UDK 552.54+562.12:763.3(497.12)=863 O litologiji in biostratigrafiji volčanskega apnenca Bojan Ogorelec, Ljudmila Sribar in Stanko Buser Geološki zavod, Ljubljana, Parmova 33 Prikazana sta dva delna profila volčanskega apnenca. Prvi, posnet v Idriji pri Bači, predstavlja njegov spodnji del. Bolj nadrobno je raziskan profil pri Doblarju v dolini Soče, kjer je lepo odkrit zgornji del volčanskega zaporedja. Prevladuje tanko plastoviti ali ploščasti apnenec, bogat z gomoljastim in ploščatim rožencem ter stilolitnimi šivi. Kamenina sestoji iz kalcirudita, kalkarenita in mikrita. Kalciruditne plasti kažejo postopno zrnavost in se ritmično menjavajo s kalkarenitnimi in mikritnimi plastmi. V idrskem profilu so bile določene pelagične foraminifere, razširjene od zgornjega turona do santona, doblarski profil pa vsebuje med drugim značilno campansko vrsto Globotruncana calcarata Cushman. Pelagične foraminifere kažejo na globlje morje, del volčanskega apnenca pa je sediment turbiditnih tokov. Vsebina Uvod .............................125 Dosedanje raziskave........................127 Biostratigrafski razvoj volčanskega apnenca...............128 Sedimentologija volčanskega apnenca.................129 Geokemične preiskave.......................138 Povzetek............................140 Zahvala.............................141 On Lithology and Biostratigraphy of Volče Limestone...........148 Literatura............................150 Uvod Pri kartiranju lista Tolmin osnovne geološke karte smo nadrobno preučevali biostratigrafski in litološki razvoj ter lego volčanskega apnenca. Profili teh plasti niso kontinuirni, ker so tektonsko premaknjeni in ponekod pokriti. Poleg tega je volčanski apnenec tudi drobno naguban in se plasti iste starosti v profilu večkrat ponove. Vse to velja tudi za profil volčanskega apnenca v klasičnem nahajališču pri Volčah. Ustrezne profile smo našli ob cesti v dolini Idrijce med Dolenjo Trebušo in Slapom ob Idrijci, na pobočju Ponikvanske planote severno od Slapa ob Idrijci ter ob cesti med Podselom in Doblarjem v dolini Soče, ki smo ga detajlno kartirali. SI. 1. Lokacija profila Doblar Fig. 1. Location map of the Doblar section Dosedanje raziskave Stanko Buser Ime volčanski apnenec je v geološko literaturo vpeljal D. S tur (1858) in je o njem poročal naslednje: »Od vrha Kuka prek Kamence, Volč, Mosta na Soči in Polja sledimo pas ploščastih laporastih sivih in rdečkastih apnencev, ki imajo ponekod strm vpad in so pri Modreju drobno nagubani«. V volčan-skem apnencu S tur ni našel fosilnih ostankov; v spodnjo kredo — neokom ga je uvrstil po legi. Na njem leži povsod neskladovit in brečasto-konglomeratni apnenec, ki vsebuje kaprotine in nerineje. F. Kossmat (1907) je označil vrhnji del apnenca, bogatega z roženci, kot volčanski apnenec in ga uvrstil v spodnjo kredo. Menil je, da leži ta apnenec kondordantno na jurskem skrilavcu. Imel ga je za ekvivalent apnenca bian-cone v Južnih Tirolah in Benečanskih Alpah. Volčanski apnenec in jurski apnenci predstavljajo enotno zaporedje skladov, ki ustrezajo Marinellijevim »calcari selciferi« (po Kossmatu, 1907). Velik pomen volčanskega apnenca je v tem, da predstavlja mejo med dvema facialnima področjema jursko-kred-nih plasti. V spodnjo kredo je štel F. Kossmat volčanski apnenec šele v poznejših delih (F. Kossmat, 1908, 1909 in 1920). Po izkopih številnih vojaških rovov v prvi svetovni vojni je A. Winkler (1921) podal več profilov volčanskega apnenca ter njegovega stika s starejšimi in mlajšimi plastmi. Mnenja je bil, da je volčanski apnenec spodnjekredni, ker prehaja v spodnjem delu postopoma v jurske plasti. Pri Volčah se na tem prehodu menjavajo rdečkasti in zelenkasti lapor ter ploščasti apnenec in breča. Po globigerinah v volčanskem apnencu je sodil, da gre za sediment globljega morja, vendar ne daleč od obale. Tudi pozneje je A. Winkler (1924) postavljal volčanski apnenec v spodnjo kredo. Na geološki karti lista Tolmin italijanske izdaje, sestavljene po podatkih R. Fabianija,F. Kossmata, P. Leonardija in A. Winklerja (1937) je volčanski apnenec tudi označen kot spodnjekredni. R. S e 11 i (1953) je prvi dokazal zgornjo kredo v Zgornjem Posočju na podlagi globotrunkan. Našel jih je v zelenkastem laporju, ki ga je uvrstil v albij in cenomanij. V rdečem laporju, ki leži na zelenkastem, je tudi našel globotrunkane in ga uvrstil v zgornji cenomanij, turonij in coniac. Po litera-turnih podatkih pa je volčanski apnenec štel še vedno v spodnjo kredo. V zgornjo kredo je postavila volčanski apnenec šele D. Nedela-Devide (1957), ko je našla v zbruskih tega apnenca pri Modreju senonijske globotrunkane. Bogato zgornjekredno globotrunkansko favno je našla v laporju še na več krajih v dolini Soče. Na podlagi globotrunkan pri Modreju je ugotovila, da pripada volčanski apnenec santonu. Skoraj enako globotrunkansko združbo je našla v rdečem laporastem apnencu pri Bovcu, zato je sklepala, da sta nastali obe vrsti plasti istočasno. Plasti neposredno pod volčanskim apnencem je M. C o u s i n (1970) na širšem območju Tolmina označil kot albijsko-cenomansko flišno formacijo, ki jo pokrivajo zgornjecenomanske plasti. Apnenec v menjavi z rdečim in zelenim laporjem pod volčanskim apnencem pa je uvrstil v turonij. Volčanski apnenec je imenoval kot formacijo Voice in menil, da njegova sedimentacija ni prekoračila santona. V letu 1972 je izšla razprava M. Caronove in M. Cousin a, ki predstavlja nadaljevanje Cousinovega dela iz leta 1970. Kredne plasti so opisane iz več profilov. Iz volčanske formacije sta avtorja določila številne globotrun-kane iz zgornjega turonija, coniaca in santona. Volčanski apnenec leži med dvema zaporedjema flišnih plasti in je nastal v času tektonsko relativno mirnega obdobja. B. Ogorelec (1970) ter D. Kuščer, K. Grad, A. Nos an in B. Ogorelec (1974) so preučevali volčanski apnenec v okolici Drežnice. Menili so, da kaže ta apnenec, ki pripada turoniju in spodnjemu senoniju, s svojo ritmično sedimentacijo in postopno zrnavostjo vse znake apnenega flišnega razvoja. V bovški okolici se je usedala v času nastajanja volčanskega apnenca »scaglia«, kar dokazuje v obeh kameninah najdena foraminiferna favna. Biostratigrafski razvoj volčanskega apnenca Ljudmila Sribar Biostratigrafski razvoj volčanskega apnenca smo zaenkrat sestavili s pomčjo mikropaleontoloskih raziskav dveh parcialnih profilov. Spodnji del razvoja predstavlja profil južno od Idrije pri Bači, zgornjega pa profil pri Doblarju v dolini Soče. V sestavljenem profilu ni večjih litoloških sprememb niti makro-fosilnih ostankov, razen redkih fragmentov lupin mehkužcev. Zgornji del profila volčanskega apnenca, ki je zgornjesenonske starosti, vsebuje poleg foramini-fer zlasti odlomke školjčnih lupin iz rodu Inoceramus sp. Odlomke ali pa samo značilne prizme inoceramusov smo našli v zbruskih (tabla 1, si. 1). Profil Idrija pri Bači Starost volčanskega apnenca določajo vodilne vrste oziroma združbe pela-gičnih globotrunkan. V spodnjem delu vsebuje volčanski apnenec globotrun-kane, ki segajo delno še v zgornji turon ter so razširjene v coniacu in santonu. V profilu južno od Idrije pri Bači smo določili naslednje vrste: Globotruncana coronata Bolli Globotruncana sigali Reichel Globotruncana cf. schneegansi Sigal Globotruncana carinata Dalbiez Globotruncana cf. concavata (Brotzen) Globotruncana linneiana linneiana (d'Orbigny) Globotruncana linneiana tricarinata (Quereau) Naše raziskave spodnjega dela volčanskega apnenca se ne razlikujejo od določitev D. N. De vi de (1957), ki je po globotrunkan ah postavila volčanski apnenec pri vasi Modrej v dolini Soče v spodnji senon, to je v santon. Tudi M. Caron in M. Cousin (1972) sta volčanski apnenec na več krajih uvrstila od zgornjega turona do coniaca in santona. Profil Doblar Z detajlnimi mikropaleontološkimi in sedimentološkimi raziskavami dob-larskega profila smo zajeli zgornji del volčanskega apnenca. Določili smo naslednje vrste globotrunkan: Globotruncana area (Cushman) Globotruncana calearata Cushman Globotruncana conica White Globotruncana ex. gr. stuartiformis Globotruncana elevata elevata (Brotzen) Globotruncana fornicata fornicata Plummer Globotruncana linneiana linneiana (d'Orbigny) Globotruncana linneiana tricarinata (Quereau) Globotruncana ventricosa White Globotruncana sp. Heterohelix sp. Pseudotextularia nuttalli (Voorwijk) Naštete vrste kažejo na zgornjesenonsko starost (campan-maastricht). Fotografirali smo več značilnih presekov globotrunkan iz profila pri Doblarju (tabla 1, si. 2, 3; tabla 2, si. 1, 2 in 3; tabla 3, si. 1, 2 in 3). Najznačilnejša vrsta z majhno vertikalno stratigrafsko razširjenostjo, ki nastopa v apnencu pri Doblarju, je Globotruncana calcarata Cushman. V raziskanih vzorcih je zelo pogostna. Po številnih avtorjih je omejena na zgornji campan. Doslej je niso našli še nikjer v plasteh, starejših od zgornjega campana. Številni primerki te vrste v celotnem profilu pri Doblarju kažejo, da je tu volčanski apnenec večidel zgornjecampanske starosti. Moramo pa omeniti, da so našli nekateri avtorji (J. Salaj & O. Samuel, 1966) to vrsto tudi še v plasteh maastrichta. Na campanmaastricht kažejo pri Doblarju vrste Globotruncana conica White, Globotruncana elevata elevata (Brotzen), Globotruncana ex gr. stuartiformis, Globotruncana area (Cushman) in Globotruncana ventricosa White. Večjo stratigrafsko razširjenost, in sicer celotni senon, obsegajo vrste Globotruncana fornicata fornicata Plummer, Globotruncana linneiana linneiana (d'Orbigny) in Globotruncana linneiana tricarinata (Quereau). Sedimentologija volčanskega apnenca Bojan Ogorelec Celotnega zaporedja plasti volčanskega apnenca nismo našli nikjer na vsem območju, kjer je razširjen. Sestavili smo ga na podlagi dveh delnih profilov. Prvega smo posneli južno od Idrije pri Bači, drugega pa v dolini Soče pri Doblarju. Iz idrskega profila, debelega 150 m, je bilo mikropaleontološko preiskanih 22 vzorcev. Doblarski profil pa smo posneli v strmem cestnem useku (si. 3 do 5) na dolžini 300 m. Profil je tu debel 40 m, a je dvakrat prekinjen s prelomom. Paleontološko je bilo preiskanih 29 vzorcev, 39 pa geokemično in sedi-mentološko. Volčanski apnenec je tanko plastovit ter vsebuje gomolje in pole roženca. Posamezne plasti so debele nekaj cm, največ 20 cm, povečini pa 5 do 9 — Geologija 19 Starost Age Debelina Thickness Litologija Lithology Senon (večidel zg. campan) Senonian (mostly Upper Campanian) 4o 3o ■ i 1 i 1 r1 i ■ i "HUT l-L| i+L u-l 1 l-l^l'l- -7.-7.7-i H 4 ,_!_l J., ■HNHHHH^H^" T T 1 P" r™ ....... ' ' j j $ i' 1 V 1 1 ..... lo ■r!r!l!rfi! T ml 1 »i'!■:■■'■■ -j+jlf+fljl" 1 1 1 1 1 ■uU' iJ-ui uL *JjXj. WJJM. ■■'■■■ o ; ^; h4H > Detajl r\a sl.2a Detail in fig.2a i i i apnenec limestone gomolji in pole roženca chert nodules and sheets laporasti vložki marl intercalations Prelom Fault A * r * /m Prelom Fault foraminifere foraminifers odlomki moluskov moluscan fragments radiolarije radiolaria spikule spicules fragmenti rdečih alg red algal fragments vzporedna laminacija parallel lamination vijugava laminacija current lamination postopna zrnavost graded bedding stiloliti stylolites SI. 2. Litološke značilnosti volčanskega apnenca pri Doblar ju Fig. 2. Generalized section showing the lithological characteristic of the Volče limestone at Doblar in Soča Valley SI. 3. Volčanski apnenec ob cesti med Selom in Doblarjem Fig. 3. Voice limestone along the route Selo—Doblar SI. 4. Menjavanje plasti kalkarenita in ploščastega mikritnega apnenca. Nekatere plasti vsebujejo gomolje roženca Fig. 4. Alternation of calcarenite and platy micrite. Chert modules appear in some beds SI. 2 a. Detajl s slike 2 — Fig. 2 a. Detail from the fig. 2 SI. 5. Pole roženca (svetli pasovi) v volčanskem apnencu Fig. 5. Chert sheets (light coloured) in the Voice limestone 10 cm. Redke so vmesne laporaste lezike, debele do 0,5 cm. Značilni so stiloliti. Precej plasti kaže postopno zrnavost in ritmično zgradbo z lepimi prehodi drobnozrnatega kalcirudita v mikrit (si. 6, 7 in 8). Tako lahko uvrščamo vol-čanski apnenec v alodapični apnenec, oziroma ga imamo za apneni turbidit. Razen postopne zrnavosti opazujemo v volčanskem apnencu tudi paralelno in vijugasto laminacijo. V volčanskem apnencu ločimo tri litološko različne tipe apnenca: kalcirudit, kalkarenit in biomikrit. Kalcirudit je drobnozrnat, največkrat zrna v njem ne presežejo dveh centimetrov, večina zrn pa meri v premeru nekaj mm. Vsi preiskani vzorci so slabo sortirani in zrna so srednje dobro zaobljena. Po sestavi pripada največ zrn klastom biomikrita. Nekateri biomikritni klasti kažejo jasne robove in so dokaj dobro zaobljeni, drugi pa so bili v bazen prineseni in odloženi v stanju plastiklastov. To so bili kosi še ne popolnoma konsolidiranega karbonatnega blata, ki so se odtrgali od podlage, po kateri je drsel turbiditni plaz. Plastiklasti so sploščeni in so z daljšo osjo orientirani vzporedno s plasto-vitostjo kamenine. Njihovi robovi niso izraziti in se z mikritno osnovo navadno stapljajo. Klasti biomikrita so pravzaprav intraformacijska tvorba. Tak apnenec je nastal v notranjosti bazena z litifikacijo karbonatnega blata, v katerega so se usedale avtohtone pelagične foraminifere in radiolarije ter spikule. Poleg intraklastov biomikrita so v kalciruditu številni odlomki školjčnih lupin in ploščic ehinodermov, redki pa so tudi fragmenti globotrunkan. V enem vzorcu smo dobili tudi drobec rdeče alge. Med školjkami so razpoznavni odlomki rudistov, zelo številne pa so lupine inoceramusov (tabla 1, si. 1; tabla 4, si. 3). Bioklasti so različno zaobljeni; v splošnem velja, da so tem bolj zaobljeni, čim manjši so, kar je posledica daljšega transporta. Vezivo, oziroma osnova kalci- rudita je povečini mikrit, ponekod pa opazujemo, predvsem na kontaktih spa-ritnih bioklastov, mozaični kontakt zrn ter sintaksialni sparitni rob. Sintaksial-ni cement je najbolj izrazit ob robovih ploščic ehinodermov. Plasti s kalcirudi-tom so v profilu najdebelejše in merijo 10 do 20 cm. Kalcirudit prehaja postopno v kalkarenit, ki sestavlja tudi samostojne pole ali pa kaže prehod v mikrit. V primerjavi s kalciruditom je kalkarenit bolje sortiran in ima bolj zaobljena zrna. Tako sortiranost kot zaobljenost zrn sta srednje dobri do dobri. V kalkarenitu sparitna zrna nad mikritnimi prevladujejo. Izvora sparitnih zrn povečini ne moremo več ugotoviti, ker so zrna že predrobna. Dokaj pogostni so v kalkarenitu tudi drobci foraminifer, predvsem globotrunkan. Vezivo je enako kot pri kalciruditu, mestoma pa tudi tu opazujemo sintaksialni rob (tabla 4, si. 2, tabla 5, si. 1 in 2). Biomikrit je gost in ima v sestavi nad 98 % karbonata. Barve je enake kot sta kalkarenit in kalcirudit, svetlo sive ali svetlo olivno sive. Nekateri vzorci vsebujejo do 2 °/o SiOa, povečini v obliki kalcedona v radiolarijah in spikulah. Poleg SiOe je v netopnem ostanku še malo glinaste primesi. Delež mineralov glin tudi ne presega 2 °/o kamenine. Analiza netopnega ostanka mikritnega apnenca kaže poleg sledov SiO illit in klorit. Illit nad kloritom prevladuje. Fosili v biomikritu so pelagične foraminifere, precej manj je radiolarij in spikul. Med foraminiferami prevladujejo globotrunkane nad globigerinami (tabla 5, si. 3). Večinoma imajo lepo ohranjene cele skelete. Strukture radiolarij v zbruskih ni več videti, ali pa je le deloma opazna ob robovih. V nekaterih radiolarijah je kalcedon nadomeščen s kalcitom. Delež fosilov v biomikritu znaša nekaj odstotkov in 10 °/o le redko preseže. Tako spada biomikrit po D u n -hamovi klasifikaciji (1962) v »mudstone«. V biomikritu je pogostna drobna laminacija, pogojena z menjavanjem tankih lamin milimetrskih dimenzij zelo drobnega kalkarenita z laminami mikrita. Material za kalkarenit je bil prenesen z relativno počasnimi in mirnimi tokovi, ki niso povzročali turbulence. V nekaterih laminah so koncentrirane številne foraminifere, dokaj pogostne pa so tudi ploščice ehinodermov. Njihovo koncentracijo si lahko tolmačimo z zakasnelim usedanjem. V času podvodnih plazov so bili fosili odneseni skupaj z drugimi zrni v bazen, vendar pa so zaradi oblike zgradbe skeleta dalj časa lebdeli v suspenziji, predno so se usedli. Sivi lapor, oziroma laporasti skrilavec se javlja poredko v lezikah, debelih do 0,5 cm. Dve analizi sta pokazali 62 in 68 %> karbonata (kalcit) ter okrog 5% SiOa. Minerala glin sta illit in klorit; illit nad kloritom prevladuje. V volčanskem apnencu so zelo pogostni stilolitni šivi. Opazujemo jih tako v mikritnem apnencu kot na kontaktih med mikritom in kalkarenitom. Skoraj vedno so vzporedni s plastovitostjo kamenine. Stilolitni šivi, koničasti ali valoviti, kažejo na dokaj intenzivno raztapljanje apnenca med diagenezo. Posebno značilen in zanimiv pojav v volčanskem apnencu so gomolji in pole roženca. Roženec je v kamenini dokaj enakomerno porazdeljen. Večina rožen-čevih gomoljev ima razmerje dimenzij 2 do 5 cm/10 do 30 cm. Z daljšo osjo so lečasti gomolji vedno orientirani vzporedno s plastovitostjo kamenine. Pole roženca so redkejše; ena pola približno na 2 do 3 m, debele pa so največ 10 cm. Le poredko ima roženec v plasteh obliko trakov, ki se med seboj prepletajo in dajejo kamenini lisast videz (si. 9). Roženec je srednje siv in temno siv, ter je temnejši od prikamenine, le na preperelem površju je svetlejši. Kontakti Fig. 6. Typical layer from the Volče limestone: Bedded chert in between calcarenite and micrite layers. Note the laminar structure of chert. Natural size SI. 6. Značilna plast volčanskega apnenca: med kalkarenitnim in mikritnim pasom je roženec, v katerem je še delno ohranjena la-minirana tekstura. Naravna velikost SI. 7. Kalkarenit prehaja navzgor postopno v mikrit (alodapični apnenec). Vzporedno s plastovitostjo potekajo stilolitni šivi. Naravna velikost Fig. 7. Calcarenite passing gradually into micrite (allodapic limestone). Stylolites parallel to the bedding. Natural size roženca s prikamenino so ostri. Značilno je, da je roženec najbolj pogost v plasteh s postopno zrnavostjo in da nastopa v srednjem delu zaporedja, v kalkare-nitu ali na kontaktu kalkarenita z mikritom. Koncentracijo kremenice ob teh kontaktih najlaže pojasnimo z zrnavostjo kamenine. Verjetno so bile plasti kalkarenita za mobilizacijo in koncentracijo SiOa zaradi svoje poroznosti, oziroma prepustnosti, najbolj ugodne. Mikrit in kalcirudit sta bila za raztopine slabše prepustna. Kalcirudit ima namreč vezivo mikritno in je bil v primerjavi s kal-karenitom za raztopine manj ugoden. Povečini sestoji roženec iz prozornega mikrokristalnega kremena. Kalce-don je v podrejeni količini in ga opazujemo predvsem ob robovih vključkov ter v skeletih radiolarij. Redko je roženec čist, navadno vsebuje drobne, do 0,5 mm velike vključke kalcita. Vključki so še ne povsem silificirani ostanki prvotne kamenine, v nekaterih vzorcih pa opazujemo tudi avtigene romboedre sparita. Kalcitni romboedri imajo jasno euhedralno obliko in merijo 50 do 200,u (tabla 6, si. 1). V enem od preiskanih vzorcev so nekatera kalcitna zrna popolnoma nadomeščena z mikrokristalnim kremenom, tako da je od prvotnih kalcitnih romboedrov ohranjena le še oblika. Delež karbonata v rožencu niha od 9 do 26%, kar kažejo geokemične in rontgenološke preiskave. Karbonatna zrna so razporejena dokaj enakomerno, nekoliko bolj so koncentrirana ob kontaktih roženca s prikamenino. Ob njih je roženec moten in vsebuje več karbonata, v rožencu pa je fino dispergiran. Geokemično in rontgensko smo analizirali srednji del roženca in njegov robni del. Našli smo 17 °/o kalcita v jedru in 44 % kalcita na robu, makroskopsko je ta rob videti kot 2 do 3 mm širok svetlo siv ali bel pas. Sorazmerne količini karbonata so tudi vsebnosti Mg, Sr, Fe in Mn, ki so v robnem delu roženca višje kot v sredini. V nekaterih vzorcih roženca je prvotna tekstura kamenine še ohranjena; opazujemo lahko različne stopnje silifikacij e. V več vzorcih je ohranjena še laminacija, kjer se menjavajo med seboj lamine prozornejšega in motnega roženca, ki vsebuje dispergiran karbonat ter drobna zrna kalcita. V enem od preiskanih vzorcev je prvotna struktura kamenine še toliko ohranjena, da razpoznamo posamezne skelete globotrunkan, ploščice ehinodermov ter klaste in lupine inoceramusov (tabla 6, si. 3). Osrednji deli nekaterih zrn so po mineralni sestavini še čisto kalcitni, robovi pa so silificirani. Vsa zrna kažejo tanek, okrog 20// širok rob kalcedona. Vlakna kalcedona so orientirana pravokotno na površja zrn. Zelo redke so v rožencu drobne konkrecije s premerom 5 do 10 mm. V jedru je moten močno silificiran karbonat, zunanji plašč konkrecije pa sestoji iz mikrokristalnega kalcita in prozornega sparita. Plašč (ovoj) je debel 300 do 500//. Drobni romboedri sparita so koncentrirani ob zunanjem robu plašča, ob kontaktu s prozornim rožencem. V rožencu najdemo tudi radiolarije in spikule. Oboje lahko spoznamo le po njihovih zunanjih oblikah in v polarizirani svetlobi, ker sestoje iz kalcedona, za razliko od mikrokristalnega kremena, ki tvori osnovo (tabla 6, si. 2). V enem izmed vzorcev roženca so radiolarije kalcitizirane in imajo iz kalcedona samo še tanek ovoj. Od kod izvira prvotna kremenica in kateri procesi so odločilni za nastanek roženca, to sta še vedno glavni vprašanji raziskovalcev karbonatnih kamenin z roženci (npr. S. E. Calvert, 1974; W. W. Sherwood in drugi, 1972, SI. 8. Alodopični apnenec. Spodnji kontakt med mikritom in kalciruditom je oster. Naravna velikost Fig. 8. Allodapic limestone showing a sharp contact of micrite and calcirudite. Natural size SI. 9. Roženec (temen) nastopa v mikritu v obliki lis. Svetli pasovi ob rožencu so le delno silificirani. Naravna velikost Fig. 9. Highly irregular chert body in micrite. Partial silicification at chert contacts (light rims). Natural size 1974; T. A. Davies & P. R. Supko, 1973; U. von Rad & H. Rose h, 1974). Večina avtorjev je mnenja, da so kot vir kremenice daleč najvažnejši planktonski organizmi, ki grade svoje skelete iz opala (diatomeje, radiolarije, silikoflagelata, spikule). Drugi vir pa so raztopljena kremenica, vulkanski pepel in detritični kremen. Regionalni vulkanizem in raztapljanje vulkanskega stekla povzroča povečano koncentracijo SiOž v okolju, kar je ugodno za povečanje planktonske produktivnosti. Nekaj kremenice se lahko sprošča tudi pri diagenezi zeolitov. Nastanek roženca razlagajo danes v glavnem po dveh teorijah: a) teorijo »dozorevanja roženca« zagovarja večina avtorjev b) teorijo precipitacije kremena pa zagovarja Lancelot (po W. W. Sherwoodu in drugih, 1974). Vsebina teorije dozorevanja rožencev je naslednja: Pri zgodnji diagenezi pride do raztapljanja biogenih skeletov, ki so iz opala; pome raztopine, bogate z raztopljeno kremenico, migrirajo vzdolž plastnic, razpok ter skozi pore. Kremenica se koncentrira in precipitira kot porcelanit z mineralom lussatitom (nizkotemperaturni kristobalit z neurejeno notranjo zgradbo kristalne mreže) v bolj prepustnih plasteh (peščeno-meljasta frakcija, kolikor ta obstoja). Kremenica migrira na razdalje nekaj cm do m. To je disolucijsko-reprecipitacijska reakcija in pri tej inverziji se ohranijo le zelo redki kremenasti skeleti organizmov. Reakcija poteka hitreje pri nizkem ali zmernem pH. V pozni diagenezi preide lussatit v kriptokristalni in mikrokristalni kremen, ali v kalcedon. Sam mehanizem tega procesa je še sporen, verjetno pa nastaja v trdni fazi. Kremen je edina stabilna mineralna modifikacija v zrelem rožen-cu. Zrel roženec ni več porozen in v njem opazujemo le zelo redke biogene skelete. Inverzija lussatita v kremen se prične v jedru roženca in se pomika navzven. Pri tem se nesilificirani ostanki (karbonati, minerali glin in drugo) prav tako premeščajo in se koncentrirajo ob robovih roženca, karbonati pa se delno izločajo tudi kot euhedralna zrna z obliko romboedrov v rožencu samem. Na proces dozorevanja roženca vplivajo razni faktorji — temperatura, pritisk, pH in eH, delež tujih kationov, najvažnejši faktor pri normalnih pogojih pa je čas. Po U. von Radu in H. Roschu (1974) potrebuje roženec 70 do 90 milijonov let, da popolnoma dozori. Večji pritisk in višja temperatura (večja debelina sedimentov) ta proces lahko občutno skrajšata. Avtorja podajata recentni primer dozorevanja roženca v Atlantiku, kjer opazujeta vse prehodne faze od sedimentacije biogenih skeletov do pravega roženca: biogeni opal--> polkonsolidirani porcelanit z ohranjenimi biogenimi skeleti--► nezreli porcelanit z lussatitom-zrel kremenov roženec z uničenimi (raztopljenimi) fosili. Dozorevanje roženca napreduje s starostjo, oziroma z globino. Po teoriji precipitacije kremena naj bi kremen precipitiral direktno v čistih karbonatnih kameninah, v sedimentih, bogatih z minerali glin, pa naj bi se izločal kristobalit. Cas nastajanja roženca (zgodnja ali pozna diageneza) ni točno opredeljen in tudi izločanje kremena še ni zadovoljivo pojasnjeno. Geokemične preiskave Bojan Ogorelec Geokemično smo s plamensko absorbcijsko metodo preiskali 39 vzorcev volčanskega apnenca, od tega 15 vzorcev mikrita, 8 kalkarenita, 4 kalcirudita ter 11 roženca. Vzorce za geokemične preiskave smo vzeli enakomerno po celot- nem profilu Doblar in smo zajeli vse različne litološke tipe. Precej pozornosti smo posvetili tudi rožencu. V vzorcih smo določili Ca, Mg, Sr, Fe in Mn. Rezultati kažejo dokaj enotne vrednosti posameznih elementov; koeficient odstopanja od srednjih vrednosti je sorazmerno nizek. Kalcij in magnezij sta v mejah, ki kažejo, da apnenec ni popolnoma čist. Odstotek Ca niha od 38,8 do 39,5 %, kar ustreza 98 do 99 °/o karbonata. V netopnem ostanku so kremen in minerali glin. Magnezij je v mejah od 0,2 do 0,4 %, kar ustreza apnencu z 1 do 2 mol °/o MgCOs. Takšne količine Mg so v starejših apnencih morskega porekla najbolj pogostne. Preiskani vzorci roženca vsebujejo 3,7 do 10,5 °/o Ca, kar ustreza 9 do 26% karbonata (kalcita). Magnezij je v rožencu v mejah od 200 do 500 ppm. V tabeli 1 so podane srednje vrednosti Sr, Fe in Mn v različkih apnenca. Tabela 1. Sledni elementi v različkih apnenca Table 1. Trace elements sound in different limestone varieties Število Kamenina Rock vzorcev Number of samples Sr ppm Sr/Ca#l 000 Fe ppm Mn ppm mikrit micrite 15 640-1050 1,6-2,7 400-1100 140-270 kalkarenit calcarenite 8 540-750 1,4-1,9 410-840 140-270 kalcirudit calcirudite 4 610-690 1,5-1,8 560-800 140-220 roženec chert 11 90-300 1,7-3,3 130-370 10-50 Iz tabele 1 vidimo, da so srednje vrednosti posameznih elementov v vseh treh različkih apnenca istega velikostnega reda. Mikrit kaže za vse tri elemente najvišje vrednosti. To je najbolj opazno pri stronciju. Kalkarenit in kalcirudit ne kažeta geokemičnih razlik. Vrednosti vseh treh slednih elementov v apnencu so precej visoke, kar je značilno za pelagične sedimente in globje sedimentacijsko okolje. Dejstvo, da imata kalkarenit in kalcirudit nižje vrednosti od mikrita, si razlagamo z večjo količino gline v mikritu, deloma pa tudi zaradi zrn v kalkarenitu in kalciruditu. Izvorno področje teh zrn je šelf; za šelfni apnenec pa velja, da vsebuje manj slednih prvin. Za primerjavo navajamo informativne vrednosti koncentracij Sr, Fe in Mn iz apnenca šelfnega razvoja senonske starosti iz okolice Trnovega: Sr — 400 ppm, Fe ^ 80 ppm in Mn 20 ppm. Te vrednosti so bistveno nižje od koncentracije v volčanskem apnencu, in predvidevamo, da so s tega območja tudi prišli sparitni klasti. Roženec kaže nizke koncentracije slednih prvin. Tudi zanj so koncentracije posameznih elementov podane v tabeli 1. Železo in mangan sta dokaj v sorazmerju s količino karbonata v rožencu, vrednosti stroncija pa so nekoliko višje. Značilen je koeficient Sr/Ca. 1000, ki znaša v poprečnem rožencu 2,70, doseže pa tudi 3,27 (pri apnencu 1,65 do 2,12). Višjo koncentracijo Sr si razlagamo z diagenezo. Ugotovljeno je (npr. E. Gawish & G. M. Friedmann, 1969; D. J. J. Kinsman, 1969), da se v apnencu, ki ima možnost prostega komuniciranja pornih vod, s časom količina Sr manjša. Ta proces poteka v času zgodnje diageneze hitro, kasneje pa zelo počasi, oziroma preneha. Zato predvidevamo, da so bili kalcitni vključki pri silifikaciji ujeti v kremenico in so izgubili vsaj v večji meri kontakt s prikamenino. V čistem apnencu pa je potekal proces mobilizacije in zniževanja koncentracije Sr mnogo bolj nemoteno. V vseh vzorcih, tako v apnencu kot v rožencu, je sorazmernost med Fe in Mn dokaj dobro izražena. Povzetek Na podlagi laboratorijskih preiskav volčanskega apnenca v profilu pri Dob-larju ter regionalnih in sedimentoloških raziskav v Zgornjem Posočju (B. Ogorelec, 1970; D. Kuščer in drugi, 1974) štejemo volčanski apnenec med karbonatni fliš (apneni turbidit), oziroma ga imamo lahko za alodapični apnenec. V enoličnem tanko plastovitem zaporedju se menjavajo plasti mikrita, kal-karenita in kalcirudita. Zelo pogosto opazujemo postopno zrnavost in vzporedno laminacijo, redkeje pa vijugasto laminacijo. Kontakti intervalov postopne zrna-vosti z intervali mikrita v podlagi so vedno ostri. Dokaj pogostni so v volčanskem apnencu tudi stilolitni šivi. Roženec nastopa v lečastih in redkih polah. Kalcirudit je drobnozrnat, večja zrna dosežejo 2 cm. Sortiranost je slaba, zaobljenost pa slaba do zmerna. Del zrn je bil transportiran v bazen v obliki plastiklastov, ki so z daljšo osjo orientirani vzporedno s plastovitostjo. Po sestavi pripadajo zrna povečini mikritu in biomikritu. Poleg planktonskih foraminifer, med katerimi so daleč najštevilnejše globotrunkane, zasledimo še odlomke lupin inoceramusov ter posamezne drobce rudistov in ehinodermov. Kalkarenit kaže v primerjavi s kalciruditom boljšo sortiranost in zaobljenost. Apnenec vsebuje nad 98 °/o karbonata. Netopnemu ostanku pripadajo kremenica in minerali glin, kjer prevladuje illit nad kloritom. Gomolji in pole roženca so v kamenini razporejeni zelo enakomerno. Gomolji so povečini lečasti in dosežejo dolžino 30 cm. Roženec sestoji večidel iz mikrokristalnega kremena, kalcedon opazujemo le ob robovih drobnih karbonatnih vključkov; delež teh vključkov v preiskanih vzorcih se giblje med 9 in 26°/». Zelo redki so v rožencu tudi kalcitni romboedri. Ponekod silifikacija kamenine ni popolna in je prvotna struktura še ohranjena. Izvor kremenice povezujemo z radiolarijami in spikulami. Geokemično smo preiskali vse litološke tipe apnenca ter gomolje roženca. Apnenec vsebuje 1 do 2 mol °/o MgCOa in 1 do 3% netopnega ostanka. Mikrit vsebuje več Sr (okrog 800 ppm) kot kalkarenit in kalcirudit (poprečno okrog 600 ppm). Vrednosti Fe in Mn so zelo enotne, glede na posamezni litološki tip kamenine (okrog 650 ppm Fe in 200 ppm Mn). Geo-kemične vrednosti slednih prvin v volčanskem apnencu so visoke v primerjavi z enako starim šelfnim apnencem na Trnovskem gozdu. Okolje sedimentacije volčanskega apnenca je bilo globlje morje, oziroma jarek. Takšen ozek jarek je na območju Gornjega Posočja obstajal od triade vse do paleocena. M. Cousin (1970; M. Caron & M. Cousin, 1972) gaje poimenoval slovenski jarek. Z izrazom globlji mislimo nekaj tisoč metrov. Na globlje okolje sedimentacije volčanskega apnenca kažeta poleg razvoja apnenca tudi pelagična mikrofavna in pravi (peščeni) fliš v njegovi krovnini in talnini, ki imata značilnosti distalnega fliša. Turbiditni tokovi so nosili material za volčanski apnenec z juga. To sklepamo po številnih odlomkih školjčnih lupin in ploščic ehinodermov v kalciruditu, ki kažejo na izvorno področje plitvega šelfa. Tako okolje pa je v senonu obstajalo na območju južne Primorske. Med fragmenti školjčnih lupin najdemo drobce rudistov, zelo pogostni pa so odlomki lupin inoceramusov. Podvodni plazovi so trgali tudi kose nekonsolidirane mi-kritne podlage, ki so se usedli v stanju plastiklastov. Volčanski apnenec je nastajal torej delno s turbiditnimi tokovi, vmesne pole mikrita pa so avtohton sediment s pelagično mikrofavno. Smer transporta volčanskega apnenca s severa izključujemo, ker se je severno od tolminskega prostora odlagal istočasno z volčanskim apnencem rdeči mikritni apnenec z rožencem (scaglia), ki pa ne kaže znake flišnega razvoja. Volčanski apnenec ne vsebuje pomembnih makrofosilnih ostankov, pač pa številne pelagične foraminifere. D. N. Devi de je prva pravilno določila njegovo zgornjekredno starost (1957). Pri vasi Modrej v dolini Soče ga je po globotrunkanah postavila v spodnji senon, to je v santon. Prejšnji raziskovalci so ga dolgo šteli v spodnjo kredo. M. Caron in M. Cousin (1972) sta volčanski apnenec v dolinah Kneže, Zadlaščice in Tolminke uvrstila od zgornjega turona do santona in ga označila kot sediment relativno mirnega obdobja med dvema tektonsko bolj razgibanima dobama, ko se je sedimentiral peščeni fliš. Po pelagičmh foraminiferah v idrijskem profilu sklepamo, da se je sedi-mentacija volčanskega apnenca pričela na prehodu zgornjega turona v coniac. Nadaljevala se je v santonu in po globotrunkanah, najdenih v doblarskem profilu, tudi v campanu. To kaže predvsem vrsta Globotruncaria calcarata Cush-man. Morda je sedimentacija segla celo v spodnji maastricht. Na volčanskem apnencu leži v profilu Doblar maastrichtska apnena breča. Zahvala Geokemično in rentgensko je vzorce volčanskega apnenca analiziral B. Ogorelec v Laboratoriju za sedimentologijo heidelberške univerze (Laboratorium fiir Sediment-forschung, Universitat Heidelberg). Prof. dr. Germanu Mullerju in prof. dr. Petru Rotherju se zahvaljujemo za prijazno sodelovanje. Tabla 1 — Plate 1 SI. 1 — Fig. 1 Inoceramus sp. Ostanki školjke v mikritnem apnencu. Zgornji campan. Profil Doblar. 16 X Shell fragments in the micritic limestone. Upper Campanian. Doblar section. 16 X SI. 2 — Fig. 2 Globotruncana calcarata Cush-man Radialni presek. Zgornje-campanske plasti v profilu Doblar. 66 X Radial section. From the Upper Campanian beds of the Doblar section. 66 X SI. 3 — Fig. 3 Globotruncana calcarata Cush-man Globotruncana linneiana lin-neiana (d'Orbigny) Zgornjecampanski biomikritni apnenec. Profil Doblar. 66 X From the Upper Campanian biomicritic limestone of the Doblar section. 66 X Tabla 2 — Plate 2 SI. 1 — Fig. 1 Globotruncana linneiana trica-rinata (Quereau) Zgornjecampanski biomikritni apnenec v profilu Doblar 66 X. Upper Campanian biomicritic limestone from the Doblar section. 66 X SI. 2 — Fig. 2 Globotruncana area (Cushman) Zgornjecampanski biomikritni apnenec v profilu Doblar. 66 X Upper Campanian biomicritic limestone from the Doblar section. 66 X SI. 3 — Fig. 3 Globotruncana fornicata for-nicata Plummer Zgornjecampanski biomikritni apnenec v profilu Doblar. 66 X Upper Campanian biomicritic limestone from the Doblar section. 66 X Tabla 3 — Plate 3 SI. 1 — Fig. 1 Globotruncana conica White Biokalkarenit, campan-maast-richt. Profil Doblar. 66 X Biocalcarenite, Campanian-Maastrichtian. Doblar section. 66 X SI. 2 — Fig. 2 Globotruncana ventricosa White Biomikritni apnenec campan-maastricht. Profil Doblar. 66 X Biomicritic limestone, Campa-nian-Maastrichtian. Doblar section. 66 X SI. 3 — Fig. 3 Pseudotextularia nuttalli (Vo-orwijk) Zgornjesenonski biomikritni apnenec. Profil Doblar. 66 X Upper Senonian biomicritic limestone. Doblar section. 66 X Tabla 4 — Plate 4 SI. 1 — Fig. 1 Oster kontakt kalkarenita in mikrita, ki vsebuje drobir pe-lagičnih foraminifer. 20 X Sharp contact of calcarenite and micrite including pelagic foraminiferal debris. 20 X SI. 2 — Fig. 2 Detajl vzorca s slike 1. Nekatera sparitna zrna se med seboj zajedajo (označeno s puščico). 40 X Sutured texture of calcarenite from the fig. 1 (arrow). 40 X SI. 3 — Fig. 3 Drobnozrnati kalcirudit z odlomkom lupine inoceramusa. Del lupine je že silificiran. 20 X Fine-grained calcirudite with a fragment of Innoceramus. A part of the shell passed sili-cification. 20 X 10 — Geologija 19 Tabla 5 — Plate 5 SI. 1 — Fig. 1 Kalkarenit. Med klasti je ploščica ehinoderma (puščica), obdana s sintaksialnim cementom. 20 X Calcarenite. Echinoderm plate (arrow) with syntaxial cement in between clasts. 20 X SI. 2 — Fig. 2 Enakomerno zrnati kalkarenit iz srednjega dela vzorca alo-dapičnega apnenca. 20 X Equigranular calcarenite from the middle part of allodapic limestone. 20 X SI. 3 — Fig. 3 Mikrit z drobirjem pelagičnih foraminifer, spikul in redkih odlomkov ploščic ehinodermov. 40 X Micrite including pelagic fo-raminiferal debris, spicules and fragments of echinoderm plates. 40.X Tabla 6 — Plate 6 SI. 1 — Fig. 1 Kontakt med rožencem in mi-kritom. V rožencu so številni, do 200 n veliki romboedri kalcita. 20 X Contact of micritic limestone and chert nodule including cal-cite crystals. 20 X SI. 2 — Fig. 2 Detajl vzorca s slike 1. V rožencu je še ohranjen skelet radiolarije (puščica). 40 X Detail from the figure 1. Ra-diolarian test is still preserved (arrow). 30 X SI. 3 — Fig. 3 Nepopolno silificiran kalkare-nit iz srednjega dela alodopič-nega apnenca; kalcitu pripadajo le še osrednji deli bioge-nih fragmentov. Vsa zrna imajo okrog 50 fi širok rob iz kalcedona. 20 X Partly silicified calcarenite from the middle part of al-lodapic limestone. Calcite is preserved only in central part of bioclasts, owergrowht, with about 50 n wide chalcedony rim. 20 X IfpPI On Lithology and Biostratigraphy of Voice Limestone Bojan Ogorelec, Ljudmila Sribar, and Stanko Buser Geološki zavod, Ljubljana, Parmova 33 Two partial sections of the Volče Limestone are shown. The first one is from Idrija pri Bači and represents the lower part of the Volče formation. The second one is from Doblar in the Soča Valley where the upper part of the Volče sequence is well exposed. The limestone is thin bedded and abundant in chert and stylolites. The limestone consists of calcirudite, calcarenite, and micrite. The calcirudite layers show a graded bedding and alternate rhythmically with calcarenite and micrite beds. The samples from Idrija pri Bači are characterized by the pelagic globo-truncanas extending from Upper Turonian over Coniacian to Santonian. The Doblar section abounds, however, in Campanian-Maastrichtian forms; the most characteristic is Globotruncana calcarata Cushman. The pelagic microfauna indicates a rather deep sedimentary facies, but a part of the Volče limestone is inferred to have been deposited from turbidity currents as shown by the graded bedding and moderate sorting. The stratigraphic sequence of the Voice limestone has been reconstructed by micropaleontological examination of two partial sections. The first one is situated at Idrija pri Bači and represents the lower part of the Voice formation as indicated by the following globotruncanas: Globotruncana coronata Bolli, G. sigali Reichel, G. cf. schneegansi Sigal, G. carinata Dalbiez, G. cf. concavata (Brotzen), G. linneiana Iinneiana (d'Orbigny), G. linneUina tricarinata (Que-reau). The vertical distribution of the microfauna mentioned above extends from the Upper Turonian over Coniacian to Santonian. From the second section, situated at Doblar, however Upper Senonian (Campanian-Maastrichtian) pelagic foraminifers have been determined: Globotruncana area (Cushman), G. calcarata Cushman, G. conica White, G. ex. gr. stuarti-formis, G. elevata elevata (Brotzen), G. fornicata fornicata Plummer, G. linneiana (d'Orbigny), G. linneiana tricarinata (Quereau), G. ventricosa White, Glo-botruncana sp., Heterohelix sp., Pseudotextularia nuttalli (Voorwijk). The most important form is the Upper Campanian Globotruncana calcarata Cushman. According to its vertical distribution the beds of the Doblar section are mostly of the Upper Campanian age. The Volče limestone is thin bedded, gray in colour, and abundant in chert nodules and sheets. The calcareous beds, up to 20 cm thick, consists of calciru-dite, calcarenite, and micrite varieties. The bedding planes are characterized by stylolites, resembling sutures in cross sections. Hare marly intercalations do not exceed 0,5 cm in thickness (fig. 2 to 9). The calcirudite shows graded bedding and alternates rhythmically with calcarenite and micrite layers. The lithological composition and sedimentological structures of some parts of the Volče limestone point to allodapic limestone or calcareous turbidite. The calcirudite is fine grained; the largest clasts reach about 2 cm. The sorting is very bad, the roundness bad to moderately well. A part of grains has been transported as plastic clasts into basin. Their long axes are parallel with the bedding. The clasts consists mostly of micritic and biomicritic limestone. Beside the planctonic foraminifers, mostly globotruncanas, Inoceramus shell debris (plate 4, fig. 3), rudist fragments and echinoid plates (plate 5, fig. 1) were observed. The matrix of calcirudite is micritic, partly sparry calcite (diage-netic altered micrite). The calcarenite is moderately to well sorted and rounded (plate 4, fig. 2). The biomicrite (plate 5, fig. 3) is compact and contains over 98 °/o carbonate. The rest belongs to chalcedony and to clay minerals (illite and chlorite). Fossils are nearly all pelagic foraminifers, mostly globotruncanas with well preserved skeletons. Fossils reach usually a few per cent, and do not exceed 10 °/o. In some samples of biomicrite fine parallel lamination is observed. Marly intercalations in between limestone contain up to 70 °/o calcite and up to 5 °/o Si02. Among clay minerals illite prevails over chlorite. A very common characteristic of the Volče limestone are stylolites, usually seen as sutures in cross section and occurring parallel to the bedding. Chert nodules and sheets occur rather regularly distributed through the Volče limestone beds. The nodules of ellipsoid contours are marked by a darker colour than limestone. Sheet-like and irregular chert bodies occur less commonly. The chert nodules consists dominantly of microcrystalline quartz. Chalcedony rims were observed on calcite inclusion within chert nodules and in some ra-diolarian skeletons. The calcite inclusions within chert nodules are up to 0,5 mm in diameter. Their amounts vary from 9 to 20 °/o (11 samples measured). Some rhombohedrons of the late diagenetic stage are also present (plate 6, fig. 1). Different degrees of silification are observed, and in some chert nodules the original texture can still be noticed (plate 6, fig. 3). The origin of silica is believed to be from radiolarian skeletons and spiculas, which are still present undissolved in some chert nodules (plate 6, fig. 2). The geochemical study involved 39 samples from different limestone varieties and chert nodules. Ca and Mg data show low Mg-calcite with 1 to 2mol°/o MgCOs and 1 to 3°/o residue. Sr, Fe and Mn contents are shown in table 1. Micrite is more abundant in strontium (about 800 ppm Sr) compared with calcirudite and calcarenite (600 ppm Sr average) the coefficient Sr/Ca. 1000 varies from 1,7 to 2,1. The iron and manganese contents are very uniform in different limestone types (about 650 ppm Fe and 200 ppm Mn). The chert nodules show the following geochemical features: Sr 90 to 130 ppm, Fe 130 to 370 ppm, and Mn 10 to 50 ppm. The geochemical values of the Voice limestone are higher compared with the shell limestone of the same age southwards in Trnovo Forest (Sr 2 times, Fe and Mn about 10 times). The sedimentological environment of the Voice limestone was a marginal part of a deeper basin, where autochthonous pelagic sedimentation was often disturbed by turbidity currents. The transports direction is, after paleogeograp-hical investigations concluded, to be from the south. Acknowledgments The geochemical and X-ray analyses of the Volče limestone specimens were carried out by B. Ogorelec at the Sedimentological Laboratory of the Heidelberg University (Laboratorium fur Sedimentforschung, Universitat Heidelberg). It is a pleasure to record our grateful thanks for the kindness given by Mr. Professor Dr. German Miiller and Mr. Professor Dr. Peter Rothe. Literatura Caron, M., Cousin, M. 1972, Le sillon Slovene: les formations terrigdnes crčtacees des unites externes au Nord-Est de Tolmin (Slovčnie occidentale). B.S.G.F., (7), 14, p. 34—45, Paris. Calvert, S. E. 1974, Deposition and diagenesis of silica in marine sediments; v Hsii K. J. & Jenkyns H. G. (Editors); Pelagic Sediments: On Land and under the Sea. Blackwell Sci. Publ., p. 273—299, Oxford. Cousin, M. 1970, Esquisse geologique des confins italo-yougoslaves: leur place dans les Dinarides et les Alpes m&ridionales. B.S.G.F., (7), 12, no. 6, p. 1034—1047, Paris. Davies, T. A. & Supko, P. R. 1973, Oceanic sediments and their diagenesis: some examples from deep-sea drilling. Jour. Sed. Petrology, Vol. 43, p. 381—390. Tulsa. Dunham, R. J. 1962, Classification of carbonate rocks according to deposi-tional texture, v Ham W. E. (Editor) — Classification of carbonate rocks — a symposium. Am. Assoc. Petrol. Geol. Memoir 1, p. 108—121, Tulsa. Ellis, B. F., and Messina, A. R. 1940—1974, Catalogue of Foraminifera, Spec. Publ. Am. Mus. of Nat. Hist., New York. Fabiani, R., Kossmat, F., Leonardi, P. & Winkler, A. 1937, Carta geologica delle Tre Venezie, Foglio Tolmino 1 : 100 000. Magistrato alle Acque. Pa-dova. Gawish, E. & Friedman, G. M. 1969, Progressive diagenesis in Quaternary to Late Tertiary carbonate sediments: sequence and time scale. Jour. Sed. Petrology, Vol. 39, No. 3, p. 980—1008, Tulsa. Hinte, J. 1963, Zur Stratigraphie und Mikropalaontologie der Oberkreide und des Eozans des Krappfeldes (Karaten). Jb. geol. B. A. Sondb. 8, Utrecht. Kinsman, D. J. J. 1969, Interpretation of Sr*+ concentrations in Carbonate minerals and rocks. Jour. Sed. Petrology, Vol. 39, p. 486—508, Tulsa. Kossmat, F. 1907, Geologie des Wocheiner Tunnels und der siidlichen Ansch-lusslinie. Denkschr. math.-naturw. Kl. Akad. Wiss. 82, p. 1—102, Wien. Kossmat, F. 1908, Beobachtungen iiber den Gebirgsbau des mittleren Isonzo-gebietes. Verhandl. geol. R. A., p. 69—84. Wien. Kossmat, F. 1909, Der kiistenlandische Hochkarst und seine tektonische Stel-lung. Verhandl. geol. R. A., p. 85—124, Wien. Kossmat, F. 1920, Spezialkarte des Osterreichungarischen Monarchie Blatt Tolmein 1 : 75 000. Geol. Staatsanst., Wien. Kuščer, D., Grad, K., Nosan, A. & Ogorelec, B. 1974, Geološke raziskave soške doline med Bovcem in Kobaridom. Geologija, 17, p. 425—476. Ljubljana. L o e b 1 i c h, A., and T a p p a n, H. 1964, Treatise on Invertebrate Paleontology, Part C, Protista 2, Geological Society of America, University of Kansas Press. Meischner, K. D. 1964, Allodapische Kalke, Turbidite in Riff-nahen Sedimen-tations-Becken. V Bouma A. H. & Brouwer A. (Editors): Turbidites; Developments in Sedimentology 3, p. 156—192, Amsterdam. Nedela-Devidš, D. 1957, Značenje globotrunkanida za rješavanje nekih stratigrafskih problema u Jugoslaviji. II. kongres geologa Jugoslavije. Savez geol. društava FNRJ, p. 134—154, Sarajevo. Ogorelec, B. 1970, Kredni fliš Gornjega Posočja. Diplomsko delo, FNT univerza, Ljubljana. Postuma, J. A. 1971, Manual of planktonic foraminifera. Elsevier Publ. Co., Amsterdam. Salaj, J. & Samuel, O. 1966, Foraminifera der Westkarpaten — Kreide, Bratislava. S e 11 i, R. 1953, La geologica dell' alto bacino deli' Isonzo (Stratigrafia e tet-tonica). Giorn. di Geol. Ser. 2 a, Vol, 19, Bologna. Sherwood, W. W., Bennet, F. B. & Weaver, F. M. 1972, Chemicaly Precipitated Sedimentary Cristobalite and the Origin of Chert. Eclogae geol. Helv., Vol. 65/1, p. 157—163, Basel. Sherwood, W. W., Wise, J. R. & Weaver, F. M. 1974, Chertification of oceanic sediments, v Hsu K. J. & Jenkyns H. C. (Editors); Pelagic sediments: on Land and under the Sea. Blackwell Sci. Publ., p. 301—326, Oxford. S tur, D. 1858, Das Isonzo-Thal von Flitsch abwSrts bis Gdrz, die Umgebungen von Wippach, Adelsberg, Planina und die Wochein. Jb. geol. R. A., p. 324—366, Wien. Von Rad, U. & Rosch, H. 1974, Petrography and diagenesis of deep-sea cherts from the central Atlantic, v Hsu. K. J. & Jenkyns H. C. (Editors); Pelagic Sediments: on Land and under the Sea. Blackwell Sci Publ., p. 327—347, Oxford. Winkler, A. 1921, Das mittlere Isonzogebiet. Jb. geol. Staatsanst. Bd. 68, p. 11—124, Wien. Winkler, A. 1923, XTber den Bau der ostlichen Siidalpen. Mitt. d. Geol. Ges., Bd. 16, p. 2—272, Wien.