Andrej Misson
Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani
ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Izvleèek: V prispevku so kronološko navedena zborovska dela Marijana Lipovška ter
slog njegovega zborovskega skladanja. Znaèilnosti kompozicijske tehnike predstavljajo
izbrani primeri izmed Lipovškovih petdesetih del, kolikor jih beleimo. Avtor se ukvarja
tudi z vprašanji besedil zborovskih skladb.
Kljuène besede: slovenska glasba, zborovska glasba, teorija glasbe, glasbena analiza,
glasbena kompozicija, sodobna glasba, Marijan Lipovšek.
Abstract: The article states Marijan Lipovšek’s choral works in chronological order. It
also treats the style of his choral compositions. Some examples from fifty Lipovšek’s
works known so far were selected in order to introduce the characteristics of his
compositional techniques. The author also discusses the issues of texts in choral
compositions.
Keywords: Slovenian music, choral music, music theory, music analysis, musical
composition, contemporary music, Marijan Lipovšek
»Ne morem pozabiti naivnega, prisrènega humorja, s katerim so planinci belili
svoje pripombe. Nekaj mi jih je ostalo v spominu, med njimi tale francoska
cvetka:
Aprés quattre jours de plezarejšn (!) nous sommes arrivés au sommet
d’Ojstrica.«1
Ko sem izbiral fotografijo, ki naj bi jo uporabil za grafièno podlago diapozitivov,
sem se odloèil za koèo na Jelovici, s katere se vidi Triglav. Posredoval mi jo je
Lipovškov pianistièni uèenec, kolega in prijatelj Anton Potoènik. Morda je to
pogled, ki ga je Lipovšek rad uzrl. Pa še to, zdi se mi, da je imel skladatelj navzven
resno podobo, naj zgoraj zapisana misel predstavi tudi vedro plat njegovega duha.
Napis, ki ga je prebral, ga je razveselil in nasmejal.
Uvod
Ponavljam e velikokrat izreèeno misel, da je bil Marijan Lipovšek vsestranska,
kreativna osebnost, morda najbolj pianist, vendar tudi skladatelj, pedagog,
urednik, publicist, kritik, literat, fotograf, gornik in še kaj. Tokrat bi rad poudaril
vpliv te skladateljeve osebnostne lastnosti na njegovo komponiranje. Na
nastajanje in udejanjanje glasbenih idej vpliva prav vse, tako zavedno kot
nezavedno; torej bogata osebnost ima velik prostor, v katerem se rojevajo ideje, ki
jih skladatelj nato lahko zvoèno uresnièi in razgrne poslušalcem. Vse tisto, kar
117
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
1 http://www.gore-ljudje.net/novosti/52547/, dostopno: november, 2010; Planinski vestnik 1958, Marijan
Lipovšek, Ojstrica – Herletova smer.
nanj naredi globlji vtis, kar se ga bolj dotakne, bolj tudi izzveni v skladbah, paè
tako, kot se mu zdi, kot to lahko v svojem doivljanju in obèutenju izrazi.
Monumentalnost, izklesanost, masivnost, dotik zemlje in neba, velièastnost, igre
svetlobe med zemljo, zrakom, vodo, nenavadnost poti, oblik ivljenja, ostri
kontrasti, mir, neskonèna belina snega in še bi lahko naštevali. Vse to daje
èudoviti gorski svet. Zanimivo, da je kot pianist veliko pozornost namenjal glasu,
solistiènemu in zboru. Pisanje spodbuja k razmišljanju, fotografija vpliva na
odnos do vizualne oblikovanosti, do forme. Dobro je omeniti vse to, saj lahko
vpliva na ustvarjalnost, èeprav najveèkrat posredno. O njegovem
kompozicijskem stavku so spregovorili mnogi strokovnjaki, o svojih delih je pisal
tudi sam, neposredno in posredno, v èlankih, v katerih je dajal priznanje domaèim
in tujim skladateljskim kolegom. Zelo je cenil skladatelje ekspresionistiène in
neoklasicistiène usmeritve. Marsikaj lahko pove kompozicijski »sociogram«
osnovnega izbora skladateljev, ki so mu bili tako ali drugaèe najblie. Med
njegovimi profesorji so to bili: Osterc, Suk, Haba, Marx, Casella. Med skladatelji,
o katerih je pisal, so bili domaèi: Adamiè, Lajovic, Kogoj, Ravnik, med tujimi pa
je še posebno pozornost namenil J. S. Bachu in A. Schönbergu.
Ko skušamo razmišljati o kompozicijskem stavku nekega skladatelja, je najbolje,
da zaènemo s prebiranjem morebitnih njegovih misli o tem. Drug pomemben vir
pa so misli njegovih sodobnikov ter naših preteklih, pomembnih kolegov. Takšen
pogled je morda res pogled ljudi iz preteklosti, vendar z doloèene bliine,
prostorske in èasovne. To nam lahko odkrije in pojasni marsikaj, kar se nam danes
lahko e zakriva. S pozornim branjem teh zapisov lahko poišèemo marsikakšno
pomembno kompozicijsko lastnost, po drugi strani pa lahko z njimi primerjamo
tudi lastna opaanja in ugotovitve. Zelo pomembno je, da tako ohranjamo
neposredno duhovno vez s skladateljem in njegovimi deli, kar pomembno vpliva
tudi na interpretacijo del.
Slika 1: grob Lipovškov kompozicijski sociogram.
118
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
Splošno o kompozicijskem slogu v zborih
Stanko Premrl je o Lipovškovih Kresnicah v Cerkvenem glasbeniku zapisal:
»Znani slovenski, mnogo se udejstvujoèi pianist in docent Glasbene akademije v
Ljubljani Marijan Lipovšek nam v mešanem zboru ‘Kresnice’ podaja daljšo,
osem strani obsegajoèo vokalno skladbo na krasno (belokranjsko) narodno
obredno besedilo. Stavek, posnet po narodnih motivih, je deloma harmonièen,
deloma kontrapunktièen, vèasih fugiran, vèasih imitatorièen. Delo se naravno
razvija in prinaša lepe kontraste. Glasovi so vodeni samostojno in se druijo v
prav zanimive sluèajne harmonije. Konec je zgrajen na preprostem, a znaèilnem
trmastem basu. Skladba je zelo uspela.«2
Pavel Merku je povedal tole: »Lipovšek je predvsem lirik, pesnik malih oblik,
mojster samospeva in krajših komornih skladb. Te so vedno zaokroene,
oblikovno neoporeène, izrazno dognane. Domislica v njih zablesti, osvoji s svojo
hudomušno sveino ali s svojo tragièno imanenco, s svojo izpovedno naravo paè,
ki je razlièna, kakor so razlièni trenutki, ki so te izpovedi rodili. ive so te skladbe
in zato lahko uèinkujejo in svoje ivljenje prenesejo na poslušavca. Tako
postanejo kulturna dobrina.«3
Borut Loparnik pa je razmišljal takole: »Pisal je – in piše – èisto vokalno glasbo,
kakor terjajo smisel, vsebina in dikcija besedil. Po estetski presoji. Glasbo, ki ni
zadnje prebeališèe, nadomestek ali obrobje: zanj je samostojen muzièni govor,
enakovreden instrumentalnemu. Tonska ideja, zasnova, melodièna dikcija,
faktura niso prilagojeni danostim, temveè zrasli z muzikalno naravo glasov. In
skladateljev namen ni zgleden zborovski stavek, temveè sporoèilo, ne
kompozicijska vešèina, temveè umetniško dejanje.«4
V spremnem besedilu k cedejem Slovenskega komornega zbora pa pravi Aleš
Nagode tole: »Njegova glasba je oblikovno dovršena, a vendar ekspresivna,
kozmopolitska, a vendar oprta na elemente slovenske folklore, sodobna, a vendar
zasidrana v tradiciji. Njegova vokalna glasbena ustvarjalnost, kamor sodijo tudi
njegovi zbori, se nagiba k drugemu polu dvojic.«5
Muzikolog Andrej Rijavec povzema skladateljevo razmišljanje takole: »Bolj kot
barvitost vokalnega stavka – ta je seveda po svoje tudi vana – je pomembna
dikcija teksta, saj se mu podreja celotna glasbena gradnja. Mislim, da je treba
komponirati tako, kot bi ga èlovek pojoè govoril. Zato me seveda bolj privlaèijo
dramska in globlja lirièna besedila, taka, kakršna so Kosovelova, kot pesmi zgolj
miselne vsebine. Pri komponiranju zborov sem ostal v mejah tonalnosti, saj to
119
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
2 Stanko Premrl, ‘Kresnice’, Cerkveni glasbenik, l. 64 (1941), str. 102.
3 Pavel Merku, Portreti slovenskih umetnikov, Marijan Lipovšek, Sodobnost, l. 18 (1970), št. 1, str. 75.
4 Borut Loparnik, Lipovškovi zbori, uvodna beseda v zbirko zborov Ed. IDSS 30, ZKOS, Ljubljana 1988
5 Aleš Nagode, spremna beseda k cedejema Slovenska zborovska glasba 45–46, Slovenski komorni zbor,
Ljubljana, 2008.
brez dvoma olajša pevnost in obenem omogoèa bolj neposreden izraz besedila.
Seveda pa sem se odmikal od preveè obrabljenega naèina harmonskih zvez.«6
Tudi Lipovšek je neposredno o svojem stavku marsikaj povedal v vizitkah k
svojim skladbam v Naših zborih, posredno pa tudi v èlankih o Ravniku, Ostercu,
Adamièu, Lajovicu, Kogoju, Schönbergu, Bachu idr. Vsem tem mislim lahko
samo pritrdim, èesa pomembnejšega Misson paè ne more dodati. Skušal bom
prikazati le nekaj zanimivih kompozicijskih elementov, zanimivih zvoènih
obrazov skladb. Dobronamerno, kot vzrok za marsikakšno zvoèno drugaènost in
zanimivost, bi videl v skladateljevi naslonitvi na klavirski stavek, na klaviaturo,
predvsem v tem:
da ima rad dvodelno grupiranje tonov teksture, navadno v ozki legi, za
visoke in nizke glasove,
da je med tema grupama veèja intervalna razdalja,
v oktaviranju,
v ozki legi akordov v spodnjem delu vertikale in široki v zgornjem,
v skladateljevi samozavesti in zahtevnosti v oblikovanju sozvoèij,
melodij.
S tem pa je ustvaril tudi nedvomno sve, zanimiv in nekoliko nekonvencionalen
zborovski zvok.
Naj samo povzamem:
polifonija ima pomembno vlogo v njegovih delih;
melodika je zahtevna, ekspresionistièna, vendar tradicionalno
oblikovana, brez eksperimentalnih in zahtevnejših avantgardnih
prijemov;
harmonija je barvita, ekspresionistièna, pestra, vendar vseskozi
naslonjena na tonalnost;
gradnja akordov spominja na Osterèevo iskanje drugaènih akordov, le
da Lipovšek ne dodaja sekund, ampak uporablja bolj alteracije
osnovnih akordov tonalne harmonije;
z alteriranimi akordi dosega »harmonsko barvitost« in zvoèno
zanimivost, ki pa je lahko pevsko zahtevna (vpliv klavirskega pogleda
na glasbeni stavek);
prav tako je tekstura vseskozi grajena zanimivo, v številnih odtenkih,
tako polifonih kot homofonih.
Njegova zborovska dela so glasbeno zanimiva, premišljeno ustvarjena, jasno
vpeta v glasbeno tradicijo, vendar tako melodika kot harmonija daleè presegata
enostavne odnose tonalne glasbe. Z uporabo raznih vertikalnih intervalnih in
120
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
6 Andrej Rijavec, Slovenska glasbena dela, Ljubljana, DZS, 1979, str. 163–164.
akordiènih kombinacij, prav tako pa tudi linearnih, melodiènih, je ustvaril
sorazmerno gosto zvoèno tkivo, moèno izpovedno, a tudi zahtevno za izvajalce
ter poslušalce. Nekaj podobnega velja najbr za ves njegov kompozicijski stavek.
Ivan Florjanc v svoji analizi Lipovškovih orkestralnih del ugotavlja, da »njegovo
kompozicijsko fakturo odlikuje klasièna jasnost oblike, tonalen, a mestoma
sodobno drzen kompozicijski stavek, do nadrobnosti izpiljen in domišljen zapis
glasbenih misli, lirièni ekspresionizem in izvirna naslonitev na slovensko ljudsko
pesemsko izroèilo«.7
Nekaj malega zborovske statistike
Ob odraslih in otroških zborih naj omenim še dve kantati. Otroške zbore omenjam
tudi zato, ker je bil v njih zelo pozoren do pevnosti in otroškega doumevanja
glasbe. Mladinskih zborov ni. Odrasli zbori pa so zahtevnejši.
Merkù je zapisal da so za sladokusce, lahko bi dodal, da so za boljše pevce ter
zbore. Štirje zbori so na ljudsko besedilo in napeve, preostali na besedila
veèinoma sodobnih pesnikov. Skladatelj je imel rad izzivalna, zahtevna, literarno
kleno izdelana besedila, lirièna pa tudi baladna. V vizitki k uglasbitvi sonetov
Kajetana Kovièa je zapisal:
»Ne morem se ogreti za poezijo, ki šušmari z besedami brez miselne povezave in ji
je treba pomen uganiti, èe je to sploh mogoèe. Tudi mene zanimajo senzualistièna
opisovanja, naj so še tako virtuozno napisana, kakor to vidimo ponekod v odliènih
primerih iz francoske poezije. Za svoj odziv z glasbo potrebujem nekaj trdnih
misli, èe je treba dandanes e vsako stvaritev tudi spoznavno in intelektualistièno
postaviti.«8
Naj naštejem najpomembnejše Lipovškove izdaje, najprej zborovski cikli:
10 OTROŠKIH ZBOROV (1931/1964),
4 ENSKI ZBORI (1951/1953),
(5) PESMI O NAŠI DEELI (1975),
5 MEŠANIH ZBOROV NA PROTESTANTSKE KORALE (1984),
(3) SONETI KAJETANA KOVIÈA (1985).
Veliko število ciklov lahko kae tudi na naroèila.
Najpomembnejše izdaje so v redakciji:
1. Glasbene matice,
121
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
7 Ivan Florjanc, Orkestralna dela Marijana Lipovška – bibliografski popis in oris, Marijan Lipovšek
(1910–1995), Tematska števila Glasbeno-pedagoškega zbornika Akademije za glasbo, zv. 15, Ljubljana:
Akademija za glasbo, 2011.
8 Marijan Lipovšek, vizitka k sonetom Kajetana Kovièa, NZ, l. 37 (1985), str. 10.
2. Naših zborov,
3. Grlice,
4. samostojni zvezek zborovskih skladb, ZKOS IDSS št. 30, Ljubljana 1988.
Številne njegove skladbe so posneli razni zbori, poudarim naj dva avtorska
cedeja, ki ju je izdal Slovenski komorni zbor pod vodstvom Mirka Cudermana v
zbirki Slovenska zborovska glasba (CD 45–46).
Naj omenim še nekaj najpogosteje izvajanih zborov:
Debeli kum (otroška),
Vihar, vihar (SSAA),
Oreh (SATB),
Richepinov motiv (SATB),
Ne daj oèa naš lubi Bug (SATB).
Morda bi njegovo ustvarjanje lahko razdelili na dve obdobji; do leta 1945 bi bilo
prvo, zatem drugo obdobje. Tudi ustvarjanje v povojnem èasu bi lahko razdelili
na dva ali veè delov. Vsekakor se je poslednji val ustvarjenih del zaèel po
skladateljevem petinšestdesetem letu starosti.
Slika 2: prvi del ivljenjskega traku Marijana Lipovška z nekaj kljuènimi zborovskimi
skladbami iz prvega ustvarjalnega obdobja.
122
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
Slika 3: drugi del ivljenjskega traku Marijana Lipovška z nekaj kljuènimi zborovskimi
skladbami. Prvo ustvarjalno obdobje se konèa s koncem druge svetovne vojne. Med njo
sta nastali dve njegovi pomembni zborovski stvaritvi.
Slika 4: tretji del ivljenjskega traku Marijana Lipovška z nekaj kljuènimi zborovskimi
deli. Po letu 1975 (65-letnik) nastopi zadnji del zborovske ustvarjalnosti.
Skladatelj je ustvaril okrog 50 zborovskih del za razliène vokalne zasedbe. Najveè
jih je za mešani zbor, najmanj za moški. Priblino 12 del je napisal za otroške
zbore, preostale za odrasle. Veèinoma so zbori a cappella in so natisnjeni, nekaj
jih je ostalo tudi v rokopisu.
123
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Slika 5: okvirni seznam njegovih zborovskih del oziroma del z zborom.
Slika 6: prikaz števila del po zasedbi.
124
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
Slika 7: prikaz števila del glede na uporabo ljudske glasbe.
Slika 8: število zborov s spremljavo ali brez.
Slika 9: število natisnjenih ali nenatisnjenih del.
Kratka predstavitev izbranih zborov
Zbori < 1945
Zbori iz prvega obdobja so bolj enostavni, v njih je skladatelj uporabljal
tradicionalna kompozicijska in pred vsem harmonska sredstva. V kromatiki in
alteracijah e lahko vidimo zametke kasnejše ekspresionistiène harmonije.
Skladatelj komponira raznoliko teksturo, ima obèutek za vokalno barvitost
moških in enskih glasov. Rad uporablja tudi razne kontrapunktiène tehnike.
Poslednje pismo
Poslednje pismo je najbr skladateljev zborovski prvenec, ki ga je napisal kot
mladostnik, na zahtevno besedilo Antona Aškerca.
V njem je pokazal precejšnje znanje in èut za harmonijo ter sposobnost uglasbitve
besedila. Zato ne preseneèa, da je skladba še zdaj zanimiva za izvajalce in
poslušalce. Zasnovana je glasbeno tradicionalno, teksturno je barvita (menjavanje
enskega in moškega zbora), v njej lahko prepoznamo zametke ekspresionistiène
harmonije.
125
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Slika 10: Poslednje pismo (1926 ali 1924), najstarejša zborovska skladba, zasnovana
tradicionalno.
Slika 11: Poslednje pismo, kromatièna harmonija, alteracije kot zametek kasnejše
ekspresionistiène harmonije.
Veèer
Je skladba za enski zbor in klavir na besedilo Alojza Gradnika iz leta 1930.
Skladatelj je izbral mraèen Des-dur, uporabil je tudi impresionistièno oblikovane
kvintakordiène bloke, harmonijo je gradil tudi z barvitejšimi, terèno oblikovanimi
akordi. Z njimi je lepo zvoèno opisal veèerno, obmorsko razpoloenje.
Slika 12: Veèer, temaèen Des-dur, kvintakordièni (miksturni) bloki ob vstopu zbora.
Kresnice
Je odmevna medvojna skladba (1941)9, s katero je skladatelj odlièno pokazal
svoje kompozicijsko znanje in èut za ljudsko umetnost ter zborovski stavek.
Navkljub nekaterim kromatièno oblikovanim odsekom prevladuje pandiatonièni
126
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
9 Glej op. št. 2.
koncept gradnje. Vertikale so oblikovane iz raznih intervalnih kombinacij
sekund, terc, kvart, kvint, sekst in septim. Vse skupaj je sestavljeno v zanimivo in
pestro, rapsodièno oblikovano skladbo.
Slika 13: Kresnice, zaèetek skladbe s figurirano, kromatièno homofonijo in
pandiatoniènim nadaljevanjem, ki ima razne vertikalne diatoniène kombinacije,
sekundno in druge diafonije, akordiène bloke ipd.
Slika 14: Kresnice, pandiatonièno nadaljevanje, septimna gradnja vertikale, sekundna
diafonija (tempo ivo) v moškem delu zbora, sicer pa tonalno oblikovana kadenca z
zadrkoma (4–3 in 9–8).
Slika 15: štiriglasna imitacija (g-e-d-a), ki se izteèe v antifonalno dvozborje s
kvintakordiènimi bloki.
127
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Slika 16: primer fugata (B-T-A-S).
Slika 17: primer kvintnega borduna in ornamentiranega, rapsodiènega altovskega sola.
Slika 18: zaèetek »trmastega basa«, ostinata v moškem delu zbora, motiv v enskem delu
prinese zanimivo intervalno progresijo po zaèetni kvarti: 2-3-4.
Slika 19: sklepni del skladbe Kresnice z avgmentirano figuro ostinata in prikrito,
pandiatonièno avtentièno kadenco ob koncu.
128
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
Zbori > 1945
Starka za vasjo
Leta 1951 so nastali Štirje enski zbori na pesmi Sreèka Kosovela. Kratko
predstavljam Starko za vasjo in Vihar,Vihar. Skladatelj e izdatno uporabi
kromatiko, uporablja disonanèna, ekspresionistièna sozvoèja, harmonija je prosto
grajena na veè centrih, èeprav ima skladba sklepni center C in ponovno latentno,
plagalno kadenco. V skladbi Lipovšek sledi drzneje oblikovani poeziji Sreèka
Kosovela.
Slika 20: kromatièni zaèetek skladbe Starka za vasjo, prisotni so tritonusi kot zvoèni
znaki za nekaj slabega, ritem posnema burjo, skladatelj uporabi tudi imitacijo.
Vihar, Vihar
V delu Vihar, Vihar je vse zgoraj navedeno še bolje izraeno. Glavni in sklepni
center C se na zaèetku povsem umakne (Des), èeprav so vsi toni F, G in Des lahko
dominantni v sicer c-molu, ki ga lahko prepoznamo v harmonskem ozadju
skladbe. Prikrit razvez lahko zaznamo v petem taktu. Tudi v tem delu skladatelj z
glasbo sledi besedilu, ob koncu se razloèno pojavi avtentièna kadenca.
Slika 21: zaèetek skladbe Vihar, Vihar v (nekoliko) prikritem, frigijsko oblikovanem
c-molu.
129
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Oreh
Oreh (1952) na besedilo Sreèka Kosovela je morda eno bolj znanih, daljših
Lipovškovih zborovskih del. Tokrat je poglobljeno, z dokaj tradicionalnimi
glasbeno-kompozicijskimi prijemi obdelal pomenljivo, drubeno in osebno,
vsebino Kosovelove pesmi.
Slika 22: zaèetek skladbe Oreh, melodija tesno sovpada z besedilom, »zasadil«:
padajoèa melodija, intervalna progresija 4-T-5 – rast!, ritmièna regresija – debelitev,
širjenje; »dvajsetleten«: ivahnost, krepkost melodije (è4), enostavnost.
Slika 23: lep harmonski razvoj ob razpoloenju besedila in akordièno podpiranje
kljuènih dveh besed, ki oblikujeta vodilni emociji: bridkost in sovraštvo.
Slika 24: besedno slikanje vzplamenitve na poljanah, v mestih.
130
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
Slika 25: primer periodiène imitacije v kombinaciji s prostim vstopom v zamiku in
homofonega nadaljevanja.
Slika 26: (sekvenèna) uporaba durovih akordov na razliènih stopnjah za slikanje
blestenja, gorenja svobode.
Slika 27: »motetni« odsek skladbe v dramatiènem, mistiènem trenutku baladne pesmi,
Torkarjeve smrtne besede sinu.
131
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Slika 28: v prvem taktu sklepnega sistema skladbe nastopi neprièakovana alteracija Des
v akordiènem bloku (prièakovano D), morda opis besede »grenko«. »Subdominantni«,
f-molski padajoèi konec skladbe (na zaèetku je center C, èeprav je subdominanten e
zaèetek).
Letski motiv I-II
Obe skladbi na besedilo Josipa Murna Aleksandrova sta izšli v Naših zborih l.
195410. Prva skladba ima center C (naravni c-mol (eolski modus), c-mol). Druga,
daljša skladba, ima bolj kompleksno harmonsko zasnovo, v kateri nastopa veè
centrov. Zaèetni (eolski na a) in konèni (d) sta razlièna, èeprav povezana.
V obeh skladbah avtor gradi zvok na vsebini, razpoloenju in dramaturgiji pesmi.
Slika 29: imitacijski zaèetek skladbe Letalski motiv I, bes. Josip Murn Aleksandrov, z
dopolnilnimi glasovi.
132
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
10 NZ, l. 9 (1954), str. 33–37.
Slika 30: imitacijski, madrigalni zaèetek skladbe Letski motiv II, bes. Josip Murn
Aleksandrov.
Caj na jao
Skladba je izšla v Naših zborih l. 1956 in je morda nastala za Slovenski oktet.11
Zanimivo je, da je skladatelj izbral priljubljeno ljubezensko kitajsko ljudsko
pesem mongolskega izvora. Polifona obdelava je zanimiva in muzikalna.
Slika 31: Lipovškova obdelava priljubljene kitajske ljudske ljubezenske pesmi
Caj na jao.
133
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
11 NZ, l. 11 (1956), str. 58.
Moj grob
Prièakoval bi, da bi bilo skladb, posveèenih goram, še veè. Naj omenim morda
dve najbolj znani in zanimivi: Moj grob in Jutro v gorah. Besedilo za Moj grob,
skladbo za moški zbor, ki je prviè izšla l. 1969 v Naših zborih.12, je prispeval Ivan
Goran Kovaèiè. e zaèetek kae, kako skladatelj svojo glasbo tudi tokrat opira na
besedilo (frigijski potek ob koncu prve fraze, melizmatièna melodija z besedami
»kjer volk zavija«, v nadaljevanju z besedami »visok sneg« veèji intervalni skoki
itn.).
Slika 32 : zaèetek skladbe Moj grob, tonalna oblikovanost harmonije, pa vendar frigijski,
»alujoèi« potek basa (c-h-b-as-g), besedno slikanje nad besedami »kjer volk zavija«.
Slika 33: ekspresivna melodija z velikim intervalnim skokom, nerazvezano alteracijo,
kromatiènim zaporedjem akordov.
134
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
12 NZ, l. 11 (1956), str. 58.
Slika 34: konec skladbe Moj grob, z alteracijami, veliko razdaljo med zgornjima in
spodnjima paroma glasov, modalnim sklepom.
Jutro v gorah
Skladba je druga iz cikla petih Pesmi o naši deeli, ki so nastale v l. 1975. Avtor
besedila je Vinko Belièiè (1913–1999), slovenski pesnik, pisatelj, prevajalec in
publicist. Med vojno je pripadal antikomunistiènemu gibanju, zato je po drugi
svetovni vojni ivel v Trstu. Pesmi so izšle v zbirki Lipovškovi zbori pri ZKOS.13
Njihova pot na oder ni bila lahka, saj je bil pesnik v nemilosti pri naših oblasteh.
e na zaèetku lahko zaznamo uporabo zvokov glede na skladateljevo
razumevanje zvoènih barv. V enem svojih èlankov je pisal o svetlosti in toploti
E-dura. Sicer je sledil tradicionalnemu razumevanju zvoène barve, ki je pogosto
vezana na predznake: višaji svetli, niaji temni. Seveda pa je ta trditev zelo groba.
Pogosto skladatelji pri razumevanju zvoènih barv vpletajo tudi druge lastnosti
zvoka pa vse do osebnih predstav in sinestezij.
Vsekakor ima komponiranje zvoènih barv v tej skladbi pomembno vlogo.
Slika 35: zaèetek skladbe Jutro v gorah, primer povezave harmonije in barv, ustvarjanje
zvoènega vtisa gibanja iz teme v svetlobo.
Slika 36: odlomek iz skladbe Jutro v gorah, primer nadomešèanja akordiènih tonov z
alteriranimi, npr. v drugem taktu, namesto G As, namesto A As, v zadnjem taktu namesto
G Ges ipd.
135
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
13 Lipovškovi zbori, Ed. IDSS 30, Ljubljana, ZKOS, 1988.
Slika 37: proti koncu skladbe Jutro v gorah, redka uporaba parlata. Skladatelj pri
skladanju uporablja v glavnem tone.
Povoena ptica
Skladba je tretja iz cikla Pesmi o naši deeli, na besedilo Vinka Belièièa.
Zanimiva je uporaba imitacijske polifonije na zaèetku, z zelo preprosto melodijo
in vzkliki joj, kar slui dramatiki in tonskemu slikanju podajanja besedila.
Slika 38: zaèetek skladbe Povoena ptica in primer tonskega slikanja.
Richepinov motiv
Uglasbena pesem Sreèka Kosovela je svobodna predelava besedila francoskega
pesnika, pisatelja in dramatika Jeana Richepina (1849–1926). Pretresljiv motiv
lirske baladne pesmi je izjemno znan in èustveno nabit.14 Ima tudi zanimivo
psihoanalitièno osnovo, oster konflikt med fantovim dekletom in njegovo
materjo, ljubeznijo dekleta in materino ljubeznijo.
136
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
14 Glej Joa Mahniè, Nekaj Kosovelovih uglasbenih, Jezik in slovstvo, l. 39 (1993/94), št. 1, str. 40.
Slika 39: zaèetek skladbe Richepinov motiv za mešani zbor; vloga mola je v obièajni
gradnji temnega, alostnega razpoloenja.
Slika 40: sklepni del skladbe Richepinov motiv, z dramatiènimi, moèno izraznimi
besedami materinega srca, obèuteno uglasbitvijo in lepo oblikovano harmonijo.
Vrabèek
Skladbica za otroški zbor in klavir na besedilo Vide Jeraj je izšla v Grlici, leta
1981.15 Z njo poudarjam skladateljevo preudarnost pri skladanju za otroški zbor.
Svojo glasbeno idejo in izvedbo je povsem prilagodil sposobnostim otroškega
glasu in glasbenega doumevanja.
Slika 41: skladbica Vrabèek za otroški zbor in klavir, glasbeni stavek je preudarno
prilagojen otroškemu doumevanju glasbe in pevskim sposobnostim.
137
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
15 Grlica, l. 23 (1981), str. 43.
Ne daj oèa naš lubi Bug
Skladatelj je v letu 1983 ustvaril 5 mešanih zborov na protestantske korale, ki so
izšli leta 1986 pri ZKOS v Protestantski pesmarici.16 Skladbe so dobro sprejete, v
njih pa je skladatelj sledil modalnim, arhaiènim napevom protestantskih avtorjev.
Domiselno jih je obdelal tako homofono kot tudi polifono, sicer je sledil svojim
kompozicijskim naèelom (pevnost, tonalnost, ritmièna preglednost ipd.). Skladbe
so bile namenjene za popestritev dogajanja ob razstavi 16. stoletje – burno
obdobje slovenske prebuje, ki jo je l. 1984 v Cankarjevem domu priredilaNUK v
poèastitev 400-letnice Dalmatinove Biblije in 500-letnice Luthrovega rojstva. V
ta namen jih je posnel Komorni zbor RTV. Lipovšek je izbral še neobdelane
pesmi, katerih besedila prièajo o hudih stiskah, ki jih je slovenski èlovek
preivljal v 16. stoletju.
Slika 42: koralni napev Primoa Trubarja, v tradicionalni harmonizaciji oblikovan
zaèetek zbora Ne daj oèa naš lubi Bog.
Slika 43: cantus firmus je v tenorju, nad njim poteka osminska figuracija v sopranu in
delno altu. To je del tradicije nemške koralne variacije v drugem delu pesmi Ne daj oèa
naš lubi Bog.
Toba inu molitev
Tudi ta pesem je grajena na napev Primoa Trubarja. V tej skladbi je zaèetek
oblikovan imitacijsko. Skladatelj je dobro poznal tradicionalne, nemške
kompozicijske tehnike obdelave koralov.
138
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
16 Protestantska pesmarica, Ljubljana: ZKOS, 1986, str. 50–57.
Slika 44: imitacijsko oblikovan zaèetek (imitatio periodica) Lipovškove priredbe korala
Primoa Trubarja Toba inu molitev.
Pan
V letu 1985 je uglasbil tri sonete Kajetana Kovièa: Je … ?, Oznanjenje in Pan. To
so najbr tri njegove najzahtevnejše zborovske stvaritve. Ko sem pel v Komornem
zboru RTV, smo jih uspešno koncertno izvedli pod vodstvom dr. Mirka
Cudermana, najbr v eni od sezon, kmalu po objavi pesmi v Naših zborih leta
1985.17
Slika 45: zaèetek skladbe Pan na sonet Kajetana Kovièa; skladatelje je oblikoval
dvodelno teksturo iz akordiènih blokov in vodilne melodije.
Slika 46: primer dvodelne, antifonalne teksture v »klavirskih«, akordiènih blokih.
139
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
17 ZKOS 30 (1988) in NZ, l. 33 (1981).
Slika 47: primer ritmièno razgibanega nadaljevanja skladbe z drzneje oblikovano
harmonijo v vlogi opisovanja besedila.
Rodovnik vina
ivahna skladba je umetniška obdelava ljudske pesmi za moški zbor, izšla je leta
1985 v reviji Naši zbori.18 Komponirana je v bolj enostavnem, variacijskem
slogu, vendar v iskanju zanimivejše harmonije, ki se oddaljuje od enostavnih,
tonalnih zvez. Podobno je komponirana tudi skladba za mešani zbor Z Jezusom na
rajo, ki je nastala leta 1986 in izšla dve leti kasneje.19
Slika 48: imitacijski, lidijski zaèetek obdelave ljudske pesmi Rodovnik vina.
140
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
18 NZ, l. 37 (1985), str. 168–177.
19 ZKOS 30 (1988).
Slika 49: uporaba melizmatiènih figur z akordiènimi bloki ob koncu drugega dela (2.
kitice – variacije) pesmi Rodovnik vina in zaèetek tretjega dela s temo v spodnjem delu
teksture.
Dekle in romar
Najbr je skladatelj v letu 1986 ustvaril tudi zadnje zbore, ob omenjeni ljudski Z
Jezusom na rajo še Lirièni intermezzo20 na besedilo Zore Tavèar za moški zbor
ter Dekle in romar21 na besedilo stare angleške pesmi v prevodu Griše Koritnika
za mešani zbor. Baladna pesem Dekle in romar je nastala po naroèilu za Komorni
zbor RTV Ljubljana. Praizvedba je bila 22. januarja 1987 v Slovenski
filharmoniji. Skladatelj je preprièljivo poiskal ustrezno obdelavo besedila:
njegovih liriènih in tudi dramatiènih delov. Uporabljal je tako homofonijo, kot
polifonijo. Naslednji primeri prikazujejo nekaj poudarkov iz skladbe. Naj na tem
mestu zapišem še, da skladatelj ni pisal sakralnih skladb, razen dveh mladostnih,
skice stavkov mašnega ordinarija – maše in uglasbitve psalma 136 kot kantate.
Verskih tem se je rahlo dotaknil s skladbami Z Jezusom na rajo, Dekle in romar,
Ko sveti Duh po svetu gre (1942). Vse tri so obdelave ljudskih pesmi.
141
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
20 ZKOS 30 (1988) / NZ, l. 38 (1986), str. 40–41.
21 NZ, l. 38 (1986), str. 125.
Slika 50: lep, dorski (lidijski) zaèetek skladbe Dekle in romar v preprosti polifoniji.
Slika 51: tonsko slikanje starosti z ostinatom, ozkim ambitusom in »zateglimi« toni.
Slika 52: vodilna melodija v basu in diatonièno oblikovana harmonija, v nadaljevanju
sledi kromatièno oblikovani odsek.
Slika 53: skladatelj uporabi ostinatni ritem, sekvenèno ponavljanje, artikulacijsko
izdelane motive z imitacijo, dramatiènost opisuje tudi s tradicionalno rabo zm7 (npr. kot
v Foersterjevem Spaku).
142
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
Slika 54: z besedo »kazen« je povezana dramatièna melodija z intervaloma zv4 in zv5.
Slika 55: primer periodiène imitacije z dopolnilnimi glasovi.
Slika 56: zaèetek sklepnega dela skladbe Dekle in romar s ponovitvijo zaèetnega dela.
143
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA
Sklep
In ko dospem do najvišje toèke – poleti tam ne dri steza – se zastrmim v Triglav
skozi skrivenèene veje pritlikave bukve, kakor da bi gledal skozi slikovit, umetno
skovan okenski kri ...
Zavil sem torej po drvarski poti na levo, prišel na osonèeno ravnico, zagledal
koèico in se zatekel na njen suhi prag ...
Bil je popoldan, kakor ga èlovek ne pozabi. Popoln mir, le nemo prelivanje
svetlob, barv in senc. Iz daljnih višav je gledal na Danje Blegoš, na Sorico
Porezen. Peèine Tanderškofla so odsevale svetlikanje pomladanskega dne. Na
nekem ovinku je bilo vse belo od nunk, tako belo, da je jemalo vid.
Kot nekoè v sreènejših èasih, sem v tihi popoldanski uri pripešaèil v vas.
Tak je bil moj dan, moj sreèni dan. Niè nisem sebièen. Prav niè ga noèem obdrati
zase. Tudi drugim ga privošèim, saj zato ga opisujem. Zakaj vse tisto, kar je
resnièno lepo, ima èlovek na voljo zastonj ali skoraj zastonj. Za to ne potrebuje
bogastva, imeti mora le odprte oèi in odprto srce ...
In mi pravimo z njim: naše srce se tiho smehlja. Izbralo si je boljši del.
Potem morda – morda – doivi spet tisti mir, ki ga vsi potrebujemo, a zaman
hlastamo za njim sredi nemirnega ivljenja, ki je postalo naša edina resnièna
stvarnost. Toda junaki, ki se infantilno postavljajo s konjskimi moèmi svojih
motorjev in s cvileèimi gumami na ovinkih – ti ga ne bodo nikoli dosegli. Kako e
pravi Kugy na koncu svojega poglavja o Scabiosi Trenti? »Mein Herz lächelt still,
es weiss es besser.« In mi pravimo z njim: naše srce se tiho smehlja. Izbralo si je
boljši del.
Tudi v teh besedah lahko prepoznam skladateljev zvok v zborih. Ni ga »obdral«
zase, odprl ga je svetu in morda moramo samo malo bolj imeti »odprte oèi, ušesa,
srce«.
Sledil je svojemu zvoènemu svetu in preprièanju, v zborih je nadaljeval glasbeno
tradicijo, iskal pa nove zvoène, harmonske in izrazne poti.
Prav v tem, harmonskem elementu, je morda najbolj izrazit in ekspresionistièno
barvit. Zborovski stavek je podrejen podajanju besedila, njegovemu zvoènemu
opisovanju in doivljanju ter je pod vplivom klavirskega. Je pevsko zahtevnejši,
tudi za poslušalce. Zborovska dela Marijana Lipovška so nedvomno umetniško in
izpovedno zelo preprièljiva ter so pomemben prispevek k naši zborovski
ustvarjalnosti in istovetnosti.
144
MARIJAN LIPOVŠEK (1910–1995)
MARIJAN LIPOVŠEK’S CHORAL MUSIC
Summary
Composer Marijan Lipovšek (1910-1995) was a universal musical personality –
pianist, composer, pedagogue, publicist and critic. Besides, he was a man of
letters, photographer and alpinist. Each of these aspects had an influence upon his
compositional solutions. He acquired his education by some of the most
renowned Slovenian and foreign musicians, such as Osterc, Suk, Haba, Marx, and
Casella. Above all he appreciated the composers of expressionist and neoclassical
orientation. Until this day many articles have been written on his choral
compositions by various authors: Stanko Premrl, Pavel Merku, Borut Loparnik,
Andrej Rijavec, Aleš Nagode, etc…Lipovšek wrote about own his work too,
particularly in the introductions to his compositions, published in the magazine
Naši zbori. Lipovšek formed his choral compositions in tonal style; nevertheless,
his harmony is rather exacting, rich, chromatic, and expressionistic. Melodics is
exacting as well. Polyphony plays an important role as well, the texture being
variegated. His choral technique is based on that of the piano. Lipovšek wrote
around 50 choral compositions, 28 of them for mixed, 6 for female, 4 for male
choir; he also wrote 12 works for children’s choir. Most of them (40) have been
printed, whereas compositions for adult choirs (39) are for the most part a
cappella. Prevalent are art compositions set upon the texts by predominantly
domestic poets, such as Sreèko Kosovel, Anton Aškerc, Kajetan Koviè, and
Vinko Belièiè. He also wrote four choirs upon the texts of Slovenian folk songs.
Lipovšek’s compositional features can be divided into two periods: the first up to
1945, and the second until the end of his creative life. Compositional solutions of
the first period are rather simple and diatonic. Kresnice, a pan diatonically
conceived choral composition is the most characteristic work of the first period.
The compositions of the second period are richer as regards chromatics, they are
also more demanding. The most notable among them are Oreh, Letski motiv I and
II, Moj grob, Jutro v gorah, Richepinov motiv, Dekle in romar, and so on. The
most outstanding and challenging are Trije soneti Kajetana Kovièa from 1985.
The content of the choral compositions is rather variegated. Some of them are less
demanding as regards their performance (arrangements of Protestant hymns),
though most of the works are quiet exacting (Richepinov motiv, Oreh), or even
very so (Pan). Lipovšek’s choral compositions are profound in their content and
artistically as well as expressively convincing. Their flow is subject to textual
narration, onomatopoeia and to presenting the inherent experience. As a whole
they are a significant contribution to Slovenian choral creativity and identity.
145
Andrej Misson, ZBOROVSKA GLASBA MARIJANA LIPOVŠKA