Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19, s. 25—43 25 Silvo Devetak ENAKOPRAVNOST JEZIKOV IN PISAV PRI POSLOVANJU ORGANOV JUGOSLOVANSKE FEDERACIJE" Uvod Enakopravnost jezika je ena od bistvenih sestavin nacionalne enako- pravnosti v vsaki večnacionalni družbi. Resnično jezikovno enakopravnost je moč doseči le tedaj, če ljudje obvladajo dva ali več jezikov. Kljub politični volji, da se stvari v življenju uredijo, ni tako preprosto najti ustrezne in pravične rešitve za udejanjanje jezikovne enakopravnosti v večnacionalni družbi, kot je Jugoslavija. V njej namreč živi osemnajst etničnih skupnosti, ki jim ustavni sistem v načelu zagotavlja enakoprav- nost. Šest jih ima ustavni status naroda, kar praktično pomeni, da izvajajo svojo suverenost v federalnih enotah (državah), ki skupaj z dvema pokraji- nama v sestavu SR Srbije (Kosovo in Vojvodina) sestavljajo jugoslovansko federativno državno skupnost »svobodno združenih narodov in njihovih socialističnih republik« (člen 1 zvezne ustave). Deset etničnih skupnosti ima ustavni status narodnosti (etnične manjšine). V načelu uživajo enako enakopravnost kot narodi Jugoslavije. Na splošno se njihov ustavni status razlikuje v tem, da ni izrecno konstitutivni ekement federalne ali republiške državnosti, temveč jugoslovanske »socialistične samoupravne demokra- tične skupnosti delovnih ljudi in državljanov ter enakopravnih narodov in narodnosti», Z drugimi besedami: nimajo pravice do ustanovitve svoje las- tne države. Pravice narodnosti jamči federacija, praktično pa se uresniču- jejo predvsem v okviru republik in pokrajin oziroma občin, kjer živijo.' Posebno vprašanje so pravice dveh skupnosti, za katere se v jugoslovan- skem ustavnem sistemu rabi naziv »etnična skupina«, to so Romi (Cigani) in Vlahi. Večina republiških in pokrajinskih ustav jih sicer v načelu izena- čuje z »narodi« in »narodnostmi«, vendar njihov ustavni status ni podrob- neje definiran, čeprav uživajo v nekaterih okoljih pravico do rabe svojega " Ta spis je po vsebini del referata z naslovom » Pregled ustavno-pravne urediteve jezikovne enakopravnosti v Jugoslaviji«, ki ga je avtor podal na Il. svetovnem katalonskem kongresu v Barceloni, 16. aprila 1986. ; ! Ustavni status naroda imajo Črnogorci, Hrvati, Makedonci, Muslimani, Slovenci in Srbi. V Jugoslaviji živijo naslednje narodnosti: Albanci, Bolgari, Čehi, Italijani, Madžari, Romuni, Rusini, Slovaki, Turki in Ukrajinci. 46 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... jezika v. sredstvih javnega obveščanja, založniški dejavnosti in pri osnov- nošolskem izobraževanju? V Jugoslaviji, ki nima svojega »državnega jezika«, je torej v »enako- pravni uradni rabi« na različnih ravneh in v različnem obsegu osemnajst jezikov oziroma jezikovnih variant narodov, narodnosti in »etničnih skupin« ter najmanj dve njihovi pisavi (latinica in cirilica). V tem spisu se bomo ome- jili na obravnavanje načina rabe jezikov in pisav pri delu organov federaci- je. USTAVNI IN POLITIČNI RAZVOJ TEMELJEV JEZIKOVNE ENAKOPRAVNOSTI V prvi jugoslovanski državi so izvajali politiko nacionalne neenako- pravnosti in velikosrbskega unitarizma. Ker niso priznavali obstoja make- donskega, muslimanskega in črnogorskega naroda ter albanske, turške in drugih narodnosti, je bila tudi raba teh jezikov v javnosti prepovedana in v teh jezikih ni bilo šol. Zato je bila enakopravnost narodov in narodnih manj- šin v okviru nove federativne in demokratične države eden od poglavitnih ciljev (poleg neodvisnosti in socialne preobrazbe) narodno-osvobodilnega gibanja 1941—45. V povojnem razvoju države so bili zgrajeni temelji za enakopravnost narodov in narodnih manjšin na političnem, kulturno-jezi- kovnem, socialno-ekonomskem in na drugih področjih. Sedanje oblike enakopravnosti narodov in narodnosti Jugoslavije so se postopoma razvijale in uveljavljale. Tesno so bile povezane s splošnim poglabljanjem enakopravnosti med narodi in narodnostmi na vseh področjih. Birokratske in unitaristično nastrojene politične sile so dejansko preprečevale dosledno uveljavljanje jezikovne enakopravnosti. Čeprav je na primer že ustava iz leta 1963 jamčila občanu »svobodno rabo svojega Jezika« in določala, da so »jeziki narodov Jugoslavije in njihove pisave ena- kopravni« (člen 14), je v mnogih odnosih, zlasti na zvezni ravni, ostala to mrtva črka na papirju. Jeziki narodnih manjšin pa tudi formalno niso bili ize- načeni z jeziki narodov, saj je ustava jamčila tem družbenim skupinam le pravico do »svobodne rabe svojega jezika« in do pouka v maternem jeziku v njihovih šolah (člen 43). Postopno decentralizacijo in demokratizacijo države ter utrjevanje vloge socialističnih republik in pokrajin so pred sprejemom nove ustave leta 1974 urejali številni ustavni amandmaji. Ustavni amandma XIX od 26. ena 1968 je na primer, razglasil enakopravnost narodnosti (narodnih anjšin) z narodi v vsakem pogledu. To naj bi simbolično potrjevala tudi 2 Ustave republik in ji jej irabii i i dar njegova izvedba ni a olejo načelo o »svobodni rabi jezika etnične skupine«; ven- bi bilo potr : zakoni in drugimi predpisi. Nekateri strokovnjaki menijo, da sti, > Potrebno položaj Romov (Ciganov) in Vlahov povsem izenačiti s položajem narodno- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 27 raba naziva narodnost namesto narodna manjšina, ki že sam po sebi naka- zuje razlike med »večino« in »manjšino«. Ustavni amandma XIX je predvi- deval, da bodo »zakoni in statuti družbenopolitičnih skupnosti in splošni akti delovnih in drugih organizacij« zagotovili rabo jezikov in pisav narodov in narodnosti »na območjih, na katerih žive posamezne narodnosti«. Poleg tega je bilo določeno, da imajo pripadniki narodnosti »pravico uporabljati svoj jezik pri uveljavljanju svojih pravic in opravljanju svojih dolžnosti, kot tudi v postopku pred državnimi organi in organizacijami, ki izvršujejo javna pooblastila«. Resolucija iz leta 1969 Na tej ustavni podlagi je bilo moč pristopiti h konkretnemu ureja- nju enakopravnosti narodov in narodnosti v vseh družbenopolitičnih skupnostih od zveze do občin. V tem pogledu je pomembna resolu- cija o uresničevanju ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije v zveznih predpisih in v delu zve- znih organov, ki jo je sprejela zvezna skupščina leta 1969.% Resolucija poudarja predvsem tri politične pomene svobodne in enakopravne rabe jezikov narodov in narodnosti: — je »sestavni del in bistveni element za resnično enakopravnost narodov in narodnosti Jugoslavije« ter »pomemben prispevek k napredku mednacionalnih odnosov na enakopravnih temeljih«; — je »bistven pogoj za uresničevanje enakopravnega položaja delovnega človeka v samoupravnih in drugih odnosih«; — je »pripomogla h krepitvi bratstva in enakosti in vzpodbuja vza- jemno spoznavanje in zbliževanje narodov in narodnosti Jugosla- vije« V resoluciji so tudi opozorili na to, da so odpori proti jezikovni enakopravnosti prihajali do izraza v obliki etatistično-centralističnih, nacionalističnih in drugih prizadevanj in odporov ter pojavov »pod- cenjevanja pomena tega vprašanja«. Po mnenju avtorjev pa so obsta- jale tudi »materialne, tehnične, kadrovske in druge težave« za uve- ljavljanje jezikovne enakopravnosti. Resolucija postavlja pred »organe federacije in organizacije, ki izvršujejo javna pooblastila iz njene pristojnosti, ter pred tiste samou- pravne organizacije, katerih dejavnost se razteza na vso državo« predvsem nalogo, da uveljavljajo enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti na naslednjih področjih: — v zakonodajni dejavnosti federacije; 3 Tekst resolucije glej v Uradnem listu SFRJ štev. 20 z dne 8. maja 1969, str. 610—612 28 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... — pri svojem delu, vključno pri delu tistih zveznih organov in organi- zacij, ki imaj svoje »področne organe oziroma delovne enote« raz- meščene po vsej Jugoslaviji (to so dolžni urediti s svojimi samou- pravnimi akti); — v vseh postopkih pred »državnimi organi, sodišči ali organizacija- mi, ki pri izvrševanju javnih pooblastil odločajo o pravicah in dol- žnostih občanov«, vključno pred tistimi oddelki teh organov in organizacij, ki so razmeščeni po vsej Jugoslaviji; — v mednarodnih in meddržavnih odnosih in pri delu diplomatskih in konzularnih predstavništev Jugoslavije v tujini (za uresničitev tega so pristojni organi dolžni sprejeti posebne predpise kot tudi »merila za razmeščanje delavcev v diplomatsko — konzularni slu- žbi«); — »v organizaciji in delu ljudske obrambe in Jugoslovanski ljudski armadi«, upoštevajoč pri tem tudi »tradicije narodnoosvobodil- nega boja in značaj splošne ljudske obrambe v vojni«; Resolucija navaja zlasti dva nujno potrebna pogoja za uresniče- vanje jezikovne enakopravnosti na zvezni ravni: — zagotoviti je treba, da so v pristojnih zveznih organih in organiza- cijah »ustrezno zastopani delavci, ki so pripadniki narodov in narodnosti oziroma republik in avtonomnih pokrajin«. S tem v zvezi bi bilo potrebno določiti, na katerih delovnih mestih morajo delavci poznati jezike več narodov Jugoslavije ter si prizadevati za usposobitev delavcev, da »poznajo poleg svojega jezika in da pri svojem delu uporabljajo jezike in pisave drugih narodov Jugosla- vije, na posameznih delovnih mestih pa tudi jezike narodnosti«; — zagotoviti je potrebno »ustrezna finančna, materialna, tehnična in druga sredstva«. Za izvrševanje resolucije je bil zadolžen zvezni izvršni svet (zve- zna vlada), ki naj bi po potrebi »določal splošne smernice za uresni- čevanje njenih načel pri delu zveznih upravnih organov«. Izhajajoč iz tega, da je jezikovna enakopravnost »skupen interes vseh '. narodov in narodnosti Jugoslavije, njihovih republik in avtonomnih pokrajin ter občanov«, nalaga resolucija dolžnost tudi drugim družbenopolitičnim skupnostim ter delovnim in drugim organizacijam, da pretehtajo, »kako se pri njih uresničujejo ustavna načela o enakopravnosti jezikov in pisav« in da v svojih aktih določijo »naloge in ukrepe za njihovo dosledno uresniče- vanje«. Ta resolucija sicer nima značaja obvezne pravne norme, vendar še danes predstavlja široko dogovorjeno politično soglasje glede enakoprav- nosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije kot sestavnega dela mednacionalnih odnosov in politike nacionalne enakopravnosti. Glede na čas, v katerem je bila sprejeta, pa pomeni resolucija tudi zmago Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 29 tistih političnih sil v Jugoslaviji, ki se zavzemajo za demokratizacijo družbe- nih odnosov in za uveljavjanje enakopravnosti narodov in narodnosti kot temeljnega kamna jugoslovanskega ustavno-političnega sistema. Resolu- cija je odprla pot nadaljnjemu urejanju jezikovne enakopravnosti ne le na ravni federacije, temveč tudi v drugih družbenopolitičnih skupnostih. V SR Srbiji so na primer že leta 1971 sprejeli zakon o načinu uresniče- vanja pravic pripadnikov narodnosti do rabe svojega jezika in pisave pred republiškimi organi ter priporočilo o izvrševanju pravice do uporabe jezikov narodnosti v državnih organih, delovnih in drugih organizacijah." Ta dva akta sta imela izreden političen in pravni pomen, ker sta med drugim urejala rabo jezika dveh največjih narodnosti, ki živita v Jugoslaviji — albanske na Kosovu in madžarske v Vojvodini, v organih in organizacijah v SR Srbiji izven obeh avtonomnih pokrajin. Ustave iz leta 1974 Ustava Jugoslavije in ustave socialističnih republik in pokrajin, ki so bile razglašene leta 1974, so na celovit način uredile oblike enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije, od katerih so se nekatere razvile že po sprejemu omenjenih amandmajev k ustavi SFR Jugoslavije. V skladu z delitvijo pristojnosti med zvezo ter republikami in pokraji- nama zagotavlja ustava SFRJ iz leta 1974 enakopravnost jezikov narodov in narodnosti pri delovanju zveznih predstavniških, izvršnih in upravnih organov, hkrati pa določa tudi temeljne norme, na podlagi katerih republi- ške in pokrajinske ustave ter zakonski in podzakonski predpisi, statuti in predpisi občin ter samoupravni sporazumi in akti organov in organizacij konkretneje urejajo to problematiko glede na posebne razmere in potrebe v posameznih delih države. Vendar je iz ustave jasno, da Jugoslavija kot celota jamči enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti v vsakr- šnem pogledu in da zato ne bi bilo moč z drugimi pravnimi predpisi ali samoupravnimi akti kršiti tega načela, saj bi bili le-ti protiustavni. V členu 246 razglaša ustava SFRJ enakopravnost jezikov narodov in narodnosti in njihovih pisav na ozemlju Jugoslavije." Ustava jamči tako vsakemu državljanu kot posamezniku (člen 170) kot tudi vsaki narodnosti (člen 247) kot skupnosti »svobodno rabo svojega jezika in pisave«. V Jugoslaviji kot celoti ni uradnega »državnega« jezika, pač pa so enakopravno v »uradni rabi« jeziki narodov, a jeziki narodnosti v skladu z zvezno ustavo in zveznim zakonom (člen 246). Ustava Jugoslavije ne dolo- ča, kateri so »jeziki narodov«, pač pa to vprašanje prepušča republiškim ustavam. V organih federacije je v načelu enakopravnih naslednjih pet jezi- . 4 Tekst obeh aktov glej v Uradnem listu SR Srbije št. 14 z dne 10. aprila 1971, str. 343-344 ozi- roma 346—347 S Ustava SFRJ — stručno objašnjenje, Privredni pregled, Beograd 1975, členi 170, 171,214, 246, 247, 269,271 30 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... kov narodov oziroma dve njihovi pisavi: srbskohrvatski (cirilica), hrvatski knjižni jezik (latinica), srbohrvaški oziroma hrvaškosrbski jezik ijekovskega izgovora, ki se govori v Bosni in Hercegovini (cirilica in latinica), makedon- ski (cirilica) in slovenski jezik. V večini primerov sta v poslovanju organov federacije s temi jeziki in pisavama enakopravna še jezika albanske in madžarske narodnosti (etnične manjšine). To pomeni, da se v zveznih organih in organizacijah, ki opravljajo javna pooblastila v načelu enako- pravno uporablja sedem že omenjenih jezikov oz. jezikovnih variant naro- dov in narodnosti Jugoslavije ter dve pisavi. Takoj pa moramo omeniti, da so v tem pogledu mnoge nejasnosti, nedoslednosti in razlike med posame- znimi zveznimi organi in organizacijami. Zvezna ustava jamči vsakomur, da uporablja svoj jezik in da je sezna- njen z dejstvi v tem jeziku pri vseh postopkih pred državnimi organi na vseh ravneh, organizacijami združenega dela (podjetja, ustanove, javne službe — PTT, železnica itd.) ter pred samoupravnimi organizacijami in skupnos- tmi, ki »pri izvajanju javnih pooblastil rešujejo o pravicah in dolžnostih državljanov« (člen 214). Neznanje jezika, v katerem se vodi postopek, ne sme biti ovira za obrambo in uresničevanje pravic in upravičenih interesov državljanov in organizacij (člen 214). Te ustavne pravice se nanašajo na državljane in nedržavljane. V praksi bo v večini primerov postopek potekal prek tolmačev. Ustava pa v zvezi s tem prepušča zakonu, kako se bodo uresničevale ustavne pravice pripadnikov narodnosti pri rabi svojega jezika in pisave (člen 171) »v uresničevanju svojih pravic in dolžnosti« v postopkih pred »državnimi organi in organizacijami, ki izvršujejo javna poo- blastila« (v teh primerih gre za uresničevanje enakopravnosti jezikov naro- dov in narodnosti). Ustava prepušča zakonu v urejanje tudi pravico pripadnikov narodov in narodnsti, da se izobražujejo v svojem jeziku (člen 171). Glede na to, da sta vzgoja in izobraževanje v pristojnosti republik in obeh avtonomnih pokrajin, se uresničevanje te pravice ureja z republiškimi oz. pokrajinskimi zakoni in drugimi predpisi ter samoupravnimi akti. Zvezna ustava določa enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti v oboroženih silah Jugoslavije (člen 243), vendar prepušča zakonu nekatere izvedbene posebnosti, o katerih bomo govorili kasneje. Razen tega določa enakopravnost jezikov narodov (ne narodnosti!) pri tistih mednarodnih pogodbah, ki se sklepajo v jezikih pogodbenih strank. Načelo enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti naj bi se uresniče- valo tudi v »mednarodnem prometu« nasploh (člen 271). REALNOST ALI UTVARA: JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST V ORGANIH FEDERACIJE . Za uresničevanje norm ustave Jugoslavije o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti v organih in organizacijah federacije so potrebni izvedbeni predpisi: poslovniki zvezne skupščine in njenih zborov, Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 31 zakonski in podzakonski akti, samoupravni akti o organizaciji dela in poslo- vanju zveznih državnih organov in organizacij ter samoupravnih organiza- cij in skupnosti, ki opravljajo javna pooblastila, itn. Takoj pa je treba pove- dati, da se te norme lahko v celoti izvršujejo, če vladata pri kadrih, ki so zaposleni v raznih organih in organizacijah federacije in nasploh, ustrezna politična volja in prepričanje, da je jezikovna enakopravnost nujen sestavni del življenja in dela v večnarodni skupnosti. V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali izvajanje jezikovne enako- pravnosti pri delu zvezne skupščine (parlamenta) pri dejavnosti zveznega izvršneg sveta (vlade) in še posebej pri delu treh tipičnih državnih organov federacije — za carine, za ljudsko obrambo in za zunanje zadeve. Poslovanje skupščine SFRJ Skupščino SFRJ sestavjata dva zbora. Zbor republik in pokrajin sestavljajo delegacije skupščin republik in avtonomnih pokrajin; zvezni zbor pa sestavljajo delegati »samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih organizacij« v republikah in avtonomnih pokrajinah. To pomeni, da zvezna skupščina že po personalni sestavi izraža večnacio- nalni in večjezikovni sestav prebivalstva Jugoslavije. Pri delu Skupščine SFRJ, njenih zborov in delovnih teles, kot tudi v njenih odnosih z družbenopolitičnimi skupnostmi (z republikami, avtonom- nima pokrajinama, občinami), z organi, organizacijami in občani je uresni- čeno ustavno načelo (člen 246) o enakopravnosti jezikov i in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije. Poslovnika zbora republik in pokrajinŠ (člen 300) ter zveznega zbora zvezne skupščine (člen 346) določata, da lahko dele- gati v skupščini ter v zborih in njihovih delovnih telesih v govorih in v različ- nih pisnih predlogih uporabljajo katerikoli jezik in pisavo narodov (ki jih »do- ločajo republiške ustave«) in katerikoli jezik ali pisavo narodnosti. For- malno — pravno gledano to pomeni, da lahko delegati v načelu pri delu v zvezni skupščini uporabljajo štiri variante srbskohrvaškega oziroma hrva- škosrbskega jezika, ki so navedene kot jeziki v »uradni rabi« v republiških ustavah, ter slovenski in makedonski jezik. Poleg tega pa še deset jezikov narodnosti (albanski, bolgarski, češki, italijanski, madžarski, romunski, rusinski, slovaški, turški, ukrajinski). Upoštevajoč načelno ustavno enako- pravnost obeh »etničnih skupin«, bi lahko delegati v zvezni skupščini na podlagi omenjenih določb poslovnika enakopravno uporabljali tudi jezika Romov (Ciganov) in Vlahov. Skupaj bi torej lahko uporabljali v načelu 18 jezikov in jezikovnih variant ter ustrezne pisne oblike teh jezikov in jezikov- nih variant. 5 Uradni list SFRJ štev. 22 z dne 23. aprial 1982, str. 710—744 7? Uradni list SFRJ štev. 22 z dne 23. aprila 1982, str. 671—710 32 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov.., Vendar poslovnika na drugem mestu (člena 300 oziroma 346) določa- ta, da se govori in pismeni predlogi prevajajo »le« v petih jezikih narodov (hrvaški knjižni jezik; srbohrvaščino; v varinato teh dveh jezikov, ki se govori v Bosni in Hercegovini; v makedonščino; v slovenščino ter v dva jezika narodnosti — albanščino in madžarščino). Govori delegatov v zbo- rih, po potrebi pa tudi v delovnih telesih skupščine, se simultano prevajajo v eno od srbohrvaških oziroma hrvaškosrbskih variant ter v albanščino, madžarščino, makedonščino in slovenščino. Glede na načelo jezikovne enakopravnosti noben jezik nima prednosti: pred drugim in kot »izvirnik« zakona oziroma drugega predpisa ali splo- šnega akta velja besedilo v vseh (petih) jezikih narodov Jugoslavije. Nji- hova avtentičnost se potrdi z državnim pečatom. Prevodi v albanščino in madžarščino pa se štejejo za »originale avtentičnih besedil« in se nanje pritisne samo pečat Skupščine SFR Jugoslavije (člena 121 oziroma 131 poslovnika). V obeh zborih zvezne skuščine se v omenjenih sedem jezikov oz. jezi- kovnih variant in pisav narodov in narodnosti prevaja (člen 302 oziroma 347 poslovnika) vse važnejše gradivo za delo delegatov v zborih in v njenih delovnih telesih. Praktično se prevaja tole gradivo: — zakoni, resolucije kot tudi drugi akti, ki jih sprejemajo skupščine, njeni zbori, delovna telesa zborov in skupna delovna telesa skupščine; — delovno gradivo, ki je sestavljeno samo v enem od jezikov narodov in narodnosti, če to zahtevajo posamezni delegati ali delovna telesa; — različna vabila in obvestila delegatom. Poleg tega izhajajo v omenjenih sedmih jezikih različne publikacije, namenjene delegatom: Informativni bilten, Politična knjižnica, Pregled (te- denski) sej skupščinskih teles in Stenografske beležke o delu zborov. Skupščina SFRJ in skupščine republik in avtonomnih pokrajin pa izdajajo od leta 1975 vsakih 14 dni skupno glasilo, ki izhaja v 14 izdajah v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije." Poslovnika obeh zborov (člena 302 oz. 347) nalagata zveznemu izvr- šnemu svetu, zveznim upravnim organom in zveznim organizacijam dol- žnost, da pripravljajo gradivo za obravnavo v skupščini v vseh (sedmih) jezikih in pisavah oziroma jezikovnih variantah. Če to gradivo pripravijo drugi organi, organizacije ali delegati v enem od teh jezikov, ga skupščin- ska služba prevede v vse jezike oziroma pisave. Za ugotavljanje istovetnosti besedil predlogov aktov, ki jih obravna- vata zbora skupščine v petih jezikih narodov Jugoslavije skrbi komisija, ki je skupno telo obeh zborov. Istovetnost besedil v albanščini in madžarščini z besedili v omenjenih petih jezikih narodov oziroma njihovih variantah $ Glej Uradni list SFRJ štev. 43 z dne 1. oktobra 1976, str. 1318, čl. 2 in Uradni list SFRJ štev. 13 z dne 30. marca 1979, str. 418, čl. 1 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 33 ugotavlja komisija le pri že sprejetih aktih, ne pa pri osnutkih ali predlogih. V tem primeru albanščina in madžarščina — jezika narodnosti — nista pov- sem izenačeni z jeziki narodov. Delo komisije je urejeno s členi 126—128 poslovnika o skupnem delu zborov Skupščine SFRJ.? Komisija obravnava istovetnost besedil, predlaga akte v vseh petih jezikih in poroča zboru o svojih ugotovitvah pred začetkom obravnave. Če pa gre za akte z delov- nega področja zbora republik in pokrajin, ugotavlja komisija jezikovno isto- vetnost, že ko gre za osnutek kakega akta. Če je na seji zbora predlagan .amandman samo v enem od jezikov narodov, lahko zbor sklene (ni pa to nujno) prekiniti njegovo obravnavo, dokler se ne ugotovi istovetnost tega besedila v drugih (štirih) jezikih. Komisija ima za vseh sedem jezikov in pisav, za katere ugotavlja isto- vetnost besedil, svojo sekcijo, ki jo sestavljata dva delegata in dva strokov- njaka za ustrezni jezik. V zvezi z istovetnostjo besedil v jezikih narodov in narodnosti je odprto vprašanje jezikovnega nadzora, saj gre za specifično terminologijo z raz- ličnih področij. To vprašanje je rešeno le za besedila v srbohrvaškem jezi- ku, ki jih pripravlja zakonodajna služba, po sprejetju pa parafirata predstav- nik predlagatelja in predsednik pristojnega zbora. Ta besedila se »pogoj- no« jemljejo kot original, na njihovi podlagi pa ugotavlja istovetnost besedil v drugih jezikih. Ta praksa pa je vprašljiva zato, ker se akti v vseh jezikih sprejemajo istočasno.'? Delegati zvezne skupščine pripadajo različnim narodom in narodno- stim ter govorijo različne jezike. Poslovnika zborov skupščine (člen 303 oz. 348) prepuščata delegatom izbiro, v katerem jeziku in pisavi želijo preje- mati gradivo. Če se sami ne odločijo, ga prejemajo v jeziku in pisavi »svoje- ga« naroda oz. narodnosti. Enakopravnost jezikov narodov in narodnosti se uresničuje tudi v dopisovanju zvezne skupščine in njenih zborov ali delovnih teles s skupšči- nami, drugimi organi in organizacijami ter občani v republikah in avtonom- nih pokrajinah. Poslovnika obeh zborov (člen 303 oz. 348) določata, da se v teh primerih pošilja gradivo »v jeziku naroda Jugoslavije, ki se uporablja v omenjeni republiki oz. avtonomni pokrajini, v avtonomni pokrajini pa tudi v jeziku albanske oz. madžarske narodnosti (albanskem oz. madžarskem jeziku)«. Za uveljavljanje jezikov narodnosti je pomembna določba poslovnikov (člen 304 oz. 349), da lahko pripadniki narodnosti pošiljajo zboroma zve- zne skupščine pisne predloge in različne vloge v svojem jeziku. V teh členih je tudi določeno, da lahko skupščine avtonomnih pokrajin pošiljajo svoje pisne predloge zboroma zvezne skupščine »v kakšnem od jezikov narod- 9 Uradni list SFRJ štev. 22 z dne 23. aprila 1982, str. 653—671 19 Vir: podatki v dopisu Skupščine SFRJ 032-6/86-074 iz 31. 1. 1986 in iz razgovora z Vero Mačkič, voditeljico redakcije za slovenski jezik 23. 1. 1986 34 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... nosti z območja avtonomne pokrajine«. To se praktično nanaša na jezike narodnosti, ki so v »uradni« ali »javni« rabi v obeh pokrajinah (albanski in turški jezik na Kosovu ter madžarski, romunski, rusinski in slovaški jezik v Vojvodini). Pravico do uporabe enega od jezikov narodnosti, ki so v rabi na »določenem območju«, imajo v pisnem komuniciranju z zbori zvezne skup- ščine tudi »drugi organi in organizacije z območij, na katerih živijo pripad- niki narodnosti«. Ta odločba bi se lahko nanašala na občinske organe in organizacije v šestih republikah, in sicer na tiste, kjer živijo pripadniki narodnosti in kjer je po statutih in samoupravnih aktih v uradni rabi jezik teh narodnosti. Omenjeni organi, organizacije in občani imajo pravico, da prej- mejo odgovore v jeziku, »v katerem je napisana zahteva, predlog ali vlo- ga«. Vendar je ta določba nejasna, saj bi bilo iz dikcije moč razumeti, kot da gre le za pravico do odgovora »v jeziku naroda Jugoslavije ali v jeziku albanske oz. madžarske narodnosti«, kar pa ne ustreza dejanski jezi- kovno-pravni ureditvi. Poslovniki nalagajo predsedniku Skupščine SFRJ ter predsednikoma obeh zborov izrecno dolžnost, da skrbijo »za uresničevanje enakopravno- sti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije«. JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST PRI DELU STROKOVNIH SLUŽB SKUPŠČINE Po odloku o organizaciji in delu služb Skupščine SFRJ'! so le-te dol- žne izvajati v ustavi, zakonih in poslovnikih določene obveznosti glede zagotavljanja jezikovne enakopravnosti pri delu skupščine, njenih zborov in delovnih teles kot tudi pri dopisovanju z organi in organizacijami družbe- nopolitičnih skupnosti, s samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, z občani itd. Strokovne službe so dolžne uporabljati pri dopisovanju z različ- nimi organi, organizacijami ali posamezniki »jezike in pisave narodov Jugoslavije, določene v republiških ustavah«. Če imajo ti subjekti sedež oz. prebivališče na območju, kjer sta v uradni rabi jezik in pisava narodnosti Jugoslavije, pa uporabljajo službe skupščine SFRJ pri dopisovanju »jezik in emo narodnosti, v katerih se je nanje obrnil organ, organizacija ali občan«, V skupščini dela oddelek za prevajanje s sedmimi redakcijami za posamezne jezike, ki se enakopravno uporabljajo pri delu v skupščini (sku- paj okrog 50 prevajalcev). Simultano so dolžni prevajati razpravo v prej omenjenih pet jezikov tako v zborih kot v delovnih telesih. Vendar delovna telesa iz »praktičnih razlogov« poslujejo v srbohrvaščini. Prav tako ugotav- ljamo, da se poslužujejo možnosti, da govorijo v svojem jeziku, predvsem Slovenci, medtem ko skoraj ni bilo primera, da bi kdo govoril v albanščini in 1. Uradni list SFRJ štev. 9 z dne 17. februarja 1984, str. 366—376, V. poglavje Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 35 madžarščini. Ta služba opravlja proti plačilu prevajalske usluge tudi dru- žbenopolitičnim organizacijam, ko rabijo simultano prevajanje v jezike narodov in narodnosti Jugoslavije (doslej tega ni uporabila le Zveza sindi- katov Jugoslavije). JEZIKOVNA ENAKOPRAVNOST PRI OBJAVLJANJU PREDPISOV Objavljanje zveznih zakonov in drugih zveznih predpisov ter splošnih aktov ureja zakon iz leta 1976.'? Zvezne predpise, mednarodne pogodbe in jugoslovanske standarde objavljajo v Uradnem listu SFRJ v »avtentičnih besedilih« v jezikih in pisavah jugoslovanskih narodov (v srbohrvaškem jeziku — cirilici; v hrvaškem knjižnem jeziku — v latinici; v varianti teh dveh jezikov, ki je v uradni rabi v Bosni in Hercegovini — v latinici ali cirilici; v makedonskem jeziku — v cirilici in slovenskem jeziku — v latinici) in »kot avtentična besedila« v jezikih albanske in madžarske narodnosti (člen 4). Uradni list SFRJ izhaja za vsak jezik in pisavo v posebni izdaji. Vsaka izdaja ima svojega jezikovnega »redaktorja istovetnosti in enakopravnosti jezikov narodov« (ne pa narodnosti); jezikovno enakopravnost potrjuje tudi določba, da morajo vse izdaje v teh jezikih iti v promet istega dne (člen 12). Enakopravnost jezikov in pisav pri delu zveznega izvršnega sveta ter zveznih upravnih organov in organizacij Tako pri sestavi zveznega izvršnega sveta kot tudi pri izbiri vodstve- nega sestava zveznih upravnih organov in organizacij skrbijo za to, da so ustrezno zastopani kadri iz vrst vseh narodov in narodnosti. V členu 22 poslovnika o skupnem delu zborov skupščine SFRJ" je na primer določe- no, da se člani zveznega izvršnega sveta »volijo v skladu z načelom enako- pravne zastopanosti republik in ustrezne zastopanosti avtonomnih pokra- jin«, Na ta način so natej ravni dani vsaj personalni pogoji za uresničevanje jezikovne enakopravnosti. Osnovne pravne okvire za izvajanje enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije predstavlja člen 14 zakona o temeljih sistema državne uprave in o zveznem izvršnem svetu ter zveznih upravnih organih, ki v načelu določa, da morajo ti organi »uporabljati pri svojem delu v skladu z ustavo in zakonom oziroma statutom načelo enakopravno- sti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije«. Na podlagi te 12 Uradni list SFRJ štev. 43 z dne 1. oktobra 1976, str. 1293—1295 13 Glejop.9 4 Uradni list SFRJ štev. 67 z dne 21. decembra 1972, str. 1380 36 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... načelne določbe bi morali posamezni zvezni organi z zakoni o svoji organi- zaciji in delu ter s svojimi statuti in drugimi samoupravnimi akti konkretneje določiti, kako bodo izvajali načelo o enakopravnosti jezikov in pisav naro- dov in narodnosti Jugoslavije. Pregled predpisov, s katerimi razpolagamo, kaže da je to za posamezne zvezne organe urejeno na različen način (predvsem pa nedosledno). Zvezni izvršni svet in zvezni organi so dolžni, kot smo že omenili, pri- praviti besedila predlogov zakonov in podzakonskih ter drugih predpisov, ki jih dajejo Skupščini SFRJ in njenim zborom v obravnavo, v istovetnih besedilih vseh enakopravnih jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije, ki jih predvidevajo ustrezni skupščinski poslovniki. Ta obveznost se v glav- nem izvršuje, razen v izjemnih primerih, ki pa niso načelnega značaja (ča- sovna stiska ipd.) Bistvene razlike oziroma nedoslednosti nastajajo pri »notranji« ena- kopravni rabi jezikov narodov in narodnosti v zveznem izvršnem svetu in drugih zveznih organih. Pri ustnem poslovanju zveznega izvršnega sveta in drugih zveznih organov se praktično v celoti uporablja srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik, ki je jezik okrog dveh tretjin jugoslovanskega prebival- stva. V načelu pomembni za jezikovno enakopravnost sta tudi določbi zakona o državnem pečatu SFRJ in pečatih zveznih organov,'" ki določata, da mora biti ime države na državnem pečatu napisano v jezikih narodov Jugoslavije (člen 2) in da morata v teh jezikih biti napisana na pečatih zve- znih organov tudi ime in sedež zveznega organa (člen 5). V jezikih in pisa- vah narodov Jugoslavije so tudi besedila na poslopjih, kjer so sedeži zve- znih organov in organizacij. V nadaljevanju si bomo pobliže ogledali, kako je urejeno vprašanje jezikovne enakopravnosti v carinski službi, pri ljudski obrambi in v zunanjih zadevah. ZVEZNA CARINSKA UPRAVA Zakon o carinski službi!Š v členu 16. ureja rabo jezikov pri napisih na stavbah, ki označujejo sedež carinarnice oziroma njene organizacijske enote. Ti napisi morajo biti v jezikih narodov in narodnosti; če pa je stavba v občini, »v kateri se uradno uporablja tudi jezik narodnosti«, mora biti dodatno še besedilo v tem jeziku. Ta določba se nanaša na področne cari- narnice in njihove organizacijske enote, ki so na posameznih narodnostno mešanih ozemljih države. V teh krajih so glede na določbe republiške ali pokrajinske zakonodaje, samoupravnih aktov ter zlasti občinskih statutov 15 Uradni list SFRJ štev. 23 z dne 28. aprila 1978, str. 873—924 16 Uradni list SFRJ štev. 52 z dne 3. oktobra 1980, str. 1976—1985 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 37 v uradni rabi poleg posameznih jezikov narodov Jugoslavije še jeziki ene ali več narodnosti, ki tam živijo. Rabo jezikov in pisav narodov in narodnosti podrobneje ureja Pravilnik o organizaciji in delu zvezne carinske uprave iz 26. januarja 1982.'" Po pra- vilniku so zvezna carinska uprava in carinarnice v načelu »dolžne, da se pri svojem delu dosledno ravnajo po načelu o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije« (člen 98). Zato so dolžni jugoslovan- skim državljanom omogočiti, da v postopku rabijo svoj jezik, v katerem morajo prejeti tudi ustrezne sklepe (člen 99). Zvezna uprava mora uporab- ljati jezik in pisavo narodov in narodnosti, ki so v rabi v kaki republiki ali avtonomni pokrajini, ko se dopisuje s tamkajšnjimi organi in organizacijami ali carinarnicami (člen 100). Zvezna uprava je tudi dolžna odgovoriti v istem jeziku, ki ga je v svoji vlogi uporabila stranka (člen 101). Zanimiva je tudi določba pravilnika, da lahko uslužbenci zvezne uprave carin (pripadniki posameznih narodov in narodnosti) uporabljajo pri delu svoj jezik in pisavo in da jim je dolžna uprava »zagotoviti pogoje« za uresničevanje te pravice (člen 105). Delavci zvezne uprave carin so celo dolžni, da svoje predpo- stavljene, ki podpisujejo različne akte, opozorijo na tiste, ki jih je potrebno po določbah pravilnika prevesti v jezike in pisave narodov in narodnosti Jugoslavije (člen 106). Pravilnik ne določa natančno, na katere jezike in pisave narodov in narodnosti se nanašajo vse te določbe — ali na vseh 18 jezikov in jezikov- nih variant narodov in narodnosti Jugoslavije ali pa samo na 7 jezikov in jezikovnih variant, ki se enakopravno uporabljajo v Skupščini SFRJ. Dom- nevamo, da se teoretično na vse jezike in jezikovne variante nanaša vsaj dolžnost zvezne uprave carin, da odgovori na vloge v jeziku, v katerem so bile napisane. Splošni samoupravni in posamični akti, s katerimi se urejajo notranji odnosi v delovnih skupnostih carinske službe, so napisani v jeziku in pisavi, ki je v rabi, kjer je sedež skupnosti (člen 103), morajo pa biti sestavljeni v dveh ali več jezikih, če je tako določeno z republiškimi ali pokrajinskimi predpisi (člen 104). Delavci zvezne carinske uprave, ki so zaposleni na delovnih mestih (na primer na mejnih prehodih), kjer je po predpisih republike ali pokrajine obvezna raba kakega od jezikov narodov in narodnosti, so po pravilniku o sistematizaciji nalog in del v zvezni carinski upravi dolžni poznati ta jezik. To se urejuje predvsem z zaposlovanjem oseb iz vrst različnih narodov in narodnosti.'? V Pravilnik 05/1 štev. 743/1 iz 26. januarja 1982 18 Podatki so iz dopisa zvezne uprave carin, 05/1 štev. D-1149/2, ki ga je avtor prejel 18. februarja 1986 M S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov... Nekatere določbe pravilnika o organizaciji in delu zvezne carinske uprave pa dajejo slutiti, da pri njenem dopisovanju z zveznimi organi uprave in organizacijami prevladuje srbohvraški oz. hrvaškosrbski jezik (na primer člen 98). LJUDSKA OBRAMBA V skladu z obrambnim konceptom o splošnem ljudskem odporu delu- jejo v Jugoslaviji poleg Jugoslovanske ljudske armade še teritorialne in druge enote ljudske obrambe. Že v resoluciji iz leta 1969 je Skupščina SFRJ ugotovila, da je »potrebno proučiti možnosti za širše izvajanje ustav- nih načel o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugosla- vije pri delu Jugoslovanske ljudske armade in v njenih razmerjih z držav- nimi organi in samoupravnimi organizacijami ter z občani in o tem izdati posebne predpise«.'? Ustava SFRJ iz leta 1974 (člen 243) je določila, da se »v oboroženih silah SFRJ zagotavlja ... enakopravnost jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije«. Hkrati pa je dopustila možnost, da se z zveznim zakonom predpiše, da se pri poveljevanju in vojaškem pouku uporablja v armadi kot celoti eden od jezikov narodov, a v delih armade jeziki narodov in narodnosti. V zakonu o splošni ljudski obrambi iz leta 1982 je določeno,? da se pri »poveljevanju in vojaškem pouku v Jugoslovanski ljudski armadi uporablja srbohrvaški oz. hrvaškosrbski jezik«. V enotah in ustanovah armade pa se v ta namen lahko »uporablja kakšen drug jezik naroda ali narodnosti Jugoslavije, če uporaba tega jezika glede na sestavo pripadni- kov enote oziroma ustanove zagotavlja učinkovito poveljevanje in uspešen pouk«, Enote in jezik poveljevanja in pouka v teh enotah naj bi določil zve- zni sekretar za ljudsko obrambo, vendar nam ni znano, če takšen predpis, ki bi se verjetno nanašal predvsem na »partizanske enote« (vojaški rezer- visti) v sestavu armade, obstaja. Upravno poslovanje zveznega sekretartiata za ljudsko obrambo bi moralo glede jezikovne enakopravnosti temeljiti na istih predpisih kot poslovanje drugih zveznih organov. Vendar nismo uspeli ugotoviti, s kak- šnimi akti se uresničujejo pri delu zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. načelo o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti Jugoslavije, ki ga na primer med drugim določa 14. člen že omenjenega zveznega zakona o temeljih sistema državne uprave. Prav tako nam ni znano, ali obstoji predpis o jezikih in pisavah, v katerih naj bi bili napisi na stavbah, kjer so sedeži vojaških ustanov, enot (na primer vojašnice) in organizacij. Po analogiji s prakso drugih zveznih upravnih organov (na pri- ua glej op. 3 20 Saš Uradni list SFRJ štev. 21 z dne 23. aprila 1982, str. 577—612 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 39 mer carine) in glede na predpise v republikah in pokrajinah, ki urejajo vpra- šanje javnih napisov, bi sodili, da morajo biti tudi napisi na stavbah, kjer so sedeži vojaških ustanov, enot in organizacij, v jezikih in pisavah narodov in narodnosti, ki so v uradni rabi na tem področju Jugoslavije. Isto načelo bi moralo veljati tudi kar zadeva ustno in pisno komunicira- nje teh vojaških ustanov, enot in organizacij s civilnimi javnimi ustanovami in organizacijami v družbenopolitičnih skupnostih, kjer je njihov sedež. Zanimivo je urejena jezikovna enakopravnost v enotah t.i. teritorialne obrambe, ki je v pristojnosti republik oziroma pokrajin, vendar bi obravna- vanje tega vprašanja že presegalo okvir tega spisa. ODNOSI S TUJINO IN ZUNANJE SLUŽBE Ustavno določbo (člen 271), da se pri sklepanju mednarodnih pogodb, katerih besedilo je sestavljeno v jezikih držav pogodbenic, enakopravno uporabljajo jeziki narodov Jugoslavije, so dobesedno ponovili v členu 12 zakona o sklepanju in izvrševanju mednarodnih pogodb?! iz leta 1978, navodila o načinu izvedbe tega predpisa? pa je izdal zvezni izvršni svet leta 1980. Pristojni organ mora že v osnutku osnove za pogajanje za sklenitev pogodbe, ki ga predloži v obravnavo zveznemu izvršnemu svetu, predla- gati ustrezno rabo jezika. Jezik se predlaga na podlagi štirih kriterijev: glede na jezik in »republiško pripadnost« vodje delegacije; glede na to, za katero od republik bodo iz pogodbe izvirale posebne obveznosti; glede na to, katera od republik bo morala na podlagi pogodbe spremeniti svoje zakone ali sprejeti nove; glede na to, na ozemlju katere republike se bo pre- težno izvajala mednarodna pogodba oz. glede na to, za katero republiko ima pogodba »poseben pomen«. Ne moremo reči, da je bila ta oblika jezikovne enakopravnosti v veli- kem številu primerov uresničena v praksi. Od skupaj 218 mednarodnih pogodb, ki jih je Jugoslavija v letih 1983—84 sklenila z drugimi državami v jezikih narodov, jih je bilo 208 sklenjenih v srbohrvaškem, 8 v slovenskem, 1 v makedonskem in 1 v hrvaškem knjižnem jeziku.?? Praktično neuresničeno pa je ostalo priporočilo že omenjene resolu- cije Skupščine SFRJ iz leta 1969, »da je potrebno s posebnimi predpisi urediti uresničevanje ustavnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav« pri delu jugoslovanskih dipolomatskih in konzularnih predstavništev.? Pripo- nn ! Uradni list SFRJ štev. 55 z dne 13. oktobra 1978, str. 2217—2220. Ta določba je tudi v pred- logu novega zakona (člen 13), ki je v razpravi. 2 uradni list SFRJ, št. 29 z dne 30. maja 1980 Podatki Zveznega sekretariata za zunanje zadeve iz 25. februarja 1985 24 Glej op. 3. B " S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... ročilo resolucije, da je potrebno v zvezi s tem »določiti tudi merila za raz- meščanje delavcev v diplomatsko-konzularni službi«, pa se uresničuje glede imenovanja vodij teh predstavništev (veleposlanikov in generalnih konzulov) in v predstavništvih, ki delujejo v krajih, kjer je večje število pri- padnikov manjšin narodov Jugoslavije ali jugoslovanskih izseljencev. SLUŽBA ZA PREVAJANJE Zvezni izvršni svet je leta 1978 ustanovil službo za prevajanje za svoje potrebe in za potrebe zveznih upravnih organov in zveznih organizacij Uredništvo za prevajanje v jezike narodov in narodnosti Jugoslavije ima sedem redakcij, v katerih dela 61 prevajalcev. O obsegu njihovega dela priča tudi podatek, da so v letu 1985 prevedli skupaj 176.480 tipkanih strani gradiva, ustno pa so prevajali 1429 ur. Člani tega uredništva izvršujejo tudi redakcijo gradiva, ki se objavlja v Uradnem listu SFRJ, sodelujejo pa tudi s komisijo Skupščine SFRJ za ugotavljanje istovetnosti besedil v jezikih narodov in narodnosti. V sodelovanju s strokovnimi in upravnimi organi v ustreznih republikah in pokrajinah prevajalci izpolnjujejo svoje jezikovno znanje. To sodelovanje se je doslej najbolj razvilo s SR Slovenijo. Leta 1983 so ustanovili pri službi za prevajanje oddelek za terminolo- ško in avtomatsko obdelavo podatkov v jezikih narodov in narodnosti Jugo- slavije (in v tujih jezikih). Doslej so terminološko obdelali in vložili v računal- nik skoraj 6000 terminov s področja samoupravljanja, družbenopolitičnega sistema, vodnega gospodarstva, sedaj pa nadaljujejo z obdelavo drugih področij. Za sedaj delujejo v ustreznih strokovnih oz. znanstvenih ustano- vah in organizacijah v republilkah in pokrajinah štiri komisije za verifikacijo terminov v posameznih jezikih. Delo oddelka za terminologijo je pomem- bno ne le za dejavnost zveznega izvršnega sveta in upravnih organov, temveč za napredek prevajanja v jezikih narodov in narodnosti Jugoslavije nasploh.?% SKLEPNA UGOTOVITEV Jugoslovanska ustava je dobra in utemeljena podlaga za izvajanje načela o enakopravnosti jezikov in pisav narodov in narodnosti pri poslova- nju organov federacije. Podoba bi bila še bolj popolna, če bi v tem spisu obravnavali jezikovno enakopravnost pri delovanju pravosodnih organov na ravni federacije, kjer se še bolj potrjuje praksa enakopravne »uradne 25 Uradni list SFRJ štev. 6 z dne 10. februarja 1978, str. 153—154 in Uradni list SFRJ štev. 17 z dne 8. aprila 1983, str. 379—380 (dopolnitve) ? Vir: Poročilo o delu službe za prevajanje za čas od 1. januarja do 31. decembra 1985 ter razgovori avtorja z vodjem službe Brankom Marinom in sodelavci 23. februarja 1986 Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 41 rabe« posameznih jezikov in pisav; neupoštevanje tega načela je na pri- mer razlog za obnovo postopka. Prav tako ne poznamo razen Švice nobene države v svetu, kjer bi se recimo v njihovih parlamentih s tako doslednostjo uresničevala enakopravna raba jezikov in pisav etničnih skupnosti, ki v njej živijo. To dejstvo je še toliko bolj hvalevredno, ker gre v primeru Jugoslavije za razvijajočo se državo, ki ne razpolaga z velikimi finančnimi sredstvi, potrebnimi za izvajanje jezikovne enakopravnosti. Temeljita analiza izvajanja ustavnih načel pa bi razkrila vrsto pomanj- kljivosti. Zakoni in drugi predpisi, ki urejajo delovanje zveznih upravnih organov in organizacij ali samo na splošno ali nepopolno ali pa sploh ne urejajo rabe jezikov in pisav narodov in narodnosti, čeprav bi bili po ustavi to dolžni storiti. Še najmanj pozornosti posvečajo temu vprašanju notranji, t.i. samoupravni akti teh organov in organiziacij, ki urejajo delovna razmer- ja, način poslovanja in druge podrobnosti v zvezi z njihovim delom. Za posamezna delovna mesta bi bilo potrebno, denimo, predpisati kot pogoj za njihovo zasedbo znanje dveh ali več jezikov narodov in narodnosti. Ven- dar ne poznamo notranjega akta, ki bi to predpisoval za količkaj pomem- bno delovno mesto. Jezikovno znanje se nekoliko povečuje zaradi zapo- slovanja (iz političnih razlogov) »ljudi iz republik in pokrajin« na posame- znih najvodilnejših delovnih mestih. Vendar tudi ti nimajo tehničnih, kadrovskih in drugih možnosti za sicer po ustavi zajamčeno rabo »svoje- ga« jezika in pisave. Praktično nismo zasledili primera, da bi nek zvezni upravni organ ali organizacija poskušala z jezikovnimi tečaji albanščine, madžarščine, makedonščine in slovenščine (da ne omenjamo jezikov dru- gih narodnosti) usposobiti nekatere svoje delavce za enakopravno jezi- kovno poslovanje. Ko gre za neizogibno pismeno komuniciranje, posku- šajo v nekaterih organih in organizacijah federacije reševati to vprašanje z zaposlovanjem prevajalcev ali pa s koriščenjem prevajalskih služb pri zve- zni skuščini in zveznem izvršnem svetu. Zavedamo se, da bi dosledno spoštovanje jezikovne enakopravnosti pri delovanju zveznih upravnih organov in organizacij zahtevalo precejšnja denarna sredstva (že sedanja, ki se dajejo v ta namen, niso majhna), ven- dar to dejstvo ne opravičuje sedanjega stanja, saj bi večino problemov, to trdimo, lahko rešili: prvič, če bi po hitrem postopku dopolnili vse zakone in druge predpise ter samoupravne akte v smislu ureditve jezikovne enakopravnosti, drugič s tem, da bi obstoječi kadri na določenih delovnih mestih bili zavezani naučiti se predpisanih jezikov narodov in narodnosti, tretjič, z reorganizacijo tehnično-administrativnega poslovanja in četrtič, če bi se posamezniki ter organi in organizacije iz republik in pokrajin v svojem komuniciranju z zveznimi upravnimi organi in organizaci- jami dosledno posluževali svojega jezika in pisave. Glede na omenjene pomanjkljivosti in na to, da velika večina uslu- žbencev v zveznih organih uprave in v drugih zveznih organizacijah prihaja s srbskohrvaškega oziroma hvarškosrbskega jezikovnega področja, je ta 42 S. Devetak: Enakopravnost jezikov pri poslovanju organov ... jezik nekakšen »delovni jezik« na ravni federacije v prevladujoči večini pri- merov, ko gre za ustno in v manjšem obsegu za pisno komuniciranje. — Pri ocenjevanju takšnega stanja pa je potrebno imeti pred očmi neiz- podbitno dejstvo: opisane pomanjkljivosti kažejo na nedoslenosti pri ure- sničevanju, ne pomenijo pa v nobenem primeru zanikanja jasnega in nedvoumnega ustavnega načela o enakopravnosti jezikov in pisav naro- dov in narodnosti Jugoslavije pri poslovanju organov in organizacij federa- cije (čeprav se tu pa tam slišijo tudi glasovi v tej smeri). Č Spričo vseh opisanih pomanjkljivosti je na začetku opisana resolucija zvezne skupščine iz leta 1969 še vedno celovita politična podlaga za obli- kovanje učinkovite politike jezikovne enakopravnosti pri delu organov federacije in javne uprave. Summary THE EOUALITY OF LANGUAGES AND ALPHABETS AS REFLECTED IN THE ACTIVITIES OF THE AGENCIES OF THE YUGOSLAV FEDERAL GOVERNMENT The author discusses the constitutional-legal foundations underlying tne Yugoslav system of the eguality of the languages and scripts of the eighteen poeples, nationalities and ethnic groups that live in Yugoslavia. Special atten- tion is paid to the use of these languages and alphabets as reflected in the ofti- cial activities of the Federal Assembly and of some other federal administrative agencies (customs administration, Yugoslav People's Army, and foreign rela- tions). The author points out that with the sole exception of Switzerland, he is not aware of any other country in the world in which the parliament/assembly, for instance, might be said to exercise as consistently as does Yugoslavia the eguality in the use of languages and alphabets of the etnnic groups living wit- hin its confines. This fact is all the more commendable in view of the fact that Yugoslavia is a developing country, with rather restricted funds allocated for the implementation of the policy of language eguality. The author believes that a thoroughgoing analysis of the exercise of the constituional principles is bound to reveal a number of deficiencies. Various laws and other enactments that regulate the functioning of federal administra- tive bodies and organizations either fail to deal with the use of the languages and alphabets of the poeples and nationalities in sufficient detail or simply ignore the subject, even though it is their constitutional duty to deal with it fully and specifically. Even worse in this respect are the internal basic self-manage- ment documents of these bodies and organizations, which regulate matters such as labor relationships, the mode of operation and other details regarding their work. There are instances of jobs, for example, for which knowledge of two or more languages of the peoples and nationalities ought to be reguired unconditionally. Yet there is not one single internal document prescribing such a provision as a prereguisite for getting a job of even moderate significance. While it is true that knowledge of the languages of the peoples and natio- nalities has been slightly increasing because of the employment policy of gran- ting managerial and other high-ranking positions (for political reasons) also to »those from the republics and provinces,« even these people have to face for- Razprave in gradivo, Ljubljana, december 1986, št. 19 43 midable difficulties with respect to tehnical matters, staffing, etc., if they want to exercise their constitutional right to use »their own« languages and alpha- bets. There seems to have been no attempt on the part of any one federal administrative agency or organization to offer a course in Albanian, Hunga- rian, Macedonian and Slovene — let alone in the languages of the other natio- nalities — with a view to gualifying some of the workers for multilingual work on terms of eguality. When it comes to written communication, certain agencies and organizations within the Federation either employ translators or seek help of translators' services of the Federal Assembly and the Federal Executive Council. We are guite aware that consistent observance of the eguality of langua- ges in the funcitoning of federal administrative bodies would reguire substan- tial funds (even now the funds allotted for this purpose are not insignificant), which fact, howerer, is no justification for the present state of affairs. We believe that most of the problems concerning the eguality of the lan- guages and alphabets could be resolved, first, provided that all the relevant laws, other enactments and basic self-management documents were amen- ded to allow for a full and specific regulation of language eguality; second, if the present—day personnel in certain official position were reguired to learn the preschribed languages of the peoples and nationalities; third, by reorganizing technical-administrative procedures; and fourth, if individuals as well as agen- cies and organizations from the republics and provinces were consistent in communicating with federal administrative agencies and organizations in their own languages and alphabets. ; Given the foregoing deficiencies and the fact that a vast majority of the officials working in the federal administrative agencies and other federal orga- nizations come from the Serbocroatian/Croatoserbian-speaking areas, the author regards this language as the dominant »working language« in matters of oral — and to a lesser extent of written — communication. in assessing such a state of affairs, the author claims, one must never fail to take account of the incontestable fact that the above deficiencies, while indi- cating inconsistencies at the level of implementation, never represent a denial of the explicit constitutional principle of the eguality of the languges and alpha- bets of the peoples and nationalities of Yugoslavia as reflected in the activities of the organs and organizations within the Federation (notwithstanding the exi- stence of some dissenting voices).