738 Zorman Ivan: XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. Zorman Ivan. XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. Prireditelj Jakopič je motiviral namen te razstave sledeče: »Razstava obstoji iz dveh delov in sicer I. iz razstave umetniškega naraščaja, kjer je zastopanih 12 razstavljavcev s 86 deli, in II. iz razstave starih umetnin iz privatnih zbirk, ki šteje 30 del. Razstavo sem si omislil namenoma takšno, kakršna je. Zato sem nabral dela mladega, za bodočo slovensko in jugoslovansko umetnost važnega naraščaja." — S tega stališča je bila razstava nujno potrebna; saj od razstave do razstave sili vedno bolj v ospredje prašanje razvoja in obstoja slovenske upodabljajoče umetnosti. Veliki, nenadni in nenavadni umetniški pokret pred dvajsetimi leti je mogočno vzrastel, visoko kot topol; okrog njega in za njim pa malo in še tisto vse pohlevno. Večina tega prvega rodu še hvala bogu živi in vzdržuje lepo tradicijo slovenske vpodab-ljajoče; umetniškega naraščaja pa ni potegnil k sebi s tako privlačnostjo, kakor bi se od tako močnega in umetniško visoko kvalificiranega pokreta pred 20imi leti po vseh pravilih moralo zgoditi. Pa so imeli posamezni umetniki: Jakopič, Vavpotič, Zmitek, od časa do časa privatne umetniške šole, v vzgoji nadarjene učence, ali prave vztrajnosti, smotrenega umetniškega stremljenja niso dosegli s svojim poukom; njihovi famuli so se odpovedali Apolonovi službi, se posvetili drugim poklicom ali se uvrstili med uživajoče, med ljubitelje; nekaj jih je obiskovalo umetniške akademije v Pragi, na Dunaju, v Miinchenu, drugi so se bavili kot samouki s paleto in glino; ti so skoro redno pošiljali svoja dela na glavne razstave v paviljon, kjer so se ti zdeli še malenkost-nejši, kot so v resnici morda bili. V malo širšem obsegu in same med seboj smo videli vse te samouke in neuke z njihovimi značaji in stremljenji na zadnji razstavi prvič. Razstavili so: Sterle Fran, Zupan Fran, Zupanec Anica, Pilon Veno, Jakac Božidar, Šubic Friderik, Ančik Fran, Kos Gojmir, Milunovič Milo in kiparji: Dolinar Lojze, Kralj Fran ter kot gost Zorman Ivan: XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. 739 Zagrebčan Studin Marin. — Absolvent dunajske akademije Fran Sterle nagiba skoro izključno k portretu in je komaj segel preko absolutorija; neka rutina ga vzdržuje na površju srednjega absolventa umetniške akademije, ki mu šola v najožjem pomenu besede v gleda iz vseh platen in risb. Sterletova umetniška domena je zaključena s formalno podobnostjo portretirancev, njegovo umetniško iskanje s podobnostjo izčrpano; ali sama podobnost je žal , malo, ne dosti več nego rezultat, ki ga mora doseči po štirih letih akademičnega študija vsak absolvent; to je red v spričevalu, ni pa umetniška kvalifikacija. V današnji anarhiji v umetniških strujah človeka suhoparna podobnost ne razveseli, najmanj pri mladem človeku, ki s srednjo risbo združuje srednjo koloristiko, par mrtvih tonov, ki tako po nepraviei dajejo epiteton slikar umetnik. Iz tega ozkega kroga je treba ven, odložiti oskosrčna očala in prijeti na človeškem obličju tisto njegovo življenje, ki so ga stvorila veselja in bridkosti, njegov vedno živi duh; prazno silhueto pogodi fotografični aparat bolje. Da bi Sterle mogel preko stereotipne šablone, se da sklepati iz glave dečka, ki jo je nazval: »Italijan"; ta bržčas ni bil naročen, delo je šlo brez vljudnostnih rokavic izpod rok, zato je smelejše koncipirano; profesorski zbor je daleč, zdaj naj se prične oni pravi študij, ki ima mojstra učitelja v umetniku samem in vse okrog njega v življenju stvarstva, v okusu, v avtokritiki, v samozatajevanju, v nesebičnosti, v stalnem stiku z rezultati vseh velikih mojstrov. Poklic je izbran in ta terja za se celega moža in vse spoštovanje! — Da je študij upodabljajoče umetnosti mnogo resnejši in realnejši, nego si ga predstavlja Ančik Franc, mu hočem demonstrirati na njegovih lastnih delcih; Ančik študira na akademiji in poleg predpisanega dela se je posluzil s študijami na lastno pest; niso • slabo uspeli ti pejsaži sami zase, kakor jih je razstavil; dragocenejši je pa pogled v globino pojmovanja njegovega umetniškega ustvarjanja; in kapiranje je žal na šibkih šibkih fundamentih. Risbe — študije ne povedo mnogo, zato pa veliko več že omenjeni pejsaži. Ančik ustvari po naturi pogled (zdi se mi) na vatikansko kupolo; te delce nese domov, na drobno skvadrira drugo platence in prenaša v okenca tone iz skice, da doseže na platnu (!) in z oljnatimi barvami (!) isti učinek, kakor samostanska deklica z ročnim delom, pisano vezenino za copate ali za kakšno drugo sobno dekoracijo . . To je početje, ki odkriva vso otroško naivnost brezciljnih aspiracij za talmi-umetniškim rezultatom. Le temeljita 47* 740 Zorman Ivan: XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. korektura pojmovanja in jasnost hotenja more tu še rešiti, kar je dobrega na krikih potih; zdelo se bo morda malenkostno, muditi se ob takem slučaju, pa žal, iz samih podobnih malenkosti do-študira nadebudni famulus do popolnoma nekaj drugega, nego do tega, kar ga je vleklo k umetnosti; eksistenca je danes težka, ponesrečena eksistenca težko breme. Niti najmanj ni moj namen, ubijati komu veselje do poklica, ki se mu je gotovo z ljubeznijo posvetil, nasprotno želim, da vsakdo vztraja do konca, se bori s težkočami in jih skuša obvladati. Ce ne bo uspelo doseči nesmrtnosti, življenje v naši novi domovini je umetniško taka nerazvito, da bo izšolanih, spretnih, sigurnih umetnikov, ki se trudijo za razširjanje pravega razumevanja, vedno primanjkovalo, Mladi Ančik naj revidira svoje smeri in spozna, da igračkanje ni prava steza k uspehu. — Absolvirani umetniški akademik Anton Gojmir Kos je razstavil sliko z naslovom „Voda", (kompozicija za godbeno sobo* kakor jo sam imenuje). Ker poznam edino to njegovo delo, ne morem širše soditi o njegovem talentu. Nisem gotov, ali je „Voda* zasnovana na premisi dekorativnosti ali naj izraža občutek muzike; eno kot drugo mu v polnem obsegu ni uspelo. Pač pa kaže slika neko rutino v potezi, v kompoziciji, v izrazu in je dobro delo, tudi če črtamo specijalni namen. Kot samouk, predvsem akvarelist, je vedno priden iz prejšnjih razstav poznani Fran Zupan. Njegovo „Breskev" bi brez. pomislekov še rigoroznejši ljubitelj obesil med zbirko dobrih akvarelov ali interesantnih študij. Na njegovem mestu bi jaz te „Breskve" ne prodal, ampak si jo kot vodnika ohranil zase in se učil od nje in ne prihajal od tega dobrega dela k manj dobrim, ali k — podobam. Zupan se grebe k izrazu, poskuša priti na kopno, zato niso v njegov prid skoki od študija in preko študija h komponiranju podob. Podobe mislim tu vse take slike in sličice, ki so že preje gotove, predno se papirja ali platna dotakneš, ki so gustirane od živih ali oddaljenejših reminiscenc, ki jim je že pripravljen okvir in prostor na zidu, in je določeno, da bo predstavljala ta Petra, ona Pavla, težnja za nečim, kar je nič, oziroma največji željeni uspeh; uspeh, ki ne računa z ne-prilikami, znanjem, obupavanjem, samoniklim izrazom; uspeh — podoba za vsako ceno. Neukemu je umotvor kakor zmazek — — podoba; solnčni vzhod ali zahod sta mu stalno nekaj višjega umetniškega, pa naj bo v naturi ali na podobi še banalnejši v Zorman Ivan: XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. 741 barvah, Romeo na balkonu vedno genljiv, kričeča alpska krajina vedno romantična, zaljubljenca ob brezovem deblu vedno idilična, rdeča in zelena lučka v mraku vedno tajinstvena. Umetnik se mora odpovedati tem podobam za vsako ceno, ker vodijo do slabih rezultatov in pospešujejo diletantizem. Preko resničnih občutkov, preko razpoloženja, vživetja od tega v materijal, v kompozicijo, izraz, skušati posneti le tuje, nepreživljene rezultate, je zgradba brez fundamentov. Posledice so brezosebnost kolorita, . hlastanje za efektom, zumetničeno, ponarejeno občutje; pa podoba je gotova, lažna umetnost ustvarjena, autor zadovoljen, kali za umetniško zablodo raztrosene. Ta negativni proces je na zadnji razstavi naraščaja pustil močne sledove; ker je neverjetno škodljiv, ga močnejše podčrtavam. Zupan je dozdaj akvareliral v prvi vrsti sam sebi v veselje, zato mu tem odkritejše priporočamo, naj na svojem svetu zapreke odstranja in se jim ne izogiba. Tudi Pilon Veno je samouk; absolviran realec, vojak, potem ujetnik na Ruskem, od koder je prinesel kopico akvarelov, od katerih skoro sleherni vsebuje tiste prostosrčne, brezpretencijozne momente, ki te pri začetniku vedno razvesele; bili so prava, naturna podlaga za nadaljnji razvoj; tehnična podlaga za tisto umetnost, ki končno služi v najvišji meri za nakazovanja tona, za umetniško slikarske notice. Pa so mu nasuli za ta zdravi začetek peharje nadumetniške hvale in Veno Pilon je šel in takoj dokazal, kako neverjetno minimalna je razdalja med dobrim in slabim, kako brz je prestop od zdravega snovanja do puhle podobice. Zapeljal ga je mehki, sladki, zapeljivi pastel; čez noč je produciral samo občutje; in to po najnavadnejsem receptu: vzemi modrikast papir, nariši nanj vijoličen drevored in večinoma vse drugo v tem tonu, vkomponiraj par gorkih tonov, rdečih in ru-* menih, in dosegel boš tisto, kar se v splošnem zove wštimunga" in kar zna vsak operater pri gledališču, ko vstvarja mrak in zbudi zarjo. Tako delovanje je varanje samega sebe, je zmotna želja, kljub tisočim in tisočim eksemplov vročičnega dolgoletnega prodiranja v tajnosti umetnosti, čez noč postati mojster. Pa zgodovina upodabljajoče umetnosti ne pozna rubrike z otroki-čudež-niki . . . Veno Pilon se odpravlja na akademijo; naj vzame s seboj mnogo volje in priznanja, naj mu bodo v spodbudo, ne v pohujšanje! -*¦ Simpatično se je prezentiral Božidar Jakac s svojimi pasteli, skromne risbice, z mnogo luči in lepim obetanjem. Kakor on, si 742 Zorman Ivan: XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. je izbral pot na akademijo tudi Friderik Šubic, ki je razstavil nekaj portretnih risb in autoportret v olju. Začetki so sigurni in oba bo spremljalo naše zanimanje za njun razvoj. Anica Zupan-čeva je izšla iz Zmitkove šole, študirala je v Miinchenu in v Florenci; podvržena je premnogim vplivom, ki rode laviranje in eksperimentiranje in ta stadij je že močno kroničen; morda tudi brezupen ? Plastiko so razstavili: Dolinar Lojze, Kralj Fran in Studin Marin. Ime in delo Dolinarjevo je znano iz različnih malih in velikih kompozicij, portretov, plaket, Krekovega nagrobnika itd. Po svojem bistvu je plastika najtežja umetnost in zgodovina ne navaja mnogobrojnih, samoniklih skulptorskih potenc. Pač eksi-stira na tisoče in tisoče v kamen sekanih in v kovine vlitih soh, ali le malo teh ima tudi druge umetniške kvalitete, kakor aka-demično pravilnost dimenzij, tehnično popolnost izpeljave, obvladanje materije, dobi odgovarjajoči stil, kar spada vse bolj v območje strokovne izurjenosti nego individualno vstvarjajoče umetniške sile. Nedosleden bi bil, če bi ne opozoril Dolinarja na nevarnost, ki mu preti, ako se bo gibal tudi vnaprej v tem delokrogu, v katerem je snoval dozdaj. Mnoga znamenja, ki so kazala na krepko osebnost in izreden talent, so izgubila na polni moči. Analize njegovih dozdajšnih uspehov ni težko ugotoviti: široki prvi, neuglajeni, nesformirani naturni razmah se je kon-denziral v oblike, ki močno spominjajo na barok, na podčrtavano, pretiravano izražanje, ki ni nikjer utemeljeno, ni časovno in življenju tuje, nabrekujoče se v forme in poze, za katere nam manjka vsakega smisla; deloma je že zašlo Dolinarjevo delo še bolj vstran in se bliža naravnost galanterijskemu blagu. Svoje motive, ki se ponavljajo v hrepenenju in izmišljenih bitjih, interpretira literarno deskriptivno, ne skulpturalno; pomaga si z grotesko, modelira telesa brez fiksnih proporcij, mišičevje, kite zdaj prekinemo nateza, zdaj debeli, neke partije izdelava pretirano, druge so brezoblične (zadnja stran „Molitve"). In Dolinar kombinira in ¦i komponira nemožnosti in izmišljotine že s tako rutino, da dajejo nek zaokrožen utis. Poslužuje se tudi dekorativnih form, stilizi-ranih frizur ter okraskov, polzaprtih, v sencih proti temenu potegnjenih oči in sličnih nebistvenih in nepristnih pripomočkov ter dodatkov. Duševnost njegovih kreacij je neizgovorjena, nejasna, udajajoca se naporom, ki jim ni kos; išče realizacije in je ne more niti ugotoviti niti stabilizirati. Ako se usede Zorman Ivan: XVI. razstava v Jakopičevem paviljonu. 743 ta njegov negotovi delokrog, ta circulus vitiosus tipanja in iskanja in naj ta usedlina tvori njegovo umetniško prepričanje in značaj, je umetniško vstvarjanje prenehalo, duh je pokopan, brezspolen rutiner bo nudil dekorativne figure v prodaj. Te zveze mora Dolinar potrgati, pustiti fantastiko in vse gestikujoče hrepenenje in se zateči k večno mirni naturi, k njenim zakonom dimenzij, pravega napora in stremljenja brez vsake ponarejenosti. Na taki podlagi se more duh nezmotno razviti in poglobiti ter se kretati po potih, ki vodijo k pravim uspehom. Kralj Fran je absolvent akademije. Mogoče je, da prve gline ni gnetel s tako ljubeznijo, samozavestjo in odločnostjo kakor Dolinar, pa šolanje mu je preskrbelo vse te lastnosti in še več: odprlo mu je oko in smisel za plastiko. So tu še sledovi predlog in opor, zunanji kakor notranji, pa pot je prava. Ce je Kraljeva duševnost tako gibčna in temeljita kakor so njegove kompozicije, smo pridobili umetnika, nad katerim bomo imeli dopadajenje. Teh par plastik, ki so bile razstavljene, nam odkriva vrline Kraljevega talenta; smisel za formo, kompozicijo, idejnost, obvladanje materijala, karakteristika življenja, gibov, pravilno nakazovanje oblik, vse to so pomembne vrline. Ne zahtevamo čez noč velikega umetnika, predvsem le temeljitega nadaljevavca tega, kar je pokazal dozdaj,»ne za pohvalo, ampak za poglobitev v sebi samem. Studin Marin. V skromni razstavi se je odlegal od vseh. Slovenci nismo navajeni na take odmeve; mogli bi se preplašiti, ako bi bili budnejši in razhoritejši, če bi bili prepirljivci ali umetniški zakrknjenci. Zgodilo se je tako v Zagrebu, ker album reprodukcij Studinovih del vsebuje uvod, ki je napisan v tako prevzvišenem ex cathedra ukazu, da izgleda kot ultimatum in bojni rog vsemu, kar je bilo — pred Studinom. Po predgovoru , v albumu sodeč, se prišteva Studin k eni onih struj moderne misli v umetnosti, ki so se v zadnjem času rodile v vseh delih sveta in za katere še nimamo priročnega leksika niti mere za določitev njihovih globin. Lahko pa abstrahiramo pravo vernost novih fundamentov in ostanemo pri sami plastiki Studinovi; razstavljena dela so umetniško privlačno vplivala in dokumentirala umetniško potenco in ustvarjajoči talent. Oblikovanja abstraktnih pojmov Studin ni razrešil abstraktnejše, oziroma ravnotako formalno kot mnogi drugi, deloma naslonjen na dekorativne forme, deloma tudi amorfne oblike, ki se odtegujejo posrednosti, pojmu in izrazu oblike. Hotenje in vstvarjanje sta si brez stabilnega 744 Joka Žigon: Iz cikla: Inter arma. ravnotežja; hotenje ni dobilo v formi jasnega izraza, in vstvar-jeno govori o nemoči realizacije; ali so poti krive, ali so moci prešibke. — Na to nam enkrat odgovori najbolje Marin Studin sam. Drugi del razstave je bila zbirka slik iz privatne lasti; starejša nemška, nizozemska in italijanska šola. Ako bi se slicne zbirke sistematično razstavljale, bi se dalo ugotoviti mnogo del starih šol muzealne in umetniške vrednosti. Že ta prva razstavljena zbirka je obsegala nekaj dobrih umetnin, ki so nudile umetniški užitek in budile zanimanje za nadaljnje zbiranje lepih starin. -----------—» e «--------------- Joka Žigon: iz cikla: Inter arma. Ob Piavi. Drezsolnčni dnevi, moreče noči, * onemogle roke, kloneče glave, obupana srca, kalne oči in žejna usta . . . Piave, Piave! V zakopih pešec v pismo strmi. „Moj ljubi sin, stotere pozdrave —" Presekan zrak, grom, zemlja ječi — vojakove prsi krvave. Brezsolnčni dnevi, moreče noči, onemogle roke, kloneče glave, obupana srca, kalne oči in žejna usta . . . Piave, Piave!