pravega brega ni; svet počasi narašča in potem ravno tako polagoma zopet popušča. 0 tem času smo videli samo praho, skorej nič zelenega, le tu in tam revno koruzo ali pa sladkorno repo. Tudi gaji so redki. Zato so najine oči zelenja pogrešale, in mojemu tovarišu se je vedno tožilo po zelenem Štajarju. Vsa oznanila na severni železnici so v treh jezikih sestavljena: v nemškem, českem in poljskem. Na kupeji, kjer se ne srae kaditi, je zapisano česki: ,,pro nekoufici"; — Slovenci ga žgejo, Cehi pa ga kurijo. Poljski pa se veli: ,,I)la njepalacyh", — Polaki ga tedaj palijo. Ker svet povaod visi; tedaj mokrota lehko odteka, in zbog tega ni na nobeni njivi razgona, ampak cela njiva je eden ogon. Kako pa tedaj sejavec ve, kje je že sejal, če ni razgona ? Pred kakor se spravi sejat, vzame ržene ali pšenične slame pod pazduhb, in potem polaga slamo za slamo na praho od enega konoa do drugega, in kaki poldrugi meter poleg prve redi slame polaga drugo red slame in tako naprej, dokler si cele njive ne razdeli in potem med dvema redima slame seje gori, med drugima doli in tedaj nikjer dvakrat ne seje. Drugi kraji. druge šege! Ravno je ,,zdrava Marijo" zvonilo, ko je železni konj v Polešovice primahal. Zdaj ste zopet radovedni, kaj imava midva v Polešovicah opraviti ? 0 Polešovicah še gotovo niste nikdar ničesar čuli. Le pomirite se, saj sva jih midva tudi danes prvokrat občudovala. (Dalje prih.) Sniešnica 47. Dve ženski, v tacih letib, da bi bili radi še mladi, bili ste se sprli. Njiji bi bila vsaka rajši veljala za mlajšo, a druga ji ni dala tega veljati. ,,Vi"? pravi naposled Meta; ,,Vi ste res čudna. Mlajša od mene čete biti, pa se že ne spomnite več svoje matere." ,,Kaj pa, da je to resnica", odreže se Jeta, ,,jaz se ne spominjam več svoje matere. Kaj, če ste kje Vi moja mati!"