JUGOSLOVENSKI SOKOL
-*——priloga „SOKOLSKEGA GLASNIKA“
1925.	V.
Naš pozdrav Tijrševu domu
Govorio kod otvorenja Tyrševa doma u Pragu dne ‘24. maja 1925. starosta JSS.
brat E. G a n g 1.
Braćo i sestre!
S juga slovanske zemlje, od tamo, gde je seme Tyrševa Sokolstva ralcođer pognalo zdravo korenje, bratski Vam pozdrav! Naša je delegacija skromna, prema našim prilikama; ali svi, koliko nas je god združeno u Jugoslovenskom sokolskom savezu, prisustvujemo sa žar-{lrn osećajima i s ponosnim duhom ovoj svečanosti, koja je prva i ostat če jedina u čitavom kulturnom svetu! Otvorenje Tyrševa onia kruna je dosadanjega rada bratskoga českoslovačkoga Sokolja, otvorenje Tyrševa doma takoder je praznik nas sviju, premda uismo materijalno doprinašali za nj, ali smo ga bratskom ljubavi ogrejali i ožarili od temelja do slemena! Nijedtm zgrada na čitavome S|rokome svetu nije tako veličanstveno, raskošno i sjajno pozlačena Plainovima ljubavi, odanosti i vernosti, kako ovaj Tyršev dom, što se S|Helo diže izravno iz srca slovanske zemlje u vedrine nebeške, zorno PoKazujuči veličajnost ideje, što ju je rodio Tyrš i što ju mi, njegovi aštinici, prenašamo iz roda u rod.
Tko da vlada čitavim slovanskim svetom? — Tyršev duh, Tyrševo Sokolstvo! Na čitavom slovanskom svetu biva jedan rod — rod slovanski, i na tom jednom slovanskom svetu združuje i veže slovanska Plemena u jedmi silnu celinu i u jedno gigantsko telo jedno jedino Sokolstvo naše, slovansko Sokolstvo!
Ponosom i radošcu plamti mi duša, jer se u njoj oglašuje svest, a je u temelje toga doma zakopan tvrdi kamen, izrezan iz jedroga Pobočja našega Triglava. No to nije samo triglavski kamen, to je okamenina sviju jugoslovanskih gora i planina od severa do juga, od aPada do istoka, kuda se prostire naša zemlja! U tom kaimenu čute JUnačke pesme o Kraljeviču Marku i o kralju Matijašu, u njem je po-ni'anjena slomljena sila cara Lazara, u njem je bol majke Jugoviča,
J’ ujem je zapisana tragedija Kosova i Albanskih gora, tragedija Matije Gubca in Zrinskog-Frankopana, u njem su okamenjeni uzdasi
I gorke suze našegai trpljenja i našega ropstva. Sav užas prošlosti sleo ’ je u toga kamenitoga svedoka pogaženoga i umirajučega naroda!
,	11	tom kamenu upisana su takoder junačka dela naših Karador-
c eviča, naših Sokola Šumadinaca, naših ustaša i dobrovoljaca, od |4ega odjekuje zveket oružja solunskoga junaštva, Kumanova i Do-
II udže, o njega se mlate besni vali našega mora. Od njega odjekuje s 11111 i poj naših dubrava i naših polja, od njega se odseva blesak ^J'ača Dušana Silnoga, potisučerostručen u rukama naših junaka
okolova, što je izvojštio domovini i narodu pobedu i slobodu. I iz
tih historičkih činjenica, što dokumenti raju naše životne sile i otporiiu snagu našega: naroda, iz te divske borbe, umiranja i pobedivanja istoga naroda buči glas, jaiči i svesniji od svih drugih, glas, koji leti od našega juga na Vaš sever preko tudine, utisnute u naše telo glas, što ga ponovno najavljam Vašim srcima i što ga izničujem vetrovima i olujama, da ga raznesu i rastresu po vsem širokom svetu — glas naše zakletve: Vernost za vernost! S Vama, braćo Čehoslovaci, jesmo i ostajemo združeni u životu i smrti!
Tyršev dome! Ti si slika veličine Tyrševa duha, koji je — kakono nitko pred njim ni za njim — u tren oka izvojštio pobedonosnu stažu i osigurao stalnu čvrstu vezu m e d u slovanskim plemenima. U toni duhu začelo se je i ojačalo naše bratstvo, u njem je dozrelo pravilno pojmovanje naše jednakosti, kojai se ne sme prikazivati samo u pi'a' vima i uživanju priborenih dobrina, nego treba da bude ujedno merilom i podelom dužnosti, koje ima svaki od nas do naroda i do domovine. U njem je nikla i uzrasla naša žudnja za slobodom, koja je čoveku slast i uteha tekar onda, kad je za nju žrtvovao i sam, koliko je najviše mogla i litela fizička i moralna sila. Po svim prosto-rijama ovoga doma diše Tyršev duh, koji pomno motri rad brače | .sestara i upravlja njim e, duh, čigovoj sili i neodoljivoj privlačivosti darovaše sebe naša sokolska braća i sestre.
Tyršev dome! «Mon.umentum aere perennius» ljubavi češkoslovae-koga Sokolstvai, kojom se žari svako srce za velikoga brata, nmjstoui i učitelja, a ujedno i spomeniče moralne i materijalne jakosti COS., koja je osobito danas zorno pokazala, kako sokolska istrajnost, soko -ska požrtvovnost i sokolska volja uz sve zapreke i neprilike stvara velika dela.
Tyrševim domom postavljen je u povesnici svega Sokolstva medas izmedu prošlosti i budućnosti. Ako smemo s ponosom da se obazrenio natrag na postignute uspehe sokolskoga rada, obračamo poglede na-pred u uverenju, da če se Sokolstvo razviti sve to jače i silnije, je1 če nam iz ovoga doma neprestance doticati sveže, zdrave sile htenja i ljubavi do rada te će za vazda ostati istinita Tyrševa nauka veenoga gibanja i večne nezadovoljnosti.
Tyršev dome! Nas, Jugoslovene, probudaj i zovi na novi rad i na vernost sokolskoj ideji; hočemo od nje, da združi i ujedini sve sinove i kćeri našega naroda u nesebičnosti, u dubokoj i tvornoj ljubavi za otadžbinu po načelu našega narodnoga i državnoga jedinstva. Ti nanii Tyršev dome, podaješ sile za plodnu samoradinost i veru u nepobed-ljivost svega dobra, velika, istinita, plemenita i pravedna. Iz toga bezdna i neiscrpljiva zdenca slovanskog osečanja, sokolskoga panslavizma, sokolske žilavosti i istrajnosti i čovečje pravednosti neka piju i neka se napiju sva naša brača i sve naše sestre, gdegod bili i kakogod im bilo, dok se u granicama naše slobodne domlovine ne udruže na veke vekova pod ponosnim sokolskim zastavama!
Kao vidljiv dokaz našega bratstva i za dokaz naše zahvalnosti za sve, što ste dobra i trajna učinili za svoje i naše Sokolstvo i s nji»,e za svoj i naš narod, izručam ovom svečanom prilikom plaketu Jug0' slovenskoga sokolskoga saveza — naše jedino i najviše odlikovanje "
Tyrševu domu na uspomenu današnjega dne. Kamen, bron i drvo neka razglasuju po čitavoj českoslovačkoj zemlji pesmu bratstva i vernosti izmedu Jugoslavije i Ceskoslovačke, neka budu glasnici naših trajnih veza, što su spojile naše i Vaše duše za jednu težnju: sve za sreču, slavu i slobodu domovine!
Vama pako, braćo i sestre, na dar naša srca i naše bratske pozdrave! Na zdar! Zdravo!
O uzgoju funkcijonara
Predavao na sednici župskih funkcijonara ČOS. i JSS. vi Pragu brat Vinc. Stžpanek, namesnik staroste ČOS.
Posao sokolskoga funkcijonara postaje od dan do dan sve to kom-plikovanijim. Taj posao ne iziskuje od njega samo tanje savesnosti i većega mara, nego i stanovitu iškolanost i stručno poznavanje zadaće, jei- se je naše uredenje ošililo i izabralo nove puteve do odredenih ciljeva pa je i administrativa zamršenija više no ikad. Mi se sada \eć ne zadovoljamo, da samo upišemo novoga člana u maticu, več nam je dužnost da tražimo informacije o njem, za vreme njegova pokus-noga učlanjenja treba da pratimo kako vrši svoje sokolske dužnosti, izveštujemo o njem svoja središta, a sve to čini mo prema ustanovljenim pravilima, po propisanim formularima. Namišljeni uspeli u °vom slučaju stoji do ispravnosti kojom funkcijonar vodi svoje zapise; do nje stoji i nadzorni rad župe, statistika središta, oseguranje članova proti v nezgoda.
Ne zadovoljava nas način kako mnogi funkcijonari vrše svoj rad. Neupućeni funkcijonari čine svojim poslovanjem mnogo neprilika i krivi su, da je naš celokupni posao nesavršen.
Kako da se tome doskoči? — Prvo: treba revidirati zadaee pojedi-nih funkcijonara, drugo: treba sustavno odgojiti funkcijonare i olak-sati im posao.
S	kojeg gledišta da revidiramo zadaću funkcijonara? — Treba svakomu funkcijonaru odrediti minimum njegova rada. U našem je vlastitom interesu, da funkcijonara ne preopterećujemo suvišnim i Prečestim upitima; više se pida bez štete može taj gubitak vremena i truda prištediti funkcijonaru. Od funkcijonara zahtevajmo samo ono, Sto neophodno treba zadaea društva, župe i središta. Uzmimo pri toni u obzir i sposobnost funkcijonara srednje ruke i gubitak vremena, što ga od njega iziskujemo. Ni na prilike medu članstvom ne smemo da zaboravljamo. Idealno bi bilo 11. pr. kad bi članska knjižica, namesto sadašnje legitimacije, pratila člana kroz celi njegov sokolski život. Ali od koliko članova možemo da očekujemo da će, kad se naglo seli, skočiti do funkcijonara po potrebne beleške. Ako član ne učini te svoje dužnosti, zar da ga kaznimo? Kako? Kore-spondencija bi bila još nezgodnija. Ne smemo da zaboravimo hi na nivo našega članstva i na njegovu spremnost u vršenju dužnosti.
Da se olakša funkcij ona rima njihov posao, treba u prvom redu da nnificiramo rad. Svi funkcijonari jedne vrste treba da istim načinom Vrše svoje administrativne dužnosti, a ne postavljajmo funkcijonara, kad se preseli iz jedne župe u drugu, pred posve novi forum rada.
Konačno: Rad našili funkcijonara ne sme da se prečesto menja. Dogada se, da odbor nešto zaključi, i jedva se administracija n to uživi, etc ti opet drugoga zaključka, koji iziskuje drukčije administrativno postupanjei
Dakle, unifikacija i stanov iti stabilitet sredstva su, kojima ćemo od funkcijonara lakše dobiti ono, što od njega tražimo.
Kad smo tako tačno ustanovili i odredili program — što je zadaća skupštine župskih funkcijonara u COS. — treba da počnemo s o d -gojem funkcijonara.
Za to imamo već praksu i prokušana sredstva'. Amo spada intervencija župe onda, kad funkcijonar u društvu počne službovati. Župa pošalje starijega prokušanoga praktika, koji daje savete članskim sastancima ili kandidatskoj komisiji, podseti je na sve administrativne zadače, koje čekaju odbor. Tako če postupati i pred izbor na glavnoj skupštini.
Na konstitucionoj sednici pomaže župski izaslanik pri izboru funkcijonara. Pri tom ne sme da zaboravi spomenuti zgodnu podelu rada, zaposlenje novih ljudi, neka preporuči da se bez potrebe ne menja ju prokušani funkcijonari, neka se zaposle i žene i t. d., zahtevat da se funkcije nakon izbora preuzmu u redu predajom listina i inventara, svetuje kod sastavljanja radnog programa i t. d.: sve su to stvari, koje treba u redu obaviti, inače urode neugodnim posledicama, katlmda čak i ponovnom glavnom skupštinom.
Samomu odgoju funkcijonara služe škole za funkcijonare. Onamo sazovemo sve funkcijonare iz pojedinih društava, prolazimo s njima sve njihove zadače i uputimo ih pouzdanim načinom, kako se pro-vadaju. U velikim i prostranim župama bit če mnoga puta potrebno posegnuti za okružnim školanm. Kod toga treba točno paziti na jedin-stvo predavanja i uputa. Najbolje je kad okružna predaivanja vode isti ljudi; inače je potrebna da se svi predavači sastanu i potanko dogovore o vodenju pojedinih škola.
U funkcionarskim školanm ne sme se štediti vremenom; brzo proči zadače pojedinih funkcijonara ne znači nmogo, jer velik deo početnika treba temeljita tumačenja. Gde to dopuštaju prilike najbolje je školu razdeliti na dva dana i pozivati u nju funkcijonare dvaput u dve srodne skupine. Gledajmo uvek na takav sastanak kao na pravu školu, omogučimo pitanja, iznošenje raznih iskustava i slično-U nekojim župama zavedeni su svrsishodno sastanci funkcijonara stanovitih kategorija, kao na primer sastanci svih blagajnika i knjigo* voda. To su u bitnosti delovi naše škole. Njihova prednost leži 11 ton*) što imadu dosta vremena za razpravljanje, a greška, da drugi funkcijonari ne upoznaju ništa iz one struke. To je svakako minus takovih špecijalnih škola, dat ne odgajaju takoder i zamenike za svoju struku time da i ini funkcijonari čuju o dužnostima i radu drugih.
Tom prilikom držim da je potrebno, da posebice spomenem, da se u odgoj funkcijonara mora uključiti i odgoj starešina. Kao voda 1 odgovorni funkcijonar treba da znade način rada svih funkcijonara u
odboru, da ih može 11 ispunjavanju njihovih dužnosti nadzirati. Mora da znade, što da zahteva.
U školi služimo se ovim predavanjima i zornim pomagalima.
Osim škola treba dai se brinemo za primerna pomoćna sredstva za sokolske funkcijonare (saradnike). Najbolje se dade učiti tim načinom, da svaki slušač dobije dotičnu tiskanicu, a predavač uzimljući Pojedine praktične primere, pokazuje na ploči način, kako se za-pisuju, a to onda slušači istovremeno provode.
Dobro je takoder, da sokolski vešti trudbenici zorno pokažu kako se vrši sednica ili jedan njezin deo.
Treba da se staramo, da dademo funkcijonar ima dobra pomagala, a to su priručnici i tiskane upute; društvo treba da nabavi u dostatnoj množini i društvene svrsishodne tiskanice. Naši formulari mora da poučavaju, vode i napominju vidljivo, što se u danom slučaju od funkcijonara traži. Iskustva i praksa svili funkcijonara!, koji danas vode, morali bi se spojiti i usa vršiti.
Mislim, da ćemo tako doći do čitavog reda obvezatnih tiskanica, koje če središte jeftino da dobavi župama, a župe če ih za umereno •povišeni doprinos dobavljati društvima na zahtev zabadava.
Prilikama, koje su nastale svim tim navedenim šredstvima, pri-pomaže i opet župa svojim nadzorom, to znači ispravnim i neprestanim poticanjem. Nadzoru je posvečena posebna uprava kao faktoru neobično važnomu. Poticanje se sastoji u neprestanom pozivanju na rad, koje od vremena do vremena treba da dode u vesnike i okruž-nice (četvrtgodišnje pregledovanje sprava, pripravljanje k godišnjoj statistici i t. d.) kao i u tom, da se komplikovaniji slučajevi, koji se leiavaju u predsedništvu župe, obrade stručno i potanko u rubrici «Sokolski funkcijonar».
To bi bilo ukratko sve što mogu reči o odgoju funkcijonara. Za-dača, koja time pada na župu, nije ni mala ni jednostavna. Potrebno je, da joj se posveti posve bar jedan funkcijonar predsedništva, da sskupi oko sebe zbor spretnih i opreznih pomočnika i nadzornika, Pa če se rezultat sigurno pokazati.
Odgoj funkcijonara nije tako težak kao odgoj odgajatelja i pred-r*jaka Na tom polju dade se najlakše izvesti mnogo u korist naše stvari. Kadimo dakle, a naših če tužba nestati jedne za drugom.
O pomenu stikov češkoslovaškega in jugoslovenskega Sokolstva
Predaval na seji župnih funkcijonarjev COS. in JSS. v Pragi br. dr. Riko F u x.
Narodni preporod pri slovanskih narodih koncem 18. in v začetku 19. stoletja je zbudil v vseh slovanskih narodih čut sorodnosti, iz katerega so se razvile prijateljske zveze, ki so se gojile z vedno večjo intenzivnostjo vzlic vsem naravnim in umetnim zaprekam. Zgodovina razvoja teh slovanskih medsebojnih stikov nam živo priča, da sta jih ravno jugoslovenski in češkoslovaški narod od prvih početkov v naj-'ečji meri gojila ter tudi znala ceniti njihov veliki pomen. Že doba Jana Kolarja, Šafafika, Štura, Vuka Karadžiča, Gaja — doba velikega
narodnega preporoda, je provzročila ravno po njih prve najožje in jako pomembne stike med obema narodoma. Kolar, Šafarik in Gaj so spoznali že takrat veliki pomen skupnega delovanja med obema narodoma in sta zlasti prva dva že v takratnih dobah podpirala' stremljenja Ilircev za združitev vseh jugoslovenskih plemen. Ti stiki tvorijo prve začetke skupnega dela jugoslovenskega in češkoslovaškega naroda, ki so se razvijali v vedno ožje in ožje sodelovanje, za katerih poglobitev pa je bil merodajen nastop Sokolstva.
Sokolstvo je nastopilo svojo prvo pot v Pragi, toda že prvi odmevi ustanovitve te organizacije so pokazali, kako globoko so segli ustanovitelji Sokolstva v dušo svojega naroda in tudi vseh slovanskih narodov. Notranja idejna moč v Tyrševem programu je provzročila ono tajno silo, s katero je Sokolstvo vplivalo predvsem na one slovanske narode, ki so živeli p..d pritiskom brezobzirnega germanskega jarma ter so hrepeneli po svobodi. Češkoslovaški in jugoslovenski narod sta se prva drug za drugim oklenila te velike Tyrševe ideje in sta od prvega trenutka pod njenim okriljem hitela roko v roki od zmage do zmage.
Гакој prvo leto po ustanovitvi Sokolstva v Pragi je bilo ustanovljeno sorodno društvo v Ljubljani leta 1863. in z ustanovnega občnega zbora je bil poslan praškemu Sokolu pozdravni brzojav v francoščini z željo za najožje skupno delovanje. To skupno delo se je potem razvijalo od leta do leta ter zbliževalo oba naroda v skupnem narodnem boju za njihov obstanek. Še isto leto je podaril praški Sokol ljubljanskemu Sokolu 60 sokolskih znakov, ki so jih nosili ljubljanski Sokoli z velikim navdušenjem na svojih prireditvah. Ko je bila postavljena telovadnica praškega Sokola, je pozval leta 1864. takratni starosta Fiigner ljubljanskega Sokola k tej slavnosti z dopisom, v katerem vabi brat na Vltavi brate na Savi k tej veliki slavnosti. To vabilo je provzročilo veliko navdušenje med južnimi Sokoli in značilno je, da po 60 letih stojita brat od Vltave in brat od Save roko v roki pri otvoritvi največjega sokolskega središča, doma slovanskega Sokolstva, ponosna na ogromno delo, ki sta ga* izvršila ramo ob rami od otvoritve prve sokolske telovadnice v Pragi!
Ti začetni stiki so se poglabljali leto za letom z osebnimi stiki sokolskih delavcev, z medsebojnimi stiki in zleti, s proučavanjem oboje sokolske literature in z drugimi sredstvi. Medsebojno spoznavanje je raslo od leta do leta, navezano je bilo mnogo prijateljstva med posamezniki ter se je tako ustvarjala vez neizbrisnega prijateljstva in bratstva ne samo med posamezniki, temveč med obema narodoma.
Te vezi sokolskega bratstva so mogočno vplivale na narodni razvoj, ker je rasla na obeh straneh zavest skupnosti. Zavest, da imamo v gigantskem narodnem boju pomoč in zaslombo in od Sokolstva ustvarjeno razpoloženje bratske skupnosti obeh narodov, je mogočno vplivala na politično delo pri obeh narodih ter se je moralo javno mnenje ukloniti delu sokolskega bratstva, ki je ustvarilo geslo: «Zvestoba za zvestobo !>
(Se nadaljuje.)
Dr. A. Košir:	(Nadaljevanje.)
Anatomija in fiziologija človeka
s posebnim ozirom na telovadbo.
Najbolj gibljiva je vretenica v vratnem delu, že manj v ledvenem, najmanj v prsnem, vrtenje hrbtenice okoli lastne osi je najizdatneje v vratnem odseku ter pojema polagoma napram ledvenemu. V sklepu »ied zatilnico in nosačem kimamo, v onem med nosačem in okreta-čem vrtimo glavo.
Od prsne vretenice odhaja (pri moškem in pri ženski) na vsako stran 12 koščenih sponk, rebra, ki se po večini — posredno ali neposredno — združijo spredaj s plošnato kostjo sredi prsne stene, s prsnico (grodnico). Prsnica, rebra in pripadajoča prsna vretenca tvorijo v celoti prsni koš (thorax). Sedem zgornjih parov
Medvre-
tenCnica
2. Ledveno vretence
slika 14. Prsni koš od spredaj. Vidimo rebra in njih hrustance (spredaj), stikajoče s prsnico in zapazimo sklepa med 1. rebrom ln vretencem.
imenujemo p r a v a rebra, pet ostalih n e p r a v a, od teh sta spodnja dva prosta. Rebra nosijo spredaj hrustanec, rebrni hrusta-
11	e c, in le-ta se stika s prsnico pri pravih< rebrih, hrustanec nepravih (razen prostih) se prislanja na prednika.
Zadešnja dva sklepa med rebrom in vretencem — po večini artikulira (= se stika) zadaj vsako rebro z dvema vretencema hkrati — kaže slika 14, rebrna glavica ima sklep ob ploščku, grčica na prečnem odrasleku. Zadaj je rebro skrivljeno po manjšem, ob strani in spredaj pa po večjem polurnem. Tretji stik je med hrustancem i11 prsnico. Ti trije stiki dopuščajo pregibanje reber, kakršno se vrši n. pr. pri navadnem dihanju (kadar se prsni koš razširi in zopet zoži), ojačeni so po mnogih dokaj čvrstih vezeh.
Prsnica je ploščnata, podolgovata, kost, nekaka antičnemu meču podobna; njen ročaj (zgoraj) je vretenici bliže kakor telo. Moška prsnica je za okoli 2 cm daljša in obenem ožja od ženske.
Prsni koš. Rebra ležijo bolj strmo pri slabo razvitem košu, ki je obenem daljši in plitvejši; pri krepkih poedincih so manj p°' vešena, koš je krajši in v sagitalni smeri (v smeri od spredaj navzad) izbočenejši. Prostore med rebri zovemo medrebrja, njih oblika odvisi od rebrne.
Prožnost celotnega koša, ki jo določa elastičnost reber in zlasti rebrnih hrustancev, pojema, kakor hitro zavapnijo ali celo zakostenijo, kar se vobče opaža v starosti. V raznih legah je oblika koša različna; če ležimo vznak ali na trebuhu, je koš bolj plitev, v bočni legi se zmanjša spodnja polovica, zato pa je zgornja bolj prostorna in gibna (važno za dihanje). Pri dihanju se rebra izmenoma dvigajo in povešajo, prvo pod vplivom mišic, drugo vsled mišičjega dela, elastičnosti prej napetih hrustancev in trebušje teže, ki poteza za rebra. Med vdihanjem se dvigajo zlasti prednji konci1 reber in z njimi prsnica, prsni koš se širi v sagitalnem in prečnem premerniku.
Okostje črepinje.
Najprej se bomo ozirali na one ploščnate kosti lobanje, ki oste-njajo možganom namenjeno duplino.
Zatllna rupa
Plošček
Slika 15. Zatllulca (od zgoraj) 1—4 križišče 2 grebenov (+)» v njegovih žlebih 1 eŽlj°
debele dovodnlce.
Zatilnica (zaglavnica, neparna). Spredaj ožja in debelejša se razširja zadaj v luskino, na koje notranji ploskvi zagledamo dva v pravem kotu se križajoča grebena. Kost preluknja velika žagi a v n a r upa, ki propušča podaljšek velikih možgan v hrbtni mozeg. Na spodnji ploskvi tik ob rupi leži parna sklepim; ploskev za Prvo vratno vretence (nosač).
Krilastl odrastek
Veliko Malo krilo krilo 1’lošček
Špranja med kriloma, vodeča v očesno duplino
Veliko krilo
Slika 10. Zagozdnica.
Zagozdnica (neparna) izgleda v centralnem delu nekako masivna, je pa votla (zračna ali pnevmatična kost). Od tega njenega telesa odhajajo kot parni odrasleki: stransko/ veliko in malo krilo, med obema špranja, vodeča v očesno duplino, ter spodnji krilasti odrastek. Telo je zgoraj vdrto, turško sedlo, v katerem leži privesek možgan.
Med zaglavnico in zagozdnico se nahaja pri mlajših ljudeh hru-stančeva spoja, pozneje (po 16. do ‘20. letu) se stapljata obe kosti v
6	n o, v osnovnic o.
Bradavičasti dol
„ Skal ni ca
Notranji sluhovod
Slika 17. Le va senčnica odznotraj.
Senčnica (parna). Vanjo se združi več delov:
a)	S kalni ca, prav slična piramidi, obrača svojo konico na-vspred proti sedlu. Kratki kanal na njeni zadnji ploskvi nazivljamo notranji sluhovod; drug kanal, v kojega vstopa notranja Vratna odvodnica, pričenja spodaj in zavije v pravokotnem kolenu
Lični odrastek
Vnanji sluhovod
Slikn 18. Leva senCnica od zunaj.
do konice. Od vnanje ploskve (baze) piramide' nas vodi daljši kanal« zunanji sluhovod v duplino, bobničeva duplina a 11 aabobnina. Na sveži lobanji ju razpredeli tanka kožica, bobnič, Notranjo steno zabobnine preluknjata dve okenci, z g o r n j e (ovalno) in s p o d n j e (okroglo), vodeči obe v notranji del piramide, v koščen labirint. Piramida vsebuje tako zvano koščeno uho, vnanje uho ali vnanji sluhovod, srednje uho ali zabobnina in notranje u h o ali labirint. (V tem-le imamo tri dele: polžek, p r i d v o r [preddvor] in t r i v s l o 6 e n e kanale.)
b) Zadaj bradavičasti d e 1 s krepkim odraslekom, brada-vičarje m, ki ga otipljemo pri sebi za uhljem.
c) Luskina, to je tenka kost v sencih.
Tudi senčnica je pnevmatična kost, v kateri imamo poleg sluhovoda in zabobnine še manjše z zrakom napolnjene dupline.
Spodnja ploskev senčice oddaja slok odrastek, s t i 1 č e k, blizu njega služi gladka ponva artikulaciji s spodnjo čeljustnico. Zapognjen lični odraslek na vnanji ploskvi se stika z ličnico.
Slika 19. Leva temenica od znotraj. Vejevje na notranji plati odgovarja brazdam ztl odvodnice trde možganske mrene.
Temenica (parna) je velika vdolbena štirioglata kost z иа-zobčeniini robovi. Vsporedno s sredinskim robom ležijo manjše ah vetje jamice, v katere se vlegajo zdebeline srednje možganske opne-
I	I
Streha očesne dupline. Slika 20. Čelnica od spredaj.
Čelnica (neparna, a parno zastavljena). Zgornji del je zopet luski podoben; vodoravni, ki pokriva očesni duplini, je v sredi globoko zarezan, vanj se vtika
Spredaj
Grebenček
r-- školjčnica
i
Navpična plofika Zadaj
Slika 21. Sitka od zgoraj.
Sitka (neparna) z zgornjim grebenčkom. Sitka je vstavljena med °be očesni duplini, je skoz in skoz pnevmatizirana, v sredi ima navpično pločo (del koščene nosne pregraje), zgoraj vodoravno, luknjičavo (sito). V nosno duplino oddaja zgornjo in srednjo skoljko (ki torej nista stamostojni koščici).
S
®lika 22. Spodnja Skoljčnlca od zunaj.
Slika 23. Spodnja šlioljčnlca (notranja plat).
Spodnja š k o 1 j č n i c a (parna) pa je samostojna, pritrjena na zgornjo čeljustnico in nebnico.
Slika 24. Ralo z leve plati.
Ila 1 o je neparna podolgovata navpična koščena pločica, del koščenega nosnega pretina.
Slika 25. Leva solzntca od zunaj.
Solzni ca (parna), ostenja začetek solzovoda.
Slika
No
Slika 28. Leva zgornja čeljustnica z nosne dupline.
Slika 29. Leva nebnica od zadaj.
26. Leva nosnica z zunanje plati. Slika 27. Leva nosnica od notranje plati.
s ni; c a (parna) je koščica nosnega korena..
Odrastek h čelnici
Prostorna duplina v notranjosti kosti
Polovično trdo nebo
Zgornja č e 1 j u s t n i c a (parna) oklepa prostorno duplino. Njen zgornji odraslek sega do čelnice, njen vodoravni tvori skupno z nebničnim polovično trdo nebo; v zobnem odrasleku tičijo v posebnih predalčkih zobje.
Nebnica (parna) se naslanja zadaj na prejšnjo kost. Navpični njen del se udeleži dna očesne dupline.
Spodnji rob očesne dupline
Slika 30. Leva ličnica od zunaj.
Ličnica (podočnica, parna), plošnata četverooglata koščica.
 Slepili odrastek za spodnje-
eeljustni sklep.
Brada -
Slika .41. Spodnja čeljustnica.
Spodnja čeljustnica (neparna). Oblakasto telo se nadaljuje vzobiščez zobnimi predalčki; parna veja je na koncu preklana, zadnji izrastek nosi prečno jajčasto glaivico, ležečo v senčnični ponvi. Telo prodira dolg kanal, v katerem potekajo močan živec in žile.
P° d j e z i č n i c a (podjezična kost, neparna) je podkovasta sloka koščica, ki pa ni v koščeni zvezi z ostalim okostjem.
S p o d n j e č e 1 j u s t n i sklep predeli mejsklepnica. Sklep dopušča razna gibanja: Odmikanje spodnje čel j ustnice od zgornje (kadar °dpiramo usta); pri tem zapusti glavica spodnje čeljustnice ponvo in zdrsi z mejsklepnico vred' na ondi zdebeljen lični odraslek senčnice. Podobno se premika spodnja čeljustnica, kadar jo pregibamo navspored in navzad. Končno lahko odmaknemo spodnjo čeljustnico na stran. Pri prvih dveh gibanjih sta prizadeta oba sklepa,, pri zadnjem pa samo sklep druge strani (če torej premaknemo čeljustnico na desno, izskoči leva glavica).	(Se	nadaljuje.)
— --------------------<jj|	PREGLED	[g>----------------------
Iz delovanja češkoslovenskega Sokolstva.
Odbor COS. je v dneh 2. do 3. maja prvič zboroval v lastnem Tyrševe№ domu. Ravno ko je hotel starosta otvoriti sejo, je prišel sel s šopkom krasnega cvetja in z zlatimi črkami napisanim posvetilom v njem: Posvetovanjem prvega zborovanja odbora ČOS. v Tyrševem domu želi uspeha Renata Tyrševa. Vse je globoko ginila nežna pozornost Fugnerjeve hčerke, ki so ji nato poslali v zahvalo pozdrav.
Nato je odbor po izvršenih poročilih vseh činovnikov sprejel temelju® zaključke o obveznem naročenju sokolskih listov, o izključevanju članov, ° sokolskih zabavah in pod.; sprejel ustanovitev stalne prednja š k e šole, nov slavnostni kroj za naraščajnice (rdeče krilo, bela jopica, črne nogavice in copate, na glavi rdeča oglavnica) in žene, ki Je bele barve (halja z belim životkom in rdečim robom, na glavi bela ruta * rdečimi okraski, sive nogavice, črni čevlji, olivno-zelen plašč s kapuco), pozorno je zasledoval poročilo oTyrševem domu, za čigar dovršitev bo treba še	l-5 milijona Kč,	za	vzdrževanje pa 513.000 Kč na leto.	In vendai
se ne bo ta	po prostornosti	največja telovadnica v Pragi dajala v	najem za
maskerade in plesne zabave. Sklenjeno je bilo naložiti po 10 Kč zletnega davka na člana. Po obravnavanju udeležbe pri zletih v tujini in pod. so se izvršile volitve predstavništva za novo triletje. Za starosto GOS. je bil zopet	izvoljen br. dr.	J.	Scheiner, za namestnike bratje dr.	K. Heller,
V. Št^anek	in Fr. Mašek,	za	načelnika brat dr. J. Vaniček, za	načelnico
sestra M. Mala, za izobraževalca br. J. Hiller.
Koliko nas je? 53 žup s 2584 društvi in 536 odseki, v celem torej 3120 edinic. V njih je združenih 362.594 mož in žen, 80.726 naraščaja Ш 172.820 dece, skupaj 616.140 duš. 475 društev ima lastno telovadnico, 926 društev lastno letno telovadišče.
Koliki bodo stroški za stalno prednjaško šolo? 560.000 K letno, od česar odpade 308.000 Kč za prehrano, kar morajo kriti župe CON Poučevali bodo: dva stalna vaditelja, ena vaditeljica in člani obeh načelnište\-Ravnateljstvo tvorijo br. Jindra Vaniček, ki predseduje, sestri Mala in Pr0' vaznikova, br. Aga Heller in br. Fr. Beranek; gospodarske zadeve so poverjene br. V. Štepanku, Jindri Vaničku in s. M. Mali, njih namestniki pa so br. Beranek, Dvorak in s. Provaznikova.
17. maja je bila otvorjena v Tyrševem domu Kardskova galerija-češki pesnik Jiri Karasek iz Lvovic je daroval ČOS. krasno in dragoceno zbirko slik, risb in načrtov (skic) starih in novejših mojstrov s pogojem? da bo zbirka nosila njegovo ime in bo nedeljena in trajno nameščena ' Tyrševem domu. ČOS. je dar sprejela in odločila zanj pet krasnih sob prvem nadstropju. 30 let se je mojster veselil svoje zbirke in 30 let je bi nanjo ponosen. Nazadnje jo je oddal Sokolstvu, ker veruje, da bo Sokolstvo ohranilo zbirko narodu; saj pozna poštenost in namene Sokolstva.
Slavnostni odbor je v radost vseh članov bratstva sklenil, da ne prosil za zlet podpore nikogar, niti države, niti mest, niti občin. Zanaša se n® požrtvovalnost članstva... In glej, prvih 1000 Kč za zlet je daroval sa starosta, drugi prostovoljni dar je 20.000 Kč, darovan od Praške Mestn
Posojilnice.	n
Vesele trenutke je preživel 17. maja Sokol Praški, zibelka vse«* Sokolstva. Ob lepem solnčnem popoldnevu je oddal članstvu starosta društv in ČOS. br. dr. J. Scheiner krasno urejeno letno telovadišče. V počaščeni otvoritve se je vršila javna telovadna ura, ki se je veselila pozornosti vseg praškega članstva.	A	n	t	o	n	i	n	B	e	n	<	a.
KNJIŽEVNOST
Strokovna.
Marsovske melodije za ansambl pikolov ali flavt, razdeljenih na dva, tri ali štiri glasove. Komponiral Miloje Milojevič in poklonil sokolskim organizacijam za defiliranje in korakanje. — Krmni moderni srbski glasbenik Miloje Milojevie je zložil 25 marševskih melodij иа plemenito iniciativo brata Velim i r a Popoviča, oduševljenega borca za sokolsko idejo, ki hoče med naše Sokole uvesti zbore «pikolašev», ki so drugod med telovadnimi organizacijami, posebno v Švici, že davno v navadi. — Glasbeni ansambl, ki naj igra te koračnice, štej 24, pikolašev, korakajočih na čelu sokolske kolone. — Marševske melodije so ne preveč Pretenciozne kompozicije malega obsega, melodijsko in harmonijsko lahko umljive, ritmiško urejene v marševskem tempu, izdelane v dvoglasnem (10), troglasnem (12) in četveroglasnem (3) stavku. Morda bo katera izmed teh marševskih melodij za male začetnike težka. Zato je potrebno, da se mladi svirači «pikolaši» seznanijo s temelji izvajalne tehnike in formacije tona na instrumentu, pa bodo potem sami iznenadeni, kako lahko jim je izvajati te lahke, preproste melodije, ki jih je možno v okusnem in prikladnem razporedu tudi splesti v venec po štiri in več melodij skupaj ter jih izvajati brez presledka drugo za drugo v obliki vojaških koračnic s triom; vsako marševsko melodijo pa je možno seveda posamezno izvajati, zakaj vsaka tvori zase zaokroženo celoto. — Na čelu marševskih melodij navaja skladatelj Milojevie dva tipa uvodnih taktov, in sicer tip a v */4 taktni, tip b v allabrevu. Ti uvodni takti se igrajo pred vsako marševsko melodijo, po tipu a ali tipu b, v kakršnem taktu pač je marševska melodija. Oba tipa uvodnih taktov sta Pisana v C-duru. Ako je marševska melodija v kakem drugem tonskem rodu (F-, G-, B-, D-, Es-duru ...), je treba uvodne takte transponirati v tonski rod marševske melodije. — Partitura marševskih melodij je jako lično tiskan Priročen zvezek, ki je obenem tudi glas za vsako poedino grupo iz ansambla Pikolov. Na zadnjem listu zvezka so objašnjenja dinamičnih in drugih znamenj, ki uvajajo na to, katera grupa pikolov naj izvaja te ali one tone, n. pr.:
2	znači, da svirata dve grupi iste tone itd. — V veliki svoji ljubavi do dece m omladine je znana socialna delavka, gospa Mabel Grujičev a, iz lastnih sredstev provzročila natisk te zbirke otroških maršev, da tudi na ta način nudi d?ci kako veselo in radostno urico. — Vseh 25 marševskih melodij je razvrščenih v nastopnem redu, vsaka melodija z imenom znanega odličnega brata Sokola: 1. marš brata Gangla, 2. br. Laze Popoviča, 3. br. Laze Cara, 4. brata Paunkoviča, 5. br. Jaše Nenadoviča, 6. br. Žakule, 7. br. Bajžlja, 8. brata Ambrožiča, 9. br. Fuxa, 10. br. Šulca, 11. br. Ante Tadiča, 12. br. Mike Gradojeviča, 13. br. Besaroviča, 14. br. Bogunoviča, 15. br. Cede Miliča, 16. br. Mirka Vojinoviča, 17. br. Borasa, 18. br. Korunoviča, 19. br. Doke Iliča, 20. br. Branka Mrvoša, 21. br. Lockega, 22. bi-. Brozoviča, 23. brata Žike Nikoliča, 24. br. Dronjka in 25. br. Šujice. — Zbori ' «pikolaševs> — kakor uvodoma omenjeno — obstojajo že davno med telovadnim naraščajem v Švici in v Franciji. Taki zbori visokih pikolovih tonov zvene prijetno in vnašajo radostno razpoloženje med korakajoče vrste. Želeti bi le bilo, da Se čimprej uvedejo tudi pri našem sokolskem naraščaju, saj instrumenti se dajo
nabaviti z malimi stroški, med naraščajniki pa je obilica glasbeno Nadarjenih dečkov, ki bi se prav radi in z zanimanjem poprijeli učenja in
v kratkem času obvladali mali instrument, posebno ker ta ne zahteva Preveč napora. — Avtor Milojevič sam pravi v predgovoru svoje zbirke ' Marševske melodije»: Za mene če biti veliko zadovoljstvo, ako divna ideja
brat Veljina nađe primene i u nas. A biće mi radost da vidim naše mlade naraštaje, pune poleta i zdravlja, kalco maršuju pobudivani svetlim, P1'0' dirnim zvucima upornih pilcola.»	—	a	—•
R,ed natecanja Jugoslovenskog sokolskog saveasa. Primljen na sednici zbora župskih načelnika dne 1. novembra 1924. Izdao t eh ni file i odbor JSS-
— Tekmovalni red JSS. v srbohrvaščini je izšel. Prevod je preskrbel brat M. Miletič.
Sokolič. Br. 5. — Vsebina: E. Gangl: Naš znak. — Nina: Zar da budeffl Sokolica samo u vežbaoni? — R. Katalinič-Jeretov: Dva brata bez seke. Nikola Dojenovič: Narodni hram. — Milko Krapež: Spomini ob 251etnici. Brat Sava: Ide nam prolječe. — Josip Jeras: Zgodovina telovadbe. — I. Bajželj: Sokolska prosvetna šola. — D. L. Brenčič: Higijena zobovja. — E. Gangl' F. Juvanec: Naša radost.
Sokolski vestnik župe Ljubljana. Prejšnji Vestnik župe Ljubljana I Je sedaj, ko sta se obe ljubljanski župi združili, začel izhajati pod zgornjim imenom v isti obliki pod uredništvom br. Luceta Straussa. Vsebina 1. številke: Dr. V. Krejči: Ob združitvi. — Dr. Pestotnilc: Brat Josip Turk — šest* desetletnik. — Dr. V. Krejči: Nekaj o izgovorih. — Župne vesti. — Društvene vesti. — Književnost.
Vestnik gorenjske sokolske Župe. Št. 3 in 4.: Obstoj Vestnika naše župe.
— Izleti. — Mrtvilo v telovadnicah. — Proste vaje za ženski naraščaj. " Delovanje župe. — Občni zbori društev. — Delovanje društev.
Naš sokolski dom. Štev. 2. — Vsebina: Dom na vidiku. — Iz odboroy№ sej. — Iz telovadnic. — Blagajniško poročilo. — Knjižničarjevo poročilo-lz prosvetnega odseka.
Sokol. Glasilo sokolskega društva u Virovitici. Broj 3.: P. S. Valanovič-O seljačkom Sokolstvu. — Križevački Sokol. — Iz JSS. — Društvene vijesti-
— Župa Strosmajerjeva Osijek. — Župa Bjelovarska. — Službeni vijesniK tehničkog odbora.
Sokolski vesnik Banatske župe. Urednik M. Stanojevič. — God. II. Broj
— Pavlovič: Osečaj dužnosti i osečaj patriotizma. — Jovanovič: O sokolskoj administraciji. — S. J.: Disciplina i red sokolskih društava. — Šport u Sokolstvu. — Dr. M. G.: Toma G. Masaryk. — M. Stanojevič: Peti sle Banatske sokolske župe. — Z. M. Popovič: Sokolima. — Sokolska akcija.
A. Tadič: Potreba prednjaka. — Beleške.
Sletski vijesnik sokolske župe «Rijeka». God. III. Broj 1. — Dr. Ante Kuntarič: Sokoli na Jadran! — Slet sokolske župe «Rijeka». — Martin Car-Crikvenica — biser gornjeg Jadrana. — Janko Jazbec: Pogibelj je blizu!
Dr. France Brelič: Križni put Sokolskog društva u Crikvenici. — Župske> okružne i društvene vijesti. — Iz uprave.
Sletski vesnik sokolske župe Mostar. Tednik, ki ga izdaja mostarska sokolska župa z ozirom na svoj zlet. Dosedaj so izšle tri številke: Br. L-Ćedo Milič: Treči župski zlet. — Dr. L. Popovič: Mladi i stari. — Aleksa Šantič: Pesma Sokolska. — Dr. Vojislav Besarovič: Uloga Sokolstva Pre rata i njegova sadašnja zadafia. — P. B.: Sokolstvo i vojska. — Iz sletske kancelarije. — Iz starešinstva župe. — Beleške. — Broj 2.: Naša misija. Stevan Žakula: Pre 22 godine. — J. Radulovič: Mostare. — Dr. Ivo Jelavio-Novi zadaci Sokolstva. — P. Č.: Inteligencija i Sokolstvo. — Iz sletsK kancelarije. — Iz starešinstva župe. — Beleške. — Broj 3.: Dr. Mila° Metikoš: Sokolske čete na selima. — Ćedo Milič: Sokolstvo i selo.
V. Spahič: 7. i 8. juna. — Nikola Begovič: Sokolstvo i deca. — Iz staie šinstva župe. — Iz sletske kancelarije. — Beleške.