 э'- око u'- upor э'- rdeč V slovenščini se besede lahko začenjajo z vsemi 8 samoglasniškimi fonemi /i/, /e/, /s/, /a/, /o/, /o/, /u/ in /э/. Nobena slovenska beseda se ne začenja s kratkim naglašeniin i, s kratkim naglašenim u pa samo medmeti. 3 Ustna informacija J. Toporišiča. 1 A ' Začetni enodelni sklopi CV- /i/ /e/ le/ /a/ 'i: 'i i'- 'e: 'E- 's s- 'a: 'a a'- /p/ piš pif ! piščul pesem peta pej! petelin pamet pad parobek /t/ tilnik tič tišina tečen teta tečaj talec tam talent /k/ kip kisik kepa kerub kemija kača kad kazniva /b/ biser bik bilanca beda bedro bes bedak barva bat baraba /d/ divji dim dišava deček deblo ded deliti dan da darilo /g/ gib ginevati genij geslo general gams gad gasiti /c/ cilj cink! cigan cena cera cer cekin capa cap! carina /č/ čigar čič čigav čelo čelo čep čebula čaj čas časopis /dž/ džip džem džersi džamija /f/ figa fižol fes feredža fej! festival fara fant fulot /s/ sila sir sirota seme sedmi ses seno saje sak samota /š/ šipa šil5 širok šepati šerif Sent seiest šala šaljiv N hip hi! hiteti helij here lient! lierbarij harfa ham ! hajduk" M zima zidar zelje zemlja zet zelo zakon zagon /ž/ žima žik život želva želja žep železo žaba žal žafran /m/ misel miš miniti meh medved meč meso maček mah mulik /n/ nisem nit nikar nega nesti nemoč nečak nagelj naš nagon /r/ riba rit ribariti repa rebro rep rebula rada rad račun /1/ lipa lisica leča lepen le leden lačen laz labod /j/ jidiš jim jezero jezik jek jegulja jama jaz jasniti /v/ vino Vid visok veter veslo več vesel vala vaš vabilo Začetni enodelni sklopi CV- (Razpredelnica 1 A in B)7 Vseli 21 slovenskih soglasuiških fonemov lahko nastopa v začetku besede. Tudi ni nobene sistemske ovire,8 da se ne bi vsak teh 21 fonemov vezal z vsemi 8 samoglasniškimi fonemi. Od 399 možnih vezav (21 X 19) 5 Ustna informacija J. Toporišiča. 7 V razpredelnici ni v okencih s kratkim naglašenim Samoglasnikom klitik, kot npr. ki, li. ji. te, do, ker imajo klitike lahko le stavčni poudarek, ne pa besedni naglas. J. Toporišič, SKJ 1. str. 141 — 142 (9). 8 Izraz »sistemsko mogoč v slovenščini« pomeni v skladu s pravili na najvišji fonološki ravni. Ta pravilu so izraz osnovnih načel, po katerih se vežejo glasovi v sistem v določenem jeziku in zajemajo zato vse glasove tistega jezika, ali pa skupino glasov, ne pa samo posamične glasove. Ce jih poskušamo formulirati za slovenščino (za slovenski soglusniški sistem), bi ta pravila bila: 1. nezveneči in zveneči nezvočnik si ne moreta slediti. 2. sonornejši člen sklopu moru biti bliže samoglasniku kot manj sonoren. 3. dva enaka soglusniku ne moreta sestavljati začetnega sklopa. 4. zveneči nezvočnik ne more bili člen končnega sklopu. In morda še katero. 1 Л jo j /o/ N M 'o: 'э: 'o o'- 'u: 'u u'- э a- počiti podel pod počep puh punt pustiti pes pekel toča tolpa top tolmač N ts i» rt n o rt rt n a, -2 л -s ьс rt rt о >o 2 rt rt X N >N a -5 JZ -5 -5 =1 s o >o S Я 3 сл >(Л з я я X N >N Я я Я 3 я я о >о E g з э з з d з - з >N ft-b-^-^^bJD O >u тз s 3 p сл >сл 3 3 = X N >N Ii г3 Я я g а-У л О rt о -а -с ьь ООО X N >N Я 2 J2 Д P о 0 о а -2 л о о -Я ЬС ООО X N >N О _ f О Я я О о О а " ^ ООО Я О п О X N Я « я я О Ö о а В м ООО а -с Ы) О О « О >U О о о X N >N я ° я я P с .0 g cd а ■ а -S -а ДЈ ей Я Л ТЗ Ы) cd cd cd -а -а ьс cd cd о >о cd cd о >о cd я cd X N >N cd >N с a В я "S * ö Я S я Çd cd cd ö cd я я p 5 5 я я я л -а ьс .. .. я Я Cd ^ и >u ? Я cd я X N >N я Ж ГН я я я « ы w W W w a -2 а -а -о ьо си си л тз to ч> «у Й bj со сл >СО N »N tO <о Й «о (Л >СЛ K N >N e 3 я -S я со " (о со со (у а -2 ^ .а "о ьс и о и о о а -2 -а -о ье « « гя о >о у> .. .. в> •и « S Су to Sy Со Со 1Я >cn X N »N и ш » » Й О, ся >СП X N >S .а я Q1 * * Я V Я я со (о со ^ О а о H ar л дтз i» о >о a 'S -а -в 'сл >СЯ X N »N m X >N а, '-П л -а -з .ta 'о »o 'Ея х 'n >n E '3 'E ,Ё я "Д Ё 'я "Д й^л л 5 й [о" >5" tj "čn Зг "х" "й" Sf S kjer nadomeščamo tujejezične e-je z /е/,я da se ognemo ozkemu /e/, ki ima tendenco bližati se /i/-ju. Pri domačih besedah je v zborni izreki mogoča opozicija [e:r] — [i:r], pri tujih ne. Mlajše prevzete besede so tako najboljši kazalnik, kateri glasovi so »živi« v današnji slovenščini, se pravi, da se z njimi sestavljajo nove besede.10 Isto je razvidno tudi iz primerov f + samoglasnik, čeprav ni tako očitno, /f/ nastopa v slovenščini ali v onoinatopejskih besedah ali pa v prevzetih besedah11 in v medmetih. Tako nimam primerov za £ + kratki naglašeni |'i] in |'э], za kratka naglašena |'e] in['u] pa samo medmeta »fej« in »fuj«; edini primer za f + kratek naglašen samoglasnik je fant [fant], ki je stara sposojenka. Primer za ['e:] pa je v položaju pred /r/. Zgodovinsko utemeljeno je tudi dejstvo, da nahajamo /j/ + /i/ in v/ + /u/ samo v prevzetih besedah, razen enklitike »jim«, ki je nastala iz »njim«. Marsikaj nam pove tudi navpična preglednica. Če izločimo /dž/, ki nam kot najmlajši fonem zveni tuje,12 ugotovimo zanimivo dejstvo, da so nenaglašeni samoglasniki zastopani 100 °/o razen pri /a/, kjer so tri prazna okenca, in sicer predvsem za zvočniki. Tudi dolgi naglašeni samoglasniki so zastopani 100 °/o, razen ['a|, kjer so tri prazna okenca. Največ praznin izkazujejo kratki naglašeni samoglasniki po sledečem vrstnem redu: |'u] 8, ['i] 6, |'э] in ['s] po 3, ['a] in |'э] po 2. Kratki naglašeni samoglasniki so torej najšibkeje zastopani pri obeh visokih glasovili |'u| in |'i). Centralni /a/ pa izkazuje praznine ne glede na naglašenost: kadar nastopa, nastopa vedno tako v naglašenem kot v nenaglašenem položaju. Začetni dvodelni sklopi CC-13 (Glej razpredelnico 2 A in B) Po svoji zgradbi so takile: N + N 28 sklopov: pt,u ps, pš, px, tk, kt, ks, bd, gd, čt, sp, st, sk, sc, sc, sf, sx, šp, št, šk, šč, xč, zb, zd, zg, žb, žd, žg. 9 J. Toporišič, Predvidljivost, str. 232 (11). 10 Seveda teh šest primerov besed vezave z /dž/ še ni zadosten dokaz za to trditev. Do nje sem prišla na podlagi študija besed, prevzetih v slovenščino iz angleščine. 11 F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika II. Konzonuntizem, str. 162. Ljubljana 1924. 11 Vsaj ponekod je opaziti nekako zavračanje fonema /dž/. J. Toporišič, Stilnu vrednost (12), str. 17. 13 J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 115—116 (7) in J. Toporišič, Struk-turiranost, str. 92—96 (10). 14 V nalogi so vsi sklopi, ki jih je že evidentiral dr. Toporišič, kurzivno tiskani. Ci ; W N M N /d/ /g/ 2 A /p/ /t/ /k/ /b/ /d/ /g/ Začetni dvodelni sklopi / c/ ptica kateri tkati bdeti kdo /č/ /dž/ /f/ /s/ psi pšenica Ksenija /c/ /dž/ A/ /s/ /š/ /x/ M /i/ /m/ /n/ /r/ /1/ čtivo spati stati šport štor skala škaf scela /bor zdeti žbicc ždcti zgodaj žgati sčistiti ščit hči sfinga vpad vtis vkup vbod vdova vgozditi vcepiti včasih vsak všeč N + Z 62 sklopov: km, gm, cm, čm, sm, im, xm, zm, im, pn, iti, kn, dn, sn. zn, pr, ir, kr, hr, dr, gr, cr, čr, fr, sr, šr, xr, zr, žr, pl, il, kl, hl, dl, al, čl, fl, si, šl, xl, zl, žl, p j, tj, k j, d j, fj, sj, x j, z j, to, ko, dn, go, со, čo, so, šo, xo, zo, zo, gn. Z + Z 12 sklopov: /ro/m,15 mn, lio]n, mr, nr, [io]r, ml, [to]l, mj, nj, Ij, 1'vJj- Z + N 1Ђ sklopov: /м/р, [м/t, /м]к, [lo/l), [m]d, /io]g, јм]с, /m]č, [m/s, /m]š, /m/.v, /io/z, [ro]ž, Vsegu torej 115 sklopov. 15 Sklope zapisujemo f »nemško, razen /v/ pred soglusniki, kjer pišem alofone m), (w) ali ki se res izgovarjajo. To delam iz 2 razlogov: 1. Ker je tako v Toporišičevi razpravi Suglasnički sknpovi (7), in 2. ker bodo ta slovenski del mogoče uporabljali tujci, ki bodo delali kon-trastivno analizo slovenskega in svojega jezika. 2 Л I*! /z/ /ž/ phati /in/ /r/ kmet pnevmatika prah tnalo knez dno gmota gnus cmok čmrlj trava kreda brat drevo grob cretje črevo /)/ plast tla klop blato dleto glava član /j/ (spi. pog.) Pijava gorica tja kjer Djekše /v/ tvoj kvas dva gverila cvet čvrst shod frak flegina fjord smeh sneti sraka slap (spi. pog.) sejati svet šmarnica šrapnel šleva švigati hmelj hrana hleb h ja! hvala zmaga znati zreti zlat zjutraj zvezda žmikati žrelo žleb žvečiti mnogi m ret i nra v mlad mijavkati njen vhod vzeti vžigati vmes vnanji vrag vlak ljub vjcsti Kot prvi del dvodelnega sklopa laliko nastopajo vsi soglasniški fonemi razen /dž/, /r/ in /j/, kot drugi del sklopa pa vsi razen /dž/. /dž/ je torej edini soglasnik, ki ne nastopa v začetnem sklopu. Če izključimo možnost, da bi se fonem lahko vezal v sklop sain s sabo v začetku besede, bi teoretično imeli 420 mogočnih sklopov (21 X 20). Dejansko uresničenih pa jili je 115 ali 27 °/o. Večina neuresničenih sklopov fonološko ni mogoča — se pravi, da so za Slovenca neizgovorljivi oziroma teže izgovorljivi — tako vse zveze nezvenečega nezvočnika z zvenečim. ali narobe v sklopih *pd, *bt. *zš, *žt itd.; ali zveza zvočnika z nezvočnikom (razen /v/) in zvočnejšega zvočnika z manj zvočnim v sklopih *lt. *jd, *rn ild. Za nekaj praznih okenc, na primer za sklope dg, čp, gj itd., pa ni nobenega razloga, ki bi temeljil v fonološkein sistemu slovenskega jezika. Я N< N x а. о< erf a. 3s 'S? о ; г слс v. "О "О tO M jS 7? T er T о. o T o< cn< 'т. v? tr N< N g. a. N< N dq tr a- a. (Л T сл< T X ^ N •o X o o N< N v œ< 2 3 3 в в в з ïï g p я S< N сл< £ - -1 -J ^ -» ^ 3 N< N СЯ< ^ 0< O TQ 3 3 3 я 15 Ь 3- г п Hi <-J £ EÜ E — "H. N x N< N ^ СЯ< «J a. o< o a. hO Я Y slovenščini se noben soglasniški fonem ne veže z vsemi drugimi 20 soglasniškimi fonemi, in sicer ne kot prvi ne kot drugi del sklopa. Kot prvi del sklopa je najbolj sklopen /v/, ki se veže s kar 18 različnimi soglasniki, in za njim /s/, ki se veže s 13. Od zapornikov kot prvi del sklopa sta najbolj sklopna /p/ in /k/, ki se vežeta s po 8 soglasniki. Kot drugi del sklopa so zvočniki neprimerno bolj sklopni kot ne-zvočniki: 74 sklopov ima zvočnik kot drugi člen in 41 nezvočnik. Od zvočnikov je najbolj sklopen /r/, za njim /1/, /j/ ter /v/. Noben nezvočnik kot drugi člen sklopa se ne veže z več kot 6 različnimi soglasniki, večina z manj. Zvočniki kot prvi del sklopa se lahko vežejo samo z zvočniki, razen /v/-ja, ki se lahko v svojih variantah veže s skoraj vsemi soglasniki ne glede na zvočnost ali nezvočnost, zvenečnost ali nezvenečnost. Je pa pred zvenečim soglasnikom uresničen kot zveneč in pred nezvenečim kot nezveneč. V obeh primerih lahko alternira z nenaglašenim samoglasnikom /u/ie V tem primeru seveda ne moremo več govoriti o dvodelnem sklopu. Obrnljivost sklopov je načeloma mogoča pri sklopih tipa N + N in Z + Z, pri sklopih tipa N + Z pa samo pri zvezah N + /v/. Dejansko so naslednji začetni sklopi tipa N + N obrnljivi ps, pš, kt, ks — sp, šp, tk, sk. Ni pa obrnljiv noben začetni sklop tipa Z + Z,17 medtem ko so vsi začetni sklopi tipa N + /v/, tv, kv, dv, gv, cv, čv, sv, šv, xv, zv, žv — И t, I -w j k, |w]d, |w]g, |л\)с, |m]č, |m]s, |m]š, [m]x, [w]z, [w]ž. V tej zadnji skupini (ZN) sta sicer še dva sklopa z ustničniin nezvočnikom [w|p in |w]b, ki pa nista obrnljiva. Y ZZ sklopih stoji )w] kot prvi člen pred vsemi zvočniki, ne more pa stati kot drugi člen za zvočniki. Sklopi ZZ z /r/, /I/, /i/ kot drugim členom niso obrnljivi, ker morajo ti zvočniki zaradi svoje velike zvočnosti stati tik ob samoglasniku. Sklop /mn/ bi bil v svoji obrnljivi obliki /nm/ izgovorljiv, ni pa uresničen. Začetni tridelni sklopi CCC- 3 A 1. N + N + N s + t + k 2. Z + N + N stkati k p, t, k, t X vtkati vzpeti, vstati, vskočiti, vzhajati vštuliti vzbuditi, vzdigniti, vzgib vžgati 10 10 J. Toporišič, SKJ I., str. 132 (9). 17 J. Toporišič, Suglusnički skupovi. str. 115 (7). 3. N + N + Z P + r, 1 spraviti, splav t + r, I, v strah, stlačiti, stvar k + r, 1, v skrinja, sklad, skvariti s -j- < с + m, v scmariti, scveteti č + v sčvekati f + r, 1 sfrizirati, sflafotati X -f. r, 1 shraniti, sliladiti b + r, 1 zbrati, zbledeti z + , d + r, v zdrav, zdvomiti 1 is j. n, r, 1 zgniti, zgrabiti, zgled P + r špranja š + t + r štruca k + r, 1 škrat, šklepetati X + k + r hkrati 4. Z + N 4 Z P + r, 1 vpričo, vpliv t + r, 1 vtreti, vtlačiti k + r. 1 vkraj, vklad b + r vbrizgniti v + d + r vdreti S + 1), r, 1 vnesti, vgravirati, vglobiti č + 1 včlaniti s + 1 vsled z + m, n, r, 1. v vzmet, vznak, vzrok, vzlet, 5. N + Z + Z n n + v + s + f m J r, I m + v + II, r, I r. I j pljuča ključ, knjiga bljuvati dlje, dnjača gnjat cvreti « smreka, Smlednik sljuda /množiti, zmračiti, /mlatiti zvreči, zvleči /ljubiti 6. Z + Z + Z v + 1 + j vljuden >u i* O > -o U ' U U o >u я N1 + Z te u Q с N g tl >N hü N -a TL "ьЬ Л f—i ,—i —^ Јч N ХГ (-i i— M — bJj t-4 t- С t-l л S-4 i- SH M ^ Ь- (-1 t-i ■и u u. Сн — £ N fi d Ъь bß g N te >N te N -a Z I + Z tn M X СЛ « a СП M e. (Л U0|3 i a л л -o te о Začetni tridelni sklopi CCC- (Glej razpredelnico 3 A in B) Po svoji zgradbi so tridelni sklopi sestavljeni takole: 1. N + N + N, 2. Z + N + N, 3. N + N + Z, 4. Z + N + Z, 5. N + Z + Zin6. Z + Z + + Z."« 1. N + N + N stk 2. Z + N + N 10 sklopov: [Avjtk, [лфр, Hst, [лфк, |мЈвх, [m]H, |w]zb, [m]z(1, |w]zg, Iw] žg. Analogno z dvodelnimi sklopi tipa ZN je tudi pri tridelnih, ki se začenjajo z zvočnikom, ta zvočnik lahko le /v/. Kot drug člen prevladujejo sičniki, kot tretji zaporniki. Od 28 dvodelnih sklopov tipa NN se jih 10 veže s prednjim /v/ v trodelnega. Med njimi prevladujejo sklopi z večjo besedno obremenitvijo, kjer je zato tudi večja verjetnost, da bodo med njimi glagoli, primerni za vezanje s predpono v-. 3. N + N + Z 27 sklopov: sem, spr, sir, skr, sfr, sxr, spi, stl, skl, sfl. sxl, stv, skv, scv, sčv; zgn, zbr, zdr, zgr, zbl, zgl, zdv; špr, štr, škr, škl; xkr. Kot prvi člen sklopov tega tipa nastopajo le priporniki /s', /š/ in /z/, /s/ in /š/ pred nezvenečimi in /z/ pred zvenečimi soglasniki. Podzvrst zase v tej skupini je sklop xkr v besedi hkrati. 4. Z + N + Z 18 sklopov: [w]zm, [w]zn, |w]gn, |л\]рг, |M]tr, [м.]кг, Mxr, Iw]dr, |w]gr, |w|zr, [м]р1, |m|U, [м]к1, |w]gl, |m]č1, |m]s1, [w]zl, I w|zv. Od 62 dvodelnih sklopv tega tipa se jih 18 veže z /v/ v tridelne. Tako kot so pri dvodelnih sklopi tipa NZ najštevilnejši, so tudi pri tridelnih sklopi, kjer sestavljata zadnja dva člena nezvočnik in zvočnik. NZ sklopi sestavljajo 54 °/o dvodelnih sklopov, NNZ in ZNZ pa 60 °/o tridelnih. 5. N + Z + Z 18 sklopov: pij, kij, knj. bij, dlj, dnj, gnj, sij, smr, sml, sij. zmn, zmr, zml, z|w|r, z/ra//, zlj, c|w]r. Prvi člen so lahko /p/, /k/, /b/, /d/, /g/, /c/, /s/ in /z/, komplementarna distribucija /s/ in /z/, kot smo jo ugotovili pri sklopih tipa NNZ, tukaj ne drži. V sklopih tipa NZZ se tako /s/ kot /z/ vežeta s sklopi, sestoječimi iz dveh zvočnikov /lj/, /ml/ in /mr/, le da med /s/ in sledečima dvema zvočnikoma ni morfemske meje, med /z/ in istimi pari zvočnikov pu je (slju-da, Smlednik, smreka — zljubi, zmlatiti, zmračiti). 6. Z + Z + Z 1 sklop: [tv]lj. Edini sklop je istomorfemski. Vsega torej 75 tridelnih sklopov. "n J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 117 (7). Zgradba tridelnih sklopov od 1. do 6. kaže, da prvi in tretji člen ne more biti isti fonem. Edina izjema je sklop |w]zv. Po svoji morfemski zgradbi so tridelni sklopi lahko eno- ali istomor-femski in dvo- ali raznomorfemski,18 če je nekje v sklopu morfemska meja. Isti trodelni sklop je lahko v enem primeru enomorfemski, v drugem dvomorfemski, to je odvisno od zgradbe posamezne besede. Tako sta npr. sklopa str in zdr v besedah strah in zdrav enomorfemska, v besedah stresti in zdreti pa dvomorfemska.19 Sklopi, ki se začenjajo s /p/, /к', /b/, /d/, /g/, /c/ in /§/, so vedno isto-inorfeinski. Ti fonemi nimajo predponske funkcije in tudi niso prvi člen dvočlenske soglasniške predpone. Največ dvomorfeinskih sklopov nahajamo pri glagolu in glagolskih izpeljankah, saj sta predponi z-/s- in v- v veliki večini primerov glagol-ski predponi. To pa ne pomeni, da je vsak /s/, /z/ ali /v/ v začetku tridelnega sklopa predponski. Tako npr. ni v besedah smreka, zdrav in vzrok. Vsekakor drži, da je velika večina začetnih tridelnih sklopov nastala iz predpone + dvodelnega sklopa. Da je med drugim in tretjim členom sklopa večja povezava kot med prvim in drugim, kažejo tudi paradigmatične možnosti substitucij posameznih členov v takem enomorfemskem sklopu, kot je kij — pij, bij, sij, knj, dnj, gnj. Če torej še enkrat pregledamo tridelne sklope glede na večjo ali manjšo povezunost med posameznimi členi, dobimo naslednjo razvrstitev: 1. a) N + (N + N) b) Z + (N + N) 2. a) N + (N + Z) b) Z + (N + Z) 3. a) N + (Z + Z) b) Z + (Z + Z) Odločili smo se torej za tolmačenje 1 + 2. Zanimivo je, da bi, če bi jih tolmačili 2+1 prav tako dobili že obstoječe dvodelne sklope,20 z izjemo sklopa xk v hkrati. Izraz »dvomorfemski« v besedilu pomeni, da pripada sklop dvema mor-fema in ne, du sestoji iz dveh morfemov. Ponekod sem imela težave z določanjem morfemske meje. Prizadevala sem si, da postuliram morfemsko mejo tam, kjer je za to sinhroničen razlog. 80 J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 117 (7). Začetni štiridelni sklopi CCCC-Po svoji zgradbi so sestavljeni takole:21 1. N + N + Z + Z splj izpljuvati spi. pog.: [spl'ju:vat] in [sp'lu:vat] sklj skljuvati sknj izknjižiti spi. pog.: [skn"ji:žit] in [sk'ni:žit] z bij izbljuvati spi. pog.: [zbl'ju:vat] in [zb'lu:vat] scvr scvreti 2. Z + N + N + Z I Av ] s p 1 vzplameneti [M]str vztrajati [Mjskr vzkriž [Avjskl vzklik (m]scv vzcveteti [ A\]str vštric [m]zdr vzdražiti |M|zgl vzglasje 3. Z + N + Z + Z [w]knj vknjižiti /'f/z/j vzljubiti Irojklj vključiti [w]z[w]r vzvrat [w]zmn vzmnožiti Vsega skupaj 18 sklopov. Običajno dobimo štiridelne sklope, če nastopi dvodelna predpona vz-[wz, ms] pred dvodelnim sklopom, ali enodelne predpone s-, z- ali v, pred tridelnim. Štiridelni sklopi torej niso praviloma istomorfemski. Glede na tesnejšo povezanost posameznih členov bi jili lahko označili takole: 1. N + (N + Z + Z) 2. (Z + N) + (N + Z) Z + (N + N + Z) 3. Z + (N + Z + Z) (Z + N) + (Z + Z) Tudi v štiridelnih sklopih se noben fonem ne more ponovili, z izjemo /v/-ja v sklopu [w]z[w]r. Tukaj sta lahko oba /v/-j a cclo enako uresničena. 21 Glej tudi J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 118 (7). B. Končni sklopi Končni ničti sklopi -V /e/ /V /a/ e: srce 'a: gospa 'a steza '-a roka o: gospo /o/ 'o: no!22 'o zlo '-o jamo /u/ 'u: komu 'u zlu '-u potoku -э a Slovenske besede se laliko začenjajo z 8 različnimi fonemi in se končujejo na iste foneme /i/, /e/, /e/, /a/, /o/, /o/ in /u/, razen na /э/. Končni /a/ najdemo samo v imenih za soglasnike, kot npr. [bo], [сэ], [сэ] in v kraticah, ki so iz njih sestavljene, npr. FLRJ [folara'js]. Končni enodelni sklopi -VC (Razpredelnica 4 A in B) Od 21 slovenskih soglasniških fonemov lahko nastopajo na koncu besede zvočniki in nezveneči nezvočniki, t.j. 15 fonemov. Medtem ko je pri začetnih enodelnih sklopih od 399 mogočih okenc izpolnjenih 347 ali 87 o/o, jih je pri končnih enodelnih od 285 mogočih izpolnjenih 236 ali 82 °/o. Prav tako kot pri začetnih tudi pri končnih enodelnih sklopili ni razloga, da se ne bi vsak končni soglasniški fonem vezal z vsemi osmimi samoglasniškimi fonemi. Dejansko imamo za vse samoglasniške foneme, z izjemo /э/, primere vezanja z vsemi končnimi soglasniki. Toda edino /t/ se veže z vsemi samoglasniškimi fonemi ne glede na dolžino in naglašenost, tako da ni pri njem niti enega praznega okenca. Navpična preglednica pa ni več tako izrazito usmerjena v dolge samoglasnike kot pri začetnih sklopih. Res so dolgi /i/, /e/, /a/, /o/ in /u/ še vedno 100% zastopani, medtem ko je pri fonemih Je/ in /o/ težišče premaknjeno na kratke naglašene samoglasnike, saj je pri dolgem /e/ praznih pet okenc in pri dolgem /o/ šest, medtem ko je pri kratkem na-glašenem /e/ samo eno in ni pri kratkem naglašenem /o/ nobenega. Drugačno sliko kažejo tudi vezanja s kratkim nenaglašenim samoglasnikom. Medtem ko so vezanja s kratkimi nenaglašenimi samoglasniki v začetku besede stoodstotno uresničena, razen pri /э/, ki ga ni za začet- Za /a/ ni /p/, /č/, /f/, /x/ in /j/. — Ustna informacija J. Toporišiča. 4 A Končni enodelni sklopi -VC /i/ /e/ N 'a/ samogl 'i: 'i '-i 'e: 'f : 'e 'a: 'a sogl. kip cip! J osip lep Pep pogreb kap slab /P/ zid sit molit svet tet kmet medved tat rad /t/ umik bik logik sneg šeg narek vsak rak /k/ stric škric kibic žrec mrtvec rac dac /c/ bič ptič pobič peč peč meč marveč mejač pač /e/ kalif pif! relief blef graf škaf /f/ časopis tloris čez Rez bes ribez gaz mraz /s/ piš miš derviš jež vež Aleš grabež laž naš /š/ dih menih kelih greh uspeh oreh mah grah /X/ čim dim vidim diudem najem harem gram drugam /m/ edin brin mačkin iskren vreten hren jelen stran čekan /n/ krompir sir cmer kler dokler dokler dar kar /r/ stil peteršilj hotel dežel hmelj angel general naval /1/ umij medij štej vej štej torej značaj kaj /j/ zaliv čiv! dativ lev lev h rušev trav prav /v/ 4 A /o/ /Э/ /u/ /o/ samt '-a 'o: 'D: 'a '-Э 'u: 'u '-u 'o '-Э sogl. zob grdob snop episkop nakup kup sirup /P/ nagajat labod strahot ropot lakot čut obut mamut bet hrbet /t/ napak log odlok čok potok smuk čibuk lahek popek /k/ Jakac brugoc кос muc buc! kukucl fee! gobec /c/ moč bedastoč proč luč Trkuč /£7 filozof grof likof muf goljuf /f/ atlas gos koz donos kokos okus cirkus kes /s/ golaž kokoš groš čremoS duš hušl geruš dež /š/ niavruh voh soli ploh moleli duh kruh varuh /x/ hišam dom hrom rakom 11111 drum ! datum sem ritem /m/ poldun ton gon bariton koštrun • sen droben /n/ fijakur humor gor dvor govor dihur komur steber steber /r/ cimbal bol dol zakol glagol čebul konzul sel butelj /1/ tjakaj svoj boj kavboj tuj fu j! /j/ lulahav domov sov gotov sirov obul" prišel« setev /v/ s:l Ustna informacija J. Toporišiča. ta o s я Ы, o ■сл X Я С ь ir ra o я ra O I I 1 o M o ra S я tt га а ^ ^ ззз i i i о >и 3 3 ю >х X 3 3 3 а ззз ззз а — о га га о >и 3 3 >со X 3 3 (Я ул И ООО Я Я ь. — Е с о о о о о га а ч- jä га га о о >о о о m >сл X ООО я я о га о о о о — — г?. га га га ю Ö a r ^ Ö Ö Ö О ю ö ö en >çn X ООО й Я С Ö о о о о И >!й X cd я со е я со со j» СО а -м ^ СО СО СО со я СП >cn ^ Я Я я я я я я _3с я а - я я я о »Ü я я ю >м X Я Я я s я cd «з Я сЗ СО cd о >0 ЦЈ tU (Й >!Я И Су tU Ц) г: ^ t. Uj ÜJ И «n i*! W Ц) lu л >м (u tU С Й tu tu tu tu tu tu tu tu tu tu О c-o H tï ООО о >Ü о о (Л >ся X ООО Е я о, о Ö а -i i i а - ^ >сл ^ ^ I >сл X >ся X » О Е я ^ __ о я i/1 P Л Ь Я u __ — — nimi /dž/, /r/ in /j/, y slovenščini ni besed z nenaglašenimi izglasji [ep], [ар], [эр], [ekl, [ос], [ас], [ос], [эс], [if], [cf], ]af], [uf], [of], [os], [oš], [эх], [un], [ir], [il], [uj], [oj], [uu]. Od teh [эр], [эс], [of], [эх] in [oj] tudi pod naglasom niso uresničeni. Končni dvodelni sklopi -CC (Razpredelnica 5 A in B) 5 В Končni dvodelni sklopi -CC 5 В /p/ /t/ /k/ /c/ /č/ /f/ M /š/ /x/ /m/ /n/ /r/ /1/ lil /v/ ; Ct tp kp čp sp šp mp rp Ip j p [u]p /p/ pt kt ct ft st št xt nt rt lt jt [u]t /t/ pk tk ck čk fk sk šk xk mk nk rk lk jk lulk M pc tc sc šc nc rc lc jc lu]c /C/ šč 11 č rč lč jč lu] č /Č/ mf rf If jf /f/ ps ks ms ns rs ls js [wis /s/ kš mš nš rš lš jš lu]š /š/ rx Iu]x /x/ mm rm lm jm lu]m /m/ mn rn ln jn [U]n /n/ /r/ rl jI /1/ /j/ rM Mul /v/ Po zgradbi so sestavljeni takole:25 N + N 28 sklopov: tp, kp, čp, sp, šp, pt, kt, ct, ft, st, št, xt, pk, tk, ck, čk, fk, sk, šk, xk, pc, tc sc, šc, šč, ps, ks, kš. Z + N 44 sklopov: mp, mk, mf, ms, mš, nt, nk, nc, nč, ns, nš, rp, rt, rk, rc, rč, rf, rs, rš, rx, Ip, It, Ik, lc, Ič, If, ls, lš, jp, jt, jk, jc, jč, jf, js, jš, lulP, [u]t, lui k, lu]c, [u]č, I и J s, [u]š, /у/л-.26 Z+ Z 14 sklopov: mm, rm, Im, jm, [u]m, mn, rn, In, [u]n, jn, jI, rl, г/ц/, IM. Vsega skupaj 86 sklopov. Končne dvodelne sklope sestavlja istih 15 fonemov kot končne enodelne sklope, se pravi vsi nezveneči nezvočniki in vsi zvočniki. Po pravilu NN, ZN, ZZ, ne pa NZ, se na zvočnik lahko končajo lč sklopi, sesto-ječi iz dveh zvočnikov, ZZ. Vendar so pri tovrstnih sklopih možnosti, vezanj med samimi zvočniki močno omejene. Tako ni zvočniškili sklo- 25 Glej tudi J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 118—119 (7). 20 V knjižni slovenščini ni diftongov. |j| in [џ| za samoglasnikom stu zvočnika. J. Toporišič, Suglasniški skupovi, str. 119 (7). U O I -> < \r o >o Im ca t» u IH Ш ^ o & P, C >N Ю b£ o ~ >x" K G U 2 E СЯ CG л M O Ä J« 1 » «'S,'ff0.-3-3 я tua N Л Д « S н » а л fcH О -У1 о *Ен ю "о t— 'о ся >J1 ID g H-» СЛ О "я Л Рн bJj А bû >N л С- Я й Я »-i M «4-И s cC k О >и Ьн СП о (ч CÖ (ч >N — о (H (H я й bß .-Я А t-( > > «-Q ~ Л! ё с « "С S s » й 3 t+н tn а а СП С с я U U а о тз о я ю я о « M а я Ё л ^ I» я о t-Я te "|-> л а>3 >2 ?2 я й >§ & Ё " ^ л я а) СЛ (Я M Ьч а с, тз л о -ч 1rs -О >о я d M >о я _ л 1 8 л э о M к S Я а WH л — о о г£ я ut « ъа §■ ь Л "3 ся >N Й Я £ S J а cd о ЬД >ü 2 M >« О riS Л M а о pov, ki bi se končali na /r/ in /j/. Vseli 15 fonemov torej lahko nastopa le kot prvi člen teh sklopov, kot drugi pa dva manj. Več o ZZ sklopih kasneje. Zaporniki so najobičajnejši drugi del dvodelnih sklopov. Tako se veže /k/ na svoji levi z vsemi 14 fonemi, le sam s sabo ne, /t/ z 12 in /p/ z 10. Fonema /t/ ni za /č/ in /m/, čeprav je za obema soglasnikoma za Slovence lahko izgovorljiv in nastopata oba sklopa pogovorno (npr. uničiti [u'ni:čt], lomiti [lo:mt]). Prav tako nisem našla nobenih zgledov s sklopoma /xp/ in /cp/, čeprav bi bila tudi ta izgovorljiva. Sklopa /np/ in /nf/, ki ju prav tako ni, sta za nas neizgovorljiva, /n/ preide pred /p/ v /m/, kot npr. v braniti — obramba, obramb [ob'ra:mp], /n/ (in /m/) izgovarjamo pred /f/ zobnoustnično,27 nemški Senf kot [ze:Y*]f|, pisano zemf, enako kot simfonija [sirrçfo'ni:ja]. Tako, da lahko govorimo o ne-vtralizaciji /n/ in /m/ pred /f/ (in /v/). Enako kot začetna sklopa /ps/ in /ks/ sta tudi končna tovrstna sklopa tujega izvira in ju najdemo samo v prevzetih besedah. Isto velja tudi za končne sklope nosnik ali /1/ + /s/. Tujega izvira so tudi besede, ki vsebujejo /f/ kot prvi ali drugi člen končnega dvodelnega sklopa. Oglejmo si preglednico, ki nam bo nazorno predočila obremenitev posameznih soglasniških fonemov kot 1. in kot 2. člen končnih dvodelnih sklopov: /x/ 2 2 /m/ 7 5 /n/ 6 5 /r/ 13 0 /1/ 11 2 /i/ и o /v/ 10 2 Skupaj 86 '86 sklopov Iz preglednice se jasno vidi, da so nezvočniki (v vrstnem redu zaporniki, zliti glasovi, priporniki) bolj običajni kot drugi člen sklopa, zvočniki pa kot prvi. Od zvočnikov je pri nosnikih razmerje med številom sklopov z nosnikom kot prvim ali drugim členom še nekako 1:1, pri drugih zvočnikih pa se odločno prevesi v prid prvemu členu, ,/r/ in /j/ sploh ne moreta biti drugi člen sklopa. 1. člen 2. člen /p/ 4 10 /t/ 3 12 /k/ 4 14 /c/ 2 9 /č/ 2 6 /f/ 2 4 /s/ 4 8 /S/ 5 7 27 J. Toporišič, SKJ I, str. 117 (9). Po svoji morfemski strukturi so ti sklopi lahko enomorfeinski in dvo-morfemski. Če bi hoteli ugotoviti, kolikšen je lahko odstotek eno- in dvomorfemskih, in kolikšen je samo eno- oziroma samo dvomorfemskih, bi morali raziskati s tega stališča vso slovensko leksiko. Obrnljivost sklopov je načeloma mogoča pri sklopih tipa NN in ZZ, ne pa ZN. Dobili bi sklop nezvočnik + zvočnik, kar je v nasprotju z načelom, da mora manj zvočen soglasnik v končnem sklopu slediti zvoč-nejšemu. Toda tako kot začetni sklopi ZZ niso obrnljivi (glej str. 299), tudi končni niso, tako da najdemo obrnljive sklope samo v NN sklopih. Od 27 jih je 14 obrnljivih, in to: ps, pt, pk, ks, kt, kš, ct — sp, tp, kp, sk, tk, šk, tc. Osem od njih je tudi začetnih obrnljivih. Ob primerjavi končnih ZN sklopov z začetnimi NZ sklopi28 pa se seveda pokaže, da so mnogi obrnljivi. Isto velja tudi za končne ZZ sklope ob primerjavi z začetnimi. Končni mm, rrn, lm, jm, [u]m, mn, rn, ln, [ц]п, jn, jI, rl, г[ц], l[u] postanejo začetni —, mr, ml, mj, —, —, nr, —, —, nj, lj, —, |w]r, [w]l. Glas I v] v začetnem sklopu ne more stati za nobenim zvočnikom. Začetni sklopi *mv, *nv, *lv, *rv, *jv so neizgovorljivi. To kaže, da je glas [v] najmanj zvočen od zvočnikov. /nI/ in /lr/ bi bila izgovorljiva, a nista uresničena. Prav tako ni uresničen /nm/ (ne kot začetni ne kot končni sklop), kjer sta nosnika približno enako zvočna in bi bil /nm/ izgovorljiv. Nahajamo ga kot srednji sklop, a ni obstojen. Y manj skrbnem govoru se [n] prilikuje v [m], npr. s sanmi [san'mi, sam'ini], medtem ko pri srednjem sklopu /mn/ (npr. kamni) ni prilikovanja. Ustnična zapornika /p/, /b/ in nosnika /m/, /n/ se v zborni izreki ne moreta vezati na svoji desni z nobenim ustničnikom29 (*pv, *bv, *mv, *nv, *pm, *bm, *nm), narobe pa se ustnična varianta /v/ lahko veže z vsemi ustničniki (razen f/) in z obema nosnikoma, /m/ pa samo z /n/ (|w]p, |wjb, [w]m, [w]n, mn). Če primerjamo začetne in končne ZZ sklope, ugotovimo, da je /mn/ edini sklop, ki je lahko začetni in končni sklop. To dokazuje, da sta /m/ in /n/ približno enako zvočna, oziroma enako manj zvočna. Druga mogoča izgovorim različica je dolgi m [mm]. Kukor hitro pu /m/ v celoti izgovorimo, se pravi z odporo preden naredimo novo zobnodlesnično zaporo zu /n/, je slišuti vmes [о]. Zgled: liinin [hi:mn, lii:mm, himan]. Vsi končni ZZ sklopi z zvočnejšiin zvočnikom na drugem mestu pa v slovenščini nujno razpadejo: npr. 2e J. Toporišič, Strukturiranost, str. 92 (10). 29 J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 116 (7). kamra — kamer ['ка:тэг] inavra — maver ]'ma:var], spi. pog. ]ma:ur] žemlja — žemelj |'že:mal, že:mlj mravlja — mravelj [m'rarval], spi. pog. [mra:ul[ dvoumje — dvoumij [dvo'u:mij] gorovje — gorovij [go'ro:vij] Zveze ZZ, ki se končujejo na manj zvočni zvočnik, so izgovorljive kot sklopi, npr. film [fi:lm], palm [pa:lm], gostiln [gos'ti:ln], želv [že:lu], črn [earn], tovarn [ta'va:rn], vrl [vari], drv [daru]. Končni tridelni sklopi (Razpredelnica 6 A in B) Po zgradbi so sestavljeni takole:30 N + N + N 3 sklopi: pst, kst, stk Z + N + N 27 sklopov: mps, ntk, nkt, nks, nek, nčk, nsk, rpt, rtk, rkt, rčk, rst, rsk, ršp, ršk, ršč, lčk, jtp, jtk, jčk, jst, jsk, [u]tk, [jj]čk, ]u]st, [u]sk, ]u]šč. Z + Z + N 2 sklopa: rnk, г[м]с. Vsega skupaj 32 sklopov. 6 П Končni tridelni sklopi -CCC r + j + P + k + n + r + j + v + M t J + p + t s + t n + t, C, č, s r + t, č, s, š, n t + č j + t. č, s v + t, č, s r + v + C j + š + č m + p \ , , 11 + k / 1 s 30 J. Toporišič, Suglasnički skupovi, str. 119 (7). <1 чО U и и о, о Л! >о >о •— О И „ гХ о ся я я L4 О N Ры С ^ л ся я Ut о А >N -«-Г [Я Л СЗ (н д Я г л ^ -з t- я a ся о tU -У >о >:j >х 'я1 О M Ü •S, о я -а M s о м л « о Д Л ? -У С Ј£ tat, . -У о л . а,ТЗ а „ л "5* Й ч-Г (Я Л 'S >N У i5 с ta (H -И С tu "о >to Я sl-ï б ! . л л : Ьс И! в N ар „ Я r* ЈЛ (Л л "Ž -a >N Ьн а •j. S я я *tü t» (Я Л g s i> и N M >o Л тз о s zag 3 i я л JtJ v "я a 't? я N о Л ся •S, je ц; >и . M • — M M S p * g . h Д ^ m a и , ■ —' о M - N ca !» Я 'S п M Ä G .. - о -И я "T4 v. ^ i— N О л ю >о s « ся ^ я •С Ю ta ко О сл С. >о S >ся (-i s a -и л + + + w tn "a "3 >о Я: U «J И + + + tu -а я а >u я о « л »O >CJ ^ Л! Л >\j >o !Л 1Л Л M (N tn (Л (Л (Л [Л Я « -US 6 А razmerj Л5 Л Л •Я k 'я о in О. а. "о ТЭ + + + + + + + + + N Я Й ел S я ь> _ _ Я ей -К 1л В. >о я л: я а я Tako kot pri dvodelnih končnih sklopih se tudi v tridelnih sklop najbolj običajno končuje na zapornik. Od 32 se jih kar 50 končuje na zapornik ali zlitnik. Od zapornikov je spet najbolj sklopen /k/. Tudi kot drugi člen sklopa nastopa zapornik ali zlitnik še vedno v več kot polovici sklopov, v ostalih pa je običajno /s/ ali /š/ drugi člen. V končnem položaju nastopa /s/ le redko, in sicer samo v prevzetih besedah, ki zvenijo Slovencu tuje. Prvi člen je v skoraj vseh primerih zvočnik (v 29 od 32 sklopov), po pogostnosti daleč prednjači /r/, za njim pa /n/, /j/, /v/ in /m/. Zanimivo je, da se /1/, ki spada pri dvodelnih končnih sklopih med najbolj sklopne zvočnike, v tridelnih pojavlja le enkrat. Od zvočnikov nastopata le /n/ in /v/ kot drugi del sklopa za /r/. Fonema /r/ in /j/ sta med soglasnikoma sistemsko nemogoča, ker se voka-lizirata v [or] in [i]. Tudi /1/ ni mogoč kot drugi člen, ker bi mu moral slediti kot tretji člen /j/, ki je v tem položaju nemogoč. Noben soglasnih se v istem sklopu ne more ponoviti. Če primerjamo obe razmejitvi končnih tridelnih sklopov v razpredelnici 6, eno v razmerju 1 : 2 in drugo v razmerju 2 : 1, vidimo, da pri obeh sklopi razpadejo v že obstoječe dvodelne končne sklepe. Vendar nam druga razmejitev več pove, ker z redkimi izjemami hkrati označuje morfemsko mejo pri tistili sklopih, ki so dvomorfemski. To je pri končnih sklopih tudi pričakovati, ker sestavljajo večino pripon enodelni sklopi. Končni štiridelni sklopi -CCCC Vsi imajo zgradbo ZNNN. Mpst — izdolbst jstk — enajstk rptk — ekscerptk Čim več členov šteje sklop, tem manjša je verjetnost, da bi bil isto-morfemski. Končni štiridelni sklopi so tako vsi dvomorfemski. Razvrstitev soglasnikov glede na mesto v sklopu in na število sklopov (Razpredelnica 8) Čim bliže so soglasniki po značaju samoglasnikom, tem bliže samoglasnikom stoje tudi v sklopu. Tako v začetnih kot v končnih sklopih stoje ti najzvočnejši soglasniki vedno tik ob samoglasnikih. Tako sta v slovenščini /j/ in /r/ lahko le tik ob samoglasniku v sklopu, pa najsi je to začetni, končni ali srednji sklop. Med /1/ in samoglasnik se v začetnem položaju lahko vrine le še zvočnejši /j/, v končnem pa /r/ ali /j/. Pri /m/ in /n/ še vedno prevladujejo obsamoglasniški položaji, a ne več tako izrazito. Čim več členov ima pred- in pojedrni sklop, tem manj verjet- nosti je, da bi v zunanjih položajih stal zvočnik. Izjema je zvočnik /v/, ki se v svojem značaju spreminja in se ravna po tem, ali je v pred- ali posamoglasniškem položaju ali v neobsamoglasniškem položaju. Nezvočniki se vedejo prav nasprotno. Čim več členov šteje sklop, tem izraziteje se vidi, kako narašča obremenitev nezvočnikov z oddaljenostjo od samoglasnikov. Tipičen tak primer je npr. /s/: V začetnem dvodelnem sklopu ga nahajamo v 16 začetnih dvodelnih sklopih 3-krat pred samoglasnikom, v začetnih tridelnih je v 24 sklopih 19-krat za dve mesti oddaljen od samoglasnika, 5-krat za eno, pred samoglasnikom pa ga sploh ni. Razvrstitev soglasnikov potrjuje njihovo razdelitev na zveneče in ne-zveneče zapornike, nezveneče zlitnike, nezveneče in zveneče pripornike in na zvočnike. Tako nahajamo nezveneče zapornike od 30 mogočih mest na povprečno 24 mestih (./'p/ in /t/ na 23 mestih in /k/ na 25). ,/k/ prednjači po številu Razvrstitev soglasnikov glede na mesto v sklopu in na število sklopov 8 Začetni sklopi Končni sklopi Enodelni Dvodelni Tridelni Štiridelni Enodelni Dvodelni Tridelni Štiridelni 1. 2 mesto 1. 2. 5. 1. 2. 3. 4. 1. 2. mesto 1. 2. 3. 1. 2. 3. 4. P t k b d g с č dž f s š X z ž m n 3 13 8 6 9 7 4 2 1 1 3 2 3 1 i 10 9 17 15 — 12 18 11 1 1 — 2 — — 2 — 1 3—42—1 1 — 1 — — — 1 — — 1 — — 2 — — 1 — — -—11—1 _ _ _ _ _ i 4 10 1 2 2 — 2 — 3 12— 6 8 — — 2 4 14 1 3 16 — 2 9 — 2 6 — _ 2 19 4 1 13 — 4 1 — — 1 5 — 1 — 1 9 — 4 1 — 29 2 4 23 18 10 6 7 18-- 13 — 1 — 2 1 - 6 5 3 — 7 2 1 7 6 13 11 10 10 1 — — 6 1 11 — — 1 5 1—1 mest, še bolj pa po številu sklopov pred vsemi zaporniki, /k/ je tudi edini mogoči zapornik na 4. mestu srednjega štiridelnega sklopa. Zanimivo je, da /t/ ne more biti prvi člen začetnih in končnih tridelnih sklopov in drugi člen začetnih štiridelnih sklopov, medtem ko sta ostala nezveneča zapornika lahko. Na 2., 3. in 4. mestu v srednjih petdelnih sklopih pa je /t/ najobičajnejši glas. Razvrstitev zvenečih zapornikov je bolj omejena. Najdemo jih povprečno na 14 mestih (/b/ na 13, /d/ na 15 in /g/ na 14 mestih), ker so v končnih sklopili že načeloma nemogoči. Tudi število sklopov je za dobro polovico manjše, pri /g/ celo za dobri 2J3 v primeri s /k/. Zlitnika /c/ in /č/ lahko najdemo na 18 oziroma 16 mestih. Po številu sklopov pa je /č/ neprimerno močnejši zaradi pripon -ček in -ščina. Razpredelnica spet potrjuje dejstvo, da je /dž/ slovenščini tuj fonem, saj je njegova razvrstitev omejena na začetne enodelne sklope in na srednje dvodelne. Lahko bi ga imenovali defektni fonem.32 Razvrstitev nezvenečih pripornikov se suče okoli 15 mest, /š/ in /x/ presegata to število za 2, oziroma 3 mesta, /f/ pa jih ne dosega za 2 mesti. Razred zase v tej skupini je /s/, tako po številu mest kot po številu sklopov, /s/ skupaj s /k/, /n/ in /v/ spada po številu mest in po številu sklopov med najbolj sklopne soglasnike. /r/ in /j/ spadata tudi v to skupino, vendar samo po številu sklopov, ne pu po številu mest. Dasi sta si /z/ in /ž/ fonetično blizu, je med njima tako distribucijsko kot po številu sklopov precejšnja razlika. To pa zato, ker so z-, vz-, raz-in iz- v slovenščini običajne predpone, medtem ko ni ž-jevskili predpon ali pripon. Za zvočniško skupino je značilno veliko število sklopov: okoli 200 za vsak zvočnik razen za /m/. Glede razvrstitve so med njimi precejšnje razlike. Distribucijsko najbolj omejena sta /r/ in /j/. Zaradi svoje močne zvočnosti ne moreta biti srednji člen sklopov: ne moreta biti prvi člen dvodelnih, drugi člen tridelnih, tretji člen štiridelnih začetnih sklopov ter drugi člen končnih dvodelnih sklopov, medtem ko so vsi ostali zvočniki lahko. Iz istega vzroka ju ni kot drugi člen tridelnih in drugi in tretji člen štiridelnih srednjih sklopov. Kljub tej večji distribucijski omejitvi pa /r/ po številu sklopov presega vse ostale soglas'nike. Je najbolj sklopen soglasnik, četudi v slovenščini ni r-jevskih pripon in predpon. Takoj za njim je po številu sklopov /j/, zaradi mnogih j-jevskih pripon in predpon. и M. Svvudesh, The Phonemic Principle. Language 1954. /m/ distribucijsko ni omejen, kot sta /r/ in /j/, vendar nastopa na manj mestih kot /n/ in šteje polovico manj sklopov kot /n/. Dela namreč mnogo manj pripon kot /n/. /n/ je tudi dosti bolj pogost kot /m/ v besedah, prevzetih iz latinščine in grščine. Dasi ni /m/ distribucijsko nič bolj omejen kot /n/, ga torej na določenih mestih ni najti, ker zanj zaradi njegove redkosti kratko malo ni primerov. Distribucijsko nekoliko bolj pogost kot /m/ je /1/- Enako kot /r/ in /j/ ga ni na drugem mestu končnega tridelnega sklopa. Zanimivo pa je, da je v nasprotju z ostalimi zvočniki tudi na prvem mestu le izjemoma. Od vseh zvočnikov, dà, od vseh soglasnikov, je distribucijsko najmanj omejen /v/, saj ga lahko najdemo tako v izrazito zvočniških kot nezvočniških položajih. V raznih njegovih variantah ga najdemo kar na 25 mestih. Srednji sklopi3'_____________Skupno Dvo- Tridelni Štiridelni Petdelni število delni ni e sk s lo 1. 2. 1. 2. 3. 1. 2. 3. 4. t pov p 13 9 10 15 4 4 8 5 --- — — — — 23 111 t 15 15 17 29 15 4 7 21 — — 3 1 3 — 24 188 k 11 14 11 27 35 5 4 7 15 — — — 1 — 25 203 b 10 11 6 6 2 — 2 — — — — — — — 13 50 d 11 12 12 13 2 1 1 1 — — — — — — 15 71 g 6 10 2 14 4 — 1 ) ______ 14 58 с 8 14 2 5 3 — 1 — — — — — — — 18 58 č 12 13 2 22 9 — 4 4 — — — — — — 16 93 dž 2 1 — — — — — — — — — — — — 3 4 f 8 9 5 2 1— 1 — — — — — — — 13 40 s 15 11 31 47 2 7 30 10 — 1 — 4 — — 25 235 š 12 11 11 26 1 3 10 — — — — — — — 17 108 X 9 74521 1— 1— 1— — — 18 50 z 11 8 20 14 3 1 2 — — — — — — — 14 97 ž io 9 5 13 — — 3 — — — — — — — 9 50 m 18 19 12 3 9 2 — 2 — — — — — — 17 102 n 18 19 35 19 45 8 5 6 4 1 1 — — — 23 202 r 19 18 41 — 44 26 — — 16 2 — — — 1 16 240 1 16 18 6 19 36 2 — 26 5 — — — 1 — 19 192 j 20 18 46 — 54 9 — — 34 — — — — 1 15 229 v 18 16 18 17 25 11 4 1 9 1 — — — 3 26 227 31 Ker je v nalogi evidentiranih 650 srednjih sklopov, tega gradiva s komentarjem zaradi obširnosti nismo objavili. V slovenščini je torej v začetnem položaju pred samoglasnikom največ štiridelni sklop, na koncu besede za samoglasnikom prav tako največ štiridelni sklop. Sredi besede med samoglasnikom je mogoč največ pet-delni sklop, ki pa ima nujno za 2. ali 3. členom zlogovno mejo. Y okviru te splošne sheme moramo vedeti, kateri soglasniki se lahko pojavijo posamič v enodelnih sklopih in kateri v večdelnih, v začetnem, končnem in srednjem položaju. Tako so v začetnem položaju vsi soglasniki mogoči kot enodelni sklopi, /dž/ samo pred dolgimi samoglasniki, /dž/ je tudi edini fonem, ki se ne na začetku ne na koncu besede ne veže v sklope. Začetni dvodelni sklopi. 115 sklopov. Zgradba: NN, NZ, ZZ, ZN. (Glej razpredelnico 2.) Y dvodelnih sklopih se vsi soglasniki (razen /dž/) kot 1. ali 2. člen vežejo v sklope, z izjemo /r/ in /j/, ki ne moreta biti prvi člen. Nad polovico sklopov je tipa NZ, kjer se /k/, /g/, /č/, /s/ in /x/ vežejo z vsemi ali s skoraj vsemi zvočniki. Pri sklopih tipa NN so možnosti sklapljanja močno omejene. Od 210 (15 X 14) mogočih kombinacij, jih je le 28 izkoriščenih. Zaporniki med sabo sestavljajo le 5 sklopov (/pt, tk, kt, bd, gd./), edini sklop z zlitnikom na prvem mestu je /čt/, največ sklopov v tej podskupini (17) ima pripornike /s/, /š/, /z/ in /ž/ za 1. člen, in zapornike, zlitnike in izjemoma pripornike za drugi (npr. /sp, št. zd, žg, sč, sf/). ZN sklopi obsegajo kombinacije /v/ (alofona [w] in [av| s skoraj vsemi nezvočniki (npr. |Avt], [w]ž). Pri ZZ sklopih se /v/ (alofon |w]) kot prvi člen veže z vsemi zvočniki (npr. [w]r, [w|m in /j/ kot drugi člen z vsemi razen /r/ (/mj, nj, I j, vj/). Ker so začetni tridelni povečini in praktično vsi štiridelni sklopi dvomorfemski nastali iz predpon in dvodelnih začetnih sklopov, so dvodelni sklopi glavni kazalnik za mogoče soglasniške začetne kombinacije. Začetni tridelni sklopi. 75 sklopov. Zgradba: NNN, ZNN, NNZ, ZNZ, NZZ, ZZZ (Glej razpredelnico 3). Od 75 začetnih tridelnih sklopov se jih le 12 ne začenja s /s/, /z/ ali /v/. Ti 3 fonemi so v sklopih tipa NNN, ZNN, NNZ in ZNZ večinoma predponski, v sklopih tipu NZZ je /z/ vedno predponski, /s/ pa ni. Ne-predponski prvi členi v že omenjenih 12 sklopih so lahko vsi zaporniki (razen lil), zlitnik /c/ in pripornik /š/. Ti nezvočniki — razen /š/ — so lahko samo pred dvema zvočnikoma, torej v sklopih tipa NZZ (/pij, kij. knj, bij, dlj, (Inj, gnj, cvr/), /š/ pa pred liezvenečim zapornikom + zvočnikom /r/ ali /1/ (/špr, Str, škr, škl ). Večina začetnih tridelnih sklopov torej sestoji iz predpone in začetnega dvodelnega sklopa. Začetni štiridelni sklopi. 18 sklopov. Zgradba NNZZ. ZNNZ. ZNZZ. Štiridelni sklopi so dvomorfemski. Nastali so iz predpon z-/s-, v- in nekaterih od 12 zgoraj naštetih tridelnih sklopov, ki so vedno isto-morfemski. Nekaj jih je nastalo iz dvodelnega predponskega sklopa [w]z, oziroma [ л\.ј s in dvodelnega začetnega sklopa. Končni enodelni sklopi so lahko vsi nezveneči nezvočniki in vsi zvočniki, 15 fonemov (Glej razpredelnico 4). Končni dvodelni sklopi. 85 sklopov. Zgradba: NN, ZN, ZZ. (Glej razpredelnico 5). Končne dvodelne sklope sestavlja istih 15 fonemov kot enodelne. Vseh 15 soglasnikov je lahko prvi člen, drugi člen pa vsi razen /r/ in /j/. Največ jih je tipa ZN, tako kot jih je začetnih največ tipa NZ. Pri sklopih tipa NN — v nasprotju z začetnimi — so uresničene vse mogoče kombinacije nezvenečih zapornikov pt, pk, tp, tk, kp, kt. Zaporniki kot drugi člen imajo lahko pred sabo večino nezvočnikov in zvočnikov, zlitniki le redke nezvočnike, a večino zvočnikov; priporniki kot drugi člen se vežejo z vsemi zvočniki, z redkimi zaporniki, s priporniki pa sploh ne. /m/ in /n/ kot končna zvočnika se vežeta z večino zvočnikov, ostali zvočniki le izjemoma. Končni tridelni sklopi. 32 sklopov. Zgradba: NNN, ZNN, ZZN. V veliki večini se končujejo na zapornik, pred njim je /s/ ali /š/, prvi člen pa je zvočnik. So eno- ali dvomorfemski. Morfemska meja je običajno za drugim členom. Če primerjamo število začetnih sklopov (21, 115, 75, 18) s številom končnih (15, 86, 32), vidimo, da je končnih skoraj za polovico manj. Za to je več vzrokov. V končnem položaju so zveneči nezvočniki že načeloma izključeni. Šest soglasnikov in vse kombinacije z njimi torej že načeloma odpadejo. Predponi v-, z-/s- sta soglasniški, ki se neposredno sklopila z naslednjim soglasnikom (oziroma soglasniki) in imata veliko besedno obremenjenost, saj se vsaj ena od njih da pritakniti večini glagolov; pripone se pogosto končujejo na samoglasnik, vse besede pa nimajo oblik, kjer bi tega samoglasnika ne bilo. Résumé The tables show the way in which consonants combine into clusters in literary Slovene in initial and final position. Initial and final single consonants are also examined as to how they combine with the following or preceding vowel phoneme in Slovene. Initial and final consonants can combine into clusters of one-, two-, thrce-or four members. The basic structure of initial clusters is NS (nonsonorant + sonoranl. marked NZ in the tables). This can have the following variations: NN, SS; NNN, NNS, NSS, SSS; NNSS. The initial clusters SN, SNS, SNNS, SNSS are exceptional and occur only if their first member is the voiceless or voiced fricative allophone [л\] or [w] of the sonorant phoneme /v/. The basic structure of final clusters is SN with the following variations: NN, SS; NNN, SNN, SSN; SNNN. Nonsonorants tend to stand in a position non-adjacent to vowels, while sonorants tend to be next to vowels. When this tendency is not seen in the very structure of the cluster, i.e. when a nonsonorant is next to the vowel, it shows in the load of the cluster with such a pattern. Clusters with a sonorant next to the vowel are much more numerous in Slovene than with a nonsonorant (Table 8). The distribution of sonorants shows, moreover, the different degrees of sonority of sonorants: /r/ and /j/ are thus the most sonorous sonorants and can stand only next to vowels. Next in sonority comes /1/. Initially, /1/ can stand only before a vowel, or before the more sonorous /j/, and finally, only after a vowel or the sonorants /j/ or /r/. /m/ and /n/ are of about equal sonority, and are the least sonorous sonorants. The cluster /mn/ proves this as it is the only SS cluster that can be both initial and final. That is why not only every NS cluster disintegrates in final position, but also every sequence consisting of a less sonorous -f a more sonorous sonorant. E.g. zemlja — zemelj, kamra — kamer on the one hand, while on the other hand final sequences consisting of a more sonorous + a less sonorous sonorant need not disintegrate. E.g. gostilna — gostiln, vrla — vrl. This principle is carried out in the language without any exception whatever. The phoneme /v/ with its allophones [л\], [w], and [ц] forms a group of its own. We could call it the "enfant terrible" of the Slovene consonantal system. It changes its character depending on its environment: it can be a labio-dental fricative |v], a bilabial sonorant [ц], a voiced or voiceless bilabial fricative [w] or [м]. Consequently it can occupy positions that are reserved either to sonorants only, or to nonsonorants only. This can be well seen in table 8. /v/ is thus the most "cluster-loving" phoneme in Slovene. As to their morphemic structure all initial and final two- or more-member clusters can belong to one or two morphemes. I tried to postulate a morphemic boundary where there was a synchronic reason for it. Even the same cluster may in one instance belong to one morpheme, and in another to two, depending on the morphological structure of a particular word. The whole vocabulary of Slovene would have to be examined from this point of view if we wanted to determine which clusters can belong to only one morpheme, which to only two, and which to either one or two. The more members â cluster hus, the smaller is the probability that it belongs to one morpheme. Thus all initial and final four-member clusters belong to two morphemes. Clusters belonging to three morphemes are exceptional in Slovene (e.g. the medial four-member cluster in "podzglavje"). 1 could not detect any three-morpheme initial or final cluster. The phonotactic possibilities for consonants in literary Slovene arc based on the following principles of the Slovene consonantal system: 1. a voiced nonsonorunt cannot follow a voicless one, or vice versa; 2. the more sonorous member of u cluster must be next to the vowel; 5. no consonant can be doubled initially; 4. no voiced nonsonorant can be u member of a final cluster. UD K 8S6.3 Vidmar J. 1.06 Franc Zadravec Filozofska fakulteta, Ljubljana JOSIP VIDMAR II Predsednik Izvršnega odbora Osoobodilne fronte (1941—1945) Ta odsek Vidmarjeve duhovne biografije bi zahteval posebno študijo, saj predstavlja zelo pomembno stopnjo v njegovem miselnem razvoju, obsega pa tudi njegovo narodno zgodovinsko odgovorno delo. Po odločitvi plenuma slovenskih kulturnih delavcev leta 1941 je namreč v Osvobodilni fronti predstavljal kulturne delavce, v njenem izvršnem odboru pa dobil mesto predsednika. 112 Tukaj naj povemo, da je maja 19*42 odšel na osvobojeno ozemlje, leta 1943 pa potoval v Jajce na II. zasedanje AVNO J-a in v imenu slovenske delegacije predlagal, naj se Titu podeli naslov »Maršal Jugoslavije«. V tem pregledu bom iz teh let upošteval le njegove govore in članke ter nekaj memoarskega gradiva, ki govori o njem. Predvsem pa se bom omejil na vprašanje, kako je kot kulturni delavec razumel in razlagal osvobodilni boj, njegov pomen za posameznika in za slovenski narod, in kako jc med opravljanjem političnih dolžnosti razmišljal o literaturi. V govorih in člankih (pa tudi v pismih) se je vračal k dvema vprašanjema: kaj osvobodilni boj pomeni za slovenskega človeka in narod in ali Osvobodilno fronto osmišlja, motivira kakšna slovenska kulturna ideja iz preteklosti. Uvodoma ni zamolčal neke osebne zadeve: da jc zgodovinski narodni preobrat doživljal namreč kot silovit dogodek in da je šele v tem preobratu prav začutil, kako je kot svobodoumnik bil narodu potreben v njegovi veliki zgodovinski odločitvi, ko mu po zakonih strankarstva med vojnama ni bil prav nič potreben. Osebno zgodovinsko osmišljenost je posplošil na slovenskega kulturnega delavca in intelektualca sploh ter iz te osmišljenosti izvajal zanj in zase pomembne naloge.113 Ni mu bilo treba več pisati »klavrne bilance«, nasprotno. Slovenci so končno le stopili v vrsto zrelih evropskih narodov, Slovenec se je prerajal v svobodno osebnost in se pripravljal za demokratično narodno suverenost. Osvobodilna fronta je Vidmarju pomenila politično obliko tega preporoda, razumel in razlagal pa jo je tudi kot utelešenje 112 J. V., Odgovori, str. 67. — Viktor Smolej, Zgodovina slovenskega slovstva Vil, Slovstvo v letih vojne 1941—1945, str. 20 in 272, Ljubljana 1971. 118 J. V., Na prelomu, Srečanje z zgodovino, Maribor 1963. duha slovenskih genijev v kulturi, Prešerna, Levstika, Cankarja in Zupančiča.114 Kar naprej jo je utemeljeval in povezoval z najvišjim slovenskim kulturnim izročilom, imel jo je za uresničenje visokih pesniških etičnih čustev, kot so v slovenski literaturi narodna samoohrana, domovinska ljubezen, osebni ponos, čast in pogum ter vnema za demokratični internacionalizem in srečo vsega človeštva. Za dokaz, da je Osvobodilna fronta uresničevala to visoko duhovno izročilo, je mogel uporabiti tudi dejstvo, da ji je predsedoval kulturni delavec. Bil je prepričan, da si je slovenska »lepa knjiga« takšno predstavništvo tudi zaslužila115 Govoril je tudi o liku slovenskega človeka in ugotavljal, da se je nekdanji hlapec in sluga v boju že izčistil in vzgojil za visoke, tudi državniške posle; ta kvalitetni skok je vključil v obsežno silo slovanstva, obenem pa ga je imel tudi za potrdilo etičnega, kulturnega vzgona človeka, naroda in človeštva.116 Tudi v privatnih pogovorili je širil »slutnjo o človečnosti kot vrednoti, ki se vedno bolj širi in poglablja«.117 Osvobodilni boj je potemtakem oslanjal tudi na tisti »razumni in blagi instinkt«, o katerem je pisal že pred vojno in ga tedaj razumel kot moč, ki poraja tudi umetnost in kulturo. Y boju za življenje in proti smrti je »vrednost človeka ali naroda« lc še bolj preizkušal kot službo temu velikemu gibalu človeštva in sklepal, da je Osvobodilna fronta služila temu člove-čanskemu vzgonu, da je služila dobremu, plemenitemu, svobodnemu, da je bilo, skratka, najvišje slovensko politično zgodovinsko dejanje tudi »največje kulturno dejanje slovenskega duha«. Plemeniti »instinkt« je dobil realno zgodovinsko vsebino, utopija je postajala resničnost, Vidmar je humano načelo neposredno soočal z razkrojnimi silami. Njegovi govori in članki pa pričajo, da je bil tedaj politik le zaradi trenutne narodne dolžnosti, da je politično delal kot kulturni delavec,118 da je tudi v najbolj politične govore vnašal vlogo pisatelja in poudarjal njegovo mesto v boju, da je z janzenistično, politično sovražno duhovščino polemiziral v imenu slovenske kulture in umetnosti.118 Pričajo pa tudi, da je kot svobodoumnik dosledno soglašal in soizvajal osvobodilni načrt Komunistične partije, tudi njen načrt socialne revolucije. S kulturniškimi argumenti jc zavračal napade na komuniste, priznaval njihovo človeško dragocenost v boju za svobodno osebnost Slovenca, Komu- 114 J. V., Beseda o Osvobodilni fronti, april 1943, prav tam. 115 J. V., Na kongresu slovenskih kulturnih delavcev, prav tam. lie J. V., Ob tretji obletnici, prav tam. 117 Edvard Kocbek, Listina, 21. julij 1943, str. 166, Ljubljana 1967. 118 J. V., Pismo v London, prav tam. 118 J. V., Slovenskim duhovnikom, prav tum. nistični partiji pa priznaval vidno vlogo in koliezijsko moč pri organizaciji in vodstvu narodnoosvobodilnega boja.12® Moč njegove polemičnosti je v teli letih občutno zrasla, saj je govoril in polemiziral iz narodovega organizacijskega središča in v imenu celotnega narodnega interesa. Govorom in člankom se pozna, da je z njimi navdihoval in vzbujal zavest o človečanskem pomenu boja in žrtvovanja, delo ozna-njevalca so, ki pridobiva za človečansko stvar in s pretehtanimi izrazi obtožuje razkrojne sile, ki poskušajo ugonobiti človekov etični vzgon. Odtod v njegovem pisanju nove slogovne poteze: hrabrilna patetika, dramatsko grajene antiteze, polisindeton, stopnjevanje z anaforiko, tudi biblijsko slovesna primera in arhaično-slovesno doneča slovanska izposojenka (»osveta«), predvsem pa ritmika, ki vzbuja v poslušalcu zavzetost, zanos. (»Zberimo svoje sile, vse svoje moči za ta poslednji napor, ki nam bo dal, ki nam mora dati — svobodo;« Slovenci! — »Kličem v imenu čiste podobe človeka, kličem vas v imenu trpljenja naroda, ki ga tako junaško nosi v misli na bodočo svobodo, kličem vas v imenu tistih, ki bi morda še dali življenja za vašo mračno stvar!« Slovenskim duhovnikom.) Za politično še tako angažiranega kulturnega delavca pa so bile tudi v tem času naravne tovarišije, v katerih se je razpravljalo o literaturi, o umetnosti, o lepoti, o življenju in smrti, o Prešernu, Cankarju in Zupančiču, skratka tovarišije, kot so jo nekaj časa sestavljali Miran Jarc, Matej Bor, Jože Javoršek, Edvard Kocbek in Josip Vidmar.121 Največ pa se je v literaturi lahko pogovarjal s sodelavcem v izvršnem odboru OF pesnikom Edvardom Kocbekom. Pričevanja o teli pogovorih je Kocbek ohranil v knjigah Tovarišija (1949) in Listina (1967). Njegovi zapisi sporočajo, da je Vidmar npr. prevajal Molièrovega Ljudomrznika (Tovarišija, 86), recitiral lastne prevode pesnika Aleksandra Tjutčeva (Tovarišija, 273), se rad pogovarjal o posameznih literarnih delih, z njimi soočal lastno usodo in svoje nazore (Stevensonova novela o mladem mlinarju, Tovarišija, 94; roman Exupéryja Veter, pesek in zvezde, prevedel Kocbek, Tovarišija, 392); razkrivajo pa tudi Vidmarjeve tedanje poglede na umetnost, navajajo njegova estetska razmišljanja in dognanja, dokumentirajo njegove pobude za literarno ustvarjanje v partizanih in njegovo kulturno organizacijsko dejavnost. Kocbek je zapisal tedanjo Vidmarjevo izvirno definicijo slovstvenih področij: »Lirika je dogodek v človeku, epika jc človek v dogodku, dramatika je dogodek iz človeku«, (Tovarišija, 88, 23. julij 1942). Drugič je zabeležil njegovo misel, da se 120 J. V., Klevete in dejstva, prav tam. 121 J. V., Na Kamenjaku, julij 1942, prav tam. najvišja ustvarjalna moč v literaturi razodeva tako, da ustvari enako živo in prepričljivo like, ki si med seboj popolnoma nasprotujejo (npr. Shakespeare, Tovarišija. 87). Iz dveh zapisov je videti, da se je vračal tudi k vlogi fantastike v literaturi. Menil je, da je fantastika več kot domišljija, »več kot kakršne koli spretnosti človeške zavesti. To je temeljna poteza vesolja in življenja. To je tista zakrita resnica življenja, ki jo more razodeti le umetnik in ki neznansko vpliva na človeka. Literarno delo, ki nima vsaj nekaj fantastičnosti, ne more biti prava umetnina« (Tovarišija, 106. 9. avgust 1942). Bil je tudi zaskrbljen, ker ta element izginja iz novejše literature in še zato, ker človek očitno izgublja čut za fantastičnost, saj je je v sodobni literaturi zmerom manj (Tovarišija, 397, 4. april 1943). Napovedal je o njej esej, ki ga je čez deset let tudi napisal. Sredi bojev je ostal tudi pri svoji glavni misli o umetniškem ustvarjanju, da je pravi umetnik namreč obsedenec, da izraža totalno resnico o življenju na elementaren in strasten način in da ni umetnik, kdor goji le »estetski opoj in nazorski simbol ali pa služi celo za politično kuliso«, saj »je slovstveno izražanje popolnoma samostojno oblikovanje usode, ne pa sredstvo nazorske ali narodne vzgoje« (Listina, 450, 8. november 1943). Sodeloval je tudi pri zamisli za Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Gledališče sta si zamislila skupaj z Borisom Kidričem konec 1943. leta, pri ustanavljanju je sodeloval tudi dr. Marijan Brecelj, uzakonil pa ga je izvršni odbor Osvobodilne fronte.122 Pomagal je igralcem in režiserjem pri gledaliških vajah,128 kar pomeni, da je fragmentarno nadaljeval delo v gledališču oziroma na osvobojenem ozemlju ustvarjal potrebno ozračje za njegov novi razcvet. Kocbek je ohranil tudi pričevanje, da je Vidmar »mirno, stvarno« polemiziral o krščanstvu in njegovi sliki človeka in sveta. Menil je, da si je znalo utrditi oblast nad dušami, ni pa rešilo materialnih vprašanj, ki so pogoj za hitrejši razcvet duhovnih kvalitet (Listiha, 164—165, 21. julij 1943). Napovedoval je dramatične preizkušnje za religioznega človeka in za religijo sploh, kajti vloga objektivnega sveta je v današnji človekovi zavesti začela tako hitro naraščati, da religiozno čustvo naglo slabi, še bolj pa slabijo konfesije (Tovarišija, 288, 20. oktobeï 1942). Vidmar je tedaj izpovedoval že ontološki agnosticizem, z njim je prenehal delati pod teistično sliko sveta —, osvobodilni boj in pogovori z marksisti so ga odmaknili od vsakršnega filozofskega idealizma. ш J. V., Odgovori, str. 34. 123 J. V., prav tam, str. 35. Med politiko in literaturo V prvih povojnih letih je Vidmar opravljal politične dolžnosti, bil je predsednik Prezidija ljudske skupščine Slovenije, predsednik Doma narodov v Beogradu, zvezni poslanec, skratka, politično zaposleni književnik. Ta dejavnost se mu je zdela samoumevna in nujna. Ves kompleks marksizma in na njem slonečih evropskih revolucij od Oktobrske do jugoslovanske jc doživljal kot pojav, ki je evropskega in slovenskega intelektualca iztrgal iz zbeganosti, iz duhovnega nereda in vsemu človeštvu začel vračati življenjski smisel. Zato je politično še naprej delal tudi iz prepričanja, da sodeluje pri pomembnem zgodovinskem preobratu, ki prinaša človeštvu nov vzpon.124 Marksizem je vrednotil in priznaval kot znanost, ki je človeku omogočila, da je prvič v svoji zgodovini začel »na temelju znanja« odločati o usodi družbe in samega sebe. Priznal ga je kot človečansko pomembno miselnost, ki dela na družbeni ploskvi iz človeka prav to, kar umetnost na estetsko-etični. Bivši svo-bodoumnik in nadstrankar se je zdaj odločno zavzemal za komunistično partijo in za socializem, ker je v obeli videl jamstvo za uresničenje pravega humanizma. Navajal je tudi Maksima Gorkega, tega »dvomljivega marksista«, in celo nepolitika in larpurlartista Oskarja Wilda, ker sta trdila, da se bo človek do kraja individualiziral, počlovečil le v socializmu. In če je navznoter proslavil Josipa Broza-Tiia in Borisa Kidriča kot velika voditelja revolucije,12® in govoril o »epični veličini« AVNOJ-a,120 je navzven branil jugoslovansko neodvisnost zoper vzhod in zahod, slovenske zamejce pa zoper italijansko iredento in koroške šoviniste. V skladu z odporom do idejnega nasilja v umetnosti je zavračal stalinistični policijsko-birokratski sistem vladanja, v programu ZKJ pa videl načrt zu osvobojevunje človeka.127 Pozornosti za velike politične in kulturnopolitične teme se ni odrekel tudi kasneje. Po VII. kongresu KP J je ponovno pisal o narodnem vprašanju in izrazil nezadovoljstvo, da mora slovenski intelektualec biti kar naprej zaposlen s stvarjo, ki je pri pripadnikih večjih narodov mirno in naravno čustvo, medtem ko gu imperiulizmi in nespamet drugih njemu vsiljujejo kar naprej kot kruto stvarnost, ki se imenuje tudi raznarodovanje. Tudi tokrat je vztrajal, du predstavlja vsak narod »svojo 124 J. V., Velika odrešitev. Položaj naše države po Kominformu, Dva odlomka, Srečanje z zgodovino, Maribor 1963. 125 J. V., Ob 60-letnici maršala Tita, 1952, Slovo, Po letu dni, prav tam. 120 J. V., Pomen AVNOJ-a, Govor na svečani proslavi drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu, prav tam. 127 J. V., O Kongresu za mir v Parizu, Zagrebški »skup« za mir, Tržaški spor, Izzivalno praznovanje, Jubilejno razmišljanje, prav tam. inačico človeške narave in s tem možnost za posebno inačico kulture.«128 Umetnost še zlasti nosi neizbrisni pečat narodnega elementa. Podprl je stališče KPJ in Tita, da je bilo nujno odvzeti besedo unitaristom, ker so v imenu lažnega internacionalizma kovali prav tako lažni »jugoslovanski narod«. Blodni teorijici samo-jugoslovanstva je z ogorčenjem ugovarjal tudi zato, ker je naskakovala predvsem narodno zavest Slovencev in Makedoncev. V polemiki leta 1970 je enako ogorčeno zavrnil slovenske defetiste in nekakšne pluraliste, ki so omahovali ob smislu slovenske narodne eksistence. Odgovoril jim je z pozitivno alternativo: »Biti — ne biti — biti!«128 Ponovno je izjavil, da kultura je in mora biti tudi še danes poglavitni del slovenskega narodnega programa.130 Kakor je res, da literarna in druga umetnost v prvih povojnih letih ni bila njegova glavna delovna tema, je tudi res, da se ji v celoti ni niti mogel niti hotel odtegniti. 2e leta 1945 je v prvem obrisu povedal zanimivo misel, ki jo je kasneje natančneje razlagal, da sta narodno politična osvoboditev in socialna revolucija ukinili tradicionalni razvoj slovenske literature. Y njem bosta prenehala namreč z nekdanjo močjo delovati narodni in socialni navdih, iz nje bo v prihodnje izginila tematika, ob kateri je slovenski umetnik dolgo goltal svoj gnev; poslej ne bo več gradiva, iz katerega so zrasli nekateri soneti Prešernovega Sonetnega venca, Levstikov Martin Krpan, Cankarjev Kurent in Zupančičeva Duma. Slovensko leposlovje se bo sprostilo, pisatelj bo svobodneje izpovedoval in oblikoval splošno človeška vprašanja: »Prišla bo nova, čisto nova literatura... Nastala bo literatura svobode in ponosne samoodločbe.« Nova literatura se tudi ne bo izgubljala v iskanju novih oblik in se dušila od izmov, kot se ji je godilo po prvi svetovni vojni, ko jo je med drugim begala tudi polovična osvoboditev slovenskega naroda; zasidrana bo v ljudstvu, ki ga označujejo narodna zavest posameznika, veličina pravkar dokazanega junaštva in trdna vera vase.131 Nova literatura torej? Vidmar je za zdaj sicer še'ni mogel reliefneje predvideti. Opomba o iskanju novih oblik in o izgubljanju v izmih pa je hote ali nehote zadevala trenutek, ko se je napovedoval socialistični realizem; opozarjala jc, da nove literature ne more roditi nov tehnični obrazec ali načrtno združevanje obeh estetskih vrst, realizma in romantike, ampak jo lahko rodi le novo veliko čustvo. Nastala bi lahko le kot upodobitev globoko doživljenega osebnega in narodnega trenutka svo- 1гв J. V., Refren o narodnosti, Sodobnost 1965. 128 J. V., O narodnosti danes, Delo 26. II. 1972. •» J. V., Odgovori, str. 84. 131 J. V., Osvobodilna vojna in slovenska literatura, Slovenski zbornik, 1945. bode in še kot izraz »ponosne samoodločbe«. Vzrasla bi torej lahko le iz patosa, iz čustva, ki ga je Vidmar v predvojni Sloveniji zaman iskal, ki pa je zdaj plamenelo z vso močjo. Menil je tudi, da je osvoboditev odpravila tudi nekdanje nasprotje med umetnikom in družbo. Duh umetnosti in duh jugoslovanskega družbenega programa sta se namreč tako približala, da je njun cilj postal isti: »Sedanja oblast ima v programu prav to, kar je literatura vedno zahtevala in literatura mora zato nujno biti z njo.«132 Ali pa je izjava o soglasju obeh duhovnih dejavnosti morda vendarle pomenila, da se je Vidmar odrekel svoji umetnostni miselnosti in izrazil pripravljenost sodelovati pri širjenju estetskih načel socialističnega realizma, ki si je konec leta 1946 in leta 1947 osvajal slovensko publicistično zavest, zlasti s članki sovjetskih avtorjev? Nikakor. Ko je govoril o soglasju etosa. umetnosti in socialističnega programa, je s tem izpovedoval sicer nekaj, kar je pomenilo veliko načelno novost v njegovem razmišljanju o razmerju med ideologijo in umetnostjo. Priznaval je, da vendarle obstaja ideologija, ki umetnosti ne more ovirati, če ostane pri svojem čistem humanističnem načelu. Obenem pa je s poudarkom o tem soglasju vabil tiste slovenske pisatelje, ki so se zaradi drugačnega svetovnega nazora še obotavljali podpreti socialistični program in jugoslovansko revolucijo. Ta poziv je zato tudi le na prvi pogled nasprotoval duhu njegovega nekdanjega članka Umetnost in država (1922), v katerem jc kritiziral meščansko državo in meščansko ideologijo, ker pohlapčujeta umetnost. Da je resnično vztrajal pri svojih pogledih na umetnost, še posebej potrjuje način, kako je leta 1946 pisal o svojem etičnem pre-budniku Maksimu Gorkem.133 Imenoval ga je sicer »zadnja centralna osebnost« v ruski literaturi, vendar tudi pripomnil, da po literarnem mojstrstvu zaostaja za klasiki ruske književnosti. Ta opomba pa je pri-zadela mit, na katerega so sovjetski kritiki po vojni gradili svojo mesi-jansko estetsko teorijo, ki jo je bil Gorki sam pobudil in pomagal nekoč definirati (1934). Vidmar je Gorkega cenil, ker se je bil uprl teoriji trpljenja in vdanosti, tolstojstvu, a še bolj ga je cenil zato, ker je eksta-tično ljubil človeka in veroval v ljudstvo, ker jc humanizem in revolucionarnost strnil v eno. O estetskih načelih, ki jih je Gorki priporočil na kongresu sovjetskih pisateljev leta 1934, pa je le skopo pripomnil, da so takšni »pisateljski nasveti in teoremi posvečeni človeku in stopnjeva- 132 Herbert Grün, Pomenek s predsednikom Jožetom Vidmarjem, Za novo slovensko književnost, Tovariš, 1947, št. 33. ,ni miselna, temveč emotivnu«. Vidmar je sicer priznaval, da pisatelj marksist lahko globlje spozna in pozna dogajanje v družbi in da je to koristno za vsebinvko-spoznavne razsežnosti njegovega umetništva. V nasprotju z nekaterimi marksisti pa moči in kvalitete pesniškega »odraza« ni vezal na znanstveni družbeni nazor, ampak, opirajoč se tudi na Lchina, še naprej na ustvarjalno osebnost: »Čim večji je umetnik, tem pomembnejše, tem bolj bistvene značilnosti in stvari njegove dobe se odražajo, več, se nujno morajo odražati v njegovem delu,« je menil. V polemiki z Borisom Ziherlom149 je ponovno dokazoval, da je za umetniško dejanje važen le neposredni, totalni, čustveno-duhovni odnos umetnika do življenja in sveta.160 Ponovil je tudi svoje estetsko načelo, 147 J. V., O estetskih kriterijih, NSd 1953. 148 J. V., Iz dnevnika, NSd 1956 (v knjigi Polemike: Lenin in Tolstoj). 148 Boris Ziherl, Umetnost in miselnost, NSd 1956. — Prvotno besedilo stilistično izpopolnjeno v knjigi B. Ziherl, Književnost in družba, Ljubljana 1957. 140 J. V., Nazorski nesporazumi, NSd 1957. da sta za umetnost »odločilna in bistvena« umetniška domišljija in podzavest in da sta navdih in domišljija otroka apriorne narave in zato od nazora neodvisna.151 V polemiki s sovjetskim estetom Mihailom Lifši-čem15ž pa je navajal tudi Tolstojevo stališče, ki pravi, da je v slehernem umetniškem delu »za bralca važnejši, dragocenejši od vsega drugega in najbolj prepričevalen avtorjev odnos do življenja in vse tisto v delu, kar je napisano iz tega odnosa. Enotnost umetniškega dela ni v enotnosti zamisli, ne v obdelavi nastopajočih oseb itd., temveč v jasnosti tega avtorjevega odnosa do življenja, ki prežema celo delo«.153 Njegovi ugovori zoper preobtežitve umetnosti z nazori se tukaj seveda še niso končali, saj mu je preostajal še spopad z eksistencialisti, fenome-nologisti in drugimi. Toda o tem kasneje. Takoj pa je treba povedati, da so bili njegovi spopadi s povojnimi modernizmi pomembna sestavina njegovega boja za vizijo prave literarne in druge umetnosti, da so se v »večnem« konfliktu z njimi ostrila njegova kritična merila in da se je prav tako ostrila vizija o literarni umetnosti, kakršna bi slovenska v tem trenutku morala biti. Sodobne modernizme je vrednotil in jih še vrednoti po njihovi estetski in humanistični vrednosti in še po tem, koliko se zavestno ali pa nehote oddaljujejo od človeka kot predmeta literature oziroma vztrajajo pri njem v okvirih idealističnih filozofij. Vrednoti pa jih tudi po tem, koliko se oddaljujejo od načel nadčasovne, »klasične« literarne estetike, od njenih aksiomov, kot so celovitost značaja v drami in prozi, celovitost motiva v lirski pesmi, motiviranost dramske in epske zgodbe, jasnost jezika, dikcije in oblike, kar najbolj naravna, neposredna in pesniška sporočilnost besedila in podobno. Že leta 1952 je pisal o »prehodih«, o tistih pregibih ali »sklepih«, na katerih temelji estetska struktura umetniškega dela: zdaj je to odlična beseda ali metafora v lirski pesmi, smiselno in estetsko jedro pesmi; v drami je to katastrofa in ves sistem dogajanja pred njo in razpletni momenti za njo. S primeri je dokazal, da pozna prehode vsa umetnost do XX. stoletja, zlasti še literarna, v kateri se besedila končujejo tako, da so 151 J. V., Estetski nesporazumi, NSd 1957. 15s Mihail Lifšic, Ob članku J. Vidmarja ,Iz dnevnika', Novij mir 1957, prevedeni natis v NSd 1958. 153 J. V., V začaranem krogu, NSd 1958. — V območje tega vprašanja spadata tudi članka Epilog (NSdb 1958) in Postskriptum (predelan govor na kongresu književnikov Jugoslavije 25. XI. 1958 v Beogradu). V drugem je Vidmar zavrnil vzhodne napade na jugoslovanske literarne kritike in kulturno politiko; kritiki so opozarjali namreč na negativne posledice ždanovske estetske doktrine, ki je umetnost odtrgala od življenja in jo obrnila proti njemu. Dokazovala je tudi, da jugoslovanski in vsak resnični socialistični humanizem jamči umetnikom popolno ustvarjalno svobodo. njihovi konci prehodi v pomiritev in normalizacijo življenja.154 Novejše knjižne smeri na zahodu pa podirajo ravno ta ustaljeni, odločilni princip umetniškega ustvarjanja, zametujejo prehode oziroma: zakon nujnosti prehodov in uprizarjajo življenje in stvari fragmentarno, razstavljeno ali razkosano v elemente. Proti kontinuiteti človeške zavesti je naperjen ta pojav, ki ljubi prehod. Tako se taka umetnost, diskontinuirana, bori v resnici tudi proti kontinuiteti zavesti. Sicer pojav ustreza nekim sodobnim psihološkim dejstvom — izvira pa iz nervozno krčevite, drobeče se zavesti, ki je sicer izraz časa, toda izraz njegove živčne razrvanosti, njegove bolezni. Po desetih letih se je vrnil k tej razkosanosti, ki se je godila v umetniški zavesti in oblikovanju predvsem na pobudo eksistencialistične filozofije. Nikakor ni verjel v uspešen zaključek teženj, zaradi katerih umetniki zapuščajo trdni svet predmetnosti, predmet dekomponirajo in ga naposled zatajujejo (abstraktna umetnost). Dvomil je v uspeh ato-lialne muzike, v ta izbruh »kričečih tonov«, še bolj pa v pojave v literaturi, kot so propadanje fabule, osebnosti, značaja in ograjevanja lirike pred bralcem. Za nosilca teh pojavov je štel necelovito, razdrobljeno osebnost, ki se navzven zapira in jeclja »poezijo« in drugo »umetnost« le še sami sebi. Brez zadržkov je priznaval resnično liermetično poezijo, ki jo je napisal genij »samohodec«, zavrnil pa je trop verzifikatorjev, ki so ponavljali jezik drug drugega. Padce iz nujne umetniške zbranosti v zbeganost, iz predmetnosti v abstraktnost, iz odprtosti v liermetičnost je vezal tudi na družbeno zaledje. Menil je, da sta val dekolonizacije in atomska bomba povzročila v zahodnih kulturnih krogih katastrofalen »občutek negotovosti, nevarnosti in nesmiselnosti življenja«, da se je tukaj lahko razcvetela filozofija eksistence, ki je osebo razcefrala, atoinizirala. In takšna, napadena osebnost zdaj v literaturi in drugih umetnostih izpoveduje svoj razkroj. Kaos modernizmov je motiviral torej tudi sociološko« in še s tehnološko revolucijo, torej s časom v buržoazni družbeni strukturi, ki je odpravila osebno varnost. Ko je »absurd« in »eksistenco« Camusove, Sartrove in Ileideggerjeve vrste izvedel iz buržoazne družbene strukture, je imel pojav, da so nekateri slovenski pisatelji bolj ali manj zavzeto pristajali na ta absurd in da so jih pri tem podpirali tudi nekateri kritiki, za toliko bolj nenaraven. Ugovarjal jim je načelno. Življenje vendar ne more biti nesmisel, jim je ugovarjal. Ce pa je nesmisel, potem je literatura o tem nesmislu dvakratni nesmisel. Ugovarjal pa jim je tudi kot epigonom: 154 J. V., Prehodi (v knjigi Meditacije; sicer lz dnevnika. Novi svet 1952). Strali in obup sla na zahodu pognala iz stvarnih duševnih in družbenih tal, kot so na vzhodu iz svojih tal ustoločili podobo heroja, človeka brez konfliktov. Zato je tem večja dolžnost slovenskega pisatelja, da poišče podobo človeka v svojem okolju, poišče lasten izraz, lastno moralno pot, takšno, ki bi izražala naše življenje. — Nekoč sem predlagal: literatura naj se vrne k človeku, k višji viziji o njem. Danes pristavljam: vrne naj se k človeku in liodi svoja pota. Poišče naj si svojo izvirno pot v skladu in s smislom našega življenja. -—155 Vidmarjev upor je tokrat veljal eksistencialistični filozofiji, ki so jo nekateri prepesnjevali. Spet je torej opozarjal, da predmet literature ni miselni nazor, ampak človek, ki ga mora vsaka nacionalna literatura iskati in obravnavati izvirno, v skladu in s smislom ljudskega življenja, sredi katerega nastaja. Leta 1965 se je ponovno uprl pojavom, ki so jih označevali z izrazi »moderno«, »novo«, »sodobno«, ter jih imel za modne, za pojave, ki so zahtevali malo artističnega znanja in omogočali slepomišenje v umetnosti. Upiral se je tendenci, da bi misel o življenjskem nesmislu morala v slovenski literaturi dobiti kar najbolj priznan položaj. Literaturi absurda je odrekel moč, da bi mogla dokazati resničnost absurda in da bi človeka pretresala, kakor mislijo njeni tvorci in pristaši. Spet je menil, da tudi pesniki hermetiki povzročajo literaturi veliko moralno škodo,150 spet je preganjal tudi strah in obup,157 se zavzemal za humanistično literaturo, ki je optimistično zazrta v življenje, odklanjal drobne alienacijske bolečine (zlasti še nazorsko formulirane) in osebno izolacijo ter vabil k veliki življenjski reki, njeni moči, ki ji je ustvarjalec dolžan pozitivno služiti.158 Prav tako je spet zagovarjal normativno estetiko, se pravi merila, ki jili vzdrže največje umetnine, ter jih postavljal kot edina merila tudi za sedanjo umetnost. Pri normativni estetiki je vztrajal zato, ker »uči v literarnih delih iskati človeka, njegovo izpoved o stvareh, ki se dotikajo resnično važnih moralnih in spoznavnih in vitalnih problemov njegove eksistence in ki so v skladu z njegovo notranjo veličino lahko hkrati verni dokumenti časa. Ta estetika lahko kritiko usposobi za razlikovanje med literarnim fabrikatom in umetniškim delom pa tudi za razlikovanje med dnevno aktualnim in resnično sodobnim ...« Normativnost je obrnil tudi zoper čusovno merilo in zoper princip »pristnosti, doživ- 155 j. V., C) smislu naše literature, NSd 1961. ш J. V., C) krizi literature, Delo, 26. VI. 1965. J. V., Navigare necesse, Delo, 21. VIII. 1965. ш J. V., C) Huxlcyevem Kontrapunktu, Delo, 16. X. 1965. Ijenosti neke dramske tvorbe kot izpovednega dokumenta časa«, kajti pristni izpovedni dokument časa ne more biti in tudi ni estetski, umetnostni kriterij.159 Jeza nad pojavi v slovenski kulturi in literaturi ga je leta 1973 pripravila k pisanju novih polemičnih člankov in esejev, ki so izhajali v dnevniku Delo, izdal pa jih je v knjigi z naslovom K našemu trenutku.160 Najprej je pozval Zvezo komunistov, naj preneha neprizadeto zreti anarhijo, ki je zajela vrhunsko plast kulture. Očital je, da se je partija odrekla vplivati v stvareh kulture, da ni ustvarila pogojev za razvoj resnične marksistične kritike, zato pa je v zadnjih letih sokriva za »antikritiko«, ki povzroča v literaturi nered, agitira za nekakšno svetovno metafizično resnico, za absurd, seksualnost in podobne izrodke meščanskega dna; sokriva je, da se je literatura obrnila od domačega življenja ter grabi iz velemestnega podzemlja zahodnih prestolnic. Ko se je spopadal z odgovornim forumom in s posamezniki, se je hkrati odločno potegoval za »Slovenski kulturni svet«, ki bi ga sestavljali umetniki in predstavniki duhovnih ved, ljudje, ki bi onemogočali naplavljeno zemljo, se upirali klikarstvu in se zavzemali za kulturno celoto. Tudi zdaj je namreč menil, da so Slovenci mednarodno lahko konkurenčni le v kulturi. Polemiziral je z antikritiki, ki niso marali ničesar soditi in hoteli literarno proizvodnjo le razlagati, z neohegeljanci, ki so oznanjali konec umetnosti, polemiziral s kvazifilozofsko publicistiko, ki si je literaturo spreminjala v poligon nihilizma in miselnih akrobacij, resnične poete pa je klical vstran od filozofičnih besedovalcev k osebni, izvirni misli, ki je sicer odprta za tujo misel, jo preverja, vendar hkrati trdno stoji na svojem. Poleg estetske in moralne breznačelnosti se je bojeval tudi zoper klikarstvo v literaturi, gledališču in širši kulturi, zoper vso mentalno in moralno nerazvitost enega dela slovenske kulturniške inteligence. Odklonil pa je tudi antiroman (»novi roman«), antidramo in anti-poezijo. Zdaj je tudi natančneje formuliral pogled na hermetično poezijo. Ker ta ne mara biti umljiva, sprejemljiva, jo je imenoval zapiti pragozd besed ali »gluha poezija«. Spet je poudaril, da pesnika T. Eliota ne odklanja, da pa odklanja njegove posnemovalce, množico hermetičnih pesnikovalcev. Prav tako je pozdravljal novosti v artizmih, saj je vedel, da ti stopnjujejo čar pesniškega smisla, če so ustvarjeni tako, da učinkujejo nevsiljivo, neizzivalno. Toda v hermetični poeziji se metafore med seboj dušijo in ne odkrivajo globokih, težko dostopnih smislov. Enako 159 J. V., O edinem kriteriju, Delo, 29. V. 1965. odločno je odklanjal grobosti ali podivjanost pesniškega izraza in ta pojav imenoval tudi z izrazom »amerikanizem«.160 Vsi ti ugovori tečejo v knjigi K našemu trenutku iz ene misli: da je umetniško in kulturno ustvarjanje tudi v socializmu in predvsem v njem pomemben del velikega učlovečevalnega procesa, »ki teče v človeštvu kot stremljenje k umni ureditvi sveta in življenja in s tem k novi in višji podobi človeka samega«.101 Zaradi te podobe še naprej ostro zavrača antikritiko, ki znotraj kulture blagoslavlja vsakršno, tudi lažno svobodo. Z lažno ustvarjalno svobodo, iz katere vznikajo kaos, letrizem, hermetizem, prostaštvo, oznanjanje absurda, se sodobni pisci po njegovem odrešujejo vsake višje odgovornosti.102 Predvsem pa hote izgubljajo najvišji ideal — da ustvarja človek iz motnega proizvoda narave, iz samega sebe jasen in čist umotvor (Goethe) in da mu ravno umetnost pri tem pomaga, ker je šola višjega okusa, višje zavesti. Nobena prava umetnost se po njegovem ne more osvoboditi »dolžnosti sodelovanja pri učlovečevanju človeka. Take svobode ni«. Videti je, da je knjiga K našemu trenutku bila napisana ostro polemično predvsem zato, ker so politično odgovorni kulturno sfero zanemarili in ker so se kulturni in literarni »ideologi« začeli odrekati vsakršnemu vrednotenju. Vidmar jc v njej opravil svoj veliki obračun z antikritiko ter z estetsko in kulturno anarhijo. Zato si je v zaključnem poglavju dovolil še »Pogovor z neznanimi«, sintetično razlago svojih umetnostnih kriterijev ali zagovor normativne estetike. Poglavitna misel zagovora pravi, da bo tudi kritika prihodnosti morala biti normativna, saj časovna merila ne zadoščajo, kadar je ločiti umetnino od besednega fabrikata. Njen osnovni kriterij bo še naprej vprašanje, v čem je smisel literature in ali je umetnost »zavest in vest«, še naprej bo obstajala ena sama filozofija literature, »filozofija živega, trpečega srca«. Med merili, ki govorijo o tehniki literarnega ustvarjanja, je izpostavil domiselno igro, ki pa izključuje vsako nesmotrno igračkanje. Kot celota pa knjiga izraža klic kulturnega delavca, ki noče duhovne odvisnosti in ki si želi, da slovenska literarna umetnost ne bi podlegala ne vzhodu ne zahodu, ampak naj bi klila iz domačega življenja. Izraža kulturno voljo, ki noče biti kopija, ampak original, ne pasivni, podrejeni odsev, ampak samosvoja, živa in takšna akcija, ki opozarja na polnovredno slovensko kulturo. 100 J. V., Hermetična poezija, K našemu trenutku, Ljubljana 1973. 101 J. V., Socializem kot nihilizem, prav tam. 182 J- V., Govor ob kulturnem prazniku, prav tam. Gledališki kritik Nekdanji dramaturg, pisec številnih dramaturških improvizacij, po vojni nekaj časa tudi profesor za teorijo drame na Akademiji za igralsko umetnost, si je pridobil pomembno razgledanost in vednost o svetovni dramatiki. Kot profesor je iskal zlasti odgovor na vprašanje, kaj je dramatično, in podrobneje izdelal estetsko misel, da je drama dogodek iz človeka. Prav tako je imel že leta premišljena tudi glavna načela gledališke kritike. Dobro je tudi poznal smeri gledališke kritike: Lessin-govo, ki se zadržuje predvsem na dramskem besedilu, ne mara absolutnega teatra in meni, da je gledališka ustvarjalnost reproduktivna umetnost, »samo služba dramski umetnosti«; poznal nasprotno teorijo XX. stoletja (Georg Fuchs, Jean Capeau, Gordon Craig, Antoni Artaud), ki hoče gledališko umetnost osvoboditi od besedila, pa poskuse Alfreda Kcrra in Alfreda Polgarja, ki sta poskušala združiti kritiko dramskega besedila in gledališkega umotvora.183 Zavedal se je težave, da mora kritik gledališke umetnine soditi po impresiji, in ker se uprizoritev več ne ponovi, je kriterij preverljivosti skoraj neznaten, skratka, da gledališka kritika nima možnosti, da bi neki lik poglabljala skozi stoletja, kakor ga lahko literarna interpretacija. Dobro pa je tudi vedel, kaj gledališki kritik vendarle lahko stori in kaj mora storiti. Predvsem je njegova dolžnost poznati dramsko besedilo in odrski umotvor in ju med seboj primerjati. To pa lahko opravi v redu le, če pozna značaj vsake osebe, vsake scene, težo vsakega stavka in vlogo vsake besede, ker samo s takim poznanjem besedila lahko objektivno sledi režiserju in igralcem. Razčleniti mora znati režijo in igralčev »umotvor«, oceniti, kako je režiser znal ubrati posamezne kreacije igralcev v ritem igranja in kako je uspel obvladati dinamično črto ali hitrost gibanja, kako je uredil prehode, ločil naglašene trenutke od stranskih oziroma kako jili je znal povzdigniti.164 S temi načeli se je leta 1961 kritično lotil povojne evropske in ameriške intelektualistične in vulgarno naturalistične dramatike, ki je vdirala tudi v slovenska gledališča. Odklanjal je malovredni repertoar, huliganščino v režiji, neokus v igralstvu in grobost gledališke besede, hkrati pa iskal v dramatiki »žlahtne človeške osebnosti« ter »močnih, velikih, človeško važnih čustev«.165 Gledališko kritiko je pisal od jeseni 1961 do 25. junija 1968 ter objavil okoli sto enot. Za celotni kritični opus je moč reči, da so estetske novosti v novi dramatiki Vidmarju zanimale 103 J. V., O gledališki kritiki, NSd 1972, Spremna beseda h knjigi gledaliških kritik Luke Pavlovica. 184 J. V., O gledališki kritiki, Drobni eseji, Maribor 1962. 1,5 J. V., Odgovori, 37, 38. veliko manj kot vprašanje, s kakšnim posluhom so dramatiki obravnavali človekove vrednote in slabosti. Ze pred tem kritičnim valom, leta 1953, je zavrnil »lahkomiselno slepoto« za moralne vrednote pri Mateju Boru (Kolesa teme), Kulundjiču (Človek je dober) in Salocrouju (Tak kakor vsi). Vznemirilo ga je, da je podoba človeka v tej dramatiki preveč enostranska, zgolj erotična. Uprl se je Salacroujevi »psihični izmišljotini«, konstrukciji neresničnosti, ki z naravnim človekom nima nobene zveze, predvsem pa menil, da opolz-kost in erotomansko igračkanje nista toliko družbeni trenutek, kakor ju nekateri motivirajo, kolikor sta razkroj v avtorjih in tenkih družbenih plasteh. Že tedaj je grajal slovensko kritiko, ker je Salacrouja livalisala in se naslajala nad prostaško »modernostjo« zahodnega sveta.,M Zdaj se je upiral vsem: Williamsovi Mili ptici mladosti, »nesnažni vsebini« te drame, predvsem pa junaku, ki se svoji drami nenadoma odpove in začne gledalca izsiljevati: »Prosim vas, da bi v sebi priznali mene, v nas vseh skupnega sovražnika — čas«.1®7 Odklanjal, kar je mejilo na prvine surovega, prostaškega, seksualnega,168 razkrinkaval nejasno filozofiranje, zlasti eksistencialistično, pa dozdevne »junake«, ki gledalca ne pretresejo, ker nimajo človeške silovitosti, ker jim manjka čustvena in miselna moč.109 Kritiziral je predstavnike in dela absurdnega gledališča, Becketta, Ionesca, Adamova, Geneta, Albeeja in druge, ki so smešili realistično in klasično gledališče in le še satirično, z absurdnimi sredstvi izpovedovali nebogljenost in izgubljenost človeškega bitja sredi brezdušnega vesolja. Ko je zavrgel skoraj vsako sodobno grotesko in antidramo«, jo jc seveda predvsem zaradi filozofije nesmisla in še zato, ker so dramske osebe v njej preveč občutljivo zaposlene s seboj, s svojimi osebicami. Poleg šibke moralne odgovornosti do življenja pa ga je motila tudi umetniška nedomiselnost teh dram, njihova simbolika in ale-gorika pa še grotesknost in prostaški naturalizmi. Še bolj pa ga je motilo, da je umetniško vodstvo ljubljanske Drame takšna dramska dela proglašalo ne le za sodobna, ampak za angažirana. Vidmar se ni strinjal, da je situacijska komika brezčutnosti in razčlovečenosti, da jc surova ameriška komika, slastna le za primitiven okus, lahko angažirana. Še manj je angažirana eksistencialistična dramatika, saj drama iz te vrste že v izhodišču nima niti namena niti poguma kritizirati, kar človeka 100 J. V., Tak kakor nihče, NSdb 1953. 107 J. V., Tenessee Williams, Mila ptica mladosti, Delo 1961, št. 281. 10" J. V., F. Marceau, jajce, Delo 1962, št. 75. ,e' J. V., Mirko Zupančič, Hiša na robu mesta. Delo 1962, št. 44. — Isti, Friedrich Dürrenmatt. Romulus Veliki. Delo 1962, št. 60. — Isti, Max Frisch, Andorra, Delo 1962, št. 352. — Isti, John Osborne, Luther, Delo 1963, št. 279. ponižuje na brezimni dodatek civilizaciji.170 Nekaj vrednot je tej dramatiki sicer priznal. Deloma je sprejel Albeejev tekst, sprejel zaradi tiste moči, ki v njem pritegne »k bolečemu in osrečujočemu sočustvovanju«. Podobno vrednost je našel tudi v Tangu Slavomira Mrožka in Sartrovi drami Hudič in ljubi bog.171 Toda te izjeme so le potrjevale njegov načelen odpor do absurdnega gledališča. Eksistencialistično dramatiko je spremljal s skrajnim nezaupanjem tudi zato, ker je nje navdih intelek-tualski, »ne pa življenje ali človeške moči, ki snujejo v izrazitih osebnostih«. Z enakim nezaupanjem je spremljal tudi nefilozofsko intelek-tualsko dramo, če je bralca zaposlila le intelektivno in ga ni mogla pritegniti, da bi stvari sodoživljal in preživljal skupaj z dramskimi osebami.172 In naj je kakšno dramsko besedilo še tako protestiralo p roti konformizmu, kam z njim, ko je protestiralo z alegoriko in miselno revščino.173 Sodobna alcgorika in simbolizem pa sta se mu zdela za gledališče neprikladna, saj nista zbujala emocij, »ki so smisel gledališča«.174 V kritikah je večkrat poudarjal svoj vrhunski estetski kriterij, zlasti pa ga je izpostavil ob Sofoklesu in Shakespearu. Obakrat je potegnil jasno ločnico med tema dramatikoma in tistimi, ki si danes namesto živih ljudi izmišljajo neke splošno značilne položaje in neke abstraktne ljudi, namesto dejanske človekove bede in tragike pa uprizarjajo izmišljeni življenjski absurd. Še enkrat je za konec kritične akcije poudaril, naj dramatik zanesljivo pozna življenje, veže v igro njegove elemente, ničesar pa naj ne oznanja v imenu tega ali drugega tabora, tega ali drugega nazora in ideologije. Dramatik ustvarjaj tako »kakor narava«, vse drugo jc le videz globokoumnosti.175 Kajti prava drama je lahko lo »kristalna igra čisto razumljivih in v zavesti pretehtanih elementov našega življenja«, igra, ki pretrese, gane, očara in »vselej veseli«. Med pisanjem gledaliških kritik je objavil tudi dva polemična eseja zoper antidramo oziroma dramatiko absurda in njene teoretske zagovornike. Zagovarjati je moral npr. Aristotelovo misel, da dramatska umetnost vzbuja v gledalcu sočutje in strah. Kritik Vladimir Kralj je ob 170 J. V., J. Kesselring, Arzenik in stare čipke, Delo 1964, št. 89. — Isti, Arthur Adamov, Pomlad 71. Delo, 14. X. 1964. 171 J. V., Slavoinir Mrožek, Tango, Delo 1965, 26. 10. — Isti, Edward Albee, Kdo se boji Virginie Woolf?, Delo, št. 53, 1964. — Isti, Jean Paul Sartre, Hudič in ljubi bog. Delo 1965, 5. 10. 172 J. V., Primož Kozak, Afera, Delo 1961, št. 334. 173 J. V., Smiljan Rozman, Veter, Delo 1964, št. 322. 174 J. V., Ionesco, Žeja in lakota, Delo, 12. II. 1967. 175 J. V., Sofokles, Kralj Ojdip, Delo, 16. VI. 1968. — Isti, Shakespeare, Kar hočete. Delo, 25. VI. 1968. Williamsovi Mili ptici mladosti170 zapisal namreč, da ta misel za novo ameriško dramatiko več ne velja. Vidmar je v tem stališču opazil koncesijo broadvvayski dramatiki in njenemu premetenemu naturalizmu.177 Vztrajal je, da mora dramatski dogodek biti uravnan tako, da vzbudi katarzo, gledalec ga mora spremljati s tragično prizadetostjo, strahom in sočutjem. Kajti ravno sočutje in strah sta poleg drugih dejavnikov pogoj in znamenje, da je dramsko besedilo estetsko zanesljivo. Kadar ju ni v besedilu, je dramo soditi negativno. Kajti umetnost ni toliko naravnana na razum, kolikor na čustvo, njen smisel je »čustveni pretres na temelju človeške prizadetosti«. Zato je in tudi ostaja človekov interes ob umetnosti predvsem emocionalen (lepota je pojem za emotivni doživljaj). Obrambo dramatskega je strnil v trditev, da ne gre za vprašanje: naturalizem ali Aristotelova teza, marveč za to, da je starodavna teza, zlasti če jo razumemo nekoliko širje v smislu globlje človeške prizadetosti ali interesa, postulat in eden od spoznavnih znakov pravih umetnin. In če ga v nekem delu ne čutimo, če ga v njem ni, imamo opraviti z literaturo nižje vrste, ki nam namesto tega interesa vzbuja morda radovednost in morda še občudovanje obrazne virtuoznosti, toda nič več. Drugi esej je napisal ob knjigi Jožeta Javorška Prazna miza.178 Ponovno je opozoril na brezupen poskus, da je nekaj lahko drama brez človeka ali vsaj brez njegove konkretne duševnosti, da je nekaj lahko drama abstraktne »tragične substance«, ne pa drama realnega človeka. »Ontologija« bitja, nesmisel, smrt so sicer lahko velike tragedijske teme, toda v sedanji dramski proizvodnji dosezajo komaj obliko prazne abstrakcije. Današnji pisatelji pozabljajo, da nova drama ne more nastati iz abstraktne »tragične substance«, ampak le tedaj, kadar se novo v človeku tako nukopičiti, da samo izbruhne v umetniška dejanja. Sodobna dramatika pa je obremenjena s proglasi, psihologističnim eksperimentiranjem, z znašanjem »razdrobljenih elementov« osebnosti, vdaja se tudi artistični mrzlici. Zaradi vsega tega seveda ni sposobna poglabljati gledalčevega čustva do življenja, niti mu ne daje vednosti o samem sebi in človeku sploh. Te vednosti daje toliko manj, ker je njena slika osebnosti napačna: ta namreč navkljub vsej civilizaciji vendarle še ni razpadla. Sodobna drama pa ni dobra tudi zato, ker se izgublja v groteski, siinbo-liziranju in alegoriki, v sredstvih tedaj, ki na lestvici umetniških oblik niso najvišja. Modernim dramatikom in njihovim zagovornikom je 170 Vladimir Kralj, T. Williams. Mila ptica mladosti, NSd 1961. 177 J. V., Kritika na razpotju, NSd 1962. 178 Jože Javoršek, Prazna miza ali razmišljanja o »novem gledališču«, Ljub- ljana 1967. poskušal tudi dopovedati, da z dramaturgijo groteske in s površnimi naturalizmi ni mogoče razrušiti, kar se razrušiti kratkomalo ne da: dramaturgijo tragedije.179 Vsa Vidmarjeva večletna kritična akcija in ta esejistika sta po kriterijih in umetnostni miselnosti zelo dosledni in ubrani. Čez nekaj časa jima je pridružil še miselni motiv, ki ga ne gre prezreti. Ko je navajal namreč zadnji vzrok za moralno in artistično zbeganost in plehkost sodobne evropske in ameriške dramatike in odgovarjal na vprašanje, zakaj ta ne more doseči dramskih vrhuncev prejšnjih dob, se je v knjigi Odgovori180 ponovno zatekel k že znani misli iz leta 1952: sodobnost ne izpolnjuje psihološkega pogoja za veliko dramatiko, sodobni človek ne odloča sam o svoji usodi, ampak je podrejen kolektivnosti. Šele socializem, v katerem postaja človek »samoupravljalec«, v katerem poteka torej dezalienacija, bo vrnil prvenstvo osebnosti ali duševni položaj, v katerem bo človek iz sebe ustvarjal velike dogodke, s tem pa tudi veliko dramatiko. Slikarstvo, glasba, literarnozgodooinski eseji Vidmar estet se ni omejil le na literarno in gledališko umetnost. Čeprav je o teh dveh največ razmišljal in pisal, so ga kot estetski fenomen in kot moralno stanje človeka zaposlovale tudi druge umetnosti, zlasti slikarstvo in glasba, manj pa kiparstvo in arhitektura. Videti je, da si je ob sliki in muziki ostril in bogatil estetski in moralno kritični čut, saj je spoznanje ob njih včasih koristno uporabil v presoji značilnosti literarnih umetnin. To velja npr. za problematiko »prehodov« v umetnini, ki se je je do dna zavedel ob kiparstvu, velja pa tudi za se-mantiko pesniškega, verznega ritma in verzne organizacije, ki jo je zadnje čase primerjal z elementi muzike. Obratno pa je sklepal, da mora tudi v sliki in glasbeni kompoziciji živeti tisti temeljni element, zaradi katerega ju človek goji skozi tisočletja in ki je v literaturi in gledališču tako opazen: tudi likovna in glasbena umetnost namreč ni samo igra, ampak je tudi važno sporočilo ali izpoved človeka človeku, jc poleg strasti za lepim tudi strast za visoko vsebinskim, za etičnim. Skratka, Vidmar je iskal človeško jedro ali pomembnost umetnikove usode tudi tedaj, ko je pisal o slikarski in glasbeni umetnosti. Zato mu je bila in mu je tuja formalistična likovna kritika, ki razpravlja o slogu, obliki, o barvah, o simbolih in še o posebnih tehničnih vprašanjih slikarstva, prav nič pa se ne vprašuje o človeški vsebini umet- 179 J. V., V blodnjaku antidrame, Sodobnost 1967. 1M J. V., Odgovori, 38, 39. nine. Tudi likovna kritika mora iskati njeno človeško jedro. O tem ga je prepričal tudi van Gogh, ki je v nekem pismu zapisal: »Vprašam te, kakšen mož, kakšen opazovalec in mislec, kakšen značaj tiči za sliko.«181 In morda nikjer tako eksplicite, kakor ravno v eseju o likovni kritiki, je Vidmar poudaril antropocentrični smisel in pomen vse umetnosti: umetnost vseh vrst in izraznih sredstev je dejavnost zaradi nečesa istega: njen smisel in bistvo sta »samo v izražanju lepote človeškega duha. Človek je njeno središče in njen smoter.« Van Goghovo vprašanje je bilo in je za Vidmarja temeljno vprašanje kritike o sleherni umetnosti.182 Videli smo, da je že leta 1937 razmišljal, kako bi slikarji premagali eksperimentiranje in se prebili k velikemu slogu, iz katerega bi spregovorila doba. Motilo ga je zanikanje predmeta in beg pred človekom, motili so ga umiki v tako imenovano »abstraktno umetnost«. Po letu 1945 pa je »abstraktno umetnost« postavil v značilen narekovaj, ga odklonil kot početje, ki ohranja na sliki le še »kaos pisanih linij izmišljenih oblik in barv«.183 Ni se strinjal, da je abstraktno slikarstvo moč opravičiti z atomsko civilizacijo, ko pa so vse takšno razbijanje predmeta in iskanje geometričnih likov opravili že Kandinski in njegovi posnemovalci. Še naprej je vztrajal pri tezi, da je človek središče in smoter umetnosti, da je umetnost izražanje lepote človekovega duha. Še naprej je tudi likovnike klical k estetski zavesti, ki vključuje moralno odgovornost. Ze od okrog leta 1930 je dvomil tudi v tiste novosti v glasbi, ki vodijo ali k atonalni muziki ali pa podpirajo stališče Stravinskega, da je glasba brezvsebinska, da komponist noče z njo ničesar povedati ali sporočiti. Larpurlartistično stališče Stravinskega je nekajkrat odklonil tudi po letu 1945, obenem pa zatrjeval, da temelji inuzika na čustvenem razpoloženju, da je torej vsebinska umetnost.184 da ni matematika barvitih zvokov, ampak govori o človeku in njegovi usodi. V enem svojih najnovejših esejev je dokazoval, da obstajajo asociacije med pesniškimi motivi in muzikalnimi stavki, da torej tudi muzikalna kompozicija sega v to ali ono območje človekovega moralnega sveta ali čustva. Literarnozgodovinskc študije je objavil v knjigi Literarni eseji (1966) in Slovenske razprave (1970). V prvo je zbral »eseje« o ruskih pisateljih, Gribojedovu, Tjutčevu, Gončarovu. Dostojevskem, Levu Tolstoju, Belin-skem, Andrejevu in Gorkem, pa tudi o Shakespearu, Molièru, Andersenu 181 J. V., Pisma van Gogha, MP 1931/32. 182 J. V., O likovni kritiki, MP 1931/32. 183 J. V., Po zadnji modi, (Slovenski poročevalec, 13. XII. 1953, Po novi modi). 184 J. V., Odgovori mariborskim dijakom, Odgovori. — Isti, O ,Gospe muziki', Dnevnik, Ljubljana 1968. — Isti, Zvoki in liki, Sodobnost 1975. in Wildu, v drugo pa študije o Prešernu, Cankarju in Župančiču ter nekaj portretnih in kritičnih zapisov (pesnika Pavel Golia in Lili Novy, Kocbekova zbirka novel Strah in pogum, roman Lesena žlica Juša Kozaka). Značilnost teh razprav je, da so nekatere zastavljene le problemsko, govorijo o najbolj tipičnih lastnostih kakega dela, npr. Fausta, Oblo-mova, Bratov Karamazovih, Hamleta in podobnih. Druge so bolj por-tretne, obravnavajo idejnoestetske značilnosti vsega pisateljevega dela in vključujejo nujne biografske informacije o tistih prelomnih življenjskih postajah in doživetjih, ki so odločale o ustroju nekega pisateljskega sveta. Vse literarnozgodovinsko gradivo podreja Vidmar svobodno tekoči analitični misli, ki ji je prva naloga literarna umetnost in ustvarjalčeva osebnost. V slovenskem merilu te študije poglabljajo poznavanje epskih, dramatskih in lirskih opusov svetovnega pomena. Pisatelji v obeli knjigah pa so hkrati tudi tisti misleci, pri katerih (razen pri drugovrstnih slovenskih) je Vidmar črpal največ pobud za svojo umetnostno miselnost, so temelji njegove umetnostne »teorije«. Tako ga npr. pri Belinskem zanimata zlasti obe poglavitni strasti, ki sta vodila tudi njegovo kritično pero: estetska in etična strast. In kakor je Belinski podpiral »sveže moči« v družbi, tako je Vidmar od leta 1941 naprej podpiral z vso intelektualno zagnanostjo in moralno zavzetostjo socialistično osvobojevanje človeka in z brezkompromisnimi polemikami odbijal vse, kar je sejalo nezaupanje v socialistično vizijo človeštva. Kakor Belinski je zdaj tudi Vidmar postal družbeno kulturni kritik in graditelj. Zanimivo je, da je najdaljšo študijo napisal o izrazitem predstavniku larlurpartizma Oskarju Wildu. Vendar je ni napisal zato, da bi pri njem iskal opore za svoja stališča, ampak zato, da bi s soočenjem Wil-dovih in svojih stališč še jasneje dokazal, da se nikoli ni strinjal z Wil-dovim zvišanim pojmovanjem umetnosti in lepote in z vso tisto strujo XIX. in XX. stoletja od idealistične nemške romantične estetike do francoskih simbolislov in Wilda, ki je mislila, da lepota obstaja nekako zunaj človeka in nad njim, umetnikova naloga pa je,,da jo s posebno nademfuzo pričara v svoje delo, v svojo obliko. Obe knjigi sta sugestivna intelektualna epika. V literarni in umetnostno teoretski snovi se Vidmar počuti suverenega in domačega, vsakič jo preizkuša s svojimi kriteriji, abstraktni snovi daje nazoren, prepričevalen izraz. Vsak literarnozgodovinski esej zapusti vtis, da Vidmar pozna celotno umetnikovo delo, predvsem pa njegove »osrednje besede«, tista vsebinska jedra, iz katerili je pognala vsa pisateljeva duhovno-moralna in estetska zgradba. Iz ene misli Prispeli smo na konec Vidmarjevega obsežnega pisateljskega dela, ki smo mu poskušali slediti po večjih tematskih območjih. Obseg snovi in problemov je pokazal, da Slovenci še nismo imeli esteta in kritika, ki bi mu bilo dano tako plodno in toliko časa biti nekakšna kritična vest in zavest v našem kulturnem, zlasti še umetnostnem življenju. Razen Frana Levstika so se drugi ukvarjali z ožjimi umetnostnimi sektorji, Vidmar pa je po njem prevzel tudi dediščino narodnega ideologa, kulturnega politika in v usodnih letih narodnega boja za obstanek tudi vlogo političnega delavca. Ta večstranska kulturna angažiranost je od njega terjala tudi notranji razvoj in samokorekture. Če je pred vojno zagovarjal »popolno duhovno svobodo«, kljub temu pa delal še pod teistično sliko sveta ali se je vsaj ni kritično dotikal, je po vojni imenoval to stanje »čista estetska zavest«, kajti revolucija in marksistična družbena znanost sta iz njega naredila socialista in ontološkega agnostika. Kljub nekaterim notranjim premikom pa je svojim poglavitnim umetnostnim kriterijem in principu človekove svobode ostal zvest od začetka do danes, kar pomeni, da je v lastnem mišljenju in delu uresničil načelo zvestobe samemu sebi, ki ga je ves čas postavljal tudi kot prvi pogoj umetniškega ustvarjanja. Kar naprej je jasno zasledoval svoj cilj: določati zavest o kulturi in umetnosti ali vsaj izzvati stanja, v katerih bi se zanesljiveje dognalo, kaj je kultura, kaj umetnost in kaj ni kultura in ni umetnost. Svobodno se izpovedujoča osebnost, ki edina zmore velika umetniška dejanja, svoboden narod, ki neovirano oblikuje svojo kulturo, oba pa dejavnika na pot i k višjemu, popolnejšemu človeku in človeštvu: to je Arhimedova točka Vidmarjeve narodne kulturne in umetnostne filozofije in kritike. Njegova kulturna in narodna miselnost se pogojujeta in se stekata v isto visoko misel o svobodi kot njegov umetnostni nazor ter literarna in gledališka kritika. Strogi kriteriji, ki jih je uporabljal ves čas, temelje na estetski in etični strasti, na zahtevi po osebni in narodni svobodi, pa tudi na prepričanju, da mora slovenski narod imeti med evropskimi ugledno kulturno mesto. Prej ko slej je prepričan, da je kultura, z njo pa tudi umetnost, še zmerom glavni del slovenskega narodnega programa. Zato je še pred nedavnim polemiziral z defetisti, ki so dvomili v slovensko narodno individualnost. Skratka, Vidmar polemik in kritik, estet in ideolog ima korenine v Vidmarju človečanskem in narodnem verniku pa tudi v sanjaču in vizionarju, ki je prepričan, da je umetnost očarljiva učlovečujoča moč, ki jo sme in more preverjati edinole življenje. Kot estet je Vidmar veliko premišljeval o lepoti, sistematične estetike pa ni študiral nobene. Priznal ji je le to, da pomaga ustvarjati red pri razjasnjevanju in občutku lepote in nič več.185 Prepričan je, da lepota v naravi nastaja iz medsebojnega učinkovanja snovnih moči, da je torej materialnega izvora, umetniško lepoto pa ustvarja človekov duh skupaj z umskimi, nravnimi, čustvenimi in nagonskimi močmi. Naravna in duhovna lepota je torej posledica oblikovalnih moči. Zato je glavna prvina njegovega umetnostnega nazora misel, da je vsa umetnost izraz take apriorne, osebne narave ali moči, in da je takšen izraz ne glede na družbo in čas, ki umetnikovo svobodo relativizirata. In zato je umetnost samo tedaj umetnost, kadar jo ustvari svobodna moč osebnosti. Ker je estetsko oblikovana izkušnja najbolj neposredno izražena življenjska resnica, je umetnost tudi pomembna etična dejavnost. V njenem estetskem in etičnem učinkovanju Vidmar nahaja tudi njen najvišji smisel in namen. Ker se nikoli ni zavzel za družbeno angažirano literaturo, so često mislili, da je ideolog larpurpartizma. V resnici pa je zagovornik misli, da umetnost služi človekovi težnji k višjemu, lepšemu življenju. To službo je imel in ima za njeno edino moralo. Zato je tudi ves čas vztrajal ravno pri pravilnem razmerju med umetnostjo in etosom, med estetsko lepim in nravstvenim. Po letu 1945 je celo stopnjeval misel, da je umetnost duhovna moč, ki človeku pomaga biti človek. Kar je ogrožalo to njeno jedro, je vselej najostreje odklanjal. To pa so bili poleg različnih artističnih zlorab zlasti vseh vrst nazori in ideologije. Zato se ni čuditi, če je veliko polemičnih esejev posvetil ravno odnosu med umetniško ustvarjalnostjo in nazorom kot miselnim sistemom. Za svobodno umetniško vizijo življenja se je bojeval proti katoliški dogmi, proti ždanovizmu in zoper oznanjevalcc absurda in nihilizma. Ves čas se je bojeval tudi zoper depersonalizacijo literature in menil, da z njo izgine iz umetnosti tudi človek. Vidmar se nikoli ni potegoval za tak ali drugačen stil, formo, artizem. V artističnem svetu je vselej priznaval pluralizem, vendar se je njegov umetnostni okus upiral groteski, spačenosti, naturalizmom. Odločno pa je vztrajal, da je umetnost ena sama, da je v smislu višje morale zmerom revolucionarna, da umetnino zato lahko ustvari le dragocena osebnost. Tradicijo psihološke kritike je nadaljeval na dva načina.-Najprej je bil prepričan, da prava umetnina nastane le tedaj in tum, kjer in kadar so enakomerno stvariteljsko na delu čustvo, čutnost, domišljija in razum, 185 J. V.. Odgovori, str. 133. kadar lie prekipi nobena duševna moč čez drugo tako, da bi umetniško interpretacijo življenja poenostranila ali v romantično zanesenost ali v psevdoznanstveni naturalizem. In drugič tako, da se je vpraševal, kako ravna pisatelj z notranjim življenjem epske in dramske osebe ali pa v liriki s samim seboj, Pogled navznoter, v vsebino, ne v formo ali artizem, in še v ravnotežje duševnih moči je pač ideal nove klasike znotraj modernističnih tokov XX. stoletja, kjer je to ravnotežje podrto. Ko je literarno umetnost varoval pred ideološkimi pritiski in artističnimi zablodami in ko je menil, da je njena funkcija zadovoljevati čiste življenjske moči, da je njena konstanta subtilno učinkovanje, nebistvene pa so njene družbene zasluge, je v povojnem času vendarle že priznal tudi pomen »tretje dimenzije«, njeno družbeno učinkovitost. Mislim, da ne tvegam veliko, če trdim, da spada njegova stilno nezavzeta literarna estetika, z njo pa tudi večji del njegove literarne in gledališke kritike vendarle med najbolj natančne in dosledne zagovore realistične umetniške koncepcije na Slovenskem v XX. stoletju. Na zahtevi, da bodi umetnik zvest lastni naravi in življenjski izkušnji, da se svobodno izpoveduj v okvirih spoznanega življenja, na tej filozofski točki stoji in pade ves umetniški realizem, po Vidmarju pa tudi vsa umetnost. Vidmar išče v vsej umetnosti tako imenovano realistično jedro, se pravi da tega jedra ne omejuje niti tedaj, ko se sklicuje na fantastiko kot posebno kvaliteto za doseganje velikih umetniških stvaritev. Tudi fantastiko pojmuje kot igro znotraj življenjske stvarnosti. Ker, skratka, ne verjame v mistično nadnaravnost, ker ne priznava zunajčutne in zunajrazumske percepcije, nahaja izvor lepega in vse umetnosti v materialnoduhovni naravi. Če so torej njegovi kriteriji filozofsko realistično usmerjeni, če jc prepričan, da umetniška lepota ni v službi ničesa, ampak v službi človeka, da je to angažirana lepota, če terja ves čas v umetnini živost, prirodnost, svobodno zagledanost, resničnost in resnico življenja: kaj potem tega esteta in kritika loči od marksistične estetike in kuj ga z njo zbližuje ali celo izenačuje? Vidmarjev kriterij živosti umetnine ter zanikanje abstraktnih tipov v prozi in dramatiki se ujemata s tistim, kar je Marx imenoval šekspirizira-ti in šilerizirati in za kar je Engels rabil izraze elementarno, živo, abtiv-110, karakteriziranje z individualizacijo, ki ga ne bremeni modrovanje.186 Vidmarjev odpor do nazorskega nasilja v umetnosti si lahko najde veliko opore v Engelsovih izjavah, kot so: romanopisec naj pokaže stvari kot 1И Karl Marx, pismo Lassallu, 19. aprila 1859. — Friedrich Engels, pismo l.asallu, 18. maja 1859. Karl Marx in Friedrich Engels, O umetnosti in književnosti. Ljubljana 1950. so, nikar pa naj ne razkazuje, ne razlaga svojega nazora, kajti tendenca se mora izražati »v sami situaciji in dejanju«; »za umetniško nepristra-nost« je potrebna nevtralnost do okolice. In še: »Čim bolj skriti ostanejo avtorjevi nazori, toliko bolje za umetnino. Realizem, kot ga imam v mislih, se lahko izrazi celo kljub avtorjevim nazorom.«187 Seveda se Vidmar s klasiki marksizma razhaja, ko zmanjšuje pomen zgodovinske kategorije za umetnost. Po Engelsu je Shakespeare v karakterjih in dejanjih pokazal tudi »zavestno zgodovinsko vsebino«; zato je tudi od Lassalla pričakoval »popolno zlitje miselne globine, zavestne zgodovinske vsebine ... s shakespearsko živahnostjo in polnostjo dejanja«. Vidmar karakternih lastnosti ne pogojuje toliko z zavestno zgodovinsko vsebino, torej razredno, kolikor jih ima za kristalizirani človeški princip (Antigona : Kreon). Takoj pa je treba dodati, da je po letu 1945 priznal tudi pomen zavestne zgodovinske vsebine. Priznal je, da marksistični nazor razkrije pisatelju o človeku in družbi veliko več in pravilneje kakor idealistični in celo nihilistični nazori; da mu dobro služi, če ga ne zmaliči v doktrino in če gleda skozenj nehote, netendenčno na človeka, sebe, družbo, svet. Če se ozremo na ves kompleks Vidmarjevih polemik in kritik, lahko rečemo, da imajo nesporen kulturno in uinetnostnozgodovinski pomen. Katoliškim kritikom je vzel precej poguma, prepričljivosti in samozavesti, razmajal pa je tudi njihov vpliv in utemeljenost njihovih stališč. Pomembna je bila njegova kritika in polemika zoper vsebinsko in artistično poplitvenje gledališča in gledališke umetnosti. Razmajal je argumente antikritikov in zadel v srce njihovo teorijico, da poezijo lahko razlaga le, kdor jo živi, biva, se z njo izenačuje po načelih eksistencialistične filozofije. Kakor nikoli ni popuščal ideološkemu nasilju nad umetnostjo, tako nikoli ni priznaval tistih, ki so se brez daru rinili v umetnost, se brezosebno obešali na filozofske in artistične mimoletne mode ter vul-garizirali človečansko jedro in artistično dragoceno igro umetnosti. Marsikatero pikro je zapisal tudi zoper slovensko literarno zgodovino, zoper humanistične vede sploh; zanjo pa je ves čas menil, da bi morala biti estetsko kritična, izbirna, v pojmovanju metod pa široka. Priznati mu moramo, da je zlasti s študijo o pesništvu Otona Zupančiča leta 1934 uvedel v slovensko literurnozgodovinopisje novost, ljubljanska univerza 187 F. Engels, pismo Mini Kautsky, 26. nov. 1885. — Isti, pismo Margareti Harkness, april 1888, prav tum. Gradivo zu drugi del razprave je zbrano v že navedenih in še v tehle Vidmarjevih knjigah: Literarni eseji, Ljubljanu 1966; Dnevniki. Ljubljana 1968; Gledališke kritike, Ljubljana 1968: Slovenske razprave, Ljubljana 1970; K našemu trenutku, Ljubljana 1973. pa mu zanjo ni priznala doktorata, v čemer je videti notranjo zavrtost v slovenskih humanističnih vedah. Iz ene misli torej? Nikakor ni mogoče prezreti, da snuje v vsem Vidmarjevem pisateljstvu poleg visoko razvitega iskalca potov človeškega duha v umetnosti tudi visok človečanski in narodni ponos. Ta ponos izvira iz prepričanja in potrebe, da mora človek svobodno razviti svoje duhovne in moralne potenciale. Ta ponos ga je vodil v boju za slovensko narodno individualnost in osvoboditev, vodil pa ga je tudi pri strastnem zametavanju vsega, kar v kulturnih dejanjih ni kvalitetno, vodil ga je pri načrtovanju slovenske literarne in gledališke umetnosti, zlasti še po letu 1945. Najgloblji smisel tega ponosa pa je priznavanje samega sebe v mednarodnem in tem smislu, da če kaj svojega snuje slovenska kulturna misel, je to snovanje za človeško kulturo enako pomembno in dragoceno, kot če kaj svojega snuje človeška skupnost na katerem koli koncu Zemlje. Takšnega snovanja ni mogoče odpraviti s pojmom provin-cialno. Vidmar nikoli ni maral biti kopija, zato je tudi ni priznaval v literaturi in drugih umetnostih in zato je domače ustvarjalce usmerjal k domačim življenjskim izvirom. РЕЗЮМЕ Словенский литературный и театральный эстет и критик Иосип Видмар борется за полную внутренюю и внешнюю свободу художественного творчества и доказывает, что та и другая свобода являются основным условием искусства. И. Видмар является сторонником принципа «искусство для искусства», но только в смысле понимания искусства как духовной моральной силы, служащей этическому подъему человека; но ее задачей ни в каком случае не может быть служение той или другой системной морали и тому или другому системному мировоззрению. Следуя этому принципу, Видмар ведет полемику с католическими догматиками, с ждановистамн и экзистенциалистами, со всеми системными мировоззрениями, узурпирующими искусство. По мнению Видмара нарушают принцип творческой ангажированности искусства и антироман, антидрама и антипоэзия. Неангажированными и поэтому в художественном смысле неполноценными являются н абстрактное изобразительное искусство и атональная музика. Видмар доказывает, что всей литературе и другим видам искусства присуща реалистическая сердцевина, наряду с этим утверждением он придерживается мнения, что современное искусство, особенно литература, должно бы было соединить эту сердцевину с фантастикой, что могло бы способствовать появлению значительных повествовательных и драматических произведений. Как эстет Видмар не является сторонником ни одного из возможных стилей, герметичность он допускает лишь тогда, когда она является единственным естественным способом выражения личности поэта. В практической литературной и театраль- ной критической деятельности Видмар придерживается критериев нормативной эстетики, изходя из убеждения, что только таким способом возможен объективный разбор художественного произведения. Придерживаясь упомянутых критериев, Видмар хочет удалить из литературы, театра и из культурной сферы вообще всех бездарных и неоригинальных личностей, сующихся не в свое дело. Видмар упорно преследует ясную цель: направлять и оживлять сознание, что такое культура и искусство, в крайнем случае способствовать появлению таких ситуаций, в которых бы была дана возможность более надежного определения культуры и искусства. Свободно выражающаяся творческая личность, способна совершить подвиг на поприще искусства, свободный народ, который посвятил свои творческие силы созиданию культуры, являются в понимании Видмара основными факторами на пути совершенствования человека и человечества, — все это является и основой его национальной и культурной философии, его философии искусства. Видмар и сегодня придерживается мнения, что культура все еще является основной частью словенской национальной программы. В недалеком прошлом Видмар полемизировал с дефетистами, которые как мнимые космополиты относились с недоверием к словенской национальной индивидуальности. Словом, И. Видмар — полемист, критик, эстет и национальнокультурный идеолог происходит из Видмара, гуманиста, мечтателя и визионера, из воззрения, что человек не является копией и что в еще меньшей мере копией не может быть художник, и далее из воззрения на искусство как на благородную силу очеловечения, определит!, цену которого может и имеет право лишь жизнь. UDK 886.3 Milčinski 1.08 Katja Podbeošek Ljubljana STILOTYORNA SREDSTVA V PROZI FRANA MILČINSKEGA Najbolj opazni stilemi v prozi Frana Milčinskega so: opazne besede, tropi, inverzije in drobne jezikovne posebnosti kot npr.: čustveni dativ in tožilnik, členki, aluzije, pretericije, glasovne figure, pleonazmi, dvoumja itd. Ta stilo-tvorna sredstva so hkrati elementi besedne komike. Pisatelj uporablja vse socialne zvrsti jezika: knjižni jezik, narečje in sleng. Močna je težnja k po-govornosti. The most conspicuous stylemes in the prose of Fran Milčinski are: cons-spicuous words, tropes, inversions, and finer linguistic characteristics such as: ethic dative and accusative, particles, allusions, preteritions, sound figures, pleonasms, ambiguities, etc. These stylogene means are elements creating comic effects. F. Milčinski uses all social registers: literary language, dialect, and slang. He shows considerable inclination to colloquialism. Naslov Stilotvorna sredstva v prozi Frana Milčinskega postavlja to razpravo v območje stilistike, torej v okvir vede, ki na Slovenskem ni ravno uveljavljena. V povojnem času je slovenske stilistike, ki bi obravnavala stil tega ali onega pisca, malo.1 V analizi se opiram na načela, ki jih je v svoji knjigi Pripovedna dela F. S. Finžgarja razvil Jože Toporišič.2 Ta načela temeljijo na dognanjih Michaela Riffaterrja, ki v glavnem nadaljuje de Saussurja, Ballyja, Marouzeauja, torej t. i. francosko stilistično šolo. Stil je izbor iz jezikovnih sredstev in funkcija jezikovnih sredstev. Bistvo stila je v stilemih, ki se pojmujejo kot atraktivne točke, vzbujajoče bralčevo pozornost, obenem pa so v posebnem odnosu do jezikovnih elementov, ki bralčeve pozornosti ne pritegujejo. Gre za t.i. stilno zazna- 1 Jože Toporišič: Pripovedna dela F. S. Finžgarja, SM, Lj, 1964, str. 209; Stil Prešernove pesmi, J iS, 1966; Prešernova Pevcu, J iS, 1958/59; Zebljarska, Umjetnost riječi, 1960; Ritem v prozi, JiS, 1958/59; Skj 2, Ma, 1966; Skj 3, Ma, 1967; Skj 4, Ma, 1973; Joža Mahnič: Slog in ritem Cankarjeve proze, JiS, 1956/57; Boris Paternu: Problem katarze v Prešernovem Pevcu, Devetsto let Kranja, Spominski zbornik, Kr, I960; Anton Ocoirk: Novi pogledi na pesniški stil, Novi svet. 1951; Juraj Martinooič: C) izvoru trohejskega deseterca v Prešernovi baladi Pesem od lepe Vide, JiS, 1969/70; Franc Dobroooljec: Nekaj posebnosti iz Cankarjevega jezika, Podoba I. Cankarja; Anton Bajec: O slovenski rimi, JiS III, 1957/58; Janko Kos: Prešernov pesniški razvoj, Lj, 1966; J. Čar: Kosovelova balada o hrinjevki, JiS, 1970/71; Dušan Pirjeoec: Ivan Cankar in evropska literatura, CZ, Lj. 1964; Tomo Korošec: Neknjižne in govorne prvine v novejši Zidarjevi prozi, SR, 1972. 2 Jože Toporišič: Pripovedna dela F. S. Finžgarja, SM, Lj, 1964; Razgledi po stilistiki in stilu, JiS, 1962/63. movane in stilno nevtralne jezikovne prvine. Glede na nevtralni, tj. običajni izbor jezikovnih sredstev so stilemi manj pogost, lahko tudi izjemen izbor jezikovnih sredstev. Če si stilemskost predstavljamo v ko-ordinantnem sistemu, so stilno nevtralna, tj. stilno nezaznamovana jezikovna sredstva na ničti stopnji, stilno opazna, torej stilno zaznamovana jezikovna sredstva pa predstavljajo večje ali manjše odmike od ničle. Možno bi bilo ugotavljati tudi deviacije v pozitivni in negativni smeri, torej pozitivni in negativni estetski učinek. Y prozi Milčinskega razprava ne le evidentira stileme, ampak tudi ugotavlja njihove funkcije v besedilu. Korpus razprave je glede na različno tematiko 35 tekstov.3 Večinoma gre za podlistke, ki so analizirani v celoti, pri daljših besedilih pa je uporabljena metoda t. i. sondiranja, 3 Besedila so razdeljena na dva dela: Dela za odrasle: Nž (okrajšave, ki se uporabljajo v razpravi) — Nova žival, LZ, 1911 Sa — Sanje, Slovan, 1912 NmB — Nazori mlade Brede, LZ, 1911 Vgz — Y gorskem zakotju, Kurent, 1918 Ooivb — O otiščancu in vremenski brigi, SN, 1920 Rp — Realna ponudba, letnica prve objave ni znana Sk — Smrtna kosa, SN, 1922 Okoz — O kožici, slovnici in blagostanju, Vesna. 1921 OKr — O Kranjcu, ki mu je smrdel ves svet, SN, 1920 Oag — O agali, medvedih, o vžigalicah in popovi hčeri, zlasti pa o industriji, SN, 1920 KMar — Kraljevič Marko, SN, 1920 Sh — S----------h------!, SN, 1922 Wim — Vertikalni Vatroslav in midva, SN, 1903 KK — Koncert Kocian, SN, 1907 Litv — Literarni večer, SN, 1907 MzAP — Moja zadeva z Ano Poč Morski vovk, 1902 IUP — Išče se Urša Plut, Slovenski pravnik, 1907 Ter — Terminologija, Slovenski pravnik, 1902 Muh — Muhoborci, v knjigi Muhoborci, 1912 Dvk — Deželna vinska klet, Slovan, 1908 Suh — Suha roba, L j, 1920 GM — Gospodična Mici, Slovan, 1917 Delu za mladino: ' S — Skavt, SN, 1923 Sgr — Skavt govori resnico. Jutro, 1929 Pst — Pismo s taborjenja, Nuš rod, 1930 BiB — Butale in Butalci, Li, 1920 VBss — V Butalah sejejo sol, Lj, 1920 KssBT — Kako sta se skušala Butalec in Tepanjčan, Lj, 1*902 GK — Gospod Kocmur in njegovo gnezdo, Lj, 1917 (v knjigi Ptiči brez gnezdu) T — Tonček, Lj, 1917 (v knjigi Ptički brez gnezda) M — Mački, Lj, 1917 (v knjigi Ptički brez gnezdu) Pgk — Povest gre h koncu, Lj, 1917 (v knjigi Ptički brez gnezdu) MBiDk — Mlada Bredu in Deveti kralj, Lj, 1911 to pomeni, da je analiziranih samo nekaj poglavij. Stileme razporejam v štiri velike skupine: opazne besede, tropi, inverzije, ostalo. Poimenovanje četrte enote je izhod v sili, ker ni bilo mogoče najti dovolj širokega izraza, ki bi zajel vsebino tega dela analize. Tu so obdelani manj pogostni stilemi, s čimer pa ni rečeno, da so manj opazni, saj je opazna lahko tudi manj pogostna raba ali celo odsotnost določenega stileina. Opazne besede Opazne besede so stilno zaznamovane besede, torej izrazi, ki ne zbujajo samo predstavo predmeta, lastnosti, dejanja, okoliščine itd., ampak imajo še čustven, časovni, tuj, zemljepisni, pogostnostni, socialni ipd. prizvok.4 Y stilemski lestvici po pogostnosti posameznih stilemov je na prvem mestu opazna beseda. Y 35 besedilih je približno 900 opaznih besed. Ta številka je le približna, ravno tako vsi drugi številčni podatki, saj je kakšen stilem verjetno ostal neopažen. Opazna beseda ima v besedilu različne vloge, zato je mogoče ločiti več vrst opaznih besed. K r o a t i z m e uporablja Milčinski za ironično označevanje ljudi iz določenega družbenega okolja. Rad se ponorčuje iz nekakšne jezikovne mešanice, ki so jo v njegovem času uporabljali po uradih in v časopisju. Obenem pa se tudi sam nc more izogniti modi takratnega jugoslovanskega navdušenja. Zelo pogosto uporablja veznik nego in prislov jako, ki zvenita danes precej nenavadno in neslovensko, ali vsaj prisiljeno: Delavni smo jako. (Pst) — Tepanjčani niso dosti manj nego hribovci... (BiB) — Izraza jako in nego verjetno v času Milčinskega nista imela tujega prizvoka, saj ju avtor uporablja brez kakšnega posebnega namena. Drugače jc s pravimi srbohrvaškimi besedami. Te so verjetno že ob koncu 19. stol. delovale kot tuj element v slovenskem jeziku: Potem pa naj človeka ne boli, da si je brača onkraj Sotle za zgled in vzor slovenskega jezika izbrala baš najodličnejšo glupost, kar jih zmoremo. (SH) — Milčinski posnema govorico svojih sobesednikov, ki so govorili srbohrvaško. S kroalizmi, pomešanimi med slovensko besedje, dobijo stavki neslovenski prizvok, in to deluje humorno. — Med srbohrvaške izraze sodijo še: tužno, neclostajati, soiruti, broj, glupo, mujka, deca, zuduču, uouzeoati, soedočba, naxapuniti, diooia, košulju, poraz, zaoršiii, šuma, poset iid. 4 Joie Toporišič: Stilna vrednost besed in besednih zvez, Skj Ma, 19", str. 201. Kroatizmom so blizu t u r с i z m i. Teh je največ v podlistku O agali, medvedih, o vžigalicah in popovi hčeri, zlasti pa o industriji: merak (želja), efendija, hadži, hodža, fes, čivčija (podložen kmet) itd. V tem tekstu se pravzaprav mešajo kroatizmi in turcizmi. Avtor je namreč bil v Travniku, kjer se je pogovarjal s t. i. okruinikom. Ta je govoril srbohrvaško, če pa Milčinski kakšnega izraza ni razumel, mu je ljubeznivo povedal turško sopomenko. To je Milčinski še manj razumel, in tako je prišlo do smešnih situacij, ko se pretvarja, da stvar popolnoma razume: le r. pripovedoval gospod okružnik kaj vem kaj in je dejal, da to ni njegov čcf. Prosil sem: Kaj je čef? Pa mi je z jugoslovansko ljubeznivostjo odgovoril. da je to merak. Čef da je merak. Zahvalil sem se mu v svojem imenu ka! or v imenu vseh Slovencev: zdaj vemo, da je čef merak. 1'ako z leksikalnega kot s fonetičnega stališča so zanimivi d i a l e k -ti zini. V povesti Muhoborci Milčinski pripoveduje: Nogam pravijo »bedresa«, lasem »griva«. Dekle je »zijala«, obleko imenujejo »cunje«. — Tako namreč govorijo v Idriji, kjer je avtor nekaj časa služboval. Glede na zapis je zelo zanimiv ribniški dialekt v Suhi robi. Milčinski piše na pol fonetično, kar je za leto 1920, ko je bilo delo objavljeno, dokaj drzno dejanje. Ilibničan Matevž npr. pripoveduje: Gaspadar. ali ste kaj rjakli? Vajste, ne smajte zameriti, sem ranku malu gluh, naisem vas prej rezločnu slišal. Kaj tistu ... Prijazni besajdi naj, de bi človek odrajkel. Vajste, žlicu nosim kar s sabo, nič se ne vaj, kdaj pride prav. De bi nam bog požegnal in sveti diili tiidil Fonetično so pisani samo glasovi, ki so drugačni od glasov v knjižnem jeziku. Vendar kljub temu zapis deluje kot pravi dialekt (napaka odrajkel) in doseže svoj namen: prikaže pristnost in nenarejenost bistrega Ribničana. Druge besede so opazne zaradi svojega časovnega prizvoka. Taki arhaizmi so npr.: smotka, duri, gorjup, dični oča, nikarte, cebali, vkupe, vobče, bilje, oddehniti se, solnce, čreoljar, ondi, hkratu, poose, včasi, kali, soldi itd. V besedilu O otiščancu in vremenski brigi pravi Milčinski o svoji ženi, da »je pripravljena liki državni nameščenec se podvreči najstrožjim zaprisegam«-. Mislim, da se izraz liki v pomenu kot' danes v nevtralni govorici sploh ne uporablja več in je zato stilem, ki je precej odmaknjen od ničte stopnje. Na isti stopnji je tudi besedica baš za 'prav, ravno': Zakaj da bi baš jaz moral vzeti Ano Poč? (MzAP) — Precej starinsko delujejo na današnjega bralca deležniki na -vsi: Mož v najširšem pomenu besede, ne izključivši nobenega spola. (Oovb) — Starinska je tudi besedna zveza priboljšaii k plači: Rajši novi živali par kronic priboljšani k plači... (Nž) — Le redko se danes še sliši predlog ž v zvezi z zaimkom: In je prišel z njimi na dan. (GK) —• Y Ptičkih brez gnezda pravi Kocinurka: Rajša sina v Turinu, kakor razbojnika doma! (Pgk) — Danes se prislovi s svojo odnosnico ne ujemajo v spolu, sklonu in številu, zato učinkuje primernik rajša starinsko. Precejšnjo stopnjo opaznosti imata tudi pridevnika rod in zaorien. Mlada Breda je npr. »pričela neusmiljeno kričati po motivu rodih samokolnic« (NmB), s pomenom 'po motivu ostrih, raskavih samokolnic'. — Umazanost je zaoržna lastnost pri drugih (Rp) — 'ničvredna, slaba'. — Starinske besede nimajo kake določene funkcije, da bi npr. označevale govor starejših ljudi ali da bi bilo dogajanje časovno odmaknjeno. Gre pač za jezik, ki ima danes starinski nadih. Takrat ko je bil pisan, je bil verjetno, z redkimi izjemami, običajen. Naslednja vrsta opaznih besed so ljudske p o p a č e 11 k e oz. besede, ki so splošno ljudske, npr.: štacuna, knof, bajar, oštir, na rooaš, obrajtati, pošlatati, kloštr, planke, flinta, kušeoanje itd.: Paternošter daj dedcu v klobaso! (BiB) — V kloštru je bil... (GK) — Poslušani, pošla-iam, pa so bile že tri prepeličke žive. (T) — Tu imaš tisti knof, ki si mi ga posodil. (T) — Ti pa stojiš kakor koklja ob bajar ju... (Vzg) — Take besede uporabljajo večinoma preprostejši ljudje: Kocmurka, Nanča, otroci, včasih pa jili uporabi tudi avtor sam. Y Realni ponudbi razlaga: Toda nasprotnikom nič, niti knof a ne... (Rp) — Obtoženci se spominjajo le še na svoje »žlake«, ki so jih dobili, ko so bili zaprti »zaooljo barufe«, ali pa ker so se »skampljali« (Ter) — Te besede spet uporabljajo ljudje iz nižjih slojev: tatovi, vlomilci, morilci. Espresivnost Milčinski povečuje z ljudskimi besedami tudi v naslednjih dveh primerih: Vesten uradnik ne bo skrunil uradnega popirja s takimi in enakimi popisi. (GM) — ...česar si pa ne kupiš v štacuni za bridke pare očetove! (S) — Tako kot v teh primerih je vidna težnja k vsakdanjemu občeval-nernu jeziku tudi v fonetičnem zapisu pesmice: Jest sem jo pa oidu/oidu, oidu, oidujmuho, muho, muhojflige one baoh. (Wim) — Zadnji verz je sicer nemški, ampak Milčinski ga pogumno zapiše tako, kot se izgovarja. S takimi besedami se Milčinski približa vsakdanjemu občevalnemu jeziku in s tem vnaša v pripoved živost in neprisiljenost. Obenem pa mu to besedje služi kot element humorja, saj že sama razlika med knjižno in neknjižno besedo vzbuja občutek smešnega. Posebno atmosfero ustvarjajo v besedilih čustveno obarvane besede. Svojemu prijatelju pravi Milčinski pujsek (Dvk), svoji hčerki pa dekletce (Okoz). Pomanjševalnice najpogosteje izražajo ljubkoval- nost: Sklene palček in kazalček obeli rokic — kako majhno je vse to! — druge prstke razprostre... (NmB) — Ni pa čisto jasna vloga pomanj-ševalnice v naslednjem odlomku: Muliobor je imel namreč občinskega slugo, ta občinski sluga je imel ženo, ta žena je imela na desni nogi otiščance, ki so jo k slabemu vremenu čuda skeleli, in kadar so jo skeleli, je mož vedel, da je treba vzeti dežni plašček, in kadar so ga takšnega videli tržani, so rekli: »Dež bo, občinski hlapec ima plašček!г (Muh) Izraz plašček deluje ironično. Lahko da izraža odvisnost moža od žene, ki mu z materinsko skrbjo reče: »Vzemi plašček!« Ironija je funkcija pomanjševalnice tudi v naslednjem stavku: Tako je, ljubi gospodiči! (Vgz) — Ti gospodiči so namreč literarni kritiki, ki sploh ne vedo, kakšne težave ima pisatelj z literarnimi junaki. Včasih pa ponianj-ševalnica označuje samo majhnost: Gospodična Ana, ali hočete tale gnezdek? (T) — Pripona -ek je morda nekoliko neobičajna in je bolj pogostna v otroški govorici kot -ece (gnezdeče). Norčevanje in posmeh je čutiti iz naslednjega stavka: O, človek, kakor cvetka si na livadi — rdeč peteliriček ali rumen petelinček ali moder petelinček! (Sk) — K večji ironičnosti pripomorejo še patetičnost in ponovitve. Nekoliko manj pogostne od pomanjševalnic so kletvice. Pisatelj si upa kletvico postaviti celo v naslov, čeprav v neizpisani obliki. Tako npr. frazeologem sakramenski hudič skrajša na začetnici, druge črke pa zaznamuje s črticami. Vse to pa je opremljeno s klicajem na koncu in narekovajem, tako da beremo samo: »S — — — —------- h----!« — Taka oblika priteguje pozornost in bralec se z nekakšnim ugankarskim navdušenjem loti branja. Zanimiv pridevnik je Milčinski naredil iz kletvice pr moj duš. Fante, ki se tako pridušajo, imenuje •svetoduške fantine« (Vgz) — Kmet se jezi, kako »prekvato in preteto premalo mu ponujajo za lisičjo kožo« (OKr). — Avtor pa se zaklinja pred urednikom: Tako mi Boga in svetega evangelija... (KMar) — Vprašanje je, ali naj se beseda Boga bere z naglasom na prvem zlogu ali na drugem. Verjetno je kletvica učinkovitejša, če se ifpošteva prva možnost. Milčinski je uvedel v svoje pisanje celo skatološke izraze. Kranjec se npr. pritožuje, da »ves svet smrdi po dreku« (OKr). — Komično deluje že sam prenos besede iz vsakdanjega občcvalnega jezika v pisanega. Še bolj pa je smešno, ko se Milčinski potem tej besedi izogne in pravi: »In mu je ves svet smrdel po oném v brku« (OKr). Nekakšni jezikovni p r e с i o z n o s t i dolgujejo svojo opaznost besede kot takisto, naozočna razprava, dihljaj, vtiskooati se v spomin, mičkeni palček, skomizgniti itd.: Hočeš nočeš se ti otiskuje v spomin beseda za besedo ... (Zg) — Žena je skomizgnila z ramama... (GK) — V drugem primeru gre še za t. i. hiperkorektnost, ko rabi dvojino z ramama namesto običajne množine z ramami. Taka pretirana pravilnost je v nasprotju s težnjo k pogovornosti, in pri Milčinskem preseneča. Stopnja opaznosti je največja pri t. i. priložnostnih beseda h : Mojster Kocian je izborno klaviril... (KK) — ... sodišče se je obrnilo na velečastiti župni urad s službenooljudno tozadevno zapros-bo... (IUP) — Velečastiti je kasneje sporočil službenouradno, kdaj je rojena Urša Plut (IUP). Vlado je oturalal, kar pomeni, da je pel pesem Od Urala do Triglava (Dvk). Tepanjčani jedo ovsen kruh, zato jim pravijo oosenarji (BiB). Neka klika pa strahooladuje stranki (KK). — Podobne besede so še: mokronosar, govorančiti, žioad, knjižure, babooje itd. Ti izrazi so napravljeni po običajnih besedotvornih vzorcih, niso pa v splošni rabi. Označujejo, da je določena stvar, lastnost, dejanje nekaj posebnega. Pogosto Milčinski razbije klišejsko zvezo in zamenja en njen del z drugim izrazom. Gre torej za obnovitev klišeja. Tako dobi novo vsebino, obenem pa bralca asociativno spominja na stari kliše: Kdo jaha preko belega Sarajeva? (KMar) — Belega je stalni pridevek za Ljubljano (bela Ljubljana). Taka stalna zveza je tudi oneboopijoča krivica. Tu je Milčinski nadomestil drugi del zveze z nesnago in tako Peter ne bo mogel postati skavt, ker ima za nohti oneboopijočo nesnago (S). Gre torej za izkoriščanje frazeološke stilne vrednosti dveh členov besedne zveze. Posebno funkcijo ima besedje kot ga ima Cankar: Ali ni čudačudno: človeku se sanja, da sanja. (Sa) — Tak način tvorbe elativa s podvojitvijo istega izraza je tipično Cankarjev. Milčinski ga uporablja popolnoma zavestno, kajti ost v tem besedilu je naperjena proti Cankarju in dekadentni literaturi. V Suhi robi uporablja podoben besedotvorni način, ko pravi, da jc bil Ribničan Matevž samskosamcat človek. Na Cankarja spominja še samostalnik ozduh in prilastek truden: ... in bi dal duška nad svežini demokratičnim ozduhom, ki oživljajoč nam preveva domovino. (Oovb) — Potem zopet Iruden mir... (Litv) — Znano je, da sta bila Milčinski in Aškerc nasprotnika, zato je dekodiranje fraze smatrati oes soet figoj še toliko lažje. Zelo pogosto uporablja Milčinski kratko obliko glagola v tretji osebi množine: Tepanjčani pripovedujejo, da rede v Butalah občinsko liš in kadar volijo župana, sedijo bradači okoli mize, nanjo deno občinsko živinče in v čigar brado zleze, ta je župan. (BiB) — Kratki glagoli so zastareli, včasih pa delujejo poetično. Pri velelniških oblikah gre včasih za premaknjeno rabo g 1 a -golskega vida oz. vrste glagolskega dejanja, kar deluje starinsko: ...hodite z mano... (KMar) — Zato lepo tekajte zdajle z mano... (KMar) — V obeh primerih je odnos govorečega do ogovorjenega zafrk-ljiv in nekoliko slabšalen. Raba dovršnika namesto nedovršnika in obratno je precej opazna: Ali ne morem prezirati, da ... (Oovb) — Pravilno bi bilo prezreti, vendar ima nepravilnost določen pomen, saj postane beseda nenadoma dvopomenska. Pire privošča svojemu sinu govor (T), kuharica za zabeležuje svoje izdatke. (Nž) Kadar Milčinski posnema polizobraženski način izražanja, nalašč uporablja nekatere besede napačno: Današnje razmere so jako gmotne in to v najslabšem pomenu te besede. (Rp) Otroci večkrat govorijo v s 1 e n g u. Skavt Peter piše pismo v skavt-skem slengu. Tako pravi, da je vreme bolj socialno, tj. slabo, in da so sijajno lačni, kar pomeni, da so zelo lačni, čeprav je hrana dobra kakor pes (Pst). Pri skavtih je treba prebiti izpit in se naučiti delati žive in mrtoe vozle (S). Otroški slengizmi so tudi imena i^izličnih igric kot kozo biti, mance loviti, bližati itd.: Likar in Kocmur sta torej bližala. (T) — Ali ti kaj nikaš? (T) •— Tam so le kozo bili in mance lovili... (T) — Iz šolskega slenga pa je primer: Sedi, cvek na kvadrat... (Sgr) Slengizmom so blizu ž a r g o n i z m i iz sodstva. Navadno so to izposojenke ali pa с i t a t n с besede: Ali zakonite pravice so se ji navzlic temu varovale in sicer po nji »postavljenem in hkrati dekre-tiranem« kuratorju, odvetniku dr. Korenu. (IUP) — Tu gre za dobesedno citiran izrek, ki pomeni 'po skrbniku postavljenem s posebno odločbo'. Besedilo ima obliko sodnega spisa in zato mora biti jezik čim bolj uraden, čeprav gre to na škodo razumljivosti. Zanimiv je primer, ko je citatna beseda uporabljena kot nekakšno mašilo, da se'pač pomnoži število naštevanih stvari in s tem doseže občutek načitanosti pripovedovalca: Poražena vsa fronta, poražen Valjhun in politični ričet, poražen Kajtimar in protiutež in režim in metoda in razum in program in cuveant consules in vsi in vse! (lip) — Milčinski piše besede buffet Y dvojnim f, torej kot tujko iz francoščine. V času moderne je bila uporaba tujk nekakšna moda, ki pa pri Milčinskem ni opazna, morda le z redkimi izjemami: Dr. I. se zmuzne v buffet... (Litv) — Vlado je res fin dečko... (Dvk) Opazni so tudi nenavadni in dolgi prilastki: ...in mu je mrko lice zopet zasijalo kakor sonca topla obla. (KMar) — Vprašam, ali sem zavezan tudi to o analih naše notranje politične borbe nezaslišano natolcevanje mirno pretrpeti? (MzAP) — S takim prilastkom se na videz poveča pomembnost odnosnice, obenem pa stavek zveni bolj učeno. Zelo izvirna so lastna imena: Pavle Tinta (Sgr), jahalni klub Štibalca (KMar), krčmar Kiselca (Vgz), gospod Cmok (Wim), Francot Turkaoidel (BiB), sveta Jokonda (NmB), Veka, Srebra, Nemira (NmB) itd. Ta imena so pogojena v bistveni lastnosti oz. značilnosti imenovanega. Pavle Tinta je učenec in ima precej opraviti s črnilom, krčmar Kiselca bi moral točiti kislo vino, pa ga ne, gospod Cmok je zelo debel itd. Iz grafikona jc razvidno, da so najopaznejše priložnostne besede in lastna imena, sledijo dialektizmi, turcizmi in ljudske popačenkc, nato kroatizmi, potem arhaizmi, nato kletvice. Najmanj pa so od ničte stopnje odmaknjene izposojenke in pomanjševalnice. Ta razvrstitev je deloma subjektivnega značaja, saj ta lestvica ni nastala na podlagi pogostnosti, ampak na podlagi mojega dekodiranja opaznih besed. Zato je to samo neka splošna slika te vrste stilemov. Jasno je, da je v določeni situaciji npr. pomanjševalnica lahko na isti stopnji opaznosti kot npr. priložnostna beseda. Proces v obratni smeri pa ni mogoč. Opazne besede so opazne zaradi neslovenskosti, arhaičnosti, nefrek-ventnosti ali zato, ker so na novo ustvarjene. Kroatizmi so npr. verjetno že v času, ko so dela Milčinskega nastajala, imeli bolj tuj prizvok. Avtor jih uporablja, da se lahko ponorčuje iz jezikovne mešanice, ki so jo takrat rabili v javnem življenju. Glede na snov se spreminja tudi jezik. Skavt Peter govori skavtski sleng. Ribničan Matevž ribniški dialekt, sodniki govorijo nekakšen sodni jezik, v katerem so tudi latinski citati, poseben jezik pa govorijo obtoženci, ki uporabljajo tudi ljudske popačenkc. Arhaizmi se pojavljajo tako v sceničnem besedilu kot v premih govorih in nimajo kakšne posebne funkcije. Vprašanje je, ali so besede ki imajo danes časovni prizvok, bile arhaizmi že v času Milčinskega ali jih tako občutimo šele danes. Ko nam Milčinski sporoča stvari, ki so ga na kakršenkoli način razburile, uporablja čustveno obarvano besedje: inanjšalnice, ljubkovalne besede, slabšalne izraze, kletvice itd. Večinoma so to besede, ki jih ljudje rabijo v razgovornem jeziku. Lestvica opaznosti opaznih besed Li Pb Lp NEVTRALNO Li = lastna imena Pb = priložnostne besede Lp = ljudske popačenke I) = dialektizmi T — turcizmi 1) KI Iz K = kroatizmi A = arhaizmi KI = kletvice Iz = izposojenke P = pomnnjševulnice Izrazi, ki namigujejo na nekatere znane osebnosti, so cot ■n od dokazov, da je smisel avtorjevega pisanja v dnevni aktualnosti in da je večina njegovih besedil pogojena s tekočimi problemi, ki imajo včasih širši družbeni značaj, včasih pa so na ravni osebnih obračunavanj z nasprotniki. Precej izvirna je izbira lastnih imen, ki so običajno liumorna in namigujejo na kakšno lastnost imenovanega. Nevtralna poimenovanja so zelo redka. Kadar ne gre za komična imena, krsti Milčinski svoje junake glede na starost, poklic ali socialni položaj; včasih ime skrije za kratico. Tropi Tropi niso značilni samo za pesništvo, kot bi se na prvi pogled utegnilo zdeti, ampak so eno od sredstev splošnega jezikovnega izražanja. Razdeljeni so na besede s prenesenim pomenom in besede z zamenjanim pomenom. Milčinski nima ravno izvirne tropike. Precej je tropov, ki so na stilemski lestvici zelo nizko, veliko pa je tudi takih, ki so že skoraj na meji ničte stopnje. Besed s prenesenim p o m e n o in je v 35 besedilih približno 840. P r i m e r e so precej klišejske. Pogosto so vzete iz vsakdanjega ob-čevalnega jezika. Navadno hoče z njimi avtor povečati nazornost: Saj se je Peter tudi jokal, kakor otrok se je jokal, ki mu pogača pade o mlako. (GM) — ... nož, ki tako reže, bolj kakor briteo. (T) — Zanimiva je zadnja primera. Milan pripoveduje Tončku o Likarju, ki zna coprati in ima pištolo. Zdi se, da se Milanu primera reže kakor briteo zazdi premalo in zato doda še prislov bolj. Približevanje h pogovorni govorici nakazujejo naslednje primere: Ti pa stojiš kakor koklju ob bajarju in si ne veš pomoči. (Vgz) — ...v slovnici je doma kakor o lastni košulji. (Okoz) — Vse bi obrnili nase, kakor cucki bi bili poraženi... (Rp) — Kakor kafra bi izginil ... (Rp) — Precej stereotipna je tudi primerjava: ...skakal je po tleh, po listju kakor neroozna kobilica. (Sa) — Skakal je namreč škorpijon, ki pomensko niti ni zelo oddaljen od kobilice, zato primera ne preseneti. Zanimivejše je primerjanje sanj z jetreami: Sanj si ne morem naročiti, kakor se naročajo kisla jetrca o gostilni. (Sa) — Sanje so pač nekaj abstraktnega, jetrca pa so še kako materialna. Ker je razlika med prvim in drugim členom primerjave precejšnja, je primera učinkovita in humorna. Nekako uradniško zveni stavek: lil zato so moje besede zanesljive kakor notarski akt... (IUP) — Pogosto je v primeri tudi hiperbola. Zena poklanja v dar domovini otiščanec in sicer »kakor ljubeča hči predragi materi« (Oovb). — Otiščanec je običajna in navadna stvar, o kaieri se raje molči, zato zveni taka primera ironično patetično, prav to pa je njen namen. Podobno je tudi v primerili: Kakor skala sredi morske oihre stoji otiščanec. (Oovb) — O, človek, kakor cvetka si na lioadi — rdeč petelinček ali rumen petelinček ali moder petelinček! (Sk) — V zadnjem primeru je intenzivnost primere še večja, ker je v drugem delu izpuščen vezni člen kakor, komičnost pa ustvarja ponavljanje pomanjševalnice petelinček. Brez tertiuma comparationisa sta naslednja primera: Nanča je božji volek. (GK.) — Kranjec je buča. (OKr) — Tukih primerov ima Milčinski malo. Bolj pogostne od primer so glagolske metafore, ki so navadno prevzete iz pogovornega jezika, nekatere pa so ustvarili že drugi pisci. Nekaj primerov: Veste, saj se bosta vzela, Menartov Peter in naša. (GM) — Jaz pa, ki mi glasba ni čisto tuja in sem osebno in na svoja ušesa čul in uspešno prestal dva oratorija... (NmB) — Izvirna in nazorna je naslednja metafora, ki vzbuja asociacije na smolo ali slino: Sredi vasi se cedi rjava mlakuža, ji pravijo potok. (BiB) — Milčinski rad daje že ustaljenim metaforam novo vsebino: ...tako bi ostrmel, da bi sedel kar vznak... (BiB) — Običajno se pade vznak. Podobno je še v stavkih: Francot Turkavidel je rodil Gregorja Brezhlačnice. (BiB) — Tajinstveni ta način obvestitve me je globoko pretresel. (S) — Zadnja metafora je hiperbolična, saj nas navadno pretrese smrt ali kak drug tragičen dogodek, tu pa gre le za skavtsko sporočilo. V metafori se včasih skriva evfemija: Skavt Peter ljubi resnico in zato »je z iskreno besedo razodel dami, pardon! da linija njenih nogavic ne ustreza zakonom lepote... (Sgr) — Veliko mero nazornosti imajo naslednje metafore: Toda ne sme se takole butniti vame z vprašanjem. (Okoz) — ... in si je švigal s prsti po ščetinah pod uglednim nosom. (KMar) — »Eee!« sem potegnil, kakor bi zapet... (Zg) — V zadnjem primeru je glagolska metafora okrepljena še s komparacijo. Komičnost naslednjega stavka je v nepričakovani, nekoliko grobi metafori: ... pa jo primem prijazno okoli glave in ji zatrobim v ulio ... (Sa) — Tipično ljudske metafore so v Suhi robi: ...pridno je zalagal žgance. — »Bog daj!« je pozdravil in se iznebil krošnje na klop ... — »Kaj tistu,« je rekel Matevž in se porinil za mizo. — Iz ljudske pesmi je vzeta glagolska metafora: Četa iz devete dežele je pridrčala pred grad (MBiDk) Nekoliko manj pogostna od glagolske je imenska m e t a f o r a. Navadno ima funkcijo ponazarjanja: Oratoriji so pri deci po mnenju veščih žena vedno zunanje znamenje notranjega neredu. (NmB) — Ora-torij je otroški jok, notranji nered pa je slaba prebava oz. črvičenje po trebuščku. Milčinski pripoveduje o svoji hčerki, zato imajo metafore čustven in ljubkovalen prizvok: Najrajši izvaja dve skladbi, ki ju že dodobra poznamo. Prva je: Jutranji spev samokolnice in se pričenja: E-e-e-e, druga pa, v velemodernem duhu zloženi oratorij Sv. Jokonda, se intonira miže, s štirioglatim gobčkom in doli zavihano spodnjo ustnico. (NmB) — Precej izviren in liuniorcn je nasleden primer: Pomenek s tremi kilami človeštvu in nekaj čez ni tako preprost. (NmB) — Te tri kile so seveda avtorjeva hčerka. Zelo izviren je izraz za planinstvo: To so slabi nasledniki enostranskega gojenja vertikalne turistike! (Wim) — Svojo novo kuharico ima Milčinski za tako neumno ženišče, da jo imenuje kur nooa žioal: Moja nooa žioal mi je zbolela. (Nž) — Tej oznaki primerno ta nova žival tudi kuha: Nrp.: Sioa luža in neoesekaj notri: to je juha (Nž) — Ali pa mrko močvirje, plašno zro iz njega nejasna telesa: to je golaž. (Nž) — Včasih se Milčinski norčuje iz že ustaljenih metafor. V Smrtni kosi se posmehuje pompoznim in vsebinsko praznim govorom: Neizprosna smrtna kosa ga je pobrala baš od obeda, ki ga je užival v krogu neutolažene svoje vdove, dame v najlepših letih z dobro ohranjeno opravo za tri sobe in sredi hvaležnega potomstva. (Sk) — Personifikacije imajo največkrat humoristično vlogo: Nič ne dvomimo, da kima umetnikoma še vrlo lepa bodočnost... (KK) — Tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se Butalci skregali s pametjo, pa so zmagali Butalci — kaj mislite! — in ne pamet: takšni so. (BiB) — V zadnjem primeru je Milčinski pravzaprav razširil že znan frazeologem biti skregan s pametjo in tako je dobil stilem novo vsebino, ki deluje hu-morno. Pogoste so personifikacije, ki so znane iz vsakdanje govorice in so na meji ničte stopnje: Me je bila usoda orgla za par dni na naš jug .. (Oag) — ... španskega kralja je pripeljala pot skoz ubožno našo vas .. (T) — ... da se mu je bridka žalost naselila v domorodnem srcu. (OKr) — V prenesenem pomenu je treba razumeti stavek, v katerem Milčinski trdi, da ima »še celo skladnico (sanj) na razpolago, dobro asortirano, sanj vsake vrste, po vsaki ceni, za vsak okus« (Sa). Sanje so popredmetene, kot drva so zložene v skladovnico in mogoče jih je celo kupiti. Takšno razvrednotenje sanj je satirična ost teksta, v katerem Milčinski persiflira Cankarja. Podobno popredmetenje pojma je tudi v primeru: Pravijo: zbrani so samo somišljeniki in ti prineso prepričanje in tobak že s seboj v gostilno. (Rp) — Prepričanje je nenadoma na istem nivoju kot tobak in s tem je tudi razvrednoteno. V Ptičkili brez gnezda želi Milčinski predvsem vzgajati. Temu namenu služijo tudi pregovorne metafore: Jest boš imel dosti, nič se ne boj, ampak ubogati moraš — kdor ne uboga, ga tepe nadloga. (T) — In ker slab zgled ko j najde posnemovalcev... (T) — ...in ker drugič kruh drugod vedno boljše diši kakor doma. (T) — Včasih pa vplete pregovor v pripoved zaradi humorja: In čakal je še tisti, ki je s češnje padel. (Zg) Po opaznosti so na isti stopnji kot pregovorne metafore tudi s t a 111 i pridevki: ...in nikoder drugod nego v beli Ljubljani. (GM) — Vesoljnemu soetu da je na razpolago moja ideja ... (Oag) — Največ je stalnih pridevkov v pravljici o mladi Bredi, in sicer so preneseni v prozo iz ljudske pesmi: ...preko polju drži uglajena cesta, za cesto se dviga beli grad. (MBiDk) — ... in izlila jo je v zeleno travo in na trdo skalo. (MBiDk) — ... vedi me v svetlo kamrico na mojo belo posteljco... (MBiDk) — Kot stilotvorno sredstvo služijo Milčinskemu tudi klišejske fraze, ki so običajne v splošno občevalnem jeziku: Da sem gospodom pri »meščanski stranki« trn v peti, ki ga bi najrajši v žlici vode utopili, vem... (MzAP) — »V krogu mojih prijateljev!« — naj jih koklja brcne... (MzAP) — ...kadar smo ga imeli pod kapo. (Dvk) — Zato pa tudi v es svet pometa z nami! (Dvk) — Človek nima desetih rok, da bi na vse strani stregel... (M) — Milčinski uporablja te fraze povsod, tako v resni kot v humorni pripovedi. Z njimi želi ustvariti pristnost in neposrednost, ki smo je vajeni v vsakdanjem govoru. Besed z zamenjanim pomenom je v 35 besedilih približno 160. Take vrste besede imajo najpogosteje ponazorovalno vlogo. Z njimi se avtorjevo podajanje resničnosti skrči. To lahko doseže na tri načine: z met oni mijo, sinekdolio ali antononiazijo. M e t o n i m i j e Razred pa je drvel iz klopi, da pobira, pa je neusmiljeno pričel kiliati... (Sgr) — In javnost naj sodi! (MzAP) — Le malo še in omotica objame parter in lože. (Litv) — Seveda so iz klopi drveli učenci, sodili bodo ljudje, omotica pa je objela ljudi v parterju in ložah. Milčinskemu svetujejo »naj si omisli novega »Kniggeja« ...« (MzAP), in avtor ve, da si mora kupiti knjigo o lepem vedenju, ki jo je napisal Adolf Knigge. Za zamenjavo avtorja z delom gre tudi v naslednjih primerih: Če bo tako pisal, ne bo prišel v Grafenauerja. (Sli) — ...vsi Zvoni in kresovi, oba Wolf a in Pleteršnika sta mi že polna tega stisnjenega bilja. (Okoz) — Za nasprotje med živini in neživim elementom gre v naslednjem primeru: Jako mi je žal, toda ni pomoči in prizadeta gospoda upoštevaj brez nadaljnega obvestila in me črtaj v svojih knjigah! (Sk) — Tu ime zamenjuje osebo. Miselnemu obzorju kmečkih ljudi je prilagojena meto-nimija v stavku: Pobrisal je obisku stol in stopil zapirat kamrina vrata... (GM) — ... je ponovil košati obisk ... (GM) — Y zadnjem primeru daje občutek pristne kmečkosti še prilastek košati. Ta obisk je namreč Lončarka, Mickina mati. Y sobi sta samo ona in krojač, ki je tili, pohleven človeček. Z nekakšno nedoločno označitvijo Lončarke doseže avtor nasprotje med samozavestno materjo in konformističnim krojačkom. Sinekdohe Pozornost vzbuja uporaba ednine namesto množine: Po pravici ju je obsipalo navdušeno občinstvo z viharnim ploskom. (KK) — Tik do mesta segajo prostrane šume, po njih še prebiva medved, kosmatin. (Oag) — ... na čigar поте sluznice je bilo menda vlažno vreme zadnjih dni zelo neugodno vplivalo... (MzAP) — Običajno govorimo o nosni sluznici Zdi se, da je Milčinski spremenil ednino v množino, ker je ta človek tako smrkal, da bi lahko imel več nosov in seveda tudi več sluznic. Gre torej za intenziviranje. Komičen je naslednji primer: Sosedje so ga zavidali, pa se jim je ponoči umaknil izpred oči in si je za spomin in pleme s seboj vzel nekaj parkljev iz vsakega hleva in kar h parkljem spada. (BiB) — Ta Butalec je seveda vzel cclo žival. Avtorju sinekdolm služi le za to, da doseže humoren učinek. Za t. i. pars pro toto gre tudi v primeru: ... in- so si tam postavili ognjišča. (Bi) — To pomeni, da so se tam naselili in si postavili hiše. Antonomazije Ni da bi govoril: sami Sherlock Ilolmesi se mi sanjajo. (Sa) — Sanja se mu namreč o slavnih detektivih. Tako mislim: noben Valjhun, noben sin Kajiimara lega ne bo vzdržal, vsi bodo osramočeni se potuhnili z zborovanja. (Rp) — Valjhun, sin Kajtimara je pač vsak Slovenec. Toda poudarjati sem hotel zgolj, da nimam niti nagnenja niti sposobnosti za vlogo Don Juunu. (MzAP) — Govoreči torej ni nikakršen ljubimec. S podobnimi primeri Milčinski poudarja pomembnost stvari ali pa, kot v zadnjem primeru, pove določeno značajsko lastnost, ki je ob primeri s slavno osebo še nazornejša. Tropika je precej stereotipna, čeprav so tudi izjemni primeri. Dosti je tropov, ki so skoraj na meji ničte stopnje. Večinoma gre za trope, ki se uporabljajo v vsakdanjem govoru in so opazni pravzaprav le zato, ker so običajni za govorjeni jezik, zdaj pa jih bralec vidi napisane. Milčinski uporablja besede s prenesenim pomenom in besede z zamenjanim pomenom za označevanje afeklivnih stanj, včasih pa z njimi poudarja nenavadnost situacije. Pogosto gre obenem še za hiperbolo, včasih za evfeinijo. Glede na tematiko se tropika prilagaja duhovnemu obzorju pripove-dujočega. Ko gre za vzgojno delo, je več pregovorne metaforike, ko gre za satiro, je polno ironičnih glagolskih in imenskih metafor, komparacij in personifikacij. Približevanje k splošno občevalncmu jeziku je vidno v pogostih klišejskih frazah iz ljudskega jezika. Nekateri tropi tudi ne morejo skriti, kaj je avtorjev osnovni poklic. Čeprav je klišeiziranost očitna, imajo včasih stereotipne metafore veliko predstavno moč, in sicer takrat, kadar avtor npr. kakšno ljudsko rečenico poživi z novim stilističnim elementom. Običajno ima taka popestritev klišeja komičen učinek. Metonimije in sinekdohe so večinoma iz vsakdanjega občevalnega jezika in imajo ponazorovalno vlogo, z antonomazijami pa pisatelj največkrat karikira znane osebnosti ali pa gre enostavno za skrčeno podajanje določene predmetnosti. Inverzije Inverzij jc v 35 besedilih približno 617. Glede na to, kaj se v povedi premenjuje, ločini dve vrsti inverzij: makrosintagmatske in mikrosintagmatske. 1. Makrosintagmatske inverzije Najbolj pogosto je invertiran glavni stavek v odnosu do odvisnega. Y glavnem stavku potem običajno pride do mikrosintagmatskih inverzij. Če si plačala kak račun za veselico, te vprašam. (M) — Stilno nevtralno bi se ta stavek glasil: Vprašam te, če si plačala kak račun za veselico. Taka inverzija ima smisel le, če gre za poudarek. Iz sobesedila izvemo, da Jeraj sumi ženo, češ da je ona vzela denar, ki bi ga morali dobiti na veselici. Gospa Jerajeva se razjezi, zato mož nekoliko omili svoje su-mničenje in poudari, da jo vprašuje le po tem, če je plačala kak račun za veselico. Podobni primeri so še: Da sem ga namenil za tri leta v vojake, sem že povedal. (Vgz) — Take vrste inverzija je neke vrste prete-ricija, ki je pogosta v občevalnem jeziku. Pomembnejši del sporočila je na prvem mestu v naslednjih inverzijah: Kako se drug drugega pozdravljajo, jc že taka tajnost. (S) — Ali je Urša Plut zapustilu kaj potomcev, ji ni bilo znano. (IUP) — Drugačen lip inakrosintagmatskili inverzij je naslednji primer: Naj me koklja brcne, če je bil denar njen, ki ga je vrnila. (M) — Stilno nevtralno bi bilo: Naj me koklja brcne, če jc bil denar, ki ga je vrnila, njen. Invertiran prilastkov odvisnik deluje sicer okorno, vendar poudarja, čigav je bil denar. — Makrosintagmatske inverzije niso pogoste in imajo nižjo opaznostno stopnjo kot mikrosintagmatske. 2. M i k r o s i n t a g m a t s k e inverzije Tu gre za zamenjano mesto stavčnega člena in naslonk. Pogosto je postponiranje prilastka, ki navadno izraža afekt. Kocmur se liuduje na občinske može: Škrici salamenski, jim bo že pokazal! (GK) — Mati Lončarka na pol v šali na pol v jezi imenuje svojega bodočega zeta sema šemasta (GM). Butalec pa pravi Tepanjčanu: Strela skrtačena, če mi uganeš in poveš še to, kako je ime moji ženi Katri, pa ti dam še ženo povrhu, kar tvoja naj bo! (KssBT) — Ta besedna zveza je precej izvirna glede na vrsto klišejskih zvez kot: Podobico Matere božje je bila prerezala na dvoje. (GM) — Oče nebeški! (GM) — ... kajne, miška moja, midve bova že iz stekleničice pupali, ko pride najin čas. (GM) — Starinski oz. ironični prizvok imajo prilastki za odnosnico v stavkih: Pa tudi hlače njegooe so vredne, da se omenijo ... (Muh) — Y lučanju kamenja so se že od nekdaj odlikovali paglavci muhoborski. (Muh) — Rahlo grotesken je primer: Krohot peklenski! (Ter) — Priredno sestavljeni prilastki so redki: Omenjeno bodi, da imam glas prepričljio in ozirajen. (Rp) — S takim besednim redom Milčinski poudarja obe lastnosti svojega glasu. V pravljici o mladi Bredi jc več postponiranih prilastkov, znanih iz ljudskih pesmi: To ni meglica, mlada Breda, to je sapa konj, ki jih jc polna steza zelena. (MBiDk) — Skrij se v skrinjo slikano... (MBiDk) — Čustven odnos govorečega do ogovorjenega izraža vrstni red prilastek — odnosnica — prilastek: »Hčerka, ljuba hčerka moja,« je rekel, »pripravi se, danes si stara 16 let.« (MBiDk) — Posebno funkcijo ima prilastek za odnosnico v primeru: »Beži no, pastirček be-tleliemski!« je rekel Zoran. (Sa) — Tak naziv tistega, ki mu je namenjen, ponižuje in ga prikaže kot naivneža. Slabšalnost je povečana še s pomanjševalnico. Pogosto je invertirano prislovno določilo. Za a n t e p o n i r a n j с določila gre v telile primerih: Plaho se je oziral objokani Tonček po novem, tesnem domovanju ... (T) — Možak je pijan in po cesti razgraja. (Ter) — Bridko je bilo slooo od mame. (Pgk) — Tako preme-njeno prislovno in povedkovo določilo podpira čustveno doživljanje določenega dogajanja ali pa poudarja nenavadnost situacije. Podobno funkcijo imajo inverzije tudi, kadar je prislovno določilo v ji o s t p o z i с i j i glede na povedek: Mel si je oeselo roke. (Ter) — Ni se mogel prelivaliti, kako se mu godi dobro... (Pgk) — Ta stavka bi izgubila svojo ekspresivno moč, če bi bil besedni vrstni red v njih nevtralen: Veselo si je mel roke, Ni se mogel prelivaliti, kako dobro se in ti godi. Nekako uradno in skoraj svečano zvenita stavka: To je tista žalostna slovenska rana, ki polagamo svoj prst vanjo! (KK) — Včasih take inverzije nimajo posebne funkcije in so zgolj posledica veznika na začetku povedi: In je narezala vmes debele kose slanine ... (BiB) - Da poveča ekspresijo, Milčinski premenjuje mesto predmeta. Miselnemu obzorju preprostega pijančka je prilagojen anteponirano prislovno določilo v stavku: To pa neprijetno dirne po zaužitem alkoholu ojačeno samozavest pijančka, ki smatra zaradi tega za potrebno izjaviti, da je tri leta cesarja služil in da pozna postave. (Ter) — Navaden vrstni red: da je cesarja služil tri leta, nikakor ne bi imel tako ljudskega prizvoka, kot ga ima stilno zaznamovan besedni red. — Stavek V igri je pogrešala logike bi bralec najbrž sprejel kot običajno, ne posebno pomembno dejstvo, zato je avtor predmetu spremenil mesto in s tem opozoril bratca na ironični element, ki se skriva v povedanem: /L/ogike je pogrešala v igri... (Litv) — Čustveno zavzetost ob določenem dejanju izraža inverzija: Če kar treščiš vame z vprašanjem, potem seveda ne morem odgovoriti — še svoje lastno ime bi pozabil tisti hip. (Okoz) — Poudarno funkcijo ima inverzija v stavku: Govor ima podpisani pripravljen in spisan na čisto in je prima, brezkonkurenčna roba. (Rp) Obratne inverzije, torej gre za p o s t p o n i r a n predmet, so v naslednjih primerih: Držal se je Tončka še kmctski duh. (T) — ... da se sučejo po tvojih očetovskih ukazih in govore, kakšne jih učiš besede. (Vgz) — V obeh primerih gre za čustveno vlogo inverzije. Podoben je pomen inverzije, kadar je p ost p oni ran osebek: Pa ji tako reci, da sva se skregala midva in šla narazen. (GK) — V stilno nezaznamovanem besednem redu osebek ne bi imel takega poudarka: Pa ji tako reci, da sva se midva skregala ... — Ločila sta se, ker je poklicala Jera Milana, naj pride, da se ne prehladi. (T) — Zdi se, da jc avtor najprej pozabil povedati, kdo je poklical, nato pa je osebek dodal. Stilna zaznamovanost je opazna, kadar je o d n p s n i с a ločena od prilastka. Pisatelj daje takim stavkom posebno pomembnost: Lepo imaš hčer! (GK) — Vrinjeni povedek med prilastkom in odnosnico pove, da ta hčer pravzaprav ni lepa, in da je stavek mišljen ironično. Čustveno prizadetost osebe, o kateri pripoveduje, izrazi, avtor s stavkom: V veliko ji je bilo zadoščenje, da sta se sredi njenega samaritanskega dela vrnila gospod in gospa, trudna, vendar še veselo razigrana. (M) — Začudenje nad nenadoma razkritim dejstvom se skriva v stavku: Devetdeset imam kil! (Nž) — Ponos pa veje iz trditve: Rodbinski sem oče. (Rp) — Pisateljeva hčerka mora biti res bistra, saj da učiteljica svoji izjavi poseben poudarek: »Veseli me,« je rekla, »jako nadarjeno imate hčer.* (Okoz) — Pisatelj je ogorčen nad tem, da se Hrvati nauče od Slovencev samo kletvic: Sakramenskega se nauči hudiča in potem meni, da je kos slovenščini v jeziku in pismu, toliko da, plačivši biljeg, ne zahteva o tem uradne svedočbe. (SH) — Podobni so primeri, kjer je r a z d r u ž e n a p r i r e d n a zveza: Ni se mogel prelivaliti, kako se mu godi dobro: gledališče imajo in godbo... (Pgk) — Moj oče in tooj sta si jezik kazala čez planke. (T) — Preprosti govorici kmečke ženske odgovarja besedni red v primeru: >Vina sem ti prinesla, kruha in kuro,« je rekla mati... (GM) —___rej- nice so drage, mleko stane in milo... (GM) — Večji poudarek na drugi del priredile zveze pride v naslednji inverziji: Zeno ima in nepreskrbljeno deco in je pristne ljubljanske krvi... (GK) Kot inverzija se čuti tudi postavljanje povedka na začetek ali na konec stavka: /I/ma pa Hilda še mlajšega brata Frica, ki se slabo uči... (Ter) — /S/edaj se pa bojim, ali se nisem s svojo izjavo prenaglil, in kaj Hilda poreče. (Ter) Z nenavadnim mestom n a s 1 o n k se Milčinski približuje pogovornemu jeziku: Je prišel torej Kranjec v Zagreb in je bil trden ... (OKr) — Je oprašal car... (BiB) — Je odgoooril župan... (BiB) — V teh primerih gre za tipično razgovorno uporabo pomožnika pred povednim glagolom. Nenavadno mesto pomožnega glagola je tudi v stavku: Kajti je misel, ki jo kanim sprožiti, pomembna. (Oovb) — Gre za poudarek, ki bi izgubil svojo moč v stilno nevtralnem stavku: Kajti misel, ki jo kanim sprožiti, je pomembna. — Klitika je lahko tudi zaimek: Ga vprašajo doma, kako je bilo po svetu. (OKr) — Precej opazna so neobičajna mesta členkov in nikulnic: Obtožencu se pa na celi aferi najznamenitejša zdi njegova pijanost. (Ter) — Ali bi pa bilo mogoče, ga spraoiti v drug boljši zavod ... (Pgk) — Sicer pa je pridna in skrbna, in preden je odšla domov se zdraoit, se je že sama pobrigala za začasno namestnico. (Nž) — Naj prizanese meni in mi ne bo mar, če junaka makar opljuje .. . (Vgz) — Milčinski zelo pogosto postavlja zaimek med kakovostni pridevnik in samostalnik. Gre torej za inverzijo v levem prilastku. V slovenščini velja pravilo, da stoji svojilni zaimek pred kakovostnim pridevnikom, zato obratna stava deluje stilno zaznamovano:5 Živahni moji spremljeoalki se je kmalu zopet razvozlal jezik, trudni moji možgani so se pa vdali apatičnemu ždenju... (MzAP) — /K/rasen človek, kudar 5 Jože Toporišič: Skj 4, Ma, 1973, str. 174. tako v čaru smelih svojih brk in podjetne svoje frizure sloni v durih brivnice. (Muh) — Podobno je s kazalnimi zaimki: Globoki ta aforizem mi je omamil možgane ... (Ter) — Tisti hip je zapazil, da smatra vajenec Peter rodbinski ta prizor za ugoden povod lastnemu počitku. (T) — Take primere najdemo že pri Tavčarju. Zanimiv je primer, v katerem gre za nenavadno mesto kazalnega zaimka, obenem pa je odnosnica sredi dveh prilastkov: Nesrečni koder ta pogumni! (Vgz) — S stilno nevtralnim besednim redom bi se stavek glasil: Ta nesrečni pogumni koder! Milčinski uporablja še posebno vrsto inverzij, ki niso inverzije v pravem pomenu besede. Gre za invertirane besedne zveze, ki so zelo znane. Milčinski pa jih preobrne v frazeologeme s stilno nevtralnim besednim vrstnim redom: Od priznane strani se je bila svoj čas izrekla pikra sodba o vremenskih prerokih, ki so se kratko malo pozvali, da gredo žvižgat rakom. (Oovb) — Znana je namreč Prešernova besedna zveza vsi pojte rakom žvižgat. Morda ob tej ugotovitvi nekoliko precenjujem vedenje bralca, vendar mislim, da je bil bralec, ki so mu bili ti podlistki namenjeni, vsaj toliko literarno izobražen, da je lahko deko-diral frazeologem žvižgat rakom. — Podobno je še z nekaterimi besednimi zvezami, ki so pogoste v ljudskem jeziku: Naj me blagovoli takoj brcniti koklja, če ni sledeča historija skoz in skoz resnična, ne dosti manj. (GM) — Sola in cerkev bosta storili svoje, naše visokostoječe časopisje svoje in žena in jaz tudi ne bova križem držala rok. (NmB) — Takšen poseg v ljudski jezik napravi pripoved bolj knjižno, obenem pa postane pripovedovanje bolj živo. Inverzije imajo najpogosteje poudarjalno vlogo, torej je premaknjen poudarjeni stavčni člen. Včasili želi Milčinski z invertiranim besednim vrstnim redom opozoriti bralca na manj važno stvar, včasih poudarja nenavadnost dejanja, spet drugič so inverzije brez posebne funkcije. Inverzije rade povečajo ekspresivno moč povedanega ali pa izdajajo čustveno prizadetost govorečega. Pogosto so inverzije posledica posebne stave naslonk, ki stoje na začetku stavka. Milčinski večkrat uporablja razgovorni pomožnik, ki je posledica afekta ali pa hoče z njim samo posnemati vsakdanjo govorico. Veliko je šablonskih inverzij tipa miška moja, in inverzij prilastka: šema šemasta, ki so znane že od Jurčiča dalje. Manj opazne so makrosintagmatske inverzije, kjer je premaknjen glavni stavek v odnosu do odvisnega. Taka zamenjava nastane zaradi afekta ali pa pri pretericiji. Ostalo Poleg že obravnavanih stilnih sredstev je še vrsta jezikovnih malenkosti, ki so prav tako stilotvornega značaja. Težnjo k pogovornemu jeziku je opaziti v uporabi t. i. čustvenega dativa in tožil nika ter pogovornega zaimka. Z dativom naslonskih oblik avtor čustveno obarva sporočilo: Naj mi baba še kdaj pride in me prosi na posodo! (M) — Žalostna nam majka! (KK) — Včasih pa gre samo za pogovornost: Grem, pa mi pridejo nasproti gospod korar Mejač... (GK) — Še večja je stopnja pogovornosti v uporabi tožilnika: Urezali smo jo čez Št. Rupert na Mokronog. (Wim) — Kranjcu se Zagreb zameri, pa jo useka proti domu. (OKr) — Primera za pogovorni zaimek pa sta: Ti, čuj, glej naše literate! (Sa) — Vi, Jera, pazite na svoj jezik! (M) — V obeh primerih gre za čustveno prizadetost. Pogovorni so tudi členki kot na primer: V Trstu da imajo hišo, se ji pravi najdenišnica. (GM) — No, Mici, zdaj pa le povej gospodu, kam da misliš in kako! (Pgk) Tipično pogovorna je s t a v č n a struktura z dvema spre m nima stavko m a : In sem mu stoar razložil: »Kdor si ne snaži nohtev,« sem dejal, »da se mu svetijo... (S) — Tak sintaktični vzorec se pogosto pojavlja v govoru ljudi, ki hočejo svojo trditev oz. sporočilo podkrepiti: Zena je odgovorila: »Nak,« je rekla, »le za skavta se pripravlja.« (S) Poudarili in hkrati humorni značaj imajo p 1 e o 11 a z 111 i. Milčinski hoče poudariti, da je stvar, o kateri piše, resnična in da ne bi kdo podvomil, pravi: Jaz sem sam in osebno imel tiste sodne spise v rokah, čez 400 listov že obsegajo in prebral sem jih vestno in preudarno od konca do kraja. (IUP) — Da gre samo za poudarek je vidno iz besedne zveze od konca do kraja, ki je nesmiselna, saj je konec isto kot kraj. Mišljeno je seveda od začetka do konca. Verjetno gre za pomensko zamenjavo z rečenico, ki je znana iz ljudskega jezika na oseh koncih in krajih. — Podoben primer jc: Jaz pa, ki mi glasba tudi ni čisto tuja in sem osebno in na sooja ušesa čul in uspešno prestal dva oratorija... (N111B) — S tem pleonazmom avtor opozori bralca na dejstvo, da je slišal dva oratorija, kar ni kar tako, in da se jc temu vredno čuditi. Ko oponaša govor pol izobraženega meščanstva, uporablja Milčinski med osnovnim besedilom še besede, ki so vsebinsko prazne: Šola je steber človeške družbe in sploh in i и k o dalje, kakor že rečeno. (Okoz) — Sporočilo, ki gu ta stavek prinaša je samo: šola je steber člo- veške družbe, pa še to je stereotipna fraza. Zadrego gospodarja, ko pride v Kocmurjevo stanovanje, izraža zveza besed in kaj sem hotel reči, čeprav natanko ve, da hoče denar: In kaj sem hotel reči — pri tej priči denar ali pa mi gresta vun! (GK) — Pisatelj se ne spominja natančno, kaj je pripovedoval gospod okružnik, zato to pove takole: Je npr. pripovedoval gospod okružnik kaj vem kaj in je dejal, da to ni njegov cef. (Gag) Y vsakdanjem pogovornem jeziku pride pogosto do a n a k o 1 u t a. Ko začne govoriti, pripovedovalec še nima izdelanega sintaktičnega ogrodja in tako pride do neskladnosti. To se dogaja tudi Milčinskemu, in sicer ne zavestno, kar je v pisanem jeziku lahko le jezikovna površnost, če seveda tak anakolut nima določene funkcije: Svojega junaka, mladeniča iz gorskega zakotja — z najsijajnejšimi vrlinami telesa in duha sem ga bil opremil, lepo dušo mu vdahnil v prikupno vnanjost. (Vgz) — Zdi se, da je avtor pozabil, kaj je hotel povedati. Tudi iz sobe-sedila ni razvidno, kakšno misel naj bi ta stavek prinesel. Neke vrste anakolut je tudi: kako ji je ime, ne vem; povedala mi ga ni, meni pa se ne ljubi jo izpraševati po njem. (Nž) — Za neskladnost med začetkom in nadaljevanjem stavka gre tudi v primeru: Te in take naprave in pripomočki — kdo jamči za njih sposobnost, kdo jim jamči tudi le za voljo točnega poslovanja — ko so brez prisege, brez sleherne zaobljube naši majki Jugoslaviji! (Ooivb) Zevgma je navadno znak slabega stila, Milčinski pa jo spretno izkorišča kot del humornega inventarja: Vem, da nekateri profesorji in take vrste ljudje trde, da sta morje in Krk in da uspevajo tamkaj fige in ribe in pomaranče in parniki. (Sgr) — Podobna je tudi vezava dveh vprašalnic na en glagol: Jaz pa bom preudarjal in se posvetoval, ali in kaj bi se clalo storiti za fanta. (Pgk) — Isti povedek služi za različna dejanja v primeru: Eden je bil jetičen, drugi je imel nezvesto ženo, tretji stanovitnega mačka, četrtega jc dražilo, da drugi več vedo nego on. Vsi so bili nezadovoljni, pa si niso lečili jetike, /.ene, mačka, pameti. (OKr) — Gre za nekakšno telegrafsko krčenje besedila, ki ima humorni učinek. V humorni inventar sodijo tudi različna d v o u m j a : Tukaj v Bohinju ne moreš štediti. (Pst) — Ta stavek lahko pomeni, da ne moreš varčevati v banki, ali pa, da zapravljaš. Čeprav skavt Peter piše, kako ni mogel vložiti v hranilnico enega dinarja, si starša lahko mislita svoje. — Butalec pove grajskemu gospodu, ki gu sprašuje po kozi: Prodal, prodal, davno prodal, tja čez mejo. Tam se je obrejila in je storila osla, ki ga imajo zdaj v graščini za sodnika. (BiB) — Osel je lahko žival, vendar v tem primeru Butalec misli na žaljivko za človeka. Milčinski izkorišča tudi glasovne figure, in sicer rimo, alite-racijo, onomatopejo in sinestezijo: To je bila omaka, pa nisem dognal kaka. (Nž) — Vse svoje dejanje uravnajte tako, da vas domovina pogrešala ne bo! (Sk) — Ko vam to pismo pišem, si bridke solze brišem. (Pgk) — Funkcija rime je utemeljena le v drugem primeru, v obeh ostalih stavkih pa gre zgolj za slučaj. V drugem stavku se Milčinski posmehuje praznim frazam, ki so jih polni različni govori. Za podkrepitev ironije služi rima, ki naj klišejsko fraza še olepša in napravi sprejemljivejšo za poslušalstvo. Čisto slučajna je verjetno aliteracija: Kako prekoato in preieto premalo mu ponujajo zanjo. (Suh) — Živahnost dajejo besedilom onomato-pejski izrazi: Bomf! vrže buzdovan na mizo in sede. (KMar) — t Huit!« mi je zažvižgal založnik, »huit! hodite z mano, imam idejo!« (KMar) — In potem se poslužujejo za svojo baharijo še nezaslišano zanikrnega narečja: »Perrrmejduš/« (Sh) — Toda mojster Pire je stresel glavo in rekel »brrr«. (M) — Sinestczij je malo: Enemu je podarila blesteč glas, drugemu krepko pest... (Ooivb) — Besedna zveza blesteč glas ni izvirna, zato tudi ni posebno učinkovita. Milčinski rad poveže dva stavka, ki vsebinsko ne sodita skupaj : Pa ni ta profesor tista starina, ki ti jo pošiljam v škatljici, ampak je bil silno lačen. (Pst) — S tem vnese v poved komičnost. — Pretresljiva vest o neizprosni smrtni kosi se tiče moje lastne, žal prezgodaj preminule malenkosti in je »smrtna kosa« jako lep izraz. (Sk) — Preseneti že prva oseba, da gre za neresno vsebino, pa potrdi še drugi del misli. Zelo redko rabi Milčinski t. i. p 1 u r a 1 i s m o d e s t i a e , zato je, ko se pojavi, toliko bolj opazen: Rekli smo, da ima resnica včasih prav prijazno lice... (Sgr) — Vprašanje je, če ima množina v tem primeru posebno funkcijo, ki bi se ji, glede na vsebino besedila, pisatelj lahko izognil. Utemeljeno vlogo pa ima raba množine namesto ednine v satirični kritiki, kjer se norčuje iz načina pisanja tedanjih kritikov: Zadnji Kocianov koncert v veliki dvorani hotela »Union« je žel v naših listih soglasno pohvalo. Zal, da se tej pohvali ne moremo pridružiti neomejeno. Naša časnikarska oest nas sili izjaviti, da s koncertom nismo bili v vsakem oziru zadovoljni, da srno bili deloma celo neprijetno dirnjeni in ogorčeni. (KK) Starinsko učinkuje o n i k a n j e : Naš gospod so se zredili (Nž) — Verjetno je bilo to stilno opazno že v času, ko je besedilo nastalo, saj je Milčinski želel poudariti, da je njegova kuharica, ki je prišla v mesto s podeželja, neuka. Obenem pa onikanje izraža neko pretirano spoštovanje do gospodarja. Preprosti obtoženec onika svojega očeta in pred sodiščem pravi takole: /P/rašal je namreč, po katerem paragrafu bo sojen, češ oče so mu doma povedali, da čim višji paragraf, tem nižja kazen. (Ter) — Milčinski sam pa rabi onikanje za osebe, iz katerih se hoče malo ponorčevati: Ta gospod so pač nekoliko preobilni za ozko-stružni potok in bo res treba regulirati enega izmed njiju. (Wim) — Komičen prizvok ima tudi gospoda v stavku: Vlado mi je prišel povedat, da so odhajajoča gospoda potomci drugega deželnega jezika — sicer čisto normalni ljudje, le smisla za ubrano petje, žal, prav nič nimajo ... (Dvk) Zanimiva je transgresivna adverbializacija: Koder mu je izpod klobuka visel v čelo. (Vgz) — Običajno bi rekli: na čelo. Besedna zveza o čelo poudarja poseben položaj oz. lego kodra. Ta zveza je še posebno opazna, ker se nekajkrat ponovi: Naj bo, sem dejal, naj ima poleg splošne telesne lepote še posebni kras mladega moža, koder v čelo. (Vgz) — V tem primeru gre seveda za elipso. Da poživi pripoved, Milčinski večkrat uporablja medmete: O, pravim, premislite svoje početje! (Vgz) — V tem primeru začetni o navaden stavek spremeni v stavek, ki je patetičen in rahlo ironičen. Avtor namreč tako svari literarne kritike. Pogovorno zveni medmet na začetku tegale stavka: No, Lončarka je vedela, zakaj ne skopari... (GM) — Dokaj izviren je medmet liolaj: Holaj, liolaj, odprite ženinu, odprite svatom! (MBiDk) — Nekoliko starinski je nuj: Tebe volimo, nuj, skoči noter, nam boš medne hruške ven metal! (BiB) — Ta medmet priganja in pomeni 'no daj'. K živosti napisanega pripomore tudi kolizija časov: Razred pa je drvel iz klop i, da pobira, pa je neusmiljeno pričel kihati in en basovski glas je dejal, da je to Gedeonov meč in kazen božja. (Sgr) — Pogojnik je zamenjan z indikativnim stavkom: da pobira proti da bi pobral. Za čustveno prizadetost gre v primeru: Tepel se ne boni, seveda sili se umikam, ali Ljubljano si zapomnim! (Dvk) — ,Običajno bi bilo: Ljubljano si bom zapomnil. Preteklik je zamenjan s sedanj i kom v primeru: Še si ni bil docela svest Jeraj črnih oblakov, ki se mu zbirajo nad glavo. (M) — Čustveno je opozorilo: Psa spuste nate, če se jim prikažeš! (GK) — Prihodnjih je zamenjan s sedunjikom: psu spuste nate proti />sa bodo spustili nate, in: če se jim prikažeš proti če se jim boš prikazal. — K večji oživitvi dejanja pripomore klišejska fraza v sedanjiku sredi pripovedi v pretekliku: Vzorne in brez madeža sicer niso bile vžigulice niti tedaj, vsaka se ni vnela, ali na 6 do 8 jalovih je vendar prišla, ako Bog da, ena dobra, da si zapalil si cigareto, pa mirna Bosna. (Oag) Z natrgano pripovedjo, ki je posledica nedokončanih stavkov, je avtor hotel posnemati način govora Ane Poč: ... po končanem komadu je dala duška svoji slabi volji z opazko, da sploh ta godba... in tudi ta kapelnik ... zakaj kaže hrbet tako odlični gospodi, ki posluša, in da se ji zdi, da je v Kamniku to vse bolj tako... (MzAP) — Govorno nemoč in zadrego izraža tudi tale primer: ... in pove, da se je spomnila, da v pisarni... in sploh ... in zato je šla šele ob šestih z doma. (MzAP) — Tri pike označujejo artikulacijske premore. Tudi gospod Bertoncelj je v zadregi, ko pride po stanarino in že vnaprej ve, da ne bo dobil denarja: Tako razgrajanje... jej jej jej ... tak vik! Snoči, danes zopet... stranke se pritožujejo . .. moja hiša tega ni vajena ... (GK) — Trojni pikčasti pomišljaj spet označuje premore. Eno od stilnih sredstev je tudi p r e t e r i с i j a : In le oziri na časnikarsko dostojnost nam branijo, da ne rabimo edino primerne besede: škandal. (KK) — Avtor na videz noče povedati določene stvari, v resnici pa jo pove. O Ani Poč na primer pravi: Kaj da ima znotraj v tej glavi je seveda drugo vprašanje — če bi bil količkaj hudoben, bi ji svetoval, naj se z njo nikar ne suče preblizu ognja. (MzAP) — Iz pogovornega jezika je znana pretericija: Ne hvalim se rad, ali resnica je ljuba Bogu — moj govor je tak! (Rp) Nekakšna prikritost in uradnost jc v uporabi 3. osebe namesto 1. : Pisatelj si umiva roke. (Vgz) — Glede na to, da je besedilo v 1. osebi, bi moralo biti: Jaz si umivam roke. — Podoben je primer: Zato tudi podpisanemu ni zameriti, da se ozira po zaslužku in se priporoča častitiin strankam kot govornik na shodih. (Rp) — Pisec se skrije za nazivom podpisani. Uradnost te izjave poveča še brezosebnost. Manj opazne so antiteze: Fant dela in ne ve, da dela; uči se in ne ve, da se uči. (Pst) — To mu je bilo včasi prijetno, včasi neprijetno. (Sgr) — Take antiteze nimajo posebne vloge. Opazna pa so stopnjevanja: ... in v sredo na seinanji dan sem že imel priliko, jili gledati iz oči v oči: male, micicane, angelske nedolžne pujske, ki se, rekel bi, še drže majkinega krila... (Zg) — Avtor očitno pretirava, da poudari neke vrste oboževanje odojkov onkraj Sotle. — Prosil sem ga, rotil, pestil — zaman! (Vgz) — V tem primeru gre za naraščanje do pomišljaja, ki mu sledi upad. Za stopnjevanje gre tudi v primeru delne ponovitve: Resnično res! (IUP) — Včasih intenzivira povedano tuja sopomenska beseda: Poraz katastrofalen! (Rp) — Zanimiva jc členitev po aktualnosti: ...vsi so bili do kože mokri, car in njegovi ministri, strežaji in lakaji. (BiB) — Hierarhično lestvico poživlja še dvojna vezniška vezava. Milčinski je zelo pogosto uporabljal p a s i v. Naslov Išče se Urša Plut je vzel kot primer za napačno rabo Breznik v svojo slovnico. Y Zbranih spisih so taki primeri popravljeni. Y nekaterih stavkih je pomen nejasen, ker se da pasiv interpretirati na dva načina: Vprašalo se je torej županstvo za leto in dan, kdaj je umrla rajnica. (IUP) — Lahko se je županstvo vprašalo samo sebe, ali pa so ga vprašali drugi. Primeri pasiva so še: Prosi se, da se strankarstvo odloži v garderobi! (Dvk) — Sumniči se mojo soprogo ... (M) — V zadnjem primeru je osebek namerno zamolčan, ker Jeraj noče kar naravnost povedati, na koga letijo njegove besede. Včasih pisatelj kopiči prilastke: /VJisoka, okrogla, zelena, zaprašena peč pa je puhtela tropično vročino od sebe. (Ter) — Gre pravzaprav samo za naštevanje lastnosti. V tem primeru kopičenje nima pravega pomena. Opaznejši je priredim zložen povedkov prilastek, ki spominja na Cankarjev stil: Seveda se je udeležil izleta in je prišel domov lačen in naoclušen in je povedal, da je bilo jako lepo. (S) Kot humorno sredstvo izkorišča Milčinski tudi o k s i m o r o n : Begal je po sobi in si pulil plešo. (KMar) — Mož v najširšem pomenu besede, ne izključioši nobenega spola. (Ooivb) Opazne so še tuje s t a v č n e konstrukcije: Mislim, da se vidim, mlajši. (Nž) — To pomeni: Mislim, da izgledam mlajši. — ... potem so jo rezali vsi štirje domov, od starih dveh vsak enega izmed mladih pod pazduho. (M) — To je t. i. francoska stavčna konstrukcija. Čeprav nekoliko manj, pa je vendar opazna tudi raba konverz-II i h pridevnikov: Te in take naprave in pripomočki — kdo jamči ra njih sposobnost... (Ooivb) Za prozo Milčinskega je značilna dnevna aktualnost, zato je v njegovih podlistkih polno aluzij : Vsak človek ima pač svoj dar: temu se vsaka figa izpremeni v balado, drugemu vsak grižljaj, naj je še tako zoprn, v mast. (Nž) — Avtor namiguje na Aškerca in njegove balade. Očitno je, da Milčinski Aškerca ni cenil. Podoben ie namig na Cankarja: Ti, čuj, glej naše literate; polovico vsake knjige — nič kot sanje. (Sa) — Obenem persiflira dekadentno poezijo in Zupančičev izraz bolne rože: Vzemi, te prosim, le Trudne rože v roke, v vsakem poglavju so sanje, beri jih: po tri, štiri strani so dolge, imajo svoj lepi začetek in pametni konec, smisel in jedro in sploh literarno vrednost. (Sa) V Realni ponudbi kritizira poinpozne, a vsebinsko prazne govore in posnema izražanje polinteligence: Današnje razmere so jako gmotne in to v najslabšem pomenu besede. (Rp) — Beseda gmoten je nulušč uporabljena napačno. Nu Govekarjevo dramatizacijo Martina Krpana namiguje stavek: Kako hvaležna snov za ljusko igro s petjem in tudi konj bi lahko nastopil v njej glede na obrt rajničinega moža. (IUP) — У Govekarjevi priredbi je namreč nastopala tudi živa kobila. — Skoraj v vseh satiričnih podlistkih je prisotna kritika tedanje družbe. Milčinski rad čustveno obarva sporočilo, pa naj gre za avtorjevo pripovedovanje ali pa govorijo literarni junaki. To dosega z dajalnikom in tožilnikom naslonskih oblik zaimkov oz. s t. i. čustvenim dativom in čustvenim tožilnikom. Tako čustveno barvanje sporočila približuje pisani knjižni jezik govorjenemu pogovornemu jeziku. Za vsakdanji pogovorni jezik so značilna tudi tale stilna sredstva, ki jih pisatelj s pridom uporablja: členki, uporaba dveh spremnih stavkov, anakolut, pleonazmi, zevgma in pretericija. Za anakolut se včasih zdi, da ni uporabljen hote, in da je zgolj posledica piščeve jezikovne površnosti. Zevgma in pretericija imata humoren značaj. Pisatelj zelo rad v besedilo vplete kakšno pesmico, ki je splošno znana, kot npr.: Ženin in nevesta, I pod mizo grile jesta, i na oilice jih natikata, / o usta jih pomikata. (T) — Taki vložki imajo precejšnjo komunikativno moč. Včasih avtor tudi sain naredi kakšno rimo, ki se zdi povsem slučajna. V pravljicah ohranja rime iz ljudske pesmi. To daje celotnemu besedilu poseben ritem. Rimo uporablja tudi, kadar se norčuje iz poetičnih stereotipnih parol. Živahno tekočo pripoved napravijo onomatopejski izrazi, ki glasovno slikajo določeno dogajanje. V humoristov besedni inventar sodijo tudi dvoumja. Gre za nekakšno po ovinkih povedano sporočilo, ki pa je v končni pojavnosti popolnoma enopomensko. V podlistkih ima Milčinski precej zavestno uporabljenih vsebinsko praznih besed, ker z njimi pač posnema način govora določene družbe. V večini tekstov gre za avktorialni pripovedni položaj, torej je avtor vključen v pripoved in pripoveduje v prvi osebi. Včasih pa skrije svojo prisotnost na ta način, da uporabi t. i. pluralis modestiae, torej množino namesto ednine. Odnos preprostega človeka do soljudi, ki jih spoštuje ali pa so socialno višje od njega, izraža onikanje. Lahko pa gre tudi za ironijo, ker pisatelj onika ljudi, ki niso vredni take časti. Včasih je avtorjev stil okoren. Taka jezikovna okornost je posledica tujih stavčnih konstrukcij in kalkov. Vendar je kalk lahko tudi element pogovornega jezika. V takili primerih se niti ne čuti kot kalk in neslo- venska prvina deluje dokaj funkcionalno. Okornost povzroča deloma tudi pogosta raba pasiva. V vseli krajših sestavkih je čutiti neko skrito semantiko, namige na določene osebe, dogodke, ki so morali biti takrat zelo aktualni, danes pa so žal izgubili ostrino. Natančne opombe bi morda vsaj nekoliko povečale zanimivost za povprečno izobraženega bralca." Milčinski napada tipične napake predvojne družbe, siromašno otopelost polinteligence in birokratskega meščanstva, norčuje se iz stran-karstva, iz pompoznih govorov, iz kulturnih kritik, ki so vsebinsko prazne, ker kritiki nimajo pojma o predmetu svojega pisanja. V njegovih iluzijah se da spoznati Aškerca, Cankarja, Antona Kodra. Gangla, Prešerna, škofa Jegliča in morda še koga. Te persiflaže, začinjene s humorjem, so precej opazne, čeprav niso direktne in neposredne. Njihova opaznost je prav v skriti semantiki. Y tem je Milčinski res mojster. Važen element stila Frana Milčinskega je še ironija. V njegovem načinu pisanja je polno različnih duhovitih miselnih drobcev, hote zamenjuje vredno z nevrednim, pozitivno z negativnim, o določeni stvari govori zelo laskavo, v resnici pa misli obratno. Prikrit posmeh je osnova njegovih podlistkov. Ob koncu se zastavlja dvoje vprašanj: ali je sploh mogoče do kraja izčrpati temo, ki jo nakazuje naslov razprave, in če je mogoče, do kakšne mere je to uspelo? Na prvo vprašanje je odgovor jasen: v okviru razprave, kakršna je moja, je izčrpnost nemogoča. Verjetno bi bila nemogoča tudi v okviru širše zasnovane razprave in le elektronski stroji bi lahko napravili popoln in dokončen pregled stilotvornili sredstev. To je tudi del odgovora na drugo vprašanje, nadaljevanje pa naj bo naslednja sinteza. Pregled stilotvornili sredstev je pokazal, da Milčinski pravzaprav ni tako izviren, kot bi se utegnilo zdeti na prvi pogled. Ko govorim o izvirnosti seveda ne mislim na tematiko, ampak na stil'. To je še najbolj opazno pri tropiki. Milčinski namreč uporablja že oblikovane stileme, in sicer take iz živega govora, delno pa tudi take, ki imajo izvor v umetni književnosti. To, da uporablja elemente živega govora, je sicer pozitivno, vendar je za tisto, čemur pravimo umetniška ustvarjalnost, verjetno premalo. Nimam nuincna razvrednotiti proznih del Frana Milčinskega. Želim le povedati, da cilj njegove literature ni v čim boljšem stilu in 0 Opombe Brede Slodnjiik \ obeh knjigah Zbranih spisov nikakor ne zadostujejo, celo površne so in nedosledne, razen tistih, ki jih je prevzela i/, zbirke Cvetje in trnje, v kateri je opombe nekoliko natančneje napisal Anton Slodnjak. umetniškosti, ampak v kritiki in dnevni aktualnosti. To velja za njegove črtice in podlistke. Drugače je v povesti Ptički brez gnezda, ki naj bi bila vzgojni primer, in drugače je tudi v Pravljicah, kjer spreminja narodne pesmi v prozo. Najbolj samostojni in izvirni so stilemi v Butalcih. Milčinski uporablja vse tri socialne zvrsti jezika: knjižni jezik, narečje in sleng. Y knjižnem jeziku je v vseh stilemih opazna težnja k pogovornemu jeziku. Komičnost dosega tako, da osredotoči bralčevo pozornost na označujoče7 in mu enostavno ne pusti, da bi njegov miselni tok dosegel označeno. Beseda nenadoma ostane »gola« in Milčinski jo »obleče« po svoje, torej ji doda nov pomen, ki je sicer znan, vendar pri določeni besedi zelo redko aktualiziran. Gre torej za besedni humor. Včasih je komika skrita tudi v posebni situaciji, v kateri se znajdejo ju naki. S stilističnega stališča je Milčinski vsekakor bogat avtor. Vrednost njegovega stila je v tem, da je jemal stileme iz pogovornega jezika, narečja in slenga. To je pravzaprav tisto, s čimer njegovi podlistki še danes pritegnejo bralca in ga zavajajo na misel o piščevi izvirnosti. Pisal je v ribniškem narečju, uvajal v knjižni jezik ljudske popačenkc, kletvice in vse to v času, ko so ustvarjali Zupančič, Cankar, Kette in Murn popolnoma druge vrste literaturo. Poleg posebnega odnosa oziroma ne-odnosa do moderne označuje Milčinskega še neka značilnost, ki je v slovenski literaturi redka — to je njegov humor. Oboje postavlja Milčinskega v naši književnosti na posebno mesto. VIRI Fran Milčinski: Zbrani spisi I, II, Lj, 1960; Butalci, I,j, 1961; Ptički brez gnezda, DSM, Celovec, 1917; Pravljice, Lj. 1921; Cvetje in trnje, Lj, 1948. LITERATURA Jože Toporišič: Pripovedna dela F. S. Finžgarja, SM, 1964: Razgledi po stilistiki in stilu, JiS, 1962/63; Stilnost jezikoslovnih kategorij slovenskega knjižnega jezika, SR, 1974; Joža Malinič: Slog in ritem Cankarjeve proze, JiS, 1956/57. 7 Po de Saussurju je beseda označujoče + označeno. РЕЗЮМЕ Обзор стилеобразных средств показал, что Мильчински не является в такой степени оригинальным писателем, как бы это могло показаться на первый взгляд. Когда автор говорит о оригинальности, он конечно не имеет в виду тематику, а стиль. Это можно обнаружить особенно при разборе тропов, ибо Мильчински употребляет уже готовые стилемы живой речи, частично и такие, которые ведут свое происхождение из художественной литературы. Употребление элементов живой речи — явление позитивное, но для художественного творчества оно самое по себе неудовлетворительно. Автор не намерен развенчать художественные качества прозы Ф. Мильчинского, он желает только показать, как целью его литературного творчества не было достижение наилушего стиля и литературности, а критика и повседневная актуальность. Последнее характерно для его очерков и фельетонов. В повести «Бездомные птенцы», в некотором роде нравоучительном произведении, положение другое, и в «Сказках», где писатель трансформировал народные песни в прозу, опять другое. Наиболее самостоятельными и оригинальными являются стилемы его юмореск «Бутальцы». Мильчински употребляет все три социальные жанры языка: литературный язык, диалект и сленг. При употреблении литературного языка появляется но всех стилемах тенденция к сближению с разговорным языком. Комичность создается писателем посредством концентрации читательского внимания на означающем,7 читателю не допускается постижение означаемого в мыслительном процессе. Слово вдруг становится «голым» и Мильчински придает ему новое значение, которое уже известно, но которое при определенном слове очень редко актуализируется. Мы имеем таким образом дело с словесным юмором. Стиль Мильчинского в самом деле очень богат. Его достоинства вытекают пз разнообразности стилемов, которые писатель находил в разговорном языке, в диалекте и сленге. Именно этим способом могли его фельетоны побудить интерес и при современном читателе и навести его на мысль о оригнналности его творчества. Мильчински употреблял и своем творчестве рпбнпскнй диалект, вводил в литературный язык народные искаженные слова, ругательства — все это во время, когда творили Жупанчич, Цанкар, Кетте и Мурн вполне протн-воложную литературу. Мильчинского характеризует наряду с его особым отношением или не-отношением до модерна еще в словенской литературе редко встречающаяся особенность — его юмор, из-за того и другого Мнлчинскн занимает в словенской литературе особое место. UDK 886.5 Prešeren 7 Ribič .07 Janko Kos Filozofska fakulteta, Ljubljana MOTIV IN IDEJA PREŠERNOVEGA RIBICA Razprava se loteva analize znane Prešernove balade Ribič s primerjalnega stališča, tako da v primerjavi s pesniškimi teksti evropske predromantike in romantike (Goethe, Ileine, Puškin), ki oblikujejo isti motiv, poskuša določiti vzročne zveze, podobnosti in razlike, ki povezujejo tekst z evropsko romantično poezijo. Po tej poti prihaja do spoznanja nekaterih potez, ki so značilne za duhovno-zgodovinski in literarno-estetski ustroj Prešernovega pesniškega sveta ne le v Ribiču, ampak verjetno tudi v drugih delih. The study gives, from a comparative point of view, an analysis of the well known ballad by France Prešeren: Ribič (The Fisherman). It compares this ballad with the poetic texts of the European Pre-Romanticism and Romanticism (Goethe, Heine, Pushkin) which deal with the same motif; it tries to determine the causal connections, the similarities and differences that connect this text with the European romantic poesy. In this way the author finds some traits which are typical of the spiritual-historical and literary-esthetic structure of PreSeren's poetic world such as it can be found not only in the poem Ribič but in all probability also in his other works. Prešeren je svojega Ribiča objavil prvič v listu lllyrisclies Blatt, 3. marca 1838; v podnaslovu ga je označil za »balado«, kar ni brez pomena, saj kaže, kako na široko je jemal ta pojem in kakšno pomensko vsebino mu je pripisal. Ko je Ribiča sprejel v Poezije (1846), je podnaslov izpustil; pesem jc uvrstil v razdelek »Balad in romanc«. Nova objava se je od prve razločevala z manjšimi tekstnimi popravki; razlogi zanje so bili skoraj brez izjeme jezikovni, metrični in stilni.1 Kljub temu tudi za vsebinsko razlago nekateri teh popravkov niso brez pomena, saj pripomorejo k pravilnemu razumevanju manj jasnih mest. V prešernoslovju Ribič doslej ni zbujal velike pozornosti; literarna kritika ga ni uvrščala med osrednje Prešernove pesmi, pa tudi ne med najbolj dognane balade; poleg tega se je zdel starejši literarni zgodovini zanimiv samo po biografsko-psihološki plati. Da bi ga genetično razložila iz Prešernovega življenjepisa, je potegnila natančne vzporednice med posameznimi biografskimi dejstvi in pa motivnimi sestavinami, ki sestavljajo zunanjo vsebino pesmi. Najdlje v tej smeri je segel Anton Slodnjak, ko je sklepal, da je Ribič »povsem iz lastnega življenja zajeta 1 France Prešeren: Zbrano delo. Ljubljana 1965. I. knjiga. Opombe, str. 271 do 273. Citati iz teksta se ravnajo po tej knjigi. balada«.2 Po tej razlagi je potrebno podobe v pesmi razumeti dobesedno kot namig na realna dejstva Prešernovega življenja — »ribič« je pesnik sam, saj ga imenuje po domačem imenu svojega rodu, idealna zvezda-vodnica je Primčeva Julija, »morska dekleta nage« so simbol za čutno ljubezen do Ane Jelovškove, s katero se je zvezal ravno v času pred nastankom Ribiča; celo »strelec« (v Prešernovi opombi pod pesmijo leta 1838 »Sternbild des Schützen«) je samo prispodoba za Julijinega ženina, Jožefa Scheuchenstuehla. Na ta način se pesem spremeni v razločno sporočilo o pesnikovi življenjski situaciji v letih 1837—1838; postaja torej nekakšen »Schlüsselroman« v obliki kratke balade. Seveda ni mogoče tajiti možnosti za takšno razlago, pa tudi nc koristnosti naštetih dejstev za zunanjo genezo pesmi; pač pa lahko podvomimo o njeni daljnosežnosti, saj z ničimer ne poseže globlje v vsebinsko, duhovno ali estetsko problematiko teksta. S tem pa še ni rečeno, da bi se nekaterih dejstev iz biografsko-psihološke razlage Ribiča ne dalo uporabiti za globljo strukturalno raziskavo, s pogojem seveda, da jih včlenimo v širše duhovno-zgodovinske in literarno-estetske okvire. Tudi mlajša literarna zgodovina se doslej z Ribičem ni kaj prida ukvarjala. Poskušala je kvečjemu določiti mesto, ki mu pripada v razvoju Prešernovega pesniškega sveta, zlasti z ozirom na njegove temeljne duhovne, eksistencialne in socialno-moralne predpostavke. S tem v zvezi je opozorila zlasti na najtesnejšo sorodnost Ribiča z idejo soneta Kadar preoidi učenost zdravnika.3 Ta je izšel oktobra leta 1836, se pravi že pred epizodo z Ano Jelovškovo, kar seveda pomeni, da tudi Ribiča ni mogoče razlagati zgolj iz najožjih okoliščin Prešernove biografije, ampak iz najširšega konteksta njegovega duhovnega in pesniškega razvoja. Prav v tej smeri pa se balada o »ribiču« kaže kot tekst, ki je še zmeraj vreden globlje pozornosti prešernoslovja. Čeprav ga ni mogoče razglašati za eno osrednjih Prešernovih besedil, se zdi v marsikaterem pogledu tako zelo značilen, da se dajo iz ustroja celote, iz njenih vsebinskih in oblikovnih elementov razbrati poteze, ki niso bistvene samo za Prešernovo pesem, ampak kažejo k širšim, če že ne kar k temeljnim lastnostim Prešernove poezije. Zdi se, da bo takšna raziskava Ribiča najuspešnejša, če bo naravnana predvsem k motivu pesmi, oziroma k ideji, ki se skriva v posebni zgra-jenosti tega motiva; od tod se utegnejo odpreti tudi formalne razsežnosti teksta, predvsem forma zvrsti, ki ji pripada. Na prvi pogled je seveda videti, da motivno-idejna analiza Ribiča nc more biti drugačna kot pri- 2 France Prešeren: Pesnitve in pisma. Uredil Л. Slodnjnk. Ljubljana 1962. 3 Janko Kos: Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana 1966. Str. 126—128. merjalna, saj že najbolj zunanja znamenja kažejo, da je Prešeren v svoji baladi oblikoval splošno znan, razširjen, mnogokrat preoblikovan pesniški motiv, tako da je prav iz primerjave Prešernove obdelave z drugimi mogoče priti do natančnejših dognanj o tem, v čem je izvirna posebnost, specifičnost, novost njegove balade. Natančneje povedano, gre za splošno znan motiv predvsem evropske p red romantike in romantike, saj bi bilo tvegano domnevati, da so ga v specifični podobi, kot ga pozna romantična Evropa v Prešernovem času, izoblikovale že prejšnje pesniške smeri in obdobja. Temeljni problem, ki se odpira ob Prešernovem Ribiču, je torej ta, kako je povzel splošno uveljavljen motiv evropske predromantike in romantike, kako ga je spremenil, kakšno posebno idejo je vnesel vanj prek pretvorbe posameznih motivnih prvin ali celotnega ustroja, in nazadnje — kar jc po svoje najpomembnejše — katere so temeljne kategorije, iz katerih je zgradil v tem tekstu svoj pesniški svet. Dognanja, s katerimi poskuša sodobna literarna teorija opredeliti bistvo motiva in snovi, snovnih prvin in motivnih sklopov, se resda pogosto razhajajo.4 Vendar se da na podlagi najsplošnejših opredelitev s precejšnjo gotovostjo opisati temeljni motivni sklop, ki se skriva v Prešernovi baladi o »ribiču«: v središču motiva je moški junak, postavljen v bolj ali manj konkretno okolje, katerega bistvena značilnost je v slehernem primeru »vodni element«; iz tega ali pa v najožji prostorski zvezi z njim se pojavi pogubna sila, poosebljena v ženski, vendar tuko, da ni zgolj nekaj zunanjega, ampak v skrivnem skladu s pogubnostjo sil v samem junaku; te ga pogubijo tako, da izgine v vodnem elementu ali pa kako drugače postane žrtev njegovih moči. Na prvi pogled je videti, da ne gre za neposredno življenjsko »snov«, ki bi jo lahko avtor zajel preprosto iz svojega življenjskega izkustva, ampak za umetelno dograjen sklop, ki se ohranja znotraj literarne tradicije in v nji doživlja nove premene. Da gre za tipičen literaren motiv, dokazuje že dejstvo, da se posamezni elementi celotnega sklopa lahko poljubno spreminjajo — junak motiva jc ribič, mornar, čolnar ali pa obvodni puščavnik, vodni element je zdaj morje ali reku, drugič jezero, ribnik uli katerakoli druga vodna gmota; sila, ki junaka pogubi, bo največkrat erotična, lahko je pa seveda splošno življenjska, nagonska, eksistenčna. Tem prvinam se lahko pridružijo še druge, ki niso neposredno odvisne od motivnega jedru, pruv zato pa kot nalašč, da avtor z njimi (Iii motivu nov pomen. V Prešernovem Ribiču lahko brez težav razberemo, katere prvine je aktualiziral za svojo posebno obdelavo motiva in katere je zavrgel — 4 Prim. Elisabeth Frenzel: Stoff- und Motivgeschichte. Berlin 1966. junak balade je »ribič«, vodni element, v katerem se giblje, je morje, pogubna sila, ki ga zvabi iz varnosti v pogubo, je izrazito erotična, per-sonificirana je v morskih »dekletih« ali vilah. Povrh vsega je pa tu še nebo s svojimi zvezdami, zlasti z najsvetlejšo med njimi, ki ji »ribič« sledi, kot antiteza morskemu vodovju z njegovimi nevarnostmi; tuko nastaja v pesmi dualizem, ki za evropski motiv pogube junaka v vodnem elementu najbrž ni obvezen in je torej za Prešerna specifičen, prav zato ga bo v interpretaciji celote potrebno pazljivo upoštevati. Vsekakor je nebo z zvezdami tista sestavina, s katero Prešeren najodločilneje spreminja splošni začrt motiva, kot ga poznamo iz evropske predromantične in romantične poezije. V tej se motiv, iz katerega izhaja Prešernova balada, pojavlja razmeroma pogosto, tako da bi vse obdelave lahko zajela samo obširna tema-tološka raziskava. Na tem mestu bodo upoštevane samo tri — Goethe-jeva balada Der Fischer, Heinejeva pesem o Lorelei in Puškinova balada Rusalka; to pa iz preprostega razloga, ker so s Prešernovim Ribičem v neposredni vzročni zvezi ali pa se dajo s pridom uporabiti za primerjavo, ki naj globlje osvetli njegovo izvirno posebnost. Na prvi pogled jc vsak teh tekstov navezan na isto motivno podlago, vendar z značilnimi variacijami. Goethejeva balada po svojih motivnih prvinah ni daleč od Prešernove -— glavni junak je ribič, vodni element je morje, iz njega vstuja vodna žena (ein feuchtes Weib) in gu zvablja v pogubo; razločki s Prešernovo pesmijo so v tem, da je Goethejev ribič postavljen na breg, pogubna silu, ki ga zvabi v morje, ni erotična ali vsuj ne samo te vrste, predvsem pa seveda manjka element zvezdnatega neba z »zvezdo-vodnico« kot nasprotna utež razburkanemu morskemu vodovju.5 V precej poznejši Heinejevi baladni pesmi Ich weiss nicht, was soll es bedeuten, znani tudi pod naslovom Lorelei, je motiv s pomočjo novih prvin doživel precejšnjo pretvorbo — namesto »ribiča« je v središču pesmi mlad čolnar, morje je nadomestila reka Ren, morska dekleta ali ženo pa vila-čarodejka na samotni pečini; čolnarja pogubi njeno čarobno petje, kar je seveda v bolj ali manj jasni zvezi z erotičnimi silami, ki obvladujejo ta baladni svet.® Spet drugače se je motiv spremenil v Puškinovi Rusalki, ki je nastala že pred Heinejevo: junak balade je to pot ostareli puščav-nik, vodni element je jezero tik ob puščavniškem bivališču, silu, ki ga zvabi v pogubo, je izrazito erotična, poosebljena v goli rusulki, ki na- 5 Goethes lyrische und epische Dichtungen. Leipzig, Insel-Ausgabe. I, str. 206. • Heinrich Heines sämtliche Werke. Leipzig, Mux liesses Yerlug. I. str. 75. zadnje zvabi puščavnika za sabo v vodo, kot v posmeh njegovi prejšnji svetosti in veliki želji po onstranskem življenju.7 Primerjava Prešernovega Ribiča s temi teksti bi obvisela seveda v praznem, ko ne bi upoštevala vseh možnih historičnih zvez med njimi, pomembnih za razumevanje nastanka, izvirov in ustroja Prešernove balade. Na prvi pogled je videti, da je časovno prva med evropskimi obdelavami motiva »junak-vod ni element-demonične sile« Goethejeva balada Der Fischer, saj je nastala leta 1778, bila prvič objavljena leta 1779 v knjigi Volks- und andere Lieder in še tega leta ponatisnjena v Herderjevi zbirki Volkslieder.8 Vendar ne gre samo za časovno prvenstvo, ampak za dejstvo, da je Goethe v tej pesmi najbrž prvi ustvaril motiv, ki je nato prek različnih pretvorb postal splošna last evropske romantike. Nekatere od sestavin je gotovo zajel iz literarne tradicije, morda celo iz antičnih bajk o vodnih božanstvih in demonih; za lik povodne žene, ki se prikaže iz morja, vsekakor velja, da ga ni ustvaril iz lastne domišljije, ampak sprejel iz ljudskega pesništva; morda velja to tudi za lik »ribiča«, ki se pojavlja tako v sredozemskih kot v severnjaških baladah in romancah, kakršnih je nekaj uvrstil tudi Herder v svojo zbirko ljudskih pesmi, seveda s čisto drugačno funkcijo kot v Goethejevem tekstu. Nova motivna podlaga za te prvine pa je po vsej verjetnosti Goethejeva last, saj poteka iz tistega, kar je starejša literarna teorija imenovala »doživljaj«; v Goethejevem primeru se da celo natančno opisati kot prevzetost od misli, ki se mu je porodila ob utopitvi znanke in jo jc v pismu gospe von Stein izrazil kot domnevo o demonični privlačnosti vodnega elementa: »Diese einladende Trauer hat was gefährlich Anziehendes wie das Wasser selbst; und der Abglanz der Sterne des Himmels, der aus beiden leuchtet, lockt uns.«9 Izjava sc sklada z idejo Goctliejeve balade, ki meri na iracionalno, skorajda demonično zvezanost človeka z naravo, pravzaprav na ukinitev individualnosti, ko preide v brezosebnost naravnega elementa.10 Takšna osrednja ideja kaže že tudi na bistveno različnost Goctliejeve balade in Prešernovega Ribiča in je otipljiv dokaz, da se v Prešernovem primeru sprememba motiva ni izvršila samo v smeri posameznih prvin, ampak predvsem prek osrednjega smisla, ki jih povezuje v celoto. Kljub temu pa ne bo mogoče zu- 7 Л. S. Puškin: Sobranic sočinenij. Moskva 1959. I, str. 81—82. B Goethes Werke. Hamburg 1949. Opombe k prvi knjigi. 9 L. c. 10 Na podlagi teh dejstev je nastala teorija o naturno-magični naravi nekaterih Goethejevih balad, zlasti balade Der Fischer. Prim. Wolfgang Kayser, Geschichte der deutschen Ballade (1936), poglavje o pojmu die naturmagische Ballade«. nikati, da obstaja med balado Der Fischer in Prešernovo pesmijo o »ribiču« genetična vzročna zveza, ki ima morda pomen dejanske zveze (rapport de fait), tj. da je Goethejev tekst eden od možnih literarnih izvirov Ribiča. Vprašanje sodi v širši krog vprašanj o razmerju med Goethejem in Prešernom, o tem vprašanju je pa prešernoslovje že ugotovilo, da ostaja Prešernova poezija večidel zunaj temeljne problematike Goeihejeve lirske pa tudi baladne pesmi, da pa je iz Goethejevega dela vendarle zelo verjetno prešlo v posamezne Prešernove tekste več snovnih in motivnih drobcev, zlasti iz dram Iphigenie auf Tauris in Torquato Tasso, iz balade Die Braut von Korinth, verjetno tudi iz Wertherja in Fausta.11 Zdaj je med takšne motivne izvire potrebno uvrstiti še balado Der Fischer. Nanjo kaže dejstvo, da jo je Prešeren skoraj gotovo poznal, kot je pač že v dijaških in študentskih letih pobliže spoznal temeljna Goethejeva in Schillerjeva dela; to velja tem bolj za njune balade, ki so že v času slovenske predromantike postale splošna last literarno izobraženega bralstva na Slovenskem. Balada Der Fischer torej ni samo prva obdelava motiva, ki je v posebni obliki zaživel tudi v Prešernovi pesmi, ampak vsebuje vrsto prvin, ki so bile Prešernu neposredno literarno gradivo: naslov pesmi in opredelitev junaka kot »ribiča«, njegova po-stavljenost v morsko okolje, pojav morskega bitja, predvsem pa posebna kompozicijska shema celote — najprej oris »ribiča« pri njegovem vsakdanjem opravku, nato daljši nagovor povodnih vil, nazadnje nagel preobrat, ki je posledica nagovora, vodi pa naravnost v junakovo pogubo. Vse to govori — ne glede na temeljne razločke, ki bodo posebej predmet analize — v prid domneve, da je potrebno v Goethejevi baladi videti ne lc splošen model motiva, ki mu sledi Prešeren, ampak tudi neposredno iztočnico za oblikovanje lastne variante. Kaj takega ni mogoče z vso gotovostjo trditi za Heinejevo pesem o Lorelei; pač pa je zveza z njo verjetna z ozirom na dejstvo, da je Heine jeva balada nastala v letih 1823—1824 kot del cikla Die Heimkehi. izšla leta 1827 v zbirki Buch der Lieder in bila od tega leta naprej med najpopularnejšimi pesmimi pozne nemške romantike. O Heinejevem pomenu za Сора in Prešerna je resda težko sklepati spričo dejstva, da njegovo ime v njuni korespondenci skoraj ni omenjeno; iz Čopovih pisem Saviu v dvajsetih letih je očitno, da ni bil zainteresiran za nemško poezijo mlajše romantične šole in za njene naslednike med poznimi romantiki, pa tudi sicer mu Heine s svojo mladostno poezijo ni mogel 11 Janko Kos: Prešeren in evropska romantika. Ljubljana 1970. Prim, poglavje o Prešernu in predromantiki. biti idealen primer modernega pesnika.12 Vendar je skoraj nemogoče, da ne bi Prešeren do leta 1837 pobliže spoznal Heinejeve zbirke Buch der Lieder in v nji pesem Ich iveiss nicht, mass soll es bedeuten, zlasti ker se je po letu 1835 sam približal nekaterim literarno-estetskim, stilnim, metričnim značilnostim mlajše romantične šole, iz katerih je izhajal tudi Heine. S tega stališča bi tudi pesem o Lorelei lahko prišteli med možne literarne izvore Ribiča. Po svojem splošnem motivnem očrtu in posameznih prvinah je Prešernova balada sicer bližja Goethejevi Der Fischer, toda s Heinejevo jo povezuje odločilna okoliščina, da je osrednja pogubna sila, ki zvabi junaka v globine vodnega elementa, erotika. Celo lleinejevi verzi, s katerimi na kratko naznači junakovo pogubo — »Ich glaube, die Wellen verschlingen am Ende Schiffer und Kahn« — so močno podobni kratkemu Prešernovemu komentarju »Zgubljen je, vtop-ljen, sc bojim...«. Vse to pa seveda še zmeraj ni zadosten razlog, da bi Ribiča neposredno navezovali na Heinejev zgled; dejstva opozarjajo samo na možnost številnih vzročnih zvez, hkrati pa tudi na sorodnosti in velike razločke v Prešernovi obdelavi skupnega romantičnega motiva. Nasprotno ob Puškinovi baladi Rusalka skoraj gotovo ne gre za dejansko zvezo s Prešernovo pesmijo, pač pa je tekst potrebno pritegniti v primerjavo z Ribičem zaradi značilnih razlik, pa tudi podobnih elementov. Rusalka je nastala leta 1819, toda imela je težave s cenzuro; ta je dovolila natis šele leta 1825, objavljena je bila v zbirki Puškinovih pesmi naslednje leto.13 V pripovedi o pobožnem starem puščavniku, ki živi samo za nebesa, pa ga nato v sivi starosti zvabi v vodo, s tem pa tudi v pogubljenje gola rusalka, je na prvi pogled teže prepoznati splošno shemo motiva »junak-vodni element-pogubne sile«, ker je preoblečen v podobo, povzeto najbrž po starih krščanskih legendah o skušnjavah puščavniškega življenja, vendar zaobrnjeno po smislu v romantično ironično antilegendo. Kljub drugačni poanti je pa osnovna motivna shema enaka. Podobno kot v lleinejevi baladi in v Ribiču je erotika tista pogubna moč, ki se poigra z junakom, to pa tako, da je v nji jasno zaznaven čutno demoničen, pri Puškinu že kar diaboličen moment. V zvezi s Prešernovo pesmijo zbuja posebno pozornost še dejstvo, da je tudi Puškinova balada zgrajena na jasno začrtanem dualizmu — puščav-nik jc razpet med hrepenenje po nebeških višavah in pozemsko ljubezensko slo. Dejstvo je vredno upoštevanja, ker kaže, da dualizem Prešernove balade ni zgolj enkraten pojav, ki bi bil popolnoma neznan drugim 12 Prim. Čopova pisma Saviu, objavljena v Vedi (1914). 13 Л. S. Puškin: Sobranie sočinenij, I. Moskva 1959. Gl. opombo k baladi Rusalka. obdelavam istega romantičnega motiva. Vendar ostaja odprto vprašanje, ali ima v Prešernovem Ribiču tudi enako vsebino in funkcijo kot pri Puškinu. Natančnejša analiza problema bo najbrž pokazala nekaj bistvenih razlik. Za zdaj pa že zunanja kronološka razvrstitev in primerjava Prešernove balade o »ribiču« z nekaterimi znanimi teksti evropske predroman-tične in romantične poezije opozarja, da moramo tekst vseskozi domnevati na ozadju širše motivne, idejne pa tudi estetske problematike. Na dnu Prešernove balade odkrivamo skupni romantični motiv, ki ga povezuje z drugimi variantami motiva v tekstih, ki so bili upoštevani, zelo verjetno bi pa v primerjavo lahko pritegnili še druga besedila. Ob tem se je že tudi izkazalo, da je splošno veljavni motiv prešel v Prešernovo balado vsaj deloma prek dejanskih vzročnih zvez s čisto določenimi teksti — predvsem z Goetliejevo pesmijo Der Fischer, s katero ga povezuje vrsta enakih motivnih in kompozicijskih prvin, deloma pa tudi s Heinejevo balado o Lorelei, oziroma z njeno osrednjo idejo o demonični erotičnosti. Vse to pa seveda za pravo primerjalno analizo Ribiča še ni dovolj, ampak kvečjemu izhodišče zanjo. Ob primerjavi z evropskimi romantičnimi baladami na isti motiv se da najprej razmišljati o izvoru posameznih prvin, ki jih je Prešeren včlenil v celoto tako, da so na prvi pogled specifične prav za Ribiča. Sem seveda ne sodi niti lik »ribiča« niti podoba viharnega nočnega morja, pa tudi ne morskih deklet, ki vstanejo iz vodnih globin. Kvečjemu bi lahko domnevali, da je v Prešernovem primeru pomen vseh treh elementov, v katerih spoznavamo splošno znane prvine širšega motiva, okrepljen z reminiscencami na antično poezijo, na Homerja, Vergib», Horaca in Ovida, kjer so podobe in prispodobe morja, morskih nevarnosti, čolnarskih in ribiških brodolomov, pa tudi vodnih pošasti, božanstev in polbožanstev ne samo številne, ampak tudi literarno izrazito izoblikovane. Zlasti za »morska dekleta nagé« se zdi, da so mnogo manj kot Goetliejeva »ein feuchtes Weib« ali pa Puškinova rusalka v zvezi z ljudskim pesništvom poantičnih evropskih ljudstev/ saj spominjajo predvsem na antične nimfe, nnjade in nereide. Zanimivejše je seveda vprašanje, od kod Prešernu podoba zvezde vodnice na nočnem nebu, ki s svojim sijem varno vodi »ribiča« skoz morske nevarnosti. Gre za motivno sestavino, ki je v Prešernovi baladi bistvena, pa tudi specifična, saj je ne najdemo v drugih variantah motiva pri Goetheju, Heincju, Puškinu in najbrž tudi ne v ostalih tekstih te vrste. I)a ne gre za življenjsko izkustven element, je videti na prvi pogled, pač pa se v nji odkriva kulturno-litcrarcn topos, ki sega nazaj v tradicijo antike in srednjega veka; Prešeren ga je verjetno prevzel iz znane topike Marijinega kulta, ki mu je bil ne le dobro znan, ampak ga je do leta 1838 že nekajkrat izrabil za metaforiko svoje poezije (Krst pri Savici, soneti po Sonetnem vencu). Za Ribiča si je prilastil znano prispodabljanje Marije z morsko zvezdo (Ave, maris Stella), seveda tako, da je podobi odvzel religiozen pomen in ga do kraja prenesel na erotično motiviko. Dejstvo, da pomenita »ribičevo« hrepenenje in vdanost zvezdi-vodnici idealno ali spiritualno ljubezen, seveda še zmeraj kaže na posvečeni izvir podobe. V Prešernovi pesniški praksi tridesetih let takšno pesniško erotiziranje krščanskih motivnih prvin ni bilo nobena novost, saj ga v obilni meri najdemo v sonetih, napisanih po Sonetnem vencu, zlasti pa v Krstu pri Saoici.u Eden od razlogov, da je včlenil v motivno zgradbo balade tudi podobo »morske zvezde«, je prav gotovo tisti, ki ga navaja biografsko-psihološka razlaga Ribiča. V ustvarjalnem procesu, iz katerega se je Prešernu izoblikovala dokončna motivna zgrajenost teksta, je bila gotovo navzoča misel na možne analogije z lastno življenjsko situacijo, se pravi z razmerji pesnika do Julije, njenega ženina in Ane Jelovškove. Od tod se zdi, da je takšna biografika utegnila imeti posebno vlogo v izbiri in razporeditvi posameznih motivnih prvin, ki so se včlenile v motivno celoto Ribiča. Vendar z njenim pomenom ne gre pretiravati, saj nain ne more odkriti ničesar bistvenega o globljih načelih, po katerih je dograjen ustroj pesmi, pa tudi ne o posebnem mestu in podobi, ki so jo v njem dobile posamezne motivne sestavine. O vsem tem niso odločale bolj ali manj naključne zunanje okoliščine Prešernovega življenja v letih 1836—1838, ampak najširše osnove, iz katerih je dograjeval svoj du-hovno-pesniški svet že od začetka tridesetih let. Šele od tod se dajo razumeti posebne poteze, ki jih je Prešernov Ribič vnesel v splošno veljavno evropsko motiviko, tako da so njegova izvirna, specifična last. Bolj kot biografsko-psihološke okoliščine jih zato lahko odkriva primerjava Ribiča z evropskimi baladami, ki so bile postavljene za okvir razpravljanju o motivu in ideji Prešernove pesmi. Pozorni unalizi se v tej smeri ponuja vrsta zanimivih dejstev, ki jili bo potrebno globlje premisliti, da bi se iz njih izvili zares jasni pogledi. Prvo teh dejstev jc v zvezi z načinom, kako se posamezne motivne prvine povezujejo v celoto znotraj Prešernovega Ribiča in kakšno podobo so dobile že pred tem v ustreznih tekstih Goetheja, lleineju ali Puškinu. Različnost je vidna na prvi pogled — v baladah Der Fischer, Lorelei in Rusalka sc 14 Janko Kos: Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana 1966. snovne prvine, ki ponazarjajo motiv »junaka-vodnega elementa-pogubnih sik, spletajo v situacijo, ki je bolj ali manj konkretna, realna, enkratna, brez stranskih, dvojnih ali abstraktnih pomenov; nasprotno je situacija v Ribiču v prav posebnem smislu abstraktna, dvosmiselna in v nekaterih pogledih nerealna. Ta razlika je tem bolj vidna, ker se te balade s Prešernovo vred dogajajo v svetu, ki sam na sebi seveda ni vsakdanje izkustven, ampak napol mitičen, pravljičen ali legendaren. Kljub temu je že Goethe svojega »ribiča« postavil v tako zgrajen motivni sklop, da je njegova situacija z vsemi svojimi podrobnostmi konkretna in realna: junak balade je pravi ribič, v ospredju je njegovo delo, prikazen morske vile je v tesni vzročni zvezi s tem, da zvablja ribič s trnkom ribe iz globin, nenadna prevzetost od skrivnih vodnih sil je morda posledica njegovega dolgotrajnega strmenja v skrivnostni morski soj; skratka, vse podrobnosti so med sabo tako zelo zvezane, da sestavljajo konkretno življenjsko celoto. Y Heinejevi baladi o Lorelei je dogodek sicer še bolj potopljen v pravljično občutje, vendar je lik čolnarja, ki ga premami petje plavolase vile, sam na sebi popolnoma konkreten in določen; takšna je tudi njegova pot po Renu, nazadnje pa njegov konec. Yse to velja seveda tudi za Puškinovo Rusalko, kjer je puščavnikovo življenje izrisano z vsemi naravnimi, pa tudi konvencionalnimi podrobnostmi takšne eksistence; tako ne more biti dvoma, da gre za pojav, ki je trdno vraščen v konkretni svet, kot si ga pač predstavlja pesnikova domišljija. Prešernov »ribič« je že na prvi pogled začrtan drugače, brez zares konkretnih potez svojega poklica, dela in položaja; s te plati je v nekaterih malenkostih celo nejasen ali že kar nerealen. Kako naj na primer razumemo prvi verz »Mlad ribič cele noči vesla«? Prva objava v listu Illyrisches Blatt je bila določnejša: »Ribič mursktéro noč vesla«, kar je pomenilo, da se »ribič« odpravlja p o morju samo ponoči.15 Vendar nc v prvi ne v zadnji redakciji teksta ni povedano, kakšen je pravzaprav namen in smisel »ribičevega« morskega potovanja. Da ne gre za običajen ribiški lov, se dâ razbrati iz dejstva, da ta v pesmi ni nikjer omenjen; iz pomanjkanja vsakršnih namigov v to smer se dâ sklepati samo, da je z življenjsko konkretnega stališča junak balade vse prej kot natančno zarisan. S takšnega stališča bi morali celo trditi, da je samo shematičen, njegova situacija pa ne do kraja realna. In res nus že druga kitica pouči, da ga nikakor ne smemo dojemati kot običajnega ribiča, saj je glavni smisel njegove nočne vožnje po morju sledenje zvczdi-vodnici; bistvo tega početja je namreč to: 15 France Prešeren: Zbrano delo. Ljubljuna 1965. L knjiga, str. 272. Več let mu žarki zvezde lepe ljubezen sijejo v mlado srce, mu v prsih budijo čiste želje. Tak pomen zvezde vodnice in njenih žarkov je v prvi objavi bil opisan še direktneje, docela moralistično in že kar drastično, češ da »vročo, nemirno kri mu hlade«. Opisane poteze Prešernove balade so torej zares takšne, da v primerjavi z evropskimi baladnimi teksti kažejo na nekonkretnost, nerealnost prikazanega dogajanja, kar je verjetno posebna značilnost, če že ne kar specifičnost načina, kako jc Prešeren sprejel splošno veljavni motiv in mu dal svojo podobo. Da bi te poteze res do kraja razumeli, je potrebno poseči v tisto ozadje, ki se v njih samo od sebe kaže, hkrati pa odpira razgled v globlji ustroj Prešernove pesmi. Nekonkretnost in nerealnost osrednjega lika sta samo posledica dejstva, da je celotna balada zgrajena tako, da se hkrati dogaja na dveh ravneh — na konkretni in abstraktni, slikovni in pomenski. Sleherni konkreten pojav v pesmi ni zgolj nekaj konkretnega, ampak skriva v sebi še splošnejši, abstrakten pomen, ki pa je bralcu že skoraj od začetka jasen, tako da ni simbolično zastrt, ampak racionalno očiten. Ribič ni samo realen ribič, ampak je predvsem podoba za idealno ljubečega moškega; zvezda, po kateri se ozira, ni samo stvarna zvezda, ampak predvsem znamenje za idealno ljubezen ali celo za osebo, ki ji je takšna ljubezen namenjena; končno pa tudi »morske dekleta nagé« niso samo čisto konkretna bitja iz pravljic ali antične mitologije, ampak pooseb-ljenje čutnosti v človeku, njegove nagonsko spolne narave ali — povedano z besedami iz prve redakcije — njegove »vroče, nemirne krvi«. Ob tem bi se dalo govoriti ne le o posebnem razmerju med konkretnim in abstraktnim, posameznim in splošnim, ki je torej značilno za Ribiča, ampak že kar o posebni zvezi, ki obstaja znotraj pesmi med racionalnimi in emotivnimi prvinami, med »razumom« in »čustvom«. Tisto, kar je pravi predmet pesmi, jc seveda človekova »notranjost«, tj. njegova subjektivnost, in sicer po svoji čustveno-nagonski plati, saj ji gre predvsem za erotiko; ta jc — naj bo spiritualna ali čutna — po pesnikovem lastnem prepričanju stvar srca, čustev, neposrednega čutenja, ne pa razumske presoje. Kljub temu je iz celotnega dogajanja razvidno, da ima v njeni precejšnjo vlogo tudi razum, saj je potek dogodkov predstavljen tako, da njegov pravi pomen ugotovimo šele s pomočjo razumskega sklepanja, ne pa iz neposredne nazornosti podob. To seveda pomeni, da gre v tem pesniškem svetu razumu drugačno mesto kot pa na primer v Goethejcvi baladi Der Fischer, v lleinejevi Lorelei, pa tudi v Puškinovi Rusalki, kjer je v središču kot neomejena sila zgolj čustvo, nagon, iracionalno v človeku, pravzaprav že kar njegova podzavest, ki se dvigne zoper šibke vezi razuma, da odpadejo s človeka, kot da jim ne gre nobena bistvena vloga. Prav zato bo potrebno natančneje presoditi vlogo in smisel razuma v Prešernovem Ribiču, to pa ne samo po formalni strani, ampak na osnovi najširših duhovno-zgodovinskih predpostavk, iz katerih je pesem nastala, da bi se pokazalo, kaj pomeni pravzaprav »razum« v njenem temeljnem očrtu sveta, človeka in njunih vrednot. Za zdaj je pa mogoče dognati vsaj to, da se v marsikateri podrobnosti Ribiča kaže navzočnost posebnega literarno-estetskega postopka, ki ga je mogoče označiti s starim pojmom alegoričnosti. Nerealnost in abstraktnost posameznih sestavin imata izvir v njihovi bolj ali manj očitni alegorični funkciji. Od tod seveda ni mogoče sklepati, da je Ribič po svojem bistvu alegorija in torej v celoti alegoričen tekst. Pač pa nas navzočnost alegoričnih sestavin opozarja na bližino tiste literarne zvrsti, v kateri so takšne sestavine dejansko od nekdaj imele bolj ali manj vidno vlogo. Ta zvrst je parabola, oziroma paraboličnost kot njeno zvrstno bistvo. Pomembno dejstvo, ki ga odkriva primerjava Prešernove balade z evropskimi teksti na isti motivni sklop, je pač ta, da se v Prešernovo baladno zasnovo vrašča vrsta bistvenih potez parabole; od tod seveda ne sledi, da je tekst prava parabola, pač pa da je v njem delež paraboličnosti zelo močan, tako da bi tip balade, ki je v Ribiču aktualna, lahko morda imenovali parabolična balada. Na to kažejo opisane poteze Ribiča, ki jili je mogoče uskladiti s splošno teorijo parabole in paraboličnosti. Ta je sicer razmeroma zapletena, neizdelana zlasti v opredeljevanju natančne meje med basnijo in parabolo, pa še v opredeljevanju različnih možnih oblik parabole. S te plati je potrebno upoštevati zlasti formalno in vsebinsko opredelitev parabole, razločevati pa je mogoče tudi med parabolo v širšem in ožjem smislu, zlasti glede na dejstvo, da nekateri teoretiki parabole ne ločujejo strogo od basni, pa tudi glede na Л. Jülicher j a, ki je celo v evangeljskih prilikah odkril različne tipe pripovedi — od preproste prispodobe, na primer v zgodbi o izgubljeni ovci, prek purabole v pravem pomenu besede, kot jo predstavlja zgodba o izgubljenem sinu, pa do tako imenovane zgledne zgodbe (Beispiclerziihlung), ki jo najdemo v pripovedi o usmiljenem Samarijanu."1 Za problem paraboličnosti v Ribiču se zdita 10 Za lit. o paraboli gl.: Л. Jülicher. Die Gleiclinisreden Jesu (1910). Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte (1966). E. Leibfried, Kabel (1967); od starejših avtorjev zlasti Heglovo Estetiko. pomembni tako vsebinska kot formalna opredelitev parabole, pri čemer je prva odločilna za parabolo v širšem smislu besede, druga pa za ožji pojem parabole. Z vsebinskega stališča lahko velja za parabolo v nasprotju z basnijo vsak tekst, ki s pomočjo konkretnega, enkratnega primera ponazarja splošnejši ali abstrakten, racionalno določljiv smisel, in sicer tako, da pokaže idealno normo, h kateri naj realnost teži, oziroma kako empirični svet od te norme odpada — v nasprotju z basnijo, ki s posameznim primerom večidel ne prekorači izkustvenega območja v smislu ideje in se ne dvigne nadenj, ampak ostaja v realnosti, opozarjajoč samo na njene izkustvene zakone, navade in pravila. S stališča takšne vsebinske opredelitve parabole je v Ribiču jasno zaznavna paraboličnost v širšem smislu besede: konkreten in posamezen primer je v pesmi hkrati znamenje nečesa bolj splošnega in abstraktnega, to pa tako, da upodablja nasprotje med idealno normo, h kateri naj posameznik teži, in pa vsakdanjo nujnostjo čutnega sveta, ki ga pri tem ovira. To nasprotje je v zadnji kitici Ribiča izraženo celo v obliki svarila: »Kdor ljubi brez upa, ga svarim, nikar naj ne vesla za njim!«, kar seveda pomeni, da gre za racionalno določljivo spoznanje. Vendar se zdi, da bi paraboličnost v Ribiču lahko prepoznali tudi s tistega stališča, ki meri na parabolo v ožjem, strogem smislu besede in zato ločuje zlasti med parabolo in zgledno zgodbo, čeprav običajno obe uvrščamo pod skupen, širši pojem parabole. Za ožji pojem parabole je v formalnem smislu potreben zlasti odnos med abstraktnim in konkretnim v smislu analogije, tako da se nam ta smisel odpre šele, ko dani primer prenesemo iz njegove konkretne enkratnosti v abstraktno sploš-nost; nasprotno pa v zgledni zgodbi ne gre za analogijo, ampak samo za to, tla smisel enkratnega dogodka posplošimo še na vse druge možne primere, na primer, da v zgodbi o usmiljenem Samarijanu razumemo Samarijanovo ravnanje kot normo za vsako drugo človeško situacijo iste vrste. S stališča takšnega ožjega pojma parabole se izkaže, da imamo v Ribiču opraviti s paraboličnostjo v pravem pomenu besede. V tekstu se od začetka do konca skriva dvojnost, ki jo lahko dojamemo samo prek analogije med konkretnim in abstraktnim, ne pa zgolj tako, da posamezno posplošimo v obče. Kljub temu bi bila pretirana teza, da je Ribič po svojem bistvu parabola. Vsaj toliko kot elementov paraboličnosti je v njem potez prave balade, saj se da vseskoz obravnavati tudi kot epsko-lirski tekst, strnjen okoli enega samega dogodka, z junakom, ki se usodnostno sreča s fantastično poosebljenimi silami človeške in zunajčloveškc narave, pa v dotiku z njimi pade. Tako zastavljen baladni osnutek jc povrh vsega izra- žito romantičen, njegova središčna os je vseskoz avtonomna, estetsko in moralno idealna subjektivnost. Vse to navaja na misel, da se v Ribiču spajajo sestavine paraboličnosti in baladnosti, kot da je Prešeren tradicionalno parabolo prilagodil romantični baladi in tako oboje združil v izvirno enoto. Morda bi prav zato lahko govorili o romantični subjekti-vizaciji parabole, ali pa narobe — o povezavi romantične subjektivnosti z racionalnostjo, katere nosilec je bila tradicionalna zvrst parabolične pripovedi. Na prvi pogled je videti, da je takšno spajanje starejših in novejših pesniških oblik zvezano tudi s posebnim razmerjem med racionalnimi in čustvenimi sestavinami, kot ga je bilo mogoče ugotoviti že v prvem razboru motivike Ribiča. Problem ni pomemben samo za razumevanje te Prešernove pesmi, ampak se zastavlja tudi ob drugih epsko-lirskih tekstih, ki jih je Prešeren zbral v Poezijah pod skupnim naslovom »Balade in romance«; morda pa ne samo za te, ampak celo za nekatere na pol ali že čisto lirske tekste. Prešeren je med drugim napisal seveda tudi pravo parabolo, Orglarja, vendar bi sledove paraboličnosti v tistem smislu, kot jo najdemo v Ribiču, lahko odkrivali še v večini drugih balad in celo romanc.17 Ponekod se takšna paraboličnost podobno kot v Ribiču bliža pravi, ožje pojmovani paraboli — sem bi lahko prišteli zlasti balado Neiztrolinjeno srce, morda tudi Prekop. Večidel so pa v Prešernovih baladah in romancah elementi paraboličnosti navzoči v tistem širšem smislu, ki sestavlja zgledno zgodbo, se pravi pripoved o enkratnem, posameznem primeru, ki ga jc treba samo posplošiti, pa že odkrijemo splošno veljavno idealno normo oziroma prestopek zoper njeno pozitivno načelo. Takšen ustroj ima že prva Prešernova balada, Povodni mož, kjer gre za na pol resno demonstracijo načela o iskreni, zvesti ljubezni, spričo katerega je koketnost kazni vreden prestopek. Zglednost te vrste zlahka opazimo v Ponočnjaku, pa tudi v Turjaški Rozamuiuli, nato pa seveda kar po vrsti v vseh Prešernovih baladah in romancah po letu 1836, med katere spada tudi Ribič — to so zlasti Zdravilo ljubezni, Ženska zvestoba, Prekop, v štiridesetih letih tudi Judovsko dekle. Od tod se potrjuje domneva, da je v vsej Prešernovi baladni poeziji na čisto poseben način navzoča paraboličnost v bolj ali manj podobnem obsegu in smislu, kot jo vsebuje Ribič. Zato bi za vse te balade lahko obveljala formula o Prešernovem romantičnem subjektivirunju parabole. Seveda bi lahko od tod posegli še v tiste tekste, ki že sodijo v liriko, in odkrivali parabo- 17 Poseben primer Prešernove parabole je pesem V spomin Valentina Vodniku, kjer pa je potrebno upoštevati še elemente drugih zvrsti (alegorija, basen, prispodoba). ličnost na primer v Nezakonski materi, v Mornarju in še kje, vendar je to že območje, ki sodi v okvir drugačne raziskave. Ze doslejšnja primerjava Ribiča z evropskimi baladami, enakimi po motiviki, po svojem duhovno-zgodovinskem ustroju pa del romantike, v katero sodi tudi Prešernov Ribič, je opozorila na vrsto potez, ki niso značilne samo za Ribiča, ampak že kar za vse Prešernove balade, verjetno pa na sploh za tip romantike, ki se v njegovi poeziji realizira tako po vsebinski kot formalni strani. Zvezanost abstraktnega s konkretnim, posebna vloga razuma, paraboličnost — vse to so tako značilne posebnosti Ribiča, da jim je potrebno poiskati globlje osnove, iz katerih potekajo in ki šele do kraja lahko pojasnijo specifično, prav za Prešerna značilno strukturo balade. Vidik, ki ga velja premisliti, je v najširšem smislu duliovno-zgodovinski in hkrati duhovno-umetnosten. Ze shematičen prerez skoz besedila Goctliejeve balade Der Fischer, Heinejeve Lorelei in Puškinove Rusalke opozarja v primerjavi s Prešernovim Ribičem na globljo duliovno-zgodovinsko različnost, ki posega prav v osrčje baladnega motiva, odločilno pa vpliva tudi na njegovo idejo. V središču vseh teh tekstov je romantični subjekt s svojo subjektivnostjo, ki je v posebnem smislu avtonomna, sama sebi izvir in potrdilo, saj ji iz notranjosti ves čas prihajajo izjemno močni, značilni, estetsko vredni impulzi, čustva, razpoloženja, strasti, najgloblja občutja pa tudi naj-silnejši nagonski porivi. Pri Goetheju in lleineju je takšna subjektivnost tudi edino, kar obstaja bodisi v samem subjektu bodisi v svetu, ki ga ta priznava za svojega. Pravzaprav se junak pri obeh realizira zares do kraja šele s tem, da se popolnoma preda svoji subjektivnosti in se odtrga od vsega, kar ga od zunaj veže. Goethejev ribič je najprej poln »hladnega« razuma, predan svojemu praktičnemu opravilu; šele nagovor morske vile gu iztrga vsakdanjemu racionalizmu in zbudi v njem iracionalne sile podzavesti, kar seveda pomeni, da ga šele to prebudi v pristno subjektivnost. Podobno se tudi Heinejev čolnar sredi svojega praktičnega opravila zave globlje nagonske, čustvene subjektivnosti v sebi. Obakrat seveda takšno nasilno prebujenje subjektivnosti spelje junaka v pogubo; Goethe in Heine jo prikazujeta z dvoumnim občutkom, da je takšna poguba hkrati tragična in vzvišena, kot da lahko romantični subjekt doseže najvišji cilj svoje subjektivnosti, njeno popolno avtonomnost in čustveno izpolnjenost šele zu ceno svoje individualnosti, se pravi s smrtjo. Ničesar takega ni najti v Prešernovem Ribiču. Tudi tu je seveda v središču pesniške resničnosti subjekt s svojo subjektivnostjo, ki je polna vzvišenih doživetij, čustev, misli in teženj. Ta doživetju ji očitno prihajajo iz nje same, iz njene posebne sposobnosti čutenja, pa tudi etičnega doživljanja in estetskega dojemanja sveta oziroma lastnega »jaza«. Y tem smislu je tudi ta subjektivnost avtonomna, torej romantična. Toda ob nji obstaja v pesmi še nekaj, kar jo vendarle presega ali ji vsaj stoji nasproti. Izhodišče balade je prvotni »ribičev« položaj, ko sledi zvezdi vodnici. Ta položaj je vrednostno pozitiven, torej obraten od položaja v Goethejevi baladi, kjer je ribičeva hladna razumnost, s katero posedeva ob morju, dokaz za njegovo odtujenost sebi in svetu, svoji globlji subjektivnosti in naravi, s katero je ta subjektivnost na skrivnosten način povezana. Položaj Prešernovega »ribiča« seveda pomeni, da je notranjost junaka že od začetka podvržena nečemu, kar ni zgolj ona sama. Zvestoba zvezdi vodnici je zvestoba načelu čiste, spiritualne, idealne ljubezni, ta pa ne more biti zgolj subjektiven doživljaj, ampak je obče veljavna, objektivna vrednota. Od tod moramo sklepati, da obstaja v Prešernovi baladi poleg »ribičeve« subjektivnosti še poseben, objektiven sistem vrednot, ki ga ta subjektivnost sprejema za svojega, ga priznava in po svojih močeh poskuša realizirati. Kjer pa obstaja objektiven vrednostni sistem, mora obstajati tudi njegovo nasprotje, tj. sistem negativnih vrednot; in res se v baladi izkaže, da »ribič« potem, ko spozna nemožnost, da bi obstal v svetu jasnih, objektivnih vrednosti, nujno zapade vplivu negativnih vrednostnih sil. Vse to potrjuje domnevo, da obstaja v svetu Prešernovega Ribiča ne samo subjektivnost romantičnega subjekta, ampak tudi sistem objektivnih vrednot, ki jih ta subjekt priznava in se po njih ravna. S tem se seveda pojasnjuje tudi dualizem, ki ga je bilo mogoče opaziti, v tekstu že ob pretresu posameznih motivnih sestavin in ki ga v evropskih variantah večidel ni bilo mogoče najti. Tu se kajpak nehote vsiljuje primerjava še s Puškinovo Rusalko, kjer nedvomno obstaja dualizem v junakovem doživljanju sveta, pa tudi v njem samem. Puškinov puščavnik najprej živi v svetu objektivnih etičnih norm vere, šele nato se zbudi v njegovi subjektivnosti globlji, očitno močnejši svet njegovega nagonskega »jaza«, podzavesti in erotičnega čustva. Podobnost s Prešernovim Ribičem je vsaj na videz očitna, vendar je hkrati že tudi vidna razlika. Pri Puškinu se svet puščavni-kovih objektivnih vrednostnih norm izkaže za navideznega, pravzaprav ničevega, za pravo resničnost pa svet človeške erotike, subjektivnosti, čustva; ustrezna temu je Puškinova ironija, ki vseskozi poudarja vzvišenost človeške subjektivnosti nad slehernim zunanjim, togim, umetnim redom. Nasprotno se v Prešernovem Ribiču izkaže, da je bil objektivni vrednostni sistem, iz katerega je »ribič« dobival gotovost svojega ob- stoja, edino smiseln, odmik od njega v neurejeno nagonskost pa poguba smiselne eksistence. Ob takšnem zarisu predpostavk, na katerih je zgrajena duhovno-zgodovinska in etična realnost Prešernovega Ribiča, se seveda ni mogoče izogniti vprašanju o dvoumnosti, na katero opozarja temeljni problem te resničnosti. Gre za vprašanje o tem, iz česa in na čem je pravzaprav utemeljen objektivni sistem vrednot, ki ga priznava Prešernov »ribič« za svojega in z njim povezuje vso svojo usodo. Na to vprašanje je mogoč dvojen odgovor. Z ene strani je ta sistem objektivnih norm prav gotovo zasnovan na sami subjektivnosti junaka, saj je ideja čiste ljubezni resnična samo, ker jo junak doživlja, jo čuti v sebi, ji daje pravo težo s silnostjo svojega etičnega in estetskega čustvovanja, kot ga neposredno čuti. Kljub temu je pa seveda nemogoče, da bi bile vrednostne norme »ribiča« utemeljene samo v njegovi subjektivnosti, saj bi s tem ne mogle biti zares obče veljavne, intersubjektivne, za kakršne jih spoznava pesem ne samo v svojem poteku, ampak tudi s svojim koncem, kjer je njihova splošna normativnost izrecno poudarjena. Da bi imele objektiven temelj, bi morala za človeško zavest obstajati metafizična gotovost o tem, da je svet kot tak zgrajen razumno, smiselno, pravično, tako da je objektiven vred-nosini sistem ne samo mogoč, ampak docela nujen. Takšna metafizična gotovost je bila v 18. stoletju še mogoča v obliki razsvetljenskega racionalizma in deizma. Vendar v Prešernovem Ribiču ni nikjer videti, da bi bila v njem navzoča metafizika takšne vrste. Iz drugih Prešernovih tekstov, iz pesmi, pisem in ohranjenih izjav vemo, da je bil v metafizičnem pogledu izrazit agnostik, empirik, pozitivist ali celo materialist. Zato moramo osnovni duhovno-zgodovinski položaj njegove balade zarisati v tejle podobi: objektivni vrednostni sistem za človeka obstaja, toda zanj ni nobene prave metafizične gotovosti, človek verjame vanj samo iz svoje subjektivnosti, kot mu pač govori etično in estetsko čustvo. Zato je ta vera krhka, obenem pa na prav poseben način tudi neomajna. Ker ni nobenega metafizičnega načela, ki bi jo potrjevalo, tudi ni nobenega metafizičnega dokaza, ki bi jo lahko a priori ovrgel. Začasno jo lahko porušijo samo čisto konkretne, enkratne, naključne okoliščine posameznikovega življenja. In res se v Ribiču nikakor ne izkaže, da je objektivni vrednostni sistem neveljaven, ampak samo, da »ribiču« v čisto določenem trenutku njegovega življenja ni dano, da bi živel v skladu z vrednostnimi normami. Glavni argument, ki ga odvrne od službe zvezdi vodnici, je namreč beseda morskih deklet o tem, »kak blizo strelca stoji, lepota, ki zanjo srce ti gori«. Ob subjektivnosti in njeni notranji avtonomnosti obstaja torej kot zares gotova stvarnost samo še svet kon- kretne, naključne vsakdanje izkušnje. Morda se nad obojim razteza še višja sfera obče razumnosti, usklajenosti in smotrnosti, vendar je negotova, razkrojena, človeški subjektivnosti nedostopna, vsekakor pa ne več trdna metafizična celota. Če bi torej vseeno hoteli domnevati, da se v ozadju pesniškega sveta, iz katerega raste Ribič, še zmeraj skriva razsvetljenstvo, bi morali upoštevati, da je to razsvetljenstvo po svojem bistvu razkrojeno, brez osrednjega načela in temelja, saj je na njegovo mesto stopila romantična subjektivnost. Bolj kot o razsvetljenstvu bi bilo mogoče v Prešernovem primeru govoriti o romantični subjektivizaciji razsvetljenstva, ki razkraja njegovo racionalistično metafiziko in hkrati ohranja njegov objektivni, racionalno veljavni sistem vrednostnih norm. Ta teza ima prednost, da pomaga odgovoriti na vprašanje o vlogi razuma znotraj Prešernove balade, pa tudi o njegovem razmerju s čustvom. Ta vloga je precejšnja, saj se ob čustveni subjektivnosti, ki je središče dogajanja, razum vseskoz pojavlja kot bistven dejavnik, morda celo kot usmerjevalec junakovega ravnanja. Do obrata iz »ribičeve« službe čisti ljubezni v predanost temnim nagonom pride prek razumskega spoznanja o smislu, možnostih in prihodnosti takšne ljubezni, kot ga junaku odprejo besede morskih deklet; hkrati tudi v sklepu balade ohranja razum svoj pomen kot vodilo splošne človeške izkušnje. Junakov prestop iz ene življenjske sfere v drugo se torej zgodi p rek razumskega spoznanja in sklepanja. Pomembna vloga razuma v Ribiču se še bolj izkaže v primerjavi z Goethejevo pesmijo Der Fischer, kjer prav tako pride do obrata z nagovorom morske vile; todu posledica tega nagovora nikakor ni razumsko spoznanje, ampak nasprotno premik junakove zavesti v območje nezavednega, iracionalnega, nelogičnega. V Prešernovem Ribiču obstaja torej drugačno razmerje med razumom in čustvom kot v evropski predromantiki in romantiki; razumeti se da v zvezi z deležem, ki ga imata v tem pesniškem svetu tradicija razsvetljenskega metafizičnega racionalizma in pa romantični subjektivizem. Za razsvetljenstvo je bilo bistveno, du je zu človekovo bistvo razglašalo čutnost, razum pa za oporo, zagotovilo in pomoč, da se bo tako zamišljena čutnost smotrno realizirala. V svetu Prešernovega Ribiča je na mesto empirične čutnost i stopilo čustvo, tj. avtonomna romantična subjektivnost. Razum pa nikakor ni izginil, ampak je ohranil svojo funkcijo, saj mu je dodeljena vloga katalizatorja, usmerjevalca in urejevalca človekove eksistence, in sicer zato, da bo lahko z njegovo pomočjo spoznavala možnosti, pa tudi nemožnosti svoje na čustvu utemeljene in s čustvom potrjene težnje k sreči. Pred nami je podoba romantične subjektivnosti, ki se še zmeraj utemeljuje tudi z racionalnimi sestavinami razsvetljen- stva, čeprav jih seveda hkrati razkraja in ne verjame več slepo v njihov metafizični temelj. Od tod se odpira vabljivo območje vprašanj o tem, ali so očrtane poteze značilne samo za Prešernovega Ribiča in še za druge njegove balade, ali pa zajemajo ustroj njegove poezije v celoti. Odgovor na ta vprašanja terja širšo raziskavo, za katero je razpravljanje o motivu in ideji Prešernovega Ribiča lahko samo skromen nastavek. РЕЗЮМЕ Исходное положение статьи заключается в следующем: — Балладе «Рыбак» Ф. Прешерна прешерноведение до сих пор уделяло относительно небольшое внимание, хотя бы мотивика и идейное содержание именно этого произведения могли послужить ключем для понимания общих структурных особенностей поэзии Прешерна. Что касается мотива, то статья утверждает, что мы имеем дело с общеизвестным предромантическим и романтическим мотивным соединением, и по этой причине статья включает в сравнительный разбор стихотворения «Рыбак» самые значительные европейские обработки этого мотива в поэзии Гете («Der Fischer»), Гейне («Lorelei») и Пушкина («Русалка»), Сравнительный анализ не устанавливает лишь причинной связи баллады «Рыбак» с некоторыми упомянутыми произведениями, но и наличие ряда схожих мотивных элементов. Этим элементом в балладе «Рыбак» прибавляется ряд новых элементов и прежде всего изменяется их значение и функция; что касается основных особенностей, баллада таким образом теряет непосредственную связь с другими европейскими вариантами. Мотив героя, связанного с водным элементом, элементом, который заманивает героя в экзистенциальную гибель, в поэзии других европейских романтиков не теряет конкретности, в поэзии Прешерна он получает добавочные абстрактные, нереалные, частично аллегорические черты. Установленный факт порождает тезис, согласно которому можно в балладе Прешерна установить ярко выраженные элементы параболичности, понятой в узком и широком смысле термина парабола. Несмотря на указанное баллада «Рыбак» не является настоящей параболой, она претставляет оригинальный синтез рационализма традиционного параболического повествования и субъективизма настоящей романтической баллады. Статья допускает возможность наличия сходной параболичности и в других балладах и романсах Прешерна, айв некоторых других его произведениях. — Ответ на вопрос о происхождении таких литературно-эстетических особенностей баллады «Рыбак» статья старается найти в духовно-исторических диапазонах текста. В сопоставлении с романтической субъективностью баллад Гете, Гейне и Пушкина устанавливается н в произведении Прешерна такой субъективный центр события, а наряду с ним и объективная система ценностей, которую субъект считает законной и которой он н руководится. Эта система не обоснована больше метафизикой, как это было в рационализме просвещения 18-го в., но оно все-таки сохраняет отдельные элементы. В связи с Прсшерном можно говорить о романтической субъективизации просвещения. Указанный факт объясняет особую роль разума, который является наряду с чувством, как центральным объектом баллады Прешерна, важным компонентом целого. Статья в итоге приходит к заключению, что описанные духовно-истори-ческие особенности по всей вероятности явлаются существенными для всего поэтического творчества Прешерна, анализ баллады «Рыбак» имеет таким образом значение вводного исследования. UDK 808.63—022—441—457 Frederik Kortlandt Faculteit der Letteren, Leiden, Holland JERS AND NASAL VOWELS IN THE FREISING FRAGMENTS Analiza jerov in nosnikov v Brižinskih spomenikih kaže zelo star naglasni sistem. An analysis of the jers and nasal vowels in the Freising Fragments reveals a very archaic system of accentuation. Are the Freising Fragments a Slovenian document? The characteristic development common to all Slovenian dialects is the progressive accent shift in words of the type okn. In this article I intend to show that the Freising Fragments reflect a linguistic stage which is anterior to the progressive accent shift. From this point of view, the language of the Freising Fragments must be regarded as the pre-Slovenian dialect of Slavic. 1. Jers. Though the large majority of weak jers are not written in the Freising Fragments (cf. Kolarič 1968: 85 f.), there are a considerable number of exceptions. The relevant cases are to following: I 4 uuizem [w(a)sem[ 5 želom [ salom ] 16 vzinistue |w sanictwe] 27 zenebeze [so nebese] II 1 neze/gresil |ne sogrcšilj 14 zemirt [samrt] 37 zest i |časti| 39 ozeepasgenige |o sapasenije] 50 zigreahu [sagrealiQ] 72 ze/zopirnicom [sa sgprnikom] 83 dini [daniI 92 bozzledine [posledane] III 21 Kibogu [ko bogu I 34 Uznicistoe [w snicastwe] 39 dine [done] 41 dodiniz negodine [do današnego done] 49 zimizla [samislu] 54 nazudinem dine [na sgdonem dane] The preservation of the weak jer in the preposition [sa] before word--initial [s] in II 72 ze/zopirnicom and in the prefix [sa] before the cluster [gr] in II 1 neze/gresil and II 50 zigreahu is comparable to the same phenomenon in the contemporary language, e.g. in sagreti, sasuti (cf. Ko-larič 1968: 26). The [э] in I 4 uuizem is isolated and must be a slip of the pen. The other instances require an explanation. I think that the majority of cases can be accounted for if we assume that weak jers were preserved under the stress. Ramovš writes (1936: 55): »Če imamo v brižinskih spomenikih pisano ki bogu, nas ta zapisek še ne sili k branju ka-bogu (= današnjemu dolenjskemu y-bûga), marveč more podajati izgovor кэ bôgu in predlog кэ bi imel sekundarni a«. One can certainly agree with Ramovš that the single occurrence of Kibogu in the Freising Fragments does not force us to assume that the preposition bore the stress. A definite conclusion must be based on the totality of available material. The essential point is that we find III 21 Kibogu next to II 83 ctomu |k tomu], where the comparative Slavic evidence points to final stress, just as we find I 27 zenebeze next to 1 32 z temi (s temi]. The presence of a jer before accentually mobile nouns and its absence in cases where it cannot have attracted the stress is an indication t liât the preposition was stressed in the former category. Nonzero weak jers are particularly frequent in the inflected forms of the word den [dan]: gen. sg. dine (2 X), dat. sg. dini, loc. sg. dine. All of these forms were stem-stressed before the loss of the jers. The same holds true for the dat. sg. zesti [časti]. The first jer in diniz, which did not bear the stress, must have been taken from the stem-stressed case forms of the word den. There are no examples of weak jers which should bear the stress acording to the comparative Slavic evidence and appear as zero in the Freising Fragments. The same distribution is found in the reflexes of the syllabic résonants. We find II 22 pulti (gen. sg.), with initial stress, next to II 5 nlzna, for which final accentuation must be reconstructed because it is derived from a noun with accentual mobility (cf. Yaljavec 1897: 177). Unfortunately, the form I 15 ulsi [w l/.i] presents no indication of the presence or absence of a jer. The syllabic resonant [f] receives an epenthetic vowel in stressed and posttonic syllables: creztu (2 X), crisken, zemirt, mirzcih, mirze, ouirch/nemo, zopirnicom, priuuae, zridze (Kolarič 1968: 26). Pretonic |r] appears in II 87 prio (see below) and 111 58 mrtuim (cf. Kolesov 1972: 209). The accentuation of II 50 mrzna offers a problem. If this word is a relatively recent formation on the basis of the verb mrzniti, we should expect initial stress. If the word is old, however, we must assume final accentuation because the root is accentually mobile (cf. Pleteršnik 1894: 615). Since all nominal formations signifying 'cold' in the contemporary language are formally derived from the Z-participle, I think that the latter assumption is correct and that we have to reconstruct [mrznà]. The accentuation of II 105 raztrgachu cannot be reconstructed. In Ukrainian we find törhaiy next to terzàty, either of which may correspond to the Slovenian word. If the historical connection with Sanskrit trdhâh is correct (Vasmer 1958: 124), which is questionable, the word cannot have had fixed stress on the root in Slavic. Though stressed jers appear as vowels in the Freising Fragments, not all nonzero weak jers should be stressed on the basis of the comparative Slavic evidence. Kolarič writes (1968: 26): »Die Verfasser der Urtexte haben wahrscheinlich sa im Anlaut in želom I 5, zenistue I 16, zemiri II 14 als Präfixe empfunden«. This explanation may be correct for I 16 vzinisiue and is certainly plausible for II 59 ozeepasgenige [о sapasenije], but it is improbable for II 14 zemirt and III 49 zimizla and simply impossible for I 5 zelom. These three words should have fixed stress on the second syllable as a result of Dybo's law (cf. Kortlandt 1975: 14; for the original formulation of the law see Dybo 1962: 7). The presence of a nonzero jer in the initial syllable can be explained if we assume that these words had passed over to the class of accentual mobilia. The initial stress in the dat. pl. originated in the accentual paradigm of the it-stems (cf. Kortlandt 1975: 15) and was generalized in the Slovenian mobile o-stems before the progressive accent shift. Apart from a few exceptions, accentual mobility has been generalized in the i-stems in the majority of Slavic dialects. The word [samisell must have taken its mobility from the cognate [misai], like elsewhere in the South Slavic area. The medial jers in II 92 bozzledine and III 54 zudinem had received the stress as a result of Dybo's law. When the weak jers disappeared, the stress was transferred to the preceding vowel. The occurrence of these forms next to zodni (2 X) indicates that this process was under way at the time when the Freising Fragments were written down. The reconstruction of the stress in [sQdonem] is corroborated by the reflex of the nasal vowel (cf. below). Summarizing, we can say that the analysis of the jers, even if it does not compel us to accept all details of the theory put forward here, shows that the material is perfectly compatible with the suggestion that weak jers were preserved under the stress. 2. Nasal Dowels. The reflexes of the nasal vowels in the Freising Fragments show that nasality was probably an optional feature at the time when the documents were written down. The nasal character of the vowel is indicated before [c] in I 23 Duensih and I 29 poronso, before [f] in II 48 mogoncka, and word-finally in the isolated instance II 103 vuerun. Elsewhere we find e for [ç] and о or и for [q|. The choice between the reflexes of the rounded nasal vowel is lexically conditioned. In the 1st sg. ending of the present tense we find и in |hofo] (2 X), [werujq] (2 X), [ротш}| (2 X), [twof-Q] (2 X), |kajQ se), and о in [porQCQ| (2 X), [zaglagoI'Ql, |isk3) 1 S] SI [SI 7 S »S« 26 (S 5 S/S131 S'3)] 6—7 S 4 [S 3 (S 5 S/S3, S °/S7 S»J/ 22 S/S7 6 [(S IS) 4 S] 25 [(S Š 2 S) 5 S] 4 S/S7 18 S/S°/S* 4(S3 IS3) 4 [S Š/Š'31 S 2 S)] [(S 1 S) 4 S] 15 7 S/S13 »S« ? K S 7 S/S") 4 S/S'3 S/ 4 S/S6/S>3 15 (S 1 S) 5 [S 4 (S1S/S4S<)] 22 (S IS) 4 [(S 1 S/S13) 7S] 9 (S IS) 4 [(S/S131S)1S] 21 S 1 S 1 S 1 {(S/S7 4 S Š) 4 [(SIS31 S) 7 S/S1-]} 24-25 Podredje del priredja Y drugo skupino zapleteno zloženega priredja spadajo primeri priredja s podredjem (tudi zapleteno zloženim). Primer: S 1 S/S3, tj. Nato sem se prebujala ponoči 1 in razmišljala, /kaj neki naj počnem z njim,1* Prvi del vezalnega priredja je neodvisni stavek, drugi del je glavni stavek s predmetnim odvisnikom 1. stopnje. Primeri priredja z enim podredjem so tile: 2. GS « G S S 1 S/S3 15, 21 25 23 S 1 S/S3 S 26 S 1 S/S* 24 S 1 S/S6 19—20 S 1 S/S* 7 S 1 S/S10 19 S 1 S/S's 8 S 1 S/S13 9, 22,10 S Š 1 S/S13 »S.S.S.S« 23 S3S/SsŠSs 13 S 4 S3/S 23 S 4 S11/S 18 S 4 S/S13 22 S 5 S/S3 26 S 3 S/S'3 17 S 5 S/S13 S 9 S 6 S/S7 12 S6SŠS/S'3 18 S 7 S/S3 10 S IS 1 S/S'3 6, 7, 8 S IS 1S4/S »S.S« 24 SIS 1 S/S'3 S/S13 11-12 S/S131 s S/S3 4 S S/S3 4 S »S.S.S« S/S9 4 S S/S1« 4 S S/S'3 S 4 S 5 S S/S'" 4 S 7, 23 S/S7 7 S S/S3 IS IS S/S« IS IS 21,26 16—17 22 12 7 25 16 23 10 S 1 S/S31 S3 S 1 S/S3 3 S3 S3 S 1 S/S4 5 S4 S 4 S/S» 1 S» S 5 S/S'3 4 S'3 S IS 1 S/S31 S3 IS3 IS3 12 11 U 20 6 S/S'31 S'3 S 4 S 10 S 1 S/S'3/S3 7-8 S 1 S/Ss/S'3 S3/S'3 16 S 1 S/S'3 S/S'3/S'3 10 S2S 2 S/S3 S3 Š/Š'3 S3 13 S 5 S4/S'3/S 11 S 7 S/S'3/S'3 8 S2S2 S/S3 S3 Š/Š'3 S3 13 S 1 S/S31 S3/S'* 8 S 5 S/S31 S3/S'3/S3/S'3 23 S7S/S'3/S'34S'3 8 S 1 S/S's 4 (S13 7 S'3/S8) 18—19 S'*/S71 S 24 S 5 S/S31 S3/S'3/S3/S'3 S 4 S/S'3 S/S'3/S131 S131 S'31 S131 S"/S3 3 (S31 S31 S3) 13 >S« S 1 S/S'3 *SlSŠ S/S13« 16 Primerom zapleteno zloženega priredja z enim podredjem slede primeri priredja z dvema podredjema. Primer: S/S13 5 S/S13 S, tj. Sicer pa bi slaba predla tistemu, /ki bi ljubezen pokazal o ose j njeni gloriji, 5 saj so celo knjigo, /ki je samo nosila ime Erotika, zažgali na trgu pred oele-cerkoijo.15 Glavni stavek s prilastkovim odvisnikom 1. stopnje je prvi del vzročnega priredja, glavni stavek z vrinjenim prilastkovim odvisnikom 1. stopnje je drugi del. Lista primerov: G S S/S31 S/S' 23 S/S31 S'*/S 20 S4/S/S"1 S/S'3 6 S/S13 2 S/S7 24 S'/S 3 S/S7, S11 13 S/S7 5 S/S7 18 S/S" 5 S/S'3 S 18 S/S' 7 S/S» 11 S/S8 ? S/S" 22 S4/S 7 S/S" 19 S 1 S"/S 1 S/S3 16 S 1 S/S" S 1 S/S3 23 S4/S 4 S/S° 1 S8 6 S/S" 4 S" S 7 S/S13 11 S/S31 S/S131 S" >S;S.S.S/S'.S 4 S« 25 S/S71 S/"/S« 22 S/S"/S" 5 S/S1 U S4/S"/S 1 S4/S"/S 9 S/S13 4 Š S" 1S/S3/S« 14 S/S14 S/S" 1 S"/S" 18 S/S" S 1 S'l S'/S"/S 1 s 21 S 1 S/S" 1 S/Si'/S31 S,3/S3 3 S31 S,'/S3/S"/S" 18 Rimska številka I pod znaki za odvisnike pomeni, da so to odvisniki prve stopnje. Zapleteno zloženo podredje ima tri skupine: primeri prve skupine so glavni stavki z odvisniki prve stopnje v prirednem odnosu, primeri druge skupine so glavni stavki z odvisniki različnih stopenj, primeri tretje skupine so glavni stavki z odvisniki različnih stopenj in z odvisniki v priredju. Prva skupina zapleteno zloženega podredja so glavni stavki, ki imajo odvisnike prve stopnje v prirednem razmerju. Primeri: S/S3 4 S3, tj. Dejal ji je, /da zares ni lepa, 4 a da ga je očarala.16 Glavni stavek ima predmetna odvisnika 1. stopnje v protivnem priredju. Tudi v priredju odvisnikov je eno priredje lahko del drugega priredja, npr. S/(S131 S13) 4 S13, tj. To je najbrž tista pesem, /(ki se je toliko časa vlekla po sivih travnikih vesolja, 1 se vzpenjala od ene zvezde do druge), 4 zategli odmevi pa so prodirali tja do ovinkov Rimske ceste.11 Glavni stavek ima prilastkova odvisnika 1. stopnje v vezalnem priredju. To vezalno priredje je prvi del protivnega priredja, drugi del je prilastkov odvisnik 1. stopnje. S/S'1 S' S/S31 S3 S/S3 4 S3 S/S3 5 S3 S/S3 7 S3 S/S11 s* S/S4 3 S4 S41 S4/S S/S71S7 S/S131 S'3 S/S13 4 S13 S/S'3 3 S'3 S/S91S9 S S/5'3 S/S31 S3 1. G S 16 20,26 21,21,22 17 21 18 6 20 23 19 26 24 13 18, 22, 17 16, 24 21 s/s" 3 S" s S/S'3 S/S'3 4 S13 S/S'31 S'3 S/S7 s S/S31 S31 S3 14 12 8 17 10 A. ITieng, Gozd in pečina, str. 17. 17 J. Javoršek, Spremembe, str. 5. S/S1* 1 S" 1 S14 26 S/S131 S131 S13 S 14 S/S3 IS3 IS3 IS3 10 S/(S131 S'3) 4 S13 5 S/S13 7 (S131 S13) 18 S4/S/S3 5 (S3 7 S3) 24 Drugo skupino zapleteno zloženega podredja sestavljajo glavni stavki z odvisniki različnih stopenj. Primer: S/S3/S13, tj. Zaslutil je, /da se obetajo sitnosti, /ki bojo z razkrečeno roko posegle o njegoo mir.18 Glavni stavek ima predmetni odvisnik 1. stopnje, in ta prilastkov' odvisnik 2. stopnje. V tej skupini sta tudi dva primera premega govora z nesestavljenim spremnim stavkom in dobesednim navedkom, ki je glavni stavek z odvisniki različnih stopenj, npr. »5« 5 >/S3/S3«, tj. Sprašujem se, je potlej povzela, — /kako bi vam na kratko pooedala, / kakšne čudne posledice je rodilo Nikolajevo umiranje .. .19 Glavni stavek dobesednega navedka stoji pred spremnim stavkom, predmetna odvisnika 1. in 2. stopnje pa za njim. Lista primerov: 2. GS S/S3/S3 24 S/S3/S» 20 S/SO/S11 17 S/S3/S13 12 20—; S3/S13/S 14 S Š/$3/S3/S13 S3/S13 25—26 S/S'°/S13 8,9 S'/S/S10/S13 8 S/S"/S1! 18 S"/S*/S 22—23 S"/S'3/S/S13 21 S/S,s/S13 24 S/S,3/S3 10 S/S13/S* 5 S/S"/S'3 10 SMS13 s» 8 S/S'3 SMS'3 S9 24 S/S'3/S3 S 22 S »S/S8/S13« 19 »5« S »/S3/S3« 23 V tretjo skupino zapleteno zloženega podredja spadajo glavni stavki z odvisniki različnih stopenj in odvisniki v priredju. Primeri: S/S8/S'3 1 S13, tj. Ali bo kje lako močna skorja, /da bo zdržala to žarečo puščico, /ki predira ose 1 in hiti d najbolj skrite daljave?20 Posledični odvisnik 1. stopnje, ki stoji za glavnim stavkom, ima dva prilastkova odvisnika 2. stopnje v vezalnem priredju. Ali še: S/S31 S3/S13 S3, tj. Zato ni mogel razumeti, /da je kmetiški red strogo veljavni red 1 in da je o njem človek za vse, /kar stori, tudi odgovoren.21 Glavni stavek ima dva predmetna odvisnika 1. stopnje, ki sta v vezalnem priredju, drugi predmetni odvisnik ima vmesni prilastkov odvisnik 2. stopnje. 3. GS S/S31 S3/S" 16 S/S91 Sa/S< 24 S/S31 S3/S'3 23 S/S31 S3/S'3 S3 24 16 S/S71 S7/S31 S3 22—23 S S S/S3 5 S*/S'3 5 S"/S'3 16 S/S'31 S'3/S9 2 S9/S,3/S» 12 S/S'3 4 Sl3/S'3/S7 S13/S'3 3 S13 S Si3/S'3 12 S/S131 S131 S'3/(S'S 1 S13) 6 S13/S3 14—13 S/S'31 Sl3/S'3 S13/S131 S'3 Si3/S'3 Sl3/S'3 S13/ S131 S'31 S'3/S'3/S'3/S'3/S'31 S'31 S'3 5 S'3/S3/S'3 4 S3/S7/S3 9—10 St/S-131 S'/S'31 S'/S3/S/S'3 4 S'3/S» 11 S/S3/S'31 S'3 22 S/S8/S'31 S'3 9 SMS» 4 S'3/S" 9 S/S3/S'3 4 S'3/S7 23 S/S'3 S/S3/S'31 S13 6 S/S"/S'° 1 S'0/S3 11 S/(S«/S131 S»/S13) 4 S8 S S */S'3/S3, S71 S7 13 »S« S »SI S/S'/S'»/S°< 16 20 J. Javoršek, Sprem eni be, str. 9. 21 J. Javoršek, Spremembe, str. 16. Zapleteno zloženo soredje Soredje je zapleteno zloženo, če so deli soredja zapleteno zloženi. Med izpisanimi primeri zapleteno zloženih povedi je le en primer zapleteno zloženega soredja, tj. S/S13 S /S'3- S- S/S31 S3/S131 S>3, ki se sliši tako: In spomladi strašno lepe zoončnice, potok, /ki se tihotapsko premika med travniki, potok, /na katerega je lahko ljubosumna svetla in z božanstvi pooezana kača, cvetice in njihova milina, njihove čašice, pestiči, čebele in njihooo ljubezensko pohajkovanje po barvah, nabiranje medu, - ah - ,nikar ne mislite, /da se je soncu zmešalo 1 in da vidi stvari, /ki jih ne more 1 in ne sme videti.22 Prvemu in drugemu delu glavnega stavka sledita prilastkova odvisnika 1. stopnje. To podredje je v soredju z neodvisnim stavkom (medmetom), a ta je v soredju s podredjem. Drugo podredje ima predmetna odvisnika 1. stopnje v vezalnem priredju, drugi predmetni odvisnik ima dva prilastkova odvisnika 2. stopnje v vezalneni priredju. Zapletenost povedi povzročajo priredna, podredna in soredna razmerja ter premi govor in vrinjeni stavki. V Gozciu in pečini je na prvih dvajsetih straneh 88 primerov zapleteno zloženega priredja in 31 primerov zapleteno zloženega podredja, v romanu Spremembe pa je 80 primerov zapleteno zloženega priredja, 43 primerov zapleteno zloženega podredja in 1 primer zapleteno zloženega soredja. Premi govor je zabeležen med zapleteno zloženimi priredji, kadar je spremni stavek priredno zložen, med zapleteno zloženimi podredji pa so primeri, ki imajo nezložene spremne stavke. Vrinjeni stavki so v primerih zapleteno zloženega priredja in podredja. Nerešeno je vprašanje, ali je poved zapleteno zložena, če je stavek vrinjen v dvodelno priredje, npr. S Š 1 S. РЕЗЮМЕ Материалом для исследования послужили автору усложнение сложные высказывания начальных двадцати страниц в текстах романа «Лес и скала» А. Хинга и романа «Изменения» Яворшка. D романе «Лес и скала» имеется 119 таких усложенных сложных высказываний, а в романе «Изменения», 124. Высказывания, не являющиеся простыми предложениями или сложными высказываниями, представляют собою усложненные сложные высказывания. Первично усложненное сложное высказывание получается после добавления S к следующим основным сочетаниям: 1. S + S 2. S'S 3. s-s 4. S «S» 5. S S — сочинение — подчинение -— юкста позиция — прямая речь — с вставным предложением. Усложненными сложными высказываниями не являются многочленные сочинения и подчинение с не-сочинительными придаточными предложениями одинаковой степени. В текстах Хинга («Лес и скала») и Яворшка («Изменение») встречаются усложненные сложные высказывания, дополненные определенным числом S на разных уровнях. Усложненные сложные высказывания исследуемого корпуса являются сочиненными, подчиненными и юкстапозиционными. Усложненные сложные сочинения делятся на две группы: первую группу представляют высказывания, в которых является одно из сочинений частью другого сочинения, напр. S 4 S 1 S; в высказыцаниях второй группы является подчинение частью сочинения, напр. S/S 1 S. В первой группе появляются примеры без подчинений и примеры с подчинениями. Сочинение, которое является частью другого сочинения, заключается в скобки по примеру математики. Усложненное сложное подчинение насчитывает три группы: 1. группу, представленную примерами с придаточными предложениями первой степени, которые находятся в отношениях сочинения: напр. S/S31 S3, 2. группу примеров с придаточными предложениями разных степеней, напр. S/S3/S13; 3. примеры третьей группы представлены придаточными предложениями, находящимися в отношениях сочинения, и придаточными предложениями разных степеней, напр. S/S3 i sys13. Юкста позиция является усложенно-сложной тогда, когда части ее усло-жненно-сложные. Схема единственного примера следующая: S/S13S/S,3-S-S/S31 S3/S13 1 S/13. OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO SEMANTIČNI ODNOSI V FRAZEOLOGIJI 0. Frazeologija, panoga jezikoslovja, ki preučuje stalne besedne zveze, fra-zeologeme, je novo področje in še čaka svoje raziskovalce. Prvi prispevek k sistematizaciji slovenske frazeologije je napisal Toporišič (13).* Opredelil je osnovne pojme, razdelil frazeologeme po stopnji zlitosti komponent ter jih razvrstil v frazeološke vrste. Opozoril je tudi na vrsto problemov, ki jih je treba še preučiti. Mednje šteje tudi vprašanje frazeoloških variant in frazeološke sinonimije. Ker problema ni obdelal podrobneje, ga bom skušal v tem članku prikazati v luči semantičnih odnosov. Gradivo sem črpal iz slovarjev (5, 6, 8) in pravopisa (7) ter se opiral na literaturo, ki je navedena na koncu. 1. Frazeologemi, predvsem rekla, imajo mnogo podobnih lastnosti kot besede. Tako imajo tudi svoj pomen. To omogoča, da jih preučujemo tudi semantično, pomenoslovno. Med drugim lahko ugotavljamo razmerja med obliko in pomenom frazeologemov. Pri tem nastane pet različnih kombinacij: variantnost, sinonimija, antonimija, polisemija in homonimija. 1.1. Variante ali dvojnice nastanejo, če se oblika nekoliko spremeni, vendar ohrani svojo strukturo in pri tem ne spremeni pomena. Po načinu, kako nastanejo variante v frazeologiji, jih delimo v več vrst: grafemske, morfemske, besedotvorne, leksikalne in sintaktične. 1.1.1. Grafemske variante so rezultat dvojnosti pisne podobe navadno ene od komponent: IlaronoD / Karonov brod, iti v Canosso / Kanoso. Včasih razlika obsega tudi več komponent: corpus delicti / korpus delikti; fifty-fifty / fifti-fifti. 1.1.2. Morfemske variante se pojavijo zaradi razlik v obliki posameznih komponent: dobiti koga o roko / roke, imeti v časteh / časti, iti na limanice / limanico, lep na oči / na oko. 1.1.3. Besedotvorne variante so posledica razlik v besedotvorju ene od komponent: urteški / artezijski vodnjak, demolična / demotska pisava, ungelooo / angelsko češčenje, blagosloveno / blagoslovljeno stanje, kup / kupček nesreče, kurja čreoa / črevca, nasaditi roge / rožičke, neverni / nejeverni Tomaž. 1.1.4. Leksikalne variante nastanejo, če eno od komponent nadomestimo z drugo besedo, navadno s sinonimom ali besedo, ki ji je pomensko zelo blizu: bes te lopi / plentaj, gledati kakor bik / tele v nova vrata, jabolko razdora / spora, leskova / brezova mast, knjižni črv / molj, na vse pretege / pretrge, tako in / ali tako, za vsak / prazen nič. * Številke v oklepaju pomenijo zaporedno številko v seznamu literature na koncu sestavka. 1.1.4.1. Če je beseda, ki zamenja kako komponento, močno stilno zaznamovana, izzove premik celotnega frazeologema v drugo stilno plast: držati jezik — knjižno, držati gobec — nižje pogovorno; gledati kot hudič iz krugle — nižje pogovorno, gledati kot hudič iz Drča — knjižno, iti na jetra — pogovorno, iti na žioce — knjižno, kupiti mačka d vreči — knjižno, kupiti mačka o žaklju — pogovorno, zabiti kajlo — nižje pogovorno, zabiti klin — knjižno. 1.15. Sintaktične variante so tiste, pri katerih se spremeni sintaktično razmerje med komponentami. Navadno so to spremembe predloga, spremembe vrstnega reda in elipse. 1.1.5.1. Zamenjava predloga izzove navadno tudi spremembo še kake komponente: ne dati do sebe / k sebi, norce briti iz koga / s kom, pasti oči na čem / nad čim / po čem, po soojih besedah / s soojimi besedami. 1.1.5.2. Spremembe vrstnega reda komponent srečamo pogosto pri glagolskih frazeologemih: brati komu levite / levite komu brati, dati ga na zob / na zob ga dati, prodajati zijala / zijala prodajati, kovati v zvezde / v zvezde kovati, postaviti se po robu / po robu se postaviti. 1.1.5.3. Elipsa ali opust obsega pri frazeologemih navadno le po eno komponento: do konca (soojih) dni, garati kot (črna) žioina, na slepo (srečo), po-staoiti se na zadnje (noge), tja o (en) dan, vleče se kot (kurja) čreva, vseli deset (prstov) si oblizati, ti bom že dal (vetra). 1.2. Sinonimi ali sopomenke nastanejo, če različne oblike izražajo isti pomen. Pri tem je ujemanje pomenov lahko popolno, nepopolno ali tako, da povzroči razliko v stilni zaznamovanosti. 1.2.1. O popolnih sinonimih govorimo, če so semantične definicije enake, torej vsebujejo zgolj iste semantične oznake (4): Biti za luno — biti čez les, iz trte izviti — iz prsta izsesuti, ko listja in traoe — Dse črno, meni nič tebi nič — kar na lepem, ne tič ne miš — ne krop ne voda, o svetem Nikoli — ko bo petek o nedeljo, piko odreti — dušo prioezati. Včasih tvorijo taki sinonimi celo verigo: iz dima o ogenj, iz luže o mlako, iz jame o brezno, iz planine d prod, iz rokaoice v palčnik, s klopi pod klop, s konja na osla ali barko voziti, biti pod paro, biti trd, imeti ga pod kapo, meriti cesto, nabrati se ga, nalesti se ga, nažreti se ga. 1.2.2. Nepopolni sinonimi so tisti, pri katerih ima eden od frazeologemov še kako dodatno semantično oznako. Tako se frazeologema biti o rožicah in biti trd ter pisano gledati in ziniti od čuda ločita med seboj po stdpnji intenzivnosti. Pri gledati pod kožo in vleči dreto pu drugi frazeologem vsebuje še dodatno oznako s pomenom 'smrčati'. Gledati kot zaboden vol pomeni poleg 'začudeno', kakor pomeni tudi debelo gledati še 'neumno'. 1.2.3. Zelo pogosto se sinonimi ločijo med seboj po tem, da pripadajo različnim stilnim plastem. Na primer: biti v Abrahamovem naročju — šaljivo, iti pod flajzo — narečno, iti o četrti rajli — partizanski žargon za Nemce, iti v krtovo deželo — pogovorno, iti o oečna looišča — publicistično, izpustiti dušo — vzneseno, posloviti se od žioljenja — knjižno, srečati matildo — partizanski žargon, stegniti pete — nižje pogovorno. 1.3. Antonimi so rezultat semantičnega razmerja, pri katerem različne oblike izražajo pomene, ki so si med seboj v nasprotju. Ločimo popolne in variantne antonime. 1.3.1. Popolni antonimi so tisti, pri katerih so strukture oblik različne: biti na zeleni veji : biti na psu, figa mož : mož beseda, fant od fare : dvanajst na ducat, zasukati rokave : sedeti križem rok, živeti na veliko nogo : živeti iz rok v usta. 1.3.2. Variantni antonimi nastanejo, če spremenimo samo eno od komponent frazeologema, navadno z njenim antonimom: biti rojen pod srečno / nesrečno zvezdo, imeti dober / slab dan, imeti proste / vezane roke, greben raste / se povesi. 1.4. Polisemija ali večpomenskost se pojavi, če ista oblika izraža več pomenov, ki so se razvili iz nekdanjega prvotnega pomena in imajo zato še nekaj skupnih semantičnih oznak: črno gledati — 1. 'biti jezen', 2. 'biti pesimist', dati pod nos — 1. 'spraviti v zadrego', 2. 'zavrniti', dati na znanje — 1. 'sporočiti', 2. 'pojasniti', gledati izpod čela — 1. 'jezno', 2. 'plašno', iz dneva v dan — 1. 'brez cilja', 2. 'kar naprej', malo po malo — 1. 'počasi', 2. 'po malem', 3. 'polagoma', 4. 'sčasoma', od danes do jutri — 1. 'brez skrbi', 2. 'nestalno', pasji dnevi — 1. 'čas od 23. julija do 23. avgusta', 2. 'dnevi hude vročine', 3. 'neprijetni, hudi časi'. 1.5. Ilomonimi nastanejo, če ista oblika izraža pomene, ki nimajo nobene skupne semantične oznake, kot na primer: kroni davek — 1. 'dajatev, ki so jo pobirali Turki v zasedenih deželah', 2. 'izgubljena življenja, navadno v vojni, v prometnih nesrečah' ali ladjice potapljati — 1. 'družabna igra', 2. 'piti alkoholne pijače', 3. 'koitirati'. LITERATURA 1. V. Gjurin, Interesne govorice, sleng, žargon, argo, Slavistična revija, Ljubljana, XXI/1974, št. 1, str. 63—81. 2. 1. A. Fedosov, Vuriantnost' i funkcional'no stilističeskaja sinoniinija fra-zeologičeskih edinic, Voprosy jazykoznanija, Moskva, 1974, št. 6, str. 119—124. 3. M. Močan/ova, Lexikalne varianty frazeologickych jednotiek, Slovenska reč, Bratislava, XXXVI11/1975, št. 1, str. 22—28. 4. J. Orešnik, Formalizucija semantičnih definicij najmanjših jezikovnih enot s pomenom. Problemi semantike, sintakse in obravnave tekstov, Institut » Jožef Stefan«, Poročilo 277, Ljubljana 1972, str. 37—45. 5. J. Pavlica, Frazeološki slovar v petih jezikih, Ljubljana 1960. 6. Slovar slovenskega knjižnega jezika /, Ljubljana 1970. 7. Slovenski pravopis, Ljubljana 1962. 8. Slovensko-nemški slovar l—11, Ljubljana 1894—95. 9. K. P. Smolina, Sinonimičeskie otnošenija kak ob'ekt tipologičeskogo izuče-nija, Leksikologija i leksikografija, Nauka, Moskvu 1972, str. 181—198. 10. S. Spasovu-Miliajloou: Frazeologični varianti i frazeologični sinonimi v b"lgarski ezik, Slavističen zbornik, Sofija 1965, str. 235—249. 11. N. M. Sanskij, Leksikologija sovremennnogo russkogo jazyka, Prosve-ščenije, Moskva 1972. 12. J. Toporišič, Prevzete prvine slovenskega knjižnega jezika (glasovi, pisava, oblike, tvorbe, besede), Slavistična reviju, Ljubljana, XX/1972, št. 3, str. 285 do 318. 13. J. Toporišič, K izrazoslovju in tipologiji slovenske frazeologije, Jezik in slovstvo, XIX/1973—74, št. 8, str. 273—279. 14. J. Toporišič, Stilne vrednosti glasovnih, prozodijskih, (pravo)pisnih in naglasnih variant slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija, XXI/1973, št. 1—2, str. 217—263. 15. J. Toporišič, Stilnost oblikoslovnih kategorij slovenskega knjižnega jezika, Slavistična revija XXII/1974, št. 3, str. 243—262. Matej Rode Gimnazija v Celju BOLGARSKO-RUSKI FRAZEOLOŠKI SLOVAR Frazeologija se je kot panoga jezikoslovja bolj določeno pričela oblikovati šele v štiridesetih letih z deli V. V. Vinogradova. Ze v šestdesetih letih pa se je razmahnila do take mere, da danes bibliografije, posvečene frazeologiji, štejejo že po več tisoč naslovov. Rezultat takega zanimanja za frazeologijo so tudi vedno novi frazeološki slovarji, tako dvojezični kot razlagalni, za posamezne jezike. Pri tem imajo Bolgari že določeno tradicijo. Do sedaj so objavili že tri frazeološke slovarje. Gledano kritično, so ti slovarji frazeološki le pogojno. Dva izmed njih1 vsebujeta najrazličnejše besedne zveze, od katerih so le nekatere res frazeologemi. Tretji2 pa je frazeološki le po naslovu. Vsebuje le besede, ki so v ruščini in bolgarščini po obliki enake, ločijo pa se po pomenu, in nima s frazeologijo nič skupnega. Zato pravi predgovor novega slovarja,3 da je to sprvi frazeološki slovar v zgodovini bolgarske in sovjetske frazeologije, izdelan na resnih znanstvenih osnovah«. Kaj novega prinaša slovar? Novo je gradivo, nova je tehnična ureditev slovarja in novi so nekateri pogledi na frazeologem kot osnovno enoto frazeologije. Pri reševanju problema frazeološke enote sta avtorja zavzela svoje lastno stališče, ki je nekje med obema skrajnostima, ki že nekaj časa vladata v frazeologiji — med pogledi pristašev frazeologije v »ozkem pomenu besede«, kot jih zastopa v svojem slovarju Molotkov,4 in pogledi pristašev frazeologije v »širšem pomenu besede«, ki jih srečamo na primer pri Šanskcm,5 od koder jih je prevzela tudi slovenska frazeologija.0 O vprašanju frazeološke enote je eden od avtorjev pisal že prej,7 zato avtorja v uvodu le povzemata njegove misli. 1 Nikolova-Gälabova Z. Gäläbov K., Nemsko-balgarski frazeologičen rečnik, Sofija 1958. — Nikolova-Galäbova Z. Gulabov K., Bälgarsko^nertiski frazeologičen rečnik, Sofija 1968. 2 Pančev K., Diferencialen frazeologičen rusko-biilgarski rečnik, Sofija 1955. 3 Košelev A. K. Leonidova M. A., Bolgarsko-russkij frazeologičeskij sloDar', Moška—Sofija 1974. 4 Frazeologičeskij sloDar' russkogo jazyka, Pod redakciej A. I. Molotkova, Moskva 1967. 6 Šanskij N. M., Leksikologija sooremennogo russkogo jazyka, Moskva 1972. 0 Toporišič J., K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, Jezik in sloo- sloo, XIX/1973—74, št. 8, str. 273—279. 7 Košelov A., Aktual'nye problemy russkoj frazeologii, Godišnik па Sofij-skija unioersitet, Fakultet po slavjanski filologii, Sofija 1969, torn LXII, str. 293 do 320. Enota frazeologije jima je f r a z e m . To je enota, ki se v sistemu jezika nahaja na preseku sintaktične in leksikalne ravni. Vsaka od njiju vpliva na besede po svoje: sintaksa stremi za tem, da ohrani strukturo besednih zvez — komponente naj ohranijo svojo obliko in svojo pomensko samostojnost, leksika pa bi rada združila komponente v novo besedo — sklop, v katerem bi komponente pisali skupaj in zgubile bi pomensko samostojnost. Nekako kot centrifugalna in een-tripetalna sila. Če prevlada sintaksa, imamo pred seboj proste besedne zveze — sintagmeme, če prevlada leksika, pride do leksikalizacije in dobimo novo besedo. Na primer: Bog nas varuj vsega hudega : bognasvaruj 'hudič, vrag'. Frazemi so nekje sredi med tema dvema skrajnostima. Od besede jih loči oblika, ki jo vedno tvorita dve ali več komponent, ter pomen, ki je rezultat »frazeološke abstrakcije«, odmika od vsote pomenov komponent. Od sintagmemov pa se razlikujejo po semantični neločljivosti: le celota ima svoj pomen. Osnovo našega slovarja tvorijo frazemi. Sta pa avtorja v slovar vključila še dve kategoriji: frazeološke sestave ter pregovore in reke. Frazeološki sestavi so jima besedne zveze, pri katerih je ena od komponent popolnoma prosta, druga pa je vezana nanjo in zunaj te zveze nima enakega pomena kot v njej. Prav zaradi te lastnosti, zaradi pojava »frazeološke abstrakcije«, menita avtorja, da gre za prvo stopnjo leksikalizacije in da kaže vključiti v slovar tudi take enote, čeravno nimajo vseh lastnosti kot frazemi. O pregovorih in rekih avtorja sploh dvomita, da štejejo v frazeologijo. Obravnavala naj bi jih posebna veda — paremiologija. V slovar sta jih vključila zgolj zaradi tradicije, češ da jih imajo vsi dosedanji dvojezični frazeološki slovarji, pa tudi iz praktičnih ozirov, saj delajo pregovori in reki veliko preglavic prevajalcem. V slovarju ni krilatic, aforizmov, časopisnih klišejev in večbesednih strokovnih izrazov, ker da štejejo v sistem jezika. Podrobneje teh kategorij ne označita, pač pa se o njih lahko poučimo v nekaterih drugih spisih avtorjev.8 Vprašanje notranje ureditve gradiva v slovarju sta avtorja rešila po svoje. Vsako enoto sta postavila tolikokrat, kolikor ima komponent, ki so zunaj frazeološke enote polnopoinenske besede, Vsakokrat sta s kazalko usmerila bralca k osnovni komponenti. Tam je enota obdelana: opremljena je s kvalifikatorjem, prevedena v ruščino in po potrebi razložena ter ilustrirana s primeri. Primeri so prevedeni v ruščino. Pri določanju osnovne komponente sta avtorja ubrala nekoliko drugačno pot, kot jo predlaga na primer Toporišič. Odločila sta se za semantični kriterij. Osnovna jima je tista komponenta, ki nosi smiselno jedro enote in jo v podobnih funkciji srečamo tudi v drugih enotah. V nekaterih primerih se okoli take komponente zbere tudi večje število enot. Le-te sta avtorja združila v fraze o loško gnezdo, skupino enot, ki imajo isto osnovno komponento. Pri razporejanju enot znotraj tu-kegu gnezda sta uporabila poseben strukturno-abecedni princip. Vse enote so razdeljene v tri strukturne skupine: neglugolske, glagolske, pač po tem ali vsebujejo glagol, ter pregovore in reke. Znotraj teh treh skupin so enote urejene po strogem abecednem redu. Od tega, semantičnega kriterija sta odstopila le v primeru, ko je šlo za ustaljene primerjave tipa »rdeč kot rak«, kjer sta za 8 Košelov A., O tak nazyvaemyx »krilatyx slovax« v sovremennom russkom jazyke i ill istočnikax, Godišnik na Sofijskija unioersitet, Fakultet po slavjanski filologii, Sofija 1969, torn LX1I, str. 243—292. osnovno komponento vzela polnopomensko besedo primerjanja, v našem primeru »rak*. Semantičnega merila nista upoštevala tudi pri enotah, kjer so komponente med seboj semantično enakovredne, kot na primer »ne tič ne miš«. V takih primerih sta se odločila za prvo polnopomensko besedo. Po prvi polno-pomenski besedi sta razvrstila tudi pregovore in reke. Posebno pozornost sta avtorja posvetila frazeološkim variantam, za katere trdita, da so ena od značilnosti bolgarske frazeologije, ki da je dosti bolj prožna in neustaljena kot ruska, ki je bolj ustaljena. Slovar navaja vse variante skupaj s fakultativnimi komponentami, takimi, ki jih je mogoče izpustiti brez škode za pomen, »rdeč kot (kuhan) raki, kjer je komponenta »fcu/ian« fakultativna. Gradivo, »okoli 9500 frazeoloških enot«, kot pravi podnaslov slovarja, sta avtorja zbrala na osnovi lastnih izpisov iz slovarjev, klasične in sodobne bolgarske literature in časopisov ter zapisov žive besede. Trenutno je to najbogatejša zbirka bolgarske frazeologije. Še posebej je treba poudariti obilico primerov iz pogovornega jezika, ki do sedaj po večini sploh niso bili registrirani. Pri svojem delu sta avtorja pokazala veliko mero tenkega posluha za jezikovne odtenke. Uporabljata skoraj trideset stilno-plastnih kvalifikatorjev. Med drugim ločita na primer argo od žargona, grobo od vulgarnega ali med seboj ironično, posmehljivo, prezirljivo in šaljivo. Pred nami je nedvomno zanimivo in bogato delo, mimo katerega ne bo mogel nihče, ki se bo ukvarjal s frazeologijo, pa naj se z idejami, ki jih zastopata avtorja, strinja ali ne. Matej Rode Gimnazija v Celju IZBRANA DELA H. POLENAKOVIK'A Pri založbi Misla v Skopju so leta 1973 izšla izbrana dela profesorja na skopski univerzi dr. Haralampije Polenakovik'a. Pet različno naslovljenih knjig vsebuje na več kot tisoč šeststo straneh natanko sto razprav in esejev, objavljenih po različnih revijah in časopisih v času od leta 1948 do leta 1973, vendar jih je največ iz šestdesetih let. Avtorjevo znanstveno zanimanje je izredno široko in prizadevno, saj obravnava poleg literarnozgodovinskih vprašanj tudi slovansko in makedonsko pismenost, makedonsko folkloro in kulturno zgodovino Makedoncev sploh. V prvi knjigi (Vo murgite na slooenskata pismenost) Polenakovik' najprej predstavlja življenje in delo slovanskih prosvetiteljev Konstantina — Cirila in Metoda, pri čemer se tudi on naslanja predvsem na t. i. Panonske legende. Pri tem se ne omejuje le na moravsko misijo solunskih bratov, kar dela po njegovih besedah 95% strokovnjakov, ampak obravnava tudi njuni zgodnejši potovanji: najprej je Konstantin zaradi zadev bizantinskega dvora sain potoval v Arabijo; na poti k Hazarom, katerih država se je tedaj razprostirala od -Krima, Kavkaza in Kaspijskega jezera do Urala, se mu je pridružil še Metod. Tod naj bi v interesu bizantinske države konkurirala arabskim in hebrejskim misijonarjem, ki so že ogrožali bizantinski vpliv. Na tem potovanju sta odkrila posmrtne ostanke pregnanega rimskega papeža Klimenta I., kar je precej učinkovalo na pozitivne odnose papeškega dvora do njiju v poznejši moravski misiji. Ne glede na zgodovino, ki je dogodke drugače zasukala, kot si je zamišljal Bizanc, velja še nadalje pritrditi misli, da se namen moravske misije solunskih bratov da najlepše pojasniti z vplivom, ki ga je bizantinska država poskušala razširiti v Evropi in Aziji. Ob vprašanju, ali je Konstantin sestavil glagolico ali cirilico, se Polena-kovik' pridružuje tistim, ki dopuščajo možnost, da je Konstantin začetnik obeh pisav. Pri tem se opira na-dejstvo, da so v bizantinski kulturi uporabljali dve pisavi: hitropisno in lepopisno in po njegovem je logično, da je Konstantin sledil tej bizantinski praksi. Sledita dve razpravi o tem, kako se je z večanjem makedonske narodne zavesti pri Makedoncih širil tudi kult začetnikov slovenstva, ki ga je spočel J.Dobrovsky z latinskimi in nemškimi razpravami o njiju. Y zadnjem delu se Polenakovik zavzeto posveča življenju in delu Klimenta Ohridskega, končuje pa z ugovorom, da bi bil Črnorizec Hrabri identičen z Naumom Ohridskim, kakor sta sklepala R. Nahtigal in F. Grivec. V drugi knjigi (Studii od makedonskiot folklor) je največ razprav posvečenih makedonskim ljudskim pesmim. Prvi je vzbudil zanimanje zanje Vuk St. Karadžič, na samem makedonskem ozemlju jih je prvi zbiral Rus Viktor I. Grigorovič, zasluge zanjo pa ima tudi Stanko Vraz. Iz pesmi, ki mu jih je dal na razpolago V. I. Grigorovič, in iz tistih, ki so bile objavljene že dotlej (V. St. Karadžič in en neznan zbiralec), je izbral triintrideset pesmi in jih leta 1847 objavil v hrvatskem Kolu. Med njimi je devet bolgarskih, kar kaže, da si tudi Vraz, kot njegova predhodnika, ni bil na jasnem z razmejitvijo makedonskega in bolgarskega jezika, kar so vsi tudi čutili in makedonske pesmi največkrat označevali za »bolgarske pokvarjene«. V razpravi Za makedonskiot naroden epos se Polenakovik' upira razpravljanju sovjetskega znanstvenika N. M. Krav-eova, ki pri južnih Slovanih pozna le srbski, črnogorski in bolgarski ep in ne priznava samostojne makedonske ljudske ustvarjalnosti, kot npr. B. N. Putilov in V. E. Gusev. Dokazuje, da makedonski ljudski epos ni nič revnejši od drugih, saj je npr. o legendarnem Marku največ pesmi znanih prav iz Makedonije. Tudi v slovenski folkloristiki je eden od kriterijev za določitev ljudske pesmi prenosnost (»se širi od ust do ust«), vendar na konkretizacijo tega kriterija pozabljamo. Zato je pomembno Polenakovik'evo opozorilo, da so precej ljudskih pesmi prenesli v Makedonijo srbski obrtniki in trgovci. Razprava Makedonska ljudska pesem v prvi polovici 19. stol. razčlenjuje sociološko ozadje za nastanek novih tipov ljudskih pesmi pri Makedoncih. Spodbudo za razmišljanje v novo smer tudi pri nas dujejo njegove opazke o pojavu meščanske ljudske pesmi v tem času, ki ima »posebno, mestno fiziognomijo v glavnem glede na ton in vsebino dTTrealij ... Namesto pastoralnih pejsažev v drugi ljudski poeziji se v tej mestni poeziji pojavljajo tesne mestne ulice, trgovinice, delavnice; namesto mladih pastirjev, poljedelcev se poje v teh pesmih o raznih vajencih, pomočnikih, mojstrih...« Ta pesem prikazuje makedonsko buržuazijo v njenem gospodarskem vzponu in prizadevanju za udobnejše in kulturnejše življenje. Drugačna je pečalburska pesem ljudi, ki so morali za kruhom v svet. Nastajati je začela v šestdesetih in sedemdesetih letih devetnajstega stoletja, ko sta v Makedoniji začela propadati drobna obrt in trgovina. Nanjo je po Polenukovik'evem mnenju precej vplivala tuja, predvsem grška, turška, vlaška (aromunska) in albanska ljudska pesem. Tudi poziv F. Ilešiča, ki je v začetku tega stoletja klical k po- drobnejši raziskavi »hagad« (hagada — ponavljalna pesem), je pri Polenakovik'u naletel na lep odmev, saj raziskuje ta tip pesmi pri Makedoncih v starejši pisani književnosti in v ustnem izročilu iz novejšega časa. Zanimivo je, da so v Makedoniji znane take hagade, ki so se popolnoma osvobodile krščanskega, cerkvenega pojasnjevanja števil. Oblika je sicer ostala, a spremenila se je vsebina, tako da na vprašanja o pomenu posameznih števil sledijo odgovori iz vsakdanjega življenja, npr. ... roka ima pet prstov, šest mesecev je pol leta, v tednu je sedem dni.. Polenakovik'ova privrženost zgodovinskim dejstvom se kaže tudi v tem, da raziskuje, kako je ljudsko izročilo preoblikovalo zgodovinske osebe (Carica Mara in makedonska ljudska pesem, Čavdar vojvoda v turških virih in v ljudski pesmi, Spomini na potrese v makedonskem ljudskem izročilu, itd.). Posebno nas pritegne njegovo razpravljanje o variantah ljudske pesmi o Lepi Frosini, ker je motiv precej podoben motivu o Veroniki Deseniški. Sloni na dogodku iz leta 1801, ko so v Janini v Makedoniji utopili kristjanko Frosino, ker je s svojo lepoto zapeljala najstarejšega pašinega sina Muktarja. Polenakovik' nato temeljito analizira realije v variantah popularne pesmi Bilja-na platno beleše, tako da se zdijo rezultati — to ni specifično ohridska pesem; njena današnja lokalizacija v Ohrid je iz novejšega časa — kar preskromni. Pač pa nas spet bolj pritegnejo opažanja ob pesmih, ki so nastale v zvezi s kru-ševsko republiko leta 1905. Ob njegovi ugotovitvi »in še desetine drugih pesmi, ki se štejejo za ljudske, se marsikdaj po svojem tonu in duhu oddaljuje od duha ljudske pesmi«, moremo sklepati, da bi te pesmi mogli imeti za prototip narodnoosvobodilnega pesništva pri naših narodih. Ob vsej trdnosti rezultatov, ki jih zagotavlja pozitivistična metoda, je bralcu žal, da se je Polenakovik' tako zvesto drži, saj bi jo mogel oplajati tudi v drugo smer, kot kaže sicer kratka, a pritegljiva razprava o semantiki enega od makedonskih ljudskih rekov, ki ga razlaga na podlagi raziskav angleškega etnologa C. C. Fraserja. Nato je posvečeno največ prostora življenju in delu P. K. Dinoskega in K. A. Šapkareva, pri katerem so podrobno opisana načela za zbiranje ljudskega slovstva in njegovi posegi pri objavi, ki so prehajali pravzaprav v stilizacijo. Tretja knjiga (NikulcUe na nooata makedonska knižeonost) obravnava življenje in delo utemeljiteljev nove makedonske književnosti Joakima Krčovskega in Kirila Pejcinovik'a. Oba sta bila vzgojena v samostanskih šolah in sta v svojih delih idejno nadaljevala srednjeveško književno tradicijo. Prvo delo, ki je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso tiskanja v grščini ali starocerkvenoslo-vanščini, natisnjeno v makedonščini, je »Slovo iskazanoe zaradi umiranie« J. Krčovskega, ki je leta 1814 izšlo anonimno. Od njegovih petih del je največje zadnje, ki je hkrati tudi največje delo prvega obdobja nove*makedonske književnosti. To je zbirka nabožnomoralizatorskih besedil, kompilatorsko zbranih iz sv. pisma in raznih cerkvenih pisateljev. Glavna odlika njegovih literarnih del je, da so pisana v ljudskem jeziku in so prav zato doživljala po več izdaj, saj so jih mogli brati tudi preprosti ljudje. Sedaj so pomembna predvsem za preučevanje zgodovine makedonskega knjižnega jezika in makeddnsko dialektolo-gijo. Tudi K. Pcjčinovik' je pisal v ljudskem jeziku, v katerem se je zavzemal za prosvetljevanje ljudstva in obsojal nazadnjaštvo, posebno pri duhovščini. Ogledalo, njegovo prvo delo, je kulturnozgodovinskega pomena, dokument, kako se je makedonska književnost izmikala cerkvenemu varuštvu, in priča o splošnem kulturnem življenju makedonskga ljudstva v prvi polovici 19. stol. Po Po- lenakovik'u je to ne samo resnično ogledalo miselnega sveta, ampak tudi podoba makedonskega gospodarskega in duhovnega življenja. Njegov epitaf, ki ga je leta 1835 vklesal na ploščo, namenjeno za svoj nagrobni spomenik, so prvi verzi makedonske nove književnosti, ki imajo danes prav tako kulturnozgodovinsko vrednost. Sledi več podrobnih razprav o posameznih vprašanjih tega simpatičnega ljudskega prebujevalea. Polenakovik' razčlenjuje tudi gospodarsko ozadje za nastanek makedonskega razsvetljenjstva. Makedonski trgovci in obrtniki so imeli tesne stike s svojimi vrstniki znotraj turške države in v trgovskih središčih Avstrije, Nemčije, Italije, Francije in Rusije, kjer so bili priča prosvetnemu in literarnemu razcvetu, in prosvetljenske ideje so prinašali tudi v svojo domovino. Koliko je mala makedonska buržoazija prispevala k prosvetnemu in književnemu razvoju, pričajo tudi seznami predplačil za dela J. Krčovskega in K. Pejcinovik'a. Seznami kažejo, da so bili naročniki njunih del poleg cerkvenih izobražencev in vaških mojstrov v glavnem trgovci in obrtniki makedonskih mest. Toda takoj po izidu teh knjig so se začeli pojavljati tudi njihovi prepisi, za katere pravi Polenakovik', da so bili v Makedoniji splošen pojav. Vzporednico bi mu mogli najti v našem bukovništvu. Pojav sam mogoče izvira iz srednjeveških samostanov, v katerih je bila ponekod glavna naloga prepisovati rokopise ali knjige. Četrta knjiga (Studii za Miladinovci) s svojimi razpravami tvori zaokroženo podobo, pravzaprav monografsko predstavitev bratov Miladinovcev. Starejši, Dimitrij, ki je bil sprva strasten helenist (grecist), se je po vrnitvi iz Srbije, Bosne in Hercegovine preusmeril v gorečega slovanofila in zavednega Makedonca. S svojim kulturnoprosvetnim delom je bil med rojaki bolj popularen kot njegov mlajši brat Konstantin, ki je svoje mehke lirske pesmi objavljal anonimno, in študiral v tujini. Dolgo je bilo utrjeno mnenje, da je pesnil samo Konstitutin, toda Polenakovik' na podlagi več stvarnih, dovolj prepričljivih podatkov ugotavlja, da je pesem Grk i B'lgarin, ki so jo doslej pripisovali Konstantinu, Dimitrijeva. Ta naj bi glede na pesem, ki je sedaj priznana njemu, pisal borbene, uporniške in satirične pesmi. Polenakovik' nato raziskuje vzroke in ozadje za poskus Dimitrija Miladinova, da bi sestavil slovnico makedonskega jezika. Po njegovem mnenju ga je k temu nagovarjal V. Grigorovič, kateremu je bilo mogoče pred očmi plodno sodelovanje J. Kopitarja in V. St. Karadžiča. Bolj bi bil za to delo kvalificiran Konstantin, ki je poslušal slavistiko na filo-loško-zgodovinski fakulteti v Moskvi, vendar ga je prehitela smrt. Najdragocenejše sta kulturnoprosvetno delavna brata darovala prebujajoči se makedonski biti z zbirko makedonskih ljudskih pesmi, ki je izšla leta 1861. Delo je spremljal tudi hrvatski in slovenski tisk in ljubljanske Novice so pod naslovom Slovanska književnost prinesle naslednje poročilo: »V Zagrebu napravljata Miladinova natis do 700 narodnih pesem, nabranih po Makedonii in po Bugarskem, dodani so popisi šeg, pregovori, uganjke, narodne pripovesti itd.« Dodana je pripomba, du v Ljubljani zbira naročilu za zbirko 1. Macun. Med makedonske pesmi je vnešeno sedeminsedemdeset bolgarskih, kar je iz doslej nepojasnjenih vzrokov dalo zbirki naslov »B'lgarski narodni pesmi«. Preden preide k monografski skici o pesniški poti Konstantina Miladinova, natančno pregleduje pripombe v prvo, precej popolno izdajo pisem bratov Miladinovcev. Izšla so v Sofiji leta 1964 v uredništvu N. Trajkova. Urednik zanemarja dejstvo o makedonskem narodu, zato ga Polenakovik' vztrajno popravlja in dopolnjuje. Peta knjiga iz te zbirke (Vo ekot na narodnoto budenje) prinaša razprave in eseje o treh makedonskih kulturnih delavcih in pesnikih. Prvi je na vrsti Jordan Hadži Konstantin-Binot. Polenakovik' je našel dragocene rokopise njegovih literarnih poskusov v beograjskem arhivu Društva srpske slovesnosti in z upoštevanjem tega gradiva je Dinotova literarna podoba precej bolj živa. Kot pesnik je dal svoj davek romantičnemu kultu preteklosti in ljudski pesmi. V dotlej najdaljši, a do nedavna neznani verzifikaciji obdeluje snov o kosovski bitki. Zanjo kot za večino drugih njegovih del je značilen jezik, ki je govorica domačega kraja, pomešana s starocerkvenoslovanščino, srbščino, bolgarščino in ruščino. Takšen je jezik makedonskega intelektualca iz srede 19. stoletja, na katerega so vplivale šolske knjige, časopisi, učitelji in trgovsko dopisovanje. To je prva stopnja pri nastajanju makedonskega pesniškega jezika. Tudi drugi jeziki so pri osamosvojitvi imeli podobne težave. Polenakovik' nato predstavlja devet njegovih dialoških scen in moralne aforizme. Dinot je pomemben predvsem za prosvetni dvig makedonskega ljudstva, vendar ima tudi njegova razvejena literarna dejavnost svojo zgodovinsko vrednost. Začel je s praktičnimi učbeniki (tablice), pisal verze, potopise, dela s področja jezika in zgodovine, objavljal stare literarnozgodovinske spomenike, ljudsko blago, zbiral besedno gradivo itd. Skleniti moremo, tla ni le vsestransko delavna osebnost, ampak tudi duhovno gibčna, saj aforizmi navadno razkrivajo relativno resnico sveta. Morda ni odveč opozoriti na to, da je verjetno med prvimi Makedonci, ki uporablja termin »jugoslavjani< »jugoslovensko«, kot je videti iz njegove delno citirane zgodovinske razprave Poznaj sebe si iz leta 1853. V drugem delu knjige sta predstavljena brata Andrej in Konstantin Petko-vik'. Konstantin je prvi Makedonec, ki je končal slavistiko, in sicer pri profesorju I. I. Sreznjevskem. Nato je po zgledu svojega učitelja obiskal nekatere slovanske dežele in se tam seznanil z njihovimi jeziki in literaturami, se razgledoval po njihovih samostanskih bibliotekah in srečeval z uglednimi osebnostmi. Med drugim je obiskal leta 1852 tudi Ljubljano (o tem natančneje poroča Aleksunder Spasov v razpravi Prestojot na Konstantin Petkovik' vo Hrvatska i Slovenija vo 1852 godina. Našeto prepoznavanje, Misla, Skopje, 1971, str. 19—34). Seznanil se je z lastnikom ljubljanske tiskarne J. Blaznikom, nad katerim je bil razočaran, ker se ni hotel pogovarjati z njim v slovenščini, obiskal je J. Bleiweisa in v ljubljanski licejski knjižnici Miha Kastelca, pri katerem se je najbolj zanimal za knjige J. Kopitarja. Srečal se je tudi s pisateljico Josipino Urbančič-Turnograjsko in se navdušil nad njeno povestjo Boris, ki jo je leta 1853 prevedel v makedonščino. Teh zvez Konstantin Petkovik' ni več pretrgal in jih je obdržal še kot ruski generalni konzul v Dubrovniku, v duhu idej slovanske vzajemnosti, ki so bile v tistem času aktualne. On je tudi avtor prvega strokovnega slavističnega spisa v inakedonščini, ki je izšel leta 1853 v publikaciji ruske akademije znanosti z naslovom Izvestija K. D. Pet-kovik'a o rukopisjah Zografskogo Svjatogorskogo monastyrja. Prav tako je znan kot pesnik in prevajalec iz raznih slovanskih jezikov-v makedonščino. Sovjetski slavist N. 1. Tolstoj je napravil zanimivo primerjavo treh prevodov Libušinovc sodbe iz Kraljedvorskega rokopisa V. Папке. K. Petkovik' je prevedel to delo v makedonščino leta 1852, sledi anonimen bolgarski prevod, nato spet prevod v makedonščino iz leta 1863, ki ga je napravil R. Zinzifov. N. I. Tolstoj je svoji razpravi dodal vse tri prevode, tako da se vsak lahko sam prepriča o njegovih ugotovitvah, ki so naslednje: na eni strani ti prevodi jasno kažejo osnovne fonetske, morfološke in leksikalne razlike med makedonskim in bolgarskim jezikom sredi devetnajstega stoletja, na drugi strani pa relativno nestabilnost norm v obeh jezikih v tistem času. Glede na to, da sta prva dva prevoda nastala na pobudo I. I. Sreznjevskega, ki ju je objavil poleg češkega in starocerkvenoslovanskega, in naj bi mu služili za primerjalne slavistične študije, N. I. Tolstoj sklepa, da so bile razlike med makedonščino in bolgarščino Sreznjevskemu jasne. Polenakovik' spremlja to razpravo z veliko naklonjenostjo, ne strinja se le z mislijo, da bi imeli naddialektalni model makedonskega knjižnega jezika že makedonski preroditelji, pač pa to velja za K. Misirkova. V zadnjem delu knjige govori makedonski literarni zgodovinar o nesrečni življenjski usodi Grigorija S. Prličeva, ki je bil sprva skrajen helenist in je za svojo pesnitev v grščini Serdarot — z motivi iz ljudskega makedonskega pesništva napisana po vzoru Iliade leta 1960 — še kot študent dobil najvišjo grško priznanje. Pesnitev sodi po jeziku v novogrško književnost, po tematiki, ki obravnava bolj zasužnjenega naroda za svobodo, pa spada v makedonsko književnost. Polenakovik' je prepričan, da se more po umetniški obdelavi take snovi meriti z Njegoševim Gorskim vencem in Mažuranicevo Smrtjo Smail age-Cengiča. l.cta 1866 se jc Prličev dokončno preusmeril in začel veliki boj za uvajanje makedonskega jezika v šole in cerkev. Njegovo zadnje tlelo je Avtobiografija, ki je bolj umetniško učinkovita kot dokumentarno zanesljiva. Tragika tega nadarjenega pesnika je, da ni nadaljeval dela K. Miladinova, namreč, da bi pel v svojem jeziku in iz resničnih čustev, ampak je zlagal didaktične pesmi, prevajal Homerja v bolgarščino, ki je niti dobro poznal ni, in hotel ustvariti hibriden slovansko-makedonsko-bolgarsko-srbski jezik. Nu koncu naj opozorimo na več razprav (Edna makedonska pesna za Kiril i Melodija, Narodna pesna za Kiril Pejčinovik', Kiril Pejčinovik' vo narodnoto predanie, itd.), v katerih Polenakovik' obravnava osebnosti kulturnih delavcev v ljudskem izročilu, česar menda pri nas ne poznamo, kvečjemu kako anekdoto. Njegove ocene (Mačeničkata i predvremenata smrt na Kiril Pejčinovik' vo eden češki romantičen raskaz, Marginalii kon polskatu roman-sirana biografija na poetot Konstantin Miladinov, itd.) romanov, v katerih so prav tako upovedene pomembne osebnosti iz makedonskega kulturnega življenja, bi bile potrebne natančnejše preiskave, da bi mogli izluščiti iz njih teoretične zametke za njegovo pojmovanje biografskega romana. Bogati citati iz različnih del obravnavanih avtorjev so pravcato malo berilo starejše makedonske književnosti. II. Polenakovik' v glavnem vztraja pri preizkušeni pozitivistični metodi, kjer večkrat ob pomanjkanju stvarnih podatkov upošteva kot posredne dokaze ustne vire — ljudsko izročilo. K takemu pristopu sodijo tudi temeljite tekstološke analize prevodov in primerjalne razprave o folklornih motivih, kur vse pogosto oživlja polemičnost, večinoma do bolgarskih avtorjev. Nekatere razprave so zasnovane sociološko. Ko opozarja med drugim na še premalo raziskana vprašanja, ustvarja s svojim delom tudi trdne osnove in pobude za nadaljna raziskovanja. Marija Stanonik, SAZU, Ljubljana MIMO SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA LEKSIKONA Neprijetno je voditi polemike, kjer ostajajo osrednja vprašanja ob strani, na dolgo pa se pravda o ilustrativnem gradivu. Zaradi tega bi prav rad prepustil zadnjo besedo Viktorju Smoleju, toda ne morem mimo njegovega poskusa, da bi me strokovno diskvalificiral. Da tudi sam ne bi prestopil spoštovanja sogovornika, želim le vzporediti nekaj citatov in tako ilustrirati lastnosti njegovega pisanja, ki ne sodijo v strokovno diskusijo in zaradi katerih nisem dolžan nadaljevati dialoga. I. Izmikanje najvažnejšim vprašanjem in spreminjanje predmeta diskusije 1. V. S.: »Kritikove obče pripombe o leksikonu se obračajo proti nekaterim načinom, kako je delo sestavljeno in napisano, vendar jim postavljajo nasproti zgolj nejasne drugačne zamisli, ne da bi jih konkretizirale« (str. 511). Z. J.: »Vsekakor bi nas o tem moral informirati uvod, ki je pretirano skromen in nas ne seznanja z vrsto pomembnih opredelitev avtorskega kolektiva« (str. 481). Pomislek skuša bili obziren, vendar menim, da je dovolj jasno nakazano, da v delu sploh niso opisana načelna izhodišča. Nikjer ni nobene besede o delovni metodi, o pojmovanju delovnega področja, tako da ni jasno niti, zakaj spadata v gledališki leksikon tudi film in televizija in katera področju teh dejavnosti. Ničesar ne zvemo o obravnavi gradiva, o uredniških kriterijih,... V SGL torej pogrešamo tisto teoretično utemeljitev, ki nam pove, kaj lahko od dela pričakujemo. Prav to je vzrok mojemu »nekonkretnemu ugovarjanju in nekonkretnemu predstavljanju leksikografske problematike« (str. 513). 2. V. S.: »Z. J. predlaga, da naj bi SGL navedel več temeljnih del o slovenski dramatiki (481 in opomba 11). Tako pogreša Koblarjevi knjigi Dvajset let slovenske drame, 1964 in 1965. Knjigi sta dejansko navedeni v sestavku o Francetu Koblarju, nista pa posebej navedeni med 'Kraticami za uporabljene vire' (str. 513). Z. J.: »Med podatki, ki jih pogrešamo, naj omenimo le dva. Nikjer ni navedeno leto, do katerega je izčrpano gradivo. Zato se ne da oceniti, kako natančno so upoštevani najmlajši ustvarjalci,10 niti ni mogoče presoditi, zakaj ni med viri naštetih več temeljnih del o slovenski dramatiki« (str. 481). Nikogar ne obtožujem nepoznavanja navedenih del. Gre za mnogo več, gre za dejstva, da v SGL niso navedeni ekscerpirani viri. Kaj to pomeni, pa verjetno ni potrebno pojasnjevati, čeprav bom mogoče spet poučen, (la »ugovarjati nekim načinom dela, ki so karakteristikon leksikografskega znanstvenega ali populari-zacijskega smisla in namena, se pravi ne razumeti bistva takega in ne drugačnega dela« (str. 512). II. Polemiziranje s tezami, ki niso postavljene 1. V. S.: »Svoje preverjanje dramatikov, ki naj bi tudi bili upoštevani v SGL, pa zdaj niso, imenuje ocenjevalec 'kritičen pregled izpuščenih imen' (str. 482). Gre za množitelje dramskih besedil po drugi vojni, ki jih je upošteval Jože Koruza v svoji razpravi Dramatika v knjigi Slovenska književnost 1945—1965« (str. 514). Z. J.: »Pri svoji analizi povojne slovenske dramatike je Jože Koruza upošteval nekatere pisatelje, ki jih SGL nima.16 (Nato sem jih naštel ter navedel poglavja, v katera jih je Koruza uvrstil.) Kritičen pregled izpuščenih imen nas seveda vodi do spoznanja, da je SGL manj natančen le pri obrobnih zvrsteh, in še tu so izpuščeni le malo znani avtorji, oziroma tisti, pri katerih je ostala dramatika le manj pomembno področje njihovega ustvarjanja« (str. 482). Menim, da je misel nadvse preprosta: če kritično pregledamo neupoštevane avtorje, vidimo, da SGL nimamo kaj očitati. Smolejevih oznak in osrednjega dela njegove polemike zato niti ni potrebno komentirati.* 2. V pravkar omenjenih desetih vrsticah, ki jim je Viktor Smolej posvetil tri strani, so ob nekaterih imenih navedena poglavja, v katera so uvrščena. Ker je vir jasno naveden, ni potrebno nadaljnje preverjanje podatkov, ki so mimogrede omenjeni le za ilustracijo, nikakor pa niso predlogi za izboljšavo.1 Takšno primerjanje še ni trditev, kaj so ti pisatelji pisali in kam bi jih bilo treba uvrstiti, predvsem pa ni nikjer niti namignjeno, da Viktor Smolej navedenih imen ne pozna. Gre le za preverjanje natančnosti dveh virov in končna sodba je daleč od očitka ali obsodbe, kot se vidi iz prejšnjega primera. Kako naj se razloži težišče Smolejevega razpravljanja? 3. V. S.: »Stvarno ga (Jana) zanima samo slovstvena in gledališka dramatika /.../ Kritik bi bil moral takoj v začetku povedati, kakšne naloge si je s svojo kritiko zastavil, in razmejiti svojo odgovornost. To zapisujem zaradi tega, ker jemljem nase tudi vso odgovornost nasproti kritiki.« (Str. 512.) Ocena je izšla v strokovni reviji, ki je namenjena čisto določeni stroki, čeprav mogoče ne ravno »gledališki dramatiki«. Če bi pisal o filmu, bi prispevek objavil v Ekranu. Bralcu prepuščam v presojo, če recenzija meri le delo Viktorja Smoleja. III. Podtikanje 1. V. S.: »Z. J. z zadoščenjem takoj v začetku piše, kako je 'dešifriral v bibliografskem oddelku NUK'-a avtorja J. M., ki da je napisal člančič Slovenski gledališki leksikon v mariborskem GL« (str. 515). Z. J.: »J. M. (Jože Mevlja): Slovenski gledališki leksikon, GL Maribor 1962/65, str. 108—109. Dešifrirano v bibliografskem oddelku NUK-a« (opomba 7, str. 480). Nikjer ne vidim nobenega zadoščenja, pač pa le spoštovanje tujegu dela. 2. V. S.: »Zanesen kritikov ugovor, da v SGL izmed najmlajših gledaliških ustvurjalcev 'pogrešamo celo (!) Silva Božiča' (opomba 10) ..л str. 518. Z. J.: »Nikjer ni navedeno leto, do katerega je izčrpano gradivo. Zato se ne da oceniti, kako natančno so upoštevani najmlajši ustvarjalci10 (opomba 10: med temi pogrešamo celo Silva Božiča)« (str. 481). * Čeprav sem menil, da sem Slovenski gledališki leksikon (dalje SGL) ugodno in kar se du obzirno ocenil, sem vseeno izzval trikrat obsežnejši odgovor Viktorja Smoleja. Prim.: Viktor Smolej: O slovenskem gledališkem leksikonu, Slavistična revija 1974, št. 4, str. 511—519. Zoltan Jan: Slovenski gledališki leksikon, Slavistična revija 1973, št. 4. str. 479—482. 1 V. S.: »Kritik ni zanesljiv pri navajanju svojih predlaganih izboljšav, tega, kar predlaga, sam ne preverja« str. 514. Ne glede na pomen igralca, ki se na odru ni pojavil le dvakrat, pač pa prejel tudi javno priznanje; kje je v tej opombi pod črto »zanesenost«? Močno me mika omeniti tudi neki drug primer, ki pa že ineji na nekaj drugega, kot je podtikanje. IV. Potvarjanje objektivnih podatkov 1. V. S.: »Z. J. piše: 'Med pisci graditeljske agitke ni upoštevana Marija Fele, ki da ni upoštevana tudi med avtorji kmečke drame' (Z. J., 482; Koruza 49, 52 — Z. J. se sklicuje na napačni strani)« (str. 514). Z. J.: »...med pisci graditeljske agitke ni upoštevana Marija Felè (str. 48); med avtorji kmečke drame in ljudske igre zaman iščemo /.../ Feletovo (str. 56) ...« (str. 482). Ni sicer jasno, kaj se pripisuje meni, kaj Koruzi, kaj Smoleju, toda res je, da Koruza omenja avtorico na 56. in 49. strani (gre za nadaljevanje vsebinske enote s strani 48). 2. V.S.: »V Repertoarju ni zapisano nobeno Sancinovo sodelovanje v Gorici, pač pa je 1960 oziroma 1962. v dveh sezonah, režiral vsega skupaj dvoje del: Držiča in Goldonija« (str. 518). Modest Sancin je režiral naslednja dela: Manzari Nicolô: Mrtvi ne plačujejo davkov (premiera 17. IV. 1958), Carlo Goldoni: Sluga dveh gospodov (premiera 28. II. 1960), Držič: Dundo Maroje (priredba M. Rupel, premiera 30. IV. 1962). Z zadnjo je proslavljal šestdesetletnico rojstva in štiridesetletni«) umetniškega delovanja. 3. V. S.: »Ema Starčeva je odigrala naslovno vlogo v Capkovi Materi, toda samo pri premieri, sicer v alternaciji z Berto Ukmarjevo« (str. 518). Poleg tega je igrala tudi v eni najboljših predstav goriškega gledališča — v Strindber-govem Očetu. 4. V. S.: »Hinko Košak je v SGL zapisan kot režiser in umetniški vodja pri GSP; od njegovih režij v Novi Gorici sta v skupnem seznamu režij navedeni režija Ocvirkovega Tretjega ležišča in Maeterlinkovega Zupana stilmondskega« (str. 518). Spet ni jasno, kje so te režije navedene, toda Košak je v Novi Gorici režiral naslednja dela: Sretan Perovič: Pod soncem zaledeneli (ptemiera 27. IV. 1960, praizvedba dela, stota predstava gledališča), France Bevk: Krivda (premiera 17. IX. 1960, krstna predstava ob pisateljevi sedemdesetletnici), Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi (premiera 21. X. 1961. otvoritvena predstava jubilejne desete sezone), Boris Grabnar: Vojna tajna (premiera 24. 111. 1962), Ivan Cankar: Za narodov blagor (premiera 10. X. 1964, desetletnica delovanja* gledališča), Anton Tomaž Linhart: Zupanova Micka (premiera 2. X. 1965), Garrick-Smole: Varli (premiera 2. X. 1965). Ne glede na pomembnost teh dejstev,1 meče lo dovolj čudno luč na siceršnjo Smolejevo faktografsko natančnost, ki odlikuje tudi ta članek. 2 Za primere 1V./2—4 primerjaj GL Nova Gorica 1959/60, 1962/63, 1964/65, 1965/66, 1973/74 — št. 37, 1974/75 — št. 40. V zadnjih dveh je popis repertoarju tega gledališča. Vsako javno delo je izpostavljeno kritiki, razumljivo je tudi, da želi vsakdo ohraniti vrednost svojega napornega in dolgotrajnega dela, toda manj sprejemljiv je način, s katerim se je to skušalo doseči. Paradoksalno pa je, da ocena SGL ni razvrednotila tega dela, niti ni skušala dvomiti o strokovni usposobljenosti avtorjev. S tem dobiva polemika priokus netaktnosti in drobnjakarstva. Zoltan Jan Filozofska fakulteta, Zadar Ana Koblar-Horetzky BIBLIOGRAFIJA FRANCETA KOBLARJA II Drugi del Bibliografije Franceta Koblarja je nadaljevanje bibliografskega popisa, objavljenega v Slavistični reviji 1969 (št. 2, str. 419—464) ob pisateljevi osemdesetletnici, in ki zajema njegovo dejavnost od 1905 do jeseni 1969. Pričujoče bibliografsko delo vsebuje: 1. Nadaljevanje zgoraj navedene bibliografije tj. popis Koblarjevega dela v obdobju zadnjih petih let od jeseni 1969 do decembra 1974. — V tehničnem oziru sta ohranjena ureditev in način obdelave. Kazalo imen zaključuje bibliografijo pisateljevega dela. Ker je ta razdeljena med dva letnika, a enote niso bile oštevilčene, označuje v kazalu številka 1: bibliografijo v letniku 1969, II: v letniku 1975. Arabske številke navajajo stran bibliografskih podatkov. 2. Gradioo o Francetu Koblarju. Kronološko urejen popis gradiva o pisateljevem javnem delu dokumentira čas od prvega pomembnejšega odmeva v javnosti 1915 do leta njegove smrti 1975. Opuščena so knjižna poročila, ki jih že upošteva navedba referatov pri posameznih enotah Koblarjevih del. 5. Popravki in dopolnila k bibliografiji 1905—1969 (SR 1969) popravljajo bistvene tiskovne napake in dopolnjujejo gradivo, nabrano pri kasnejšem raziskovanju. 4. Kazalo uporabljenih kratic. Ob koncu se ponovno zahvaljujem sodelavcem Bibliografskega oddelka Narodne in univerzitetne knjižnice, ki so mi z razpoložljivim gradivom in nasveti ljubeznivo pomagali. Bibliografija je zaključena 1. oktobra 1975. C. KULTURNOPOLIT1ČNA PUBLICISTIKA Nekaj o društveno prosvetnem delu o prejšnjih časih. — Loški razgledi 1970, str. 108—116. Povzetek v nemščini. Ponatis v zborniku: Selška dolina. Železniki 1973, str. 548—557. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. O njenem položaju in snovanju. Filološke in literarne vede. — NRuzgl. 1974, str. 630. D. LITERARNA ZGODOVINA IN KRITIKA 1. ČLANKI RAZPRAVE IN ESEJI Ivan Pregelj. (Poizkus monografije.) — V knjigi: Ivan Pregelj, Izbrana dela. Sedma knjiga. Celje, MD 1970, str. 401—520. O zgodovinskem pripovedništvu Franceta Bevka. — V knjigi: France Bevk, Vihar. Koper, Lipa 1970, str. 7—28. France Bevk in Kaplan Martin Čedermac. — V knjigi: France Bevk, Kaplan Martin Čedermac. Maribor, Obzorja 1971, str. 210—250. Življenje in delo pisatelja Franceta Bevka (1890—1970). — Slov lk 1971, str. 130—134. F.S.Finžgar. Razmišljanje in pričevanje ob stoletnici rojstva. —- V knjigi: F. S. Finžgar, Dekla Ančka — Strici. Celje, MD 1971, str. 115—152. O prijatelju Finžgarju. Razgovor vodil F[ranc] Bole. — Ognjišče 1972, št. 6, str. 6—10 [s slikami]. Oče Romuald — Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon. Faksimile rokopisa iz kapucinskega samostana v Skofji Loki. (Spremna beseda France Koblar.) Lj- MK 1972. (Monumenta Litterarum Slovenicarum 11.) Str. I—XV Spremna beseda. Škofjeloški pasijon. — NRazgl 1973, str. 284—285. Tolminci Ivana Preglja. — V knjigi: Ivan Pregelj, Tolminci. Celje, MD 1973, str. 218—223. 2. ČLANKI ZA SLOV. BIOGR. LEKSIKON Stergar Matej. — III (zv. 11, 1971), str. 473. Steriaj Frančišek. — 111 (zv. 11, 1971), str. 480. Strel Janez. — 111 (zv. 11, 1971), str. 504. Stres Anton. — 111 (zv. 11, 1971), str. 507. Stres Ivan. — III (zv. U, 1971), str. 507. Stritar, rod. — Hl (zv. 11, 1971), str. 510—512. Stritar Janez. — 111 (zv. U, 1971), str. 513. Stritar Josip. — III (zv. 11, 1971), str. 514—520. Strnad Marica. — III (zv. 11, 1971), str. 521—522. Strojnik Stefa. — III (zv. 11, 1971), str. 528. Suhac Bonaventura. — III (zv. II, 1971), str. 542. Suppantschitsch Andej Ferdinand. — 111 (zv. 11, 1971), str. 549. Sušnik Anton. — III (zv. 11, (1971), str. 554. < Sušnik Blaž. — lil (zv. 11, 1971), str. 555. Soetec Luka. — III (zv. 11, 1971) str. 558—560. Soetič Franc. — III (zv. 11, 1971), str. 563—564. Soetina Stanko. — 111 (zv. 11, 1971), str. 566—567. Soetličič Frančišek. — 111 (zv. U, 1971), str. 567—568. Sanda Dragotin. — III (zv. 11, 1971), str. 576. Sanda Janko. — III (zv. 11, 1971), str. 576. Sarec Feliks. — III (zv. 11, 1971), str. 583. Sauperl Dragotin. — III (zv. 11, 1971), str. 587—588. Sega Rudolf. — III (zv. 11, 1971), str. 601. Sile Jakob. — lil (zv. 11, 1971), str. 616. Sinkooic Ivan. — lil (zv. 11, 1971), str. 620. Širok Albert. — lil (zv. 11, 1971), str. 623. Širok Karel. — III (zv. 11, 1971), str. 623. Širok Stefan. — lil (zv. 11, 1971), str. 624. Skofic Jožef. — III (zv. 11, 1971), str. 640. Skrjanec loan. — III (zv. 11, 1971), str. 649. Sorli Ivo. — III (zv. 11, 1971), str. 666—668. Spicar Jakob. — III (zv. 11, 1971), str. 670—671. Štajer Franc. — III (zv. 11, 1971), str. 674—675. Stefe loan. — III (zv. 11, 1971), str. 682—683. Šter Franc. — III (zv. 11, 1971), str. 685. Štrukelj France Jaroslao. — III (zv. 11, 1971), str. 697. Štrukelj loan. — III (zv. 11, 1971), str. 697. E. UREDNIŠKO DELO 2. KNJIGE Razprave SAZU. Razred za filološke in literarne Dede. Razprave Vil. Uredila France Koblar in France Bezlaj. Lj. SAZU 1970. France Bevk: Kaplan Martin Čedermac. Uredil in spremno besedo napisal France Koblar. Maribor, Obzorja 1971. Str. 210—250 spremna beseda. F. S. Finžgar: Dekle Ančka. — Strici. Uredil in spremno besedo napisal France Koblar. Celje, MD 1971. Str. 115—152 spremna beseda. Josip Stritar: Kritični spisi. (Izbral in opombe napisal France Koblar. Lj. MK 1971. Str. 85—118: Spremna beseda in opombe. loan Pregelj. Izbrana dela. Sedma knjiga. Uredil in opombe /in zaključno študijo o pisatelju/ napisal France Koblar. Celje, M D 1970. Str. 368—520 Opombe in študija o pisatelju. Vsebina: Izbrane pesmi. Zgledi iz zgodnje proze. Spomini, glose in zadnje novele. Slovstvene razprave. Kritike. Opombe. France Koblar: Ivan Pregelj. (Poizkus monografije). Ref.: J/ože/ Gregorič, Nova pot 1970. str. 569—571. — S/lavko/ Ru/pel/, PDk 1970, št. 259. — Joža Mahnič, NM 1971, str. 75—76. Њап Pregelj. Tolminci. Zgodovinski roman (Uredil, spremno besedo in opombe napisal France Koblar). Celje, MD 1975. (Slovenske večernice 124). Str. 218—225 spremna beseda. Simon Gregorčič: I/brane pesmi. (Izbral in uredil France Koblar, 2. izd. /ponatis/). Lj CZ 1974. (Miniaturna izdaja). F. GLEDALIŠČE 1. ZGODOVINA GLEDALIŠČA IN DRAMATURGI J A Heinrich von Kleist. — GL Drama 1968/69, str. 406—416. Ponatis iz knjige: Heinrich von Kleist: Princ Homburški. Michael Kohlhaas. Lj. MK 1969, str. 160—176. Frank Woilman (1886—1969) /nekrolog/. — Letopis SAZU 1970, str. 81—82. loan Jerman — sedemdesetletnik. Podpis Fr. К. — List AGRTF 1969/70, str. 357—559. Zgodovina drame. Povzetki iz predavanj. V. Realizem, naturalizem, simbolizem. ekspresionizem, najnovejše smeri. Lj. (AGRTF) 1971. Mirko Zupančič: Literarno delo mladega A. T. Linharta. /Spremno beležko na ovitku napisal France Koblar/. Lj. SM 1972. Pisma Antona Verooška Izidorju Cankarju. — Dokumenti SGM 1972, št. 20, str. 139—140. Povzetek v francoščini. Slovenska dramatika. Prva knjiga. Od začetkov do naturalizma. Lj. SM 1972. Ref.: FiV /France Vurnik/, Dnevnik 1972, št. 326. — Bogdana Herman, JiS 1972/75. str. 229—251. — Dušan Zeljeznov, Komunist 1975, št. 11. — Andrej Inkret, NRazgl 1973, str. 286. — Sl/avko/ Ru/pel/, PDk 1972, št. 280. — Joža Mahnič, Pič 1973, str. 545—546. — L/ojze/ S/masek/, Večer 1973, št. 4. — J/ože/ Gregorič, Znamenju 1973, sir. 176—178. Slooenska dramatika. Druga knjiga. Od konca devetnajstega stoletja do začetka druge svetovne vojne. Lj. SM 1973 /izšla 1974/. Povzetek v francoščini. [Spremno beležko na ovitku 1. in 2. knjige je napisal avtor.] Ref.: A/ndrej/ I/nkret/. Delo 1974, št. 194. — Nada Gabrovič, Dialogi /Mrb/ 1975, str. 189—191. — Dolenjski list 1974, št. 26. — Knjiga 74, str. 303—304. — Sl/avko/ Ru/pel/, PDk 1974, št. 153. — Slovenski vestnik /Celovec/ 1974, št. 27. — L/ojze/ S/masek/, Večer 1974, št. 165. 2, ČLANKI ZA SLOV. BIOGR. LEKSIKON Saric Mihaela. — III (zv. 11. 1971), str. 583—584. Sest Osip. — III (zv. 11, 1971), str. 609, 610. Skerlj Cirila. — III (zv. 11, 1971), str. 634—635. KAZALO IMEN Achard Marcel, 1/458, 461 Ajshilos, 1/449 Albreht Fran, 1/427, 435, 436, 458 Andersen Hans Chr.. 1/434 Anderson Maxwell. 1/436 An dree v Leonid. 1/448, 452, 454, 459 Anzengruber Ludwig, 1/455 Avcvbašev Mihail, 1/452 Arx Caesar von, 1/462 Bahr Hermann, 1/462 Balzac Honoré de, 1/459 Barilli Antonio Giulio, 1/423 Barrv Philip, 1/455 Bartöl Vladimir, 1/460 Bassermann Albert, 1/463 Beaumarchais, 1/452 Begovič Milan, 1/455. 458. 459, 462 Begovičeva Božena, 1/462 Bekeffi Sandor, 1/464 Benedetti Aldo de, 1/463, 464 Berger II.. 1/453 Berginan Hjalinar, 1/457 Berkeley Reginald, 1/460 Bernauer Rudolf. 1/456 Berr Georges, 1/464 Besier Rudolph, 1/463 Bevk France, 1/428—429, 430. 433 do 438, 441—446; H/454, 455 Blok Aleksander, 1/456 Borštnikova Zofija. 1/451 Bon rdet Edouard. 1/457, 463 Bratina Valo. 1/464 Brecht Bertolt, 1/463 Brnčič Ivo, 1/463 Budal Andrej. 1/436, 437 Büchner Georg. 1/453, 457 Bulgakov Mihail, 1/462 Burggraf Walfried, 1/458. 461 Caillavet Gaston Armand de. 1/452 Cajnkar Stanko, 1/438, 447. 464 Calderon de la Barca, 1/456 Cankar Ivan, 1/427—429, 433—437, 439, 452—457, 459—464; 11/466 Cankar Izidor, 1/433; П/466 Cerkvenik Angelo. 1/477, 456—457 Cervantes Miguel, 1/449 Cesar Janez, 1/447 Conners Barry, 1/460 Courtcline Georges, 1/455 Coward Noel, 1/456 Crome-Schweriag C., 1/423 Cronia Arturo, 1/436 Cvelbar Jože, 1/429, 439 Capek Karel, 1/428, 447, 457. 463 Cebokli Andrej. 1/426 Cehov Anton Pavlovič, 1/428, 448, 452—453, 463 Cufar Tone, 1/447 Danilo Anton. 1/451. 454 Danilova Avgusta, 1/455, 457 Danilova Mira, 1/455 Davies William Henri, 1/460 Debevec Pavel, 1/436 Delleda Grazia, 1/427 Detel a Fran, 1/427, 436 Deval Jacques, 1/461 Dickens Charles, 1/458 Dimitrijevic Mita, 1/458 Dimovié Djuro, 1/433 Dolenc Metod. 1/423 Dostoevskij Fjodor Mihajlovič, 1/453 do 454, 458. 460—461 Drekonja Ciril, 1/437 Duvernois Henri, 1/458 Engel Aleksander, 1/461 Erjavec Fran ml., 1/425 Ettlinger Kurl, 1/452 Euripides, 1/446. 456 Feldman Miroslav, 1/461 Ferber Edna, 1/463 Ferner Max. 1/459, 461 Finžgar F. S., 1/425, 428—429, 455 do 434, 456, 458, 445—447, 449, 455 do 454. 459. 461, 464; II/454, 455 Fiers Robert. 1/452 Fodor Ladislav, 1/460. 465 Foerster Friedrich Wilhelm. 1 425 Fondaie Pierre, 1/457 France Anatole, 1/458 Frank Bruno, 1/462 Frank Leonhard. 1/459. 460 Fraser Georg, 1/463 Gabrijelčičeva Nada. 1/457 Galsworthy John. 1/455—454. 461. 465 Gangl Engelbert. 1/425 Garrick David. 1/448 Ghéon Henri, 1/447 Giraudoux Jean, 1/449 Gladkov Fjodor, 1/428 Glonar Joža, 1/436 Görner Karl. 1/456 Goethe J. W.. 1/448. 450, 453. 457. 458 Gogol' Nikolaj Vasil'evic, 1/464 Golar Cvetko, 1/454—455, 453, 457 do 459 Goldoni Carlo, 1/455. 462. 464 Golia Pavel, 1/454. 454—455. 457—465 Golouh Rudolf. 1/456 Gor'kij Maksim, 1/455 Gornik Fran. 1/429 Govekar Fran, 1/425 Grahor Ivo, 1/427 Gregorčič Simon, 1/429—430. 440—441. 444: 11/455, 466 Gregorin Edvard, 1/458. 456. 462 Grillparzer Franz, I'423—425 Grošljeva Mariia, 1/455 Grnm Slavko, 1/449. 459 Halbe Max, 1/456 Hamsun Knut. 1/428. 455 Hasenclever Walter, 1/455, 456 llušek Jaroslav, 1/456 Hauptmunn Gerhard, 1/452, 455 Hebbel Friedrich. 1/425 Hein a r Marian, 1/465 Hilbert Jaroslav, 1/454 Hirschfeld Georg. 1/459 Hodge Merton. I'463 Hofmannsthul Hugo von. 1/428, 458. 459. 461 Horst Julius. 1/461 Hübner Marija, 1/459 Ibsen Henrik, 1/427, 451. 453—454,456, 458, 460, 464 Ipuvec Benjamin, 1/447 Jaeger-Schmidt Y. A., 1/457 Jaklič Franc, 1/455, 456 Jalen Janez, 1/454 Jankovic Velmar, 1/458 Javoršek Jože, 1/449 Jerman Ivan, II/455 Jorgensen Johannes, 1/425 Jonson Ben, 1/457 Jurčič Josip, 1/429. 454, 456, 439, 454 Juškievič Semjon, 1/461 Juvanova Polonca, 1/448. 455 Juvanova Vida, 1/455, 457 Kästner Erich. 1/464 Kalan Andrej. 1/421, 425—426, 428 Kataev Valentin Petrovič, 1/460, 465 Kaufmann George. 1/465 Kette Dragotin, 1/429, 450. 459—441, 446 Klabund, 1/456, 459, 461 Kleinmayr Ferdo, 1/457 Kleist Heinrich von, 1/430. 450: H/455 Klemenčič Josip, 1/429 Kmetova Marija, 1/450. 455. 458 Koblar Anton. 1/422. 425 Kocbek Edvard, 1/458 Kohout Eduard, 1/456 Korolija Mirko, 1/455 Kosec Franc, 1/455 Kosem Zvonimir, 1/454 Kosor Josip, 1/455 Kosovel Srečko, 1/427, 450 Kostov Stefan, 1/461 Košak Vinko, 1/427 Kozak Juš, 1/450. 455, 458 Kozak Ferdo, 1/429 Kraigher Alojz, 1/450. 457, 452 Kralj Emil. 1/451. 464 Kranjc Jože, 1/462 Kranjec Miško, 1/458 Kreft Bratko, 1/447—448. 450, 460, 462 Krek Frančišek, 1/450 Kremžur M. Elizabeta, 1/450 Kristan Etbin, 1/450 Krležu Miroslav, 1/456. 459, 460, 461 Kulundžič Josip, 1/445 K ved rova Zofka, 1/456 Labiche Eugène, 1/465 Lull Ivan. 1/450. 435. 455 l.unger František, 1455, 460, 465 Lavendan Henri. 1/452 Luvery Emmet, 1/465 Leben Stanko, 1/450 I .eonov Leonid, 1/424, 427 Leskovee Anton, 1,428—450. 455. 459 Lessing Gotthold Ephraim, I 424, 449, 465 Levar Ivan, I 448. 451, 465 Levee Anton, 1/450 Levičnik Jernej. 1/429, 430 Levičnik Jožef, 1/430 Levstik Fran, 1/428, 433, 437, 447, 450 Levstik Vladimir, 1/425, 450, 435 Lichtenberg Wilhelm, 1/461, 465 Linhart Anton Tomaž, 1/450, 454, 448 do 450; 462; 11/455 Lipah Fran, 1/448, 451, 458 Lojkova Silva, 1/462 Lovrenčič Joža, 1/430 Ludwig Otto, 1/423 Maeterlinck Maurice, 1/455, 456, 460 Maister Rudolf, 1/450 Majcen Stanko, 1/430, 455 M al ее Peter, 1/462 Malešič Matija, 1/450 Mandelc Valentin, 1/430 Marija Vera, 1/448. 459, 461 Marivaux Pierre Carlet. 1/458 Marušič Lovrenc glej: o. Romuald Masaryk Thomas Garrigue, 1/425 Maselj Fran Podlimbarski, 1/450, 454 Maugham William Somerset, 1/458, 459 Mazovec Ivan, 1/450 Medved Anton. 1/421. 450, 453, 458 Merežkovskij Dmitrij Sergeevič, 1/460 Merhar Alojzij glej: Silvin Sardenko Mesar Ivan, 1/450 Meško Ksaver, 1/427—428, 451, 454 do 435, 458 Milčinski Fran, 1/431, 434, 453 Molière, 1/449, 454, 458, 460, 464 Molnar Franc, 1/460 Mrzel Ludvik, 1/431 Murn Josip Aleksandrov, 1/428 Mu mik Rado, 1/431 Nalkowska Zofija, 1/459 Nestroy Johann Nepomuk, I 445, 457, 458," 459 Neubauer Fran jo, 1/431 Nevistič Ivan, 1/456 Nicodemi Dario, 1/454 Nigrinova Vela (Augusta), 1/459 Novačan Anton, 1/431, 433—434, 456, 452, 456 Novy Lili, 1/431 Nučič Hinko, 1/451 Nušič Branislav, 1/453, 459, 461—465 Oblak Josip Ciril, 1/425 Oesterreicher Rudolf, 1/456 Ogrinčeva Marica, 1/451 Ogrinec Josip, 1/431 Ogrizovič Milan, 1/452 Okom Janez, 1/431 O'Neil Evgen, I 446, 454, 460 Onič Fran, 1/427 Opeka Mihael, 1/431 Ortner Hermann Heinz, 1/461 Orzeskowa Eliza, 1/423 Ostrovskij Aleksandr, 1/458, 465 Ould Hermon, 1/457 Oven Anton, 1/458 Pagliaruzzi Josip, 1/431 Pagnol Marcel. 1/458, 460 Pahor J osi]), 1/451. 465 Pa j k Janko, 1/431 Pa j k Peter, 1/431 Pajkova Pavlina, 1/431 Perko Pavel, 1/431, 454 Pesjakova Luiza, 1/431 Peterlin Alojzij, 1/431 Peterlin-Petruška Radivoj, 1/431 Petrovič Petar, 1/451, 455, 465 Piber Jože, 1/431 Pirandello Luiggi, 1/454, 466 Pire Alojzij, 1/451 Pirec Alfonz, 1/431 Pirjevec Avgust, 1/436 Piskor Karel, 1/464 Plestenjak Jan, 1/431 Podbevšek Anton, 1/451 Podgorska Vika, 1/451 Podkrajšek Jvan-IIarambaša. 1/451 Podmilščak Josip (Andrejčkov Jože), 1/431 Pogačnik Ferdinand, 1/431 Pogačnik Jože, 1/431 Poljanec Ljudmila, I '451 Popovič Jovan Slerija, 1/459 Potočnik Blaž. 1/451 Potrč Ivan, 1/431 Poznik Radivoj, 1/451 Pregarc Rado. 1/451 Pregelj Ivan, 1/424, 425, 427. 429, 431, 436—457, 445—446; 11/454, 455, 466 Prelesnik Matija, 1/451 Premk Josip, Î/43I Prcmru Vladimir, 1/527, 431 Prešeren France. 1/427, 429, 434, 436 Priestley John, I Дб4 Prijatelj Ivan, 1/431 Prpič Tomislav, 1/435 Prunk Ljudmila, 1/451 Pius Boleslaw, 1/423, 424, 428, 450 Przybyszewski Stanislaw, 1/453 Pucelj Ivan, 1/431 ' Pucelj Janez, 1/431 Pugelj Milan, 1/431, 440 Puntar Jože, 1/428. 451 Puškin Aleksandr Sergeevič, 1/462 Putjata Boris Vludimirovič, 1/451, 454 Radič Stjepan, 1/425 Raimund Ierdinand Jakob, I 459 Rasberger Pavel. 1/451 Raupach Ernst. 1/461 Ravnika r-Poženčan Matevž, 1/429, 432 Regali Josip, 1/432 Remec Alojzij. 1/432, 434 Remec Franc Jos., 1/432 Remec France, 1/432 Res Alojzij, 1/432 Resman Ivan, 1/432 Reymont Wladyslaw Stanislaw, 1/423, 428, 437 Reynal Paul, 1/458. 460 Ribičič Josip, 1/432 Roart Wilhelm, 1/462 Rob Ivan, 1/432 Robida Adolf. 1/427, 432 Robida Ivan, 1/432—455 Rogoz Zvonimir, 1/451, 457 Roječ Franc, 1/452 Rolland Romain. Г/457 Romains .Jules, 1/454 о. Romuald (Lovrenc Marušič). 11/454 Rosegger Peter, 1/462 Rostand Edmond, 1/455, 456—457. 461 Rostand Maurice, 1/459 Rozman Ivan, 1/452. 454 Rückova Kristina, 1/451 Sadar Ivan, 1/452 Salmič Rafael, 1/451 Samec Janko. 1/452 Samhaber Edvard, 1/452 Samotorčan Josin. 1/452 Sancin Modest, 1/451 Sardenko Silvin, 1/427. 450. 455, 457 Savinšek Slavko, 1/452 Scheinpflung Karel. 1/453 Scheinpflungova Olga, 1/458, 460. 461 Schiller Friedrich, 1/424. 453, 455, 458 do 459 Schmidt (Šmid) Fran. 1/451 Schnitzler Arthur. 1/452. 459 Schönherr Karl, 1/425 Schottenbach IL. 1/424 Schurek Paul, 1/462 Sebenikar Matilda r. Tomšič, 1/452 Sekovanič Franc (p. Krizostom), 1/452 Sel iskan Anton, 1/452 Seliškar Tone, 1/452 Semrujc Martin, 1/452 Sever 1 vo, 1/452. 456 Sever Sonja r. Kamplet, 1/452 Sever Stane, 1/451 Severjeva Sava, 1/451, 461 Shakespeare William, 1/429, 455, 446 do 464 Shaw Bernard, 1/454, 456. 460—462 Sheriff Robert Cedric, 1/458 Sila Marij, 1/451 Sila Valerija r. Zeleznik, T'451 Silvester Radoslav (Franc), 1/452 Simandl Dragotin, 1/452 Sivec Franc, 1/432 Skalicky Zdenko, 1/432 Sket Jakob, 1/432 Skofič (Škofič) Franc. 1/432 Skrbinšek Milan, 1/451, 462 Skrbinšek Vladimir, 1/451, 461 Skrinjar Marija roj. Manfrede, 1/432 Skarča M. Stanislava (Marija), 1/432 Slavčeva Maša, 1/451 Slavec (Nachtigall) Marica, 1/451 Smole Andrej, 1/448. 450 Smolej Matija, 1/432 Smolnikar Bernard, 1/452 Smrekar Andrej, 1/432 Smrekar Hinko, 1/425 Somin Willy, 1/465 Sofokles, 1/455,'460, 462 Stanič Katinka, 1/452 Stanič (Stanig) Valentin, 1/452 Stante Jernej, 1/425, 427 Starčeva Ema, 1/464 Stare Josip, 1/452 Stergar Matej, II./454 Steržaj Frančišek, 11/454 Strel Janez, II/454 Stres Anton, H/454 Stres Ivan, 11/454 Strindberg August, 1/447—448, 452, 458, 461—464 Stritar Janez, 11/454 Stritar Josip, 1/462, 428, 439—443; H/454 Strnad Marica, 11/454 Strojnik Štefa, 11/454 Suhač Bonaventura, 11/454 Suhovo-Kobylin Aleksandr Vasil'evic, 1/465 Suppantschitsch Andrej Ferdinand, 11/454 Surgučev Il'ja, 1/452 Sušnik Anton, 11/454 Sušnik Blaž, 11/454 Svetec Luka, 11/454 Svetič Franc, 18/454 Svetina Janko, 11/454 Svetličič Frančišek, H/454 Synek Emil, 1/464 Sanda Dragotin, 11 454 Šareč Feliks, 11/454 Šaričeva Mihaela, 11/456 šauperl Dragotin, H/454 Sega Rudolf. 11/454 Sest Osip, 1/465; H/456 Šifrer Tone, 1/440 Sile Jakob, 11/454 Šinkovic Ivan, 11/454 širok Albert. II/454 Širok Karel, 11/454 Širok Štefan, 11'454 Škerl Silvester, 1/427 Škerlj-Medvedova Cirila, 11/456 Skofic Jožef, II/454 Škerjanc Ivan. 11/455 Škvarkin Vasilij V., 1/462, 464 Šnuderl Makso, 1/459, 464 Šorli Ivo, 1/462 Špicar Jakob, 1/458; 11/455 Štajer Franc, II/455 Štandeker Lojze, 1/464 Štefe Ivan, H/455 Šter Franc, 11/455 Štrukelj France Jaroslav, 11/455 Štrukelj Ivan, 11/455 Šuklje Fran, 1/435, 437, 458 Šuster (Schuster)-Drabosnjak Andrej. 1/447 Tavčar Ivan, 1/454—455, 457—438, 461 Toller Ernest, 1/447 Tolstoj Aleksej, 1/459. 464 Tolstoj Lev Nikolaevič, 1/427, 455, 457 Tominec p. Roman, 1/456 Trenev Konstantin Andreevič, 1/448 Tucic Srgjan, 1/451 Turšič Leopold,. 1/427, 459 Vautel Clément, 1/458 Velikonja Narte. 1/456 Verneuil Louis, 1/464 Verovšek Anton, 11/455 Vesnič Radoslav M., 1/465 Vidmar Josip. 1/426—428, 454, 447 Vildrac Charles, 1/454 Vodnik Anton, 1/425; 11/465 Vodušek Vital. 1/456 Vojnovič Ivo, 1/423, 428 Vombergar Joža. 1/447, 460, 462 Vuolijoki Hella, 1/464 Wedekind Frank, 1/448 Werf el Franz, 1/427, 463 Werner Vilčin, 1/461, 463 Wilde Oscar, 1/425—424, 448, 452, 455. 462 Wildgans Anton, 1/462 Wollman Frank, 1/455 Yeats William Butler, 1/460 Zarnik Milutin, 1/425 Zbašnik Fran, 1/454 Zerkaulen Henrich, 1/465 Zuckmayer Karl, 1/460 Zupančič Mirko, 11/455 Zweig Stefan, 1/462 Žagar Janez, 1/427 Zeromski Stefan, 1/425 Zigon Avgust, 1/454 Zigon Joka, 1/465 Zupančič Oton, 1/427—429, 433—434. 436, 438, 453, 463 GRADIVO O FR. KOBLARJU 1913 Pregelj loan (L. I.): Predstava »Prababice« v ljudskem domu... pod režijo F. Koblarja. — G 1913 (4. IV.), št. 14, str. /6/. Prim.: /France Koblar/: Še en kritik, Zora, 1912/13. Pregelj Ivan (dr. P.): In še enkrat Prababica. — G 1913 (28. IX.), št. 48, str. /6/. Prim.: /France Koblar/: K »Prababici« drugič, Zora 1912/13. 1914 Desetletnica >Stražet na Dunaju. — S 1914 (20. H.), št. 41, str. 5. O uprizoritvi Mcskove (traîne »Mutic pod Koblurjcvo režijo. ' 1924 Albreht Fran: Slovenska kritiku. — LZ 1924, str. 759—760. Prim.: France Koblar: Veronika Deseniška. DS 1924. 1925 Debevec Jože: »Dom in svet«, uredila Fr. Koblar in Fr. Stele. Letnik XXXVII (1924). — S 1925 (15. П.), št. 57, str. 5. O negotovosti v uredništvu DS. »Dom in soet< v letošnjem letu. — S 1925 (22. II.), št. 45, str. 4. O estetični revoluciji v DS. Urednika vodilnih leposlovnih revij. (Maksim Gaspari): France Koblar in France Albreht /karikaturi/. — IS 1925 (8. III.), št. 11, str. 4. — Ponovna objava: Zgodovina Slovenskega slovstva VI. I.j. SM 1969, str. 500. »Dom in soeU (38. letnik, 1925). — S 1925 (II. IV.), št. 82, str. 6. O novem progruniu DS kot umetniške revije. 1926 Stante Jernej: Gospodu Fruncetu Koblarju, uredniku Domu in sveta. — Mladina 111. 1926/27, str. 24. Prim.: France Koblar: Recitaeijski večer, S 1926, št. 108: Odgovor in pojasnilo, DS 1926. 1927 Predavanje o modernem slovstvu. — S 1927 (5. III.), št. 52, str. 4. O Koblarjevem predavanju v Ljudskem domu 4. II. 1927. Erjavec Fran mL: Odgovor. — Socialna misel 1927, št. 3, str. 70. Prim.: France Koblar: Kulturnik. Publicist. Zalivala in izjava. — Fran Erjavec ml., DS 1927. 1928 Kidrič France: Pomenki I. Nekaj iz zgodovine prerekanj o matematični arhitektoniki v Prešernu. — LZ 1928, str. 576—579. Proti Koblarjevemu poročilu o Zigonovi Prešernovi čitanki. str. 285—288. Albreht Fran: O Župančičevi »Veroniki Deseniški«. — LZ 1928, str. 446. Prim.: France Koblar: Oton Zupančič, Slovansky prehled 1928. Dom in svet. (Literarna revija. Letnik XLI 1928). — S 1928 (25. XII.), št. 295, str. 9. Oznaka revije pod Koblarjevim souredništvom. O novih smernicah. 1929 Vidmar Josip: Slovenci v desetletju 1918 do 1928... France Koblar: Slovenska književnost v zadnjih desetih letih, Narodno gledališče. — LZ 1929, str. 181—184. (Literarne kritike. Lj. 1951, str. 552—557). Prim.: France Koblar: O kritični metodi Jos. Vidmarja in še nekaj pripomb, DS 1929. Vidmar Josip: O kriterijih in kritičnih metodah. — LZ 1929, str. 516—518. Prim.: France Koblar: O kritični metodi Jos. Vidmarja in še nekaj pripomb, DS 1929. 1950 Ideal gledališke kritike. Predavanje g. Cirila Debevca. /Poročilo o predavanju/. — S 1950 (11. II.), št. 54, str. 7. Debevčeva oznaka Koblarja kot gledališkega kritika. Silvester Skerl /s. š./: Dom in svet /1950/. — S 1950. (29. HI.), št. 75, str. 6. Oznukn lista pod uredništvom Fr. Koblarja, Fr. Steleta in Iz. Cankarja. 1951 Praznik slovenske kulture. Proslava Finžgarjeve 60-letnice v Unionu ... Proslava v Opernem gledališču. Slavnostni govor prof. Franceta Koblarja. -S 1951 (10. II.), št. 51. str. 5. Poročilo o predavanju »O delil in razvoju F. S. Finžgarju« v Unionu S 8. II. 19*51. Govor je ohranjen v rokopisu. France Vodnik: Dom in svet. — S 1951 (17. III), št. 62, str. 6. Oznaka lista v obdobju bivših urednikov Koblarja in Steleta. Levstikova proslava v Ljubljani. — S 1951 (14. X.), št. 255, str. 5. Koblar kot preds. Društva slov. književnikov član odboru za proslavo. Levstikova proslava v Ijlubljanski/ operi. — S 1951 (25. X.). št. 241, str. 5. Besedilo za Levstikovo izročilo je Finžgarju pripravil Fr. Koblar. /Osebni zapis v Koblarjevi rokopisni zapuščini/. 1952 Izjava /slovenskih kulturnih delavcev/. — J 1932 (18. XI.), št. 269, str. 5. Proti Koblarjevi kritiki Zuckmayerjevega Veselega vinograda v lj. Drami. Prim.: France Koblar: Moja izjava, S 1932, št. 267. 1933 Kriza Doma in sveta. — J 1935 (И. II.). št. 56, str. 4. Napoved novega uredništva: Fr. Koblar, Fr. Stele, Fr. Vodnik. Leben Stanko /S. L./: Kriza Doma in sveta. — Sd 1933, str. 96. Poročilo po .Jutru« 11. II. 1931. ïDom in svett. Nova knjiga L — S 1933 (25. 111.), št. 71. str. 16. O usmerjenosti DS z ozirom na Koblarjevo razpravo »Na prelomu«, DS 19Y5. Koblar France. — V publikaciji PEN klub Beograd — Ljubljana — Zagreb 1932. Beograd 1935, str. 25. Kratka biografija. 1955 Dornik Ivan: Književni večer PEN-a v Mariboru. — S 1935 (8. II.), št. 32, str. 4. O Koblarjevi uvodni besedi. Kozak Juš: P/rosvetna/ Z/veza/ in nove smernice. — LZ 1935, str. 593—594. O protestu C. Zebolu proti Koblarjevi gledališki kritiki na občnem zboru P. Z. 17. X. 1955. Prim.: Zbor slovenske katoliške prosvete, S 1935 (18. X.), št. 240. 1956 Obisk pri slovenski kukavici Pri prof. Fr. Koblarju. — S 1956 (1. I.), št. 1, str. 25. Razgovori... z urednikom Dom in sveta prof. F. Koblar jem. — S 1936 (4. X.), št. 228, str. 9 /s sliko/. Ljubljanska radio postaja stopa o nooo leto. — S 1936 (25. X.), št. 246, str. 14. O Koblarju kot vodji uprave in programa. 1957 Debeoec Jože /-c/: Dom in svet /1936/. — S 1937 (11. II.), št. 34, str. 5. Kriza DS z ozirom na članek France Koblar: Navzkrižja in nasprotja, DS 1936. /Debeoec Jože/: Dom in svet v petdesetem letu. — S 1937 (22. IV.), št. 91, str. 5. O Koblarjevem uredniškem delu s posebnim ozirom na njegov članek Petdeset let, DS 1937/38. Kriza besede II. — Straža v viharju 1957 (20. V.), str. 114; (27. V.), str. 118. Ob krizi Doma in sveta. Proti Koblarjevem članku »Navzkrižja in nasprotja«. DS 1936. Bmčič loo: Za Cankarjevo podobo. — LZ 1957, str. 344—352; 434—442. Proti Izidorju Cankarju in Francetu Koblarju. O njunem presojanju dela Ivana Cankarja. 1958 Debeoec Jože: Iz kronike Doma in sveta (od 22. IV. 1937 do 2. IV. 1938). — DS 1938, str. 204—205; 591—392. Kriza DS. Sega Drago: Kriza Doma in sveta. — Sd 1938, št. 7/8, str. 380—382. Vidmar Josip: Dom in svet v letu 1937. — Sd 1938, št. 7/8, str. 382—383 (= Polemike. Lj. 1963, str. 151—153; Pisateljska svoboda. Meditacije. Lj. 1954, str. 242—244). Nezaupanje in cenzura pri Domu in soetu. — Straža v viharju 1958 (6. X.), št. 2. str. 8. Deset let >Radia Ljubljana« 28. oktober 1928 — 28. oktober 1938. — S 1938 (27. X.), št. 248, str. 7. O Koblarju kot vodji programa in uprave. 1939 Debeljak Tine: Po petdesetih letnikih Doma in sveta. — S 1939 (1. I.), št. 1, priloga str. 6. Historiat revije. Kriza DS. Senoa Zdenko: Slovenska knjiga 1918—1938... Izložbu priredio dr. France Koblar. — Obzor /Zgb/ 1939 (7. I.), št. 5, str. 1. F-i: Ljubljanska filharmonija Ivanu Cankarju. — S 1939 (25. III.), št. 71, str. 9. Notiea o Koblarjevem slavnostnem govoru ob 20-letnici Cankarjeve smrti. Moliorič Milena (M. M.): Petdesetletnica dveh naših kulturnih delavcev (France Koblar in Fran Albreht). — Modra ptica XI 1959/40, št. 2, str. 54. Jeza Maks (J. M.): Akademski kulturno-socialni teden SKAD »Zarje«. — Dejanje 1959, str. 287—288. O Koblarjevem predavanju »Oseba in kultura«. /Debeljak Tine/: Prof. Koblar — petdesetletnik. — S 1939 (29. XI.), št. 274. str. 6 /s sliko/. Kocbek Edoard: Ob petdesetletnici Franceta Koblarja. — Dejanje 1939, str. 345—347. Dolenc Joža: France Koblar — petdesetletnik. Radio Ljubljana 1939, str. 48. /Regalh/ Vladimir/: Profesor France Koblar pri Abrahanyi. — Naš val 1939 (3.—9. XII'.), str. 49 /s sliko/. 1940 Večer hrvaških pisateljev. — Sja 1940 (15. III.), št. 11, str. 1. O Koblarjevih pozdravnih beseduli kot predsednika Društva slov. književnikov. /Govor je v rokopisu./ Kozarčanin 1/vo/: Dolazak slovenskih književnika u Zagreb. — Hrvatski dnevnik (Zgb) 1940 (7. IV.). št. 1409, str. 2. O Koblarju kot predsedniku Društva slov. književnikov. Slovenski književnim и Zagrebu. Citat če dvoja djela 12. o. inj. u Malom kazalištu. — Jutarnji list (Zgb) 1940 (7. IV.), št. 10129, str. 29. Kobtarjcv življenjepis. Danas čitaju svoja djela slovenski književnici и malom kazalištu... Razgovor sa slovenskim književnicima... — Jutarnji list (Zgb) 1940 (12. IV.), št. 10.134, str. 19. Nastop slovenskih književnikov o Z,agrebu. Sijajno uspeli literarni večer v gledališču. — J 1940 (13. IV.), št. 85. str. 7. O Koblarjevih besedah na Radičevem grodu 12. IV. 1940. Veče slooenske književnosti и Zagrebu. Malo kazalište. — Omladina 1940, str. 90—91. Borko Božidar (-o) : Pogled u esej, kritiku i revije. — Savremenik (Zgb) 1940 (12. IV.), str. 252—253. Oznaka Koblarja kot kritika in urednika. Slovenski književniki pri dr. Mačku. — J 1940 (14. IV.), št. 86, str. 4. O Koblarjveih pozdravnih besedah. Borko Božidar (-o): S slovenskimi književniki v Zagrebu. Nekaj vtisov in slik z zagrebškega obiska slovenskih književnikov. — J 1940 (14. IV.), št. 86, str. 8. Kozarčanin Ivo: Slovenski književnici u Zagrebu. — Hrvatski dnevnik (Zgb) 1940 (15. IV.), št. 1417, str. 9. Po literarnem večeru slov. knjižeonikov v Zagrebu. — S 1940 (16. IV.), št. 86, str. 8. O pozdravnih besedah in predavanju Fr. Koblarja. Šorli Ido: Moj roman. Lj. Hram — 1940, str. 519—320. Reminiscence na Koblarja kot govornika na proslavi pisateljeve šestdesetletnice. 1949 Borko Božidar: France Koblar, šestdesetletnik. — SPor 1949 (4. XII.), št. 283, str. 4 /s sliko/. Vodnik France: Ob šestdcsetletnici Franceta Koblarja. — SR 1949, str. 292 do 301. (= France Koblar. Ob pisateljevi šestdesetletnici. V knjigi: Ideja in kvaliteta. Maribor Obzorja 1964, str. 238—252). 1950 Traoen Janko (Jatr): Dva šestdesetletnika. — GL Drama 1949/50 (9. I.), št. 5, str. 100—102 /s slikami/. Ob šestdesetletnici Frana Albrehta in Franceta Koblarja. Kalan /KumbatovičJ Filip: Zapisek o dr. Francetu Koblarju. — NS 1950, str. 57—61. Moder Janko: Profesorju in kritiku dr. Francetu Koblarju. Ob šestdesetletnici. — KMD za 1951. Celje 1950, str. 84 /s sliko/. 1951 Podelitev Prešernovih nagrad za leto 1950... za znanost: dr. Francetu Koblarju. — LdP 1951 (8. II.), št. 55, str. 1. Legiša Lino: Ob zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev. — NS 1951, str. 1059—1048; 1125—1152. Vidmar Josip: Literarne kritike (Predgovor). Lj. DZS 1951, str. 7. 1952 Dr. France Koblar, rektor igralske akademije. — SPor 1952 (22. XI.), št. 276. str. 1 /s sliko/. Ob izvolitvi za rektorja AIU 29. X. 1952. Koblar France: Mohorska povest. — KMD 1955. Celje 1952, str. 91. Biografski podatki. 1955 Zeljeznov Dušan (D. Z.): Ob prvem zvezku Stritarjevih zbranih del. (Razgovor z dr. Francetom Koblarjem). — Knjiga 1955, str. 102—106. 1957 Horzyca W/ilaml: Odwiedziny w Lublane. — Teatr (Warszawa) 1957 (L—15. V.), št. 9, str. U. O razgovoru s Koblarjcv, rektorjem AIU. France Koblar /biografija s sliko/. — Linhartovo izročilo. Lj. 1957, str. 192. 1959 Borko Božidar: France Koblar sedemdesetletnik. — Delo 1959 (27. XI.), št. 208, str. 6 /s karikaturo/. 1960 Borko Božidar: Trije sedemdesetletniki. — No 1960. št. 1—2, str. 13—15. Ob sedemdesetletnici Frana Albrehta, Andreja Budala in Franceta Koblarja. Koblar France — Dizionario universale della letteratura contcmporanea, vol. 11. Verona, Mondudori 1960, str. 1069—70. 1961 Smolej Viktor: Koblar France. — Slovenski dramski leksikon I. Lj. Knjiž. mestnega gledališča 1961, str. 154—156. 1962 Boršnik M ar ja: Študije in fragmenti, Frun/ce/ Koblar. Maribor, Obzorja 1962, str. 6; 258—258 /s sliko/. Finžgar F. S.: Jubilej ob šestdesetletnici (1931). — V knjigi Leta mojega popotovanja. Zbrana delu VII. Celje MD 1962, str. 311—512. O Koblurjcvem slavnostnem govoru /objavljenem v S/. Finžgar F. S.: Prešernova rojstna hiša. — Istotam, str. 515. Koblar član ustanovnega odbora. Finžgar F. S.: V središču Slovenije. — Istotam, str. 550. O kritiki Doma in sveta. Kumbatovič Filip: France Koblar. — Enciklopedija Jugoslavije 5. Zagreb, Leksikografski zavod 1962, str. 282. 19. X. 1961 predaval prof. dr. France Koblar o Razvoju moderne slovenske literature v okviru svetovne literature. — Zbornik Kluba slovenskih študentov na Dunaju. Dunaj 1962. str. 66. Tekst ni ohranjen, ker je prosto govoril. 1964 Novi akademiki. Skupščina Slovenske akademije znanosti in umetnosti... France Koblar. — Delo 1964 (4. VII.), št. 181, str. 6. Bernik France: Sto let kulturnega poslanstva. — V zborniku: Slovenska matica 1864—1964. Lj. SM 1964. str. 50. Koblarjcvo delovanje v SM 1964—50. 1965 Ljubič M/ilanf: Prof. dr. France Koblar. — List AGRTF 1964—65, str. 106—108 /s posnetki iz filmskega zapisa Viba filma/. France Koblar /autobiografija s kratko bibliografijo/. — Letopis SAZU 1964. Lj. 1965, str. 55—58. Ob izvolitvi za rednega člana SAZU. 1966 Moraoec Dušan: Koblarjev pogled na trideseta leta. — Sd 1966, št. 3, str. 509—512. (= Koblarjev pogled na dvajset let slovenske drame. V knjigi: Pričevanja o včerajšnjem gledališču). Maribor, Obzorja 1967, str. 141—149. O Koblarju, gledališkem kritiku. /Novšak France/; Delovni obračun Slovenske matice... novi predsednik dr. France Koblar. — Delo 1966 (24. XL), št. 520. str. 16. Kunej M/arjanf: Občni zbor Slovenske matice. — Večer 1966 (24. XI.), št. 275, str. 1. l/volitev za predsedniku SM 23. XT. 1966. 1967 Moraoec Dušan: /France Koblar/. — Pričevanja o včerajšnjem gledališču. Maribor, Obzorja 1967, str. 55, 40, 135, 141—149. 1968 Slodnjak Anion: /France Koblar/. — Slovensko slovstvo. Lj. 1968, str. 594, 448, 550—551. Vodnik France: /France Koblar/. — Kritična dramaturgija. Lj. SM 1968, str. 6, 7, 92, 564. 1969 Prešernove nagrade. — Delo 1969 (8. 11.), št. 37, str. 3 /s karikaturo/. /Dolenc Jože/: Veliko priznanje našim sodelavcem. — Književni glasnik MD 1969, št. 1—2, str. 44—46 /s sliko/. Ob Prešernovi nagradi. Boršnik Marja: France Koblar. Ob življenjskem jubileju. — Naši razgledi 1969 (21. XI.), str. 669—670. Slovesnost ob jubileju dr. Franceta Koblarja. — Delo 1969 (27. XL), št. 325, str. 5. < Borko Boxidar: Ob osemdesetletnici dr. Franceta Koblarja. — Delo 1969 (27. XI.), št. 325, str. 7. Tito odlikooal prof. dr. Franceta Koblarja ... ob 80-letnici... — Delo 1969 (4. XII.), št. 329, str. 5 /s sliko/. Odlikovanje za dr. Koblarja. — LD 1969 (4. XII.). št. 528, str. 3. Krek Janko: Ob osemdesetletnici dr. Franceta Koblarja. —-Snovanja (Kranj) 1969 (17. XII.), št. 6. str. 62. Legiša Lino: France Koblar — osemdesetletnik. — JiS 1969/70, št. 2, str. 35 do 34. Dolenc Jože: France Koblar. (Ob osemdesetletnici.) — KMD 1970. Celje 1969, str. 109—112 /s sliko/. Zupančič Mirko: France Koblar — osemdesetletnik. List AGRTF 1969/70, str. 355—556 /s sliko/. Zumer Niko: Osemdesetletnik akademik prof. dr. France Koblar. — Loški razgledi 1969. str. 266—267. Legiša Lino: France Koblar. — Zgodovina slov. slovstva VI. Lj. SM 1969, str. 299—301 /s karikaturo/; 426—427 /s sliko/. 1970 Smolej Viktor: Srečanja in pogovori. (Pri pogovoru sodeloval Viktor Smolej.) — NM 1970, št. 3, str. 65—68. 1971 Gspan Alfonz: Uvod k tretji knjigi /SBL/. — SBL III/U., Lj. 1971, str. V. O Koblarjevem sodelovanju. Janež Stanko: Koblar France. — Jugoslovanski književni leksikon. Novi Sad 1971, str. 229—250. Kmecl Tomaž: Slovenska literarna zgodovina. — V knjigi: Lirika, epika, dramatika. Murska Sobota, Pomurska zal. 1971, str. 104. Vodopivec Peter: Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. — Lj. 1971, str. 77, 105. Smolej Viktor: Ljubljana zunaj boja. — V knjigi: Zgodovina slovenskega slovstva VII., str. 551. O cenzuri Koblarjeve spremne besede k Shakespearovemu Koriolanu. Prof. Koblar o prijatelju Finžgarju. — Ognjišče 1972, str. 6—10 /s sliko/. Del autobiografije. 1974 Malmič Joža: France Koblar — 85-letnik. — Delo 1964 (4. XII.), št. 281, str. 8. France Koblar 85-lelnik. — Mladika (Trst) 1974, št. 10, str. 160. 1975 Vurnik France: Umrl je akademik France Koblar. — Dnevnik 1975 (15. I.), št. 11, str. 12. Vodnik France: France Koblar. — Delo 1975 (14. I.), št. 10, str. 8. Nekrolog. Vuk Vili: Dr. France Koblar. — Večer /Mrb/ 1975 (15. I.), št. 11, str. 6. Nekrolog. Gedrili Igor (I. G.): Dr. France Koblar. — Glas (Kranj) 1975 (17. I.), št. 4, str. 6. Nekrolog. Jež Janko: France Koblar — slovenski zgodovinar in kritik. — Gospodarstvo (Trst) 1975 (17. I.), št. 1029, str. 5. Nekrolog. Gubenšek Franc (F. G.) Svečano slovo od Franceta Koblarja. — Gospodarstvo (Trst) 1975 (24. I.), št. 1050, str. 3. Kraj pogreba so pomotoma navedeni Železniki. Slodnjak Anton: Akademik France Koblar. In memoriam. — NRazgl 1975 (24. L), št. 2, str. 36—37. Govor na Žalah. In memoriam France Koblar. — Družina 1975 (26. I.), št. 4, str. 6. Debeljak Tine: Akademik prof. dr. France Koblar — umrl. — Svobodna Slovenija (Buenos Aires) 1975 (50. I.) Vodnik France: Spomin Franceta Koblarju. — Znamenje 1975, št. 2, str. 171 do 172. Kmecl M/atjažf: Spomin Francetu Koblarju, 29. 11. 1889—11. I. 1975. — JiS 1974/75, št. 5, str. 113—114. Kermauner Taras: Mirna, zrela trdnost. (V spomin Franceta Koblarju.) — GL MGL 1974/75, št. 7 (marec), str. 90—95. Kidričevi nagrajenci... Pokojni akademik France Koblar. — Delo 1975 (12. IV.). št. 86, str. 5. Kidričevi nagrajenci... Pokojni akademik France Koblar. — Delo 1975 (12. ljenjsko delo... Utemeljitev /po konceptu akad. prof. dr. Bratka Krefta/. — Raziskovalec 1975, št. 5—4, str. 66—67. Bernik France: France Koblar (1889—1975). — SR 1975, št. 2, str. 257—262. POPRAVKI IN DOPOLNILA k bibliografiji 1905—1969 (SR 1969) Str. 419, vrsta 2: 1907 popravi: 1905. Str. 429, med 28. in 29. vrsto vstavi enoto: Anton Vodnik: Zlati krogi. Lj. SM 1952, str. 176—177. /Spremno beležko k avtorju nupisul France Koblar./ Str. 430. med 12. in 13. vrsto vstavi enote: Simon Gregorčič v Rihemberku. — V zborniku Ob stoletnici rihemberške čitalnice. Branik 1968, str. 18—24. Celota umetnika in družbenega vidca. ... Uvodne besede Franceta Koblarja na znanstvenem simpoziju o Ivanu Cankarju /v Slovenski matici/. — NRazgl 1968, str. 725. Za uvod. (Uvodna beseda na Cankarjevem simpoziju 7. decembra 1968 v Slovenski matici. — SR 1969, št. 1, str. 7—12. Predelano besedilo. Povzetek v angleščini. Str. 434, vrsta 37: Josipa Jurčiča Zbrani spisi. Dopolni: IV. zv. Str. 439, vrsta 6 /enota Dom in svet/: (1930—1932) popravi: (1930); vrsta 27 /enota Dom in svet 1937/ dopolni: France Vodnik, Dejanje 1938, str. 519—531. — nik, Sja 1938, št. 27; med 59. in 40. vrsto /enota Kette/ dopolni: B. Borko, NS 1950, str. 286—287. Str. 442, vrsta 16: LIP popravi: LdP. Str. 444, vrsta 15 in str. 445, vrsta 2 od spodaj: PDK popravi: PDk. Str. 443, vrsta 5: Pdk popravi: PDk; vrsta 10: /enota Finžgar VII/ dopolni: Jože Gregorčič, Nova pot 1965, str. 550—531. Str. 443, med 15. in 16. vrsto vstavi enoto: Ivan Pregelj: Izbrana dela. Peta knjiga. Uredil in opombe napisal France Koblar. Celje, MD 1966. Str. 507—404 Opombe. Vsebina: Zdrava zemlja. Simon iz Praš. Osmero pesmi. Na vakance. Balade v prozi, legende in glose. Groteske. Nastanek del in označba knjige. Opombe k besedilu. Ref.: Književni glasnik MD 1966. št. 1/2. — France Koblar, Književni glasnik MD 1967, št. 1. — Jože Gregorič. Nova pot 1967, str. 422—423. — Sl/avko llu/pel/, PDk 1967, št. 107. — M/arija/ S/vajncer/, Večer 1967, št. 78. vrsta 19 /enota Iz. Cankar/ dopolni: — Jože Gregorič, Nova pot 1969, str. 104 do 105. — Gregor Kocjan, Sd 1969, str. 804—809. Str. 446, vrsta 29 /enota Iz. Cankar II/ dopolni: Ref.: Jože Gregorič, Nova pot 1970, str. 145—144. Str. 447, med 10 in 11. vrsto vstavi enoto: Petnajst let naše drame. — V publikaciji: Slovenska drama v Ljubljani 1919—1954. Lj. 1934, str. 3—4; vrsta 18: »Tinčka« popravi: »Tičnika«; vrsta 25—27: Črtaj recenzije: F/ranee/ F/ilipič/, Jože Kastelic./ Herbert Grün in jih prenesi v 36. vrsto /enota Tugomer/. Str. 448, med 1. in 2. vrsto od spodaj vstavi enoto: ... Naloga akademije je predvsem zadostiti potrebam poklicnih gledališč. /Izjava/ rektorja Akademije za igralsko umetnost dr. Franceta Koblarja. — LdP 1955, št. 279, str. 11 /s sliko/. Str. 449, vrsta 16 /enota Linhart/ dopolni: Ponatis slovenskega besedila: Delo 1967, št. 273, str. 14—15 + 17: vrsta 17 /enota Ajshil-O'Neil/ dopolni: ponatis GL MGL 1867/68, str. 100 do 102. Str. 430, vrsta 5 /enota 20 let slov. drame I./ dopolni: — Jože Gregorič, Nova pot 1966, str. 119—122; vrsta 7: 1964/65 popravi: 1963/64. Str. 432, vrsta 15: dopolni S 1920 št. 247, str. 4. vrsta 5 od spodaj: Surgurčeva popravi: Surgučeva. Str. 434, vrsta 31: Vildraec popravi: Vildrae. Str. 43?, vrsta 4: Kjalmar popravi: Hjalmar; vrsta 27: Bücher popravi: Büchner. Str. 438, vrsta 7: Pavel Reynol popravi: Paid Rcynal; Str. 439, vrsta 15: Ferken popravi: Ferner. vrsta 11: Cherrif popravi: Sheriff. Str. 460, vrsta 5: Raynalove popravi: Reynalove. Str. 462, vrsta 6 od spodaj: Rosegerja popravi: lloseggerja. Str. 463, vrsta 16: Z.Werner popravi : V. Werner; vrsta 17: Sonin popravi Somin; v rsta 18: E. Gergorin popravi: E. Gregorin. Str. 464, vrsta 24: Verneuille in Berra popravi: Verneuil in Berr. KAZALO UPORABLJENIH KRATIC AGRTF Akademija za gledališče, film in televizijo AIU Akademija za igralsko umetnost CZ Cankarjeva založba C Cas CZN Časopis za zgodovino in narodopisje Dm Domoljub DS Dom in svet DZS Državna založba Slovenije G Gorenjec GL Gledališki list GSM Glasnik Slovenske matice IG llustrovani glasnik IS Ilustrirani Slovenec J Jutro j iS jezik in slovstvo KMD Koledar Mohorjeve družbe LD Ljubljanski dnevnik LdP Ljudska pravica LdTd Ljudski tednik LZ Ljubljanski zvon M Mladika MD Mohorjeva družba MGL Mestno gledališče Ljubljana MIR Mladinska revija MbV Vestnik Maribor MK Mladinska knjiga Mrl) Maribor MV Mariborski večernik »Jutra« NM Nova mladika NRuzgl Naši razgledi NO Nova obzorja NS Novi svet NSd Naša sodobnost Obz Obzornik PD Prosvetni delavec PDk Primorski dnevnik PiČ Prostor in čas ps. psevdonim rkp rokopis Ref. referat S Slovenec SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti SBL Slovenski biografski leksikon Sd (Sdb) Sodobnost SGM Slovenski gledališki muzej SJ Slovenski jezik Sja Slovenija SKZ Slovenski knjižni zavod Slov lk Slovenski izseljenski koledar Slov J Slovenski Jadran SM Slovenska matica SN Slovenski narod SPor Slovenski poročevalec SR TT Y VMb Zgb Slavistična revija Tedenska tribuna Vrtec Vestnik Mariborskega okrožja Zagreb IZ DOPISOVANJA MED ŠKOFOM J. SZILYJEM IN MIKLOŠEM KÜZMICEM V ZVEZI S SEDMIMI KUZMICEVIMI KNJIGAMI (Ob 170- letnici Kiizmičeve smrti) Gospodu Miklošu Kiizmiču. Iz letnega poročila Vaše gori imenovane častitosti o svojem okraju nisem brez tolažbe izvedel, da vsi gospodje župniki in kaplani skrbno opravljajo svojo pastirsko službo in da neoporečno živijo. Še večje veselje pa mi je pripravilo število 23 spreobrnjencev, ki so v okraju Vaše že imenovane častitosti I>o neizrekljivem božjem usmiljenju in ob vestnem sodelovanju župnikov sprejeli katoliško vero. Kakor se za to dobroto božjega usmiljenja iz vse duše zahvaljujem Bogu, od katerega izhaja vse dobro, predvsem pa duhovne dobrote, tako vzpodbujam vse skrbnike duš k spreobračanju bodisi krivovercev kot tudi izprijenih katolikov, toliko bolj, ker ne morejo mimo spreobračanja duš opravljati nobenega dela, ki bi bilo Bogu bolj prikupno, zanje pa bolj koristno in častno. Zelo mi je hudo, ker je pogorelo murskosoboško župnišče; želim si pa, da bi bil izčrpneje obveščen tudi o okoliščinah tega požara, namreč, kaj je bil vzrok, kje se je najprej začelo, in če, po čigavi nepazljivosti je gorelo. Vendar pa bom komaj ali pa sploh ne bom mogel privoliti, da bi 486 florenov, zbranih iz ostaline pokojnega župnika, porabili za popravilo župnišča; ta denar pripada dedičem in jim ga po pravici ne smemo vzeti brez jasne krivde, če nedvomno niso bili povzročitelji požara. Seveda župljane in v nekem oziru tudi presvetlega gospoda zavetnika' težko prizadene, da morajo zopet graditi prav takšno župnijsko hišo, vendar jih je zateklo to breme nepričakovano, kot po naključju, kot bi se jim lahko primerilo, če bi isto hišo zadela strela«ali pa bi jo porušil vrtinec viharja. Nič drugega torej ne preostane, kot da Vaša gori imenovana častitost in gospod župnijski upravitelj2 pritisneta zaradi obnove župnišča tako na gospoda (zavetnika) kot na župljane, da se oboji čimprej lotijo dela. Med drugimi žalostnimi posledicami tega požara so mi sporočili tudi to, da je ogenj uničil župnijske knjige, namreč knjige krščenih, poročenih, mrtvih, knjigo okrožnic in knjigo z rešitvami kazusov. To je vsekakor treba šteti med najhujšo škodo in zato, da bi se mogla le-ta na kakršenkoli način popraviti, sem sklenil Vaši že imenovani častitosti naročiti, da s pomočjo gospoda župnijskega upravitelja pripravi, če ne drugače na račun cerkvene blagajne, nove knjige krščenih, poročenih, umrlih in okrožnic ter vanje vpiše tiste, katerih krste, poroke in smrti bo mogoče z zadostnimi človeškimi dokazi izpričati in zapisati tudi zadevne in verjetne podatke o dnevu in letu, poskrbi pa naj tudi za zbirko Častiti gospod župnik in vicearhidiakon! 1 Zavetnik (patronus) je bil zemljiški gospod grof Peter Szapäry. 2 Župnijski upravitelj je bil Mikloš Minolič, glej XXII. pismo, op. 2. \ okrožnic. Tako bo vsekakor pomagano mnogim tako pri rodovnikih kot tudi pri kasnejših vprašanjih in potrebah, preprečile pa se bodo tudi neljube posledice. Častitega očeta Toplaka bom na vsak način skušal ohraniti v svoji škofiji, in če ga bodoči murskosoboški župnik3 ne bo obdržal, ga bom takoj določil za drugo kaplanijo, ne samo to, ampak ga nameravam v bližnji prihodnosti imenovati za župnika ali krajevnega kaplana. Nova Abecedna knjižica iz Bude,4 ki se zdaj prevaja v slovenski jezik, bo tam ali v Sombotelju natisnjena; ko bo izšla, bom Vašo že imenovano častitost obvestil. (|Prečrtano:| Pošiljam pa ob tej priliki Katehetske knjižice.) Gospodje župniki v nasprotju z milostnim kraljevim odlokom ne smejo jemati krstne štol-nine, še manj pa smejo poročati mladoletne sirote med podložniki brez privoljenja zemljiških gospodov. Zato naj Vaša gori imenovana častitost le-te v mojem imenu o obeh zadevah resno posvari, da prenehajo z jemanjem krstne štolnine kot tudi s poročanjem mladoletnih sirot med podložniki brez privoljenja gospodov, če nočejo, da jih doleti strog opomin. In če slavna županija ali še višje oblasti zvedo, da nekatoliški duhovniki sprejemajo krstno štolnino, bodo nedvomno tudi oni dajali nelahek odgovor. Na poročila krajevne kaplanije v Čepincih in tišinskega kaplanskega mesta čakam; glede Bakovec in Dokležovja pa je treba zavzeti tako stališče, ki bo dušam najbolj koristno glede na okoliščine, ki jih določajo razmere, čas in osebe. Sicer pa podeljujem očetovski blagoslov in ostajam s poklonom Vaši gori imenovani častitosti [Zgoraj nad sklepom besedila:] Miklošu Kiizmiču Poslano 21. februarja 1789. XXVII. — 25. februarja 1789. 6584 715 Dem Hochwürdigen Herrn Bischof zu Steinamanger Zu Erledigung des unterm 19Men) Jäner 1.laufendes) J.[ahres] unhcr erstatteten Bericht hat man dem Herrn Bischof in der Beilage das Namenbüchlein,1 und den mittlem Kathechismus in ihr Umgang Sprache mit den ferneren zu übersenden; duss ihn[?] in Verfolg des unterm ll.t.(en) Sept.(ember) v.(origen) J.(ahres) No erlassenen Auftrages unverweilt in die Windische Sprache2 5445 übersetzt werden solle, und zwar dargestellt, dass der nemliche Gegenstand auf einer Seite des Buchs in der ungarischen, auf der undern Seite aber in der windischen Spruche erscheine.3 Gegeben von der Künigl.(iche)n llung.(arische)n Statthulterey Ofen den 25t (en) Hornung [Februar] 789. Szichy [?) Maximilian v(on) Jaum[?] 3 Škof je Toplaka nastavil pri Nédeli, odtod je namreč prišel župnik Emerik Ilan/.ek v Mursko Soboto za župnika v drugi polovici aprila leta 1789. (Sporočilo M. Rousa z dne 51. jan. 1975 in M. Poredoša z dne 5. febr. 1975.) ' Škof ima v mislih ABC knižico na narodni soul huszek. (Pripis na škofiji:) 1789 Alphabetarius Libellus et Catechismus communicatur, et in linguam Van-dalicam vertendus praeciptur. p(er)eept(um) 9. Apr(ilis) 1789. Communicatu(m) cu(m) V.[ice] A.[rehi] Diaeono Tothsâghien(si) die 15. Apr(ilis) 1789. L. S. (Naslov na hrbtni strani dopisa:) 6584 715 An dem Hochwürdigen Herrn Johann Szily Bischofen zu Steinamanger. Stuhlweis[s]enburg Steinamanger Ex Offo Prečastitemu gospodu škofu v Sombotelju Za izvršitev semkaj dostavljenega obvestila z dne 19. januarja tekočega leta, pošiljamo gospodu škofu v prilogi ABC knjižico1 in srednji katekizem v vašem pogovornem jeziku z nadaljnjim (navodilom), tla se v smislu odloka, izdanega dne 11. septembra minulega leta pod št.--1 nemudoma prevede v slovenski 3445 jezik;5 izdelan pa naj bo tako, da bo isti predmet prikazan na eni strani knjige v ogrskem, na drugi strani pa v slovenskem jeziku.3 Na svetlo dalo Kraljevsko Ogrsko Namestništvo dne 25. februarja 1789. Szichy [ ?J (Pripis na škofiji:) 1789 Poslana ogrska Abecedna knjižica in Katekizem ter ukazano, naj se prevede v slovenski jezik. Sprejeto 9. aprila 1789. Sporočeno vicearhidiakonu Slovenske krajine dne 13. aprila 1789. Pečat (Naslov na hrbtni strani dopisa:) , Prečastitemu gospodu J ûnosu Szily, škofu v Sombotelju. Stuhl weisseiiburg Sombotelj Po dolžnosti 1 Nainenbüchlein se je v nemščini imenoval »veliki abecednik«. Nemški naslov se je namreč glasil: ЛВС oder Nainenbüchlein zum Gebrauche tier Nazio-nalschulen in dem Königreiche Hungern, madžarski pa: ABC Könyvetskc a" nemzeti Oskolâknak hasznokra. s Značilno je, da se v tem nemškem dopisu naš slovenski jezik ne imenuje vaudalski (wandalische Sprache), ampak die windische Sprache. Tako so tedaj imenovali tudi jezik ostalih Slovencev na Štajerskem in v drugih slovenskih deželah. 3 Kraljevsko namestništvo za Madžarsko naroča, naj se ta abecednik pre- vede tako, da bo na levi strani madžarsko besedilo, na drugi slovensko. Torej daje prednost madžarskemu besdilu. Kiizmič se tega zavestno ni držal: dal je prednost slovenskemu besedilu, madžarsko besedilo pa je na drugi strani. XXVIII. — 13. aprila 1789. D.[omino] Nicolao Kiizmits R(everen)de Ex.[celsum] Consiliu(m) Re(gi)u(m) L(oca)le Hnng(ari)cu(m) advolutu(m) libellu(m) Alphabetalem idiomate Hung(ari)co et Germanico confectu(m) eu(m) in finem recenter mihi transmisit, ut illuin in linguam Vandalieam quanto-cy[! = i]us transponi curarem. Quare Praet(itula)tae D(ominationi) V(est)rae eommittendu(m) esse duxi, ut eund(em) Alphabetalem libellu(m) ea ratione in linguam Vindicam ([ob robu:] absq(ue) mora) vertat, ut in cujusvis paginae facie una Hungfari)cu(m), in altera autem Vindicu(m) idioina1 observata serie exponat(ur), ([ob robu:] ac tandem mihi remittat.) Caetcrum paternam bcne-dictionem impertiens jugi p(ro)pensione maneo Praet(itula)tae D(ominationis) V(est)rae R(evere)ndo D(omi)no Nicolao Kiizmits Expedit(um) 13ia Aprilis 789. Gospodu Miklošu Kiizmiču Častiti Visoko kraljevsko krajevno namestništvo za Ogrsko mi je nedavno poslalo priloženo Abecedno knjižico, napisano v ogrskem in nemškem jeziku, s tem namenom, da čimprej oskrbim njen prevod v slovenski jezik. Zato sem sklenil, tla Vaši gori imenovani častitosti naročim, naj brez odloga to Abecedno knjižico prevede na tak način, da bo vsaka stran knjižice objavljena v istem zaporedju na eni strani v ogrskem, na drugi strani pa v slovenskem jeziku,1 potem pa naj mi jo pošlje nazaj. Sicer pa podeljujem očetovski blagoslov in ostajam s po-klonom Vaši že imenovani častitosti Castitemu gospodu Miklošu Kiizmiču Poslano 13. uprilu 1789. 1 Škof Szily jc dekanu Kiizmiču poslal ogrsko-nemško ЛВС knjižico in mu je naročil, podobno kot kraljevsko namestništvo, naj jo prevede tako, da bo na prvem mestu madžarsko besedilo. Kot rečno, se Kiizmič tega ni držal. Dal je svoji materinščini prednost. Ob tej ugotovitvi je npr. Ivan Andoljšek zapisal: >Kiizmič je s tako slano tekston poudaril prednost materinščine pred mad/.ar-ščinot. (Podčrtal Andoljšek.) »Posebej je treba poudariti, da so bili po tedanji navadi tujejezični teksti na levih straneh, slovenski pa na desnih (prim. »Ko-denja za braii< in druge dvojezične iziluje!)«. Tako Andoljšek. Torej takšne narodne zavedne poteze takrat na Slovenskem razen Mikloša Kiizmiča ni nihče naredil. (Iv. Andoljšek, ЛВС knjižica nu narodni šoul hasek. Sodobna pedagogika Vl/1956, str. 243.) XXIX. — 7. septembra 1789. Illustrissime, ас R(everen)d(issi)me D(omi)ne, D(omi)ne Praesul, D(omi)ne, D(omi)ne mihi Gratiosissime! Hie advoluta acta coronae,1 quae quidem 1» cur(r)entis mensis celebrari debuisset; verum ob interventum hor(r)endum imbrem in diem 4tal" translata est, cum resolutione propositi casus humillime praesento lll(ustrita)ti Vestrae; unaq(ue) dcmississime insto, quatenus mihi Ill(ustri)tas Vestra notificarc n(on) dedignet(ur) ubi Liber normalis* imprimendus sit, et num nuper per me humillime com(m)endati pueri spem habeant ad orphanotrophiu(m) transeundi. Cae-terum pretiosissimis favoribus, ac magnificis grutiis com(in)endatus (per)pro-funda cum veneratione persisto. 111 (ustriss) mi, ac R(everen)d(issi)ini D(oini)ni Praesulis, D(omi)ni mihi Grat(iosis)s(i)mi Intimus Capcllanus Nicolaus Küzmics Par.(ochus) S/.cnt Bened(ekiensis) (manu propria). In valle Ivanocz 7° 7bris |Septembris] 789. Nicolai Küzmics de 7» 7bris [Septembris] 789 Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Z vso skromnostjo pošiljam Vaši presvetlosti tukaj v prilogi zapisnik dekanijskega sestanka,1 ki bi sicer moral biti že 1. tega meseca, a je bil zarudi hudega deževja, ki je nastopilo, prestavljen na 4. dan; izročam tudi rešitev predpisanega kazusa, obenem pa najvljudneje prosim, naj mi Vaša presvetlost ne odkloni naznaniti, kje bodo tiskali abecedno knjižico,* in ali imajo dečki, ki sem jih nedavno najponižneje priporočil, upanje na sprejem v sirotišnico. Sicer pa se priporočam predragoceni naklonjenosti in velikodušni blagohotnosti ter ostajam z najglobljim spoštovanjem. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najnc/.natnejši kaplan Mikloš KUzmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno) V dolini Ivanocz 7. septembra 1789. [Pismo) Mikloša KUzmiča z dne 7. septembru 1789. 1 Corona = korona. Tuko so na Madžarskem imenovali duhovniške dekunij-ske konference. Zupisnik takšne konference so redno posluli na škofijo, za-pisnikur ga je obenem vpisal tudi v posebno knjigo. Nu tukšni koroni so duhovniki najprej obruvnuvali odločbe škofijskih okrožnic, ki so izšle od zadnje korone, nato ра o verskih in cerkvenih stvareh v dekaniji: \ slovenskih dekanijah tudi o slovenskih šolskih knjigtili o njihovih verskih iolah, poskrbeli so za njihov prevod ali ponatis. * Liber normal is = ЛВС kniiica, ki jo je takrat prevujal KUzmič. XXX. — 10. oktobra 1789. D.|omino| Nicoltto Kiizmics Sz.|ent| Benedek R(cvercn)de D(oini)ne Paroche, &(et) V.|ice| A.|rchi| Diaeonc! Libellus Âlphabcticus, quem Pract(itula)ta D(ominatio) V(est)ra in idioma Vindicum transposait, ubinam typis mandandus sit, ipse ignoro. Ego quidem Ex.[celsum] Consiliu(m) Regiu(m) interpellavi, ut liujati typographo eum impri-mendi liccntia elargiri dignetur, verum licentia haec nec concessa hucdum, nec etiam negata est. Ubicumquc interim locorum prelum subeat idem liber, Pract(i-tula)ta D(ominatio) V(est)ra versionem quuinprimu(m) horsum mittat, cum Ex.[celsum| Consiliu(m) Regium cam sil)i submitti vehement(er) urgeat. Circa prolitem etiam mihi cominendatarum ud orphanotrophiu(m) reccptionem jam recursum feci, ast resolutionein nullum udhuc accepi. Intcrea proinde praesto-landuin est. Caeteru(m) patentant benedictionem impertiens jugi propensione maneo Praet(itula)tae D(ominationis) V(est)rae D.|omino| Nicolao Kiizmits Expedit(um) 10» 8bris |Octobris] 789. Gospodu Miklošu Kiizmiču Sv. Benedikt Custiti gospod župnik in vicearhidiakon! Tudi meni samemu ni znano, kam bi bilo treba poslati v tisk Abecedno knjižico, ki jo je Vuša gori imenovana častitost prevedla v slovenski jezik. Posredoval sem sicer pri Visokem kraljevem namestništvu, naj blugovoli izdati dovoljenje za njen natis tukajšnjemu tiskarju, vendur to dovoljenje doslej ni bilo niti izdano, pu tudi ne odbito. Kjerkoli že pu bi tu knjigu šlu v tisk, Vušu prej imenovana častitost nuj prevod čimprej pošlje semkuj, ker Visoko kraljevo namestništvo vneto zahteva, nuj mu ga pošljemo. Glede nuraščaja, ki ste mi gu priporočili zu sprejem v sirotišnico, sem tudi že posredoval, vendar še nisem dobil nobene rešitve. Zato bo treba dotlej počakati. Sicer pu podeljujem očetovski blagoslov in ostajam s poklonont Vaši gori imenovani častitosti Gospodu Miklošu Kiizmiču Poslano 10. oktobru 1789. XXXI. — 18. oktobra 1789. Illustrissime Domine, D(onti)nc Praesul, D(omi)nc, D(omi)nc in i Ii i Gratiosissinic! I lic advoliitum I.ibclluiii Normalem cunt huinillini» Vcncruiiduc dexterue osculo dcntiss(issi)iue praesento lll(ustrita)ti Vestruc, qui si Budue pro cusu imprimet(ur), vix sine mendis proditurus est. Siquideut nostrue linguae gnarus ibidem cor(r) rector n(on) invcniut(ur). Alphuhctuiu scincl (luiitoxüt dcscriptuiu est, cum sit idem nostrum ulphuhct(um) cum Hungarico. Locum impressionis inscribere baud potueram, cum n(on) constet, ubi prelu(m) subiturus sit. Quod si Budae imprimeret(ur), haec v(er)ba essent inscribenda: V-Büdini Stampana z-piszkmi Krâleszke Viszoke Soule. Quod si vero Sabariae, loco V-Büdini ponendum esset V - Szomboteli Stampana z-piszkmi Sziess Antala.1 Dignet(ur) lll(ustri)tas Vestra pro Sua gravissima authoritate agere, ut dictus Libellus Sabariae prelu(m) subeat, turn ut sine mendis prodeat, tu(m) vero ex eo, ut citius exemplaria habere possimus, cu(m) jam priores alphabetici defecerint. Caeteru(m) pretiosissimis favoribus, ac magnificis gratiis humillime com[m]endatus sup (p) lici cum veneratione emorior. Ill(ustrissi)ini D(omi)ni Praesulis, D(omi)ni mihi Grat(io)s(issi)ini Infitnus Capellanus NicoI.|aus] KUzmics Par(ochus) Szent-Bcned|ekiensis] (manu propria) In valle Ivanocz 18a 8bris [Octobris) 789. V.[ice]A.[rchi]Diaco(ni) Tothsaghien(sis) de vcrsione libelli normalis 18 9bris [Novembris] 789. Presvetli gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Ko v vsej ponižnosti poljubljam Vašo častivredno desnico, najvdaneje izročam Vaši presvetlosti tukaj priloženo abecedno knjižico. Ce jo bodo morda tiskali v Budi, bo težko izšla brez napak; tam namreč ni korektorja, ki bi bil vešč našega jezika. Abeceda je zapisana samo enkrat, ker je naša abeceda istovetna z ogrsko. Kraja natisa nisem mogel napisati, ker ne vem, kje bo knjižica tiskana. Ce bo tiskana v Budi, bi bilo treba napisati te besede: V-Büdini Stampana z-piszkmi Krâleszke Viszoke Soule. Če pa v Sombotelju, bo treba namesto V-Büdini navesti: V - Szomboteli , Stampana z-piszkmi Sziess Antala.1 Vaša presvetlost naj blagovoli vplivati s svojim zelo pomembnim ugledom, da bi se omenjena knjižica tiskala v Sombotelju, bodisi zato, da bi izšla brez napak, bodisi zato, da bi lahko čimprej prišli do primerkov, ker so pač prejšnji abecedniki pošli. Sicer pa se najskromneje priporočam predragoceni naklonjenosti in velikodušni blagohotnosti ter ostajam z vdanim spoštovanjem. Presvetlega gospoda škofa, meni zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan Mikloš KUzmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno). V dolini Ivanöcz 18. oktobra 1789. [Pismo] viccarhidiakona Slovenske krajine o prevodu Šolske knjižice 18. novembra]?] 1789. 1 Ta dopis je zelo jasen dokaz, da je ABC knižico, ki je izšla leta 1790, Mikloš KUzmič pripravil za tisk. XXXII. — 19. januarja 1790. Illustrissime, ас Reverendissime Domine, Domine Praesul, D(omi)ne, D(omi)ne mihi Gratiosissime! Advoluta isthic super peractis S.[acris] exercitiis pro anno proxime evoluto consucta testimonia, cum adnexa bina casus resolutione mihi serius submissa, adjecto sacrae manus pio osculo demississime praesento 111(ustrita)ti Vestrae unaq(uc) humillime obtestor lll(ustrita)tem Vestram, quatenus mihi gratiose notificare n(on) dedignet(ur), quid Ex.[celsum] C.[onsilium] Regiuin intuitu Libelli Alphabetici determinaverit; prioris eni(m) jam exemplaria defecerunt, et verendum est, ne ob defectum libellorum scholae nationales evacuent(ur). Et cum vicinus meus Minister Töth-Kereszturiensis Bukos suo Graduali libro So-pronii nuper impresso ad magnam nostri confusionem, sui autem existimationem Tothsagh impleverit,1 ad avertendam vilipensionem nostri cuperem vehement(er), ut dictus Normalis Libellus quo celerius in lucem prodiret, ne existiment acatho-lici nos pro com(m)odo patriae nil operari. Sed et aliam prae manibus habeo vcrsionem, quam anno priore adornaveram, et transposuera(m) ex Hungarico in nostrum idioma, utpote Historiam S.|acrae] Scripturae. Libellus ille Hunga-ricus refert(ur) prodiisse opera R(everen)d(issi)mi D(omi)ni Molnâr, qui inscri-bitur: Az Ö, és Uj Testamentomi Szent Historidnuk Summa ja.* Qui cum sit peramoenus, et lll(ustrita)ti Vestrae, n(on) dubito, perbene notus, Vandulicae-q(ue) nutioni futurus acceptissimus, sup(p)lex insto cora(m) lll(ustritu)te Vestra, quatenus praedictum pretiosu(m) libellum sub Suu(m) grutiosu(m) patroeiniu(m) rcciperc, et ut in typo luce(m) videat, clement(er) efficere n(on) dedignet(ur) 111 (ustri)tas Vestra; ut glorient(ur) nostri catholici se saltern compendium habere S.|acraej Scripturae suo idiomate impressu(m). Nimium sane erexerunt sua cornuu nostri acatholici, dum ante decen(n)iu(m) studio, et opera Stephani Kiizmics Ministri Surdcnsis prodiit in typo nostro idiomate Novum Test(a-ment)um, et prout mihi relatu(m) est, operabat(ur) quoq(ue) in versione V.|ete-ris] Test(ainent)i, post cujus futu dicunt(ur) fragmenta versionis inchoatae devo-luta esse ad manus mei vicini Bukos, totisq(ue) viribus incumbere in id, ut in effectuin deducere valeat intentum Kiizmicsianu(m). Quod concernit localem capellaniarn Kuzmaensem,3 humillime refero lll(u-stritu)ti Vestrue nullum reperiri in eadem vicinitutc com (m) odam pro locali capelluno hubitationem; verum D(omi)nus Parochus sup(p)licit(er) instut, quatenus gratiose id ordinäre dignaret(ur) lll(ustri)tas Vestra, ut, donee habitatio pro eo erigeret(ur) in Kuzma, in acdibus parochialibus F.[elsö] Lendvensibus4 eidem assignaret(ur). V.[enerandus) Puter Kregûr5 Domini fruter S(zen)t-Helenensis in dies abi-tu(m) purat, quapropt(er) démisse exoro 111 (ustrita)te(m) Vestram, ut aliud ipsi subjectum substituere n(on) dedignet(ur), ne viduata maneat dicta ecclesia. Quod si pro Parochia F.[elsö] Szülnekiensi" nemo hactenus institisset, dignet(ur) Ill(ustri)tas Vestra modernu(m) Administratore(m) V.[enerandum| Patre(m) Fi-delein Bernydk' gratiose praesentare lll(ustrissi)mo D.|omino] Comiti Petro Szûpâry, quem parochiani diligere vident(ur). Proinde si quo casu modo fatus I'.laterl Fidelis obtineret Parochia(in) F.|elsö] Szölnekiensem, nullum scio, quem lll(ustritu)ti Vestrae, prout in nupernis suis gratiosis ad me datis lit[t|eris di- gnabat(ur) mandare, pro locali capellano Kuzmaensi projectem. Misera Van-dalia! prot praevidere licet, subjectis suae linguae gnaris tandem deficiet. Pro cooperatoribus clamant D(omi)ni Parochi, utpote S.jancti] Georgii,8 qui deficit, Tissinensis,9 qui ampla(m) administrât Parochia(m), intuitu cooperatoris habita-tionis aedificandae nihil adhuc auditum est quoad Tissina(m), Csöpincz loca-le(m) capellanu(m) anhelat. Quae omnia procul dubio in his durissimis belli circumstantiis diffcrunt(ur). Caeterum pretiosissimis favoribus, et magnificis gratiis demiss(issi)me com(m)endatus profunda cum veneratione persevere. Ill(ustrissi)mi, ac Rev(ere)nd(issi)mi D(omi)ni Praesulis, D(omi)ni Gratio-sissimi Infimus Capellanus Nicolaus Küzmics Par(ochus) Benedekiensis. m.|anu] p.[propria] In valle Ivanocz 19» Jan(uarii) 1790. Küzmics. 19a Jan.[uarii] 790. Presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Tukaj v prilogi najvdaneje pošiljam Vaši presvetlosti navadna potrdila o opravljenih duhovnih vajah v pravkar minulem letu in še dve rešitvi kazusa, ki sta mi bili kasneje poslani; obenem s spoštljivim poljubom Vaši posvečeni roki najponižneje prosim Vašo prevzvišenost, naj mi ne odkloni prijazno sporočiti, kar je Visoko kraljevo namestništvo ukrenilo glede abecedne knjižice; primerki prejšnje so namreč že pošli, in bati se je, da bi se ljudske šole ne izpraznile zaradi pomanjkanja knjižic. Ker pa je moj sosed pastor Bakoš v Kri-ževcih s svojo knjigo Gradualov, ki je bila pred nedavnim natisnjena v Šopronu. napolnil Slovensko krajino, v veliko našo zadrego in v dvig svojega ugleda,1 zato bi, da se izognemo omalovaževanju, zelo želel, da bi omenjena šolska knjižica čimprej prišla na svetlo, da bi nekatoličani ne mislili, da ničesar ne storimo za blagor domovine. Imam pa pri roki še drug prevod, ki sem ga pripravil prejšnje leto in ga prevedel iz madžarščine v naš jezik, namreč Zgodbe svetega pisma. Tista madžarska knjižica omenja, da je izšla izpod peresa prečastitega gospoda Molnârja in ima naslov: Az Ö, cs Uj Testamentomi Szent Historiânak Suinmâja.2 Ker je knjižica zelo prijetno napisana in ne dvomim, da je Vaši 1 Iz teh KUzmičevih besed dobro občutimo, kakšen vpliv je imel Bakošev Gradual že kmalu po izidu tako pri evangeličanih kot pri katoličanih. 2 Ker. Jânos Molnär (1728—1804) je bil zelo pomemben madžarski pisatelj. Bil je jezuit, po razpustu reda (1773) je med drugim bil tudi kanonik sombo-teljskega kapillja. Napisal jc zelo mnogo: trideset madžarskih in 10 latinskih del. Med drugim biblične zgodbe Az o, e's и j testamentomi szent historiânak summâja. Prvi natis je izšel leta 1777 v Budimu in Trnavi (Nagyszombat). Delo je bilo precejkrat ponatisnjeno: tretjič leta 1782, šestič leta 1795, pozneje še celo leta 1857 in 1841. (Jözsef Szinnyei, Magyar îrok élcte és munkâi IX. zvezek, str. 207—209. — В. Bangha, Katolikus lexikon III. kötet. Budapest 1932, str. 342 do 343. — Géfin II. str. 329, 561—362.) 'Га takratni najboljši madžarski biblični učbenik za ljudske šole je Mikloš KUzmič že imel preveden v mesecu janarju leta 1790. Izšel je šele leta 1796. presvetlosti predobro znana in da bo ugajala slovenskemu ljudstvu, zato vdano prosim Vašo presvetlost, naj ne odkloni omenjeno dragoceno knjižico vzeti pod svoje milostno varstvo in blagohotno ukazati, da natisnjena zagleda luč sveta. Tako se bodo naši katoličani lahko ponašali, da imajo vsaj povzetek svetega pisma preveden v svoj jezik; naši nekatoličani so zares preveč dvignili svoje rogove, ko je že pred desetimi leti po prizadevnosti in delu Štefna Kiizmiča, šurdskega pastorja, izšel v tisku Novi zakon v našem jeziku; sporočeno pa mi je bilo, da se je ukvarjal tudi s prevodom Starega zakona, in pravijo, da so po njegovi smrti prišli odlomki začetega prevoda v roke mojega soseda Bakoša, ki si z vsemi močmi prizadeva, da bi Kiizmičevo namero uresničil. Kar zadeva krajevno kaplanijo v Kuzmi,3 najvdaneje sporočam Vaši presvetlosti, da v njeni soseski nisem mogel najti nobenega bivališča, primernega za krajevnega kaplana; toda gospod župnik ponižno prosi, naj blagovoli Vaša presvetlost milostno tako določiti, da bi se mu odkazalo bivališče v gornjelendav-ski župnijski zgradbi,4 dokler bi se zanj ne postavilo novo v Kuzmi. Častiti oče Kregar,5 brat gospoda pri Sv. Heleni, se vsak dan pripravlja na odhod, zato vdano prosim Vašo presvetlost, naj ne odkloni določiti drugo osebo na njegovo mesto, zato da bi omenjena cerkev ne ostala vdova. Ce se doslej še nihče ni potegoval za župnijo na Gornjem Seniku,6 naj blagovoli Vaša presvetlost milostno predložiti presvetlemu gospodu grofu Petru Szaparyju sedanjega upravitelja očeta Fidela Bernyâka,7 katerega imajo, kot vse kaže, župljani radi. V primeru torej, da bi imenovani oče Fidel dobil župnijo na Gornjem Seniku, res ne vem za nikogar, ki bi ga predlagal Vaši presvetlosti za krajevno kaplanijo v Kuzmi, kot ste mi blagovolili naročiti v svojem nedavnem ljubeznivem pismu. Ubogi Slovenski krajini, kot zlahka predvidevamo, bo slednjič zmanjkalo ljudi, ki bi bili vešči njenega jezika. Za pomočnike se potegujejo gospodje župniki, kot na primer pri. Sv. Juriju,8 ki ga nima, tišinski 3 Namera, ustanoviti samostojno dušnopastirsko postojanko v Kuzmi, je bila živa torej že za časa Mikloša Kiizmiča. Uresničila se je šele leta 1939. (Cerkev na Slovenskem. Ljubljana 1971, str. 187.) 4 Takrat je bil župnik v Gornji Lendavi Franc Sukič, rojen na Trdkovi okoli leta 1744. V Gornji Lendavi je bil v letih 1775—1796, nato je odšel k Né-deli in tam ostal do smrti (1815). Vidimo, da je podpiral ustanovitev krajevne kaplanije v Kuzmi. Navadno so se župniki branili deliti župnijo. 5 Pater Marko Kregar je bil rojen na Ivanjcih letu 1740, postal frančiškan, v mušniku posvečen leta 1765. Zaradi pomanjkanja svetnih duhovnikov je tudi on v Kiizmičevem času pastiroval med Slovenci v Prekinurju, npr. v Turnišču, Pertoči in v Beltincih. Umrl je v Nagy Atûdu leta 1808. (Arhiv frančiškanov na Kaptolu v Zagrebu. — Št. Trutnjek, Cerkev v Pertoči. Pertoča 1969, str. 11. — Turniška in beltinsku krstna knjiga.) e Po smrti gornjeseniškegu župnika Matija Cvetana dne 20. maja 1789 je bila župnija izpraznjena in vidimo, da je tudi glede nje Kiizmič posredoval pri svojem škofu. 7 Tudi pater Fidel Bernjak jc bil frančiškan. Dušnopastirsko je pomagal kot kaplan v Beltincih leta 1785, 1794, 1797 in 1802. (Beltinska krstna knjiga.) Leta 1797 je bil capellanus localis in Pecsaröcz (= v Pečarovcih, istotam). V času 1789—1790 je p. Bernjuk bil župnijski upravitelj na Gornjem Seniku. Za njim je to župnijo prevzel župnik Ivan Murič (1790—1800). (V. Novak, Jožef Košič prekmurski pisatelj. Razprave SAZU. Ljubljana, 1958, str. 30.) 8 Pri Sv. Juriju (Rogaševci) je bil takrat župnik še vedno Ivan Hüll, glej XI. pismo, op. 1. župnik,0 ki upravlja obsežno župnijo, nič pa se ne sliši, da bi na Tišini kaj ukrepali glede graditve bivališča za pomočnika, in tudi Čepinci si želijo krajevnega kaplana. Nedvomno bo treba vse to odgoditi v teh zelo težkih vojnih časih. Sicer pa se najvdaneje priporočam predragoceni blagohotnosti in velikodušni naklonjenosti ter ostajam z globokim spoštovanjem. Presvetlega in prečastitega gospoda škofa, zelo naklonjenega gospoda najneznatnejši kaplan Mikloš Kiizmič, župnik svetobenediški s. r. (svojeročno) V dolini Ivanôcz 19. januarja 1790. Kiizmič 19. januarja 1790. XXXIII. — 5. januarja 1795. Excellentissime, Ill(ustrissi)me, ac R(evcren)d(issi)me Domine, Domine Ep(isco)pe, Domine. D(omi)nc mihi Gratios(issi)me! Extractuin S.[acrae| Ilistoriae pro scholis normalibus jam in aliis linguis dudum evulgatum, tandem in idioma Vandalicum transpositum fine impressionis liic advolutum sup(p)lex praesento Ex(ce)ll(cn)tiae Vestrae. Sunt in eo occur-|r)entes cor(r)ecturae, sed ubiq(ue) etiam signaturae, quo nimiru(m) in margine expositae voces pertineant, juxta quas cor(r)ector alioquin nostrae linguae gnarus semet dirigere potest. Iterato illuin describere maximo mihi fuisset oneri, et fors etiam nocumento visui; unius enim inei oculi gravem defectum jam a medio anno experior, proinde vercor, ne etiam in alio id mihi accidat. D(omi)nus Adm(odum) R(everen)dus Michael Gaber1 Par(ochus) Martyuncziensis mihi fuit adjutorio in comportando hoc opere cum libellis llungarico, et Croatico1 idio-inate iinpressis, quibus in vertendo usus sum. Ardenti desiderio exspectat hujus libelli impressionein Vandalia, cujus pio voto ut tandem fiat satis. Ex(ce)ll(en)-tiam Vestram per singularem, et vere paternu(m) affectum, quo semper ainplexa est Ex(ce)ll(en)tia Vestra liane gentem, sup(p)lex oro, obtestorquc, n(on) dedig-netur Sua gravissima authoritate agere Ex(ce)ll(en)tia Vestra, ut publicum videat lucein. Alterum est, quod libelli Normales Alphabetic!, et Catechetici jam distributi sint, quos Ex(ce)ll(en)tia Vestra anno priore horsu(m) expedire dignabatur; parvuli enim copiosi concurrunt ad scholas hoc hyberno tempore, qui si n(on) essent compuc[a|ti. dignet(ur) Ec(ce)ll(en)lia Vestra hac occasione medio ni-mir(um) D(omi)ni Lipits» V.|ice| Jud(icia)lium in Cruda (?) mittere pluru exem-plaria, ne ob defectum libellorum e scholis emunere debeant. 11 Nu Tišini je bil župnik Iriinc Ksuocr Ci polh. Rojen jc bil \ Mlajtincih okoli leta 1755. Bogoslovje je študirul v Györu. Posvečen je bil 15. septembra 1778 ob Szilvjevi kunonični vizituciji v Gornji Lenda\i. Na Tišini je bil župnik od letu 1782'do smrti dne 10. junija 1824. (Géfin III, str. 65.) Caeterum pretiosissimis favoribus, et magnis gratiis deiniss(issi)me com-[mjendatus sup(p)lici cum veneratione persevero. Praet(itula)tae Excell(entissi)mae D(ominationi) V(est)rae Infimus Capellanus Nicolaus Kiizmics Par.(ochus) Sz(en)t Bened(ekiensis) (manu propria). In valle Ivanôcz 5ta Jan(uarii) 795. Prevzvišeni, presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Tukaj v prilogi vdano izročam Vaši prevzvišenosti povzetek Zgodb svetega pisma za osnovne šole, ki so bile že davno objavljene v drugih jezikih in so naposled za natis prevedene tudi v slovenski jezik. V njem (rokopisu) se pojavljajo popravki, povsod pa tudi opozorila, kam namreč sodijo besede, označene na robu, ])o katerih se bo mogel ravnati korektor, ki je sicer vešč našega jezika. Z največjo težavo bi besedilo znova prepisal, kar bi nemara škodilo tudi mojim očem; že od sredine letu namreč opažam težko oslabelost enega očesa in se zato bojim, da se mi to ne pripeti tudi pri drugem. Zelo častiti gospod martjanski župnik Mihael Gaber1 mi je bil v pomoč pri primerjanju tega dela s knjižicama, natisnjenima v ogrskem in hrvaškem2 jeziku, ki sem ju uporabljal pri prevajanju. Slovenska krajina s silnim hrepenenjem pričakuje natis te knjižice, da bi naposled le bilo zadoščeno tej dobri želji! Vašo prevzvišenost vdano prosim in rotim, spričo izredne in res očetovske naklonjenosti, ki jo je Vaša prevzvišenost vedno izkazovala temu ljudstvu, nuj ne odkloni s svojim zelo pomembnim ugledom posredovati, da bi zagledala luč svetu. Kot drugo sporočam, da so bile razdeljene Abecedne šolske knjižice in Katekizmi, ki jih je Vaša prevzvišenost blagovolila luni semkuj posluti; številni mulčki namreč v tem zimskem času obiskujejo šole in zato, da jim ne bi bilo treba zaradi pomanjkanja knjižic izostujati od pouku, če jih ne bi zadovoljili, naj blagovoli Vaša prevzvišenost poslati več primerkov, tokrat pač po posredovanju gospoda Lipitsa,8 namestnika notarja v Krudi. 1 Mihael Gaber, glej XI. pismo, op. 4. 2 Mihael Gaber je torej primerjal Kiizmičev prevod z Molnarjevim madžarskim izvirnikom in tudi s hrvatskim prevodom teh Moliuirjevih zgodb sv. pisma v bogoslovni knjižnici kot tudi v univerzitetni. Naslov: Historie, iliti pripovéda-nvu szvetoga piszma ztaroga, y novoga zakona za potrebnozt narodnih skol horvatzskogu orszugu. Cum Special. Privileg. Sac. Caesar. Apost. Majest. Vu Budimu, pritizkunu z-kraleszke mudrozkupehine szlovami. M.DCC.LXXXI. — Knjiga ima 118 strani. — O primerjavi obeh prevodov želim spregovoriti ob drugi priliki. 3 Dominus Lipits. Rodovina Lipič (Lippics — Koronghi) se omenja že leta 1632 v vasi Krog ob Muri. Opravljali so tudi razne upravne službe, tako sta npr. bila leta 1749 Anton in Bultazar Lipič podžupana Železne županije. Okrajni glavar Anton Lipič pa je letu 1857 poročal o šolskih razmerah v »slovenskem okrajne (Vasvûrmcgyc 1898. str. 567, 514). Rodovina je imela svojo kripto že pred letom 1745 v soboški stari cerkvi. Letu 1778 je imel Ivan Lipič posest tudi v Bankovcih in Lukučovcih. (Iv. Zelko. Krog in Buzinci. Kronika XII, 1964. str. 51.) Po urbarjih sodeč jc Ivan Lipič imel posest tudi \ Gedérovcih, Matja- šo\čili in nu Tišini. Sicer pa se najvdaneje priporočam predragoceni blagohotnosti in veliki naklonjenosti ter ostajam s ponižnim spoštovanjem. Gori naslovljene prevzvišene Vaše častitosti najneznatnejši kaplan Mikloš Kiizmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno). V dolini Ivanôcz, 5. januarja 1795. XXXIV. — 9. januarja 1795. D.[omino| Nicol.[ao] Kiizmits Par(ocho) Sz|ent] Benedekiensi. R(ever)ende D(omi)ne Parodie & (et) V|ice]A|rchi|Diacone! Erga litteras Praet(itula)tae D(ominationis) V(est)rae de 5» defluentis mensis mihi exaratas rursus Libelles Normales Alphabeticos N(ume)ro 25., Cathec]! = tech|eticos pariter 25, insimul 50 exemplaria libellorum inter van-dalos pueros cum discretione distribuenda transpono. Circa Historiae autem Biblicae in idioma vindicum per Praet(itula)tam D(ominationem) V(est))ram translatae impressioncm, ubi cum typographe contrahero, mentem inea(m) aper-turus sum. In reliquo paterna(m) benedictionem impertiens jugi propensione inanco Praet(itula)tae D(oniinationis) V(est)rac D(omi)no V|icelA|rchi|Diacono Kiizmits. Exp(cditum) 9a Januar(ii) 795. Gospodu Miklošu KUzmiču, župniku svetobcnediškemu. Častiti gospod župnik in vicearhidiakon! Glede na pismo, ki mi ga je napisala Vaša gori imenovana častitost dne 5. tekočega meseca, zopet pošiljam 25 Abecednih šolskih knjižic in prav tako 25 Katekizmov, skupaj torej 50 izvodov knjižic, ki nuj se premišljeno razdelijo med slovenske otroke. Glede natisa Bibličnih zgodb, ki jih jc Vaša že imenovana častitost prevedla v slovenski jezik, pa nameravam povedati svoje mnenje, brž ko se dogovorim s tiskarjem. Sicer pa podeljujem očetovski blagoslov in ostajam s poklonom Vaši gori imenovani častitosti Gospodu vicearhidiakonu Ktizmiču Poslano 9. januarja 1795. XXXV. — 13. marca 1795. Illustris, plurimum Reverende, Excellcntissime, Illustrissime, ас R(ever)end(issi)me Episcope, Ainice Charissiine, Domine nobis Observandissime! Erga lit|t|eras Excellentiae Vestrae d(i)e 14. Janu(arii) a.|nni| l.|nbcntis] ad directionem Typographiae Re(gi)ae U(nive)rsit(a)tis ob impertiendam facultatem in Typographie Sabariensi iinprimendi versionem novani Biblicae Historiae idiomate vindieo, pro vandalis pueris destinatam exaratas, horsum pro ulteriore decisione praeventatas Eidem Excellentiae Vestrae hisce intimari: Impressionem Libelli antedicti in 500. exemplaribus, cum eadem inter pueros nationis Vandalicae gratis distribuenda sint, ea lege indulgeri: ut typo-graphus libellum hunc impressurus in ipso libelli titulo diserte insérât; Ex Indultu Typographie Re(gi)ae UnioersHatis. Ex impressis dictis libellis pro consueto liactenus more tria exemplaria Consilio huic Il.|egio] Locali[?) prae-sentct. Quodsi autem prima haec editio difieeret, et secunda necessaria esset, eo tunc typographus pro impertienda sibi facilitate eandem denuo imprimendi re-cursum suum reiterare teneatur. Caeterum bue hue occasione Directio Typographic Rc(gi)ae U(nive)rsit(a)tis una insinuasset; quod ad rationem 2000 Alphabeticorum Libellorum Vandalieo-R.[egium| L.[oeale ?] liisee reflectendam habet. Datum ex Consilio Re(gi)o Ilungarieoruin sumptibus Typographiae R.|egiae| U(nive)rsit(a)tis A(nn)» 1792. impressorum adhuc 189. fl.|oreni| 50 x(crueige)ri deputandi restent; eopropter Excellcntiam Vestram aa restantiae hujus persolutionem Consilium isthoc Locali |?| H(un)g (uri)co, Budae Deeiina Tertia Martii, Anno Milesimo, Septin-gentesimo, Nonagesimo quinto celebrato. [llustris, plurimum Reverendae, Exc(e)ll(entissi)mae, Ill(ustrissi)mae, ac R(evere)nd(issi)mue D.(ominutionis) V(est)rae, Ad officia puratus paratissimi Leopoldus Palatinus Franciscus Skerbecz Josephus m. p. Die 15a Murtii 795. Circa Impression(ein) libroruin Vandulicorum Sabariae sus|ci]piendam nonnulla statuuntur. P(er)cept(um) 14. Apr.(lis) 1795. Nr Prot. 11. IPečut) Consilium I,ocaIc|?| Hungaricum lllustri, plurimum Reverendo, Excellentissimo, Illustrissime, ас R(evere)nd(is-si)mo Domino Joanni Szily Episcopo Sabaricn(si) S.|uue| C.|aesareae| &(et) R.|egiae] A.|ltissimae| Maiestatis Intimo Status Consil(iario), ainico Charissiino, D(oini)no nobis observandissiino. Sabariam Ex Offo Odlični, nad vse častiti, prevzvišeni, presvetli in prečastiti gospod škof, predragi prijatelj, vsega spoštovanju vredni gospod! Glede na pismo, ki gu je napisala Vaša prevzvišenost dne 14. januarju tekočega leta ravnateljstvu tiskurne pri Kraljevski univerzi zaradi dodelitve dovoljenju, du bi smeli v sombotcljski tiskarni tiskati novi prevod Zgodb svetega pisma v slovenskem jeziku, namenjen slovenskim otrokom, ki je prispelo semkaj v nadaljnjo odločitev, sporočamo isti Vaši prevzvišenosti s tem pismom naslednje: Natis omenjene knjižice v 500 izvodih, ki jih je treba brezplačno deliti med otroke slovenskega naroda, se dovoli pod tem pogojem: da tiskar, ki bo to knjižico tiskal, na naslovni strani knjižice jasno označi: Z doDoljenjem Tiskarne kraljevske univerze. Od natisnjenih omenjenih knjižic bo po tukaj ustaljeni navadi poslal tri izvode temu Krajevnemu kraljevemu namestniku. Če bi pa ta prva izdaja pošla in bi bila potrebna druga, tedaj je tiskar dolžan, da ponovi svojo prošnjo za dodelitev dovoljenja za ponovni natis knjižice. Sicer pu je prav ob tej priliki ravnateljstvo Tiskarne kraljevske univerze obenem namignilo, da je ostalo in je treba nakazati še 189 florenov in 50 vinarjev na račun 2000 ogrsko-slovenskih Abecednih knjižic, natisnjenih na stroške Tiskarne kraljevske univerze; zaradi tega meni to Kraljevo namestništvo, da Vašo prevzvišenost s tem opozori na plačilo tega ostanka. Dano pri Krajevnem ogrskem kraljevem namestništvu v Budi, 13. marca, ko pišemo leto 1795. Odličnemu, nad vse častitemu, prevzvišenemu, presvetlemu in prečastitemu Vašemu gospostvu na usluge pripravljen, vedno pripravljeni Leopold Palatin Franc Skerbecz Jožef s. r. [Pismo] 13. marca 1795. ki postavlja nekatera določila glede prevzema tiskanja slovenskih knjig v Sombotelju. Sprejeto 14. aprila 1795. Št. protokola U. |Pečat:| Krajevno |?| ogrsko namestništvo Odličnemu, zelo častitemu, prevzvišenemu, presvetlemu in prečastitemu gospodu Jdnosu Szilyju. škofu v Sombotelju, skrivnemu državnemu svetovalcu Njegovegu najvišjega cesarskega in kraljevskega Veličanstva, predragemu pri-jatelju. vsega našega spoštovanja vrednemu gospodu. , V Sombotelj Po dolžnosti XXXVI. — 16. maja 1795. Excellentissime, Ul(ustrissi)me, uc R(everen)d(issi)me Domine. Domine Ep(isco)pe, Domine, D(omi)ne mihi Grutios(issi)me Benignissiine! Jam dudum dederam humillimam relutionem Excellentiue Vestrae intuitu desolatnrum prolium mente moti ludiinugistri inei erga grutiosissimuin coin(m)is-sionem Ejusdem Excellentiue Vestrae; in quo merilo cum hactenus nullum resolutionein perceperiin. epruesentibus sup(p)!iciter insto, n(oii) dedignet(ur) me elementer informure, quid saltern intuitu mujoris eins filioli Emerici1 grutiose ordinäre dignata sit Ex(ce)ll(en)tiu Vestra. Nuperni su i ubliinc diseessus oc-eusione volebat l)(omi)nus Magnifieus Josephus Boross* (Konsiliarius puerum secum Sabariain devehi facere; ast cum mihi nondum constiterit de gratiosa circa eum facta dispositione Ex(ce)ll(en)tiae Vestrae, a pio proposito eundem gratiosum D(omi)num humillime dehortatus sum, veritus, ne Ex(ce)ll(en)tiam Vestram offenderemus per ejusmodi translationem pueri absq(ue) expressa be-nigna Ex(ce)ll(en)tiae Vestrae susceptione ejusdem ud orphanotrophium Gin-siense. Dignet(ur) praeterea Ex(ce)ll(en)tia Vestra, perdemisse sup(p)lico, medio D(omi)norum medicorum Sabariensium clementissime indagari, et explorari facere, nuin praeattactus magister ad mentem sanam reduci possit? quod si eni(m) nulla spes affulgeret eum reducendi, in locum ejus alter substituendus esset. Quo facto misera conjux cum duabus parvulis prolibus abbinc amoveri deberet. Hactenus frater delirantis magistri servitia cantoris obiit. Et haee est fortuna mea, quod illico fratri suo successerit. Cui donavit occasione suae hie existentiae D(omi)nus Magnificus Consiliarius Boros f|lorenos] 2. x[crucigeros) 30. capti magistri. Et ego quoq(ue) in tam duris circumstantiis, licet ipsemet mendicem, ne careain cantore, ap(p)romiseram ipsi annue f.|lorenos] 10. Sup(p)lico insuper humillime Ex(ce)ll(en)tiae Vestrae, n(on) dedignet(ur) hue op(p)ortuna occasione medio D(omi)ni Lipits Jud(icia)lium Normales, et Ca-techeticos libelles gratiose submittere Ex(ce)llen)tia Vestra, 50, circit(er) ex quu-libet specie; nuperni eni(m) libelli horsum submissi a potiori distributi sunt int(er) pueros Hidegkuttenses;® ulii frequenter ad me recur(r)unt inaniter, cum nullu(m) h abeam prae manibus. Deniq(ue) quid intuitu impressionis libelli Sacrae Historiae clementer ordinäre dignata sit Ex(ce)ll(en)tia Vestra, n(on) dedignetur mihi notum red(d)ere Ex(ee)ll(en)tiu Vestru, perdemisse oro. Caeteruni pretiosissiniis favoribus, uc altis grutiis humillime com(m)endatus sup(p)lici cum veneratione persevere. Ejusdem Ex(ce)ll(en)tiae Vestrue Infimus Cupellanus Nicolaus Kiizmics Par.|ochus] Sz(en)t Bened(ekiensis) (manu propria). In valle Ivanöcz 16'a Muji 795. 16 Maii 795 Kiizmits Nicol.laus) R[esponsum] 20 Maii 795. Prevzvišeni, presvetli in prečustiti gospod škof, meni zelo nuklonjeni in predobrotljivi gospod! Ze dolgo je, kur sem poslul Vaši prevzvišenosti najvdanejše poročilo, nunie-njeno premilostni komisiji Vuše prevzvišenosti glede zapuščine otrok mojega duševno prizadetega orgunista; ker doslej glede tegu nisem prejel nobene rešitve, seduj znova ponižno prosim, nuj me ne odkloni prijazno obvestiti, kuj je Vušu prevzvišenost blagovolila milostno ukreniti vsuj glede starejšega njegovega sina Emerika.1 O priliki svojega nedavnega odhoda odtod je hotel velecenjeni gospod svetovalec Jožef Boross dečka odpeljati s seboj v Sombotelj; ker pa še nisem vedel, kaj je Vaša prevzvišenost milostno sklenila ukreniti z njim, sem blagemu gospodu najskromneje odsvetoval to dobro namero v strahu, da bi Vaše prevzvišenosti ne užalili, če bi na ta način odpeljali dečka, ne da bi prej izrecno vedeli, da ga je Vaša prevzvišenost blagohotno sprejela v sirotišnico v Küszegu. Razen tega najvdaneje prosim, naj blagovoli Vaša prevzvišenost naročiti, da bi se pri gospodih zdravnikih v Sombotelju prijazno poizvedelo in ugotovilo, ali je mogoče, da bi se omenjeni organist povrnil k zdravi pameti; če namreč ni nobenega upanja, da bi se vrnil, bi bilo treba na njegovo mesto določiti drugega. Tedaj pa bi se morala odtod umakniti uboga žena z dvema majhnima otrokoma. Trenutno opravlja brat prizadetega organista kantorske dolžnosti in še sreča, da je lahko takoj nasledil svojega brata. Njemu je podaril velecenjeni gospod svetovalec Boros, ko je bil tukaj, 2 florcna in 30 vinarjev, prav toliko pa tudi ženi duševno prizadetega organista. Tudi jaz sem mu obljubil letnih 10 florenov, da ne bi ostal brez kantorja, čeprav v teh težkih časih sam beračim. Nadalje najponižneje prosim Vašo prevzvišenost, naj ne odkloni, da bi mi ob tej ugodni priliki, po posredovanju gospoda notarja Lipitsa prijazno poslala Šolske knjižice in Katekizme, okoli 50 vsake vrste; prejšnje semkaj poslane knjižice so bile namreč po večini razdeljene med otroke na Cankovi,* drugi pa se često zaman obračajo name, ker nimam nobene pri roki. Končno najvdaneje prosim, naj me Vaša prevzvišenost ne odkloni obvestiti, kaj je blagovolila prijazno ukreniti glede natisa knjižice svetopisemskih Zgodb. Sicer pa se najponižneje priporočam predragoceni naklonjenosti in visoki bla-gohotnosti ter ostajam z vdanim spoštovanjem. Iste Vaše prevzvišenosti najneznatnejši kaplan Mikloš Kiizmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno). V dolini Ivanöcz 16. maja 1795. 16. maja 1795. Kiizmič Mikloš. Odgovor 20. maja 1795. 1 Ta organistov sin je bil Kmerik Murič. Rojen je bil v Ivanovcih okrog leta 1789. V kiiseški sirotišnici je bil le eno leto (1795—1796), kjer je umrl 28. juliju 1796. (Vecscy, str. 370.) * Ilidcgkut = Cunkovn. Vidimo, du je na Cankovi bilo precej otrok v šoli, ker je med nje bilo razdeljenih toliko šolskih knjig. V tem času je bil cunkovski župnik Jurij Tengelič, grudiščanski Hrvat. Rojen je bil 28. februarja 1758 v Bozsoku. Bogoslovje je študiral v Györu. Posvečen je bil 20. septembra 1783. Najprej je bil kaplan v Beltincih, nato od leta 1786 do smrti 20. julija 1798 župnik na Cankovi. ((îéfin III. str. 419.) Govoril je hrvatski, slovenski in nemški jezik. XXXVII. - 20. maja 1795. Djominoj Nicol.[ao] Kiizmits Par(ocho) Sz.[ent] Bened.[ekiensi] Re(vere)nde D(omi)ne Par.(oehe) &(et) V[ice]AIrchilDiacone! Circa ludi magistri Praet(itula)tae D(ominationis) V(est)rae maniaci Emeri-cum natu majorem filium omnino ad orphanotrophium Ginsiense suscepi ac Domino Praeposito majori Boros Stephano velut dicti orphanotrophii admini-stratori commisi ut ubi opportune emerserit vacantia memoratu(m) Emericum ad orphanotrophiu(m) adduci faciat, hinc ab eodem Domino Praeposito uberio-rem eatenus Praet(itulu)ta D(ominatio) V(est)ra informationem praestolet(ur). Circa restituendum in mania(m) lapsi ludi magistri sui mentem medicos Sabarienses neutiquam consului, ast D.[ominum] spectubilein ordinariu(m) No-minatem eatenus interrogavi, qui mihi reposuit eundem vix ac ne vix quidem priori vigori mentis &(et) sanitati restituendum esse, et si etia(m) aliquantisper restitueretur, ludi magistri munere amplius defungi lmud posse, ideirco Praetfi-tulu)ta D(ominatio) V(est)ra de alio apto individuo munus ludi magistri sta-biliter obituro sibi provideat, neq(ue) hujus restitutionein in incertu(m) praesto-let(ur). Porro libros propria mea pecunia compurutos tum Alphabeticos, quam Catecheticos, &(et) Evangt'licos juin oinnes distribui curuvi, & (et) Districtui Praet(itulu)tae D(ominationis) V(est)rae misi, neq(ue) prueter aliquot duntaxat exemplaria ex his antiquis exempluribus supersunt. Existunt tumen hie Sabariae apud me Alphubeturii ([prečrtano:] &(et) Catechetici) libri Typographiae Uni-versitatis, sed illoru(in) quodlibet exemplar a 10 x(erucige)ris venit, etsi ego Praet(itula)tae D(ominationi) V(est)rue pro pueris Vundalis ex illis mitto, propria mea pecunia ex[s|olvere debeo, idcirco modum quempia(m) Praet(itula)ta D(o-minatio) V(est)ra udinvenire satagat, ut parentes pueror(um) Vandalorum ad hos emendos filiis suis scholas adituris alliciant(ur). Nihilominus hac vice 15 exemplaria ex Alphabetariis, ([prečrtano:] totidem) 8 vero ex Catecheticis trunspono, pro prudcnti arbitrio &(et) discretione distribuenda. Deniq(ue) circu Biblicae Ilistoriue in vindicu(m) idioma per Pruet(itula)tain D(ominationem) V(est)ram translatae impressionem, ubi cum typographo pro-ximius contulero &(et) convenero, Praet(itula)ta(m) D(ominationem) V(est)ra(m) cdocturus sum. Puterna(in) in reliquo benedictionem impcrtiens &(et) jugi pro-pcnsione maneo Praet(itula)tae D(ominationis) V(est)rae D.|omino] V [ ice] A[rchi]Diacono Tothsâghien(si) Nicolao Kiizmits. Expleditum] 20» Muii 795. Gospodu Miklošu Kiizmiču, župniku pri Sv. Benediktu Častiti gospod župnik in vicearhidiakon! Glede Emcriku, starejšega sina zblaznelega organista Vaše gori imenovane častitosti (sporočam, da) sem ga sevedu sprejel v sirotišnico v Köszegu in naročil gospodu višjemu proštu Štefanu Borosu kot upravitelju omenjene sirotiš- nice, naj odredi, da imenovanega Emerika pripeljejo v sirotišnico, brž ko bo izpraznjeno primerno mesto; zato naj Vaša že navedena častitost pričakuje obširnejšega poročila glede tega od istega gospoda prosta. Glede ozdravljenja vašega duševno prizadetega organista se nikakor nisem posvetoval z zdravniki v Sombotelju, marveč sem glede tega povprašal odličnega ordinurija gospoda Nomita, ki mi je odgovoril, da se bosta le-temu težko ali pa sploh ne povrnila moč razuma in zdravje, in čeprav bi si nekoliko opomogel, ne bo mogel nič več opravljati organistovske posle; zato naj si Vaša že imenovana častitost oskrbi drugo osebo, ki bo lahko stalno opravljala naloge organista, in naj ne čaka v negotovosti na povratek tega. Nadalje sem dal razdeliti že vse knjige, ki sem jih kupil s svojim lastnim denarjem, tako Abecedne kot Katehetske in Evangeljske, in sem jih poslal v okraj Vaše že imenovane častitosti; od teh starejših primerkov ni ostalo drugega kot le nekaj izvodov. Vendar pa so tukaj v Sombotelju pri meni Abecedne knjige iz univerzitetne tiskarne, toda vsak izvod te izdaje stane 10 krajcarjev, in čeprav jih sam pošiljam Vaši že imenovani častitosti za slovenske otroke, jih moram plačati s svojim denarjem; spričo tega naj Vuša gori navedena častitost poskuša najti kakšen način, kako bi pritegnila starše slovenskih otrok, da bi kupovali knjige za svoje otroke, ki bodo šli v šole. Kljub temu pa tokrat pošiljam 15 primerkov Abecednikov in 8 Katekizmov, ki naj se razdelijo po pametnem preudarku in premišljeno. In končno, o natisu Zgodb svetega pisma, ki jih je Vaša že imenovana častitost prevedla v slovenski jezik, bom Vašo častitost obvestil takoj, ko se bom v najkrajšem času dogovoril in pogodil s tiskarjem. Sicer pa podeljujem očetovski blagoslov in ostajuin s poklonom Vaši gori imenovani častitosti Gospodu vicearhidiakonu Slovenske krajine Miklošu Kiizmiču. Poslano 20. maja 1795. XXXVIII. — 21. oktobra 1795. Excell(entissi)me, lll(ustrissi)me, ac R(everen)d(issi)me Domine, D(omi)ne Ep(isco)pe, Domine, D(omi)nc mihi Grut(io)s(issi)nie, Benig(nissi)me! Dignabatur quidem Ex(ce)ll(en)tia Vestra mihi clementer rescribere, se cum typographe acturam intuitu imprimendae S.|acrae] Historiae verum siquidem eo in merito nullas ab Ex(ce)ll(en)tia Vestru acceperim adusq(ue) lit|t]eras, serie p(rae)sentium sup(p)liciter oro, obtestorq(uc) Eandem Ex(ce)ll(en)tiam Vestram, n(on) dedignetur me Suo gratiosissimo responso tandem consolari Eadem Ex- (ce)ll(en)tia Vestra. In reliquo magnifieis favoribus, et altis gratiis perdemisse coin(m)endatus sup[p]lici cum veneratione emorior. Ejusdem Ex(ce)ll(en)tiae Vestrae Infimus Capellanus Nicolaus Küzmics Par.(ochus) Sz(ent)t-Bcned|ekiensis) (manu propria). In valle Ivanôcz 21» «bris [Oetobris) 795. 21. 8br(is) [Oetobris] 1795. Par,(ochus) S.fancti] Benedicti R[esponsumj 12 9br(is) [Novembris] 795. Prevzvišeni, presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni in predobrotljivi gospod! Vaša prevzvišenost mi je sicer blagovolila prijazno odpisati, da se namerava pogajati s tiskarjem glede natisa Zgodb svetega pisma, vendar ker v tej stvari doslej od Vaše prevzvišenosti še nisem sprejel nobenega pisma, zato Vašo prevzvišenost s pričujočim pismom ponižno prosim in rotim, naj me ne zavrne naposled potolažiti s svojim predobrotnim odgovorom. Sicer pa se najvdanejc priporočam velikodušni nuklonjenosti in visoki blugohotnosti ter ostajam z vdanim spoštovanjem Iste Vaše prevzvišenosti najneznatnejši kaplan Mikloš Kiizmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno). V dolini Ivanôcz 21. oktobra 1795. 21. oktobra 1795. IPisino] župnika pri Sv. Benediktu. Odgovor 12. novembra 1795. XXXIX. — 7. decembra 1795. Excell(entissi)me, Jll(ustrissi)me, ac R(everen)d(issi)mc Domine, D(omi)ne Ep(isco)pe, Domine, D(omi)ne mihi Gratiosissiine! Jucundum fuit mihi intelligere e grutiosissimis de dato 19» Novembris Ex-(ce)ll(en)tiue Vestrae Lit|t]eris, circa impressionem S.|acrae] Historiae cum efuto typographo Ex(ce)U(en)tiain Vestrum op[p]ortuna clement(er) jam egisse; verum 500 exemplaria duntaxat pro pueris vandulieis pauca futura esse prue-video; humillime proinde exoro Eandem Ex(cc)ll(en)tiam Vestram, quatenus eadem hue occasione plura exemplaria imprimi facere n(on) dedignetur Ex(ce)l-I(cn)tia Vestra; copiosa est enim utriusq(ue) sexus juventus praedictum libellum maximo animi desiderio exspectans. Centum Alphabetarios me rite acccpisse, et illico Szegedinu(m) ad compactorem1 transposuisse perdemisse significo Ex-(ce)ll(en)tiae Vestrae, daturus operam, ut coru(m) pretium suo tempore* valeam huinillime numerure Ex(ce)ll(en)tiae Vestrae. Cum autem Libelli Catechetici defecerint, qui sunt maxime necessarii, quorum causa fréquentés ud ine fiunt recursus, n(on) dedignetur Ex(ce)ll(en)tia Vestra eorum reimpressionem gratiosissime ordinäre,3 prout et Libelli Precatorii, cujus reimprimendi facultatem in nupernis meis lit[t]eris ab Ex(ce)ll(en)tia Vestra humillime exoraveram.4 Quod deniq(ue) concernit versionem S.[acrae] Scripturae, candide fateor coram Ex(ce)ll(en)tia Vestra, illam ne quidem adhuc me inchoasse, tum, quod eatenus ab Ex(ce)ll(en)tia Vestra nullam com(m)issione(m) perceperim, tum quod de patrono omnino desperaverim.5 In reliquo, expertis pretiosissimis favo-ribus, et magnificis gratiis perdemisse com(m)endatus, sup(p)lex persisto. Ejusdem Ex(ce)ll(en)tiae Vestrae Infimus Capellanus Nicolaus Küzmics Parochus Sz(en)t Bened[ekiensis| (manu propria). In valle Ivanôcz 7a. Xbr(is) [Decembris] 795. P.[ost] S.[criptum] Joannes Novak Martydncziensis orphanus, et convertita, anno priore ad orphanotrophium Ginsiense receptus, sed cu(m) altioris staturae existentem puduerit inter parvulos versari, reversus est, recenter vero se recepit Szegedinum arti fer[r]ariae operam daturus, cui, ut subsidium, quale nimiru(m) ejusmodi pueris, orphanotrophistis, qui seinet arti meclianicae dedunt, consuevit dari, clementissime resolvere n(on) dedignet(ur) Ex(ce)ll(en)tia Vestra, perdemisse sup(p)lico ex his rationibus: 1°, quod tainetsi praedictus puer inconfessus Ginsio reversus sit, super quo nimiru(m) sibi gratulabatur mater ejus adurserit-q(ue) filium ad peragendain quo celerius in oratorio Puczinczensi more Luthera-noru(m) confessionem, ille nihilominus clancularie ad me venerat suscipiendo-rum orthodoxae religionis sacrainentor(um) cuusa. Quod resciens mater maximo erga ipsum exarsit odio, im[m]o et ad me veniens furibunda graviter mihi ex-probravit, quod ipsum ad nostrae religionis sacra admiserim: ad(d)ens, quod ipsu nullam ainplius curam conversi habitura sit. 2d°, quod re ipsa a consan-guineis suis nuper multas vexas perpcti debuit, nd quas evitnivdas, Szegedinu(m), prout dictum est, se recepit. 31,0, quod pictati puer nimiru(m) sit nd(d)ictus, ut adeo miret(ur) magister ejus, pueru(m) inter acatholicos enutritum ritus catho-licorum tain ac[c]uratc observare. 7a Xbris [Decembris] 795. Par(ochus) Sz[ent] Benedek|icnsis] R|esponsum] 12 Xbris |Deceinbris] 795. Prevzvišeni, presvetli in prečastiti gospod škof, meni zelo naklonjeni gospod! Prijetno mi je bilo, ko sem zvedel iz premilostnega pisma Vaše prevzvišenosti z dne 19. novembra, da je Vaša prevzvišenost pri navedenem tiskarju blagohotno že ukrenilu, kar je potrebno za natis Zgodb svetega pisma; zdi se mi pa, da bo samo 500 izvodov za slovenske otroke premalo; spričo tegu najponižneje prosim isto Vašo prevzvišenost, naj ne odkloni, da ob tej priliki dd natisniti več izvodov; številna jc namreč mladina obojnega spola, ki z največjim hrepenenjem pričakuje omenjeno knjižico. Vaši prevzvišenosti najvdaneje sporočam, da sem 1000 Abecednikov v redu prejel in jih takoj poslal naprej v Szeged h knjigovezu;1 potrudil se bom, da bom lahko ob svojem času z vso skromnostjo odštel Vaši prevzvišenosti plačilo zanje.2 Ker pa so pošli Katekizmi, ki so najbolj potrebni in po katerih pri meni najpogosteje povprašujejo, naj ne odkloni Vaša prevzvišenost premilostno odrediti njihov ponatis,3 kot tudi za Molitveno knjižico, za katero sem Vašo prevzvišenost v svojem prejšnjem pismu najponižneje prosil dovoljenja za ponatis.4 Kar pa zadeva prevod Svetega pisma, naj ob koncu iskreno priznavam Vaši prevzvišenosti, da ga še niti pričel nisem, bodisi ker glede tega nisem dobil nobenega naročila Vaše prevzvišenosti, bodisi ker sein docela obupal nad zavetnikom.5 Sicer pa se najvdaneje priporočam že dokazani predragoceni naklonjenosti in velikodušni blagohotnosti ter ostajam s ponižnimi prošnjami Iste Vaše prevzvišenosti V dolini Ivanôcz 7. decembra 1795. najneznatnejši kaplan Mikloš KUzmič, župnik pri Sv. Benediktu (svojeročno). Pripis. Ivan Novak iz Martjanec, sirota in spreobrnjenec, je bil prejšnje leto sprejet v sirotišnico v Küszegu; ker pa je višje postave in ga je bilo zato sram muditi se med majhnimi otroki, se je vrnil in pred kratkim odšel v Szeged, da bi se izučil kovaške obrti. Najvdaneje prosim Vašo prevzvišenost, naj ne zavrne, da bi mu blagohotno izplučali podporo, ki jo pač navadno dajejo takim dečkom sirotiščnikom, ki se posvete mehanski obrti, in sicer iz teh razlogov: 1) čeprav se je omenjeni deček vrnil iz Köszega nespovedun in se je tega njegova mati zelo ruzveselila ter sililu sina, nuj čimprej opravi spoved po luternnskem načinu v puconski molilnici, je on kljub temu skrivuj prišel k meni, du bi prejel zukra-inente prave vere. Ko je mati to zvedela, je vzplamtelu v divji jezi do njega, besna prišla celo k ineni in mi očitulu, zakaj sein gu pripustil k svetim obredom naše vere, ter dodala, du odslej ne bo več skrbelu za spreobrnjenca; 2) od svojih sorodnikov je moral prestuti zares mnogo hudega in, da bi se temu izognil, je kot rečeno odšel v Szeged; 3) deček je zelo nagnjen k pobožnosti, tuko da se 1 Szeged = mesto ob Tisi, nekoliko sevcrneje od sedanje madžarsko-jugo-slovunske meje. 2 Kot je naročil škof v dopisu z dne 20. muju 1795, du nuj pluču 10 vinarjev za izvod ubcccdniku. 3 Škofu je Kiizmič prosil zu ponatis dveh knjig: katekizma in molitveniku. To je bilo že konec leta 1795. Kot poroča Šlebinger, je letu 1796 izšel drugi nutis Knige molitvene v Sombotelju pri Antonu Siessu (SBL I, str. 599). — Isti Anton Siess je letu 1804 ponatisnil katekizem Kratko summo. Hranim izvod Kiizmičevegu katekizmu, ki gu je tudi natisnil isti Anton Siess v Sombotelju, u je brez letnice: »Stampana v-Szomboteli, pri 'Siess Antoni vu leti.« — Mislim, du je to drugi natis Kratko Summe in je bil natisnjen leta 1796 obenem s Knigo molitveno. Tuko je škof ustregel obemu Kiizmičevima prošnjama. 4 Leta 1796 jc torej škof Szily dul na željo Miklošu Kiizmiču ponatisniti ku-tekizem in molitvenik: glej tudi dopis XXXVII! 5 Kiizmič misli nu mecena, ki bi bil krit stroške zu tisk. čudi njegov mojster, da zna deček, vzgojen med nekatoličani, tako skrbno izpolnjevati katoliške obrede. 7. decembra 1795 |Pismo| župnika pri Sv. Benediktu Odgovor 12. decembra 1795. XL. — 12. decembra 1795. D.|omino| Nicol|ao| Kiizmits Par(ocho) Sz-Ientj Benedekien(si) Re(vere)nde Domine Parodie &(et) V[ice|A|rchi|Diacone! Ad litteras Praet(itula)tae D(ominationis) V(est)rae 7ma liujus ad me datas sequentibus respondeo. Quingenta ilia excniplaria Historiae Biblicae in Vindi-ca(m) linguam a Praet(itula)ta D(ominatione) V(est)ra translatae, quae imprimi curabo, gratis inter pueros Vandalicos distribui faciam. Sed praeter haec aliquot centena exeinplaria typographus ex parte quoq(ue) sua imprimet, quae tolera-bili pretio successu temporis distrahet. Idcirco, si 500 exeinplaria defecerint ad ilium pro emptione dirigi parentes ас alii possunt. Interim Praet(itula)tae D(o-minationi) V(est)rae committend(um) esse duxi, quatenus pueris Vandalis scholas frequentantibus, ant postquain etiam illas deseruerut, omni op[p)ortunitate pro-ponat, ac eosdem adhortetur, ut libros suos aestiment, ac diligcntius custodiant, neq(ue) tain cito destruant. Pretium Librorum Alphabetarior(um) Nr° |numéro] centum nuper bine transpositorum praestolutur. Librorum Cathecl! = tech]cticorum, &(et) Precatoriorum rei|m]pressionem cquidem lubentissime procurare adlaborabo, dummodo benefactor quipiam se offerat, qui expenses necessaries pro impressionc eor(um) requisites resolvat. Quod S.|acrae] Scripturae versionem attinet. illa(m) medio D.|ominij Praepo-siti Mujoris Stephani Boros Praet(itula)tac D(ominationi) V(cst)rae ante aliquot j(ain) anuos commisi, ac suasi. ac etiam nunc suadco, ut ilia in cum Divinu gratia inchoet, ac perficere studeat. nec multum inodo de patrono & (et) benefactore expenses impressionis resoluturo sit sollicita, quem suo tempore, si puratam S.|acrae] Scripturae in Vindicu(m) idioma translationem habuerit, Optimus Deus mittet, ас procurabit. Joanni deniq(uc) Novak e Parochia Metre Martyunczensi oriundo utq(ue) ad rcligionem nostrum Romano cetholico(m) converso, nunc vero Szcgedini a rte [ ! = i| ferrariae operam danti illud subsidiuin, quod orpbunis pueris in opificio cxisten-tibus, dum orphanotrophium egrediunt(ur), ab orphanotrophio dari solet, resolvo, cujus intuitu sen ille. sen vero Praet(itula)ta D(ominatio) V(est)ra apud D.|oini-II u m j orphanotrophii Ginsiensis praefectu(m) se insinuet, u quo subsidiu(m) illud preestebitur. Caeterum reversi|l = o| illi quantu(m) fieri potest invigilet Praet(itula)ta D(ominatio) V(est)ra, ac invigilari faciat, ut in fide orthodoxe firiniter persistant, neq(ue) aliquu seu matris, seu cognatorum oc|c]ultis viis agendi ratione corrumpatur, atq(ue) seducet(ur). In reliquo patcrnam benedictio-ncm impertiens jugi propensione manco. Preet(itulu)tae D(ominationis) V(est)rae D.|omino] Paroclio Sz.[ent| Benedekiensi. Exp(edituin) 12a Xbr(ts) |Decembris| 795. Gospodu Miklošu Kiizmiču, župniku svetobenediškemu Častiti gospod župnik in vicearhidiakon! Na pismo, ki mi ga je poslala 7. tega meseca Vaša gori naslovljena častitost, odgovarjam naslednje. Petsto tistih izvodov Zgodb svetega pisma, ki jim bom oskrbel nutis in ki jih je Vaša že imenovana častitost prevedla v slovenski jezik, bom dal brezplačno razdeliti med slovenske otroke. Toda razen teh bo tiskar natisnil nekaj sto izvodov tudi po svoji plati, ki jih bo nato prodajal po zmerni ceni. Zato se bodo starši in drugi lahko obračali nanj za nakup, če bi onih 500 izvodov pošlo. Ob tem sem mislil, da bi bilo prav, ko bi Vaši že imenovani častitosti omenil, nuj ob vsuki priliki opozarja in vzpodbuja slovenske otroke, ki obiskujejo šole in tudi potem, ko so jih že zapustili, du naj spoštujejo svoje knjige, nuj jih skrbneje varujejo in jih tako hitro ne uničijo. Za sto Abecednih knjižic, ki sem jih nedavno poslal tja, pričakujem plačilo. Ponovni nutis Katekizmov in Molitvenih knjižic bom zelo rad pomagal oskrbeti, samo du bi se nuni ponudil kukšen dobrotnik, ki bi plučul zu njihov natis potrebne zahtevane izdatke. Kur se tiče prevoda Svetega pisma, sein ga Vaši prej navedeni častitosti naročil in svetoval že pred leti. po posredovanju gospoda višjega prošta Štefana Borosa, in svetujem tudi zdaj, du ga z božjo pomočjo začne in skuša dokončati ter naj preveč ne skrbi, kateri zavetnik ali dobrotnik bo poravnal stroške za natis; ob svojem času ga bo že poslal in poskrbel dobri Bog, da bo le pripravljen prevod Svetega pisma v slovenski jezik. In končno Ivanu Novaku, ki izhaja iz matične inurtjunske župnije in se je spreobrnil k naši rimsko katoliški veri, zdaj pu se ukvurju s kovaško obrtjo v Szegedu, bom izplačal tisto pomoč, ki jo navudno daje sirotišnica tistim dečkom, ki odhajajo iz sirotišnice, da se priuče obrti; glede na to nuj se on uli pu Vušu že imenovunu častitost obrne na gospoda predstojnika sirotišnice v Köszegu, ki bo to podporo izročil. Sicer pa nuj Vaša že imenovana častitost tega povratnika kolikor mogoče nadzira in dû nadzirati, da bo trdno vztrajal v pravi veri in du gu ne bodo pokvarile in zapeljale kakšne temne poti obnašanju njegove inutere ali sorodnikov. Sicer pa podeljujem očetovski blagoslov in ostujain s poklonom Vuši gori imenovani častitosti Gospodu župniku svetobenediškemu. Poslano 12. decembru 1795. XLI. — 12. decembra 1798. Rcverende Domine Parodie et V(ice) A(relii) Diacone!1 lam 17. Aug. anni delabenstis 1798 Praet(itulu)tae D(ominationis) V(est)rae perseripsi Rituuliu Strigoniensiu* Saburiue iipud Bihliopoluni compururi posse, llinc si D(omi)ni Districtus sni Parochi prout litteris suis 25 superioris mensis Noveinbris ud me dutis insinuât, eorundem egentiam habent, Rituali Strigoniensi uti, utque i 11 ti cl sibi compurure possunt. Pretium cujuslibet Exemplaris ab uno floreno et 30 crucigcris una cum compactura venit, jamque crgu litteras Praet(i-tula)tae D(ominationis) V (est) rac juniori compactori romano catholico Kirély in commissionem dari curaveram ut 14 exemplaria Ritualiuin Strigoniensiuin, quae Praet(itula)ta D(ominatio) Y(est)ra desideraverat, quocius comparet. Neque ambigo intra paucum tempus eundem procuraturum esse, dummodo Praet(itula)-ta quoque D(ominatio) V(est)ra pretium Sabariam transponere non intermittat. Praeprovocatis quoque litteris meis insinuaveram ex Catecheticis libris aliquot dumtaxat exemplaria superesse, quae pro occursuris conversionis ac necessitatis casibus istliic conservantur, reliqua autem exemplaria meis sump-tibus im pressa gratis distribui curaveram. Hinc impressionem eorundem novius nulla ex parte in me suscipere possum; alioquin nulli Diocesis meae Districtui tanta commoda praestiti, quanta Tôthsâgiensi; sed nempe ipsimet Domini Pa-rochi Districtus Tôthsâg parum pro similibus rebus zelare et omnia gratuito dumtaxat praestolari videntur. Caeterum existunt apud me libelli Alphabetici Universitatis Pesthiensis quae eorundem pretium in crucigeris 10 defixit,' ex quibus 100 exemplaria propria mca pecunia sol vi, atque distribui effectice feci. Si proinde ex his Districtuales D(omi)ni Parochi desideraverint tot praesto lia-bebunt exemplaria, quot voluerint, dummodo defixum ab Universitate pretium deponant. In reliquo paternam Benedictionem impertiens jugi propensione maneo Praet(titula)tae D(ominationis) V(est)rae D. Nicolao Kiizmits VADiacono Tôthsâghiensi. Expeditum 12. Decembris 1798. Častiti gospod župnik in vicearhidiakon!1 Že 17. avg. tekočega leta 1798 sein v pismu sporočil, da se pri knjigotržcu v Sombotelju luhko naročijo estergomski rituali.2 Zatorej, če jih gospodje župniki potrebujejo za uporabo, kakor ste mi v svojem pismu dne 25. novembra prejšnjega meseca omenili, si jih lahko oskrbijo. Cena vsakega primerka znaša 1 floren in 50 krajcarjev obenem z vezavo: in že sem glede na Vaše pismo mlajšemu knjigovezcu rimskemu katoličanu Kirûlyu dal naročilo, da 14 primerkov estergomskih ritualov, katere ste želeli, čimprej pripravi. In niti ne dvomim, da bo isti v kratkem gotov, medtem pa tudi Vi ne pozabite poslati denarja v Sombotelj. V prej omenjenem svojem pismu sem tudi poročal, da je ostalo le nekaj primerkov katekizma, ki so hranjeni za bodoče primere spreobrnitev in potreb, ostale primerke pa, ki so tiskani na moje stroške, sein zastonj razdelil. Odslej na 1 Ta dopis je priobčil s prevodom Ivan Zclko že leta 1957. toda brez datuma. Prepis mu je oskrbel takratni škofijski arhivar prelat dr. Gvulu Géfin. (Iv. Zel-ko, Mikloš Kiizmič. Prekmurska knjižnica 1. str. 25—26.) V latinskem besedilu je nekaj napačnih prepisov, tukaj objavljeno besedilo je točncjše in prevod pru-vilnejši. ?.e Zelko opozarja, da je to Szilyjevo pismo bilo zadnje, ki ga je pisal dekanu Kiizmiču. Umrl je namreč 2. januarja 1799, tri tedne pozneje. (Géfin III, str. 408.) 2 Ta estergomski ritual je bil natisnjen leta 1745. Oskrbel ga ie takratni estergomski nadškof in primas lmrc Eszterlmzy. Za prekmursko cerkveno zgodovino je Eszterhûzy pomemben zato, ker je bil v letih 1708—1722 zagrebški škof in kot tak nadpastir tudi dolnjega Prekmurja, ki je s celotnim delom prekmurskega dela beksinskega urliidiukonata spadalo do leta 1777 k zagrebški škofiji. (B. Banglia, Katolikus lexikon U. Budapest 1931, str. 51. — Josip Butorac, Zagrebački biskupi i nadbiskupi 1094—1944. Kulturno poviestni zbornik zagre-lmčke nadbiskupije. 1. dio. Zagreb 1944, str. 57.) noben način ne morem ponovno sprejeti nase (stroške) za tisk teh; sicer nisem nobenemu okraju svoje škofije izkazal toliko dobrot, kot Slovenski krajini; toda vsekakor se zdi, da so gospodje župniki Slovenske krajine premalo vneti za slične reči in da pravzaprav vse zastonj pričakujejo. Sicer so pa pri meni abecedniki peštanske univerze, ki je določila njihovo ceno na 10 krajcarjev,3 od katerih sem 100 primerkov plačal s svojim lastnim denarjem in jih dejansko dal razdeliti. Če si torej teh želijo dekanijski gospodje župniki, bodo imeli na razpolago toliko primerkov, kolikor jih hočejo, samo da plačajo od univerze določeno ceno. Sicer pa podeljujem očetovski blagoslov in ostajam s poklononi Vaši prej imenovani častitosti. Gospodu Nikolaju Kiizmiču — dekanu Slovenske krajine. Poslano 12. decembra 1798. 3 Cena je ista, kot jo omenja škof v svojem pismu z dne 20. maja 1793. loan Škafar, Radlje ob Dravi MEDNARODNA KOMISIJA ZA PROUČEVANJE STRUKTURE SLOVANSKIH JEZIKOV Konec septembra in začetek oktobra 1.1, je bilo v Skopju v organizaciji Makedonske akademije znanosti in umetnosti v prostorih Inštituta za makedonski jezik 10. zasedanje Mednarodne komisije za študij slovnične zgradbe slovanskih jezikov. Ta komisija je, kot številne druge (npr. zu izrazoslovje, knjižne jezike, fonetiko, stilistiko, diulektologijo ...), organ Mednarodnega slavističnega komiteja. Njeno prizadevanje gre zu tem, du bi izdelala teoretične podstave za opis slovanskih jezikov, ki bi ustrezale sodobnemu stanju jezikoslovja. V glavnem se lahko reče, du nova teoretična stavba opisa slovanskih jezikov nastaja na podlagi dozorelega strukturalnega jezikoslovja, obogatenega z zanesljivimi odkritji ge-nerativne (tvorbene) slovnice, zlasti pa okrepljenega z modernim pomenoslov-jetn. Nu koncept opisa novih slovnic vpliva poleg tega tudi dejstvo, du so slovnice numenjene razmeroma širšemu uporabniku, ki v svoji sprejemni zmogljivosti seveda ni izravnan z najmodernejšimi, čeprav tematično še zmeraj omejenimi generutivnimi pogledi na slovnico oziroma jezik sploh. Zadnji čas sta v središču pozornosti komisije za slovnično zgradbo češki in poljski načrt nove slovnice, izdana kot interni publikaciji tudi za člane komisije. Podrobneje je za seduj izdelan češki projekt (Vedeckâ synchronni mluv-nice spisovné češtinv, Pruga, 1974), skupno delo F. Duneša, M. Grepla, K. Hau-senblasa, Z. lllavse, M. Komurku, J. Korenskega in R. Mrazka. Ta projekt je bil podrobneje obruvnavan že na zasedanju komisije v Leipzigu leta 1974. V središču skopskega zasedanja pa je bil poljski projekt (Gramatyka jçzyku polskiego), ki gu pod varstvom prof. akad. dr. S. Brbanczyka vodi S. Topo-liiiska, znana kušubistku in makedonistka. Njena zelo vidna sodelavca sta R. Laskowski in mladi M. Grochovvski (sodelujejo pa tudi še drugi), v Skopju pu je v poljski skupini vidno nustopul še S. Karolak. Novo slovnico (sedaj v tisku) so že pripravili Rusi, spet pod vodstvom N. J. Svedove, ki je eden vodilnih članov te komisije. Svoje projekte so najavili tudi Slovaki in Bolgari, slovnico pa pripravljajo tudi Lužičani v Budišinu (F. Mihalk, H. Faske). Slovenska slovnica podobnega tipa, vendar individualno delo, je v tisku, o kakem podobnem projektu slovnice za srbohrvaščino ali makedonščino ni slišati; za nekatere dele slovnice srbohrvaškega jezika (sklad-nja) je gotovo najbolj poklicana M. Ivič, ki je na vseh zasedanjih komisije zelo aktivna. — Zelo lep projekt ruske slovnice je izdelal Slovnični oddelek Kabineta tujih jezikov ČSAV pod naslovom Zaklady koncepce Velké mluvnice sou-časne rustiny (skupinsko delo O. Leške, V. Barnetove, Z. Skoumalova, V. Stra-kove in H. Križkove-Bčličove). — Tvorni so tudi Belorusi, Ukrajinci pa se v komisiji malo pojavljajo. Komisijo je doslej zelo uspešno vodil B. Havrânek, njen močno zaslužen sekretar pa je bil M. Grepl iz Brna. Za naprej je bilo v Skopju vodstvo komisije zaupano Poljakom, s prof. Urhanczykom na čelu. Članstvo komisije tvorijo zastopniki za posamezne slovanske jezike, in sicer tako, da imajo večji jeziki in jezikoslovja po več članov, manjši jeziki pa po enega (slovenščina referenta, srbohrvaščina M. Ivič in J. Popoviča, makedonščina B. Korubina. prej B. Ko-neskega). Komisija se na zasedanja pripravlja v okviru t. i. nacionalnih komitejev za posamezne jezike (pri nas so ii praktično mrtvi), sicer pa na zasedanjih, ki so načeloma vsako leto na ozemlju kakega slovanskega jezika; v času. odkar je v njej zastopana tudi slovenščina, leta 1971 v Smolenicah na Slovaškem, 1972 v Beogradu, 1973 v Moskvi, 1974 v Leipzigu in letos (kot rečeno) v Skopju. Prireditelji zasedanja nosijo razen stroškov za organizacijo in tisk še stroške za stanovanje in hrano članov komisije. Nu prvi pogled se zdi to predrago za posamezno deželo, posebno manjšo ali majhno, kot je naša, ker pa so obveznosti za vse enake, je taka ureditev v bistvu bolj ekonoiničnu in glede na denarne možnosti mnogih članov komisije tudi edina možna, saj omogoča članom komisije za domač denar udeležbo na toliko zasedanjih v tujini, kolikor je slovanskih jezikov (oziroma članov komisije zanje). Zal v Jugoslaviji trenutno (in že dalj časa) ni naslova, na katerega bi se bilo mogoče obrniti s prošnjo zu financiranje takih zasedanj, saj ustrezni pravilniki (npr. pri RSS) ne predvidevajo izdatkov za hrano in stanovanje članov komisije. Kolikor so doslej bila taka zasedanja v Jugoslaviji, gre za to zasluga ljudem na posebno uglednih položajih v akademijah znanosti in umetnosti (akad. prof. dr. T. Logar v Ljubljani, ukad. prof. dr. M. Stevunovič v Beogradu, akad. prof. B. Koneski v Skopju), ki jim odpirujo posebne denarne vire za to prepotrebno vključevunje jugoslovanske slnvistike v mednarodna znanstvena snovanja. Za uspešen potek zasedanja v Skopju (vključno z enodnevnim izletom preko Titovegu Velesa in Prilepu v Kruševo) je vzorno skrbel ukad. prof. dr. B. Vidoe-ski, gotovo pa bi do /.usedanju komisije v Skopju težko prišlo, če se zunj ne bi bil zavzel akad. prof. B. Koneski. predsednik Makedonske akademije znanosti in umetnostni. Njegova nenehna dejavna in učinkovita skrb za makedonski jezik, jezikoslovje in književnost je lahko \zor drugim, ki imajo njegovemu enuk odločevalen in odgovoren položaj. Naslednje leto je zasedanje komisije predvideno na Slovaškem, za tem pa naj bi bilo v Bolgariji. Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljana POPRAVEK Iz tehničnih razlogov je za razpravo Primerjalna slovanska metrika naveden le njen avtor za slovenski del, ki je obenem prevajalec preostalih delov razprave; avtorji teh delov so v glavnem vidni že iz citirunja na prvi strani raz-prave, ruski del pu je prispeval Mihail L. Gasparov (Moskva). Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....prevodi, pomeni itd. pa z '..... V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih: Ukrajinski г ... ..h Srbohrvatski X ... h Srhohrvutski ђ ... ... d Srbohrvatski џ ... d 7 Ruski e ... Ruski ш ... šr Ruski ё ... Bolgarski щ .. , Št Ukrajinski э ... ...je Ruski ъ .. / Ukrajinski и . . ... y Bolgarski ъ ... ,.. a Ukrajinski i ... ... i Ruski ... у Ukrajinski ï .., - - ji Ruski ь . . ' Ruski й .. ...j Ruski t .. č Srhohrvutski љ . . ... lj Ruski è Srbohrvatski Ifa .. . .. nj Ruski ю . . ...ju Srbohrvatski h .. ... č Ruski я . . ...ja Ruski x .. . . . X Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseh eventualnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugo-slaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja). Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. Y OCENO SMO PREJELI Miroslav Mikulašek, PobediteFnyj smeh. Opyt žanrovosravnitel'nogo analiza dramaturgii V. V. Majakovskogo. Universita J. E. Purkynè, Brno 1975. 278 str. Krystyna Pomorska, Themes and Variations in Pasternak's Poetics. The Peter de Ridder Press. Lisse 1975, 92 str. Revue des études sud-est européennes. Tome XII—1974, No. 4, str. 451—620. Tome XIII—1975, No. 1, 161 str. E. Toddes, Mandel'stam i Tjutčev. The Peter de Ridder Press. 1974, 29 str. Charles E. Gribble, Origins of the Slavic Short Version of the Life of Nifont. The Peter de Ridder Press, 1974, 13 str. Biuletyn historikow literatur zachodnioslowianskich. Rok VIII, Warszawa 1975. 123 str. Edelgard Albrecht, Ortsnamen Serbiens in türkischen geographischen Werken des 16.—18. Jahrhunderts. Dr. Dr. Rudolf Trofenik. München 1975. 60 str. Slavica, Slovenica, Balcanica, Orientalia. RT 1975. 47 str. Annelies Lägreid, Die Russischen Lehnwörter im Slovenischen. Dr. Dr. Rudolf Trofenik — München, 1973, 134 str. Gerhard Giesemann, Zur Entwicklung des slovenischen Nationaltheaters. Dr. Dr. Rudolf Trofenik — München, 1975, 115 str. + 13 str. Revijo aofinancira Raziakovalna »kupnoat SR Slovenije