SETTIMANALE Poste italiane S.p.a. Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma1, NE/PD ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA, ITALY LETO XXV. ŠT. 43 (1202) TRST, GORICA ČETRTEK, 12. NOVEMBRA 2020 CENA 1,20€ www.noviglas.eu NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Pogovor 11 O delovanju Model United Nations Slovenia Club in konferencah MUN smo se pogovorili s podpredsednico društva Tino Busan Pogovor 7 Profesionalna plesalka Nika Bagon o svoji ljubezni do plesa, dosedanjih dosežkih, zamrznitvi športnih dejavnosti in željah za prihodnost POGOVOR Alessio Štoka “Ne zavedamo se, koliko lahko vsi pridobimo z razvojem prosekarja!” Tradicionalnega martinovanja letos na Proseku zaradi pandemije ne bo. Praznik, ki se ga veselijo mladi in starejši, redno privablja številne obiskovalce. V tamkajšnjih osmicah imajo vsako leto ljudje priložnost okušati novo vino in razne tipične jedi. / str. 1o POGOVOR Dr. Mara Petaros Delo je zelo raznoliko, učenci pa so izredni! Dr. Mara Petaros je v lanskem šolskem letu prevzela vodstvo tehničnega pola v slovenskem šolskem centru v ulici Puccini v Gorici, letos poleti pa so ji naložili še zahtevno vlogo ravnateljice Večstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom Gorica. / str. 6 Vuelta 2020 Primož Roglič najboljši kolesar na svetu! Negotovost in strah Jurij Paljk Drugi val epidemije s koronavirusom covid-19 je tu. V naši deželi še ni tako velikega števila okužb, da bi razglasili t. i. rdečo cono, a vse kaže, da bo tudi pri nas v kratkem stanje slabše. V domovini Sloveniji, kjer je gibanje omejeno na občine in je, tako kot je pri nas, gibanje ponoči prepovedano razen v nujnih primerih, se stanje počasi izboljšuje, in to zaradi strogih ukrepov Janševe vlade, ki dela dobro. Ne bomo se ustavljali ob kriminalnih izgredih, ki so na Ljubljano in določene kroge v Sloveniji vrgli grdo luč, ker imamo tudi v Italiji ljudi, ki nočejo sprejeti dejstva, da je okužba z virusom covid-19 nevarna, smrtno nevarna v mnogih primerih. Številke o okuženih in tudi številke o smrtih zaradi okužbe z virusom covid-19 ne lažejo. Res je, da je velika večina okuženih s covidom-19, ki umrejo, starejših, a niso samo starejši ogrožena skupina. Že dejstvo, da moramo vedno znova ponavljati: da moramo držati medosebno razdaljo, da moramo nositi maske, da si moramo razkuževati roke, da moramo prezračevati stanovanja in prostore, v katerih delamo, je zgovorno. Kot da se sodobniki ne bi hoteli sprijazniti z dejstvom, da se moramo držati dobesedno istih pravil, ki so se jih začeli držati v času epidemije črne kuge: medosebne razdalje, karantene, osamitve! Pa vendar je znanstveno dokazano, Slovenija je v teh dneh lep primer, da samo to deluje. Cepiva še ni na vidiku. Bančniki in ekonomisti nas stalno strašijo, upravičeno in neupravičeno, saj vendar ni vse samo v ekonomskih kazalcih in nam je vsem že dolgo jasno, da svobodni ekonomski trg krvavo potrebuje resne korekture!, da bo prišla gospodarska kriza, da bomo vsi bolj revni, da je vzdrževanje sociale nevzdržno. In zahtevajo, da se ne sme zapirati dejavnosti, zato protesti, zato omalovaževanje zdravnikov in znanstvenikov, vseh nas, ki imamo še vedno pred očmi najprej vsakega človeka, predvsem starejše ljudi, tiste, ki imajo srečo, da še živijo doma, in tiste, ki so v domovih za starejše, v bolnišnicah. Ostanimo in bodimo ljudje! Skrbimo za svojo in bližnjega varnost! Str. 2 / Volitve v ZDA Joe Biden razglašen za novega predsednika Str. 5 / Spomenik Premalo poznan misijonar oče Serafin Goriški Str. 8 / Jezikovnica Kako zapisujemo poimenovanja nagrad? www.consulenzelavoro.it Naložite si našo novo aplikacijo! 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS2 Svet okrog nas Povejmo na glas Povsod naj zmaga pomiritev Janez Povše Ob veliki in nadvse pomenljivi zmagi, ki jo je na predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike dosegel Joe Biden, lahko rečemo, naj povsod zmaga pomiritev. Naj se ljudje kjer koli, v večjih ali manjših državah ter tudi v najmanjših okoljih, odločajo za umirjenost, za razumevanje z različno mislečimi in na ta način soustvarjajo mir, ki ga v teh zahtevnih časih še kako potrebujemo. Soustvarjajo mir, ki je nasprotje vsakršni nestrpnosti, vsakršni želji po prevladi nad drugimi in vsakršnemu neprijaznemu namenu v odnosu do drugega in vsakršnih drugih. Poraženi Donald Trump je pač do skrajne mere poosebljal prav navedeno miselnost, ki je popolno zanikanje umirjenosti in pomirjanja in je politično poimenovana kot populizem, se pravi na vso moč zaostreno nastopanje in delovanje - slednje tudi marsikje po Evropi spodkopava kulturo demokratičnega dogovarjanja in zdrave presoje. Znano je, da se je zdaj že prejšnji predsednik “odlikoval” z zares grobimi in poniževalnimi izjavami, namenjenimi vsem, ki niso mislili tako, kot misli on. Napadal je medije, ki so postavljali njegove odločitve pod vprašaj, kar pa je, namreč nespoštovanje svobode javnega govora in misli, hudo oškodovanje temeljnega bistva demokracije. Kot oseba velikega kapitala ni imel najmanjšega posluha za revnejše socialne sloje in jim je na vse načine skušal odvzeti pravico do zdravstvenega zavarovanja, ki jo je uveljavil Obama. Da ne govorimo o odnosu do migrantov in nepriznavanju podnebnih sprememb ter pri tem celo o izstopu iz mednarodnega sporazuma o še kako nujnem varstvu vse bolj obolelega okolja. Višek Trumpove arogance, žalitev in vzvišenega zasmehovanja v praktično vsaki izjavi pa je bilo nerazsodno in še kako usodno omalovaževanje covida-19 ob dva in pol stotisočih Američanov, ki so mu podlegli. A verjetno je od vsega najslabše, kar je kot predsednik povzročil, dejstvo, da je notranje razklal Ameriko do skrajnosti po ključu, da so drugače misleči sodržavljani sovražniki, proti katerim se je nujno in dovoljeno boriti z vsemi sredstvi. Na ta način je izkoristil stisko ljudi v teh zares nelahkih časih, da so pričeli svojo rešitev iskati v sovraštvu do drugače mislečih rojakov, do svojih bližnjih. In krepitev tega notranjega razkola, kar je temeljni namen vsakršnega populizma in istočasno njegova največja krivda, je najusodnejše zlo, ki se lahko določenemu narodu zgodi, zlo, ki ga ne bo mogoče kar tako hitro odpraviti. Ameriška zgodba, ki se je s sedanjimi volitvami srečno končala, je seveda velikanskega pomena za ves svet. Da torej ljudje v tem težkem obdobju ne bi več videli rešitve v t. i. močni in s tem rušilni politiki, kot je to veljalo v prejšnjih stoletjih vedno s slabimi posledicami, ampak bi vselej podprli politiko in politike, ki verjamejo v dogovarjanje, sporazumevanje, zbliževanje med vsemi in odklanjajo vsakršno izključevanje, vsakršno sovraštvo, vsakršno mržnjo. Igor Gabrovec o zdravstveni krizi Politiki naj bodo pripravljeni na sodelovanje za premagovanje sedanjih težav Med splošno razpravo o sprejemanju finančnega rebalansa na seji deželnega sveta FJK je deželni svetnik Slovenske skupnosti Igor Gabrovec takole strnil svoje misli o ukrepih, ki bi jih politiki morali sprejeti v teh kočljivih časih ob hudi zdravstveni in družbeni krizi: “Zrelost skupnosti se pokaže po tem, kako zna odreagirati v trenutkih krize. Zato že dolgo trdim, da se mora odzivati na krizno situacijo, ki jo je povzročila pandemija covida-19, čim bolj usklajeno in vzajemno solidarno. Za nekaj časa je treba premostiti strankarske razlike in politične vloge. To naj velja tako na državni ravni kot v mednarodnih odnosih na evropskem in na svetovnem nivoju. Virus covid-19 je razkril krhkost naše družbe, ki je z vso silo klecnila pod težo mikroskopskega organizma. V tem smislu se popolnoma strinjam s pozivom predsednika Fedrige, ki je povabil večino in opozicijo v deželnem svetu k sodelovanju in skupnemu tvornemu delu v iskanju čim boljših rešitev in ukrepov, ki jih zahtevajo današnje razmere. Prerekanja in vzajemna obtoževanja bi državljani težko razumeli. Neopravičljiva in nespoštljiva bi bila predvsem do tistih, ki so v tem času pod največjim udarom. To so v prvi vrsti okuženi in bolniki, zdravstveno osebje in vsi gospodarstveniki, ki so prisiljeni mirovati. Pri tem ne smemo pozabiti na otroke in mladostnike, ki so bili že lansko zimo prikrajšani za druženje, fizični stik in čustvena razmerja z vrstniki, ki so tako dragocena za njihovo rast in vsestranski razvoj. Prikrajšani so bili za normalno vzgojno- izobraževalno dejavnost kot tudi za večji del športnih in kulturnih aktivnosti. Nihče od nas nima čarobne palice; nima je predsednik Conte in niti Fedriga, tako kot tudi ne Francija ali Nemčija, niti ne majhna soseda Slovenija, ki je prvi pandemični val premagala uspešno in s sorazmerno majhnimi težavami. Bila je med prvimi v Evropi, ki se je lahko ponašala z razglasitvijo konca epidemije, danes pa se nahaja v dramatičnem položaju, veliko slabšem od našega. Spodbujati moramo državljane, da nadaljujejo čim bolj normalno življenje v skladu s spoštovanjem vseh osnovnih pravil fizične razdalje in samozaščite. Spodbujati pa moramo tudi solidarnost in izraz čustvene bližine vsem, ki se z virusom soočajo v prvi osebi. Iz lastne izkušnje vam lahko povem, da so zlobnost in brezbrižnost tistih, ki bi nam morali stati prvi ob strani, neupravičen strah in egoizem hujši od samega virusa. Tega bomo prej ali slej premagali, pustili ga bomo za seboj. Takrat bomo morali biti pripravljeni pričeti obnovo ruševin v materialnem smislu, pa tudi tistih duhovnega značaja, ki bodo izhajale iz zapuščine naših strahov, sebičnosti, zapostavljenih in porušenih medsebojnih odnosov. V teh dneh je deželni svet izglasoval dva pomembna zakona skoraj popolnoma soglasno. Potrudimo se, da bomo v tem duhu nadaljevali in izglasovali še tretjega, četrtega in številne druge. Naša skupnost nas bo ocenjevala tudi ali predvsem po tem, kako smo se znali spoprijeti s preizkušnjo, ki jo lahko uspešno premostimo samo s skupnimi močmi.” ZDA Predsedniške volitve 46. predsednik ZDA je Joe Biden Joe Biden je nov predsednik Združenih držav Amerike. Po dolgih in polemično obarvanih volitvah so se Američani opredelili za demokratskega kandidata. Volitve sicer se še niso uradno sklenile, saj v nekaterih državah še preštevajo glasove. Kot po tradiciji pa so ameriški mediji izdelali zadnje projekcije na podlagi zbranih podatkov, ki kažejo, da je Biden nedosegljiv. V ZDA pa še čakajo na priznanje poraza predsednika Donalda Trumpa, čeprav je novoizvoljeni predsednik Joe Biden že opravil zmagoviti govor. Trump pripravlja odvetniško ekipo, s katero bo izvajal pritožbe na izide v raznih zveznih državah (predvsem Michiganu, Wisconsinu in Pennsylvanii, brez katerih Biden ne bi zmagal). Te volitve še niso končane, je dejal. Vsi vemo, zakaj Biden tako hitro nastopa kot zmagovalec in zakaj mu vsi zavezniki v medijih tako pomagajo: nočejo, da pride na dan resnica, je še dodal. Medtem ko Trump napoveduje nove tožbe, bo Biden skušal začeti tranzicijo, pri čemer namerava takoj imenovati posebno delovno skupino za boj proti pandemiji. Izidi volitev morajo biti potrjeni do 14. decembra, ko se po zveznih državah sestanejo elektorji in glasujejo za zmagovalca. Ustava elektorjev ne zavezuje, da upoštevajo voljo volivcev, in možni so tudi zapleti, ko bi države z republikanskim političnim vodstvom imenovale elektorje, ki volje volivcev ne bi upoštevali. Ameriški politični analitiki ne pričakujejo, da bo Trump do odločitve elektorjev priznal poraz, pa še potem lahko čaka na potrditev izida glasovanja elektorjev v zveznem kongresu, kar se mora zgoditi do 20. januarja 2021, ko je predvidena prisega novega predsednika. Razen velikih presenečenj in opisanih, težko uresničljivih scenarijev bo vsekakor Joe Biden sedel v Beli hiši. Čestitke je dobil že od številnih političnih svetovnih voditeljev, nekateri pa raje čakajo na uradno izvolitev. Novoizvoljeni predsednik ZDA Joe Biden namerava po prisegi nemudoma sesti za mizo in začeti podpisovati izvršne odloke, s katerimi bo razveljavil tiste, ki jih je uvedel predhodnik Donald Trump. Biden bo ZDA hitro vrnil k pariškemu podnebnemu sporazumu in v Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO), odpravil bo prepoved prihoda v ZDA za državljane določenih muslimanskih držav in zavaroval pred izgonom nezakonite priseljence, ki so prišli v ZDA kot mladoletniki. Bidnova odprava Trumpove dediščine bo po vsej verjetnosti podobno hitra in temeljita, kot je bila Trumpova odprava Obamove. Naj omenimo, da bo Bidnu stala ob strani prva ženska v vlogi podpredsednika ZDA, to je Kamala Harris, ki jo mnogi že označujejo kot morebitno kandidatko za naslednje predsedniške volitve. V nekaterih pomembnih dogovorih se bo torej ameriška politika spremenila, v nekaterih pa ne, kot npr. politika do Kitajske. Spremenil se bo tudi stil upravljanja, saj je bil Donald Trump brez dlak na jeziku, agresiven in žaljiv v govorih. Joe Biden pa je bolj zmeren in umirjen človek. Zanimivo je, da je bil predsednik Trump kljub napadalnemu značaju prvi predsednik po dolgem času, ki ni vnel novega konflikta oz. vojne. Tudi kočljivo in napeto stanje s Severno Korejo je speljal do srečnega razpleta, kar verjetno ne bi uspelo vsakomur. Kar lahko povemo z neko gotovostjo, je, da so Američani zdaj še toliko bolj razklani, kar kažejo tudi rezultati na volitvah, saj Biden ni slavil pred tekmecem z velikim številom glasov. Novoizvoljenega predsednika bo čakala težka naloga, čeprav si obeta, da bo spet združil vse Američane. Naloga ne bo enostavna glede na razne in številne problematike, ki razburjajo ameriško javnost, in glede na pandemijo, ki jo vsi doživljamo in je močno prizadela prav ZDA. MČ Tiskovno poročilo SSk Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec o šolah in pouku v tem hudem času epidemije “Pouk na daljavo, ki smo ga preizkusili že v prvi polovici leta, je zdaj obvezen za višje srednje šole in mestoma se pojavlja v začasni obliki v primeru, ko pride do razširjenih okužb v posameznih razredih ali šolah. Dobro voljo in prizadevanje šolskega osebja, naše mladine in družin moramo zato kot javna uprava nujno podpreti tako, da še najprej šolam in čim prej prav vsakemu gospodinjstvu zagotovimo hitro internetno zmogljivost ter primerno računalniško opremo,” poudarja deželni svetnik SSk Igor Gabrovec. “Marsikatera šola še danes ne razpolaga s povezavo z optičnimi vlakni, ki zagotavljajo brezhiben prenos velikega števila podatkov pri vzpostavitvi videokonferenc. Glede tega je naša dežela v veliki zamudi, ki jo bomo težko pravočasno in v zadovoljivi meri nadoknadili. Zato pa so vsekakor zelo dobrodošli prispevki iz državnih finančnih paketov, ki bodo številnim šolam, tudi slovenskim, zagotovili posodobitev tehnološke opreme. Svoje naj pristavi tudi Dežela FJK, saj je kakovost virtualnih učilnic v tem času ključnega pomena, da mladim omilimo nevšečnosti zaradi ukrepov za zajezitev virusa. Posebno pozornost moramo nameniti tudi posameznim dijakom ali učencem, ki so doma bolni ali dolgo v karanteni. Njim lahko preko neposrednega internetnega prenosa učnih ur omogočimo, da vendarle sodelujejo pri pouku, pa čeprav na daljavo in preko videokamere in računalnika. Navsezadnje gre tudi tu za neko obliko vzajemne solidarnosti, ko z nenavadnimi prijemi lahko bolj ali manj uspešno kljubujemo tej nenavadni situaciji”, meni deželni svetnik SSk Gabrovec. 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 3Aktualno POGOVOR Solopevka Ivana Jug “Ko sem prvič stopila na oder, sem začutila, da je to moja življenjska pot” Ivana Jug je mlada in nadarjena solopevka, doma s Peči v sovodenjski občini, ki je s svojim sopranom že večkrat očarala tudi naše poslušalce. Z njo smo se pogovorili o glasbenem študiju in prvih uspehih, pa tudi o njeni ljubezni do petja in sanjah za prihodnost. Od kdaj sploh poješ? Kdaj in kako si začela? Od kar se spomnim, rada pojem. S solopetjem pa sem se začela ukvarjati pred tremi leti, ko sem se vpisala na glasbeno šolo v Logatec. Od vsega začetka mi je bilo zelo všeč. Kateri so tvoji prvi spomini na glasbo in petje? Glasba je bila pri nas doma vedno prisotna, in to ne samo med vežbanjem instrumentov. Tudi ob Božiču in podobnih priložnostih kaj skupaj zapojemo. V naši hiši je res veliko najrazličnejše glasbe. Igraš kakšen instrument? Enajst let sem igrala violino; začela sem pri petih letih. Pred enim letom sem odločila, da se raje povsem posvetim petju. Še vedno kaj zaigram, a redkeje. V katerih zborih si do zdaj pela oz. poješ? V Otroški pevski zbor Emil Komel sem stopila pri osmih letih, nato sem prestopila v Mladinskega; oba zbora vodi moja mama, Damijana Čevdek, ki na glasbeni šoli tudi poučuje. Kasneje sem se pridružila Dekliškemu zboru, ki ga je vodil Mirko Ferlan, lani pa sem pristala v Mešanem mladinskem zboru Komel, ki ga vodi David Bandelj. Kako gre s študijem solopetja v Logatcu? Kdo so tvoji mentorji? Najprej sem se vpisala in poskusila. Ko sem prvič stopila na oder kot solopevka, sem začutila, da je to moja življenjska pot. Moja mentorica je Nina Kompare Volasko, ki sem jo spoznala že v zboru, saj je tudi vokalistka zbora Komel. Ves čas mi stoji ob strani in v teh letih mi je posredovala vse pevsko znanje, ki ga imam. Nina je odlična pevska pedagoginja, ki opravlja svoj poklic z znanjem in vdanostjo. Udeležila pa sem se tudi nekaterih seminarjev z različnimi drugimi pedagogi, kot so Tatjana Vasle, Elvira Hasanagić in Matjaž Robavs. Lekcije solopetja imam enkrat tedensko, zaradi izrednih razmer jih sedaj spremljam na daljavo, on-line. Ko pripravljam kakšne nastope, pa se s profesorico vidiva tudi trikrat na teden, žal po Skypeu. Mislim, da so na pevski poti zelo pomembni nastopi. Že nekaj let se redno udeležujem srečanj solopevcev glasbenih šol Primorske. Najbolj mi je ostal v spominu večer opernih arij, ki je bil junija lani v Logatcu; takrat sem pela z orkestrom Cantabile pod vodstvom dirigenta Marjana Grdadolnika. V največje veselje pa mi je, ko pojem na Goriškem. Katere - slovenske in tuje, sedanje in nekdanje - sopranistke so ti najbolj všeč? Prava legenda med soprani je zame Maria Callas. Med slovenskimi pevkami pa obožujem Bernardo Fink, ki je sicer mezzosopran: je čudovita pevka in oseba! Kaj misliš o učenju solopetja na daljavo: je učinkovito? Gotovo je dosti bolje v živo, a v tem času se moramo pač prilagoditi, ker ni druge poti. V zadnjem tednu avgusta in približno do polovice septembra sem imela še lekcije v Logatcu, potem pa izključno prek interneta. Si že sodelovala pri kakšnem natečaju ali tekmovanju? Doslej sem sodelovala pri treh tekmovanjih. Prvo je bilo mednarodno tekmovanje Giovani talenti v Gorici leta 2018. Lani sem sodelovala na tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije Temsig, ki je potekalo najprej v Rogaški Slatini, nato v Škofji Loki. Pred nekaj tedni sem se udeležila mednarodnega on- line pevskega tekmovanja Lav Mirski v Osijeku. Morala sem pripraviti video posnetek in ga poslati na portal, da ga je potem žirija ocenila. In kako je šlo to tekmovanje? V svoji kategoriji sem dosegla prvo mesto. Za rezultate smo izvedeli preko interneta, čakam, da mi pošljejo “papirnato” priznanje. Čestitam za zlato odličje! Si se na to preizkušnjo dolgo pripravljala? Vsako tekmovanje zahteva temeljito pripravo. Nina je kot pedagoginja zelo natančna. Vsako skladbo za tekmovanje zelo dobro obdelava bodisi z vokalnega kot z muzikalnega vidika. Ni lahko reči, koliko časa sem se pripravljala, kajti priprava na tekmovanje je samo nadgradnja običajnega dela. Zato bi lahko rekla tri tedne, tri mesece ali celo eno leto. To, da je bilo tekmovanje on-line in ne v živo, je bilo zate lažje ali težje? Gotovo bi bila izkušnja dosti lepša, ko bi bila v živo. Treme sem imela gotovo manj, bila pa sem kar napeta, saj je bilo zelo naporno. Vse tri skladbe sem morala posneti v enem samem videoposnetku, kot bi se to zgodilo na tekmovanju v živo. Kaj najraje poješ? Doslej sem obdelala veliko slovenskih samospevov, ki so mi zelo všeč, preizkusila sem se tudi v Schubertovih, Schumannovih in Brahmsovih. Najljubša avtorja sta mi na splošno Puccini in Schubert, najljubša skladba pa Mozartova operna arija “In uomini, in soldati”. Najraje pojem prav operne arije: zame je vedno nova in lepa izkušnja se postaviti v vlogo novega junaka iz kakšne opere. Je tudi kar zabavno. Si še zelo mlada. Imaš rada tudi drugačno glasbo, tako, ki jo posluša velika večina mladih? Ja, absolutno! Zelo rada poskušam peti znane uspešnice, kakšenkrat se tudi snemam, da slišim, kako to izgleda. Poleg solopetja v glavnem poslušam sodobno glasbo. Moja najljubša pevka je Beyoncé, ki jo tudi moja profesorica zelo ceni. Kje bi se rada videla čez 10 ali 20 let? Upam, da niso samo sanje, a najraje bi se videla v operi. Rada bi pela po svetu. To bi si še najbolj želela. Danijel Devetak POGOVOR Danijel Fabi Pahor Dvakrat je zbežal iz Milana Po dolgem času se s povsem aktualno temo vračajo pogovori z mladimi predstavniki iz naših krajev. Danijel Fabi Pahor je enaindvajsetletni Devinčan, ki študira poslovno ekonomijo in management na milanski univerzi Bocconi. Z ambicioznim fantom je tekla beseda o njegovi izkušnji študija na daljavo, o življenju mladih v času virusa in o osebnih sanjah za prihodnost. Kako in kdaj si v tako imenovani “prvi fazi” zapustil Milan in se vrnili domov? Konec februarja sem se ob koncu tedna vrnil na Tržaško v času pustnih sprevodov in praznovanj. Ko sem v soboto brez skrbi prisostvoval sprevodu na Opčinah, smo prejeli sporočilo z univerze, da se didaktična dejavnost v živo prekinja za teden dni. Zaprtje se je kasneje iz tedna v teden podaljševalo, do prvih uradnih državnih odlokov. Kako je na začetku potekal študij na daljavo? Prve tedne smo bili precej prosti, ker ni bilo še uradnih navodil in smernic, profesorji pa take spremembe niso pričakovali in so prve dni uporabili zato, da so se odločali kako naprej. Sredi marca smo začeli redna predavanja na daljavo in podoben način dela ohranili do konca akademskega leta. Izpitne obveznosti, ki naj bi potekale sredi marca, je univerza takoj ob zaprtju prestavila na kasnejši datum. Septembra si se ob začetku novega akademskega leta spet odpravil v Milan. Zakaj si se drugič odločil, da se vrneš v Devin? Na začetku smo študenti imeli možnost, da predavanjem sledimo tudi v živo; razdelili so nas v dve skupini in izmenično smo bili eni v fizičnih, drugi pa v virtualnih predavalnicah. Zaradi posebnih študijskih odločitev glede predmetov, ki sem jih sprejel za prvi semester, so se moje obveznosti, ki so predvidevale tudi prisotnost v živo, močno skrčile. Vsakih štirinajst dni sem imel samo tri predavanja na univerzi, tako da sem se po mesecu dni odločil, da se vrnem domov. Konec koncev je bila to dobra odločitev, saj so dva tedna za tem v Milanu ukinili vsa predavanja v živo. So odnosi med študenti in profesorji kaj drugačni zdaj, ko vse poteka po računalniku? Priznam, da so bili vsi profesorji, s katerimi sem se srečal od začetka študija dalje, vedno prijazni in pripravljeni priskočiti na pomoč. Predstavljam si, da so bili marca res v težavah, ker so morali z dneva v dan spremeniti način dela, a so se tudi takrat izkazali kot zelo prijazne osebe, saj so nas pravočasno obveščali o vsem. Spremenilo se je morda samo to, da skušajo profesorji hitreje odgovoriti na maile, ker vedo, da je to edini kanal preko katerega lahko dostopamo do dodatnih informacij in rešimo morebitne dvome. Vsi so pa povedali, da jim predavanja v obliki webinarjev povzročajo velike težave, saj ne vidijo naših obrazov, na katerih med predavanjem v živo lahko vidijo, ali razumemo obravnavano snov ali se kdaj dolgočasimo. Zaradi tega nas stalno sprašujejo, ali imamo kako vprašanje ali opombo, kar je včasih malce zamudno. Kot marsikateri študent tretjega letnika si za letošnje leto načrtoval izmenjavo. Je izmenjava sploh možna in se je boš udeležil? Izmenjave letos predstavljajo za študente veliko negotovost. Do februarja, pred izbruhom pandemije, je univerza zbirala prijave na izmenjave in takrat si seveda nihče ni predstavljal, kaj nas čaka v prihodnje. Osebno sem zaprosil za izmenjavo v ZDA, v času prvega semestra, a številne partnerske univerze, med katere spadajo tudi te, ki sem jih sam izbral, so odpovedale čezmejne programe takoj ob izbruhu pandemije. Sredi poletja so sicer razpisali nekaj mest za izmenjavo v drugem semestru letošnjega akademskega leta, a je bila ponudba močno okrnjena, povpraševanje pa čedalje višje, torej velikega števila študentov niso sprejeli. Kljub temu sem septembra dobil potrdilo, da so me v sklopu projekta Erasmus sprejeli na univerzo Esade v Barceloni. Trenutno še čakam na dodatno potrdilo o izvedbi programa, saj situacija v Španiji ni idilična. Želel bi si iti v Barcelono, a nisem prepričan, da bodo projekt lahko speljali do konca. Upam vsaj, da bodo izvedli Erasmus online, ki mi bo omogočil vseeno stik z novimi sošolci in povsem različnim ter bolj praktičnim sistemom študija. Kot mlad študent kaj najbolj pogrešaš v času pandemije, katere so pa pozitivne plati današnje situacije? V prvi vrsti pogrešam osebne stike s sošolci in prijatelji, kot mlad študent, ki se hoče še veliko naučiti, pa nedvomno tudi neposreden stik s profesorji. Pri nas imamo res odlične docente, ki imajo omembe vredne izkušnje na različnih področjih. Večina poučuje iz ljubezni do poklica, hkrati pa ima pomembne vloge v velikih in svetovno znanih podjetjih. Pozitivne plati pa so bolj praktičnega značaja, in sicer to, da ni treba se vsak dan voziti do univerze, kar pomeni, da se vsak dan prihrani kar nekaj časa. Poleg tega pa je velik plus tudi to, da so webinar predavanja registrirana, kar pomeni, da jih študenti lahko poslušamo večkrat, si vse lepo zapišemo in prihranimo čas, ki ga po navadi namenjamo dopolnjevanju in urejanju v naglici zapisanih zapiskov. Katere so pa tvoje sanje za prihodnost? Moje sanje za bližnjo prihodnost so se v bistvu uresničile pred dvema tednoma, saj so me sprejeli na magistrski študijski program mednarodnega managementa (CEMS MIM) na univerzi Bocconi. Za naprej pa še ne vem; značajsko sem nagnjen k temu, da se v življenju ne omejujem in se vedno pustim presenetiti, čemur me spodbuja tudi univerza, ki jo obiskujem. Po končanem študiju bi vsekakor rad šel v svet in si pridobil čim več izkušenj. Kljub temu da že od malih nog ne maram velikih mest, upam, da bom kot mlad zaposlen izkusil življenje tudi v kakem večjem mestu v tuji državi, kot so Pariz, London ali Barcelona. Na dolgi rok pa bi se rad vrnil v Trst ali celo Devin, ker bi rad v domače kraje prinesel vse, kar se bom dobrega naučil v mladih letih. Giulia Černic 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS4 Kristjani in družba Misel na 33. nedeljo med letom Izrabljanje izročenih nam talentov Celoten mesec november je še posebej posvečen misli o poslednjih človekovih stvareh, torej smrti, sodbi, nebesom in peklu, pri čemer si lepo pomagamo z berili in evangeliji, ki so nam predloženi. Prilika o talentih tako v resnici govori o Kristusu kot gospodarju, ki je najprej ustanovil Cerkev in zakramente, kakor tudi zapustil svoj nauk, katerega del je bil zapisan (Sveto pismo), del pa ustno posredovan naprej (izročilo), oboje pa je Božja beseda, nato pa se vrnil k Očetu. Beseda “talent” se, kakor je znano, uporablja za človekove sposobnosti, za katere vemo, da ima prav vsakdo vsaj katero. Vsekakor govorimo o ogromnih količinah in vrednostih, če pogledamo samo talent kot tak, tako da je seveda pomen, ki gre onkraj same vrednosti. Gre za Božje darove, a jih ta deli neenako med ljudi, pač glede na naše sposobnosti, kaj lahko s temi darovi naredimo. Ponovno povezava na 5. poglavje Pavlovega pisma Galačanom, kjer je omenjenih precej sadov Duha, ki jih človek obrodi, če sodeluje z darovi Duha, ki so splošno zaobseženi v sedmerih. Gre torej za sodelovanje z Božjo milostjo, ki nam je dana po Sv. Duhu, da bi obrodili duhovne sadove – to Gospod vzporeja človekovemu trgovanju. Na Bližnjem vzhodu je res mogoče videti, kako spretni so v umetnosti trgovanja tamkajšnji ljudje, zato se ne čudimo, da je Gospod Jezus uporabil to podobo. Vidimo pa, da so ti talenti, ki jih je Gospod zapustil ljudem, še kako konkretni in so trije: Cerkev, zakramenti in nauk Božje besede. Brez te “trojice” človek sam po sebi ne more nič. Cerkev najlepše predstavlja čoln, če skočimo iz njega, pa to pomeni takojšnjo duhovno smrt, zelo nevarno pa je, da to pripelje do večne smrti, torej pogubljenja. Potem imamo tu svete zakramente, ki so sredstva Cerkve za zveličanje, brez katerih smo prav tako duhovno mrtvi. Nazadnje je tu še Božja beseda, zapisana v Svetem pismu in izročena v nauku Cerkve, ki nas prav tako oživlja. Vse skupaj je pravzaprav Kristus sam, brez katerega ne moremo v polnosti živeti, pravzaprav ne moremo storiti ničesar (Jn 15), zlasti pa ne premagati zla v vseh njegovih vidikih, še zlasti v razsežnosti smrti. Pravzaprav pa zaradi našega padca nismo sposobni česa pametnega, če bi bili prepuščeni sami sebi, svoji padli naravi, ker bi potem počeli le “dela mesa”, ki jih je prav tako nekaj naštetih v Gal 5. Božja milost je tista, ki nam, pa če se zavedamo ali ne, pomaga k temu, da kljub vsemu mislimo, rečemo ali naredimo kaj dobrega, kakor nas lepo uči sv. Tomaž Akvinski. Ampak ni seveda dovolj le narediti “kaj pametnega”, torej kaj dobrega storiti na naravni ravni, ampak je treba narediti več – treba se je čim bolj upodobiti po Bogu, v čemer so nam zgled tisti, ki smo jih slavili na prvi novembrski dan, svetniki. Potrebujem premišljevanje Božje besede in katoliškega nauka, potrebujem zakramente in potrebujem Cerkev, ki pravilno razlaga sveti nauk in Božjo besedo ter deli zakramente. Bolj ko si bom prizadeval, da bom svet, bolj bom v edinosti celotne Cerkve, bolj bom v tem občestvu svetih. Manj se bom na ta način bal smrti in sodbe ter svoje končne destinacije, ki seveda ne bo turistična, ker konec mojega zemeljskega življenja ne bo predstavljal tako strašnega prepada, ampak tisti nujni prag, tisto nujno stopnico v polnost tistega, kar sem v določeni meri že živel in izkušal. Vsak človek torej ima možnost živeti življenje v polnosti, a tega ne more delati brez izrabljanja danih “talentov”. Ne moremo torej pričakovati, da bi nas Kristus na koncu poznal, če nismo mi njega spoznavali v času življenja na zemlji. Andrej Vončina Ob ponovni razglasitvi epidemije Pomoč Karitas Karitas je ob ponovni razglasitvi epidemije, na osnovi izkušenj iz prvega vala, ustrezno prilagodila razdeljevanje materialne pomoči za 95.000 prejemnikov, ki ves čas poteka nemoteno s predhodno najavo in posamičnim prevzemom pomoči. Prav v prejšnjih dneh je bila na voljo tretja dobava hrane iz Sklada za Evropsko pomoč najbolj ogroženim v obsegu 850 ton. Prilagojeno poteka tudi razdeljevanje obrokov brezdomcem, uporabnikom ljudskih kuhinj in prejemnikom donirane hrane. Lokalne Karitas po svojih močeh sodelujejo tudi s Civilno zaščito. Po posameznih območjih so zopet aktivirane telefonske linije za psihosocialno pomoč ter spletne prijave prostovoljcev, ki bi želeli sodelovati pri družabništvu s starejšimi na daljavo, pri razdeljevanju pomoči ali kot prostovoljci v domovih za starejše. Podrobnosti so na voljo na daljavo na www. karitas.si, kjer je mogoče tudi darovanje za prizadete ob epidemiji. Ker epidemija lahko predstavlja veliko stisko, so ob vnovični razglasitvi epidemije na Karitas prilagodili izvajanje rednih aktivnosti tako, da zagotavljajo varnost prostovoljcev in ljudi, ki pridejo po pomoč. Razdelitev hrane, higienskih pripomočkov in ostale redne aktivnosti potekajo nemoteno, se pa prejemniki po telefonu predhodno naročijo na prevzem in nato prihajajo posamično. Prav tako je Karitas odprla telefonske številke za psihosocialno pomoč, ki je ena izmed pomembnih komponent pomoči ob ponovno razglašeni epidemiji. Mnogi prejemniki pomoči se že v normalnih razmerah le za silo znajdejo, ob teh izrednih razmerah pa so še bolj podvrženi stresu in stiski. Epidemija, še posebej za tiste, ki imajo težave v duševnem zdravju, predstavlja hudo stisko. Zdaj sicer še niso zaznali bistvenega povečanja klicev. Uporabnikom priporočajo, da se o aktivnostih Karitas dodatno informirajo na www.karitas. si, kjer so na voljo številke za svetovanje po posameznih območjih. Mladi iz youngCaritas – Mlade Karitas, pa tudi ostali prostovoljci, se bodo s starejšimi družili po telefonu. Da bi premagali osamljenost starejših, bodo mladi prostovoljci redno na telefonski vezi s tistimi, ki potrebujejo spodbudno besedo in nekaj sogovornikovega časa. Povezali se bodo tudi z nekaterimi domovi za starejše, kjer starejši po večini nimajo možnosti izhoda ali obiskov. Vsi, ki bi želeli to obliko pomoči, se lahko vsak delovni dan, med 9. in 15. uro, prijavijo na telefonu 069 928 187 in povezali jih bodo s prostovoljci. Na spletni strani Slovenske karitas so spet odprte prijave za opravljanje prostovoljskega dela v okviru odziva na covid-19. Pri tem se novi prostovoljci lahko prijavijo v treh sklopih: delitev hrane in ostala logistična podpora, sodelovanje v akciji Povezani preko telefona ali za pomoč v domovih za starejše. Vsi prostovoljci bodo pred opravljanjem prostovoljnega dela deležni krajšega usposabljanja po spletu, na katerem bodo prejeli informacije o tem, kaj bo njihova naloga, kako odreagirati v neprijetnih situacijah, primere dobrih praks in navodila za varno opravljanje prostovoljnega dela. V času epidemije se zmanjšajo možnosti za opravljanje priložnostnega in nadurnega dela, s katerim se mnogi ohranjajo tik nad pragom revščine. Med novimi prosilci se pojavljajo tudi tisti, ki sicer niso izgubili dela, živijo pa v težkih življenjskih okoliščinah. Med njimi je tudi velik delež takih, ki so jim pomagali pred petimi ali desetimi leti v času gospodarske krize in so se postavili na noge, v teh okoliščinah pa spet potrebujejo pomoč. Vsi, ki bi želeli podpreti redno in izredno pomoč Karitas, lahko to storijo v sklopu dobrodelne akcije Pomagajmo preživeti in živeti. Sredstva, zbrana v letošnji akciji, so namenjena tudi družinam, posameznikom in starejšim, ki so se znašli v materialni stiski zaradi epidemije ali njenih posledic. Kaj nam hoče povedati koronavirus? (28) Primož Krečič Nov odnos Po ozdravljeni bolezni krvaveče žene je nastal nov odnos med njo in Jezusom. Rekel ji je: 'hčerka', kar pomeni, da je stopila v najtesnejši družinski odnos z njim in mu začela pripadati. S tem je Jezus pokazal, da je treba ozdravljenega človeka trdno postaviti v novo okolje in odnose. Ta stabilnost vključuje telesno in duhovno razsežnost. Ozdravljena bolnica je potrebovala zdravo okolje, ki je vključevalo odprt odnos z Jezusom in z ljudmi, ki so ji blizu. Tako je ozdravljenje na neki način podobno vstajenju, ker je šla bolnica skozi preizkušnjo križa in smrti, v kateri se je resnično prečistila in odprla za novo stvarnost Jezusove ljubezni. Po vstajenju ni šel Jezus ponovno v tempelj, da bi tam oznanjal. Prikazal se je le svojim učencem, ki so bili blizu njegovemu trpljenju in smrti, da bi tudi oni ozdraveli od dvomov, strahov in zatajitve. Jezusovo vstajenje prinaša celovito ozdravitev duše, duha in telesa, zlasti očiščenje od greha, ki je temeljna bolezen človeka. Stanje po ozdravljenju ni le premagani greh, ampak ljubezen, ki osvobaja in odpira srce za potovanje k Očetu. Ta ženska je prišla k njemu s težo svojega dotedanjega življenja in zavrženosti, ki je trajala celih 12 let. V tem času je veliko pretrpela in zapravila svoj denar, pa ji nihče ni mogel pomagati. Spomin na vse to je bil zelo težaven. Nekateri so jo tudi prevarali in opeharili. Ob srečanju z Jezusom pa je ozdravela. Ženska se je soočila z resničnostjo, da sama v svoji moči ne more ozdraveti. Prav tako ji niso mogli pomagati drugi ljudje. Podobno zgodbo je doživel mrtvoudni mož, ki se je 38 let pomikal k vodi, ko je zaplivkala, in je bil vedno prepozen. Ni mu uspelo ozdraviti, ker je bil sam in mi imel človeka, ki bi mu pomagal. (Jn 8) Krhkosti in težave se pogosto povečajo, ker smo sami in nimamo ljudi, ki bi nam resnično pomagali. Pri ozdravitvi mora priti do rojstva od zgoraj, kot je rekel Jezus uglednemu judovskemu farizeju Nikodemu. (Jn 3) Sprememba ne pride iz nauka in vedenja, ampak iz spreobrnjenja in daru novega rojstva. Tudi čustva ne morejo tu pomagati in tradicija, ampak nova pobuda, ki prihaja od Svetega Duha, kot pravi uvod v Janezov evangelij. (Jn 1,13) Potrebno se je v vsej ponižnosti odpreti Božjemu daru. Samo Bog more roditi novo življenje iz nič, podobno kot je ustvaril svet pri stvarjenju. Ta ženska je dobila novo življenje, ki ji ga niso mogli dati ljudje. Resnična novost v svetu se rodi iz odnosa z Jezusom. V svojem telesu je začutila, da se jo je dotaknila Božja milost in je ozdravela. Tudi drugi ljudje morejo ozdraveti, če se odprejo temu toku Božje milosti, ki celovito ozdravlja na duši in na telesu. Pomembno je, da smo zanj odprti, da ga prosimo, da nas ozdravi. Pri tem pomaga tudi Božje odpuščanje, da odpadejo vse spone in nemoči, ki so v nas, in zaživimo iz njegove milosti. Bog more tako prebivati v svetu, ki ga je ponovno ustvaril. Prerok Izaija nas vabi, naj iščemo Gospoda, dokler se ga da iskati. (Iz 55,6) Pri tem ni potrebe, da smo močni in vse premislimo, pomembno je, da smo odprti in ponižni, da ne postavljamo zaprek pred njim kot ženska, ki ni imela več ničesar v življenju, kar bi zadržala zase. Zato se je mogla vsa izročiti Bogu in postati njegova 'hčerka'. V krščanstvu je to temeljna drža, da zaživimo sinovski in hčerinski odnos z Bogom, potem ko smo odkrili, da smo ljubljeni od njega. To nismo po naravi, ampak po Jezusovi milosti. Samo on nas more vključiti v domači odnos življenja z Bogom. V njem se moremo ponovno roditi, kar je rojstvo v novem odnosu in zaupanju. Žal, vero pogosto spreminjamo v etiko, v lepo obnašanje in poštenost, namesto da bi se trudili za zaupanje in domačnost z Jezusom in Sveto Trojico. Ta izročitev prinaša zdravje, veselje in svobodo. 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 5Kristjani in družba V branje in razmislek Zadela me je korona Čutil sem, da se okrog mene nekaj nabira, potem pa me je naskočilo, kot lev na svoj plen. Sedaj me ima v krempljih. Moj opis je takšen. Nekaj dni se človek malo slabše počuti, žgečka ga v prsih, kako uro prenaša glavobol. Potem vse pojenja. Naslednji dan se vse ponovi. Potem pridejo noči, ko je treba menjati pižamo, saj od človeka kar teče, četudi nima vročine. To pa kaže na nekaj resnega. Pa še ni! Šele pride! Naenkrat postane ravna pot do cerkve, le nekaj korakov, kakor vzpon na Triglav, sopihanje po klančini do župnišča pa spominja na pomanjkanje zraka pod najvišjo goro sveta. Stopnic do učilnice se sploh ne lotim, ker že na prvih omagam. Utrujenost kar noče popustiti, obenem bolijo mišice in kosti. Ob vsem tem je tudi zabavno. V WC-ju nič ne smrdi. Vsi čaji imajo okus po vodi. Smešno se zdi, ko človek použije različno hrano, občutek pa samo, ali je tekoča ali trda ali nekaj vmes. To ni najtežja oblika bolezni. Nekateri so povsem obležali. Drugi pripovedujejo podobno, spet drugi govorijo, da jim je težje, spet drugi pa prebolevajo to bolezen z lahkoto. Napol v šali, napol zares se zdi, da se je čez našo vas sprehodil svetopisemski angel pokončevalec, ko se je plazil med domovi in izbiral žrtve. Kot v noči smrti egiptovskih prvorojencev, ko se je plazil med njihovimi domovi in zbiral svoje žrtve … Mi pa se mu ne damo, saj imamo Znamenje … Vsem, ki vas je ta bolezen prizadela, sporočam: “Povsem vas razumem, sem z vami v mislih, v istih občutjih in v molitvi. Držite se navodil in pazite drug na drugega!” Vse, ki ne verujete, da je tako, vabim na obisk v moje župnišče. Ni najtežje, da je človek bolan, ampak, da je takrat sam. Zato hvala vsem, ki ste se me spomnili v molitvi, s telefonskim klicem ali prineseno hrano. Vsi bodite blagoslovljeni! Župnik Peter Osem mladih prvič pri angelski mizi Prvo sv. obhajilo v Štandežu V cerkvi sv. Andreja ap. v Štandrežu so 18. oktobra 2020 prvič prejeli sveto obhajilo Emi Banello, Francesco Cijan, Anna Giusti, Matilda Komic, Alexander Hladnik, Tadej Makuc, Domenico Martilotta in Jari Radetič. Podelil jim ga je vaški župnik Karel Bolčina. Na ta pomembni dan so se otroci pripravljali dve celi leti pod skrbnim vodstvom veroučiteljice Milenke Zavadlav; upali so, da bodo praznovali že meseca maja, a zdravstvena kriza jim je prekrižala načrte. V nedeljo, 18. oktobra, jim je bil podarjen sončen jesenski dan, tako da je bilo slavje v župnijskem parku, ki se ga je lahko udeležilo več ljudi kot v cerkvi, ob lepem ljudskem petju čudovit praznik veselja za otroke, njihove družine in celo skupnost. Premalo poznani apostolski misijonar brazilskih Indijancev ima odslej v rodnih Batah spominsko ploščo Janez Madon – Oče Serafin Goriški, duhovnik kapucin Komaj minuli oktober, v katerem nas je, še posebno v teh hudih časih razsajanja koronavirusa, Mati Božja vabila h goreči molitvi rožnega venca, je tudi mesec misijonarjev. Veliko duhovnikov in redovnikov se je v stoletjih tudi z naše slovenske zemlje odpravilo v daljne kraje, čez oceane, da bi širili Božjo besedo med ljudstvi, ki jim ni bilo dano poznati Kristusovega nauka. Eden izmed takih pogumnih, nesebičnih, Bogu predanih služabnikov je pri nas premalo poznan oz. skoraj pozabljen oče Serafin Goriški, duhovnik kupucin, ki je svoje redovniško poslanstvo, gotovo po Božjem navdihu, opravljal med brazilskimi Indijanci, kjer je iz niča ustanovil misijon in mesto Itambakuri v deželi Minas Gerais v severnem delu Brazilije. Pred dvema letoma je potekala njegova stoletnica smrti. V trajen spomin so mu v domačem kraju Bate, pred župnijsko cerkvijo sv. Križa, postavili spomenik, ki ga je izdelal in dobrosrčno podaril Vojko Mužina, arhitekt Vinko Torkar pa ga je umestil v prostor. Slovesna blagoslovitev je bila 13. septembra 2020. Svečanost je spremljala sveta maša v omenjeni cerkvi v Batah. Ob prisotnosti domačega župnika Evgena Gantarja in patrov frančiškanov s Svete Gore in od drugod je bogoslužje vodil koprski škof msgr. Jurij Bizjak, ki se je ob koncu zahvalil za povabilo in bil vesel, da je pobliže spoznal življenje in delo velikega Božjega služabnika, očeta Serafina Goriškega. Serafin Goriški se je rodil v zaselku Madoni pri Batah na Banjški planoti 29. maja 1829. Še isti dan je bil krščen v župnijski cerkvi sv. Križa v Batah. Dali so mu ime Janez. Njegov lik je na septembrski prisrčni in lepo obiskani slovesnosti podrobneje orisal pater Stane, ki je o njem napisal diplomsko nalogo v italijanščini. Oče Serafin Goriški, Janez Madon, se je rodil v kmečki družini v vasici Podlaka v zaselku Madoni kot najmlajši izmed osmih sinov. Rodil se je prav na praznik domače cerkve in mama je pri tem “preroško” rekla, da bo trpel kot Kristus. Kot povedano, so ga še isti dan krstili in mu dali ime Janez po Janezu Krstniku. Od vseh bratov sta kar dva postala duhovnika, Blaž in on, Janez, kapucin, brat, oče Serafin. Prav neverjetno je, da je Janez v tistih hudih časih imel možnost iti najprej na gimnazijo v Gorico, nato v Bergamo; maturiral je l. 1851 v Gorici. Kot duhovnik je najprej tri tedne služboval v Trstu, nato v Gorici, Šempasu in Celju, potem pa še v Milanu, Brescii in Bergamu. Nekaj časa je celo preživel pri stricu na Dunaju. Tu naj bi bil v stiku s samim cesarjem. To je mogoče ugibati iz Janezovih izjav, ko je stopil v kapucinski red l. 1858 v Bergamu. Takrat so mu dali redovniško ime Serafin Maria Goriški. Od leta 1858 do 1867 je kot redovnik živel v Milanu. V Italiji so bili tedaj nemirni časi. Potekali so namreč boji za združitev Italije. Prav zato je bila vzgojno-izobraževalna pot brata Serafina malce nenavadna. Najprej je naredil prve obljube, bil posvečen v duhovnika (leta 1867 v kraju Sovre pri Bergamu) in šele potem je naredil večne zaobljube. Prva redovniška in duhovniška leta je preživljal notranje nemirno, zato se je večkrat selil. Bil je v kapucinskih samostanih v Gorici, Trstu, Celju, Bergamu in Milanu. Nekaj časa tudi pri bratu duhovniku Blažu v Šempasu na Vipavskem. V vsem tem času pa je dozoreval za poslanstvo kapucinarja misijonarja. Leta 1871, ko je bival v goriškem samostanu, se je iz notranjih in zunanjih nagibov odločil, da pojde v misijone. Istega leta je odšel v Rim, da se pripravi na misijonarsko delo v Južni Ameriki. Po usmeritvah Cerkve ga je generalni minister poslal kot apostolskega misijonarja v Brazilijo v provinco Minas Gerais, v naselje Filadelfia in njegovo širšo okolico. Po spodbudi predstojnikov si je sam izbral sopotnika, in sicer očeta Angela iz Sassoferrata v Markah. Z njim sta celo življenje ostala skupaj in skupaj delovala. Pred odhodom ju je v Rimu sprejel papež Pij XI. in jima izročil poslanstvo. Odpotovala sta l. 1872 s prekooceansko ladjo do Ria de Janeira in šla v Filadelfio. Od tam pa sta nadaljevala pot k Indijancem. Dne 11. februarja 1873 sta v pragozdu s pomočjo Indijancev rodu Poton prispela na kraj, kjer se reka Itambakuri obrne proti jugu in v visokem navpičnem slapu pada v globino, nato mirno teče in narašča ob vodi številnih pritokov, ki namakajo zemljo in jo delajo rodovitno. Ko so prišli do vzpetine, kjer naj bi zraslo novo naselje, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil, “od tod ne pojdemo proč ali od tod ne pojdemo več”. To so bile preroške besede. Vse življenje je ostal dejansko res tam. Z velikimi napori so postavili preprosto kapelo, šolo. Za Veliko noč so že lahko obhajali prvo sveto mašo z okoliškimi priseljenci in seveda Indijanci. Oče Serafin je v nagovoru poudaril zvišeni namen poslanstva misijonarja. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Z njimi naj sklepajo iskreno prijateljstvo ter se z njimi tudi poročajo, kajti Indijanci so ljudje kot vsi drugi, ustvarjeni od Boga, in pomagati jim moramo, da ga spoznajo in se zveličajo (za tisti čas so bile to naravnost “revolucionane misli”). V pismu svojemu bratu je o sebi zapisal zopet preroške besede: “Tukaj je človek vse obenem, voditelj, učitelj, župnik, vzgojitelj, oče in mati, kakor apostol Pavel: 'Vsem sem postal vse, da bi jih čim več pridobil za Kristusa.'” Oče Serafin je živel in deloval kot goreč brat kapucin, duhovnik in misijonar. Zahtevno misijonsko poslanstvo in dejavnost je prežemal z globokim življenjem vere, vdanosti Bogu in njegovi previdnosti, z zavzetim molitvenim življenjem in pobožnostjo ter zvestobo stanovskim dolžnostim v odnosu do vseh ljudi, še posebej do Indijancev. Vedno je poudarjal dostojanstvo človeka in ljubezen do Indijancev in si prizadeval za pravičnost in mir. Bil je goreč v apostolskem misijonskem poslanstvu in izredno delaven v izboljševanju in vsestranskem razvoju življenjskih razmer Indijancev. / dalje Iva Koršič Blagoslovitev spomenika na Batah 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS6 Goriška S 1. STRANI Pogovor: dr. Mara Petaros, ravnateljica na tehničnem polu in večstopenjski šoli Delo je zelo raznoliko, učenci pa so izredni! Na Goriškem je zato - v tem času, ki je zaradi epidemiološke krize za šole prav poseben ... - odgovorna za malo manj kot tisoč učencev in dijakov, od vrtcev pa vse do višjih šol. Kako ocenjujete - kot ravnateljica tehničnega pola in Večstopenjske šole - prve mesece šolskega leta 2020- 2021? To šolsko leto je zelo naporno, saj imamo poleg rednega dela, ki ga je že itak veliko, tudi precej dela zaradi pandemije. Priprave na novo šolsko leto so trajale celo poletje. Moram pa povedati, da sem jaz poskrbela, da je bilo vse pripravljeno za novo šolsko leto, samo na tehničnem polu, medtem ko sem na večstopenjski našla že vse pripravljeno. Moja predhodnica dr. Elisabetta Kovic je na večstopenjski šoli poskrbela za vse in mi s tem zelo olajšala delo. Tudi sedaj je na razpolago za kakršnokoli pomoč. Na tehničnem polu pa smo skupaj s šolskim odgovornim za varnost inž. Corettijem in s tehniki Davidom, Manuelom in Robertom pripravili vse, da so bili razredi primerno opremljeni za začetek šolskega leta. Dela je bilo zelo veliko. Delali smo skoraj neprekinjeno celo poletje. Najprej je bilo treba ugotoviti, katere učilnice so dovolj velike, da lahko v njih poteka pouk ob spoštovanju varnostnih razdalj. Potem smo določili in uredili vhode v stavbo in izhode iz nje, da se razredi zjutraj ne bi srečevali. Potem smo morali rešiti problem računalniških laboratorijev, telovadnice in slačilnic ter sanifikacije le-teh. Ravno tako je bilo treba prilagoditi šolski urnik in odmore, med katerimi se učenci, ki obiskujejo različne razrede, ne smejo družiti. Hvala Bogu imajo naše šole velika dvorišča, tako da odmori lahko potekajo na svežem zraku. Tudi pouk telesne vzgoje poteka na prostem, kjer se le da. Veliko težavo pa predstavljajo zelo skopa navodila ministrstva, ki se glasijo nekako tako: Ravnatelj, naredi vse, da se v šoli ne bodo širile okužbe. S 1. septembrom smo zakorakali v novo šolsko leto. Logistično smo bili v glavnem primerno organizirani, nakar se je začelo iskanje učnega kadra. Letos so bila imenovanja suplentov nekoliko v zamudi v primerjavi z lanskim letom, vsekakor smo imeli do 15. oktobra imenovan celoten kader. V prvem mesecu šolskega leta smo za vse stopnje šolanja pripravili šolski načrt za spletno didaktiko, če bi slučajno morali spet preiti na to obliko šolanja. Je težko “obvladati” tako širok spekter šolskih programov, potreb in odnosov? Potrebe otrok - in njihovih staršev - so zelo različne. Že prvi dan ravnateljevanja na večstopenjski šoli sem imela kratek stik z enim očetom, ki je na vse načine dokazoval, da je koronavirus samo nateg in da v resnici ta bolezen ne obstaja, ter mi grozil s sodno prijavo. Nekateri starši me imajo izredno radi in mi zato pišejo tudi po večkrat na teden. Vedno najdejo kak - po njihovem mnenju - utemeljen razlog. Tako sem npr. dobila elektronsko pismo, s katerim mi je neka mama sporočila, da je v bližini vrtca, ki ga obiskuje hčerka, našla poginulo podgano in mi poslal sliko podgane. Moram reči, da je delo na tako različnih šolah zelo raznoliko. Res nimam časa, da bi se dolgočasila. Nedvomno se bom v tem letu zelo veliko naučila. Istočasno pa je delo zelo naporno, saj preživim na eni ali drugi šoli od 8 do 10 ur dnevno. Ko pa pridem domov, se šele lotim branja elektronske pošte in odgovarjanja na vsa sporočila. Zelo veliko časa preživim tudi na telefonu, tako da sem se odločila, da bom po določeni uri zvečer prenosni telefon kar ugasnila, sicer ne preživim. Že nekaj tednov po začetku pouka je pokazala zobe zdravstvena kriza … Je (bilo) težko se prilagajati vedno novim uredbam? Ste bili pripravljeni na tak drugi val? Šolske ustanove smo bile pripravljene na začetek šolskega leta, saj smo delali na tem. Problem je, da ostali del javnih storitev - prevozi, oddelek za preventivo, družinski zdravniki in pediatri - ni bil pripravljen za to. Tako je npr. kljub navodilom, da v avtobusih ne sme biti gneče, število avtobusov, ki vsak dan vozijo učence iz Tržiča v Gorico, ostalo nespremenjeno. Da bo do drugega vala res prišlo, smo pričakovali. Osebno sem bila prepričana, da bo pouk v razredih potekal vsaj do 15. novembra, žal se to ni uresničilo. Kako je s spoštovanjem predpisov in ukrepov na šolah različnih stopenj? Učenci so izredni. Pridno spoštujejo navodila. Nosijo zaščitne maske, ohranjajo razdalje, čakajo v vrsti, če je treba. Osebje se je pač prilagodilo razmeram in organiziralo pouk ter ostale dejavnosti v skladu z novimi določili. Tako so npr. na osnovnih šolah organizirali sprejem prvošolcev kar na dvorišču in ob spoštovanju razdalj. Na nižji srednji šoli Ivan Trinko smo npr. morali za nekaj časa zamrzniti delovanje šolskega pevskega zbora, saj petje povečuje možnost okužbe. Moram reči, da so na splošno učitelji zelo iznajdljivi in skušajo najti nove prijeme in alternativne dejavnosti, ki bi učencem lahko polepšale vsakdan. Ste že imeli na vaših šolah veliko okuženih s koronavirusom? Nekaj okuženih smo imeli. Nekaj okužb smo imeli med otroki, nekaj med učnim kadrom. Kaže, da se okužba ne širi v šoli, saj gre za posamezne primere. To je dokaz, da smo se na šolsko leto dobro pripravili. Kako rešujete vsakdanje težave, povezane s koronavirusno krizo? Dosledno se držimo pravil Tehnično-zdravstvenega odbora. Ohranjamo varnostne razdalje, skrbimo za redno umivanje rok, nosimo zaščitne maske. Učencem smo prepovedali, da si med poukom karkoli izposojajo med sabo. Kljub temu pa smo nekaj primerov zabeležili. Ko se je to zgodilo, smo takoj obvestili oddelek za preventivo pri krajevni zdravstveni enoti in dosledno sledili njegovim navodilom. Žal so pri tem oddelku polno zaposleni, zato so njihovi posegi včasih nekoliko v zamudi glede na dejanske potrebe šole. Danijel Devetak V hudih časih epidemije Šola in študenti Zadnje leto višje šole in prvo leto univerze sta za vsakega študenta zelo pomembna in nepozabna dogodka. Predstavljata mu konec mladostniškega obdobja in začetek novega, samostojnega življenja. Pričakovanje in radovednost sta v teh letih največja, nova spoznavanja in prijateljski stiki pa najobširnejši in najpomembnejši. V petek, 6. novembra, so dijaki višjih srednjih šol v Italiji ponovno začeli spremljati pouk po spletu, univerzitetniki pa pol na daljavo, pol v prisotnosti. V Sloveniji so vse šole in univerze zaprli že več kot pred dvema tednoma. Glede na zdajšnjo situacijo je razumljivo, da je bila taka poteza s strani vlade nujna. Istočasno pa to pomeni, da so se vsi študenti in dijaki morali odreči neprecenljivim mladostnim trenutkom v šoli in na univerzah. Kaj pa dijakom sploh predstavljata višja šola in univerza? “Že od vsega začetka mi je višja šola veliko pomenila, saj predstavlja pot do večje samozavesti vsakega dijaka”, pravi Tina Balta, dijakinja zadnjega letnika klasičnega liceja Trubar. “Vsako leto je za dijaka nov izziv. Zadnji letnik pa je posebno obarvan, saj z razredom doživljamo zadnje skupne trenutke in maturo. Šola predstavlja naš drugi dom: vsi se med sabo poznamo in spoštujemo, istočasno pa se šalimo in rasemo skupaj”. Luka Čavdek, študent ekonomske fakultete v Ljubljani, je na vprašanje odgovoril tako: “Univerza je zame izziv, da si dokažem, česa sem zmožen, da samostojno vstopim v odrasli, poklicni svet. Zagotovo je pa tudi priložnost, ki mi dopušča doseči in lažje izpolniti svoje želje.” Šola in univerza sta torej dom, kjer mladi vsak dan sklepajo tesna prijateljstva, in kraj, kjer lahko uresničujejo lastne želje in cilje. Nemožnost druženja v šoli, podajanja snovi “na štiri oči”, interagiranja, debatiranja, odzivanja dijakov in študentov na profesorjeve besede prinaša veliko nelagodja in slabe komunikacije, pomanjkanja motivacije in še posebno koncentracije. Alessia Leopuscech, študentka medicinske fakultete v Mariboru, je glede pouka na daljavo spregovorila tako: “Lekcij na daljavo in v prisotnosti se sploh ne da primerjati. Dojemanje profesorjevih razlag je veliko težje, saj po računalniku praktični del lekcije odpade, ostanejo pa samo pojmi, definicije ter fotografije.” Simone Piccotti, študent medicinske fakultete v Ljubljani, pa je dodal: “Nedvomno imam raje tradicionalno verzijo študija, torej v prisotnosti. To pa ne samo zaradi vseh težav, ki jih povzroča dolgotrajno sedenje pred računalnikom, temveč tudi zato, ker tak način ne dopušča spoznavanja novih ljudi, interakcije s profesorji in sodelovanja med študenti.” Dijakinja znanstvenega liceja Gregorčič, Julija Cotič, pa glede tega pravi: “Z didaktiko na daljavo nimam večjih težav. Priznam pa, da mi je seveda težje slediti razlagam in dojemati snov. Gotovo imam več domačega dela, kar pa se mi zdi razumljivo, še posebno v luči mature.” Mladi pogrešajo prijateljske stike, neposredno komunikacijo s profesorji in medsebojne dialoge v razredu. Podajanje in dojemanje snovi je bolj zahtevno, bodisi za profesorje kot za dijake. Isto pa tudi velja za vzpostavljanje novih stikov in spoznavanje novega okolja. Skupna želja je ta, da bi se situacija čim prej izboljšala in da bi naslednje leto spet lahko vsi stopili v šolske prostore. Upanje, kolektivna in posameznikova zavest ter previdnost so ključni za boljšo prihodnost in ponovno medsebojno interagiranje brez meja. Katarina Visintin D (od 13. novembra do 19. novembra 2020) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www.radiospazio103.it . Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan od 20.00 do 21.00. Spored: Petek, 13. novembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev - Glasba iz studia 2. Sobota, 14. novembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem, terskem, rezijanskem in zilljskem narečju. Nedelja, 15. novembra ponovitev oddaje Okno v Benečijo. Ponedeljek, 16. novembra Charme shazam - Glasba po svetu. Pripravlja in vodi Jerica Klanjšček. Torek, 17. novembra (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem Sreda, 18. novembra (v studiu Danilo Čotar): Samotni pastir: Skrivnosti semena. - Izbor melodij. Četrtek, 19. novembra (v studiu Andrej Bavcon): Četrkov večer z glasbo - Zanimivosti obvestila in humor. RADIOSPAZIO vrata proti vzhodu 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 7Goriška Obvestila Knjižnica D. Feigel v Gorici je od 6. novembra odprta za izposojo in vračanje gradiva, vendar le po predhodnem naročilu. Brezkontaktni prevzem in vračanje gradiva bosta potekala pred vhodnimi vrati v knjižnico. Starejšim uporabnikom in ranljivim skupinam bodo nudili možnost dostave gradiva na dom v okviru akcije Knjiga na dom, knjiga v objem. Urnik in kontakt: Knjižnica D. Feigel, Korzo Verdi 51, Gorica (od ponedeljka do petka: 10.00-18.00, tel.: 0481 531733, e-mail: gorica@ knjiznica.it) Kulturni center Lojze Bratuž, Združenje cerkvenih pevskih zborov in Zveza slovenske katoliške prosvete razpisujejo 17. priznanje Kazimir Humar. Predloge je treba oddati do 31. decembra 2020 na naslov Zveza slovenske katoliške prosvete – 34170 Gorica-Gorizia, Drevored 20. septembra 85, s pripisom na ovojnico: “Predlog za priznanje”. Kulturni center Lojze Bratuž bo v letu 2020 pripravil spominsko razstavo ob 120-letnici rojstva slovenskega umetnika Toneta Kralja. V ta namen vabi lastnike, ki bi bili pripravljeni dati na razpolago umetniška dela za razstavo. Ob tej priložnosti bo izdan katalog z objavo vseh razstavljenih del. Zaniteresirani naj kontaktirajo upravo KC Lojze Bratuž, tel. +39 0481 531445 - info@centerbratuz.org Kmetija KOMJANC Aleš na Jazbinah v Števerjanu obvešča cenjene stranke, da je začela pobirati in predelovati oljke ter že prodaja novo ekstra deviško olje. Da bi lahko skupaj, a obenem varno obhajali evharistijo (sv. mašo), je v pastoralni enoti Soča/Vipava od 1. novembra dalje takole: sobota, 19.00, Gabrje; nedelja, 9.00, Gabrje; nedelja, 9.45, Štandrež; nedelja, 10.30, Sovodnje; nedelja, 11.15, Štandrež (v italijanskem jeziku); nedelja, 18.00, Štandrež. Možnosti veliko, prostora dovolj, volja pa... osebna, piše župnik. Sožalje Za misijonarja Danila Lisjaka: Gianna, Mara, Mirko in prijatelji 700 evrov. Darovi Za Kulturni center Lojze Bratuž ob 14. obletnici smrti predragega brata inž. Janeza Kacina darujeta Marija in Metka 100 evrov. POGOVOR Nika Bagon, poklicna plesalka “Učiti ples mi pomeni tudi biti deležna sanj otrok in njihove vzgoje” Nika Bagon, po rodu iz Sovodenj ob Soči, je poklicna plesalka, koreografinja in učiteljica plesa. Lani je sodelovala v televizijskem šovu Zvezde plešejo, ki je potekal na POP TV. Pred kratkim pa je bila ena glavnih pobudnic manifestacije proti zamrznitvi skupinskih športnih dejavnosti, ki je potekala na Travniku v Gorici. Od kod ljubezen do plesa? Dobro vprašanje. Moram priznati, da sem spoznala ples čisto naključno. Ko sem bila majhna, sem izbirala nov šport. Ker je tudi bratranec to počel, sva se odločila za ples v paru. Že od mladih nog sva plesala na vaških praznikih in ples mi je vedno pomenil sprostitev in zabavo, zato sem se odločila, da nadaljujem na tej poti. Kje si se učila plesati in kako si dosegla tako visok nivo? Začela sem z bratrancem v plesnem Clubu Diamante blizu Tržiča. Pri 14 letih sem s tem klubom dosegla že precej visok nivo v Italiji. Poklicno pot sem začela leta 2011 v Sloveniji s plesalcem Mišo Cigojem, ki je že trikrat zmagal na svetovnem prvenstvu športnega plesa (latinsko ameriški in standardni plesi); z njim sem bila v slovenski državni reprezentanci. Ko sem končala višjo šolo, sem razmišljala, ali bi šla študirat ekonomijo ali bi se podala v ples. Nazadnje sem se odločila, da bom sledila svojim sanjam, in sem se vpisala na akademijo v Bologni. Že po nekaj mesecih, leta 2012, sem se udeležila mednarodnega tekmovanja v Milanu. Si imela dobre mentorje? Kdo te je najbolj izoblikoval? Največ sem se naučila prav na akademiji v Bologni. Bila je izkušnja, ki mi je dala novo vizijo plesa – tedaj sem razumela, da ples lahko postane tudi poklic; do takrat je bil ples zame le oblika sprostitve, strast. Priznati moram, da so bila leta na akademiji res naporna; večkrat sem ob 6.30 že imela prve treninge in domov sem se vračala po polnoči. Vsak dan sem imela opraviti s treningi, učenjem, dietami, nastopi, tekmami … Moja dva glavna mentorja sta zagotovo bila Davide Cacciari in žena Olga, ki sta ustanovila največjo plesno šolo na svetu z več kot 6.000 včlanjenimi, med katerimi je vsaj 300 svetovnih prvakov – Team Diablo. Davide in Olga sta mi dokazala, da od plesa dejansko lahko živiš, in zato sem ju imela za zgled. Kaj pomeni biti poklicna plesalka danes? Biti poklicni plesalec danes pomeni biti vsestranski profesionalni plesalec. Profesionalnost moraš pokazati tudi navzven, na primer v družbi, učenju, in moraš biti kulturno vzgojen. Žal premalo ljudi jemlje resno ples. Za poklicnim plesalcem se skrivajo leta študija, dela, truda in tudi precej stroškov. Značilnost poklicnega umetnika je tudi odrekanje številnim udobnostim. Prepričana sem, da je ples pravi posel. Kaj lahko poveš o izkušnji v šovu Zvezde plešejo? To izkušnjo bom vedno nosila v srcu. Zame je bila kot druga družina. Nikdar bi si ne mislila, da bi od te izkušnje odnesla tako čustveno prtljago, saj sem že prej sodelovala na nekaterih projektih za televizijo. Ko sem izvedela, da je letošnja izdaja šova odpadla zaradi pandemije, sem občutila tesnobo v srcu, saj je zame pomenilo, kot da bi mi prepovedali se srečevati s svojo drugo družino. Kljub temu da je bila ta izkušnja del moje službe, sem vseeno spletla veliko prijateljskih vezi in se čustveno obogatila. Poklicni plesalci smo vajeni, da ohranjamo samozavest in tekmovalnost na tekmovanjih, toda pri izkušnjah, kakršna je bila zame šov Zvezde plešejo, si lahko privoščimo večjo sproščenost in emotivnost. Poučuješ ples? Imaš dosti gojencev? Ti je vzgoja mladih plesalk in plesalcev v veselje? Poučevati sem začela pred približno 12 leti. Na začetku sem sicer bila le vaditeljica in sem pomagala učiteljem. Leta 2014 sem z nekdanjo sodelavko ustanovila plesno šolo Movartex. Na italijanski strani sem nato v istem letu ustanovila še istoimenski klub. Vedno me preseneča, ko srečam svoje nekdanje gojence po mestu, ki so zdaj, denimo, stari 15 let, in sem jih učila, ko so bili stari pet. Učiti ples zame ni samo podajati znanje, ampak mi pomeni biti deležna sanj otrok in njihove vzgoje, tudi če samo za krajše obdobje. V čast mi je biti del razvoja otrok in jim vzbuditi neko ustvarjalnost. Najbolj mi je pri srcu, da mi uspe posredovati svojim učencem to, kar je tudi mojim mentorjem uspelo podati meni: da iz plesa lahko ustvariš posel. Poleg tehnike jim zmoreš posredovati tudi strast do plesa? Večkrat ugotavljam, da s plesom ustvarjalno, čustveno in racionalno nadgrajujem sebe, in prav to želim posredovati svojim gojencem. Ples je zame vsestransko dopolnjevanje in v tem sem našla smisel življenja. Če si učitelj plesa oz. tudi katerikoli drug športni vzgojitelj, se moraš zavedati, da je poleg tehničnega znanja pomembno to, da posreduješ neko vsestransko vzgojo, nov pogled na stvari. Kako doživljaš dejstvo, da v tem času ni več mogoče izvajati športnih dejavnosti, med katerimi je tudi ples? Kje naj začnem? Ker je ples športna dejavnost, pri kateri prihaja do stikov, sem bila ena od prvih, ki je zamrznila svojo aktivnost. Država ne krije niti polovice stroškov, ki jih imamo, tudi če je športno delovanje zamrznjeno. Za zdaj lahko trenirajo le tekmovalni plesalci, ki so vpisani v plesno zvezo, kar predstvalja le 5 % dohodka plesne šole. Stroški so se med drugim močno zvišali, odkar je država pod udarom koronavirusa; samo za razkuževanje smo porabili okoli 100 evrov na teden. Strogo smo se držali pravil že od vsega začetka pandemije, toda vlada je odločila, da vseeno prekine naše in druge podobne športne dejavnosti. Poleg ekonomske plati pride v ospredje tudi čustvena – ples je to, kar mi je všeč delati in od česar živim, in to mi je bilo odvzeto. Na vse načine se trudimo in angažiramo, da bi se naša športna aktivnost nadaljevala kljub sedanjim okoliščinam. Čutim, da sem na pravi poti, ker se borim za svoje pravice, toda včasih tudi čutim, da sem v tem boju sama in je prihodnost meglena. Mislim, da kadar človeka bolj skrbi ekonomsko preživetje med pandemijo kot zdravje, pomeni to poraz za državo. Kaj še rada delaš, ko imaš kaj prostega časa (če ga sploh imaš)? Ker zdaj učim le desetino časa od tega, kar sem učila prej, imam nekaj več prostega časa. Rada kuham, treniram in se vztrajno izobražujem; udeležujem se spletnih tečajev, ki so namenjeni podjetnikom, in študiram za druge plesne in športne poklicne licence. Na splošno se v tem času veliko izobražujem in upam, da mi bo v veliko korist. Katere so tvoje želje oz. poklicni cilji za prihodnost? Moje glavne upanje je, da postane moja plesna šola boljša tako kakovostno kot po številu udeležencev in da, zakaj ne, odpremo sedeže naše šole tudi drugje. Želim si ponuditi neko dodano vrednost temu območju, da bi nam uspelo z obeh strani meje združiti moči pri plesnih dejavnostih, da skupaj postanemo močnejši. Lepo bi bilo, ko bi ples postal vsestransko priznan kot šport in delo. Seveda bi medtem čim več rada plesala, mogoče v gledaliških predstavah, televizijskih šovih in podobno, ker sem morda prestara, da bi spet začela tekmovati. Samuel Devetak foto Ana Gregorič GORICA Od 12. do 14. novembra 55. Mednarodni posvet ICM Letošnji posvet Inštituta za srednjeevropska kulturna srečanja bo zaradi koronavirusa potekal izključno na spletu, na družbenih omrežjih Facebook in Youtube. Povezave bodo na razpolago na spletni strani inštituta www.icmgorizia.it. Srečanje nosi naslov “Humanitas: Arte, Kultur, Sožitje, Tiara” in bo potekalo od 12. do 14. novembra. Sodelovalo bo več kot trideset govornikov, ki bodo nastopili v štirih jezikih (italijanščina, slovenščina, nemščina, furlanščina), odraz večkulturnega in večjezičnega ozemlja Goriške, od Gorice in Nove Gorice do Ogleja. Posvet bo v četrtek, 12. novembra, ob 10. uri, uvedel zgodovinar Fulvio Salimbeni, predsednik inštituta, prvo predavanje pa bo imel goriški muzikolog Quirino Principe na temo “Humanitas. Aktualnost preroške intuicije”. Sledil bo poseg podpredsednika inštituta Nicoloja Fornasirja o večjezični reviji Kadmos, ki jo inštitut že veliko let izdaja, in o njeni novi spletni izdaji. Med 16. in 18. uro se bodo vrstila predavanja na temo umetnosti, “Arte”, moderator bo Carlo Grandi. V petek, 13. novembra dopoldne, bo Georg Meyr imel predavanje z naslovom “Kultur”, istega dne popoldne pa bo prišlo na vrsto “Sožitje” z moderatorko Majdo Bratina. V soboto, 14. novembra, bodo na sporedu predavanja sklopa “Tiara” s Claudiom Cressatijem. Srečanje se bo končalo s posegi predavateljev iz raznih srednjeevropskih držav, ki bodo spregovorili v svojem materinem jeziku. Namen 55. Mednarodnega posveta Inštituta za srednjeevropska kulturna srečanja je ustvariti in gojiti vezi med posameznimi inštituti in univerzami. Tudi letošnja izvedba bo nastala pod pokroviteljstvom Dežele FJk, Občine Gorica in zasebnih sponzorjev, kot je goriško podjetje Zollia holding. EDI Na prelepi Skokovi kmetiji, obdani z rožami, trtami in griči, tam prelepi fant - mož živi, ki Abrahama slavi. Za ta lepi jubilej naj z zdravjem nadaljuje kar naprej, saj zdravje je tista zlata beseda, ki vsak si jo želi. Iz srca, MAMA 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS8 Kultura DROBCI DOMAČE ZGODOVINE (134) Dimitri Tabaj Glavni naslov časopisa Slovenec z dne 17. marca 1916 je poročal o smrti barona Andreja Winklerja. Baron Andrej Winkler V Narodnem koledarju in letopisu Matice slovenske za leto 1867 najdemo seveda tudi Andreja Winklerja. Najdemo tudi grofa Jožefa Barba, o katerem bomo pisali v nadaljevanju. Cerkev sv. Martina v Topoljanu Rodbina Pace Friedensberg, iz katere je izhajal Anton Pace, mož Winklerjeve hčere Marije, ki je pokopana v Štandrežu, je imela posestva v Gorici, Gradišču, Štandrežu, Topoljanu (furlansko Tapoian, italijansko Tapogliano, gre za slovenski toponim: kraj, kjer rastejo topoli). Na sliki njihova rezidenca v Topoljanu, o kateri bomo še pisali. TRETJI DEL Nekaj dni prej, 12. oktobra 1892, je ljubljanski Slovenski narod poročal o ozadju odstopa barona Andreja Winklerja: “Z včerajšnjim dnem odložil je oficijelno naše deželne vlade vodstvo mož, kateremu bodo ohranili trajen spomin kranjski Slovenci. Dne 18. marca 1880. l. postavila je vladarjeva volja na čelo kranjsko deželne uprave gospoda Andreja Winklerja, sina priprostega slovenskega kmetovalca, in danes poslavljamo se od barona Andreja Winklerja, odlikovanega z visokim avstrijskim redom. Self-made-man v besede najboljšem pomenu umaknil se je s političnega pozorišča. Odločna narodna stranka, čije glasilo smo mi, morala se je v dvanajstih letih njegovega službovanja mnogokrat v bran postaviti naredbam veleblagorodnega gospoda barona in zlasti v zadnjih časih se naša stranka ni solnčila ob žarkih njegove milosti, a vsikdar spoštovali smo v njem moža poštene volje, rodoljuba, ki ni nikdar zatajil slovenskega svojega srca. /…/ Za vso svojo prijenljivost pa je žel gospod baron Winkler v Nemcih, ki so pri tej priliki razkrili vso perfidnost svoje politike, bore malo hvale. Navzlic vsem neumestnim in nezasluženim koncesijam črnili so ga navzgor kot najhujšega zatiralca nemškega življa, kot pravega pravcatega germanofoba ter tako vedno globlje izpodkopavali njegovo veljavo. /…/ To, kar trde Nemci, tedaj veleblagorodni gospod Winkler nam Slovencem nikdar ni bil; nikakoršnega narodnega zatiranja ni pomenjala za kranjske Nemce mnogoobrekovana ‘Era Winkler’ in skrajna nehvaležnost je, ako danes nemška stranka kamenje meče za možem, ki je varoval tudi le navidezno opravičene interese nemškega življa, kakor punčico v svojem očesu. /…/” Baron Andrej Winkler je na stara leta zime preživljal v Gorici v svoji vili na korzu, poletja pa v Tolminu v Vili Emiliji (tako se je poimenovala po njegovi ženi Emiliji Peršolja). Umrl je 16. marca 1916 v Gradcu, kamor se je zatekel v času italijanskega napada na Gorico in Posočje. Tako je poročal ljubljanski Slovenec 17. marca 1916: “Baron Winkler je skoro trinajst let modro in pravično vladal našo deželo. Bil je svojim uradnikom zgled pridnosti in natančnosti v službenem poslovanju, imel je za vsakega prijazno besedo, naklonjen je bil dobrodelnim zavodom, katere ustvarja krščanska ljubezen do bližnjega. /…/ Kranjska dežela mu ohrani blag in časten spomin”. Istega dne je o tem pisal tudi Slovenski narod: “Slovensko prebivalstvo Kranjske dežele je sprejelo novega dež. predsednika z nepopisnim navdušenjem, zlasti ker je takoj ob svojem nastopu priznal slovensko uradovanje. Winklerjevo prvo potovanje po deželi je bilo triumfalnega značaja; tako ni bil nikoli ne prej ne pozneje nihče sprejet, a tudi še ni nihče koj ob začetku svojega uradovanja imel takih težav, kakor Winkler. /…/ Zasluge, ki si jih je baron Winkler pridobil za deželo Kranjsko, so nevenljive in nepozabljive. Uredil je, kolikor se je dalo, jezikovno vprašanje. Uradovanje okrajnih glavarstev s slovenskimi občinami je postalo slovensko, politični upravi podrejeni uradi so sprejemali slovenske vloge in jih reševali v slovenskem jeziku, konec je bil narejen korupciji, nasilnosti in sleparstvom pri volitvah in slovenske večine so zavladale v deželnem zboru, v dež. odboru, v ljubljanskem mestnem zastopu, trgovski zbornici in v drugih občinah. /…/ ” V Plečnikovi hiši v Ljubljani je od 16. oktobra dalje na ogled razstava Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Arhitekt Jože Plečnik je širši javnosti dobro poznan, prav tako duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar. A le malokdo ve, da se je med tema velikima Slovencema spletlo trdno prijateljstvo, ki je trajalo več kot tri desetletja. Razstava prijateljstvo med Plečnikom in Finžgarjem osvetljuje s predstavitvijo gradiva iz Finžgarjeve zbirke, ki jo hrani Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK) in doslej še ni bilo predstavljeno širši javnosti. Predstavljena so tudi ohranjena Finžgarjeva pisma iz Plečnikove zbirke pod okriljem Muzeja in galerij mesta Ljubljane (MGML). V postavitev so vključeni še izbrani izvirni predmeti, ki jih je Plečnik oblikoval za prijatelja: Finžgarjev ciborij iz leta 1936, kipec za častnega meščana Ljubljane, ki ga je Finžgar prejel leta 1941, in velikonočni svečnik iz leta 1951. Razstava bo na ogled do 24. januarja 2021. Avtor razstave je Marijan Rupert, skrbnik Rokopisne zbirke v NUK. V publikacijo razstave je vključil Finžgarjev zapis: “Prvič sem se sešel z njim, ko sem se ukvarjal s potrebno mislijo, kako bi podrl trhle deske in postavil novo ograjo med njegovim in župnijskim vrtom. Mirno me je poslušal. Nato mi je z ljubkim smehljajem rekel: ‘Le poderite to revno ostarelost, toda nove ne postavljajte!” Zavzel sem se. On pa je resno nadaljeval: ‘Čemu bi si dva soseda zapirala ljubi veter, ki mirno pihlja od soseda do soseda?’” Finžgar je nadaljeval: “On me je bistro opazoval in uganil, da sem ga prišel prosit načrta za novo ograjo. Oba sva za hip umolknila. Prvi je spregovoril Plečnik: ‘Moj načrt je v eni besedici: Nič! Bodimo ljudje in se sosedje radi imejmo. To je najlepša ograja.’ Segel sem mu v roko. Tedaj je vzbrstelo najino prijateljstvo, ki se vsa leta niti trohico ni skalilo.” Kot je zapisal Rupert, je močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, po Rupertovih besedah dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Posebno zanimivi so sprotni Finžgarjevi pripisi pod Plečnikovimi pismi, saj v veliko primerih pojasnjujejo kontekst sporočila, ki ni vselej jasen iz besedila. Ob obsežni korespondenci pa se je ohranilo tudi precej arhitektovega originalnega gradiva, risb, klišejev, osnutkov, vinjet, ki jih je Plečnik na Finžgarjevo prošnjo - večinoma s skromnim opravičilom, da ni grafični oblikovalec - naredil za naslovnice in oblikovanje revij, knjig, podobic, logotipov. V tej korespondenci se nam Plečnik tako deloma razkrije kot arhitekt - kar smo doslej že dodobra poznali - in kot grafični oblikovalec - kar je bilo doslej malo manj znano - in predvsem kot človek: kot zaupni prijatelj, predan, požrtvovalen, hvaležen, velikodušen in dosledno do konca skromen v izvirnem Frančiškovem duhu. V Plečnikovih pismih Finžgarju pa je pogosto najti - sicer lapidarno zapisana - razmišljanja o arhitekturi in o položaju umetnika. Finžgar in Plečnik sta si bila karakterno na prvi pogled različna, Plečnik bolj asocialen samotar, ki je težko navezoval stike z okolico, Finžgar pa, nasprotno, oseba z izrazitim družabnim in socialnim potencialom. Vendar sta oba svoje umetniško in duhovno poslanstvo dojemala v smislu celibata kot sublimiranega življenjskega imperativa, je še zapisal Rupert. LJUBLJANA Razstava v Plečnikovi hiši Arhitekt in Finžgar JEZIKOVNICA (96) Vladka Tucovič Sturman Nagrada mira Pravopisno pravilo, kako zapisujemo poimenovanja nagrad, uporabnikom jezika vedno znova povzroča težave. Je že tako, da nagrade, čeprav govorimo o njihovem poimenovanju, ne sodijo med imena oz. ne med lastna imena, pač pa so t. i. občna imena – karkoli si že tisti, ki se pravopisa učijo, pod to besedno zvezo predstavljajo. Ponavadi jim razložim čim preprosteje: občna imena so običajne besede, ki se pišejo z malo začetnico. Problem nastane, ko nismo prepričani, kam oz. v katero skupino (občnih ali lastnih imen) sodi kakšna beseda – tako marsikdo praznike piše z veliko začetnico, čeprav po pravopisnih pravilih ne sodijo v lastnoimensko besedje, pač pa med občno. Vrnimo se tokrat k poimenovanjem nagrad in pustimo ob strani, da z veliko pišemo poimenovanja, če so svojilni pridevniki (Prešernova nagrada, Nobelova nagrada, Veronikina nagrada); če pa niso oz. so samostalniki, ki izhajajo iz imen (nagrada oskar iz moškega imena Oskar, nagrada vesna iz ženskega imena Vesna), ki so seveda tudi samostalniki, pa z malo začetnico. Ravno slednje je bilo povod za tokratno Jezikovnico, namreč zapis nagrade, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra Pen, se imenuje po imenu slovenske pisateljice in prevajalke Mire Mihelič in se podeljuje ponavadi jeseni (letošnja prejemnica je pesnica Barbara Korun), in sicer mira – prav ste videli, poimenovanje nagrade se pravilno zapiše z malo začetnico, pa čeprav izhaja iz osebnega, torej lastnega imena; z veliko bi se zapisal svojilni pridevnik Mirina nagrada, enako kot Veronikina nagrada. Nagrada mira bi se namesto mira lahko imenovala tudi nagrada Mire Mihelič (v tem primeru bi z malo pisali besedo nagrada, ime in priimek pa seveda z veliko), podobno kot nagrada Radojke Vrančič za mlade obetavne prevajalce – vendar ne Miheličeva nagrada, ker bi v tem primeru šlo za moški svojilni pridevnik (poznamo Miheličevo galerijo, poimenovano po soprogu Mire Mihelič, slikarju in grafiku Francetu Miheliču), še manj pa Miheličina nagrada, torej bi bil svojilni pridevnik ženskega spola tvorjen iz priimka Mihelič na sicer možen, vendar zaenkrat neustaljen način. Neustrezen zapis, ki je pritegnil mojo pozornost, je izhajal iz nepoznavanja, kaj beseda mira sploh pomeni (mira ima sestro enakopisnico seveda v “dišeči smoli nekaterih tropskih dreves”), zapisano je bilo namreč celo “nagrada MIRA”. Slednje je povsem skregano s pravopisnimi pravili. Zapis z velikimi tiskanimi črkami je namreč v običajnih besedilih rezerviran za kratice, kot so: NUK, SAZU, ZTT, SKGZ, ZKB, kar ne Mira ne mira seveda nista. Domišljam si, da vem, zakaj je prišlo do zapisa MIRA. Avtor gotovo ni bil prepričan, kako naj zapiše poimenovanje nagrade, z malo ali veliko začetnico, pa se je zatekel k samim velikim črkam – da bo volk sit in koza cela. Vendar tako, če se odločimo za same velike črke, ni sit niti volk niti koza ne ostane cela, pademo namreč samo še v večjo pravopisno zmedo … Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman na Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper) izvaja pravopisne in lektorske vaje. Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu. 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 9Kultura Z odra se je za vedno poslovil najstarejši član igralskega ansambla SNG Nova Gorica (2) Jožeta Hrovata bodo hudo pogrešali tudi v štandreškem dramskem odseku Jožeta Hrovata, ki je vselej nadrobno in pronicljivo izdelal svoje igralske kreacije, bomo zelo hudo pogrešali v naših “zamejskih” ljubiteljskih gledaliških krogih. Po njegovem slovesu je zazijala goboka praznina v dramskem odseku Prosvetnega društva Štandrež. Štandreške komedijante je s svojim širokim strokovnim znanjem umetniško usmerjal in jim pomagal pri gledališki rasti že od l. 2004, ko je režijsko paličico prevzel od nepozabnega Emila Aberška, ki je s Štandrežci ustvarjal nad trideset let. Še prej je Hrovat režiral mlajše igralce v skupini Oder'90. Prvo predstavo je v Štandrežu zrežiral leta 2005, in sicer Za blagosolov in rdeče zvezde, ki jo je v humornem slogu spletel Janez Povše ob 40-letnici štandreškega dramskega odseka. Sledile so si Hamlet v sosednji vasi, Balkanski špijon, Primorske zdrahe, Kaj bodo rekli ljudje ...?, Gugalnik, Zbeži od žene, Cvetje hvaležno odklanjamo, Štirje letni časi, Trije vaški svetniki, Mrtvi ne plačujejo davkov, Dohodnina, Čaj za dve, Bosa v parku in Vohuni, pa še komični enodejanki Ne joči, Duško! in Čiri-čiri. Hrovat je vsaki izmed teh uprizoritev pridal nekaj pristno svojega, vselej je vsebino začinil s ščepcem dobrodušne ironije in kritičnega pogleda na današnji svet in družbo v njem. Čeprav je pri odrskih postavitvah ljubil klasični režijskih pristop, so njegove režije zmeraj izzvenele sveže in pristno. Bil je zelo spreten pri izbiranju dramskih del, večinoma komedij, ki so ustvarjalni razpoznavni znak štandreškega dramskega odseka in ki jih je imel tudi on še posebno rad, a ne tistih s puhlo vsebino, ki vzbujajo cenen smeh. V duhovitosti besedila je vedno iskal globlje sporočilne misli. Izbiro tekstov je seveda prilagajal potrebam igralcem; pri tem pa ga je pogojevalo tudi kronično pomanjkanje novih igralskih moči. To je žal realnost, s katero se, kot marsikatera druga ljubiteljska gledališka skupina, že dolgo sooča tudi dramski odsek PD Štandrež. V soglasju z igralci in njihovimi zmogljivostmi je rad segal po klasičnih pa tudi sodobnejših komedijskih delih. Kot je z veliko žalostjo v srcu povedal Božidar Tabaj, dolgoletna gonilna sila štandreškega dramskega odseka, je Jože Hrovat zanje nenadomestljiv. Ni jim bil namreč le mentor, režiser in umetniški usmerjevalec, ampak poskrbel je za vse, kar spada k dobri predstavi. Ob začetku vaj je bila v njegovi zamisli že celovita podoba predstave. Zato se ni osredinil le na režijsko delo, ampak se posvetil tudi scenski podobi, osvetlitvi odra, glasbi, ki je vselej tako posrečeno spremljala odrsko dogajanje, pa izbiri primernih kostumov. Res je dal vse od sebe. Kot je sam izjavil o svojem sodelovanju s štandreškimi igralci, “pri delu z njimi uživam v komedijskem razpoloženju, si pa tudi ohranjam kondicijo /.../ Je pa tudi režija sama po sebi mikavna, čeprav imaš ljubiteljske igralce”. Potrpežljivo in nazorno je na vajah vedno podrobno svetoval igralcem, kako naj izoblikujejo zaupano vlogo, zlezejo liku pod kožo, in jim jasno pokazal, kako naj prikažejo različne trenutke v posameznih prizorih, da bi bilo vse bolj pristno, naravno, povrhu vsega pa še komično. Med njim in igralci so se spletle prisrčne, trdne prijateljske vezi, ki so prišle do izraza še posebno po vsaki dobro izpeljani premieri. Takih lepih nepozabnih trenutkov se je v vseh teh letih nabralo ničkoliko. Zadnje tako iskreno druženje z njim so štandreški igralci doživeli v letošnjem poletju, ko je koronavirus malce popustil in so svojo zadnjo upešnico Vohuni v njegovi režiji odigrali v Vojščici. Predstavi je kot vselej sledilo prijetno prijateljsko srečanje ob dobri kapljici, tudi tisti, ki se je porodila iz njegovega grozdja. Jože Hrovat je namreč v zadnjih letih z velikim veseljem namenjal svoje proste ure “kmetovanju”. Pred leti se mu je namreč uresničila velika želja: z ženo sta kupila večje zaraslo zemljišče v Goriški Brdih. Vanj sta vložila mnogo ur dela in truda, da sta si uredila lep vinograd in sadovnjak z različnimi sadnimi drevesi, pa še v vrtu sta gojila zelenjavo in rože ter si zgradila lično “zidanico”, s kletjo, seveda. Ko je le mogel, je Jože odhajal tja v spokojnost narave in si tam otresal vsakdanji stres, ki se kopiči tudi v igralcih in obremenjujoče deluje na njihovo psihofizično ravnovesje. Tam pri njem med briškimi griči so bili večkrat gostje tudi štandreški igralci, ki so v vedrem vzdušju okušali njegovo odlično, povsem naravno pridelano belo in rdeče vino. Tudi pri vinogradniškem in kletarskem delu je bil natančen in pozoren kakor na odrskih deskah. Dragi Jože, neizmerno te bomo pogrešali vsi, ki smo bili deležni tvoje žlahtne umetniške besede, a tudi osebne topline, prijaznosti in preprostosti, s katero si se vselej približal sogovorniku. Hvala za vse gledališke užitke, ki si nam jih radodarno delil z odrskih desk, in hvala, da si svoje znanje tako velikodušno razdajal našim gledališkim ljubiteljskim zanesenjakom, da so zavzeto stremeli po čim bolj učinkovitih in prepričljivih nastopih. Zelo težko bo brez tebe! Prijazni ženi Nadi, ki je tudi sama bila poklicno tesno povezana z gledališčem in je dobrohotno sprejemala Jožetovo odsotnost, ko je odhajal na vaje v Štandrež, pa tudi hčerki Teji in sinu Tadeju in njunima družinama izrekamo iskreno sožalje. Jožetu pa naj Vsemogočni da uživati nebeške lepote v večni prostranosti onstranstva. Iva Koršič Po Nebeški poti - Peš od Ogleja do Svetih Višarij (15) Nace Novak Spet tam, kjer se je vse skupaj začelo Pri zaprtem kmečkem turizmu Zaro, le malo pred mejnim prehodom Robidišče, je začelo padati. Rahlo, a vseeno. Ravno toliko, da je bilo treba iz rukzaka vzeti dežni pončo, ki sem ga kakšno uro pred tem slekel in spravil, saj so me med spuščanjem na momente božali celo sončni žarki. Manever sem opravil pod streho ene od hiš kompleksa, kjer so ugasli čiki v pepelniku na okenski polici pričali o tem, da je bila okrepčevalnica ob poti še pred kratkim odprta. Med nadaljevanjem me je nežno oblivalo dol z neba, zaradi hitrega koraka (da bi bil čim prej na cilju, sem jo gonil v vojaškem tempu) in dolgega spusta pa me je začelo zbadati v desni goleni. Bolečina se je krepila, tako da sem posumil na kakšno vnetje pokostnice. Do nekdanje mejne carinske hišice za Robidišče, ki je zapuščeno propadala ob cesti, me je pot vodila po asfaltu, potem pa spet na kolovoz, ki se je še naprej spuščal skozi res bohotno goščavje, da sem si začel spet glasno požvižgavat. Kar nekaj časa je trajalo, preden sem rahlo šepajoč in žvižgajoč prišel do potoka Legrada, desnega pritoka Nadiže. Ob kamnitem mostičku pri tako imenovanem kozjem brodišču (guado delle capre) je bila voda strupeno zelene barve zaradi algastega zelenja, ki je preraščalo skale in kamne, namočene v njej. Od tam sem se začel spet vzpenjati proti Prosnidu (Prossenicco), da mi le ne bi bilo preveč lahko, pa se je začelo bolj konkretno vsuvati dol z neba. V Prosnidu sem se zato, ne da bi to prej načrtoval, ustavil pod streho v vaški gostilni in naročil kapučin. Oštirka mi je med pripravo toplega napitka svetovala, naj zaradi dežja in razmočenega ter zato spolzkega terena na koncu vasi ne sledim modri ribici, ki usmerja na ozko stezico, ampak naj nadaljujem kar po asfaltu, saj je bila pot do Mosta na Nadiži (Ponte Vittorio), naslednje oprijemljive točke na CC, po cesti le za dvesto metrov daljša, kar sem upošteval. Še bolj koristno pa je bilo njeno opozorilo, da je Nadiža kakšno uro hoda naprej od mosta, kjer jo pot prečka, ob visoki vodi težko prehodna (na kar je opozarjal tudi vodnik) in se je treba v takem primeru vrniti nazaj do mosta in potem po cesti do Brezja (Montemaggiore), do koder naj bi bilo še dvanajst do trinajst kilometrov. Ko sem se, hvaležen za te informacije, odpravil naprej, se je bolečina vrnila. Zaradi postanka, med katerim so se mišice ohladile, je bila, dokler se niso spet ogrele, že prav nadležna, a sem stisnil zobe in vsaj mimo skupine lovcev, zbranih ob bližnji hiši – kakšnih deset jih je bilo, med njimi celo ena mlada lovka – hodil, kot da vse štima. Za prvim ovinkom je začela noga kar sama od sebe spet šepati. Seveda me je skrbelo. Če bi šlo samo navzgor, bi ne imel večjih težav, a vedel sem, da me čaka razgiban teren s še kar nekaj spusti. Hvala bogu je med postankom v Prosnidu prenehalo deževati. Na koncu naselja se je cesta spet prevesila navzdol. Po približno dveh kilometrih sestopanja sem prišel do Mosta na Nadiži, kjer sem pred dobrim letom med družinskim izletom prvič videl oznako za Cammino Celeste, ki je zbudila moje zanimanje. Če ne bi bilo tistega izleta in postanka pri mostu, je vprašanje, ali bi sploh prišel na CC. Morda bi me pa odneslo kam drugam. „Če boš pod mostom videl veliko vode, bo reko težko prebroditi,“ mi je, preden sem zapustil ošterijo, rekla gostilničarka. „Ampak kaj pomeni veliko vode?“ sem se spraševal na mostu, gledajoč dol v strugo. Drugič v življenju sem bil tam, tako da res nisem bil pristojen za sodbo o tem, ali je vode veliko ali ne. Če bi hodil eno uro naprej po označeni poti in se znašel pred pregloboko podivjano deročo vodo, ki je ne bi bilo mogoče prebroditi, bi se mi snelo, ker bi moral nazaj. Zato sem pri odločanju, kako naprej, upošteval, da je že prejšnji dan kar konkretno padalo, pa tudi tistega dne se je že na gosto zlivalo dol z neba. Ob mostu sem malo postal in vrgel pogled na ozko potko, ki je vodila vzporedno z reko in kamor je usmerjala modra ribica. Takrat, pred dobrim letom, se mi je zdela tako mikavna, da sem se ujel v to zgodbo. Sprijaznil sem se, da mi po njej očitno ni usojeno hoditi in po asfaltirani podlagi zagrizel v klanec proti, kot je pisalo na usmerjevalni tabli, štiri kilometre oddaljenemu kraju Plestišča (Platischis). Tvegati še dve dodatni uri hoje s tako nogo in v takem vremenu in po tem, ko sem imel za sabo že blizu dvajset prehojenih kilometrov, si res nisem upal privoščiti. Jože Hrovat, Mirko Vuksanović, Janez Starina in Božidar Tabaj leta 2006 v Štandrežu (foto Franko Kogoj) 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS10 Tržaška S 1. STRANI Pogovor: Alessio Štoka, predsednik društva Prosekar “Ne zavedamo se, koliko lahko vsi skupaj pridobimo z razvojem prosekarja!” Med temi gotovo izstopajo priljubljeni fanclji z dušo, ki predstavljajo enkratno združitev sladkih in slanih sestavin. Čas, ko kmetovalci pred zimo pospravijo pridelke, smo izkoristili za pogovor s predsednikom društva Prosekar, Alessiom Štoko. Ali lahko obrazložiš smisel nastanka in delovanja vašega društva? Društvo smo ustanovili pred tremi leti z namenom, da bi zaščitili ime našega penečega vina, prosekarja. V tem času nam je to uspelo, česar se dejansko veselimo. V preteklih mesecih smo se namreč dogovorili s konzorcijem za zaščito poimenovanja kontroliranega porekla Prosecco doc in z Deželo FJK za zaščito naše penine. Prosekar smo vključili v konzorcij Prosecco Doc, kar je predstavljalo edino možnost zaščite, saj bi drugače izgubili možnost uporabe našega imena. Kot Slovenci v zamejstvu smo dejansko zelo občutljivi za ta vprašanja. Če bi nam odvzeli možnost uporabe našega poimenovanja, bi tega ne bili veseli … Seveda je pomembno, da poleg imena prosekar dejansko tudi ostane naš: pridelovati ga bo torej treba na našem ozemlju, po našem dosedanjem postopku in z našimi avtohtonimi vinskimi sortami. Ali obstaja nevarnost, da se “mali” prosekar s tem dogovorom izgubi v globokem morju svetovno znanega Prosecca? Po mojem te nevarnosti ni, saj je prosekar popolnoma različen od Prosecca. Zdi se, da nam konzorcij Prosecco Doc pri tem “pomaga”. Kaže, da se držijo besed, in zaradi tega jim zaupamo. Prosekar se bo prideloval iz glere, vitovske in malvazije zgolj na Tržaškem. Po mojem mnenju bo prosekar dejansko izstopal v sklopu tega največjega vinskega konzorcija na evropskih tleh. V dogovoru, ki smo ga z njimi podpisali, so obljubili, da nam bodo pomagali tudi na politični ravni pri ovrednotenju našega vina. Sv. Martin je za kmetovalce čas obračunov. Ob trgatvi ste vinogradniki poudarjali, da se obeta kakovostna letina. Ali to potrjujete? Potrjujem, tudi količinsko je letina zelo dobra. Vsi se tega veselimo. Nekateri starejši vinogradniki so mi zaupali, da tako dobre letine, kot je letošnja, v zadnjih 30 letih še ni bilo. Čas je primeren tudi za obračun delovanja vašega društva. Bi izpostavil dosežke in morda še odprta vprašanja? Kot društvo se v tem času sprašujemo, kako in kaj naprej, ker dogovor, s katerim smo zaščitili prosekar, predstavlja dosežek našega glavnega cilja, zaradi katerega smo se dejansko ustanovili. Odslej nas čaka vsaj triletno delo za ureditev proizvodne specifikacije vina, katero bomo morali pozorno spremljati. V tem času bomo v sodelovanju s konzorcijem Prosecco Doc izvajali tudi eksperimentacijo vina: na več načinov bodo preizkušali naše mošte in vina, prirejali razne pokušnje ter opravljali poskuse v laboratoriju. Kot društvo si seveda prizadevamo tudi za pridobitev novih vinogradniških površin in večanje števila članov, ki pridelujejo Prosekar. V veselje nam je, da se nam redno pridružujejo novi člani in članice. Pri urejanju novih vinogradov imamo veliko težav s pridobivanjem potrebnih dovoljenj, ki so vselej nezadostna. Poznamo vinogradnike, ki bi radi uredili vinograde na, denimo, dveh hektarjih površine, a je to nemogoče, saj jim Dežela FJK letno daje možnost sajenja trt na tisoč kvadratnih metrih … Vinogradnikom, ki obdelujejo površine na kraški planoti, je ta problem uspelo rešiti in torej lahko širijo svojo dejavnost. Mi pa, ki večinoma obdelujemo terasaste površine pod kraškim robom, kjer je več kot 30 cm zemlje, kot predvideva olajševalno zakonsko določilo, tega ne smemo ...Tisoč kvadratnih metrov vinograda na leto je absolutno premalo za nekoga, ki želi biti poklicni vinogradnik. Prizadevamo si, da bi to oviro odpravili, a ni lahko. Kot društvo se trudite tudi, da bi ljudje, ki so svoja zemljišča zapustili, le- ta dali v najem mladim vinogradnikom, da bi na njih ti lahko uredili vinograde. Kako vam to uspeva? Nekaj teh zemljišč so prevzeli mladi vinogradniki, vendar še vedno premalo … Problem predstavlja velika razpršenost lastnine in dejstvo, da še vedno, žal, premnogi domačini ne radi oddajajo v najem svojih zemljišč. So pa tudi taki, ki so sklenili najemninske pogodbe z včlanjenimi vinogradniki, in se torej površine, ki jih obdelujemo, počasi večajo. Ali velja, da se povečuje zanimanje obiskovalcev za vas Prosek, ki je dal ime svetovno znanemu vinu? Zanimanje tujih in domačih obiskovalcev se za vas in njeno okolico stalno veča. Naj povem, da me je pred eno uro poklical italijanski časnikar iz Londona, ki ga zanima naša stvarnost. Raste tudi število udeležencev vodenih sprehodov, ki radi odkrivajo vinograde v našem bregu, s katerih se razprostira čudovit razgled na Miramar in Tržaški zaliv. Zanimanje turistov je veliko, še predvsem Avstrijcev in Nemcev, a tudi iz ZDA, Japonske in od drugod. V vinogradniško-turistično ovrednotenje naših krajev smo od samega začetka verjeli. Veseli nas, da se to dogaja. Ali se pri vašem društvu za zagon vinogradništva pod kraškim robom zgledujete po kakem že tovrstno razvitem območju? Seveda, s pozornostjo gledamo na razvoj, ki so ga terasasta območja doživela na Tridentinskem in v Liguriji (park Cinque Terre). Kot predsednik društva bi moral vzpostaviti s tamkajšnjimi vinogradniki tesne stike in peljati, denimo, naše vinogradnike na ekskurzijo v te kraje. O tem smo razmišljali in dejansko že pričeli priprave, a epidemija je naš načrt prekinila. Naj tudi povem, da smo junija letos nameravali na Proseku prirediti Praznik prosekarja, ki bi moral imeti velik odmev. Priprave so že dobro stekle, a covid-19 nam je žal prekrižal račune … Kakšne načrte imate za Dom prosekarja, ki so ga uredili sredi vasi? Čemu bo konkretno služil? Dom ima turistično namembnost. V njem bodo potekale pobude za promocijo ozemlja in njegovih pridelkov. Lastnik doma je zadruga Društvena gostilna na Proseku, ki čaka na denarna sredstva z Dežele FJK za nakup notranje opreme. Za tem bodo v domu pričeli organizirati razne pobude, o katerih ve povedati kaj več vodstvo zadruge. Ali vinogradniki na Proseku in Kontovelu med sabo sodelujete? Kako? Nedvomno. Smo lepa in uigrana skupina 12 vinogradnikov, ki smo v nekaj letih - zahvaljujoč se medsebojnemu sodelovanju in izmenjavi izkušenj - pridobili veliko poklicnega znanja. Vsak izmed nas nima namreč za sabo zelo velikega števila trgatev in s temi povezanih izkušenj. Ker si pa te, z dosežki in napakami vred, delimo, smo precej poklicno zrasli. Veseli smo, da smo kot skupina v nekaj letih lahko napredovali. Mislim, da čaka našo skupino, ki vodi tudi društvo, v prihodnje še veliko zadoščenj. Ali vam je pri posredovanju poklicnega znanja s svojimi koristnimi nasveti ob strani tudi kak že uveljavljen vinogradnik? Seveda. Na samem začetku je kot prvi prosekar pripravil Edi Kante, ki nam je posredoval tudi potreben začetni zagon za delo. Veliko nam vsekakor pomaga Andrej Bole, ki tudi sam proizvaja prosekar. Imamo tudi druge stike in poznanstva, ki jih redno gojimo in preko katerih smo deležni vselej dragocenih poklicnih nasvetov. Ali ste kot vinogradniki zadovoljni s podporo in storitvami, ki vam jih nudijo stanovske organizacije? Kakšne predstavnike si dejansko želite? Problem predstavlja vedno večja birokracija, ki nam jemlje ogromno časa in energije. Na splošno vse organizacije, tako Coldiretti, ki je velika, kot Kmečka zveza, imajo s tem velike težave. Govorili smo tudi z deželnim odbornikom za kmetijstvo Zannierom, ki se dobro zaveda obsega birokracije, s katero smo se kmetje primorani soočati. Že v splošnem kmetijstvu je veliko birokracije. V vinogradništvu je ta do desetkrat večja. Zadevo je treba rešiti, ker tako ni mogoče iti naprej. V kmečke organizacije smo včlanjeni. Glavno mesto zaseda med nami seveda Kmečka zveza, ki je dejansko dala pobudo za razvoj prosekarja. Kot rečeno, problem je birokracija. Ko sem pričel to delo, si nisem mislil, da me čaka toliko birokratskih ovir … Ampak z veseljem do dela te premoščate, kajne? Nedvomno. Dejansko pa se je naš poklic spremenil, saj gre več kot polovica naših delovnih ur za pripravo in urejanje raznih papirjev. Ne bi smelo biti tako … Bi rad ob koncu pogovora še kaj dodal? Morda to, da bi se na Tržaškem vsi morali v večji meri zavedati, koliko lahko - vsi skupaj - z razvojem prosekarja dejansko pridobimo. To naše vino, ki ima za sabo 500 let zgodovine, je res poseben biser. Omogoča nam lahko pravi preporod turizma in še večjo prepoznavnost drugih naših vin, v prvi vrsti vitovske in terana, vseh naših pridelkov in proizvodov. Prosekar ljudi privablja. Izvor svetovno znanega Prosecca je tudi povezan s Prosekom. Obiskovalci radi spoznavajo kraje z zgodovino, iz katerih imajo čudovit razgled na morje. Če vse to povežemo, ovrednotimo ponudbo celotnega območja. Ko bi vsi to dobro razumeli, bi nam pri naših prizadevanjih tudi pomagali. Matej Caharija 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 11Tržaška POGOVOR Tina Busan, študentka Mednarodnih odnosov in podpresednica društva MUNSC Na MUN konferencah o delovanju mednarodnih organizacij iz prve roke Delovanje mednarodnih organizacij je večkrat zelo oddaljeno od našega vsakdana. Da bi njihovo delo približali širšemu številu ljudi, v slovenski prestolnici obstaja društvo Model United Nations Slovenia Club. V nov izvršni odbor je bila letos izvoljena 21-letna Openka Tina Busan, ki študira Mednarodne odnose na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Z njo smo se pogovorili o delovanju društva in konferencah MUN, na katerih se študentje prelevijo v delegate mednarodnih organizacij. Tina, lahko za začetek na kratko opišeš klub? Klub se imenuje Model United Nations Slovenia Club (MUNSC). Ukvarjamo se s simulacijami konferenc mednarodnih organizacij oz. njihovih organov, predvsem Organizacije združenih narodov (OZN), včasih pa tudi katere druge, npr. NATO. Simuliramo na primer konference varnostnega sveta OZN, njihove generalne skupščine in podobno. Kako potekajo te simulacije? Konferenc se ponavadi udeležujejo študenti. Vsaka konferenca ima svojo temo, na kateri študent zagovarja interese ene države v sklopu teme, ki je bila izbrana za konferenco. Cilj je, da na koncu napišejo skupen dokument, resolucijo, kot to tudi počnejo pravi organi pri svojem delu. Študenti se morajo najprej pripraviti doma, raziskati stališče, ki ga država zagovarja, in na podlagi tega debatirati in se pogajati na konferenci. Na njej skušajo priti do nekega skupnega sklepa, vsekakor pa se trudijo, da so tudi v sklepnem dokumentu vključeni interesi države, ki jo zagovarjajo. Cilj je torej simulacija resničnega življenja: študenti tako pridejo v stik z realnostjo dela mednarodnih organizacij. Kdaj si spoznala klub MUNSC in kako si se mu pridružila? Klub so nam predstavili na fakulteti. Večina nas je študentov ljubljanske Fakultete za družbene vede, čeprav imamo tudi člane z drugih fakultet. Klub sicer ni del univerze, je del društva United Nations Association of Slovenia (UNAS) (v slovenščini se imenuje Društvo za Združene narode za Slovenijo), mi pa smo del njihove mladinske sekcije. Dveh MUN konferenc sem se sicer udeležila že na višji šoli. Ker sem že imela izkušnjo s takimi konferencami, sem se odločila, da se včlanim v klub. Njihovo delovanje mi je bilo všeč, zato sem v klubu tudi ostala. Rekla si, da si se že na višji šoli udeležila MUN konference. Katera je bila tvoja prva izkušnja? Prva je bila Romun leta 2015, ki je potekala v Rimu. Tja sem šla s skupino mladih, ki smo hodili na združenje Associazione Italo-Americana. Oni so organizirali, da bi šli na konferenco tisti, ki nas je to zanimalo. Dva študenta Diplomatskih ved iz Gorice sta nam prišla razložit, kako delujejo konference, potem pa smo se odpravili v Rim. Kaj je najtežje na konferencah (priprava, diskusija ...)? Po mojem mnenju je zelo odvisno od tega, kakšen tip osebe si. Gotovo je veliko priprave pred samo konferenco, saj moraš vedeti, koga zastopaš, kaj je tista država že naredila na področju, o katerem bo govor na sami konferenci, in kaj bi še rada naredila. Pomembno je, da na podlagi usmeritve državnih politik tudi sam razmisliš, kaj bi se lahko še naredilo v tej smeri. Cilj konferenc namreč ni samo ponavljati stvari, ki so se jih že zmenili pravi delegati, ampak ta, da študenti pridejo sami do kakšnih sklepov in dajo ideje, kako se lahko do tega pride. Priprava je torej zelo pomembna, saj brez nje ne moreš zastopati stališča svoje države. Tudi vidik javnega nastopanja je lahko precej zastrašujoč, zato ker nismo vsi navajeni na to. Moja izkušnja je, da je javno nastopanje na teh konferencah različno kot sicer. Vedno je nekaj improvizacije, ki pa mora seveda sloneti na podatkih. Še posebno na začetku, ko si na prvih konferencah, nimaš še občutka, kako grejo zadeve, drugi se ti zdijo boljši, zdi se ti, da znajo vse, in se ne počutiš tako udobno. S časom pa se privadiš tudi na potek konferenc in postane tudi ta vidik veliko lažji. Vsekakor je zelo zanimivo, ker se naučiš tehnik pogajanj, kako se napiše tudi dokument. To je zelo pomembno, ker ima vsako telo mednarodnih organizacij različen končni dokument. Vedeti moraš tudi, kaj lahko v vsakem komiteju odločiš. V enem komiteju lahko govoriš o finančnem vidiku, v drugem pa ne moreš, ker se v njem ne govori o financah. Zato moraš vedeti, kaj lahko sploh naredi tvoj komite, in kako ubesediti tisto, o čemer si se pogovarjal, in to, kar si odločil. Vsak del konference je težek na svoj način, pa tudi zanimiv. Katera država, ki si jo zagovarjala na konferencah, je bila zate najbolj zanimiva? Po eni strani je lažje, ko zagovarjaš katero od evropskih držav. Ker sem iz Evrope, imam več izkušenj glede tega, kaj zagovarjajo evropske države in katero je njihovo mišljenje. Po drugi strani je tudi zanimivo poskusiti kaj bolj zahtevnega in se poglobiti v stališče države, ki ti je daleč, tako po izkušnji kot tudi mogoče po ideologiji. To je tudi zanimiva plat MUN-a, ker moraš včasih zagovarjati države, ki imajo stališča, s katerimi se ti ne strinjaš. Vendar kot delegat ne smeš imeti osebnega mnenja, pač pa zagovarjaš državo. /str.15 Urška Petaros Prižig lučk na Velikem trgu V petek, 6. novembra, so na Velikem trgu s kratkim dogodkom uradno prižgali božične lučke, ki bodo krasile in razsvetljevale Trst v naslednjih mesecih. Na trgu se je zbrala lepa množica, kar v teh časih ni najbolj primerno. Tudi zaradi tega se je verjetno uprava odločila za krajšo slovesnost. Odborniku Giorgiu Rossiju in županu Robertu Dipiazzi se je pred kamerami pridružil otročiček, ki je pritisnil na daljinec in praznično osvetlil mesto. Odbornik in župan sta se nato za kratek čas zadržala s časnikarji. V minulih tednih je bilo kar nekaj kritik na račun mestnih prazničnih lučk in okraskov, saj je občinska uprava investirala kar 500 tisoč evrov, kar je pri nekaterih občanih vzbudilo nejevoljo. Živimo namreč v kočljivih časih in take vsote bi morda raje namenili drugam. Odbornik in župan pa sta tudi v petek suvereno poudarila, da je božično vzdušje pomembno za “naše ljudi”, saj daje občutek upanja in veselja, kar je bistvenega pomena v teh kočljivih časih. Obvestila Narodna in študijska knjižnica je od 6. novembra odprta za izposojo in vračanje gradiva, vendar le po predhodnem naročilu. Brezkontaktni prevzem in vračanje gradiva bosta potekala pred vhodnimi vrati v knjižnico. Starejšim uporabnikom in ranljivim skupinam nudijo možnost dostave gradiva na dom v okviru akcije Knjiga na dom, knjiga v objem. Urniki in kontakti: ul. sv. Frančiška 20, Trst (od ponedeljka do petka: 10.00-18.00, tel.: 040 635629, e-mail: trst@knjiznica.it) Oddelek za mlade bralce, ul. Filzi 14, Trst (ponedeljek in petek: 9.00-14.00; torek in četrtek: 12.00-19.00, sreda: 8.00-14.00, tel.: 040 9896153, e-mail: mladinskioddelek@knjiznica.it) Slovensko dobrodelno društvo je na svoji spletni strani (www. dobrodelno.it) objavilo 34. razpis za študijske nagrade, ki so namenjene univerzitetnim študentkam in študentom slovenske narodnosti iz Furlanije Julijske krajine in so poimenovane po Mihaelu Flajbana in Ireni Srebotnjak. Prosilci morajo do 31. decembra 2020 poslati po elektronski pošti (urad@ dobrodelno.it) ali izročiti na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva prošnjo in dokumente, ki so navedeni v razpisu. Slovensko pastoralno središče vabi slovenske vernike na tradicionalno versko pobožnost hvaležnica, ki bo v nedeljo, 15. novembra, ob 16. uri v stolnici sv. Justa ob upoštevanju vladnega dekreta in protokola Italijanske škofovske konference za zajezitev širjenja koronavirusa. Maševal bo nadškof Giampaolo Crepaldi, sodelovali bodo skavti SZSO in združeni zbor ZCPZ. Darovi Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: na Misijonsko nedeljo so verniki v Mačkovljah nabrali 1.655,00 €. Darove lahko nakažete tudi na ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice Bic: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan ul. Cordaroli 29, 34135 Trst Tudi Knjižnica Dušana Černeta iz ul. Donizetti 3 v Trstu se je prilagodila novim pravilom za omejevanje pandemije. Medtem ko je v času prvega lockdowna knjižničarka delala na domu, nadaljuje tokrat delo v prostorih knjižnice, vendar ta ni odprta za obiskovalce. Za prevzem ali vračanje gradiva morajo zato interesenti javiti svoje želje na elektronski naslov knjižnice (kdc@spin.it), po elektronski pošti bodo tudi prejeli odgovor z navodili. Glede neobsežnega gradiva je po dogovoru možno tudi skeniranje. Knjižnica Dušana Černeta v času pandemije BANI Počastitev spomina na padle vaščane Da ne bi pozabili nanje V težavnem času, ki ga preživljamo zaradi omejitev, ki jih je prinesla s seboj ta kužna bolezen, nam je vseeno uspelo počastiti spomin na padle vaščane v prvi in drugi svetovni vojni. Po večerni predpraznični maši smo v soju luči pred spominskim obeležjem, ki stoji pred cerkvijo, počastili spomin na te žrtve. V uvodu se je oglasila pesem O srečni dom nad zvezdami, ki ji je sledila recitacija Duhovni soneti – 164 Andreja Capudra. Nato so bili nagovor, recitacija, Predsmrtnica Janka Samca, molitev z blagoslovitvijo in pesem O srečni dom nad zvezdami. V nagovoru je bila izrečena tudi misel, da smo tu le začasno pred vrnitvijo v naš pravi dom, kot pravi Slomškova pesem. Tja bomo šli, kjer vlada spokojni mir v harmoniji z ljubeznijo Očeta stvarstva. V nadaljevanju je bila izpostavljena vsa tragedija dveh svetovnih vojn, ki je prizadela neizmerno gorje ljudem po svetu. Razdejanje domov, solze sirot, vdov, staršev in ostalih sorodnikov, ki so zaman čakali na vrnitev svojih dragih. Spomnimo se jih z molitvijo, pesmijo in šopkom cvetja, da ne gre vse to gorje v pozabo. In ko bomo na grobovih naših dragih pomolili in prižigali lučke, spomnimo se tudi na vse tiste, ki so svoja življenja izgubili daleč od doma na bojnih poljih ali v iskanju boljšega življenja in počivajo brez križa ali drugega znamenja pozabljeni na raznih koncih sveta. Ko bomo prosili milosti Očeta stvarstva, spomnimo se tudi vseh tistih, ki zaradi te kužne bolezni preživljajo težke čase v svetu. Pavel Vidau foto MČ 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS12 Aktualno Smrt v umetniških vrstah Poslovil se je likovni umetnik Jože Spacal V sredo, 21. oktobra 2020, je v Ljubljani umrl slikar, grafik, mozaicist in scenograf Jože Spacal, ki se je rodil leta 1939 v Kostanjevici na Krasu. Izobrazbo je pridobil na akademiji Brera v Milanu, v mozaiku pa se je izpopolnjeval na tamkajšnji visoki šoli za umetnost Castello Sforzesco. Skoraj tri desetletja je deloval kot scenograf na TV Ljubljana, kjer je pripravil več kot 300 scenografij. Sodeloval je na številnih domačih in mednarodnih razstavah. Jože Spacal je veljal za sooblikovalca grafične šole v Ljubljani. V grafiki je naravne elemente združeval z risbo, doseženo z orodji sodobne tehnike. Ves čas se je ukvarjal z mozaikom, najprej s ploskovnim, pozneje pa je razvil izrazito reliefno, skoraj arhitekturno gradnjo. Veljal je tudi za prenovitelja in enega najizrazitejših sodobnih ustvarjalcev te slikarske tehnike na Slovenskem. Edinstvenost med slovenskimi likovnimi umetniki je dosegel s sintezo klasičnih in sodobnih postopkov. V njegovih začetnih delih so prevladovali kraški motivi, nato gabariti streh, volovske vprege, kamnolomi, kompozicije razdejanj, erupcije v kozmosu, knjige v plamenih, simfonije morskih valov. Kot scenograf je v oddaje najrazličnejših žanrov vnašal prvine sodobne likovne umetnosti in jih združeval s sočasnimi dosežki znanosti, s čimer je ustvaril celovite umetniške stvaritve, ki sodijo v sam vrh dosežkov na področju TV scenografije. Sodeloval je na vseh pomembnejših razstavah slovenske grafike doma in v tujini, v obdobju od leta 1964 do leta 1993 pa tudi na vseh pomembnih grafičnih bienalih. Imel je tudi več samostojnih razstav, v Ljubljani leta 1993 veliko pregledno razstavo TV scenografije in leta 1999 veliko pregledno razstavo grafike. Za svoje delo je prejel več kot 20 nagrad in priznanj v tujini, med njimi nagrado na 7. norveškem mednarodnem bienalu grafike v Fredrikstadu in nagrado na 4. mednarodnem bienalu grafike v Varni. Grad Kromberk Poklon Zmagu Posegi Na Gradu Kromberk so postavili občasno razstavo z naslovom Hommage Zmagu Posegi: deset let pozneje, ki jo je pripravila kustosinja Nelida Nemec. Zaradi znanih zdravstvenih razmer 23. oktobra niso mogli prirediti javnega odprtja in zdaj, od torka, 27. 10. 2020, v skladu z ukrepi za preprečevanje širjenja okužb s konoravirusom so vse muzejske zbirke Goriškega muzeja zaprte. Razstava bo sicer odprta do 23. maja 2021. Zato upamo, da bo koronavirus čim prej odšel od nas in da bomo imeli dovolj časa na razpolago za ogled razstave. Nelida Nemec je jeseni leta 2019, ob deseti obletnici umetnikove smrti, v okviru Festivala Ljubljana, pripravila Hommage Zmagu Posegi v atriju Križank, z izborom del v kamnu in bronu iz obdobja od 1992 do 2002. Razstavo so letos prenesli na Grad Kromberk in jo obogatili še z izborom risb in grafik. Nelida Nemec je v spremljevalnem besedilu med drugim zapisala: “Posegova ustvarjalna pot je bila v marsičem posebna, drugačna od generacije, ki je skupaj z njim vstopala v svet umetnosti, saj je kiparstvo, kot ga je sam videl in čutil, od njega zahtevalo veliko. Ne samo ustrezen delovni prostor, glino, kamen, kovino, les in druge klasične materiale, temveč predvsem globok premislek, jasno videnje in predstavo, nezmotljiv čut za dimenzije, volumen in statiko, površino in prostor; za pravi in pravilen prijem, dotik in poseg roke, ki s fizično močjo pridaja ali odvzema, gladi ali reže. Modelira. Sestavlja. Odliva. Kleše. Njegovo iskanje se ni opiralo samo na tradicijo, ki jo opredeljujejo znamenite Rodenove besede, ki so že ob koncu devetnajstega stoletja skulpturo opredeljevale kot umetnost izbočevanja in vdolbljenja, kot umetnost oblik v igri svetlobe in sence, in so bile kljub drugačnim naravnanostim pomenljivo žive tudi v osemdesetih dvajsetega, temveč v največji meri na paleto vznemirljivih nagovorov ljudi, narave, okolja, predvsem pa gline in kamna, ki ju je občudoval vse od otroštva in sta spodbujala tako formo kot vsebino, haptičnost in vizualne učinke, kot tudi antropomorfnost in abstraktnost. Na začetku svoje ustvarjalne poti je kipar Zmago Posega povedal: 'Moje delo je iskanje v materiji, iskanje oblik, ki jih ta narekuje, gibanje skozi njen prostor ... Držim se klasičnih materialov, kovine, kamna, v meni je nekaj zemeljskega, osnovnega, iz česar skušam črpati. Kljub osebni obdelavi osnovne materije poskušam ohraniti njeno avtentičnost, njen značaj, njeno osnovno bit. Tako nastajajo nove specifične oblike gline, denimo, ki je v svoji osnovi zelo amorfna sestavina in v obdelavi tako krhka in lomljiva. Slediti skušam značaju sestavine, ki jo preoblikujem, vendar nisem specifično oblikotvoren, pač pa bolj kipar, ki materiji prisluškuje ...' Bil je kipar, ki je svoj dar videnja in občutenja forme, volumna in prostora naravnal k tisti kiparski senzibilnosti v okvirih klasičnega, tradicionalno telesnega in modelacijskega principa, ki je omogočal oblikovanje njegovega sporočila na način, da se je material vdajal njegovi roki. Da je izrazna moč sporočilno spregovorila s prepletom oblike, volumnov, površin, votlega in gmote. S spojitvijo oblikujoče praznine in telesnosti. Da sta govorili tako forma kot vsebina, ki sta bili vtisnjeni, oblikovani ali izklesani. Kot bi vsa telesnost učinkovala zunaj same sebe, ujeta v drži, v kateri telo ni bilo v nobenem trenutku, a je bilo v kiparjevi glavi, srcu in duši. Videno in podoživeto na njegov način. Zato oblikovano, zmodelirano, zgneteno, izklesano v njegovem videnju in materializirano z njegovo roko, ki pušča kiparjev odtis, pravzaprav sled njegove roke. To velja tako za njegovo malo kot tudi za javno, spomeniško plastiko.” Kipar Zmago Posega se je rodil 29. maja 1959 v Postojni, vendar je vse do odhoda na šolanje v Ljubljano živel v Biljah na Goriškem, kjer je dolga leta po koncu študija imel tudi svoj atelje. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (profesorji Drago Tršar, Dušan Tršar, Slavko Tihec) je diplomiral leta 1982 (ob diplomi je prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado), čez tri leta je tu končal tudi drugi letnik kiparskega specialističnega študija. Leta 1985 je pridobil status samostojnega kulturnega delavca, leta 1995 pa prejel naziv docent za kiparstvo na ALU v Ljubljani. Od leta 1999 do prerane smrti 23. januarja leta 2009 je bil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje tudi zaposlen, najprej kot docent za kiparstvo na Oddelku za restavratorstvo, kjer je poučeval kiparjenje in tehnologijo kiparskih materialov, od leta 2002 pa kot predstojnik tega oddelka. To funkcijo je opravljal do leta 2006. Zadnje leto svojega življenja je prebival v Novi Gorici, kjer je zaključeval javno naročilo – skulpturo graditeljem Nove Gorice. Mestna občina Nova Gorica mu je posmrtno podelila nagrado Franceta Bevka. Že od začetka osemdesetih let preteklega stoletja je Zmago Posega veliko razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Širši javnosti je poznan tudi kot avtor mnogih javnih spomenikov. Katarina Brešan EZTS se predstavi občanom Evropska akademija Furlanije Julijske krajine in Krožek za družbenopolitična vprašanja Anton Gregorčič vabita na srečanje s predstavniki EZTS GO z naslovom EZTS se predstavi občanom, ki bo v ponedeljek, 16. novembra, ob 20. uri. Srečanje bo zaradi izrednih razmer potekalo na daljavo. Spregovorila bosta direktor Ivan Curzolo in namestnik direktorja Tomaž Konrad. Pogovor bosta vodila Mara Černic in Daniel Baissero. Namen dogodka je spoznati, kaj je EZTS GO, katere so njegove značilnosti in pristojnosti, kateri projekti potekajo in kako bodo vplivali na ozemlje EZTS-ja, ki vključuje občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter-Vrtojba. Udeleženci dogodka bodo lahko sodelovali s komentarjem in vprašanji. Srečanje, ki bo odprto za javnost, bo mogoče spremljati na Facebook povezavi https://www.facebook.com/ UnitaPastoraleGoriziaCentro. Na srečanju bodo lahko sodelovali tudi tisti, ki nimajo profila na Facebooku, tako da se predhodno prijavijo na naslov visionarigruppoimpegnopolitico@gmail.com. Zmago Posega, avtor kipa msgr. Kazimirja Humarja, ki stoji v spominskem parku KC Lojze Bratuž 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 13Slovenija V Ljubljani izgredi z nasiljem in napadi na policiste Predsednik Državnega zbora in premier o izhodu iz zdravstvene in politične krize V Sloveniji je javnost vedno znova presenečena, osupla in pogosto tudi prestrašena zaradi tistega, kar se dogaja v politiki. Opozicijske stranke naj ne bi priznavale zakonov in drugih odločitev, ki jih v okviru ustavnih pooblastil sprejemata Državni zbor in vlada. To pomeni kršitev temeljev pravne države in demokracije, za kar bi bilo treba, domnevam in ugibam, tudi kazensko odgovarjati. Zgodilo se je celo, da je v parlament prišla skupina protestnikov, ki ob petkih protestirajo po ljubljanskih ulicah, v spremstvu nekaj znanih oseb z dr. Dušanom Kebrom na čelu, nekdanjim ministrom za zdravje in politikom, si nadela priložnostno novo ime in od predsednika dr. Igorja Zorčiča zahtevala, “da jim izroči oblast v Sloveniji”. To zahtevo so mnogi v politiki označili za nekaj nezaslišanega, kar se v vsej zgodovini slovenske države še ni zgodilo. Sta pa svoje poglede in stališča za izhod iz globoke zdravstvene krize, katere povzročitelj je virus covid-19, in tudi politične krize, predstavila dr. Igor Zorčič, predsednik Državnega zbora, in predsednik vlade Janez Janša. Predsednik Zorčič predlaga, naj se politične stranke in vsi drugi pomembni dejavniki, vključno mediji, prenehajo med seboj kritizirati in se obtoževati o čemerkoli, da bi v Sloveniji ustvarili boljše razmere in vzdušje, ki je potrebno za razvoj in uveljavitev normalne pravne in demokratične države. Premier Janez Janša pa je imel javni prednovoletni nagovor Slovenkam, Slovencem in drugim državljanom. Opozoril je, “da je položaj v državi zelo resen, prav kritičen, in ga nima smisla olepšavati. Novi val virusa je še težji, ker zanj nimamo učinkovitega cepiva ali zdravila ali vsaj obvezne elektronske aplikacije za sledenje okužbam. Možnost splošnega cepljenja proti virusu bomo najbrž dobili v obdobju od aprila do junija prihodnje leto. Nas čaka še najmanj mesec dni trdega boja z virusom covid-19 in nato še meseci velikeprevidnosti. Od nas vseh, vsakega posameznika, od vse naše zavzetosti, naše vztrajnosti, trdoživosti, poguma, trme in solidarnosti je odvisno, kako bo šlo naprej. Pred vrati je zima, bo težko, vendar sem prepričan, da bomo zmogli. Če bomo v naslednjih tednih uspešni v boju za zajezitev virusa covid-19, bomo lahko Božič in novo leto preživeli čim bolj normalno. Nasploh pa se večina nas Slovencev zaveda, da z nujnimi ukrepi ščitimo vse, kar imamo kot narodna skupnost”. Glede razvoja in uporabe cepiv zoper covid-19 je zelo pomenljiv članek z naslovom Pravica do etično pridobljenih cepiv proti virusu, ki ga je v Slovenskem času, časniku za družbo in kulturo, ki je priloga tednika Družina, objavil dr. Tadej Strehovec, generalni tajnik Slovenske škofovske konference. Sporoča, naj bi trenutno raziskovalne ustanove po vsem svetu razvijale več kot 169 vrst različnih cepiv, med katerimi je več kot 30 cepiv že v fazi kliničnega razvijanja. Avtor prispevka pa se sprašuje, ali se lahko katoličani cepijo s cepivi, ki so ustvarjena na osnovi celic iz tkiv splavljenih otrok. Poudarja, da v primeru, če bodo v prihodnosti na voljo različna cepiva, naj država kupi tista, ki so oziroma bodo etično sprejemljiva. V centru Ljubljane pa se je prejšnji četrtek zvečer zgodilo, kar so nekateri napovedovali, namreč pod pretvezo nekakšnega protestnega shoda so se dogodki sprevrgli v nerede, nasilje in napade na policiste. Letele so granitne kocke, ognjene bakle, steklenice. Izgredniki so napadali tudi policiste na konjih. Domnevno je napadalo okoli 400 izgrednikov, katerih identitete pa še niso ugotovili. Ranjenih je bilo okoli 15 policistov, nekaj novinarjev, snemalcev in fotografov. Območje je preletaval helikopter, policija je v obrambi pred nasilneži uporabila tudi solzivec in prvič po letu 2012 tudi vodni top. Nasilnim dogodkom je sledil val protestov in ogorčenja. Premier Janez Janša je dejal, da je šlo za kriminalna dejanja, ki bodo kaznovana. Dogodke so obsodili predsednik države Borut Pahor, vladni govorec o virusu covid-19, ljubljanski župan Zoran Janković, ostro pa tudi Združenje novinarjev in publicistov. Le-to je zapisalo, “da so bili nasilje in napadi na policiste in novinarje pripravljeni in izvedeni načrtno, namerno in zahrbtno”. Ostro se je odzvala tudi Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Njen predsednik, upokojeni ljubljanski nadškof msgr.dr. Anton Stres, je dejal: “Zavzemamo se za svobodo izražanja, brez uporabe nasilja. Ko večina državljanov spoštuje ukrepe zoper virus in tako varuje zdravje sebe in drugih, so takšni protesti z nasiljem skrajno brezobzirni in žaljivi do vseh, še posebej do zdravstvenega osebja in žrtev epidemije. Državnim organom izrekam priznanje in hvaležnost za njihovo učinkovito posredovanje. V Komisiji Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci jim izražamo podporo pri zagotavljanju zakonitosti, reda, varnosti in miru v Sloveniji.” Pa še novica, ki je razveseljiva in humana. Zunanji minister dr. Anže Logar, ki je več dni preživel v samoosamitvi doma zaradi okužbe z virusom covid-19, je ozdravel in se že vrnil na svoje delovno mesto v zunanjem ministrstvu. Marijan Drobež Dr. Igor Zorčič Družba Hit se je z namenom preprečevanja širjenja epidemije koronavirusa odločila, da bo sobe Hotela Lipa v Šempetru pri Gorici ponudila za namestitev osebja Splošne bolnišnice “dr. Franca Derganca”. Hotel Lipa je šempetrska bolnišnica že prevzela v uporabo. S širjenjem epidemije so bili hoteli družbe Hit vnovič primorani zapreti svoja vrata, turisti in obiskovalci pa ostajajo doma. Že v času prvega vala je bil Hotel Lipa tehnično in organizacijsko pripravljen za namestitev zdravstvenega osebja, vendar konkretnih potreb takrat ni bilo. Zdaj pa epidemiološka slika in procesi dela v šempetrski bolnišnici kličejo po novih zaščitnih rešitvah in ukrepih. Tako je Hotel Lipa konec oktobra že sprejel prvega uporabnika. “V Hitu smo sklenili, da zaposlenim v šempetrski bolnišnici zagotovimo začasno domovanje v Hotelu Lipa. Prostori za bivanje so brezplačno na voljo članom bolnišničnega kolektiva, ki se bodo odločili za začasen umik od doma, zato da pred okužbo zaščitijo domače,” je povedal Tomaž Repinc, predsednik uprave družbe Hit. Bolnišnica in družba Hit sta se dogovorili za mehanizme sodelovanja, pri čemer bolnišnica skrbi za redno čiščenje in dezinfekcijo prostorov, menjavo hotelskega perila in odvoz smeti. Družba Hit nosi stroške obratovanja poslovne enote, družba AGM pa je poskrbela za tehnični nadzor vstopov v hotelske prostore. V družbi Hit si želijo, da bi obratovanje hotela Lipa v teh posebnih razmerah posameznike odvrnilo od vandalističnih dejanj, ki so v času pomladnega zaprtja in žal vnovič tudi pretekle dni povzročila škodo na poslopju hotela. V času drugega vala epidemije covida-19 Hotel Lipa na voljo osebju šempetrske bolnišnice Svetovni dan flozofije Spletna okrogla miza Dne 19. novembra bodo v Sloveniji praznovali Unescov svetovni dan filozofije v obliki spletne okrogle mize z naslovom Umetna inteligenca: življenje v času robotov in transhumanizma. Zdi se, da se moramo, potem ko smo končno izumili “igračo, ki se je nikoli ne naveličamo”, soočati s problemom učinkovite omejitve njene uporabe. Tako nam že kratek premislek pokaže, da razvoj informacijske tehnologije ne prinaša zgolj rešitev in novih priložnosti, ampak tudi težke izzive oziroma celo neposredne nevarnosti. Filozofija kot tista disciplina, ki ima za svojo nalogo refleksije sodobnih pojavov v njihovih spoznavnih, moralnih in bivanjskih razsežnostih, tako ne more mimo razmisleka o umetni inteligenci in njenem vplivu na naša življenja. Na dogodku, ki ga bo moderiral predsednik Slovenskega filozofskega društva dr. Tomaž Grušovnik (predavatelj na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem), bodo sodelovali gostje dr. Cene Bavec (zaslužni profesor Univerze na Primorskem, doktor informacijsko upravljavskih znanosti), dr. Janez Bregant (predavatelj na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru), dr. Marko Grobelnik (raziskovalec umetne inteligence na Inštitutu Jožef Štefan), dr. Olga Markič (filozofinja in predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani) in dr. Luka Omladič (filozof in okoljski analitik) ter gimnazijski dijaki. Okroglo mizo bo možno spremljati “v živo” na spletni strani dneva filozofije (danfilozofije.net) ter na Facebook profilih Slovenskega filozofskega društva, Društva za razvoj humanistike - Zofijinih ljubimcev in Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem (www. facebook.com/uppef). Dalmatino Tino Mamić Oljke, oljke, naše lepe oljke! Obiranje oljk je nadvse podobno trgatvi. Bendimi. Oljk, ne oliv. Oboje je sicer pravilno. A Istrani rečejo sadežu enako kot drevesu: uljka. In zato je pravilno oboje. Tudi v Uradnem listu EU je oboje dovoljeno. Zdi se mi, da se beseda oliva tam niti ne pojavlja pogosto. Pri prijateljici, Dalmatinki, na sosednjem hribu v naši lepi Istri smo ves dan obirali oljke. Vsa družina, sosedje in prijatelji. Med cvetočim rujem, primorskim jesenskim cvetjem, vzraslim skozi kamnite suhozide starodavnih teras. Pod vročim soncem, ki bi se ga tudi maja ne sramovali zaradi dobrih 20 stopinj Celzija. Nebo brez oblačka, pod njim pa se v nebo dvigajo rubinaste, vijolične in zelene oljke. Slikovito in barvito je bilo tako, da so vsi otroci uživali in družno pomagali. Lepo, razmeroma čisto in ne pretežko delo. Klepet. Domače vino med malico. Marendo, rečejo domačini. Tako kot je rekla naša Dalmatinka tudi v svoji rodni Dalmaciji. Tako kot bendimo bi morali tudi trgatev oljk postaviti na Unescov seznam žive dediščine. Gre namreč za navado, tradicijo, ki povezuje razseljene družine in jih vrača k rodni grudi. Trgači niso nikoli plačani. Dela se za boglonaj in nihče ne pričakuje nič drugega. No, ja, je in pije pa se … In se zabava. Na Unescovem seznamu so že dalmatinsko klapsko petje, petje iz hrvaške Istre, cerkljanska laufarija. Zakaj ne tudi obiranje oljk in bendima? Če v Dalmacijo vozijo turistične agencije turiste obirat mandarine in jim turisti za to plačajo, bi to lahko naredili tudi v Sloveniji. Mar ne? 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS14 Aktualno Pred poldrugim mesecem smo se na teh stolpcih poklonili Tadeju Pogačarju, čudežnemu dečku, ki je očaral svet in se veselil nenadejane končne zmage na krožni kolesarski dirki po Franciji. Veliki osmoljenec je bil tedaj Primož Roglič, ki pa se je po tistem spodrsljaju (en negativen dan na Touru ga je dejansko stal končni uspeh, tudi drugo mesto pa je bil vsekakor velik dosežek) pošteno oddolžil z nedeljskim slavjem v Madridu kot zmagovalec, že drugič v karieri po lanskem slavju, ugledne španske Vuelte. Naenkrat je postala Slovenija kolesarska velesila, kar je seveda vsem v ponos. Pojav, ki ga preučujejo poznavalci razmer v športu po vsem svetu in se mu pravzaprav ne morejo načuditi. Zanimivo analizo je ponudil že v ponedeljek športni dnevnik Gazzetta dello Sport, ki je v poglobitvi čez celo stran ugotavljal, da majhna Slovenija gradi svoje mnogotere prelesti (omenjeni so bili, poleg Rogliča in Pogačarja, smučarki Maze in Štuhec, košarkarja Dončić in Dragić, odbojkar Urnaut, hokejist na ledu Kopitar, skakalec Prevc, moška rokometna reprezentanca, ob tem da so obšli nogometaša svetovnega formata Handanovića in Oblaka) že od bogatega in očitno učinkovitega programa športne vzgoje v šolskem sistemu. Tokrat pa naj počastimo Primoža Rogliča, 31-letnega Zasavca iz Kisovca, ki je bil na mladinski ravni obetaven skakalec na smučeh, po hujši poškodbi pa se je nato preusmeril v potiskanje pedalov. Dozorel je počasi in najlepše lice kaže v za športnika razmeroma že starejših letih, v samem vrhu je sicer že nekaj sezon. V letošnji zaradi koronavirusne krize na glavo postavljeni sezoni, ki je bila zgoščena v jesenskem času, se je osredotočil na Tour in Vuelto in za las mu ni uspel sanjski dvojček. Skupno je v sezoni, ki se je končala v nedeljo, zbral dvanajst zmag. Po francoski pentlji je bil pač razočaran, ker je pogorel tik pred težko pričakovanim prestižnim ciljem, nadaljeval pa je mirno in vztrajno po svoji poti ter na krožni dirki po Španiji vendarle požel pravično plačilo. In ni bilo lahko, saj je bil zlasti trdoživi Ekvadorec Richard Carapaz, zmagovalec Gira 2019, zelo bojevit tekmec. Slovenski as pa je s štirimi etapnimi zmagami, odlično ekipo Jumbo Visma in odločilnimi potezami, ko je bilo najbolj potrebno, na koncu prevladal s prednostjo pičlih 24 sekund pred drugouvrščenim. Končno tretje mesto na zmagovalnem odru je zasedel Britanec Hugh Carthy. Ves pritisk je bil na Rogličevih ramenih v predzadnji preizkušnji, na soboto, ki je bila pred dvema mesecema v francoskih gorah zanj usodna. Tokrat pa je ob zadnjih vzponih reagiral gosposko, z zobmi ubranil minimalno prednost pred južnoameriškim hribolazcem in se izkazal za to, kar danes je – najboljši kolesar na svetu! HC Vuelta 2020 Roglič najboljši kolesar na svetu! Mimulus (krinkar) Mimulus je cvetna esenca strahu, točno določenega strahu in fobij, kot je npr. strah pred množicami, višino, temo, zaprtimi prostori itd. Vse te fobije uravnava cvetna esenca Mimulus, pomaga pa tudi tistim, ki ne marajo gledati nasilnih prizorov po televiziji, ker jih je strah, so v skrbeh za šolo, se bojijo sporov, se bojijo grmenja, jecljajo zaradi strahu, so zaradi strahu preveč agresivni ali odlašajo, ker jih je strah. Esenca odžene strah pred samoto, boleznijo, virusom, vojno. Skratka, ta esenca zaobjame vse oblike strahu pred znanim in neznanim. Ko kdo zaužije to cvetno esenco, začuti mir in svobodo in lahko uživa življenje brez strahu. Mimulus je odličen tudi pred ustnim izpitom, zagovorom diplome ali nastopom, saj vsakomur vliva pogum, da je lahko kos situaciji in okrepi notranjo gotovost. Kdor se boji, lahko začuti razbijanje srca, tresavico, znojenje rok ali nog, glas se mu začne tresti, ali mu celo zmanjka; ob zaužitju te esence pa se te težave ne pojavijo! Tudi ta cvetna esenca je odlična za otroke, lahko jo uporabimo skupaj z Larchom, čeprav je le ta močnejša in bolj vzročnostna kot Mimulus, saj je strah samo posledica pomanjkanja samozavesti. To cvetno esenco dajemo lahko tudi živalim, ki se bojijo grmenja, pokanja petard ... V bistvu lahko vse cvetne esence uporabljamo za človeka živali in tudi rastline. Pazite sicer, da vas ne bo zmedel Chicory – energetski vampir, ki izsiljuje s strahom in ga v resnici sploh ni strah. V tem primeru uporabljajte esenco Chicory in ne Larch. Kako prepoznate tako osebo? Z lahkoto! Kdor strah zgolj igra, se mu ne trese glas, nima odločnih misli in nima jasnih ciljev. Tipičen odgovor osebe Chicory: “Ne, tja jaz ne grem, ker se bojim letala!” To ni Larch, ampak Chicory, saj zgolj izsiljuje! Larch ima tih, tresoč glas in ga je sram povedati, da se boji letala. Otrok, ki tuli na ves glas in trmari, je Chicory, tisti, ki se skriva za maminim krilom in noče govoriti o strahu, je pa Larch in Mimulus. Naturopatski nasveti (314) Erika Brajnik ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednica Franka Žgavec Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 - št. ROC 3385 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail zadruga.gm@gmail.com www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa Veneto S.r.l., Sede legale: Via Saint Jean 64 Fontafredda - PN, Sede opreativa: Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, Cod fisc e P. Iva IT01882960931 tel. 0499960021 - faks 049 9960022; e-mail: info@centrostampaveneto.com , spletna stran: www.centrostampaveneto.com LETNA NAROČNINA: Italija 50 evrov, Slovenija 50 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 61 H 0892812400013000730643, SWIFT ali BIC koda: CCRTIT2TV00 naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 – 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: tel. št. 0039 0481 533177 – e-mail gorica@noviglas.eu Jamčenje zasebnih podatkov: v skladu s 13. členom Uredbe EU 2016/679 in z zakonskim odlokom 101/2018 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Celotno besedilo je na razpolago na spletni strani www.noviglas.eu v poglavju “Varstvo podatkov”. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških ted nikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novega glasa podpirata tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Dežela Furlanija Julijska krajina po DZ št. 26/2007. Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek za založništvo po zakonu št. 198/2016 in zakonskem odloku 70/2017 (prej zakon št. 250/1990). Novi glas prejema javna sredstva za medije. Novi glas je kot član združenja FISC tudi v inštitutu IAP (Istituto dell’Autodisciplina Pubblicitaria) in spoštuje njegov kodeks. To številko smo poslali v tisk v torek, 10. novemebra 2020, ob 13. uri Pred nekaj tedni, ob ponovnem razsajanju koronavirusa covid-19, so se nadaljevala predavanja, ki jih prireja goriška nadškofija. Tokrat je predavatelj izbral temo strahu, ki ga vzbuja drugi izbruh pandemije ob poročilih o novih tragičnih okužbah, zaradi katerih je veliko ljudi v karanteni. Kot piše v Svetem pismu, strah je stanje, ki je nasprotno ljubezni: “V popolni ljubezni ni strahu; kdor se boji, se v njej ni spopolnil” (glej 1 Jn 4,18). Pravzaprav govorimo o dveh vrstah strahu: o emocionalnem strahu, ki se pojavi, ko se srečamo s kako nevarnostjo, ko se znajdemo npr. nenadoma pred prepadom, divjo zverjo itd. Strah nam v tem primeru pomaga, da se takoj aktiviramo. Predavatelj pa se je osredotočil na eksistencialni strah. To je tesnobno stanje, ki se lahko vleče mesece in leta in ni toliko odvisno od zunanjih okoliščin. Navadno ima izvor v človeških doživetjih. Človek se boji smrti in se čuti nemočen, ker ve, da je naše življenje ranljivo, nepopolno; čuti se nemočnega pred vsako življenjsko grožnjo. V drugi Mojzesovi knjigi je govor o begu izraelskega ljudstva in o strahu ob Rdečem morju. Na eni strani ogroža Izraelce egiptovska vojska, ki se s faraonom na čelu približuje z veliko hitrostjo, na drugi strani pa morje, ki jim onemogoča prehod na drugo stran kopnega. V tem trenuku, ki je podoben tistim, ki jih tudi kristjan doživlja neštetokrat, izgubijo Izraelci zaupanje v Boga in se začnejo spraševati, zakaj niso raje ostali v Egiptu, kjer so živeli dovolj udobno, čeprav v suženjstvu. Imeli so vsaj vsakodnevni obrok, streho nad glavo in se niso čutili v smrtni nevarnosti. Izrael je tako odklonil načrt, ki ga je imel Bog z njim, in se je hotel vrniti v egiptovske hrame. Mojzes se je postavil na stran Boga in je opogumljal množico, naj ne pada v obup, čeprav je tudi on že prej občutil enak strah pred božjim pragom. V tretjem poglavju piše, da je Mojzes mislil, da se bo sam rešil in se sam boril proti egiptovskim gospodarjem. Dogodki so ga pa prisilili, da je spoznal napako. Nekega dne je videl, kako je neki Egipčan tepel Izraelca. Zakadil se je vanj in ga ubil in zato je bilo tudi njegovo življenje v nevarnosti. Zbežal je iz Egipta in se zatekel v madiansko deželo. Oženil se je s hčerko poganskega svečenika. Šele ta ga je pripeljal do novega spoznanja. Strah je prevzel Mojzesa tudi, ko je zaslišal glas iz grma in ko ogenj ni zažgal grma. Strah se je povečal, ko je slišal, kar mu je Bog povedal: “Dobro vidim stisko svojega ljudstva v Egiptu. Zato te pošiljam k egiptovskemu kralju, da osvobodiš moje ljudstvo. Pojdi in pripelji jih semkaj na goro, da počastijo svojega Boga.” Mojzes se je prestrašil zaradi velike odgovornosti, ki mu jo je hotel Bog naložiti. Božji načrt ga je popolnoma spremenil. Mojzes se je zavedel, da ne bo mogel več slediti svojim željam, sanjam, hrepenenju, načrtom, ne bo mogel delati, kar bo hotel; celovito se bo moral posvečati načrtu, ki ga je Bog pripravil zanj. Mojzes je tako spoznal, da življenje ni v njegovi lasti, ampak je del odrešilnega Božjega načrta. Odlomek nam kaže, kakšna čustva povzroča pomanjkanje odgovornosti in kako težke so posledice temeljnih odločitev. Bog hoče vzgojiti Mojzesa, da si bo s pogumnim premagovanjem ovir pridobil vedno ostrejši čut odgovornosti za urejanje predvsem svojega življenja. Bog svoje volje in samega sebe ne razkriva samo v molitvi, ampak tudi izven nje, v živi vsakdanjosti, tako da s svojim javljanjem ne obdaja le molitvenega prostora, ampak se razširi, s svojim samorazkrivanjem, tudi pri človekovem vstopu v svet in njegovi dejavnosti sredi tega sveta. Adam in Eva sta se tudi bala in se v raju skrila pred Bogom, potem ko sta zaužila prepovedan sad. Verjela sta zapeljivemu kačjemu glasu, ki ju je premamil, da nista več videla prave podobe Boga. Zakaj pa bi se bala Boga? Bog ne povzroča strahu v ljudeh, nasprotno, jih opogumlja. Zelo znan je tudi dogodek, ki ga je slikar Tone Kralj upodobil v štandreški cerkvi. Freska prikazuje silen vihar na jezeru, strah apostolov v potaplajočem se čolnu in kako Jezus ukaže naravni sili, naj poneha. Ključne Jezusove besede so: “Kaj se bojite? Kje je vaša vera?” Ali z drugimi besedami, če smo res verni, se nam ni treba bati! Seveda, če je naša vera taka, ki nam jo vsiljuje nezdrava podoba Boga, kot na primer misel, da je Bog naš sodnik in se ga moramo bati, je strah upravičen. Če je pa naša vera prava, bo vedno pustila prostor življenju v nas in nam okrepila pogum. Nasprotje strahu ni pogum, ampak polnost življenja, ki se izraža v lastnostih, v odnosih, v držah. Kaže se kot ustvarjalen proces, pa tudi kot nekaj, kar se ne da ujeti v obliko. Polnost življenja ni, kot bi kdo mislil, v imetju, denarju, iskanju slovesa, oblasti, ampak v moči, ki nas oživlja in nam pomaga, da lahko vedno premagamo strah. To nam daje svobodo, ki nas bo zagotovo v nekaterih trenutkih tudi težila, vendar bo omogočala, da ne omahnemo na svoji poti. Ko se bomo rešili strahu, bomo začutili, da smo si pridobili svobodo in z njo tudi velike možnosti. Karlo Nanut Biti kristjan v času koronavirusa Če smo res verni, se ne smemo bati 12. NOVEMBRA 2020 NOVI GLAS 15Aktualno Slovensko narodno gledališče Nova Gorica je v tem drugem, jesenskem valu epidemije koronavirusa moralo spet zapreti vrata gledalcem, na katere se obrača in jih opozarja, da je zdaj skrb za zdravje še bolj kot sicer na prvem mestu. Skrb za zdravje pa terja od nas, da ostanemo doma. Zato v SNG NG vabijo gledalce, da se novogoriškemu gledališču pridružijo kar iz varnega domačega zavetja. V želji, da dneve v času prepovedi prireditev za zajezitev širjenja novega koronavirusa napolni s kakovostnimi kulturnimi vsebinami, SNG Nova Gorica ob torkih in petkih objavlja na spletu arhivske posnetke gledaliških predstav, predvsem tistih, ki so v preteklosti navduševale številne gledalce. Seznam na novo odprtih predstav bo objavljen sproti na spletni strani gledališča. Spored arhivskih predstav, ki jih bo SNG NG odprlo za javnost, je dostopen na spletni strani gledališča pod zavihkom spored: https:// www.sng-ng.si/spored/ Na spletni strani in družabnih omrežjih gledališča bodo sproti obveščali o vseh drugih presenečenjih, ki jih SNG Nova Gorica še pripravlja, da bodo ljubitelji gledališke umetnosti gledališče lahko občutili blizu, pa čeprav s pomočjo spleta. Znova bodo igralci brali pravljice, vsak SNG Nova Gorica Občuti gledališče od doma! ponedeljek ob 11.00 bodo na valovih Radia Robin intervjuji z igralci novogoriškega gledališča in še veliko drugega. Doslej so na spletu objavili že več zanimivih, nepozabnih, tudi kultnih uprizoritev iz različnih obdobij novogoriškega gledališča. Za najmlajše pa so igralci SNG Nova Gorica v sodelovanju z Goriško knjižnico Franceta Bevka pripravili številne pravljice. SNG Nova Gorica prijazno vabi k spremljanju Facebook profila #SNGNOVAGORICA in Instagrama @ SNGNOVAGORICA ter spletne strani www.sng-ng.si, kjer so posnetki predstav in pravljic. Z 11. STRANI Pogovor: Tina Busan Na MUN konferencah o delovanju mednarodnih organizacij iz prve roke Si kdaj zagovarjala Slovenijo ali Italijo? Nisem, ker ti ponavadi ne dajo države, iz katere prihajaš, saj je prelahko zagovarjati njene interese. Vrniva se na društveno delovanje. Zdaj si postala podpredsednica kluba, še prej pa si bila članica izvršnega odbora. Katere so tvoje zadolžitve? Lani sem se najbolj ukvarjala s partnerstvi, bila pa sem tudi blagajničarka. Vsekakor si med člani odbora veliko pomagamo in nimamo striktno zastavljenih nalog. Letos se bolj ukvarjam s komunikacijo. Kar je zelo pomembno za naše društvo, je konferenca, ki jo pripravljamo julija. Znotraj tega pa si v odboru razdelimo delo: jaz se bom v glavnem ukvarjala s sponzorstvi, iskanjem prispevkov in delno pomagala pri logistiki. Omenila si konferenco. Vsako leto vaš klub organizira konferenco z naslovom Salient, ki je v bistvu mednarodna konferenca, kot so druge po Evropi, ki se jih udeležujete člani kluba. Tako je. V klubu imamo različne aktivnosti med letom. Organiziramo dvodnevne konference, tako da naši člani sploh spoznajo, kaj so MUN konference, kako se je treba na njih obnašati, in tako dobijo nekaj izkušenj. Imamo tudi krajše, “mock” (neprave) konference: to so štiriurne konference, na katerih člani pridejo v stik z dogajanjem. Organiziramo več delavnic, pred kratkim smo imeli delavnico z naslovom How to prepare for a MUN (Kako naj se pripravim za MUN konferenco)? Verjetno bomo imeli še katero delavnico, tako lahko starejši člani naučijo mlajše kakšne trike za sodelovanje na konferencah. Naš središčni dogodek pa je večdnevna konferenca Salient, ki ponavadi poteka ob koncu 2. semestra. To je mednarodna konferenca, tako da se nanjo lahko prijavijo ljudje s celega sveta. Ponavadi je večina sodelujočih iz Evrope, ker je logistično lažje. Letos smo zaradi koronavirusnih razmer organizirali konferenco po spletu, tako da se je prijavilo veliko ljudi s celega sveta, med njimi tudi Brazilci. Kako poteka konferenca v Ljubljani? Ponavadi imamo tri različne komiteje (telesa mednarodnih organizacij), v katerih debatiramo o glavni temi konference. Delegati se prijavijo in izberejo, v katerem komiteju bi radi sodelovali in katero državo bi najraje zagovarjali. Na podlagi izkušenosti in zasedenosti potem razdelimo pozicije. Ta konferenca ponavadi traja štiri dni. En dan je namenjen panelom, kamor povabimo goste, ki govorijo o temah, ki jih imamo na vsakem komiteju. Nato pa se začne prava konferenca, ki traja tri dni. Konča se s tem, da vsak komite skuša sprejeti sklepni dokument, ki so ga napisali. Na koncu morajo namreč voliti za sprejetje tega, kot se dogaja tudi v resnici. Koronavirus je vplival tudi na vaše delovanje. Kako ste se mu prilagodili? Trenutno imamo celotno delovanje na spletu, saj ne moremo izvajati ničesar v živo zaradi ukrepov za zajezitev novega koronavirusa, ki so jih sprejeli v Sloveniji, pa tudi drugod. Prvi sestanek smo imeli na spletu, prav tako delavnico, ki sem jo prej omenila. Zdaj načrtujemo dvodnevno konferenco, ki jo bomo prav tako izvedli online. Imamo že izkušnjo online konference z letošnjega Salienta, zato smo optimistični glede poteka te konference. Vendar gotovo ni isto, kot če bi jo imeli v živo. Trudimo se, da obdržimo čim več te dodane vrednosti, ki jo prinašajo konference, saj se je lepo družiti in spoznavati med člani. Vedno smo imeli dobro vzdušje v klubu, tako da bi ga želeli čim bolj obdržati tudi v sedanji situaciji. Za konec pa še to: bi te zanimala poklicna pot v eni od teh organizacij, ki jih zastopate na konferencah, ali je to samo hobi? Vsekakor se mi zdi, da je naše delovanje zelo dobra dodana vrednost za tiste, ki študiramo Mednarodne odnose ali se v prostem času ukvarjajo s tem. Tudi med študijem se učimo o teh organizacijah, kako te delujejo, kaj so naredile in kaj še delajo. Včasih se to lahko zdi nekoliko oddaljeno, če tega ne doživimo iz prve roke. Pri klubu in pri teh konferencah se mi zdi zelo dobro prav to, da lahko neposredno doživiš mednarodne organizacije in spoznaš, kako delujejo in kaj je potrebno za to, da se lahko o nečem dogovori toliko držav, ki imajo različna stališča. To so vse stvari, ki se lahko zdijo zelo tehnične in komplicirane, ko se o njih učiš, na MUN pa jih zares poskusiš in izkusiš bolj poglobljeno. Če bi osebno delala to kot kariero, še ne vem. Gotovo je zelo zanimivo, vendar moram vseeno še malo razmisliti, saj še ne vem, kam me bo peljala poklicna pot. Ta je vsekakor zelo zanimiva in zagotovo polna izzivov. Tizian, Tintoretto, Rubens in drugi mojstri iz praške Pinakoteke V ljubljanski Narodni galeriji je na ogled razstava Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Gre za 46 umetnin iz zbirke, ki temelji na zbiralni vnemi cesarja Rudolfa II. Do 3. januarja 2021 si bo mogoče ogledati dela velikih slikarskih imen Tiziana, Tintoretta, Veroneseja in Rubensa, zgodnjih nizozemskih mojstrov ter drugih avtorjev. Galerija slik Praškega gradu sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki nepretrgano obstajajo že vrsto stoletij vse do danes. Nekateri predmeti iz zbirke cesarja Rudolfa II. so sicer danes deli drugih zbirk, tudi zasebnih. Izbor del, ki ustreza prostorskim razmeram Narodne galerije, zajema najboljša dela in kaže tudi ustrezen prerez likovne zbirke Rudolfa II., so naredili lani v Pragi. Dela, ki so v zasebni lasti, so v Ljubljani predstavljena z reprodukcijami, saj se je lastnik zaradi covida-19 odločil, da ne bo potoval. Razporeditev so zasnovali deloma kronološko, deloma so umetnine združene po slikarskih šolah - italijanska in nemška šola, nizozemska dela. V osrčju prostora pa so zbrane umetnine, ki so bile Rudolfu II. najljubše. Rudolf II. Habsburški (1552-1612), ogrski in češki kralj ter od leta 1576 cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti, je veljal za strastnega zbiratelja. Svojo rezidenco je preselil z Dunaja v Prago. V njegovi galeriji je bilo približno 3000 slik, v t. i. kabinetu umetnin pa je med drugim oblikoval zbirko dragocenega nakita, iluminiranih rokopisov, naravnih posebnosti, medicinskih pripomočkov in tehničnih dosežkov. Ljubljana / Razstava v Narodni galeriji