TOLMINSKI GLAS
L. K
Sadeči triumf
Partizani s tanki, avtoblin-dami, letalom, s topovi, s celim kupom avtomatskega o-rožja, vse kakor najboljša redna vojska! Kdaj je to bilo? Lani po osmem septembru! Slavna savojska armada, ki se je takrat nahajala na slovenskem ozemlju, je vse svoje orožje izročila partizanom. Pa ne samo to! Celo Savojci sami so se vdinjali v partizansko službo. Takrat smo že vsi mislili, da, bali smo se, da nam bodo partizani res zavladali. In to tembolj, ker so slavni junaki eksrobijaša Tita sami na vse grlo vpili: Zmaga je naša!
Toda zgodilo se je — tako se povsod zgodi, kjerkoli na svetu so še pošteni ljudje in zlasti pametni ljudje, ki vedo, kaj je komunizem — da so pošteni možje in fantje kmalu spoznali, da je Tito in njegovo partizanstvo samo eksponent Moskve, da mu ni za nikakršno osvoboditev našega naroda, ampak le za revolucijo in komunistično suženjstvo. In vedeli so, da je rešilna pot za naš slovenski narod daleč od partizanstva, daleč od komunistične OF. Zato so prijeli za orožje, da tako iztrgajo domovino iz krvavih komunističnih zubljev.
In danes? Kje so partizanski tanki, kje njihove avto-blinde, kje njihovo vpitje: Zmagali bomo? Vse to je zdaj mimo! Kajti po robu rdečim razcapancem se je postavila dobro organizirana domobranska vojska, ki trdo bije po grbi rdeče tovariše, da morajo samo bežati in niti do sape ne pridejo, da bi vpili: Zmagali bomo!
A tudi, ce še naprej tako kričijo, kdo je še, ki bi jim verjel? Kje je kdo, ki bi st mogel predstavljati, da bodo še enkrat iriumfirali, to se pravi, da bo prišel še enkrat september? Partizani sami vedo, da se to ne bo moglo zgoditi, kajti zdaj jim ne bo dal nihče več orožja, zdaj ne bodo imeli kje več mobilizirati. Kaj pa, če pridejo Rusi? ti jih bodo dali v delavske bataljone. Pa če pridejo Angleži? Ti so sami v Italiji, v Franciji in v Grčiji stopili komunistom na prste in razorožili njihove oborože-
Tolrain, 25. novembra 1944
St. 18
Edini potrebni program naših dni
Na videz je naš čas razrvan. Mnogi tožijo, da se nič ne ve, kako še bo, da se nikamor ne \ idi, da je vse tako nejasno in megleno in da človek v takih razmerah nič prav ne more vedeti, kako bi se zasukal, da se ne bi obrnil ravno narobe. Nekateri hočejo to navidezno nejasnost proglasiti za splošno, da je to kot nekaka obvezna megla, ki jo moramo vst spoštovati in moramo v spoštovanju do te megle držati roke v žepu in tožiti svoj na svetu revni stan, spoštovati pa hkrati tudi vsak letak, ki ga kakršenkoli veter prinese v našo bližino. Tako se opaža neka zaščitena in priporočena nejasnost, v kateri se sicer javlja nebroj načrtov in misli za sijajno bodočnost, toda nobeden od teh načrtov od človeka ne zahteva, da bi kaj sto-ril za njegovo uresničenje, ampak samo, da bi se zatopil v globoke državniške misli in tuhtal in tožil o nejasnosti. Skupno tej nejasnosti in povodnji načrtov pa je to, da to vse skupaj komunizmu ni nič nevarno, za narod pa nič koristno. Iz tega spoznanja tudi že lahko sklepamo, od kod te tožbe o nejasnosti in o zmedi načrtov prihajajo.
V resnici pa še nikdar in v nobeni dobi narodni program ni bil tako jasen in ostro odre zan na narodnem obzorju kot
ne tolpe. Kaj torej preostane partizanom? Kaj bi rekli? Nič drugega, kot da skesano pridejo iz gozdov ali pa v gozdovih tako dolgo ostanejo, dokler ne bo zadnjega izmed njih zadela krogla ah dosegla roka pravice. Kajti z zločini, ki so si z njimi umazali in si še mažejo roke, si sami pišejo sodbo. In ta sodba je obsodba. Obsodili so se sami, mi bomo to obsodbo sami izvršili. Tak in čisto nič drugačefn bo njihov zadnjt triumf, ali pa morda še tršt. Kajti zima je pred durmi in zna se zgoditi, da bodo lačni in nagi zmrznili in obležali v gozdovih, ko bodo morali neprestano begati iz kraja v krap
Za nas vse pa velja eno: Stojmo trdno, kajti zmagali bomo!
danes. Ta program je: Osvo bojenje slovenskega naroda od komunizma. Vsi vemo, da ta program ni nastal na kakem zborovanju, ni bil sprejet na kaki seji izvoljenih velmož, ob pojavu ni bil sprejet s ploskanjem in mahanjem z robci, ampak je nastal, da mu nihče ne ve dneva in kraja, v času, ko je bil komunizem vsej deželi najhujša šiba, ko ni bilo vasi brez pogorišča in skoro ne družine brez mrtvega, ko ni bilo več doma ne domovine. Komunizem nam je vse to u-hil, vse uničil in umazal in takrat je nastala ena skupna zavest: Osvobojenje naroda oo komunizma, da bomo mogli živeti še za kaj drugega kot za smrt in beračijo, da bomo mogli misliti še na kaj drugega kot na grozeče brezdomstvo . in krezdržuvljftnstvo.
Očividno je, da je osvobojenje naroda od komunizma danes najbolj kričeča in najbolj razločna jasnost od vseh mnenj in predlogov, ki se sicer ponujajo s te ali one učen* strani. Če vemo, kaj komunizem hoče in kaj je, nam bo tu razumljivo brez vsake propa-gande; kdor pa komunizma no mara poznati in ne mara vedeti, kaj komunizem hoče — da bi se do tega spoznanja ne mogel dokopati, danes nihče več ne more reči — takemu pa seveda to ni tako razumlji-vo in mu ne bo, dokler komunizma ne okusi na lastni koži ali vsaj na lastni hiši in lastni živini.
Komunizem hoče najprej o-svobojenje komunistov od vseh postav, od vseh obveznosti in vseh ozirov. Oni so svobodni in kar store, je najprej »pravično« in »sveto«, nato pa tudi »demokratično«, »narodno« in »delovnemu ljudstvu v prid«. Komunisti hočejo biti svobodni vse vprek 'zahtevajo, da popolnoma svobodno razpolagajo z našim življenjem in imetjem in kdor jim tega popolnega »osvo.boje-nja« od Boga in hudiča no priznava, je že — »izdajalec.« in sicer »izdajalec naroda« ker samo komunisti so narod, k' ga je škoda, in ima pravico do bodočnosti. Ali ne vdrte kako so komunistične tolpe med ljudstvom in nad ljudstvom svobodne in lahko po-
čno, kar morejo in se te svoje peklenc svobode tudi zelo podjetno poslužujejo? Ali ne vidite, kako so komunistični komisarji med in nad tolpami svobodni in z vsemi, ki so padli v njihove mreže, lahko počno, kar morejo? Ali ne vidite, kako so komunistični propagandisti svobodni? Na mitingih govore, kar hočejo, \ svojih letakih in brošurah pišejo, kar hočejo — komunisti hočejo biti vse vprek vsega osvobojeni, razen strahu pred višjim komunistom in njegovim revolverjem. To »oni drugi« imenujejo, kakor hočejo,
» pravica «,	» demokracija «,
»napredek«, »višja raven« in — če treba — tudi »življenje po veri«. Kdor se jim postavlja po robu, je »izdajalec« tega, kar so oni imenovali. O-svohojenje od komunizma to* rej pomeni trdna tla pod no-<ami, pomeni človeka na tem svetu, ki je srečal človeka s tega sveta in se je z njim po človeško pogovoril in ko sta se razšla enakih ali različnih misli, si nista več pomolila pesti pod nos in drug drugemu zagrozila: »Smrt...!« ampak sta si rekla: »Lahko noč!« Osvobojenje od komunizma pome ni osvobojenje od biča, ki je razgnal družine, razpodil vaško skupnost in strl narodno skupnost in iz vsega naredil norišnico, kjer drug drugega goni in priganja, da bi vpil: »Živijo smrt!« Osvobojenje od komunizma pomeni, da je prišla nazaj družinska in vaš-' ka in narodna skupnost, po kateri nas že tako dolgo žeja. Zato je tudi razumljivo, da ’ vsi, ki našega naroda ne morejo, z vsemi sredstvi preprečujejo njegovo osvobojenje od komunizma.
In kaj je komunizem? Organizacija, ki drži skupaj množice brezdomcev, jim daje delo in suženjski kruh, če vpijejo:	»Živijo Stalin, živijo SS
SR!« — dokler organizacija delo in vpitje potrebuje. Ka-dar tega ne potrebuje več, so' tisoči in stitisoči čez noč lahko »izdajalci proletarske revolucije«, ki se jih je treba na kakršenkoli način iznebiti. Komunizem je svoboden, kar te-renci in partizani smejo narediti z vasjo, sme narediti o-I blast z narodom! V tako sta-
nje in pod tako oblast pa narod ne bo šel iz celih hiš, iz celih vasi. Noben kmet ne bo sam od sebe vzel s stene slike svetega Florijana in na njeno mesto obesil sliko Stalina, zato ga je treba izvabiti ali pahniti v brezdomstvo, da bo po mnogem trpljenju in tavanju po gozdovih slednjič v popolnoma drugem koncu dežele zašel v državno barako, kjer bo že visela slika Stalina in revež bo imel vtis, da je prišel pod streho in »na boljše« in bo hvalil to bridko »socialno reformo«, kakor bodo hoteli tisti, ki so ga tako daleč izvabili ali spehali. Noben meščan ne bo na zofi hvalil SSSR 'se čež, to ah ono stvar bo kritizira' in celo obsojal, ko bc pa vržen med množico uničenih, kjer imajo vsi enako nič. bo govoril in sodil, kakor bo na rokovala »ljudska oblast«, ki p i je sem speljala. Zato ko munizem uničuje ali povzroča uničevanje, nikdar pa ne ohra nja in ne brani pred uničeva\ njem, pač pa na razvalinah priredi miting in raztegne harmoniko v proslavo »osvobojen ja«; zato morajo uničeni sovražiti vse, ki še niso uničeni; zato morajo tisti, ki so v gozdovih, sovražiti tisti; ki še niso v gozdovih — gorje mu pa, kdor bi se obrnil proti uničevalcu, ta je že »izdajalec!« Osvobojenje od komunizma pomeni torej osvobojenje od uničevalca, pomeni varnost pred uničenjem, varnost doma, varnost dela in pridelkov.
Vse drugo je odvisno od našega osvobojenja od komunizma. Kaj nam pomaga bodočnost pod najbolj blestečimi naslovi, če oče ni varen ne 'doma, ne na travniku, ne v gozdu, če oče ne ve, ali se bo sin vrnil s pota, kamor je šel po opravkih, če mati trepeta za hčer in družina ni varna, ne če so vsi skupaj pod domačo streho, ne če so vsak pri svojem delu? Kaj nam pomagajo vsi veliki načrti, če je naš vsakdanji kruh zalezovan že na njivi, če ropar stega roke že po teletu v kravi!? Kaj nam pomaga ta ah ona bodočnost, če ni varen nc človek, ne živina, ne voz, ne doma, ne na cesti, če so ceste neprehodne in če vlaki ne vozijo!? Zato najprej osvobojenje od komunizma, da dobimo svoj svet nazaj, na katerem moremo sploh še kaj po človeško doživljati. Naj poprej osvobojenje od komu nizma, nato moremo šele začeti živeti in se pečati s temi ali onimi načrti o bodočnosti!
Kakor pa komunizma ni prineslo vreme, ampak je med ljudi prišel po ljudeh, tako tudi osvobojenja od komunizma ne bo prineslo vreme, ampak more priti ljudstvu le po ljudeh, po ljudeh, ki jim je bilo
dano spoznanje, kje je vir našega zla. To spoznanje imeti in ga v sebi poglabljati in dan za dnem v svoji okolici u-dejstvovati pa ima danes dolžnost že vsak posameznik, ker zdaj pa že nihče več ne more biti v zmoti. Kadar bodo vsi toliko storili za osvobojenje od komunizma, kolikor so storili za komunizem še v času, ko še niso vedeli, kam pelje, pa bo padla mora z nas in bo dežela zadihala in bo mogla s pridom začeti govoriti še o čem drugem. Če hočemo, da ta srečni čas učakamo, pa moramo zdaj in danes za edini potrebni in edini koristni program sprejeti načelo: O svobojcnje od komunizma!
MSIM KMETOM
Koliko naših kmetij je uničenih, koliko celih vasi razdejanih, najboljši fantje umorjeni, drugi nasilno mobilizirani in na tisoče in tisoče padlih! Nepopisna žalost, neprera-čunljiva izguba. Ni čudno, ako se vam vedno in vedno vrača želja: da bi bilo konec! Je razumljivo, da z veseljem prisluhnete in vedno nasedate goščarjem in njihovim priganjačem, ki vam zatrjujejo, da bo konec v 14-tih dneh. Še danes smo dobili dopis, ki pravi, da bo konec in osvobojenje — ali pa vsaj osvobojenje, če že ne pravi konec — v tem mesecu novembru. Mi se s partizani ne bomo prepirali kdaj bo konec. Bomo že videli, ako bomo živi. Da bomo pa to dosegli, se moramo preživeti. Kaj pomaga svoboda — ali kakor pravijo partizani, osvobojenje — kaj koristi konec vojne, čemu nova država in novo življenje, ako pomrjemo, morda ne vsi, gotovo pa večina našega naroda zaradi pomanjkanja samo eno uro prej, ko se bo vse to zgodilo? In resnično! Našemu narodu preti hudo pomanjkanje! Vsak dan bolj smo navezani nase in zaradi preštevilnih prisilnih dajatev vsak dan bolj obubožam.
Ne verujte propagandi, da bo prispelo blago od drugod. Poglejte samo v zasedeno Italijo, v Rimu je še danes huda lakota.
Ali mislite, da bodo življenjske potrebščine padle izpod neba kot lraelcem v puščavi? Samo nase smo navezani, zato vam, kmetje, velja prošnja Tolminskega glasu: Varčujte in delajte, delajte, da čim več pridelate! Ne ukvarjajte se s politiko, ne povprašujte, kdaj bo konec in odkod odrešenje To ni odvisno od nas! Vaše največje delo, res največje je, da pridelate in prihranite kolikor mogoče več. To je delo za narod!
IMaši v Briginju
Še na uho ne moremo povedati, kako so naši Tolminci zvedeli, da se skriva v Briginju večje število laških partizanov. Tiho, skoraj brez besede *so se v zgodnjem jutru podali na pot. Na vsak način so hoteli malo zagosti tistim laškim tolovajem, ki so se priklatili iz Furlanije, da bi našim partizanom pomagali u-ničevati slovenski narod in ropati slovenske vasi. Seveda so se pri tem kruto zmotili, če so morda mislili, da ni nikogar več, ki bi budno pazil nad slovenskim narodom. Najbrže so se jim naši rdeči bratci nalagali, da tukaj ni nobene »guardie bianche«.
Tako se je zgodilo, da je bil še mrak, ko so se naši vrli Tolminci r približali ivasi, in da rdeči stražar niti časa ni 1-mel, da bi jo popihal. Zapekla je strojnica in... stražarja ni bilo več. Drugi rdečkarji so se vzdramili iz priijeitnega spanja in pograbili vsak svoj pihalnik, pa kaj, ko je bilo že prepozno. Eni so bili še toliko duha prisotni, da so odvrgli orožje in zbežali, vsi drugi so obležali tam, med njimi tudi tri rejene laške tovarišice.
Pa našim fantom še ni bilo dovolj. Šli so še za onimi, ki se jim je posrečilo uiti. Že takoj v sosednji vasi so naleteli nanje. Tam je imel svoje domovališče ves štab brigade. Ostri streli! Pri rdečih velika zmeda! Klici: Mamma mia, non sono comunista! Roke v vis! Vse ni nič pomagalo. Kroglje so pele in podirale. Rdeči so preklinjali, kot znajo samo oni. Skušah so se kje izmuzniti in ubežati, a zaman. Bili so obkoljeni. Le naše strojnice in puške so jim prepevale.
' Boj ni bil dolg. Pregledali smo teren in našteli več kot 30 mrtvih. 3 smo ujeli. Ob bogatem plenu se nam je kar samo smejalo. Strojnic 7, pušk, i bomb in municije čuda! Tu di vsega drugega obilo. Je bil p<ič štab tam. In kjer je štab, zlasti štab laških tolovajev, se marsikaj dobi.
In naši hrabri tolminski domobranci so vso pot do doma prepevali. Kako tudi ne bi! Saj je bila žetev zares bogata! »Pa še drugič kaj,« so si mislili, »morda celo več,« ko so eni med njimi rekli, da takega lova že dolgo niso imeli.
Berite danes vsi;
Edini potrebni program naših dni !
Kaj so rskli očeije
komunizma
Marks je zapisal: »Vera je opij, ki zatruplja ljudstvo.«
Engels je dodal: »Duhovnik nima prostora v komunizmu. Vsaka verska manifestacija mora v komunizmu izginiti «
Lenin je določneje povedal: »Komunizem je materialističen in kot tak je neizprosen sovražnik vsake vere.«
Milijon grehov, zločinov, nasilij so dosti manj škodljivi kakor vera, (ker so bolj stvarni kot najgloblji in najčistejši pojem o Bogu.)«
Stalin je zaključil: »Komunisti ne morejo biti indiferentni glede vere, ampak se morajo boriti nenehoma in brez pre-stanka proti njej.«
SLOVENEC ah SLOVENKA! Izreži te vrstice in jiK pošlji onemu, ki pravi, da je kristjan, ki hodi v cerkev in moli, zraven pa podpira ko-munistično OF, vso prokleto in zlagano, ki »ni proti veri, ker vera je svoboda ...!«_
smrt
za r*aš narod.
Ta pa za šalo
Kaij je komunizem? Cefirin je bil komunist. V nedeljo popoldne je šel v gostilno in naletel pri miza na Stenic:!, ti je imel doma v hlevu dva mastna prašiča. Štefuc bi bil tudi rad komunist, pa ni prav vedel, kaj je to. Ceiurin mu je razlagal rdeči e-vafngelij takole:
»Štefuc, til si zabit, zato ti po domače povem, kaj je komunizem. Vidiš, štefuc! Mi ikomunisti zahtevamo, da se vse razdeli. Zastopaš?«
»Mm!« je pritrjeval Štefuc.
»Vzemimo torej, da imiaiš ti. Štefuc dve lepi veliki hiši. Saj si to lahko misliš? Kaj boš v tem slučaju storil?«
»Eno bi obdržal, drugo podaril,« se odreže Štefuc.
»Dobro!« pritrjuje Ceferin. »Zdii se že, da popolnoma razumeš naš nauk! Zdaj si pa. misli, da imaiš dva avtomobila Kaj boš napravil?«
»Enegai bi si obdržal, drugega šen-kal,« se hitro odreže štefuc.
»Izborno! SL že naš!« ugotavlja Ceferin. In nadaljuje: »Kaj pa recimo, da imaš v hlevu dva mastna prašiča? Kaij boš storil?«
Štefuc debelo »ogleda in molči.
»No, Štefuc! Alii si ne moreš predstavi jati, da imaš v hlevu dva rejena praecai?«
»štefuc se naikremži im spet molči.
»Hudiimana, tak odgovori, no! Saj si doslej gladko odgovarjal, in kazal, da umevaš komunizem. Misli sd torej, da djmiaiS v hlevu dva prašiča! Kaj boš storil z njima', no?«
»Štefuc se- popraska in jezno za-reratačh »Salkrabolt! Pusti mene im moja prasoa piri miru! Nii treba, da bi si predstavljal prašiča, ker ju v resnici imaim! In da bi tebi dal enega, ki si celo leto lenaril, imidva z ženo pa sva. se mučila im garala. Huj, rajši nisem komunist!«
PO EVANGELIJU
„ Glejte da vas kdo ne premoti
Mat. 24. 4.)
»Duhovniki naj se ne vmešavajo v politiko, naj pridigajo po evangeliju!« Ta očitek sovražnikov vere in cerkve je tako star kakor krščanstvo samo. Celo Kristusu so nekateri podli in hinavski Judje očitali, da se vmešava v politiko: da hujska ljudstvo proti rimski oblasti, da brani cesarju davek dajati, da bo zaradi njega pokončano vse ljudstvo itd. Prav isti očitek slišimo tudi in zlasti dandanes. Savojci so ga imeli pri nas na jeziku četrt stoletja: Če je duhovnik učil naše otroke katekizem v našem jeziku, se je vmešaval v politiko; če je branil osnovne naravne in božje zakone in jih hotel na vsak način uveljaviti, je bil politikant, nevaren javnemu redu in miru. Tako je bil velikokrat izgnan, interniran, zaprt . Komunisti, vredni nasledniki savojskih tlačiteljev, le da so za stopinjo še bolj zločinski (ti so Ze precej sloven- | skih duhovnikov pobili, ont ( so jih samo preganjali, pobijali ravno ne) vedno kričijo, naj se duhovniki, ne vmešavajo v politiko, naj pridigajo po Evangeliju — in nekaten ljudje, nevedni ali hudobni, ko slišijo to neprestano pesem, jo kot papagaji ponavljajo za njimi: Duhovniki naj se ne vmešavajo v politiko...
Zakaj vsi ti neosnovani in neinteligentni očitki?
Ne vprašujte, zakaj!
Sovražnik vere, v prvi vrsti komunisti, neumorno delajo za svobodo najnižjih strasti in pekla. Gorje, če se jim kdo odločno zoperstavi
in razkrinkava njih pravi o-braz. Tega proglasijo za po-\ litikanta, 1izdajalca, ki zasluži preganjanje in smrt.
»Duhovnik naj pridiga po Evangeliju!«
Mnogo krvoločne nravi in ostrih krempljev se skriva za tcfn, na videz nedolžnim mijavkanjem komunističnih mačkov.
Pa naj bo! Odločili smo se, da bomo ustregli »pobožni« želji »pobožnih« komunistov, ki nosijo s seboj križec in svetinjico ter vsak dan molijo rožni venec! V vsaki številki našega lista bomo kaj povedali prav po Evangeliju, mnogim v premislek in pouk, drugim v tolažbo in veselje.
Za danes samo nekaj stavkov iz Evangelija, ki ga bomo slišali jutri, zadnjo nedeljo po Binkoštih. Ti stavki so tako primerni za naš čas in sedanje razmere, da se zdi, kot da jih je evangelist prav
nam zapisal. Ne bomo danes teli stavkov razlagali, že zato ne, ker so prejasni. Vsi jih razmišljajte, pa boste razumeli, komu so namenjeni.
»Glejte, da vas kdo ne pre moti. > Mnogi bodo namreč prišli v mojem imenu in bodo mnoge premotili. — Takrat vas bodo predajali v stiske in vas morili. — Vstalo bo mnogo krivih prerokov, ki bodo mnoge premotili. In ker bo hudobija narasla, bo ljubezen mnogih omrznila. Vstali bodo namreč krivi Kristusi in krivi preroki in bodo delali velika znamenja in čudeže, tako, da bi izvoljene premotili, če bi bilo mogoče. — Ne verjemite jim!«



Tole o Bevku
»Franček, dosti bo že teh »osvobodilnih dobrot« od tvojih band,« so pozdravili tukajšnji rojaki tovariša pisatelja Bevka, ki je prej v svojih številnih knjigah in predava njih toliko modroval o rešita i slovenskega ljudstva izpod krutega trpljenja, ki ga je preživljalo, zdaj je pa sam priga njač najhujših preganjalcev slovenskega naroda.
Kaj pravi teta Mica
Vpliv part zanske propagande: Nekatere pobožnjaške ženice se prav čedno izražajo o cerkvenih predstojnikih. Tako je neka pobožna teta Mica, doma iz Pregljeve dežele, ki vedno oblega cerkev dejala: Kaj pa je treba te far-ške žlote in še papeža po vrhu.
Pa pravijo partizani, da se borijo za vero in cerkev; seveda bi se, ko bi bila cerke ' drug naslov za brezbožno ko-minterno.
Mimo norišnice
V nedeljo me je doletelo protiletalsko svarilo v Gorici. Da se izognem neprijetnemu čakanju v zaklonišču, sem-
sc (juUiil iz, llTCSTU jjiuu au
Petru. Možak, ki sem ga ravno tam dohitel, me o govori: Bog vedi kam spuščajo bombe; sicer naj jih le in naj vse uničijo, da bo vsaj prej konec vojne.
Jaz mu na to odgovorim: »Mislim, da ruševine naših domov ne bodo vplivali k onec vojne.«
On pa trdi sv vse vrag vza' ni so tv
IZ ZUNANJEGA SVETA
Bratislava. List »Slovaik« piše, da je razvidno iz ostre prepovedi, ki jo je razširil sovjetski radio, češ da se sovjetski vojaki me smejo priključiti u-pomikom, da so nastali v veS ozemljih Sovjetske zveze protiiboljševiišiki upora. Uporniško gibanje, ki je navzelo na primer v Kijevu in v Okolici večji obseg, vodii odstavljeni sovjetski general Tim ošemiko.
Stockholm. Kakor de Ganite v Franciji je tudi Pierlot vedno bolj brez moči napraim političnemu razvoju v Belgiji. Da bi se rešila neprijetnega podtalnega gibanja, je izdala Piierlotova vlad® splošen poziv za oddajo orožja, kar naj bi bilo izvedeno do sobote tega tednai Poročila, ki s* prispela iz Bruslja preko Londonai, javljajo, da računajo z dramatičnimi notranjepoliitični/mi dogodki v Belgiji. V desničarski!! krogih se bojijo, da bi nastali v zvezi z ukazom za oddajo orožja nemiri. Belgijske* vlada je že resno posvarila prebivalstvo na1 posledice, ki bi nastale za one, ki bi se branili oddati orožje. »Goeieborgs Haindels und Scbilfaihrtszeitung« piše, da so v Belgiji splošno mnenja, da Pierlot ni več gospodar položaja. V Bruslju vlada neznosna napetost. Da bi rešil Pierlot svoj položaj, je moral etati že več koncesij. Kakor poroča agencija Reuter, so bili izdani vsi mogoči ukrepi, da bi ustregli podtalnemu gibanju ler mu obdržali pravice, ki si jih je pridobit' g'banje v protizakonitem boju
MILANO. Kot poročal Popnlo d’Ita-li«, je ob priliki oktobrske Mussolinijeve amnestije im na njegov poziv prišlo iz hribov več kot 12.000 italijanskih banditov im badoglliievcev, ki so se klatili po severni Italiji >m
mik je obiskal Pa'J" . to sta z de Gaul-
nared*3 pariških ulicah,
*	v«d maniiu atentat,
munUom na pmf* 11 trdo ^ ko‘
-	' ;in oJ.
las
Kako so podli
ZAKOJCA. Dva domača
[in m n ti ti
rdečkarja, ki sta prav pridno plenila po kmečkih hišah in pobirala vse, kar jima je prišlo pod roko za lačno NOV in italijanske tovariše, sta imela čudovito smolo. Ko nista mogla ubežati pred nem ško patrolo, tako kot imajo navado partizani, sta se skesano predala Nemcem. Da sta si ohranila življenje, sta povedala oblastem v.ae tiste hiše, kjer sta poprej najbolj nasilno strahovala uboge gospodinje, češ da so vedno podpirale tolovaje in so naj-večje simpatizerke partizanov.
Tako pišejo komunisti prav z debelimi črkami v svoji brošuri »Črni vrh.« To je resnično, zato vsi ponovimo za njimi: Črni vrh ni več bel! Prijazne bele hišice so zginile, porušeni domovi ter od ognja in dima počrnjeni zidovi so silne priče, kako je tam divjala slo-vensko-laška (komunistična druhal. V srca brezdomcev ;n zapuščenih sirot je legla rna žalost, pritajena od strahu in groze. Črni vrh ni več bel!
ZANIMIVO ZA VSE
'4
Se o Miklaviču
Že v prejšnji številki smo prinesli kovico, da je bi bivši voditelj. O F zu čas kobariške sovjetske republike v Kobaridu Maks Miklavič prijet v Ga-brijaih pri Tolmunu. Bdi je eden najbolj prebrisaniih komunističnih voditeljev, na videz zmeren, a »ato tembolj nevaren. Ko so lansko leto v Kobaridu zavladali komunisti, je bil on njihov duhovni vodij«. Organiziral je plenjenje po raznih mlinih in se vozil kiaikor ,kak vrhovni poveljnik z aivomobitomi, vodil je tudi rekvizioijo ital jamskih vajaških maigaioinov, fisto r<iKum)jivo je tudi, da je velik del bhuga našel jx»t v njegovo gostilno, kjer se je kar na debelo peklo in cvrlo za rdečo častniško menzo. Rekviriral je tudiii 200.000 Mr, ki so bile namenjene za narodno vojsko, pa so na čuden nafiiin izginile v žepu tovarišice 1 županje. Ko so Kobarid zasedle nemške čete, so rdečemu županu postala tla prevroča, je zbežal v hribe, kjer je marljivo nadaljeval z v Kobaridu pričetim delom. Doma pa ga je nado-mestovala njegova hči učiteljica, ki je bila še vestnojša od očeta. Da je Miklavič od svojega dela za narod imel veliko korist, se vidi zlasti iz tega, da je v nekaj tednih komunistične vlade popolnoma saniral svoje do grla za dolženo posestvo.
Sedaj čakata oče in hči v goričkih zaporih, da ju primerno nagradijo.
Kanalski lom. Tukaj se je več dni klatila neka brigada laških tolovajev. BdM so vid silno raztrgani in po večini tud-? tir’ Da so bdi tudi strašno lačni, 60 razili.io.	'ri so olkrog po hišah
iu prosil. .	>*"*1 1««*““:
V bližini Kani. nekaj naših tem (
“J®* **	mitinga. Tako,
se udeležilo las j vWitej kflko dalefi
diragi terencus se |0 jWrtizansko je tudi vas pm	^ ^ k*alu
nje, le pod part vsi o»vr>°
V *'	"a
ubili, samo prestavili so ga. Vsak dan mašuje v Cerknem, če jxi že v Cerknem ne, gotovo v Beli Krajini. Kajti te dni ga je obiskala, njegova nečakinja. Vozi hi se je z avtomobilom kat štiri ure s Črnega vrha pa čez vso osvobojeno Dolenjsko. (Pri tej novi laži so partizani pozabili poved a/tli, da je Dolenjska res osvobojena, a ne po partizanih, pač pa zdaij dokončno po domobrancih. Če bi trdili, da se je nečakinja g. župnika Piska peljala a a/eroplamom, bi jim še kdo verjel, tako pa,..)
KANAL. — Neki politkomisar prav 'toplo priporoča na vseh mitingih po kanalski okolici, naj bodo partizani popolnoma složni, da> se j.iim ne bo zgodilo to, kar se je zgodilo njihovim tovarišem v Italiji, da jih namreč .zavezniki t ne bodo razorožili.
Politkomisarji iin vsi drugi partizanski veljaki, Le priporočajte složnot-t Ji edinost kollkdr hoč.ete, a zavedajte se, da vam tudi to fife* bo prav nič pomagalo. O tem vas lahko prepriča komunist Goliuzzo — iitaljamski Vilfan — ki je te dni pribežal -od Angležev iz za sed ene Italije. Kar pokušajte komunistično radio oddajno postajo )■ M Jano Lilbera«, kjer tovariš Galluzzo divje protestira pirati stališču ki so ga angleški ».zavetniki« zavzeli do partizanov, ki- jih brezpogojno razorozujejo.
VOLČANSKA SELA. ^ Partizani so obkolili našo vas ter večidel vse hiše izropali, pobrali obleke, živila, ter še inmogo drugega. Res, čudno, po eni strani ropajo našim ljudem, po drugi strani .pa vpijejo, da jih -zalagajo Angleži in AiUierikanoi.
Ut«. M	r.1 a.M Ml rtA la II d.1 O	I I 1 J 1 T l I
skrili v kleli in jih tani zazidali, na
bi bilo na varnem tudi v slučaju kakšne nesreče. Osvoboditelji so za to izvedeli ter odnesli vse po. krito blago, še črto otroške obielkce.
Dobro si naj to dejstvo' vtisne v spomin tovarišica Mlinarjev:* in Veronika Ulovčeva, ki so prav i ko krive te nesreče, kakor je res, da so no sile podpisovat kandidatne liste z«
■cfcizanske volitve.
Biljah niso prav niž žali • zloglasnega komunista' 'diča, ki je ne 'dol-.; " sv. Antona aa 'e tudi pri
sedaj so mu odnesli pisalni stroj, na katerega je goreči duhovnik pozne noči tipkal naloge slovenskim otrokom, ker so bilii slovenski učbeniki prepovedani, in kaj bo vnaprej?
Smrt mladega fanta. Pred tedni, so partizani v Volčah nasilno mobilizirali mladega fanta Tušarja in ga odgnali v gozd. Sedaj je prišla žalostna vest, da je nedolžni fant padel pri tolovajih. Staršem naše iskreno sožaljeI
LOGJE. Dokler niso Nemci pregnali partizanov iz Logov, so se mudili tam tudi laški, banditi, ki so imeli kar svojo kasarno. Ložani so morali dajati denar dn hrano tudi tem. Če kdo tega ne verjame, se lahko .informira pri ljudeh. Strela! Ali ni bilo dovolj, da. so savojski komarji, pil: petindvajset let kri našemu ljudstvu? Se kar naprej jo pijejo! Tudi to pripišimo kar na račun naše OF!!!
ČRNI VRH. Partizani, nikakor niso mogli dohiti ljudi, ki bi stopili, v rdeče občinske odbore. Zato so, da bi ustvarili vsaj videz občinske uprave in ljudi prisilil, prepovedali hoditi iz vaših Takp so ljudje, prisiljeni zaradi pomanjkanja hrane, morali osnovati rdeči odbor. Videli pa so iz početja partizanov, kako velika svoboda se jiiim obeta v rdečili republikah.
■ KOBARID. Povemo naj vam samo ' en lep primer, kako teremike kvarijo in učijo lagati otroke. Po Kobaridu je bilo vsak dan razstlanih polno partizanskih letakov, hiše so bile vse poni alane z rdečimi zvezdaimdter srpom in kladivom. Pa so zadnjič Nemci prijeli enajstletnega fantič«, ko je raivi.o
nrirliiSrt rmrzcfitlii-kl r»rrtif7.nms;kf*
Vprašali so ga, kdo d« mu jih je dal. Fantič je hitro odgovoril, da domobranci, Ko pa je pred vso domobransko vrsto izbiral tistega, ki naj bi mu jih dal im gn ni luKteh se je začel jokati in je ves solaan povedal, katera tovarišica mu jih je dala im da ga je sama naučila, kako maj laže, če ga. bodo prijeli.
Iz tega zopet vidimo, kako se komunisti pri svojem delu poslužujejo predvsem Laži in vseh najpodlejših sredstev.
ZAKOJCA. Prebrisani teremec in partizanski zaupnik Flander Ivan je te dni padel v roke pravice, ko je ravno pobiral živimo za partizane. Ko so ga prignali v Podbrdo, je seveda popolnoma vse izdal. Partizani so zato zaprli njegovega brata Poldeta, ljudje pa pravijo, na zlasti zato, ker je z blagom, ki je bilo namenjeno tovarišem, oblekel vso svojo družino.


PRAGA. Ruski general Vlasov je prevzel predsedstvo ruskega osvobodilnega komiteja. Na prvem zborovanju, ki je bilo te dni v Pragi, je general Vlasov izjavil, da ruski vojak ne bo nikdar odvrgel orožja v boju proti komunizmu, ampak se bo vztrajno in junaško boril do končne j zmage. V svojem proglasu na ; narode Velike Rusije ie deial. j da bodo v novi državi imeli i vsi narodi enakopravnost in | da ne bodo več sužnji komunističnega nasilja.
O tem mladem ruskem generalu, star je komaj 44 let, piše, »Deutsche Adria Zeitung« zelo zanimive podrobnosti. Tako je bil še v Rdeči armadi d--kiat odlikovan z najvišjimi rdečimi odlikovanji. Bil je poveljnik kijevskega vojnega okrožja in poveljnik 16. divizije. Zato prav dobro pozna sistem in organizacijo boljše-viške armade in bo tako zdaj, ko se je odločil za trdo borbo proti boljševizmu, mogel kar najuspešneje voditi svoje vojaške akcije.
yofminsRa pošta
Dragi Tolmincil
Pretekli teden me je iskala neka Tolminka, pa me je zamenjala z nekim drugim ter mu meni namenjeno stvar zaupala. Ne vsakemu vsega zaupati in se ne takoj navdušiti za vsako stvar, če tudi je na videz lepa in svetla, ni vse zlato kar se sveti. '
Stric Janez bi rad vedel, kaj Jela Drejček Skaunkarček, ki .e podoben ne vem kateremu svetniku naslikanem v naši cerkvi. Pa Pepi iz Zatolmina ali je še živ, nosi še vedno na glavi rdečo turško čepico z dolgim cofkom? Kolikokrat se mi je smejal, ko sem ga srečal, on pa mi je ves vesel dejal, da je »fasal« makarone prt vojakih. •
In Franček iz Tilnika, ali hodi še vedno okrog pridigat, da ne smejo fantje ponoči hoditi okrog po vasi z lestvijo, da
morajo dekleta biti oblečen, dostojno in sramežljivo.
Zanima me tudi Smodin i; St. viške gore. Kako je zna zagovarjati vsako nezgodo li bolezen, da je vse vrelo k nje mu.
Pišiie mi kaj bodo še v Tot minu pokopavali pusta. Pridt Akamed iz Podšolarjeve go stilne, čudovito oblečen in st bo kot nekoč od zunaj in zno traj zalit ustavil pred pust on in ga začel škropiti z vinom lt žganjem, kot bi bila ploha.
Pišite mi kaj, če boste lepe popisali, bomo prihodnjič pri občili v,Tolminskem glasu.
Kakor vidite se še vedne zanimam za stare zgodbe ši bolj pa — za nove. Vsem Tol mincem lep pozdrav!
_____________Stric Janez
Tiska tiskarna IV/2 v Gorici
Odgovorni urednik: France Koren