14
Ciril Zlobec
Ciril Zlobec
Iz cikla »Ljubezenske in druge pesmi o smrti"
NAVADEN DAN: 9. 8. 1970
Danes je povsem navaden dan:
še dež, ki pada vse od jutra,
je krotak kot spokorjeni volk
brata svetega Frančiška;
snoči pa (okoli polnoči, poroča radio)
planil je izza zaves neba,
postajal vse bolj zver,
potem divjal vso noč,
v Kranju je z debelo točo
luknjal strehe starim hišam
in avtomobilom, tudi novim,
uničil sadno drevje, vse posevke
in pobil na tisoče veselih škorcev,
ki so gnezdili med krošnjami kostanjev.
Zdaj pa, gledam ga,
je že spet ves kot spokorjeni volk,
od jutra že krotak namaka
žejno zemljo. Kmetje,
razen kranjskih, so veseli,
še malo, pravijo, še malo, do noči,
turisti in politiki
pa si želijo sonca in jasnine:
eni so vnaprej, z zaupanjem, plačali morje,
drugi pa stojijo že na prstih,
Iz cikla »Ljubezenske in druge pesmi o smrti •
da bi videli poljub stoletja
v sredo
v Moskvi med Kosiginom in Brandtom, na Srednjem vzhodu ustavitev ognja, novo upanje za svet in za obe strani prekopa (kot poroča radio), in moj dvajsetletni sin mi v pismu žuga z avtostopa po zahodu, da je našel sled za pravo revolucijo in da je že skrajni čas ... o bog, kako navaden dan je danes, če bi bil še mlad in bi imel »še vse življenje pred seboj«, bi ga obesil v opustele krošnje okleščenih kostanjev sredi Kranja — skromen nadomestek za vse tiste tisoče veselih škorcev, ki jih je nocoj pobila toča (debela kakor jajce, je poročal radio). Tako pa še napiti se ne morem in ves dan samo strmim v ta dež in mislim pesmi,
a brez svetle duše blagega Frančiška, ki je tudi na tak dan znal biti volku in smrti brat.
ZDRAVICA     Cisto malo otožnosti
na dnu nocojšnjega večera.
Nikoli nisva je poznala,
nikoli ni bilo je v naju,
le nocoj, v tej sreči,
svetli in težki kakor zlata ruda,
ko se ta podoba časa
je  nagnila z nama proti soncu,
ko sva si napila z njo,
se je nekaj zatemnikalo na dnu.
Na dnu kozarca ostane sled,
če dolgo bil napolnjen je do vrha.
Eks, do dna!
na zdravje tej otožnosti
na dnu nocojšnjega večera,
na najin praznik, žena.
15
16
Ciril Zlobec
NEKROLOG    Cilj JE!
(prijatelju)     Celo daljava in smer vklesani sta
že v prvi obcestni kamen vsakega začetka. In tako začneš živeti SVOJO pot.
Potem,
ko prvič in vse druge krate
sedež na obcestni kamen,
se ti zmerom bliže in bliže,
vse do tvojih trudnih nog
prikotali spoznanje:
Ne cilj, le POTOVANJE je pomembno.
Ohrabren in prvikrat res moder,
vstaneš in
obstaneš:
Vsak prispe do konca,
ves začuden si priznaš,
ko s prepotenim čelom nepričakovano
butneš ob ledene prsi
SMRTI.
VSE POTI    Ne ubežimo jim: vse poti so past. SO PAST    Vse peljejo naprej. Zato se kdaj
potuhnem, zamižim, z dlanmi zakrijem
si oči, ha-ha, si pravim kot otrok,
pa me ne vidijo, in potem, mize,
se vračam, vračam skozi moška leta,
skozi vso mladost, otroštvo, tudi
rojstvo, skozenj stopim kakor žarek
skoz meglo, ni začetek, se začudim,
pot je tudi še za njim, skozi spomin
očeta, matere še pelje složno, potlej
se razširi, zmerom širša je in pod
nogami vse bolj topla, vsa porasla z mahom,
skoraj travnik, nič ne utruja, še se
vračam, vračam in vse bolj izgubljam sebe
in pot.
Potem se spomnim, da mižim, čisto se boš zgubil, si očitam, v strahu se pokličem, si prisluhnem in potem še v večjem strahu v vse smeri se kličem in po glasu, ki vse teže me dohaja, vem,
Iz cikla »Ljubezenske in druge pesmi o smrti«
da sem vse bolj in bolj povsod, na vzhodu in zahodu in naravnost proti jugu, tam me je največ, na jugu, vračanja so zmerom proti jugu, in v teh toplih, davnih krajih juga se poiščem, se spet zberem, preizkusim, če sem ves spet v sebi: ho, ho-ho, si še zakličem, in ko se tudi odmev ves vrne vame, stresem s sebe strah, odprem oči, joj, videli so me potuhnjenca, ob meni so čakali, ko sem bežal proti jugu.
Stečem, hitro, moram jim zabrisati ta beg, nikoli ne bi oprostili mi teh toplih krajev juga.
Vračam se upehan, tokrat proti severu, poti so past, vse peljejo naprej in jaz se vračam in vračajoč pobiram — joj, začenja me mraziti — svojo toplo senco, ki sem odmetaval jo na svojem slepem begu proti jugu, ves premražen le še svojo toplo senco s tega bega, drugega ničesar več ne najdem, niti rojstva, te meglice, ni več na tej poti vračanja, ne otroštva, ne mladosti, ne teh moških let, ne tega dne, ne tega hipa, vse je ena sama gladka, ravna pot, nesramna past, pokrita s travo, upanjem, ljubeznijo, nesramna past, to veš, past, tvoj konec, hladna, bela ledeniška stena konca tebe in poti, da še spomin za tabo komaj preživi toploto tvojega telesa.
17