MESEČNA MLADINSKA PRILOGA »SLOVENSKEGA VESTNIKA«
DUNAJ, V PETEK 6. SEPTEMBRA 1946. — LETNIK I. — ŠTEV. 3
Mladina za
HOTELI SO IZBRISATI SLOVENSKI NAROD
Ni slučaj ali domislek, da se je mla* dina Slovenske Koroške po tej konča* ni svetovni vojni še tesneje združila in da je postala nositeljica osvobodil* ne misli na Slovenskem Koroškem. Človek bi v preteklih letih verjel, da ne bo več napočil čas, ko bi moralo slovensko ljudstvo na Koroškem po* novno tako odločno terjati svoje pra* vice in glasno zahtevati, kar je nosilo skrito v svojih srcih cela desetletja. Kdor pa je v minulih desetletjih zasto* pal mnenje, da je slovenski živelj na Koroškem zapisan smrti, je bil preše* nečen, ko se je v najtežjih dneh faši* stičnega nasilja slovenski narod vzdra* mil in se s puško v roki postavil v bran nečloveškim preganjanjem, s kateri* mi je hotel ta krvavi režim dejansko izbrisati slovenski narod iz zgodovine Moč, ki je dolgo spala v našem ljud* stvu, se je zbudila in dala narodu spo* sobnost, da. se je ubranil smrtnega udarca, ki so mu ga namenili impe* rialistični rablji in apostoli £>anger* manstva.
MLADINA JE BILA PRVA V BORBI
Prav v času najstrašnejšega tlačan* stva in krvavega suženjstva je bila slovenska mladina prva, ki je vstala in šla v borbo za pravice in obstoj vsega naroda. S svojo požrtvovalnostjo je bila zgled vsem borcem slovenskega naroda. V tem času je slovenska mla* dina na Koroškem začutila najtesnej* So povezanost z brati onstran gora, z ostalim narodom v Sloveniji in na Pri* morskem. Zavest skupnosti ji je da* jala vedno novih moči v težki in ne* enaki borbi, v kateri je vztrajala do konca in skupno z vsemi jugoslovan* skimi narodi dosegla tudi zmago in svobodo, za katero se je borila.
Nihče si po končani vojni ni mislil, da bodo slovenskemu narodu na Ko* roškem ponovno jemali svobodo, da mu bodo ponovno kratili njegove na« rodne in socialne pravice, da mu bodo odrekali pridobitve njegove narodno* osvobodilne borbe, v kateri je tako jasno izrazil svoje želje in zahteve. Toda reakcija si prizadeva, da bi po* trdila uspehe stoletnega raznarodova* nja, in želi, da bi slovensko koroško ljudstvo ostalo pod jarmom tujega go* spostva.
Kakor v boj proti fašizmu je tudi sedaj stopila na plan naša mladina, da nadaljuje izročilo osvobodilne borbe do končne zmage pravice nad temni* mi silami imperializma. Hrepenenje po svobodi, ki io je gnalo v borbo pro* ti fašizmu, ii je dalo moči za nadalj* nji boj, s katerim hoče braniti pridi* bitve borbenega napora zadnjih let. V svoji ljubezni do naroda ne more do« pustiti, da bi se blatile žrtve, ki jih je doprinesel naš narod za skupno stvar. Mladina hoče stopiti na čelo tistih, ki so pripravljeni vztrajati v borbi za svoj narod. Kajti samo borba nas bo rešila ponovnega suženjstva in nas pripeljala v tisto svobodo, za katero je bilo prelite toliko krvi. Kakor se mla* y dina ni ustrašila žrtev, ki jih je zahte* val boj proti fašizmu, tako se jih tudi danes ne bo ustrašila, če bodo potreb* ne v boju za svobodo in pravice na* roda.
MLADINA — PREDSTRAŽA OF
Mladina se je strnila v organizaciji Osvobodilne fronte in postala njena predstraža. Ve, da je edino Osvobo* dilna fronta upravičena, da govori ▼ imenu koroških Slovencev, kakor je samo ona govorila v njihovem imenu tedaj, ko je vsako potegovanje za sio*
pravice svojega naroda
renske pravice še pomenilo ječo ali tudi smrt. Osvobodilna fronta sloven* skega naroda se je porodila v tistih dneh, ko je slovensko ljudstvo zagr* nila največja tema, ko se je zdelo, da iz poraza ni več vstajenja. In ko je slovenski človek umiral po ječah in koncentracijskih taboriščih, ko so ga gonili v izšel jeništvo in na prisilno de* lo v tujino, tedaj je bila borba Osvo* bodilne fronte v srcih vseh edino sve* tlo upanje, ki jim je dajalo moč, da pod bremenom trpljenja niso orna* gali. V letih preskušnje se je ves slo* venski narod zgrnil v svojo Osvobo« dilno fronto in v njenih vrstah se je znašla tudi koroška mladina. Zato tu* di ne bo priznala nobene organizacije,
požar druge svetovne vojne? Mi pa vendar hočemo mladino spraviti na pravo pot in ji odpirati oči, da bo ra* zumela in spoznala pravilnost naših ciljev, kajti naša stvar je pravična in nimamo vzroka, da bi jo prikrivali. Kdor bo v -to smer krenil z odprtimi očmi, ne bo več zgrešil poti, ker bo uvidel, da je edino prava.
Naša mladina je to že spoznala in se tesno strnila v Osvobodilni fronti. Tudi vnaprej bo ostala z njo tesno po* vezana, ker se zaveda, da bo samo v njej uresničila lahko svoje težnje in želje, ki jih naše ljudstvo že stoletja nosi v srcu. V bodoče bomo še v večji meri posvetili svoje sile trdni izgrad* nji naše organizacije, pa če bi se nam
Miadina svobodne Jugoslavije gradi in ustvarja
ki se je rodila
po končanem boju iz reakcionarnih naklepov proti osvobo* dilni misli slovenskega ljudstva na Ko* roškem. Nečastno bi bilo za vsakega poštenega slovenskega mladinca, čc bi zašel v tabor tistih, ki teptajo krva* ve žrtve naših junaških borcev.
Naša mladina si je izbrala pot Osvo* bodilne fronte proti fašizmu in prav tako teži za uresničenje njenih ciljev danes. Kajti samo v njih vidi resnično osvoboditev slovenskega ljudstva na Koroškem in jamstvo, da bo v resnici deležno demokratičnih pravic. Naša mladina ne zahteva samo narodnih pravic v okviru programa Osvobodil* ne fronte, ona zahteva tudi tiste so* cialne pravice, za katere je bil naš na* rod vedno prikrajšan. Prav tako ne za* hteva socialnih in narodnih pravic sa* mo za lastni narod; v okviru Osvobo* dilne fronte se bori za mirno sožitje vseh narodov, ki so pripravljeni ho* diti z nami po poti pravičnosti in ena* kopravnosti. po poti vseh antifašistov in pobornikov prave‘ljudske demo* kracije. Kajti mladina se dobro zave* da, da je samo na taki podlagi mogoč sporazum in sodelovanje med vsemi svobodoljubnimi narodi.
MLADINA IMA VELIKE NALOGE
Mladina si je zastavila velik cilj: uničenje ostankov fašizma, ki se po* javlja v tej ali drugi obliki. Pokazalo se je, da je bilo vse napačno, večkrat tudi zločinsko in podlo, kar so v času nacizma ubijali v glavo mladini. Zato nam je +udi nerazumljivo, če nekatere odgovorne osebnosti kritizirajo naše delo in ga odklanjajo, češ da mora mladina porabiti ves svoj čas za uk, izobrazbo in telesno vzgojo, ne pa za politično usmerjanje. Ali naj to pome* ni, da naj naša mladina skrbno ohrani tisti nacistični duh, ki ga je sprejela od svojih fašističnih učiteljev od ljud* ske do visoke šole. da torej ohrani ti* sto nezdravo miselnost, ki je zanetila
postavljale še take zapreke, z vztraj* nim delom in odločnostjo bomo vse premagali.
Ob političnem delu pa prav tako ne sme trpeti prosveta. Naša mladina vlaga veliko truda v kulturno delo. V težkih razmerah in kljub nasprotova* nju z raznih plati dviga naše sloven* sko kulturno življenje in nudi našemu ljudstvu mnogo tega, kar je moralo v dolgih letih nasilja in preganjanja po* grešati.
—MMUUIMI—IJB" i |
Predvsem jie zasluga mladine, da se je na Koroškem spet oglasila sloven* ska pesem, da je zopet oživel sloven* ski oder in pričel prikazovati našo na* rodno kulturo, o kateri so nacisti in tudi drugi trdili, da je sploh ni. Njena lepota je prevzela naše ljudstvo, ki z ljubeznijo in navdušenjem spremlja kulturno delo mladine. V podajanju slovenskega kulturnega bogastva je znala mladina na stara dela slovenske* ga duha navezati doživetja slovenske duše v največji dobi slovenske zgodo* vine, v dobi narodnoosvobodilnega boja. Mladina je prva znala oceniti velike ideale, ki so jih nosili v svojih srcih naši hrabri borci-dn za katere so umirali.
Razvlečene in raztrgane slovenske knjige, ki so nekako preživele divja* nje fašističnih »kulturonoscev«, je zbrala naša mladina in iz njih sestavi* la nove skromne knjižnice, ki so sedaj spet na razpolago ljudstvu.
MLADINA SE BO UČILA LJUBITI SVOJ NAROD
Lepe uspehe je rodilo to kulturno prizadevanje mladine in s ponosom lahko trdi, da je ustvarila mnogo po* gojev za obndvitev Slovenske prosv. zveze in za njeno uspešno delo v bo* dočnosti. Mladina bo tudi vnaprej na* pela yse sile, da še poveča slovensko prosvetno delo. ker bo slovenska kul* tura samo na ta način prišla pri nas do ugleda in cene, ki jih zasluži. Naša mladina ne bo sledila primeru fašistič* nih »nosilcev kulture«, ne bo se učila sovražiti tujih kultur in drugih naro* dov, učila pa se bo ljubiti svoj narod in njegovo kulturno bogastvo. Ideal poštenega človeka bo vodil našo mla* dino tudi v bodoče in jo podžigal pri njenem delu. Tako si bo zagotovila spoštovanje vseh antifašističnih in resnično demokratičnih sil, s katerimi si želi čim tesneje sodelovati. Samo v tem sodelovanju vidi zagotovilo za pravične odnošaie in prijateljstvo med svobodoljubnimi narodi. Zato se bo naša mladina potrudila, da bo s svojo dostojnostjo, svojo disciplino in svo* jim tovarištvom zgled vsej drugi mladini in da bo tako postala vredna, da se bo imenovala — slovenska mla* dina*	Tonče Schlapper.
Graditelji novega življenja
Še nikdar se ni zgodilo, da bi imela mladina kakega naroda opraviti tako veličastno delo, kakor ga ima mladina nove Jugoslavije. Pred dobrim letom se je končal njen boj za svobodo, ki ga je bojevala skupaj z vsem* svobo* doljubnimi narodi sveta in v njem po* kazala junaštva nesmrtne .slave. Po* nosni sinovi in hčere od fašizma tako težko trpinčenega ljudstva so ob kon* cu osvobodilne borbe stali pred novi* mi. še težjimi nalogami. Vojni plaz je uničil mesta in vasi. Na ruševinah in pogoriščih je bilo treba pričeti z de* lom za zgraditev novih mest in vasi, tovarn in mostov, elektrarn, cest in že* leznic. Velika večina vsega, kar je bilo pred vojno, je bilo uničeno. Mladi rod je razumel klic svoje na novo vstale domovine. Odložil je puške in si zadal* za nalogo, da bo zgradil železniško progo, da bo sezidal požgano vas, ob* novil in popravil cesto. Mladina Jugo* slavije je stopila v prvo bojno črto v obnovi. Njena trdna volja je rodila sklep, da bo zgradila svojo »mladin* sko« železniško progo Brčko—Banovi* či, dolgo 104 km.
Danes je poznano vsemu svetu to ponosno in smelo delo, ki je vzbudilo nepopisno navdušenje po vsej Jugo* slaviji in dotlej nesluteni delovni po*
let. Iz vseh delov države so pričele pri* hajati na progo Brčko—Banoviči mla* dinske delovne brigade. S sijajno or* ganizacijo so uspeli, da so iz dneva v dan zgradili več kilometrov nove pro* ge. Kdo bi si bil pred nekaj leti mogel kaj podobnega sploh zamisliti! Danes je to dejstvo. Zgrajene je že več ko pol proge in do prve obletnice fepu* blike Jugoslavije bo to veliko delo do* končano. To bo zmagoslavno darilo mladine Jugoslavije svoji domovini in hkrati velika obljuba za bodočnost.
Proga Brčko—Banoviči ni običajna atrakcija ali senzacija, njena gradnja je postala simbol nove dobe, ki priha* ja na svet, dasi se mora še vedno z vsemi silami boriti za vsak košček pravice. Mladina svobodne Jugoslavi* je tako kaže pot mladini vsega sveta, kako se je treba lotiti velikih stvari.
Mladinci in mladinke Jugoslavije so postali graditelji novega življenja v pravem pomenu te besede. V nek-ate* rih državah, kjer ljudstvo nima v ro* kah oblasti, še vedno skušajo živeti od tega, da sejejo seme sovraštva in ne* zaupanja med narodi, ali od tega. da se bavijo z osvajanji in z izkorišča* njem kolonialnih ljudstev. Mladina Ju* goslavije pa kaže vsemu svetu, kakšna naj bi bila nova doba in kako je treba
Naslednje vrstice je napisala naša hrabra mladinka in partizanka Malka Oraže—Tatjana nekaj dni pred smrtjo za slovensko koroško mladino. To je bil njen zadnji pozdrav sloven* ski mladini, njena oporoka:
»V najtežjih dneh trpljenja in pre* Sanjanja slovenskega ljudstva, se je spoznavala slovenska mladina. Spo* znavala se ni samo površno, na zunaj, ampak tudi globoko v dušo. Združila se je, se trdno povezala, kajti bila je enakih misli in imela enake cilje. Fa* šisti so preganjali zavedno mladino po svetu in so jo hoteli uničiti. Toda slo« venska mladina, ki je prestala tako težke preskušnje, danes lahko ponos« no dvigne svojo glavo in trdi, da še živi. Slovenska mladina se je spozna* vala po ječah, taboriščih in v bostah. Povsod v besnem odporu proti fa* šizmu.
Prej koroška mladina ni imela ni* koli prave priložnosti, da bi se pobli* že spoznala z ostalo slovensko mladi* no. Toda zdaj smo se našli kot bratje in sestre v pregnanstvu. Seznanili smo se tudi z našo materino besedo, ki je bila slovenska. Ali naj bi se še vpra* sevali, kdo nas je preganjal? Mislim, da slovenska mladina še ni pozabila, kakor to radi delajo drugi, da so bili fašisti, ki so nas hoteli uničiti do kra«
ja. Toda ni jim uspelo. In zakaj jim ni uspelo? Ker je vse svobodoljubne na* rode družila ista misel, da se povežejo med seboj čim tesneje, da tako strejo fašizem in si sami priborijo svojo svo* bodo. Tako si je slovenska mladina po gozdovih, ječah in v pregnanstvu pri* čela graditi svoj novi dom, ki bo v njem prostora za slehernega Slovenca.
Marsikdaj so tebi, mladinec, ali tebi, mladinka, naložili fašisti v strašnih dneh pretežko breme, pod katerim se je zdelo, da moraš omagati. Toda nih* če ni obupaval, kajti bilo je v nas ne* kaj tako mogočnega, da sploh ni bilo mogoče obupati: Bile so naše enotne misli, naše težnje, naša borba — vse to nas je družilo v nepremagljivo skupnost.
Ljubili smo svoj dom in svoj narod vedno bolj, in zato so nas še huje pre* ganjali. Vsi, ki so padli fašistom v ro* ke, po ječah ali taboriščih, se navadno niso mogli več rešiti. Toda niso prav nič obupovali. Bili so trdno prepriča* ni, da so z njimi tisoči in sto tisoči, ki so šli na delo, da bi skupno ustvarili svoj novi dom. Zaupali so v svoje rod* ne brate in sestre, v hrabre partizane, zaupali so v ustvarjalne sile svojega naroda in zaupali so zlasti v brezmej* no predanost in požrtvovalnost mla* dine, ki je s puško v roki kovala svo*
jemu narodu boljšo usodo in lepšo bodočnost.
V hosto so prihajala dan na dan po* ročila: fašisti so ubili očeta, mater, se* stro, brata, uničen je dom. Ali pa: vse je uničeno, cela družina pregnana, vse so pobili v pregnanstvu ali doma in požgali rodni dom.
To nas je podžigalo, da smo se bo* rili. To nas je šele do dna prekalilo. Stisnili smo zobe in pesti ter udarjali še huje po sovražniku, hoteli smo re* šiti svojo zasužnjeno domovino, svo* je zasužnjene brate in sestre. Zrtvo* vali smo vse, kar je bilo potrebno, če treba tudi najdražje, kar ima vsak člo*
vek le eno — svoje življenje. Dali smo veliko žrtev, ki so prestale mučeniško smrt! Še pozni rodovi jih bodo pom* nili kot junake naroda. Čeprav bo že marsikoga od nas krila hladna zemlja, toda spomin nanj bo trajen.
Naši hrabri borci partizani so gle* dali mirno in neustrašeno smrti v oči. Darovali so svoje življenje za pravico drugih ljudi, ker je sami niso mogli več dočakati. Mladina, ki je prestala take viharje, pa ne bo nikoli pozabila žrtev, ki so padle za svobodo in pra* vico vseh preganjanih in zatiranih. Borila sc bo vztrajna tako dolgo, do* kler ne bodo premagane zadnje kri* vice. Malka Oraže — Tatjana.«
v bodočnosti delati za obnovo vsega življenja. Primer Brčko—Banoviči je c evolj zgovoren in nam pove veliko. 1 'ovc nam, kako je mogoče s poštenim i elom živeti in rasti! Pove nam, da so marljive roke tiste, ki gradijo pravič* nejši svet. In naposled nam pove, da narod, ki ima takšno mladino, lahko mirno gleda v bodočnost.
Delo jugoslovanske mladine ni mo* glo ostati neopaženo. Idealizem mla* dega človeka sproži v slehernem živ* ljenjski pogum in ga navda z novim upanjem. In tako je glas o mladih de* lavcih segel čez mejo Jugoslavije. Na mladinsko progo so prišle delovne brigade mladine iz Poljske in Češke, Albanije in Madžarske, Bolgarije in Grčije, iž Avstrije in Francije. Prišla je brigada Julijske krajine, brigade no* vega rodu. Ti mladinci so prišli v Ju* goslavijo zato, da bi pokazali, kako no* čejo ostati za mladino Jugoslavije. Za* vedajo se, da so delovne brigade pot znoja in žuljev, toda tudi pot v lepše, boljše življenje.
Mladinska proga Brčko—Banoviči je postala tako kovačnica bratstva
med narodi. Postala je kovačnica zve* stobe do demokracije, veliki zgled za bodoče graditelje. Mladina vsega sve* ta zre z občudovanjem na to delo, ki mu ni primere v zgodovini. Graditev proge Brčko—Banoviči je stvar, ki bo* do o njej še napisane knjige, stvar, ki po važnosti daleč presega okvir ene . države in hkrati važna priča življenj* ske moči mladega pokolenja. Bratsko sodelovanje mladine Jugoslavije z mladino vsega sveta je tudi eden od pomembnih temeljev miru, kajti bolj in bolj blizu je čas, ko bo mladina po* memben činitelj pri ustvarjanju, gra* ditvi in poglobitvi miru, prijateljstva in sodelovanja med narodi.
Slovenska koroška mladina je že za* prosila, da bi se mogla udeležiti tega dela. Tretja skupina brigad odhaja te dni na mladinsko progo; v teh briga* dah bo 16 tisoč novih graditeljev, po večini kmečke mladine. Upamo, da bo med temi graditelji tudi koroška mla* dina, ki bo z zadnjimi zamahi kram* pov udarjala, da bi dozoreli tisti plo* dovi, ki jih bodo naši rodovi želi skozi stoletja.
Mladina v Sloveniji na delu
V	letu 1945 je bila v Sloveniji osno* vana prva mladinska delovna brigada, ki je štela 600 članov. Mladinci so ob* delovali opustošeno Krško polje in se* kali drva v Bohinju. Čez zimo pa se je mladinska organizacija tako okre* pila, da je v letošnjem poletju vklju* čila 5000 mladincev in mladink v de* lovne brigade. Poleg tega pa je še po* slala 6000 pionirjev na počitniške ko* lonije.
Slovenske mladinske delovne briga* de so se razkropile po cestah, železni* cah in nasipih rek ...
620 mladincev pomaga pri gradnji železniške proge v Borovnici. Zgraditi je treba 11 km proge po zelo neugod* nem hribovitem ozemlju, ki zahteva velike nasipe.
Po delih na cesti Ljubljana—Vrhni* ka je zaposlenih 350 mladincev iz Ljubljane in ena delovna brigada iz Julijske krajine z 248 člani. Mladina dela na odrejenih odsekih, da tako lah* ko nadzoruje svoje delo.
V	sami Ljubljani popravljajo in tla* kujejo cesto Ljubljana—Ježica. Tu de* la 210 mladincev iz Ljubljane, ki ima* jo po večini popravljalne izpite in se po delu skupno učijo pod nadzor* stvom profesorjev.
Šest mladinskih brigad pa regulira reko Pesnico na Štajerskem, ki vsako leto poplavlja veliko rodovitne zemlje. To javno delo je mladina sama pred* lagala pri Predsedstvu vlade in sedaj 1.500 mladincev uresničuje svoje de* lovne obveze. Glavna naloga je v tem.
da zgradijo 2 km dolg in 50 m širok prekop ob ustju reke.
Tudi delo na progi Otovac—Bub* njarci v Beli Krajini se vrši na pobudo mladine. To je zadnja proga v Slove* niji, ki do sedaj še ne obratuje. Na* rodnoosvobodilna vojska jo je poru* šila po kapitulaciji Italije; zaradi to? žavnosti terena pa so jo pričeli gra* diti šele sedaj. Tri delovne brigade s 600 udeleženci gradijo železniško pro* go samostojno, medtem ko viadukte in mostove popravljajo kvalificirani delavci.
V začetku se je pri mladincih, p.)* sebno v srednješolskih brigadah, vide* lo pomanjkanje telesne moči. Polago* ma pa so se razvili v krepke delavce. Koliko zmore ljubezen do naroda in delovno navdušenje, nam priča Milija Zcčevič, član Črnogorske mladinske delovne brigade na progi Brčko—Ba* noviči, ki je v enem samem dnevu pre* peljal 840 samokolnic zemlje!
Storilnost in organizacija v mladin* skih delovnih brigadah v Sloveniji se je znatno zboljšala po prihodu «gra* diteljev mladinske proge Brčko—Ba* noviči«, ki so prinesli s seboj drago* cene izkušnje in nov delovni polet.
Ljudska mladina Slovenije se zave* da, da delo v mladinskih delovnih bri* gadah ne bo pomagalo samo obnovi in napredku države, ampak bo prven* stveno preobrazila mladega človeka. Udeleženci mladinskih delovnih bri* gad bodo postali pravi mladinski akti* visti, ki bodo v novem šolskem letu še bolj dvignili mladinsko organizacijo.
Httodma, t\e sm& se s{t&m&ii
Brnška mladina na Dobraču
V soboto 10. avgusta se je slovenska mladina z Brnce in okolice zbrala Pod Vetrovim in krenila s pesmijo na pot čez Rogije na Dobrač. Sivi očak, ki nam kažp vse leto svoje skalovite pre* pade in temnozeleni hrbet, se je zga* nil pod našimi.koraki in oživelo je pri* povedovanje o onem strašnem udarcu, ko se je ves bok našega orjaka pred mnogimi stoletji zrušil v Ziljsko doli* nc in pokopal pod seboj mnogo slo* venskih vasi in našo Ziljo, ki si je morala poiskati novo pot. Toda upo* ren kot Zilja je bil tudi njen rod in zopet so zacvetele naše vasi iz ravni* ne, kot požene cvetje, kadar izgine sneg na pomlad.
Krasno vreme, lep razgled po vsej naši Koroški, zahajajoče sonce in po* rajajoče se nedeljsko jutro na teme* nu tega samotarja so nam privabljali znova in znova našo slovensko pesem, k. je imamo prav tu pod Dobračem to* liko v srcih, da nam je tudi leta naj* hujšega nasilja niso mogla iztrgati. Z
nami je pel Dobrač, z nami je pela Zilja in vsa Slovenska Koroška.
Toda nekaterim obiskovalcem, ki se še niso znašli s tem, ida je čas njiho* vega ukazovanja propadel z nasiljem vred, naša slovenska pesem ni bila po volji. S tem večjim veseljem smo se odzvali pozivu slučajno prisotnega če* škega rojaka, da skupno zapojemo spodbudnico, ki nam je vsem enako ljuba: nam, njemu in milijonom Slo* vanov po vsem svetu »Hej Slovani«. Zopet je zaplavala pesem po pobočjih v daljave, pozdravljala vse brate ve* like svobode in našega hrepenenja in jim ponesla dokaz, da še stojimo trd* no kakor »zidi grada«.
Mladina se je vračala v dolino na svoje domove in sklenila, da ne bo iz* pustila nobene priložnosti, da se zopet povzpne na goro, kjer sc sproste vse spone vsakdanjih skrbi in kjer se bli* žina sonca in jasnine tako neposredno spaja z občutkom radosti in ljubezni do vsega, kar je naše, prosto, svobod* no in srečno ...	Dita.
Sveški pionirji na pravi poti
Naši najmlajši Svečani — naši pio* nirji — so po svojih nastopih pri pri* reditvah znani skoro po vsem Rožu. Saj ni čudno, kajti kjer so sodelovali Svečani — v Glinjah, Št. Janžu in v Borovljah — povsod so nastopili in pokazali svoje znanje in sposobnosti tudi naši pionirji ter želi mnogo pri* znanja.
Toda njim ni do tega, da bi se čez poletje spočili na lovorikah. Delajo in stremijo za tem, da bi znali še več in bi še več dali za skupno stvar. Zave* dajo sc, da s svojim delom, s pevski* mi nastopi in igrami koristijo v prvi vrsti samim sebi, ker se pri vajah naj* bolj pravilno učijo svoje materine be* sede, za katero je v šoli tako pičlo od* merjen čas. Uvidevajo, da s svojim delom pomagajo nam in se tako z na* mi vred borijo za najosnovnejše pra* vice slovenskega ljudstva na Koro* škem.
Da bi dali svoji povezanosti in svo* jemu mlademu hotenju čim vidnejši izraz, so stopili do prosvetnih delav* cev s prošnjo, naj bi jim sestavili spo« red, kjer bi prvenstveno nastopali sa* mi. Takole modrujejo: Čeprav imamo šolske počitnice, za učenje lepe slo* venske besede jih pa nočemo imeti. Sedaj šele se lahko vadimo in učimo za igre. Pri tem se nam prikazuje slo* venska beseda v vsej lepoti in borbe* nosti. V šoli ima slovenski pouk še vedno samo mesto posredovalca za čim hitrejše učenje nemščine. To me* sto mu proti naši volji odmerja novi Heimatbund III.
Kakšno veselje je bilo med našimi najmlajšimi, ko smo zbrali za nje igre in pesmi iz partizanske borbe, s kate* rimi so lahko nastopili v nedeljo, dne 18. avgusta. Veseli so bili, ko so lahko nastopili na odru tako, kakor še pred nedavnim njihovi bratje in sestre to* stran in onstran Karavank v resnici. S posebnim poudarkom so^ govorili in peli besede, ki so spremljale krvavo in odločno borbo za pravice slovenskega ljudstva.
Poleg partizanskih igric »Mezinček« in »Pojdimo se partizane« so bile na sporedu tudi vesele otroške in narod* ne pesmi. Posebno bi pohvalili naše deklice, ki so na lastno pobudo dan prej počistile oder in dvorano, pri tem pa tudi svojih fantov, Hanzija, Leona, Francija in Jozija ne smem pozabiti. Priznanje za trud gre vsem, ki so so* delovali.
Naši najmlajši so nakazali, kakšna mora biti slovenska prosveta na Ko* roškem. Ni dovolj, da nadaljujemo tam, kjer smo leta 1941 prenehali. V slovenska prosveto spada v prvi vr* sti prav to, kar se je dogajalo v letih 1941—1945. Prosvetaši, ki nosimo od* govornost za ljudsko prosveto, vpra* šajmo se, ali smo to zahtevo v zadost* ni meri upoštevali.
Sveški pionirji želijo, da bi se njiho* ve vrste ne razširile samo po Rožu, ampak po vsej Koroški. Pravijo, da ne bi radi ostali osamljeni, ampak bi hoteli tekmovanja z drugimi. Zadosti* mo tej želji!	Blaž Singer.
Kdaj bodo oni to spoznali
Mi Slovenci smo res včasih malo drugače ustvarjeni kot oni Avstrijci, ki se radi imenujejo Nemci. Med na* mi na primer ni nobenega, ki bi dejal, da se Slovenec ne sme naučiti nemšči* ne zato, ker je Slovenec. Zakaj pa pri njih ni mogoče, da bi spoznali, da se prav tako lahko nauče slovenski kot mi nemški, če hočejo z nami v miru živeti. Bratstvo pač ne more biti eno* stransko, kakor bi nekateri hoteli.
K temu slučaj iz Železne Kapici Tam so bili starši kaznovani, ker otro* ka niso redno pošiljali v šolo. Pritožili so se, da so po krivici kaznovani, ker
bi otrok že hodil v šolo, če bi se mu ne bilo treba učiti slovenski. Otrok ne zna slovenski, kar pa ni nobeno čudo, saj je rasel v času, ko je bila sloven* ska govorica prepovedana. Kot opa* zovalec sem bila navzoča, ko je župan skušal obrazložiti staršem, zakaj je otroku slovenščina potrebna. Nisem pa mogla razumeti župana, da ni vpra* šal otrokovih staršev, če nameravajo v kratkem morda odpotovati v popol« noma nemške kraje, da jim je tri ure slovenščine preveč. Upam, da bi bil žu* p^n razumel, kaj sem hotela povedati.
Micka Špornova iz Remšenika.
Sergej Vošnjak:
MSBSSBB3SMM
Fantje so odhajali. Z njimi je bilo tudi nekaj deklet in mali, komaj pet* najstletni Tonček. Bili so tihi, pa ven* dar polni veselja. Saj so odhajali iz nemškega suženjstva v svobodo. Od* hajali so s svojih domov v prelepi ze* leni Štajerski, pa jim zato ni hudo, saj se bodo kmalu vrnili. Vrnili se bodo kot zmagovalci nad zlom, nad temo, vrnili se bodo svobodni na osvobojc* ne domove.
V	gozdu blizu trga jih je čakala pa* trulja, da jih odvede v štab bataljona. Pet borcev z mitraljezom in brzostrel* ko, na titovkah pa so jim* žarele pete« rokrake rdeče zvezde.
Fantje in dekleta, ki so prišli iz trga, še nikdar niso videli slovenskih bor* cev. Slišali so že pokanje njihovih pušk in strojnic, videli so okupator* jev strah pred temi borci, videli so mrtve Nemce, ki so padli v boju s te* mi borci, a njih samih še niso videli. Zato so jih z občudovanjem ogledo* vali. Pa so videli, da so prav taki, kot so oni sami. Preprosti, prijazni, a ka* dar je potrebno, tudi strašni.
V	štabu je na novo došle pregledal zdravnik in razdelili so jih po edini* cah. Le Tončku so rekli, da ga bodo poslali nekam na deželo, ker je za bor* bo še premlad. Tonček ni rekel nič. Le v očeh sta se mu zablesteli dve solzi, dve veliki solzi. Saj je slišal še o mlaj* ših borcih, kot je on sam. Slišal je o malem Poldku iz Kamniškega bataljo* na, ki je star šele de‘se;t let, pa je že iztrebil precej Nemcev. In kakor so Poldku pobili fašisti starše, tako so tudi njemu ubili očeta in mater ter po* žgali hišo. Tončku je bilo hudo zato, ker ne bi mogel skozi puškino cev po* vedati Nemcem, da se hoče maščeva* ti. A svoje žalosti ni pokazal. Saj je že prestal toliko gorja, pa se je navadil zatajevati žalost.
Ko je Tonček hodil po taborišču, je uzrl kup črnih kopk, mehkih in nepri« jetnega vonja.
»Kaj pa je tole?« je vprašal bližnje* ja tovariša^ Ta mu je pojasnil, da je to angleško razstrelivo, pokazal mu je vžigalnike in zažigalno vrvco ter kako je treba minirati. Tonček si je vse to dobro zapomnil, saj je bil bistre glave. Potem je sedel pod star, orjaški bor in se zamislil. Kmalu pa je poskočil, iz njegovih oči je spet žarelo veselje.
Zvečer, ko je bila že tema, se je splazil Tonček do tistega kupa raz*
streliva. Prijel je kocko in jo spravil v žep. Za njo še pet drugih, dva vži* galnika in zažigalno vrvco. Potem se je splazil, čisto tiho mimo straž in od* šel v noč ...
Kar bežal je po kamniti stezi v do* lino. V mislih je videl vlak, ki ga mi« na razbije. Potem si je zopet domislil: »Kaj si bodo neki mislili o meni, ker me zjutraj ne bo? Zakaj sem le kar tako ušel?« In spet mu je stopil pred oči politkomisar, ki mu je rekel, da je še premlad za borca. Pa se je Tonček spet domislil: »Zakaj se ne bi smel boriti v prvih vrstah? Če so lahko vsi drugi izpostavljeni nevarnosti, sem lahko tudi jaz. Oče mi je pravil, da je bila včasih sramota, če kdo ni bil sprejet v vojsko. In tista vojska se je borila za tujca na tuji zemlji. In da* nes, ko branimo svoj narod, kakšna sramota je šele, če sedaj ostane kdo doma in se izogne borbi!« Tako je go*
Ivan Cankar:
voril Tonček sam s seboj, ko je hitel v dolino.
Tončku je zastajal dih. Vlak je dr* vel vse bliže. Bo užgala mina? Dvoje žarometov na lokomotivi se je zdelo Tončku kakor dvoje oči velike poša* sti. Pošast, ki jo mora uničiti.
Zdaj! Tonček je sprožil. Strašna de* tonacija in Tončka je vrglo po bregu.
Patrola, ki je šla pogledat, kaj je po* noči eksplodiralo na progi, se je zju* traj vrnila v štab. S seboj so prinesli nezavestnega Tončka. V štabu so po* ročali, da je bila uničena lokomotiva in en vagon. Tonček pa je ležal neza* vesten 40 metrov pod progo.
Ko je zdravnik pregledal Tončka, je ugotovil, da ga je omamil hud zrač* ni pritisk. Pričeli so ga obujati k za* vesti. Kmalu so se pričele Tončku od* pirati oči. Nad sabo je uzrl zaskrbljen komisarjev obraz. Taktat so se pre* maknilc Tončkove ustnice, nalahno jo zatrepetal skozi mučno tišino njegov glas:
»Nisem še premlad, da se ne bi smel boriti v prvih vrstah!«
SVETO OBHAJILO
Pred 70. leti, 10. maja 1876, je bil na Vrhniki rojen največji slovenski pisatelj Ivan Cankar. V svojem krat* kem življenju je napisal 32 knjig, v katerih z vso ljubeznijo opisuje zati* rane male ljudi, svojo domovino in trdno veruje, da bo nekoč prišel čas, dan zmage pravice nad krivico in laž* jo, novo življenje za vse tlačene in iz* koriščane. Cankar ga ni dočakal. Umrl je že 11. decembra 1918 v Ljubljani.
Petero nas je bilo. Sedeli smo za mizo in smo čakali. Spočetka smo se smejali in pogovarjali, nato smo igrali domino, naposled smo se naveličali ter smo umolknili.
Najstarejši sestri je bilo trinajst let, najmlajšemu bratcu pet. V srcih pa smo bili stari: poznali smo skrb in strah.
Kadar so se zunaj oglasili koraki, smo se ozrli proti durim. Strmeli smo z velikimi očmi in odprtimi ustmi, sa* pa nam je zastajala.
i>Prihaja!«
Koraki so utihnili, spogledali smo se molče; oči so bile solzne, ustna so se tresla.
Zelo smo bili lačni. Mračilo se je že, matere ni bilo. Pred dobro uro se je napotila, Bog vedi kam. Vedeli smo: kadar pride, prinese kruha. Prav nič
Matej Bor:
PASTIR
Bil sem pastir, v gorah, kar sem živ. Nikoli si nisem želel v svet ne domov. Moj dom so bile senožeti sredi
gozdov,
edino mor je, ki sem po njem potoval, bilo je nebo, oblak moj edini čoln. Vsak dan sem sedal oblakom na beli
krov,
in jadral z njimi, kamor je veter gnal. Edini zdravnik, kadar sem hodil boln
za kravami v pašo, bil za kočo v pečeh je droben vir. O mraku pri sebi v
gosteh
imel sem živali. Prihajale so iz host, da bi jim dajal soli, po glavi potrepljal.
Ko z njimi dodobra sem pokramljal p vremenu, novicah, so šle spet v gozd
in mi roko oblizale za slovo. V očeh sem vse jim ko v sv. pismu prebral, zaupal sem jim svoj sleherni greh.
In zmerom dobil sem odvezo, dokler
nekoč —
bilo je za mali šmaren — me niso s
seboj
odvlekli gospodje na lov. Skrivaj
jokajoč
za njimi sem šel — gonjač. Posihmal o mraku pred kočo samoten sem stal, med smrekami blodil jim žvižgajoč — nikoli jih več ni bilo za menoj.
Z oblaki sem potlej potoval nad borovjem v mesečno noč.,«
Tega še ni dolgo, kar spet iz gozdov •prišli so prijatelji k meni v vas. Potem sleherni dan kakor dornov prihajali so in govorili na glas.
Imeli so prav tako dobre oči ko živali, ki sem jih bil izdal.
Povedali so mi mnogo čudnih reči, ki v sanjah bi komaj jim veroval Prišli so nas stekli volkovi klat, iztrgali kmetu iz rok so plug, razganjajo narod na sever in jug, a brata izdaja roparju — brat.
Tako govorili so pozno v noči dokler niso prišli spet nekoč ne lovci na srne — lovci na ljudi. Pestili so me ko psi lajajoč —
Wo sind Banditen? Pokaži sled! Molčal sem — kako naj bi šel spet za gonjača? Potem so odgnali me v noč. Ko grem po stezah krvav, pa — saj bi jih komaj spoznal — za mano se jokajo — moje živali, miru, ne moro biti miru!«
nismo dvomili. Kajti večerilo se je in zveččr je treba večerje.
Trd in strašen je otrok v svojem zaupanju. Zvečer je treba večerje. Neusmiljen je otrok v svoji veri. Mati, zvečer je treba večerje; pojdi in pri* nesi jo, iz zemlje jo izkoplji, iz obla* kov jo utrgaj!
Ko je šla, je bila vsa majhna in sključena; globoka brazda je bila na njenem čelu.
»Kmalu se vrnem!« je rekla.
Mislili smo, da gre samo k peku, sto korakov daleč. Minuto tja, minuto nazaj; recimo, da bi tam še malo po* kramljala, bi bilo pet, ali kvečjemu de* set minut. Gledali smo na uro, ki je visela na steni kraj peči. Počasi se je pomikal dolgi kazaicc; ali kakor sc mu ni mudilo, je preromal že ves črni ko* lobar.
»Saj niso šli k peku,« je rekla Hanca.
»K štacunarju so šli!« je dejala Francka.
»P* če jim ne dajo?« sem rekel jaz.
Pogledali so me, kakor da sem bil izpregovoril čisto nerazumljivo, nad* vse čudaško besedo.
»Da bi jim ne dali?« je obstrmela Hanca.
»Zvečer je treba večerje!« je rekla Francka.
Zunaj je že dremal večer, v izbi je bila noč. Naše oči so bile mlade in bistre, vajene teme. Pogledali smo se iz lica v lice — vsi smo bili starejši nego uro poprej.
Nismo se bali belih žena, ne vedom* ca, ne torklje. Nekoč sva šla z naj* mlajšo sestro mimo kozolca, ki je strl na samem; da tam straši, so pravili. Pred kozolcem je stal trhel štor in sc je čudno svetil — velik človek v go* reči rjuhi. Držala sva se za roko, šla sva mimo in se nisva bala.
Ali vendar je bil strah v naših zgo* daj postaranih, zgodaj izkušenih srcih. Nekaj silnega sc je dvigalo v daljavi do neba, bližalo se je, zmerom višje in ogromneje, črno in strašno; skoraj je že zastiralo vse obzorje. Videli smo življenje in smo se ga bali...
Na jok nam je bilo, zaihtel pa nihče ni. Kadar so nas tuji koraki zmotili in je bilo spet vse tiho v izbi in zunaj, se je oglasil v nas obup, tisti zreli, po* slednji obup, kakor ga pozna šele člo* vek, ki ga je bilo obnemoglega življe* nje treščilo ob tla.
»Saj ne bo konca nikoli! Nikoli ne bo drugače! Mati ne pride, ne prinese kruha — umrimo!«
Velik je bil obup; ali vzbudilo se je v nas še nekaj vse temnejšega, straš* nejsega. Ne jaz sam, nas vseh petero, kakor smo sedeli okrog mize v temi, je občutilo nenadoma grenko, zlobno sovraštvo do rtiatere.
»j5aj bi lahko, če bi hotela! Sinoči je prinesla kruha, čemu bi ga nocoj ne, ko smo lačni kakor sinoči? Tam stoji, Bog vedi kje, pa opravlja in se smeje ter se ne zmeni za nas. Takoj da se povrne, je rekla; zdaj je že ura mini* la, morda že poldruga, ura... nalašč pa se ji ne mudi s kruhom!«
V molku smo spoznali; natanko smo vedeli drug za drugega: »Tudi ti tako misliš, sestra. Tudi ti tako sodiš, bra* tec!« In v tistem trenutku tudi med nami ni bilo več ljubezni.
Noč je bila, ali še smo si videli v oči. Oči so govorile:
»Poznam te, sestrica; natanko vem, zakaj molčiš! Tvoja misel je smrten greh, ki nikoli ne bo izbrisan!«
»Poznam te, bratec, bistro vem, kaj si mi očital na tihem! Tudi tvoj greh ne bo nikoli izbrisan!...«
Zunaj, mislim, da pred sosedovo hi* šo, je zacvilil pes; žalosten, zategnjen glas je bil.
»Lačen je, pa cvili!« je rekla sestra.
Takrat je najmlajši brat nenadoma naglas zajokal; njegov jok je bil čisto podoben tistemu cviljenju.
»Nehaj!« se je razljutila sestra; ali čaka, na cesti postaja, s sosedami kramlja; ona je že najbrž večerjala, tudi v njeni besedi je bilo ihtenje; gledali smo na mizo, vsi smo trepetali
»Pogledam na cesto!« sem reke!.
»Kaj bi gledal? Ne pride prej... če še kdaj pride!«...
Počasi in tiho so sc odprle duri. Na pragu je stala mati.
Kakor ob belem dnevu smo razločili njen obraz. Ves bel in tenak je bil, oči pa so bile objokane in so gledale pla* ho; tako gleda grešnik na svoje trdo* srčne sodnike.
Mati se nas je bala ...
»Ali ste dolgo čakali?« je rekla s ti* him, prosečim glasom. »Nisem mogla prej ... niso dali...«
K životu je tiščala hleb kruha; že od daleč smo videli, da je skorja lepo rumena...
O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili! Zato si šla tako zgodaj od nas! Zato ni ve* selja v naših srcih, ne sreče v našem nehanju!....
BENOV TOMAŽEK Z RUT
PEVSKA SOLA
Moj brat je bil celih sedem let starejši od mene in je imel zelo dober posluh za petje. Kadar je zjutraj sijalo sonce, se je pesem kar sama izvila iz grla. Najprej sva pela nekaj časa enoglasno, pozneje pa se je brat odločil, da bova pela dvoglasno. Meni kot mlajšemu je bilo namenjeno, da bom pel prvi glas, ali — kakor je brat rekel: »Tomažek, ti boš pel čez!« Za začetek sva si izbrala najlažjo pesmico: »Na planincah sončece sije«. Pa že po nekaj glasovih je Tomažek pel isti glas kakor bratec. Brat me je hudo pogledal in zamahnil z roko, kar jc pomenilo, da prenehava in začneva znova. Drugi poizkus se je prav tako ponesrečil — naenkrat sva pela oba enoglasno. Spet jc brat zamahnil z roko, tokrat že v nevarni bližini mojega nosu. Ko pa se ie tudi tretji poizkus ponesrečil, je bratova roka oplazila po moji glavi, da se mi je kar kolcnilo. Za tisti dan sva s poukom prenehala.
Naslednji dan je bila že navsezgodaj pevska ura. Iz previdnosti sem se držal v dostojni daljavi od »učitelja«, kjer me njegova roka ni mogla tako lahko doseči. In glej, v strahu in trepetu sem zdržal do konca v svojem glasu. To jt bil prvi uspeh, toda zapela sva zaenkrat le najlažjo pesmico. Potem so prišle druge na vrsto. Nekaj časa je šlo brez nesreče, potem pa se je zgodilo nekaj hujšega kot prvi dan: Nisem ušel snet v bratov glas, temveč sem zakrulil tako napačno, da je bratu postalo skoro slabo. Najprej se je prijel za svoja ušesa, potem pa se spomnil najbrž nekaj boljšega. Skočil je za menoj in me lopnil po glavi, da sem še bolj čudno zacvilil. Zapel je najprej moj glas in jaz sem ga moral ponoviti. Tisti dan je nekajkrat priletela od nekod zaušnica, toda ko sva se
zvečer vračala s čredo domov, sva že kar imenitno zapela dvoglasno: »Po jezeru bliz’ Triglava«. Spomnim se, da je moja pevska šola trajala skoro celo tisto jesen. Prva zaušnica mi je vzela glas, pri drugi sem še bolj napak zategnil, pozneje sem se pa zaušnic že kar navadil in še z očmi nisem trenil, kadar sem jo dobil. To je bil vedno samo »blag« opomin, da sem napak zapel. Proti koncu jeseni so taki opomini postajali vse bolj redki, najina pevska šola se je bližala koncu.
Naslednja leta sva še pogosto prepevala z bratom. Kadar sva pasla v
bližini ceste, kjer so se ljud je vozili vsako sredo na semen v bližn je mesto, sva posebno korajžno dvignila glas in vedra pesem se je ubrano razlegala po gozdu in od bližnjega hriba je odmevalo, kakor bi tudi tam pela dva mlada pevčka. Zgodilo se je, da se je včasih ustavil na cesti voz in ljudie so prisluhnili pesmi iz svežih otroških grl. Ko sem pozneje sam ostal pri čredi in je brat šel za težjimi posli v hiši in na polju, sem si neštetokrat zaželel nazaj tiste jeseni, ko me je bratova desnica v najini »pevski šoli« vzgajala k ubranemu dvoglasnemu petju.
Naši najmlajši pripovedujejo . •.
Micka Srienc iz Suhe pri Pliberku je poslala stricu Joži opis svojega doslej naivečjega doživetja, ki bo za* nimal vse naše prijatelje. Evo, kaj pravi:
Povedati Ti hočem o dogodku, ki sem ga doživela ob koncu vojne in ki me je bolj pretresel kakor vse drugo.
Po deželi je šel klic: »Vojske je ko* nec!« Vse ceste so bile tedaj polne vo» jakov raznih narodnosti. Okoli 10. ure pride k nam nemški vojak in prosi za lopato in kramp. Vprašali smo ga, če* mu potrebuje to orodje. Odgovoril je, da si bo skopal jamo. Opazili smo, da ni. več čisto pri zdravi pameti. Dali smo mu jesti. Ko je prišel k sebi, je
začel pripovedovati, odkod je doma in kaj je. Bil je z Dunaja in je imel ženo in štiri otroke. Bil je prostovoljec pri SS. Pripovedoval je grozovite stvari iz Jugoslavije, kako so tam obešali ne* dolžne ljudi, streljali matere, starčke in otroke, ki so si morali vsi sami ko* pati jame. Gorele* so hiše, cele vasi, pokale bombe in vmes so ječali otroci, mali otročički...
Slaba vest «a je sedaj gnala tako da* leč, da je počel sam tisto, kar je silil prej druge: začel si jc kopati sam svoj grob.
Drugi dan smo ga spravili na angle* ško komando. Tako sem doživela ko* nec vojne.
STE ŽE | SLIŠALI
% PIONIRJI
Kolikšna je raznolikost in pestrost v naravi? To nam pojasnjuje znanost s svojimi številkami. Tako je ugotovi* la, da obstoji na zemlji 400.000 vrst ži* vali in 950.000 vrst rastlin. Najbolj številne so žuželke, pri katerih pozna* mo 280.000 različnih vrst, med njimi hroščev 120.000 vrst in 50.000 vrst me* tuljev. Ptičev jc 13.000, rib 12.000, pla* zilcev- 8.300 vrst. Samo kač je 1.6-10 vrst, od teh 300 strupenih. Tudi pajki so zelo številni, in sicer je dosedaj po* znanih 1.330 vrst.
Katere so najdaljše reke posamez* nih celin? Afrika: Nil*Kagera 6.500 ki* lometrov; Južna Amerika: Amaconka 5.500 km; Severna Amerika: Missis* sippifMissouri 6.600 km; Avstralija: Darling 2.500 km; Azija: ObTrtiš 5.300 km; Evropa: Volga 3.570 km.
lanaagiiiBEinE«
Zakaj se pajek ne zaplete v lastno mrežo? Pajek jc tako močan, da z lah* koto raztrga lastno mrežo, ako bi ga ovirala. Tudi ima tako ustvarjene no* ge, da z njimi lahko nemoteno hodi po mreži. Sicer pa je njegova mreža sple* tena le za male živalce. Če se ujame v mrežo prevelika žival, pajek lepo mir* no čaka v kotu, dokler se žival ne reši ali pa pogine. Včasih, pa tudi pajek sam pretrga mrežo in tako omogoči živali, da se reši. Trdijo namreč, da pajek ni bogve kako pogumen in se ustraši večjih živalic. Za svojo veli* kost pa je pajek izredno močan. Nit* ke njegove mreže so glede na težo, ki jo lahko nosijo, razmeroma močnejše od vrvi iz najboljšega jekla.
Zakaj je sneg bel? Sneg je bel, ka* kor so bele pene deroče reke. To jc posledica odbijanja bele svetlobe. Sneg ni več tekočina, ampak je se* stavljen iz majhnih kristalov. Vsak iz* med kristalov je zase prozoren, kakor je prozoren kos ledu. V ledu so vse plasti vodoravno položene, v snežinki pa leže kristali križenvkražem in tako odbijajo sončno svetlobo na vse stra* ni. In kadar se odbije vsa sončna svet* loba, jo vidimo kot belo in zato je sneg tudi bel. Če bi ga osvetlili z rdečo svetlobo, bi videli rdeč sneg.
Isto je s penami. Te so sestavljene iz vodnih kapljic, ki odbijajo belo sončno svetlobo na vse strani.
ZA SMEH
»Mirko,« pravi učitelj, »recimo, da srečaš človeka, ki na cesti neusmiljeno pretepa osla. Stopiš k njemu in ga pregovoriš, da ga neha tepsti. Kakšna Čednost je to?«
Mirko: »Bratovska ljubezen.«
Oton Župančič:
ŽABE
Rega, rega, rega, rega, vedno hujša je zadrega, sonce že do dna nam sega, jojmene, kaj bo iz tega!
Kum, kum, le pogum:
slišal’sem od juga šum!
Kvak, kvak, glej oblak,
glej oblakov sivih vlak, vedro vode nosi vsak, kmalu bo vse polno mlak!
Rega, rega, rega, rega, Bog nas reši vsega zlega!
Kum, kum, le pogum!
Kvak, kvak, glej oblak!
ČARATI
znamo seveda tudi. Prijateljem pokažemo svinčnik in jim rečemo, da ga znamo tako začarati, da nihče ne bo mogel stopiti čezenj, če ga položimo na tla. Nihče nam ne bo hotel tega verjeti. Nato naredimo hokus-pokus, položimo začarani svinčnik na tla čisto ob steni, kjer seveda nihče ne bo mogel stopiti čezenj.
Pa poskusite, če ne verjamete!
STRIC JOŽA SVOJIM PRIJATELJEM
Malki Oraze -Tatjani v slovo
Govoril bom s Teboj, Malka, kakor bi bila med nami, kajti zapustila si nam toliko lepega, da živiš z nami na* prej, čeprav so pokopali Tvoje mlado telo, ki je skrivalo v sebi pogumno du* šo, prepolno iskrene in požrtvovalne ljubezni do svojega naroda.
Ni mi bila dana sreča, da bi Te pri* šel obiskat na Tvoj dom med planina* mi, kamor si me v svojih otroških pi» semcih tako prisrčno vabila. Niti na Tvoji zadnji poti Te nisem mogel spremiti, ker pač na naši lastni zemlji še vedno odločajo tujci, čeprav so na* ši najboljši žrtvovali svoja življenja, samo da bi bilo končno svobodno to trpinčeno ljudstvo.
In vendar se mi zdi, Malka, kakor bi gledal vso Tvojo pot od prvega kora* ka pa do zadnje stopinje, ki je tako nesrečno končala Tvoje mlado živi je* nje. Sc več, kako si pisala stricu Joži navdušeno pismo o svojem gorskem domu, ki leži sredi planin med Peco. Grintovcem in Obirjem? Z okorno otroško roko si mu narisala ta domek
NA tUHfHCimSNI
•p mA ?»ty)LANrxot ss m 1 »a
in s prav tako nevajeno roko napisala pod sliko obljubo, da se mu nikoli ne boš izneverila. In ostala si mož*beseda, Malka!
Zares, Malka, Tvoja pisemca so bila tako otroško prisrčna, tla jih je moral stric Joža neprenehoma objavljati. Pa saj ni čudno, ko pa si znala tako pri* jetno pripovedovati. Preberimo samo eno Tvojo povestico: »K nam je pri* šla stara mamica, mrzla Zima. S seboj je pripeljala kar štiri otroke: Sncžka, Mrazka, Leda in Burjo. Najprej sta nas obiskala Mrazek in Burja, teh ni* smo bili veseli. Potem pa je prav tiho in narahlo pricapljal Snežek. O, njega smo se tako neznansko razveselili in takoj smo se začeli igrati in sankati. Mrazek, Led in Burja so nam naredili rdeča lička, noske in roke. Zato smo zaprosili Sončka in Pomlad, da jih zo* pet preženeta.« In še veliko lepega si znala povedati.
Potem je prišla vojna in divjanje nacistov. Se na pol otrok si začutila v sebi klic zatiranega, trpinčenega na* roda in pridružila si se našim borcem — partizanom, da bi pomagala kovati slovenskemu ljudstvu in vsem zatira* nim lepšo bodočnost. Dve leti si bila vsak dan pripravljena žrtvovati svoje mlado življenje, samo da bi bil Tvoj narod končno deležen svobode in pra* vice. Toda svoboda ni hotela priti. Tudi pravica ne! Prišli so in so rekli, da jo bodo delili, kakor se jim bo zde* lo prav. In so jo res začeli deliti, toda ne Tebi, draga Malka, ki si se borila zanjo, ne Tvojim zvestim tovarišem, ki so zanjo prelivali svojo kri. Dali so jo v zakup spet tistim, ki so nekoč, v najtežjih dneh preganjali Tebe in Tvoje tovariše, vam stregli po življe* nju in vas gonili kot divje zveri. In na* mesto svobode se preganjanje po* navija.
Uboga Malka! Med vsemi zakupni* ki svobode in pravice nisi našla niti enega, ki bi mu lahko zaupala, mu raz* krila svoje ranjeno srce in našla pri njem vsaj malo razumevanja. Na* sprotno, povsod so te srečavali lede* no mrzli obrazi. Za Tvoje hrepenenje po svobodi in pravici si žela prezir in sovraštvo. Ali je potem čudno, da si povsod videla samo sovražnike kot preganjana srna, ki nikomur ne sme več zaupati? In si slutik prav, Malka.
Komaj teden dni prej, preden Te je zadela smrtonosna krogla, si napisala zadnje vrstice, ki so postale obenem Tvoja oporoka, zapečatena s Tvojo lastno krvjo. Tedaj si napisala; »Žrt*
▼ovali smo vse, kar je bilo potrebno. Če treba najdražje, kar ima človek sa* mo eno — svoje življenje.«
Malka, izpolnila si svojo oporoko! f	__
Ostalim prijateljem: Stric Joža se tokrat oprošča vsem drugim prijate* ljem »Mlade Koroške«, ki so pisali pis* ma in pridno reševali uganke. Njemu odmerjeni kotiček je porabil za slovo od mlade junakinje Malke — Tatjane. Drugim prijateljem se bo stric Joža oglasil prihodnjič. In tudi reševalci ugank naj ne bodo užaljeni, ker niso objavljena vsa njihova imena. Zaradi prevelikega števila vposlanih rešitev in zaradi pomanjkanja prostora bo boter ugankar objavil vselej samo tri imena, k. so med nagrajenci. Tokrat je doletela sreča:
1.	Micko in Janeza Božič iz Lovank pri Dobrli vasi;
2.	Anico in Jerico Pippan iz Kaple na Dravi in
3.	Janeza Ulbing iz Dragonič pai Po* dravljah.
Micka Srienc iz Suhe pa prejme na* grado za svoj prispevek, ki je objav* ljen v rubriki »Naši najmlajši pripo* vedujejo ...« Vsi nagrajenci prejme* jo lepe slovenske knjige.
KRIZRMKR
Vodoravno: 1. kratica za urad* ni naslov Rusije; 5. mesto na Sloven* skem Koroškem; 9. cel; 11. nasprotno od priden; 12. ne veliko; 13. kralj ži* vali; 14. število.
Navpično: 1. pomladansko in jesensko poljsko delo; 2. osoljen; 3. član družine; 4. r. k.; 5. kmečko orod* je; 6. prva žena; 7. ves; 10. polovica sobe; 12. polovica mize.
UGANKE
Se rdeči porednež v žitu bohoti — narobe popotnik sprašuje po poti.
Po polju se pase, za zajtrk skrbi, če »r« ji izmakneš, njen zajtrk dehti!'
Partizan v ječi
Partizan je bil tako nesrečen, da so ga ujeli in zaprli v temno ječo. Nje* govi tovariši pa ga niso zapustili in so ga rešili iz ječe. Po kateri poti so prišli do njega in ga oprostili?
REŠITEV UGANK IZ DRUGE ŠTEVILKE
1.	Žito — moka — kruh.
2.	Žaga.
3.	žebelj.
REŠITEV KRIŽANKE Vodoravno: 3. novica; 5. iver; 8. milo; 9. vera; 10. brat; 12. uš; 13. da; 14. ena.
Navpično: 1. slon; 2. klavir; 4. cimet; 6. Ela; 7. ro; 9. vaščan; 11. ru; 13, de; 15, u.