LETO VIL ŠT. 45 (334) / TRST, GORICA ČETRTEK, 21. NOVEMBRA 2002 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY NOVI NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 V DRUGI KROG 1 Za nami je prvi krog predsedniških volitev v Sloveniji. Rezultatje bil nekako pričakovan, sicer pa je zanimiv vrstni red vseh kandidatov. Dvojica Drnovšek-Brezigar bo vsekakor 1. decembra dala novega državnega poglavarja Slovenije. Poleg predsedniških volitev so bile (in bodo tudi še v drugem krogu) krajevne občinske volitve oz. izvolitev županov. Ob tem pa se tu ne bi sedaj ustavljali. Sedaj je na dveh kandidatih, da se dokočno pomerita v političnem dvoboju. Janez Drnovšek in Barbara Brezigar imata tako relativno veliko časa za zadnji udarec iz polfinala v finale. Tak dvoboj pa ni lahek. Oba bosta morala seči po primernem orožju ali bolje orodju, s katerim nameravata doseči svoj namen - zmago. Morda ali gotovo je to za Drnovška lahko, saj nastopa še vedno kot predsednik vlade in s tem starta z boljše pozicije. Ni pa še vse rečeno... Zakajje pomemben prihod v drugi krog? Znano je, da v prejšnjem režimu sicer sploh ni bilo pravih volitev, oz. takrat so itak vse pomembne “oblasti", vključno predsednika volili v Skupščini, še tu pa po navodilu in naročilu CK... Danes vsega tega ni več. Vsekakor pa potrebuje tudi nova slovenska demokracija pre-vetrenje in svežino. In zato je prav, da je sedaj pri predsedniških volitvah prišlo do novega stila. Prvi dve prejšnji volilni preizkušnji sta namreč skoraj kar plebiscitarno dali na svetlo vedno istega predsednika, ki je to svoje “predsednikovanje” že itak podedoval iz prejšnjega komunističnega obdobja. Zakaj pa, če ne, toliko kandidatov? Kaj so res bili le za fasado?! Resna demokratična dialektika tudi zahteva svoje. En sam predsedniški kandidat ne predstavlja demokratičnega soočanja, pa tudi od deset do dvajset kandidatov ne odraža resnične demokratične igre. In to se danes na splošno kaže prav v deželah - naslednicah nekdanje Sovjetske zveze... Zato bi bil danes že čas, da bi se tudi v Sloveniji res odločili za nekaj novega in brez vsake povezave s prejšnjim režimom! Sedanji najbolj voljeni kandidat je bil tudi - čepra v le za nekaj let pred razpadom SFRJ -njen predsednik predsedstva in s tem vsaj formalno (pa tudi kaj več) glavni predstavnik svoje države, še vedno vezane na dogmatično in revolucionarno ideologijo. Isti pa je sedaj v samostojni in svobodni republiki Sloveniji že večkrat in še vedno premier. V tem oziru seje torej Barbara Brezigar brez kake zelo vidne politične preteklosti s svojimi glasovi (31 %) zelo dobro približala svojemu sedanjemu tekmecu, ki pa ima že prej omenjeno močno politično preteklost. Vsekakor bi bilo nujno, da se danes, v trenutku vstopa Slovenije v Evropsko unijo, tudi zunanjepolitična podoba Slovenije bistveno spremeni in postane nova, sveža, res evropska in daleč od povezav s prejšnjim režimom. Ne vemo sicer, kako bodo (da imenujemo le najvidnejše državnike nove Evope) recimo Chirac, Schroder in Blair sprejeli medse kot voditelje mlade in nove Slovenije postkomunistične državnike...! Znani francoski zgodovinar Alexis de Tocqueville je v začetku 19. stoletja napisal monumentalno delo Demokracija v Ameriki in to kako dobro desetlejtepo ustanovitvi ZDA (leta 1776). V njem avtor zelo tehtno obravnava ustavo in politične ustanove mlade ameriške države, ki so ji botrovali ljudje kot Washing-ton, Jefferson, Franklin in drugi pionirji ameriške svobode (Tocqueville sam pa je še zlasti znan po delu o starem režimu v Franciji in revoluciji). stran 2 GORICA / BRANCATI ZA ZAŠČITNI ZAKON, OSTER PROTEST DESNICE "SLOVENSKI JEZIK JE PRILOŽNOST ZA VSE!" JURIJ PALJK To je lepa misel, ki jo je na tiskovni konferenci v ponedeljek, 18. novembra, izrekel goriški župan Vittorio Bran-cati, ko je s celotno ekipo svoje občinske uprave predstavljal odločitev o nameri uresničevanja zaščitnega zakona v celotni občini in zato tudi v središču mesta. Ob Vittoriu Brancatiju je na tiskovni konferenci sedel tudi deželni tajnik Slovenske skupnosti in občinski odbornik za čezmejna vprašanja in sodelovanja dr. Damijan Ter-pin, kateremu gre brez dvoma čestitka z naše strani za dosego zares zgodovinske odločitve Brancatijeve občinske uprave. ZAŠČITNI ZAKON Brez ovinkov lahko povemo, da smo zadovoljni z odločitvijo Brancatijeve občinske uprave, da se bo skušal uresničevati zaščitni zakon tudi v središču mesta. Prav tako pa moramo tu zapisati, da smo v ponedeljek v poznih popoldanskih urah na goriškem županstvu prisostvovali srečanju goriških desničarjev, kakršnih na Goriškem in v Gorici nismo več vajeni. STRAN 2 CECILIJANKO OBISKAL GORIŠKI ŽUPAN BRANCATI ZBOROVSKI PRAZNIK ANDREJ BRATUŽ PARITETNI ODBOR NESKLEPČEN To, česar so se mnogi bali, se je torej zgodilo. V petek, 15. t.m., bi bil moral zasedati paritetni odbor, ki bi bil moral začeti s preučevanjem prejetih odgovorov številnih občinskih uprav v Furlaniji-Ju-lijski krajini glede vprašanja vključitve njihovega ozemlja v območje izvajanja zaščitnega zakona. Seje pa ni bilo oz. je bila prekinjena zaradi nesklepčnosti kmalu po začetku. Predstavnika desne sredine Milan Koglot in Adriano Ritossa sta namreč zapustila sejo, pri tem pa navedla razloge proceduralne narave. Ob odsotnosti večjega števila drugih članov odbora (povečini iz vrst desne sredine), je seja postala nesklepčna in trenutno se še ne ve, kdaj se bo nadaljevala. Petkovo dogajanje so vsi tukajšnji komentatorji razumeli kot bojkot delovanja paritetnega odbora s strani desnice. Tako gaje razumel tudi predsednik paritetnega odbora Rado Race, ki ga je označil za politično dejanje, ki ne pelje nikamor in dokazuje samo pomanjkanje volje, da se nekatere zadeve rešijo. Zadržanje Koglota in Ritosse je vznevoljilo tudi podpredsednika odbora Maurizia Lenar-duzzija in člana Danila Slokarja, ki tudi pripadata desni sredini. Paritetni odbor je namreč institucionalno telo, v katerem politični boji nimajo mesta. Vendar, če človek samo površno prebere seznam članov odbora, razume, da politika odigrava še kako pomembno vlogo v tem telesu. Trenutno je v ospredju tista politika, ki skuša zavirati oz. onemogočiti izvajanje zaščitnega zakona. Ravno deželni poslanec in član paritetnega odbora Ritossa je tisti, ki je v imenu stranke Nacionalnega zavezništva pred časom napovedal enostransko preštevanje pripadnikov slovenske manjšine na Goriškem z namenom, da bi dokazalo neprimernost zaščitnega zakona, stran 2 IVAN ŽERJAL 1 ČETRTEK, 21. NOVE/ 2002 Presenečenje na Cecilijan-ki: s pravo ovacijo je do zadnjega kotička polna velika dvorana Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici priklicala na o-der v nedeljo, 17. t.m., goriške-ga župana Vittoria Brancatija, ki je s svojo navzočnostjo želel počastiti 44. izvedbo gori-ške zborovske revije. Prvi ob- čan Gorice, ki ga je v dvorano pospremil občinski odbornik odv. Damijan Terpin, je označil tradicionalno in priljubljeno glasbeno revijo, ki jo organizira Zveza slovenske katoliške prosvete, z laskavimi besedami in poudaril, kako je važno, da "prek glasbe, ki je nositelji-ca pomembnih sporočil, po- sreduje slovensko zgodovino in kulturo." Tako s svojo prisotnostjo kot z besedami je izkazal veliko spoštovanje kulturnemu dogodku, ki je s svojo vitalnostjo in vraščenostjo v naš prostor že več desetletij neizpodbitna priča naše prisotnosti v Gorici. stran 11 DANIJEL DEVETAK CENA 0,93 € www.noviglas.it Zgodovinski obisk svetega očeta v italijanskem parlamentu j Jurij Paljk / intervju BOZO RUSTJA 1 Marko Tavčar i SPOŠTOVANI GOSPOD STANKO VUK! Majda Artač Sturman RECITE "DA" OTROKOM rjT<| Jadranka Cergol POKLON joŽETU POGAČNIKU I Breda Susič TANJA ROMANO, ZADOŠČENJE PO USPEŠNI SEZONI “Če želimo novi evropski enotnosti zagotoviti trajnost, moramo poskrbeti, da bo temeljila na etičnih temeljih, ki so bili nekoč njena osnova, hkrati pa je treba pustiti prostor za bogastvo razlik v kulturi in tradiciji, ki zaznamujejo različne narode. ” 2 VIHAR V ITALIJANSKEM JAVNEM ŽIVLJENJU ANDREOTTI OBSOJEN ČETRTEK, , 21. NOVEMBRA Kot strela z jasnega je pred dnevi prišla vest o obsodbi dosmrtnega senatorja Giulia Andreottija na 24 let ječe zaradi zadeve umora časnikarja Pecorellija. Nekdanji večkratni italijanski premier in minister je namreč bil že pred leti sicer oproščen te obtožbe. Sedaj pa je prizivno sodišče v Perugii izreklo težko obsodbo in s tem uničilo prejšnji oprostilni sklep sodišča v Pa- lermu. Sedaj je možen še priziv obtoženca oz. obsojenca na najvišje, to je kasacijsko sodišče v Rimu. Zadeva je znana in je ne bomo tu ponavljali. Časnikarja Pecorellija so ubili neznani morilci. Po sedanji obsodbi naj bi pa tako Andreotti kot mafijec Badalamenti bila prava mandatarja tega umora. Zanimivo: sodišče je vse ostale obtožence, tudi verjetne materialne ali dejanske morilce oprostilo...! Obsodba je vzbudila pravi vihar v italijanskem javnem življenju. Številni državniki in politični predstavniki so dosmrtnemu senatorju izrazili svojo solidarnost, med njimi predsednika obeh zbornic Pera in Casini, predsednik vlade Berlusconi, medtem ko je državni poglavar Ciampi izrazil svojo globoko zgroženost ob zadevi. Močno solidarnost so bivšemu predsedniku vlade izrazili tudi italijanski škofje s kardinalom Ruinijem na čelu. Giulio Andreotti je znan po nekem svojem političnem izreku (pregovoru): oblast izčrpava/uničuje tistega, ki je nima. Ta Andreottijeva ma-ksima se danes v nekem smislu kot ironija usode obrača proti njemu. Dejstvo pa je, da je ta obsodba vsekakor zelo čudna in skoraj anahronistična, in to proti človeku, ki je bil že od De Gasperi-jevih časov v prvi vrsti italijanske krščanske demokracije. Zanimivo bo videti, kako se bo vse to končalo. V PROTISLOVENSKI GONJI ODMEVI NA IZJAVE POSLANCA MENIE ALOJZ TUL Poročali smo že o trditvi tržaškega poslanca Nacionalnega zavezništva in odbornika tržaške občine za kulturo Roberta Menie, ki jo je izrekel ob položitvi venca ob dnevu mrtvih s strani tržaške občine tako na fojbo kot na spomenik štirih slovenskih fantov, ustreljenih na bazovski gmajni leta 1930 v moči neizprosne obsodbe na smrt, ki jo je bilo izreklo posebno sodišče za obrambo fašistične italijanske države v Trstu. Omenjeni prvak Nacionalnega zavezništva je, kot rečeno, objavil v tržaškem italijanskem dnevniku izjavo, v kateri podaja svojo razlago za posledice upiranja Slovencev fašistični raznarodovalni politiki in po kateri Bidovec, Marušič, Miloš in Valenčič niso nobeni mučeniki, temveč le teroristi. Ta izjava je nato imela odmevne reakcije v javnosti. Slovenski predstavniki in levosredinske sile so jo odločno zavrnile kot zagovarjanje ravnanja posebnega fašističnega sodišča in spregleda-nje ravnanja fašističnega režima do Slovencev in Hrvatov v takratni Julijski krajini. Dnevnik II Piccolo je v naslednjih dneh objavil številne krajše in daljše prispevke v zvezi z omenjeno izjavo in zadevno tematiko, ki so jo avtorji skušali prikazati v skladu s svojim osebnim prepričanjem ter boljšim ali slabšim poznavanjem stvari. Nekateri prispevki so bili tehtni in uravnoteženi. Ne moremo pa tega reči v večini posegov, katerih namen ni bil poja- snjevati razmere in dogodke tistega časa, temveč ponavljanje že dobro znanih stališč skrajne desnice do pojava fašizma in njegove represivne politike do drugorodnih manjšin, pri čemer istovetijo upiranje fašističnim metodam in ciljem s protidržavno naravnanostjo. Se daleč so od tega, da bi skušali vsaj delno razumeti razpoloženje Slovencev do nasilne raznarodovalne politike fašističnega režima in dogodke, ki so privedli do prvega in drugega tržaškega procesa pred posebnim sodiščem. Od ljudi, prežetih s takšnim mišljenjem, ne moremo pričakovati treznega gledanja na takratne dogodke. Višek nestrpnosti pa je pokazal avtor kratkega zapisa, v katerem enostavno predlaga, naj Slovenci obeležje bazoviškim žrtvam prenesejo onkraj meje v Slovenijo in ga tam častijo, kakor Italijani proslavljajo Nazaria Saura v Trstu in ne v Kopru. NOVI GLAS UREDNIŠTVO 34170 GORICA, PIAZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 532 052 FAX 0481 548 808 E-MAIL goricaCtfnoviglas.it 34133 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 040 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL trstCtfnoviglas.it UPRAVA 34170 GORICA, P.ZZA VITTORIA-TRAVNIK 25 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL upravahnoviglas.it www.noviglas.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK JURIJ PALJK IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN, REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA 42 EVROV, SLOVENIJA 46 EVROV, INOZEMSTVO 62 EVROV, PRIORITETNA POŠTA 83 EVROV POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU S 1. STRANI PARITETNI Desnico je nadalje brez dvoma hudo zbodlo dejstvo, da se je levosredinska večina v goriškem občinskem svetu odločila za izvajanje zaščitnega zakona tudi v goriškem mestnem središču. Lahko rečemo, da je v tem primeru leva sredina dokazala visoko mero političnega poguma glede na hude pritiske, ki so šli v nasprotno smer. S tem je tudi dala zgled ravnanja drugim pomembnim političnim stvarnostim, v prvi vrsti tržaški. Glede slednje je v prejšnjih dneh tržaški dnevnik II Piccolo objavil stališče deželnega vodstva Marjetice, ki zagovarja po njenem mnenju uravnovešen pristop: zaščitni zakon naj se v polnosti izvaja tam, kjer je slovenska manjšina krepko prisotna. Tam, kjer smo Slovenci zgodovinsko, vendar ne številčno prisotni (to je v mestnem središču), pa naj se zagotovijo t.i. "subjektivne pravice" z odprtjem urada za Slovence. Goriška lekcija očitno ni zalegla... S 1. STRANI V DRUGI Morda se bo tudi za mlado demokracijo v Sloveniji enkrat našel kak Tocqueville, ki bo objektivno in neprizadeto lahko orisal razmere oz. politično sliko naše matične domovine v njenem prizadevanju za zrelo državo, in to zlasti v sedanjih pripravah Slovenije za vstop v Evropo. IRAK / ZAČETEK MEDNARODNE MISIJE PRILOŽNOST ZA IRAK IN SVET BREDA SUSIČ Irak ima konkretno priložnost, da se znova vključi v mednarodno skupnost. O tem so prepričani pri Organizaciji združenih narodov, potem ko je Saddam Hussein minuli teden še pred iztekom ultimata sprejel resolucijo št. 1441, ki predvideva prihod mednarodne delegacije oborožitvenih inšpektorjev. V ponedeljek je prvih 30 inšpektorjev že priletelo v Bagdad. Vodja odprave Hans Blix (na sliki) je ob prihodu izjavil, da je prepričan, da bo misija uspešna, saj ima vsa sredstva, ki bodo omogočila odkritje morebitnega atomskega, kemičnega ali biološkega orožja, tudi če bo to dobro skrito ali zakopano globoko v podzemlju. Resolucija OZN daje inšpektorjem široke pristojnosti: že polurna zamuda oz. zaviranje dostopa do ene izmed 700 sumljivih lokacij bi lahko pomenila hudo kršitev resolucije in torej morebitne posledice, o katerih bo odločal Varnostni svet. Kljub temu da Bagdad vztraja pri trditvi, da nima in ni nikoli imel orožja za množično uničevanje in kljub temu da so Združene države Amerike ponovno zagrozile z uporabo sile v primeru, da bi Iračani izigravali inšpektorje, se mednarodni opazovalci strinjajo z Blixovo oceno, daje prišlo do konkretnega napredka v od- nosih med Irakom in mednarodno skupnostjo. Inšpektorji imajo že točno določen delovni program: 27. t.m. se uradno začnejo pregledi, 8. decembra mora Irak izročiti podroben program izdelovanja orožja in istočasno se začnejo pregledi na terenu. Misija mora do 21. februarja izročiti poročilo Varnostnemu svetu. Zelo pozitiven napredek pa predstavljata predvsem dve dejstvi: prvič, da ima misija inšpektorjev tokrat resnične garancije za to, da deluje nepristransko in avtonomno, saj jo finansira Irak sam z denarjem iz programa "Petrolej za hrano". Drugič, daje OZN, kljub pritiskom ZDA oziroma nekaterih predstavnikov Busheve administracije, ohranila monopol nad uporabo sile. Gre za dva izredno pomembna dosežka mednarodne diplomacije, ki predstavljata dragocen precedens v urejanju mednarodnega pravnega reda in uveljavljanje bolj uravnovešenih razmerij moči pri odločanju o vojni in miru. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE VSE TEŽJI CASI ZA SPORAZUMEVANJE Upati je, da gre le za trenutne občutke, toda zdi se, da je vse manj prostora za sporazumevanje, za dogovor, za plodno upoštevanje drugega in drugačnega. Osrednji povzročitelj takšnega stanja je slej ko prej svetovna situacija: gospodarsko in vojaško najmočnejša država, to so seveda Združene države Amerike, hoče vojno. Za ureditev razmer in poravnavo računov ne vidi druge možnosti. In kadar hoče vojno najmočnejša država na svetu, potem jo je zelo težko zaustaviti. Njena moč je namreč velika, njeno nenehno vztrajanje polagoma spreminja tudi mišljenje drugih držav. Kar pa je najbolj zanimivo in jemlje vsakršnemu ugovoru skoraj vso moč, je tako rekoč popolna enotnost ameriškega političnega vrha, kar se tiče vojaškega posega v Perzijskem zalivu. In podobno enotni so politični vrhovi v Veliki Britaniji ter vsaj še v Španiji in v Italiji. Kot rečeno, razlogi za upravičenost vojaških posegov obstajajo, toda navadni miroljubni zemljan nanje težko pristane in se sprašuje: kaj res ni mogoče drugače in ni druge poti? Ima sporazumevanje med ljudmi zares vse manj prostora in smo ga vsi skupaj potisnili v kol ter z njim vred tudi mir? Mir in njegove nenadomestljive darove? Je sedanja smer prihodnjih dogodkov zares začrtana ? Soglasje najvišjih izvoljenih teles v pomembnem delu razvitega sveta preprosto odgovarja: da, sedanja smer, v kolikor je ne spremenimo, je začrtana. Nedolgo tega je bilo mogoče zaslediti novico, da menda več kot sto trideset italijan- skih poslancev oziroma senatorjev opozicije pripravlja poziv, s katerim naj bi opozorili najširšo javnost, da utegne hiti stopnjevanje vojaških akcij škodljivo tudi za nas, se pravi za razviti svet. Javnost naj bi aktivneje pomagala spremeniti sedanjo naravnanost obeh tukajšnjih poslanskih zbornic. Pobuda je več kot tehtna in bi lahko dala več prostora sporazumevanju kot smiselnemu in koristnemu načinu urejanja razmer v svetu. Pa ne samo v svetu, tudi doma, kjer bomo zmanjšani prostor sporazumevanja slej ko prej čutili na svoji koži. Drugačna in različna mnenja od tistih uradnih ali vladnih bodo zanesljivo deležna vse manj prizanesljivosti in bodo v vse večji meri obravnavana kot protizakonita oziroma protivladna in protidržavna. V ta okvir je mogoče postaviti nedavno aretacijo predstavnikov gibanja no-global na jugu države. Za dogovarjanje, sporazumevanje in mirno sobivanje različnih mnenj je torej vse manj prostora. To pa človeku ne more hiti vseeno, saj se utegnejo omenjeni dogodki še ponoviti in celo stopnjevati. Ne nazadnje se isto nebo razprostira nad nami, nad manjšino, saj smo sredi nelahkega uresničevanja zaščitnega zakona. Kako da se ni mogoče zares in odprto dogovoriti ter sporazumeti z vsemi deli večinskega naroda ? Mi vemo za svoje pravice, verjamemo pa tudi v smisel in blagor sporazuma. Ustvarimo torej lepše življenje v teh naših krajih, če je že svet obtežen s težo nerešenih vprašanj. UREDNIŠTVO V G O Riti telefon: IMA NOVI 0481 532052 ŠTEVILKI ZA TELEFON IN F A X: / f a x 04 81 5488 08 INTERVJU / BOZO RUSTJA VSE, KAR DELAM, DELAM KOT DUHOVNIK! Mag. Božo Rustja je eden tistih primorskih duhovnikov mlajšega rodu, ki danes nadaljujejo s kulturnim delom vseh tistih naših dušnih pastirjev, ki so nam ohranili jezik, kulturo in krščansko izročilo. V našem tedniku smo ga že predstavili kot urednika najbolj branega slovenskega mesečnika Ognjišče; povabilo k tokratnemu pogovoru pa je dejstvo, da je g. Božo Rustja s svojimi knjigami svojevrsten fenomen na slovenskem knjižnem trgu. JURIJ PALJK Mimogrede našim bralcem povejmo, (la ima prodaja knjig g. Boža Rastje že žlahtno patino, ker se je avtor od začetka odpovedal vsakemu honorarju, kar je na Slovenskem redkost. Kar takoj nam, prosim, povejte, g. Božo, koliko knjig iz niza Zgodbe za dušo ste že izdali in seveda pri Ognjišču tudi prodali. Te dni prihaja iz tiskarne ponatis knjige Drobne zgodbe z biserom. V dobrem letu je šlo med bralce 5.500 izvodov te knjige. Prvi dve v zbirki Zgodbe za dušo sta doživeli še večji uspeh. Prva Zgodbe za dušo, po kateri je zbirka tudi dobila ime, je doživela pet izdaj, druga Drobne zgodbe za dušo pa štiri, četrta naklada pa že počasi kopni. Od vsake od teh dveh knjig je bilo doslej prodanih več kot deset tisoč izvodov. Četrta v zbirki Zgodbe za pogovor je na trgu šele pol leta. Težko je natančno izračunati, vendar je bilo doslej prodanih več kot 27.000 knjig iz zbirke Zgodbe za dušo. Tudi zato najbrž ni čudno, daje v pripravi nova knjiga Zgodbe za lep zakon in srečno družino, ki izide februarja 2003. Pogum mi dajejo tudi številni lepi odzivi na knjige. Tudi duhovniki in drugi ljudje, ki kupijo po dvajset ali trideset knjig, da jih za najrazličnejše priložnosti podarijo svojim najdražjim. In honorar? Da sem se odrekel honorarjem za knjige, se mi zdi logično. Nisem bogat, a mi nič ne manjka. Ko vidim ljudi, s kakšnim navdušenjem širijo in pomagajo pri nastajanju knjig, je moja odločitev še lažja. Hvaležen sem svojim sodelavcem. Najprej Knjige so moja skromna oddolžitev številu im ljudem, ki so mi storili kaj dobrega v življenju. dvema Čukoma: lektorju Silvestru in oblikovalcu Marku, direktorju Francu Boletu, ki z navdušenjem pospremlja knjige v tiskarno, vsem gospem na upravi, ki imajo zaradi številnih naročil veliko dela. Prepričan sem, da bi brez njih knjige ne doživele takega uspeha. Knjige so moja skromna oddolžitev številnim ljudem, ki so mi storili kaj dobrega v življenju. Tudi zato sem vsako doslej komu hvaležno posvetil. Veseli me, da bodo prvi dve knjigi pretipkali v pisavo za slepe. Tudi Hrvatje se zanimajo, da bi ju prevedli. Kje po vašem tiči vzrok za tako velik uspeh Zgodb za dušo, ko pa se tako govori, da je slovenska knjiga v krizi in da mladi ne berejo več? Odgovor iščem v besedah koprskega pomožnega škofa Jurija Bizjaka, ki je v pogovoru za Ognjišče dejal: "Tudi danes je zanimivo postaviti določeno sodobno vprašanje in nanj odgovoriti z duhovito zgodbo". Zdi se mi, da vsaka zgodba v knjigi odgovarja na neko življenjsko vprašanje. Nismo prvi v zgodovini, ki to počnemo. Judovski učeniki - rabini so radi tako delali. Tudi Jezus je ljudem govoril v zgodbah: "Vse je govoril ... v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike" (Mt 13, 34). Na vprašanje poslušalca "Kdo je moj bližnji?" ni naravnost odgovoril, ampak z zgodbo o usmiljenem Samarijanu. Na koncu pripovedi je Jezus poslušalca vprašal, kdo od treh je bližnji ranjencu. Ta je odgovoril: "Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje." (Lk 10,36-37). Jezus je pustil, da je poslušalec sam odkril pomen zgodbe. Poslušalcem je s pomočjo pogovora (dialoga) približal globoke življenjske resnice. Ko je poslušalec sam našel v zgodbi biser, njeno bogato sporočilo, mu je zlahka naročil: "Pojdi in tudi ti delaj prav tako!" (Lk 10,37). V zgodbah se - pogosto na duhovit način - pred človekom odstirajo velike življenjske resnice kot majhni duhovni biseri in mu pomagajo prebroditi vsakdanje težave. Ljudje vseh časov se namreč srečujemo v življenju s podobnimi "težavami in tudi s pomočjo teh drobnih pripovedi si pomagamo življenje osmisliti," je o knjigah Zgodbe za dušo napisala Nataša Medvešček v Slovenskih novicah. Andrej Žnidaršič pa je v Književnih listih zapisal, da je "življenjska modrost kot biser skrita v vsaki zgodbi". So torej zgodbe privlačne tudi za sodobnega človeka? Zanimivo, da tudi sodobni človek, ki so ga zaznamovali elektronski mediji, rad prisluhne zgodbam. Strokovnjaki pravijo, da so mediji pravzaprav nadaljevanje pripovedi "primitivnih" ljudstev. Kakor je v starih družbah modrec pripovedoval zgodbe, da bi ljudem osmislil in razložil življenje, tako so elektronski mediji (televizija) "novi modrec", ki pripoveduje sodobnemu človeku zgodbe, ki mu osmišljajo življenje. Ali ni film v bistvu pripoved, zgodba? Zgodbe so namreč konkretne in sodobnemu človeku, ki "ne bere več", kot ste zapisali vi, in nima rad debelih knjig in dolgih traktatov, "prevedene" besede v podobo, ki tako abstraktno idejo naredi konkretno, uporabno za življenje. Sam pa zgodbe zbiram tudi zato, ker je na videz še tako banalna zgodba lahko nosilka verskega sporočila. Spomnim naj samo na preroka Natana. Kralju Davidu, ki je grešil, je povedal preprosto zgodbo o bogatinu s trdim srcem, ki je revežu vzel edino ovco (prim. 2 Sam 12, 7). Sicer pa vse, kar delam, delam kot duhovnik v za vesti, da tudi “neklasična ” opravila lahko številnim ljudem približajo Boga. Tudi s pomočjo te zgodbe seje kralj David spreobrnil. Kje ste dobili idejo za pisanje teh zgodb in kje najdete vir zanje, če že ne rečemo prav navdih? Spet bova morala na rodno Vipavsko, Jurij. Tudi ti se boš najbrž spomnil, kako smo otroci napeto poslušali ljudi - zlasti med ličkanjem koruze (slačenjem turšče, kakor re- čemo na Vipavskem) in med tipično vipavskim opravilom, čiščenjem radiča -, ko so govorili "od starih čajtu". Zgodbe, ki sem jih pozneje povezal v knjigo, se mi niso zgodile čisto po naključju, pač pa sem jih nekako zalezoval. Rad zaidem v knjigarne. In ko sem bil že pred leti v Londonu, sem jih zasačil v knjigarni v bližini VVestminstrske katedrale. Seveda so imele avtorja, a pozneje sem jih med študijem srečal v Italiji, kjer so tako rekoč iste zgodbe ali vsaj podobne imele drugega avtorja. Se pravi, da so nastajale iz različnih virov, podpisal pa jih je najverjetneje tisti, ki jih je izbral, posodobil, prevedel in prilagodil ter dodal še katero svojo. S tem odkritjem so se nekako tudi končale tegobe, koga pravzaprav pod zgodbe podpisati kot avtorja. Najprej sem jih začel pripovedovati ljudem, pri pridigah in kar tako. Pa so se jih ljudje oprijeli, skoraj e-nako, kakor se oprime ovijalka drevesa, iz katerega dobi vodo in druge snovi, da lahko živi in raste. Takrat sem si rekel: "O, počakaj, obja- Kako se moje duho vn iško delovanje na dveh področjih dopolnjuje, naj pove dejstvo, da so se šte viln i deli knjig rodili pri delu z ljudmi. vi jih, da bodo tudi drugim na voljo!''. Najprej sem jih objavljal v reviji Ognjišče in eno leto v Naši družini, potem pa še - običajno predelane in izpopolnjene - še v knjigah. Ste odgovorni urednik Ognjišča, ki je najbolj razširjen mesečnik na Slovenskem. Vam zahtevno delo dopušča, da se kot duhovnik še srečujete in opravljate duhovniško službo v klasičnem smislu, da pomagate in mašujete po župnijah torej? Če bi mi sedanja služba ne dopuščala opravljati duhovniških opravil, bi jo pustil. Sicer pa vse, kar delam, delam kot duhovnik v zavesti, da tudi "neklasična" opravila lahko številnim ljudem približajo Boga. Seveda vsak dan mašujem, opravljam duhovniške molitve, duhovno branje in meditacijo in najmanj za konec tedna pomagam na župniji. Kako se moje duhovniško delovanje na dveh področjih dopolnjuje, naj pove dejstvo, da so se številni deli knjig rodili pri delu z ljudmi. Člani mladinske skupine bi lahko povedali, da sem večino zgodb "preizkusil" na njih. Ljudje, ki nedeljo za nedeljo poslušajo moje ho-milije, pa bodo potrdili, da so marsikatero zgodbo slišali že med pridigami. Pri Ognjišču sedaj že vrsto let vi skrbite za znamenito rubriko Naši preizkušam bratje, kar je v vsem slovenskem medijskem prostoru edina tovrstna rubrika, in že to dejstvo pove zelo veliko. Kaj vam ta rubrika in ti ljudje pomenijo? Hvala, ker ste opozorili na to rubriko in njeno edinstvenost. Težko govorim o tem, ker pri govoru o trpljenju hitro zaidemo v poplitveno ali moralistično govorjenje. Skušal bom strniti nekaj misli, porojenih ob srečanjih s temi ljudmi. Spoštuj trpečega, malo ali pa nič mu ne govori, kako je treba trpljenje prenašati. Raje poslušaj človeka in mu skušaj biti blizu. Stoj ob strani tudi tistim, ki pomagajo trpečemu nositi križ. Ne izogibaj se stika z bolniki, ostarelimi, osamljenimi, trpečimi, invalidi. Ne smeš podleči skušnjavi, da bi imel čas za izgubljen, ko si prisluhnil ljudem, ki so ti že nekajkrat povedali svojo trpljenjsko izkušnjo. Če boš odprt, te bodo tudi ti ljudje lahko veliko naučili. Tudi to, da je tvoje življenje omejeno in se bo nekoč končalo, ostalo pa bo samo, kar si zajel v ljubezen in tako strgal iz smrti v življenje. Ste izvedenec za sredstva obveščanja in zalo tudi za časopise in revije. Bodo po vaše v prihodnje mesečniki, kot je Ognjišče, in tedniki, kot je naš Novi glas, še našli svoje bralce v množici vedno manj beročih ljudi? Upam, da bodo. Upam, pravim zato, ker ne jaz, najbrž pa tudi nihče drug nima točnih podatkov o tem. Sicer pa so ob pojavljanju vsakega novega medija govorili o koncu prejšnjega. Ob razrastu časopisov, so že govorili o smrti knjige. Ko se je pojavil radio, so govorili o smrti tiska, ko se je pojavila televizija, o smrti radia... Ob rasti interneta spet nekateri govorijo o zatonu prejšnjih medijev. Najbrž bodo vsi mediji ostali, kajti vsak medij nagovarja specifični del človeka. Radio z glasbo čustvo, tisk, zlasti knjiga, bolj analitični del človekovega razuma, televizija se človeka loti bolj celostno, s podobo in zvokom... Manjše zanimanje za tisk lahko povežemo tudi z manjšo vlogo analitičnega dela človeškega razuma. Saj danes vsi nekaj čutimo, izkusimo..., vse manj pa se poglabljamo, analiziramo in beremo resne in globoke stvari. V naše kraje prihajate večkrat, saj vas vežejo na Gorico tako osebna prijateljstva kot poznanstva. Se mladi pri nas {to vaše razlikujejo od mladih v Slo veniji? Če začnem malo hudomušno, ministranti klepetajo tako v Bertokih (Slovenija) kot v Standrežu (zamejstvo) -v obeh župnijah namreč pogosto mašujem. Lahko bi rekli, da posebnih razlik ni, pa nam vendar v nekaterih stvareh vi kažete, kaj bo v prihodnosti z nami. "Kulturno globalizacijo", ki velikokrat, žal, pomeni nekritičen prevzem ameriških poplitvenih neumnosti, ste najprej izkusili vi - sedaj pa čedalje bolj mi. Sv. Valentin so najprej pri vas, pod vplivom Amerike, začeli praznovati kot dan zaljubljencev z vso trgovsko šaro. Sedaj pa že tudi pri nas. Podobno se je zgodilo z nočjo čarovnic, običajem, ki je Slovencem popolnoma tuj. Podobno je s številnimi drugimi stvarmi... Včasih sem se ob obiskih zamejstva nasmihal mehkužnosti zamejskih otrok. Danes ugotavljam, da so slovenski otroci in najstniki postali prav tako mehkužni. Pred leti sem s člani mladinske skupine prehodil kar nekaj gorskih vrhov, danes ga skoraj ni več junaka, ki bi šel z mano v gore... Neki časnikar mi je pripovedoval, kako med služenjem vojaškega roka večina vojakov ni bila sposobna povzpeti se na ubogi Nanos! Pred leti nisem mogel razumeti, kako ima cela severna Italija tako malo duhovnih poklicev. Danes se koprska škofija že sooča s tem perečim problemom. Zdi se mi, da se Slovenci v matični domovini premalo naučimo od Slovencev v Italiji. Ko se je pri vas pojavil določen problem, nismo naredili načrta, kako se bomo soočili z njim, ko se bo preselil k nam. Kako bo po vaše ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in tu mislimo predvsem na dejstvo, da se bomo Slovenci, večina od nas, ponovno znašli v skupni politični in gospodarski enoti? Rad bi delil optimizem ustanovitelja Ognjišča gospoda Franca Boleta. Ta si Evropo predstavlja skoraj kot raj. Sam si je ne. Mimogrede nisem delil njegovega navdušenja ob padcu komunizma, ko si je predstavljal, da bodo vsi nekdanji komunisti šli lepo k maši in naročili ter brali Ognjišče. Še vedno v mojih ušesih odmevajo besede, ki sva jih oba slišala od iste učiteljice zemljepisa v osnovni šoli: Evropska gospodarska skupnost. Res je, da je danes Evropa širši pojem, a vseeno menim, da se Evropa preveč'združuje zaradi ekonomije. Po mojem se zato Unija "igra" s Slovenijo pri procesu vključevanja. Kaj pa pomeni dvo-milijonski trg za Evropo v primerja- vi s poljskim trgom, ki šteje okrog štirideset milijonov, če se ne motim! Evropa je premalo Evropa narodov in preveč ekonomska skupnost. Najbrž bodo veliki narodi oziroma države preveč diktirale tempo manjšim. Ob pregovornem hlapčevstvu slovenskega značaja se moj optimizem še zmanjša. Kajti tisti slovenski politiki - v bistvu imamo v veliki večini še vedno iste -, ki so prej nespretno hodili v Beograd na škodo svojega naroda, se sedaj nespretno pogajajo z Brusljem. Slovenska evropska zgodba bi bila ob sposobnejših politikih lepša, vendar smo si slovenski volilci z nemo-drimi izbirami del te zgodbe napisali sami. 4 ČETRTEK, NOVEMBRA 2002 KRISTJANI IN DRUŽBA SVET! OCE V ITALIJANSKEM PARLAMENTU ZGODOVINSKI OBISK Prvič v zgodovini italijanske države se je zgodilo, da bi kak papež spregovoril v parlamentu. Kdo bi to lahko storil, če ne prav sedanji papež Janez Pavel II., ki je že nič-kolikokrat dokazal, da ve, kako je potrebno nagovarjati današnjega človeka in seveda tudi predstavnike političnega sveta. Svetega očeta je minulo sredo, 13. t.m., pričakal nabit italijanski parlament, med prisotnimi senatorji in poslanci sta bila tudi predsednik vlade Berlusconi in italijanski predsednik Ciampi. V svojem nagovoru italijanskim političnim predstavnikom je sveti oče opozoril na "strašno razsežnost" mednarodnega terorizma. V svojem govoru je zavrnil vsakršno odgovornost velikih monoteisti-čnih religij - krščanske, muslimanske in judovske - za terorizem, rekoč, da so bile te v zadevo vpletene na "popolnoma popačen način". Sveti oče seje v svojem odmevnem govoru dotaknil tudi krize v Iraku ter Italijo in druge države, "ki koreninijo v krščanski veri", posvaril, naj se ne pustijo, da jih zapelje logika spopadov, ki bi bili brez izhoda. Janez Pavel II. je ponovil svoj poziv, da bi v prihodnjo evropsko ustavo vključili krščanska načela in priznali vlogo, ki jo je krščanstvo odigralo na evropski celini. "Če želimo novi evropski enotnosti zagotoviti trajnost, moramo poskrbeti, da bo temeljila na etičnih temeljih, ki so bili nekoč njena osnova, hkrati pa je treba pustiti prostor za bogastvo razlik v kulturi in tradiciji, ki zaznamujejo različne narode", je dejal po poročanju Slovenske tiskovne agencije papež, ki seje tudi zavzel za tako Evropo, ki je ne bi označevali zgolj gospodarski in politični vidiki, ampak bi bil v njej prostor tudi za duhovne vrednote. Papež je ob tem izrecno pozdravil širitev Evropske unije in nove povezave, saj bo ta odpravila "nenaravno delitev" Evrope. P Papež Janez Pavel II. seje tudi zavzel za upoštevanje krščanskega izročila v prihodnji ustavi Evropske unije ter izrazil prepričanje, da evropski ustavi ne bodo manjkali tisti religiozni, kulturni in civilizacijski temelji, ki so Evropo skozi stoletja naredili veliko. Papež je v nagovoru tudi pozval oblasti, naj znižajo kazni zapornikom. Italijane in Italijanke pa je pozval, naj imajo več otrok, saj se - kot je dejal - Italija že sooča s krizo rodnosti. Politiki bi morali sprejeti takšne ukrepe, da bi bila vzgoja otrok manjše ekonomsko in socialno breme, je poudaril. 82-letnega svetega očeta Janeza Pavla II. so poslanci kar dvajsetkrat prekinili z a-plavzom. Papežev obisk v italijanskem parlamentu je zgodovinski dogodek, saj je sveti oče v svojem nagovoru priznal njegov pomen v luči razburkanih odnosov med Italijo in Cerkvijo v zgodovini. Spet je dokazal, da se ne boji govoriti o nobenih zadevah, tudi kočljivih ne, in to na tak način, da nikogar ne žali, kar je danes več kot redkost. SVETNIK TEDNA 19. NOVEMBRA SILVESTER CUK 1 FELIKS VALOIS, REDOVNIK Rojstvo otroka je srečen dogodek za družino pa tudi za širšo skupnost. Novorojenemu zemljanu vsi iskreno želijo srečo. Takšno voščilo včasih izraža že ime, ki ga starši izberejo za otroka. Med "voščilnimi" imeni izstopa ime Srečko, ki izhaja iz latinskega imena Felix, to pa razlagajo iz latinskega pridevnika felix, ki pomeni "srečen, blažen, uspešen; ploden, rodoviten; zdravilen". Feliks je ime več svetnikov, ki jih najdemo v koledarju katoliške Cerkve. Eden od teh je sv. Feliks Valois, ki ga bomo danes predstavili. Pri nas ime Feliks spada med tista imena, ki so "manj pogosta", dosti bolj je razširjena slovenska različica Srečko, redkejši pa sta Srečo in Srečka. Feliks Valois je zagledal luč sveta leta 7 727 v francoski pokrajini Valois (v okolici Pariza). Nekateri njegovi življenjepisa trdijo, da je bil potomec francoske kraljevske dinastije Valois, ki je vladala v Franciji do leta 1589, vendar tega ni mogoče zgodovinsko dokazati. Že v otroških letih je razodeval posebno nagnjenje do pobožnih vaj in je imel veliko usmiljenje do revežev, ki jih je obdarjal s hrano ali z obleko. Sledil je božjemu klicu in se odločil za duhovniški poklic. Po novi maši se je naselil pri neki samotni cerkvi in je hotel vse svoje življenje ostati tam. Mislil je namreč, da je višek svetosti, če človek skrbi le za svoje zveličanje ter se nič ne briga za ljudi in za posvetne zadeve. Ta ideal so si postavljali puščavniki prvih krščanskih stoletij zlasti v Egiptu, za njimi pa samotarji zgodnjega srednjega veka. Cerkev res priporoča ne samo duhovnikom in redovnikom, ampak tudi vernikom, da se od časa do časa umaknejo v samoto ter v tišini in zbranosti premišljujejo o evangeljskih resnicah ter se duhovno prenovijo, vendar pa želi, da bi tudi samotarji služili ljudem: z molitvijo in s spokornostjo, kakor delajo člani kontemplativnih redov. Do tega spoznanja je prišel tudi Feliks sam. Starejši življenjepisi pripovedujejo, da je k temu veliko pripomogel sv. Janez iz Mate, ki je prišel k njemu in mu pripovedoval o stiski in trpljenju kristjanov, ki so padli v mohamedansko sužnost. Naredila sta načrt, da bosta za njihovo reševanje ustanovila poseben red. Postavila sta ga pod varstvo Svete Trojice, zato se ti redovniki imenujejo trinitarci (po latinski besedi Trinitas = Trojica). Njun načrt je odobril papež Inocenc III. S podporo kraljev, knezov in grofov sta začela ustanavljati samostane novega reda najprej v Franciji, nato pa v Španiji, Italiji in drugod. Feliks je bil predstojnik redovnih hiš v Franciji, Janez iz Mate pa je bil vrhovni poglavar reda in je večkrat osebno šel v Afriko odkupovat krščanske sužnje. Feliks sicer ni nikoli šel v Afriko, je pa veliko ljudi navdušil za to samaritansko delo. Dočakal je visoko starost 85 let in je umrl 20. novembra 1212 v Parizu. SKRIVNOST ZAKONSKE LJUBEZNI P. MIRKO PELICON BOŽIČNA ŽELJA Bliža se Božič. To je praznik, ki si ga vsi želimo preživeti v notranjem veselju, v veselju družinskega kroga, kjer nas lahko topli odnosi spominjajo na to, kako je vse tisto, kar je spremenjeno, prežeto s toplino srca, dejansko tudi razlog sreče in oživljanja duha. Toliko bolj čutimo in hrepenimo po tem, ker vemo, da je realnost dejansko prizadeta zaradi ranjenih medosebnih odnosov, zaradi osamljenosti mnogih v družinskem krogu, zaradi sporov v družinah ali zaradi smrti dragega sorodnika. Vsem bralcem in, širše, vsem ljudem želim, da bi mogli vsaj za trenutek izkusiti notranjo lepoto pristnega in oživljajočega veselja. Moja želja v duhu je, da bi lahko v vseh družinah našli pot do sprave. Zelja je, da bi se lahko med sabo razumeli tako, da bi v vseh težavah našli skupno pot in rešitev v spoštovanju in potrpljenju, krotkosti, zvestobi drug do drugega. Kdo bi mi morda očital: "Midva se že razumeva, se imava že dovolj rada. V resnici ne potrebujeva vaših voščil". Vem tudi, da je mnogim zelo pri srcu razumevanje v paru in da si včasih težko priznamo, toliko bolj pa še pred kom drugim, ki ga ne poznamo dobro, da odnosi, ki jih živimo, niso tako popolni. Vendar ko mirno razmišljamo o naših vsakodnevnih medosebnih odnosih, o molku med partnerjema v družini, o grenkobi, ki izvira tudi iz prebanalnih sporov, o živčnosti, ki prepogosto onesnažuje družinsko ozračje, radi priznamo, da medsebojno razumevanje v družinskem krogu ni zmeraj tako lahko. Če bi se - obratno - odlično razumeli, bi bilo življenje veliko lažje. Torej kaj početi? Kako pomagati prebirati najgloblje razloge vsakodnevnih medosebnih sporov, ki zastrupljajo naše življenje? Kako stopati v duševne rane, da bi odkrili, zdravili in ozdravili bolečino, ki jo nosimo v sebi, ker smo si sami škodili v odnosu z drugim zaradi prenagljenosti v besedah, zaradi utrujenosti, zanemarjenosti in nepozornosti do žene ali moža, brata ali sestre, do sina ali hčerke? Zakaj si delamo škodo tudi takrat, ko ni razlogov? Prva Mojzesova knjiga, 4. poglavje, vrstice 1-16: Abel in Kajn imata veliko skupnega: hišo, okolje, vzgojo. Vendar sta nesposobna usklajevati svojo različnost; starejši brat Kajn je močnejši, mlajši pa šibkejši. Prvi poljedelec, drugi pastir, kar izraža njuno poklicno različnost, ki se odraža tudi v njunem mišljenju in o-sebni omiki. Oba darujeta Gospodu to, kar imata. Kajn ima vtis, da Bog, čeprav ne dela razlik, ima rajši Abela. Kajn ne zaznava Boga kot Očeta. Izgubi notranji mir in iz zavisti ubije brata. Zakaj Kajn ni znal kontrolirati svojih sovražnih čustev do Abela? Zakaj se ni zavedel, da so bile Abelova sreča in dobrine tudi njegove? Zakaj ne prenesemo, ko je naš bližnji - naj bo to mož, žena brat ali sestra - pohvaljen, ko uspeva v svojih dejavnostih? Zavidljiv človek je sposoben prikriti svojo zavist z ošabnim dejanje ter najti razloge za takšno dejanje. Le na koncu Kajn razume, da ošabnost, ki ga je privedla do bratovega umora, ni rešila njegovih problemov, še manj pa zadovoljila njegove potrebe. Hvala Bogu, da takšnih napetosti, kot je bila tista med Kajnom in Abelom, ni pogosto, čeprav nam televizija marsikaj posreduje. Vendar vsak manjši ali večji spor ima svojo korenino v pomanjkljivi zavesti, da sem v življenju dovolj ljubljen, da vse to, kar sem, ne vse to, kar imam, je prav in lepo in Bogu v veselje. V tem tednu razmislimo, koliko zavesti nam manjka, da smo dejansko in neskončno ljubljeni. Ne žena ne mož ne mati ne oče ne sestra ne brat ne sin ne hčerka ne morejo zagotoviti takšne ljubezni drug drugemu, ker vsem je skupna le božja. SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU A ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE. NEDELJO ZA NEDELJO viljem žerjal | 34 NAVADNA NEDELJA ‘Jaz sam bom poskrbel za svoje ovce” (Ezk 34, 11). “Gospodje moj pastir, nič mi ne manjka ” (Ps 23, J). “Da bo Bog vse v vsem ” (1 Kor 15, 28). “KoprideSin človekov v svojem veličastvu ’’ (Alt 25,31 )■ Zaključujemo cerkveno leto v pričakovanju Sina človekovega. Z adventom, ki je pred vrati, bomo začeli z berili iz leta B. Božja beseda nam bo razodevala skritega, ponižnega Boga v našem mestu, v štali sveta, v naši revščini. Jezusovo veličastvo, kraljestvo, vsa moč se razodeva v njegovem uboštvu, v ljubezni, ki išče človeka kakor pastir svoje ovce. Njegova slava je v križu, v ponižanju, ki pa izbruhne na dan v vstajenju. Ob koncu tega leta pa nas presune njegova sodba ob koncu vsega. Ker je sodba ljubezni, usmiljenja, ki si jo pravzaprav izrekamo sami že sedaj, v življenju na tem svetu. Če smo namreč gledali v sočloveku, zlasti v ubogem, bolnem, vsakršne pomoči potrebnem, Jezusa, in smo temu primerno delali, tedaj bo ta sodba za življenje. Če se pa nismo ravnali po križu, smo že zdaj v obsodbi (Mt 25, 31-46). Oče je vse izročil Sinu, da namreč kraljuje tja do peklenskih vrat, ki jih je dodobra in dokočno podrl (Mt 16,18; 1 Kor 15, 24-28. 54-57). Čeprav ostaja še veliko trpljenja, nekaj, kar sv. Pavel imenuje trn v mesu (2 Kor 12, 7); je kot reka, ki jo presekajo za jez, ki pa prepusti še nekaj preostale vode, da odteče. Nekateri so imeli pomisleke glede uvedbe praznika Kristusa Kralja (I. 1925). Bali so se namreč, da se bo Cerkev postavljala z močjo in slavo po zgledu kraljestev tega veka. Zato so dodali k temu prazniku: (Kristus Kralj) "Vesoljstva". Prvotno praznovanje je bilo na zadnjo nedeljo v oktobru, pred praznikom Vseh svetih, zdaj pa je ob zaključku cerkvenega leta, kar bolje izraža pomen Kristusovega kraljevanja po križu in smrti ter vstajenju. Zlasti na vesoljnem cerkvenem zboru (Vat. II.: 1962-1965) in še posebej v konstitucijah o Cerkvi in o Cerkvi v sedanjem svetu (C, CS), kjer Cerkev črpa pretežno ves nauk iz Sv. pisma, je Božje kraljestvo osredotočeno na Jezusovo osebo. On pa je "kro-tak in v srcu ponižen" (Mt 11, 29). Tudi Pilatu je Jezus odgovoril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 36). Toda s tem se Cerkev ne zapira v Vatikan, kakor se je bilo zgodilo ob vdoru italijanskih čet v Rim, ki so ga zavzele in uničile papeško državo (1870). Že s Pijem XI. so papeži stopili iz zaprtosti, na široko so se odprli svetu. S svetom vodijo razgovor, zaupajo mu pri delu za socialno, kulturno, gospodarsko, politično življenje. Z Janezom XXI-II. in nasledniki, zlasti z Janezom Pavlom II., ima Cerkev bolj kot kdajkoli poprej svoje mesto v svetu, ki ji prisluhne. A to ni samo krščanski svet, saj v njem bivajo v pretežni meri nekristjani in neverujoči. Cerkev se zaveda, da ni Božje kraljestvo, pač pa kraj, kjer naj se to kraljestvo uresničuje in razvija do polnosti, v večnosti. V Cerkvi in v svetu naj kraljuje Kristus z resnico, pravico in ljubeznijo. Obenem se bo Cerkev vedno spoprijemala s sovražniki, kot so laicizem, sekularizacija, razuzdanost, organizirana nevera in terorizem. Sv. Pavel imenuje tudi zadnjega sovražnika, t.j. smrt (1 Kor 15, 26; Heb 2, 15). Te sovražnike nekako personificira-pooseblja kot sile, oblasti, gospostva ipd. (1 Kor 15, 24 nss), ki kraljujejo nad človekom (Kol 2, 15); lahko rečemo, da kraljujejo pojavnem mnenju, ki vnaša v svet ljudi hude šibe, kot so splav, razporoka, kruto nasilje vseh vrst, laži, varanja. Ker je Jezus prišel zdravit, reševat, ne pogubljat (Jn 3,17), pošilja tudi nas v ta svet zato, da ga v njegovem imenu rešujemo. Za dovršitev bo kraljevanje izročil Bogu Očetu. Šele tedaj bo uničil vsakršno poglavarstvo ter sleherno oblast in moč... da bo Bog vse v vsem (1 Kor 15, 23-28). Priporočimo se Materi Božji zdravja (21. novembra) in sv. mučenki Ceciliji (22. novembra). Viri za vzdrževanje duhovnikov ne padajo sami z neba Kako deluje sistem Opombe, ki sledijo, pojasnjujejo ta mehanizem tistim, ki želijo biti bolje obveščeni. Plačevanje duhovnikov - leto 2001 (vir: lese) Odtegljivi prispevki: dejanje odgovornosti, znamenje pripadnosti. Neobhodno potrebna podpora za življenje tvoje skupnosti in vse Cerkve. Cerkev, kakršno opisuje Drugi vatikanski cerkveni zbor, je “Cerkev-skupnost”, v kateri so verniki poklicani, da odgovorno poskrbijo, tudi ekonomsko, za to, kar je nujno, da imajo vsi duhovniki, kar potrebujejo, da lahko opravljajo svoje poslanstvo oznanjevanja evangelija ter pastoralne in karitativne oskrbe. Sistem ekonomske podpore Cerkvi, ki izhaja iz predelanega konkordata izleta 1984, je vzelo veliki meri omogočil prav praktično uresničitev tem namena. pozablja, da bi se lahko usmerjala proti specifičnemu cilju vzdrževanja duhovščine. To izhaja iz zmotnega m išljenja, cla viri, ki so potrebn i za to nalogo, ‘‘avtomatično ” izhajajo iz materialne posesti cerkvenih dobrin ali iz nepojasnjenih finančnih mehanizmov. Kako pa so pomembni specifični in neposredni darovi, namenjeni vzdrževanju duhovščine, pa lahko razumemo v polnosti, samo če poznamo mehanizem, na podlagi katerega je določeno plačevanje duhovnika, ki opravlja svoje poslanstvo znotraj škofije. Sveže sociološke raziskave so med drugim podčrtale, da sta vzgoja in osveščanje krščanskih skupnosti o razlogih prispevkov pravzaprav način, kako omogočiti, da se razvija tudi kultura “Cerkve-skupnosti”, ki jo je nakazal Drugi vatikanski koncil. duhovniške službe. Vsak duhovnik zbere tako določeno število točk, ki vsekakor ne morejo prekoračiti števila 141. Vsaki od teh točk odgovarja denarna vrednost. Vsako leto se točka izenači: letos velja 10,48 evrov (kar znaša 20.292 starih lir). V spodnji razpredelnici sta predstavljeni točkovanje in plačevanje, ki pritičeta komaj posvečenemu duhovniku in pa škofu na pragu upokojitve. Kdo plačuje duhovnika Duhovnika plačuje v prvi vrsti cerkvena ustanova, pri kateri opravlja svojo službo, npr. župnija. Vsota, ki jo župnik ali njegov pomočnik prejemata, se izračuna po t.i. “temeljni vsoti”. Za vsakega posameznega prebivalca župnije je določena ena vrednost (za leto 2002 je to 0,07230 evrov oz. 140 starih lir). Ta vsota se pomnoži s celotnim številom prebivalcev župnije in se mesečno dvigne iz župnijske blagajne. Župnija, ki šteje tisoč prebivalcev, bo tako morala za svojega župnika prispevati 72,3 evrov (140.000 lir) na mesec; župnija, ki šteje 10.000 prebivalcev, pa 723 evrov na mesec (1.400.000 lir). Pri tem sta jasni dve stvari: prejete vsote so lahko prenizke in (predvsem) lahko ne odgovarjajo plačilu, ki pritiče V EVRIH______________TOČKE VREDNOST___MESEČNO BRUTO" MESEČNO NETO*’ Sistem plačevanja škofijskih duhovnikov, ki je v veljavi od leta 1989, ko so postali možni t.i. darilni odtegljaji, namenjeni Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovščine (lese), podeljuje vsem 35.000 aktivnim duhovnikom v škofijah ter 3.000 ostarelim in bolnim duhovnikom isti način ravnanja in (ob enakih pogojih) ista sredstva. Sistem namreč temelji na treh načelih: ■ vsi duhovniki, ki se posvečajo službi Bogu, imajo pravico do dostojanstvenega ekonomskega vzdrževanja. ■ Plačevanje mora po možnosti biti enako za vse duhovnike, ki se nahajajo v enakih pogojih. ■ Plačevanje lastnih duhovnikov je naloga vernikov. Sistem zato lahko označimo kot izenače-valnega tipa. Poleg tega temelji na solidarnosti in na dulni “medsebojne pomoči”, ki mora biti gibalo vsake verne skupnosti. Točkovanje Plačevanje vsakega škofijskega duhovnika je določeno na podlagi točkovanja, ki se pripisuje, upoštevajoč parametre, kot so starost, opravljena služba itd. Izhodiščna točka je enaka za vse, trenutno znaša 80 točk. Poleg te baze imamo tudi dodatne točke za dodatna službena bremena ali pa za opravljanje posebnih nalog v okviru Komaj posvečen duhovnik 80 Škof na praou upokojitve 136 826.40 1.404.88 715.40 1.138.49 Kot je zlahka razvidno, med temi plačili ni velikih razlik. Dobro je tudi si zapomniti, da italijanski škofijski duhovniki prejemajo samo 12 mesečnin. Vrednost točke 2001 ' Izračun, opravljen na podlagi dokončnih aJikvotnih delov 2001 vsakemu duhovniku na podlagi njegovega točkovanja. Pri tem pridejo v poštev tiste oblike skupne “podpore”, zaradi katerih postane sistem izenačujoč in, kar je še bolje, solidaren. Na začetku skrbijo zato škofijski inštituti za vzdrževanje duhovščine, ki razpolagajo v prvi vrsti s “krajevnimi” premoženjskimi dohodki (bivšimi nadarbinami), vendar je skoraj vedno potreben tudi poseg Osrednjega inštituta za vzdrževanje duhovščine, edinega v celi Italiji, kateremu so namenjeni darilni odtegljaji za vzdrževanje škofijskih duhovnikov. Kako deluje integriranje Navedimo praktičen primer in vzemimo ponovno v poštev župnika iz župnije s tisoč in tistega iz župnije z 10.000 dušami, o katerih smo govorili pred kratkim. Če na podlagi svojega točkovanja (npr. 100 točk, ker sta službovala vsaj 30 let) lahko oba računata na 1.048 evrov bruto dohodka mesečno, bo Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovščine župniku iz manj številne župnije podelil integriranje v višini 975,7 evrov mesečno, drugemu pa 325 evrov mesečno za 12 mesečnin. S plačevanjem davkov bosta oba lahko prejemala 893 evrov (približno 1.730.000 lir) mesečno. Še zadnja opomba: duhovnik lahko prejema dohodke, izhajajoče iz delovnega razmerja, npr. plačo za poučevanje verouka ali pa pokojnino, kar se pridruži temeljni vsoti. Če je tudi tako dobljena vsota nižja od tiste, ki jo določa točkovanje, je duhovnik lahko deležen prej omenjenega integriranja. Temeljna točka je, da mora Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovščine razpolagati s potrebnimi ekonomskimi sredstvi, da lahko opravlja svoje poslanstvo. To so predvsem tista sredstva, ki jih predstavljajo t.i. darilni odtegljaji, ki so v celoti in izključno namenjeni vzdrževanju duhovnikov. Zato v življenju Cerkve, mišljene kot skupni dom, mora tema soodgovornosti vsakega “stanovalca” v odnosu do izredno delikatnega vprašanja vzdrževanja duhovščine biti usmerjena v tisto, kar je najbolj neposredna in konkretna oblika “solidarne podpore”: v darilne odtegljaje. (Pripravila Maria Grazia Bambino, prev. IŽ) 6 ČETRTEK, * l>1. NOVEMBRA 2002 OB 90-LETNICI ROJSTVA SPOSTOVANI GOSPOD STANKO VUK! Zgodilo seje, da sem v torek, 12. novembra, po telefonu klical vašega nečaka, dragega prijatelja Marka, da bi malo poklepetal z njim, pa je na klic odgovorila njegova mama in vaša svakinja, gospa Natalija, ki mi je kot prvo stvar omenila, da se ni nihče javno spomnil, da bi vi tistega dne obhajali 90. rojstni dan. Naj se vam torej na tem mestu v imenu vseh, ki delamo pri sredstvih javnega obveščanja, opravičim za to "luknjo" in jo rad skušam v naslednjih vrsticah zapolniti. Obračam se na vas v tej bolj o-sebni pisemski obliki, ker se mi zdi, da je to tudi bolj neposreden način, da vam izrazim nekaj misli in občutkov, ki jih vedno znova imam, ko se srečujem z vami in vašim delom. Najprej vem, da sem o vas in vaši usodi nekaj zvedel v nižji srednji šoli, ker smo v slovenskem berilu imeli odlomek iz neke vaše istrske črtice, ki je govorila, če se prav spominjam, o Kubedu. Prof. Terčeljeva, ki nas je takrat učila, nam je čisto na kratko omenila, da ste bili obetavni pesnik in pisatelj, ki pa so ga neznanci spomladi leta 1944 umorili skupaj z ženo in nekim prijateljem. Pri tisti starosti se človek niti dobro ne zaveda, kaj mu pravijo učitelji, a nekje v podzavesti sem to usodo registriral. V naslednjih letih se je ta podoba ustvarjalca, narodnega in političnega delavca, organizatorja, obsojenca na drugem tržaškem procesu in zapornika, občutljivega in življenjsko dinamičnega človeka vedno bolj izpopolnjevala. Vaše sodelovanje pri Sčekovi avberski dijaški družini, mi ni potrjevalo le trdne zveze, ki sta jih z avberskim gospodom, bivšim poslancem Virgilom Sčekom, vzdrževala Vaš oče Anton in svak Engelbert Besednjak, ampak tudi, da ste se prepoznavali v krščanskosocialnem svetovnonazorskem svetu. Predvsem pa je ta vaša dejavnost potrjevala iskreno in odločno voljo, da se aktivno vključite v oni širši proces upora našega človeka proti raznarodovanju. S svojim delom ste skrbeli predvsem za krepitev in ozaveščenje mladega roda, kar vas še dodatno označuje. Dolgo, vem, me je mučila želja, da bi prebral knjigo Zemlja na zahodu, ki je izšla leta 1959 v Kopru in stajo uredila dr. Milko Matičetov in prof. Lino Legiša. Kot začarano pa je bila knjiga vsakokrat, ko sem jo iskal v tržaški NŠK, izposojena. Šele sredi osemdesetih let, ko sem nekega dne vstopil v starinarno v Ljubljani, sem na polici pred vrati, na višini oči zagledal sinji hrbet z zlatim napisom Stanko Vuk - Zemlja na zahodu in se čudil svoji sreči, da sem knjigo končno imel v rokah in jo lahko kupil. ...Kako lepa, a tudi boleča je bila povratna pot, ko sem na vlaku do Sežane prebiral vaše pesmi, Madonno sclavo, drugo kratko prozo in pisma, pisma iz zaporov. Spominjam se tudi nekaterih pogovorov z vašo, tudi že pokojno sestro, gospo Zalo Besednjak, zlasti v dneh, ko je izšel Tomizzov roman C// sposi di Via Rossetti, ki je med slovenskimi bralci obudil spomin, italijanske bralce pa seznanil z vašo osebno in družinsko tragično usodo, posredno pa tudi s trpljenjem primorskih Slovencev pod fašizmom. Vaše ime je tako predvsem boleče vezano na tragično smrt, ko so vaju z ženo Danico Tomažič in znancem dr. Dragom Zajcem, 10. marca 1944 zvečer, ustrelili v vašem stanovanju v ulici Rossetti v Trstu, le nekaj sto metrov od domače hiše vaše 26-letne žene, sestre Pinka Tomažiča, ki je bil usmrčen na Opčinah z ostalimi žrtvami drugega tržaškega procesa. Ta zagonetna trojna smrt še vedno ni pojasnjena, a prepričani smo, da bo resnica tudi v tem primeru prišla na dan in bomo tedaj razkrili še eno temno poglavje naše polpretekle zgodovine. Bila so vojna leta in vi ste se le dober mesec prej vrnili iz zapora v mestu Alessandria v Piemontu. Posebno sodišče za zaščito države vas je namreč na drugem tržaškem procesu uvrstilo med 60 obtožencev. Obsojeni ste bili na 15 let zapora zaradi protifašističnega delovanja, širjenja slovenskih knjig, izdajanja dijaških listov, vohunstva in pre-vratništva. Po povratku pa sta se z Danico pripravljata, da se umakneta iz Trsta in se pridružita partizanom. Marsikdo pa je prav temu namenu pripisoval povod za umor. Moral bi omeniti tudi Vaša pisma iz zapora v Fossanu in Alessandrii. Ko Dani zaradi cenzure v italijanščini pišete: "Danes je leto dni, odkar sem tukaj. Eno leto, odkar ti redno, dvakrat na teden, napišem temule podoben list, da bi prišel do tebe, da bi ti povedal... toliko stvari, ki jih ne znam povedati...." ali malo dalje "Eno tvoje pismo je tako, da bi se splačalo dati se zapreti sem noter samo zato, da bi ga dobil", je vsakomur jasno, da sta te besede narekovali globoka ljubezen in nave- zanost. Čeprav so to izrazito osebna pisma, da se nam včasih celo zdi, da nam je dovoljeno pregloboko pogledati v dušo mladoporočencev iz ul. Rossetti, ali pa prav zato, ta pisma nagovarjajo vsakega izmed nas, ki se iz takega ali drugačnega razloga nahaja v stiski in išče v prijateljski in ljubeči duši sogovornika in predvsem opore. Zato jih ob določenih priložnostih še vedno rad po drobtinicah prebiram in si predstavljam, kaj so vama te vrstice pomenile in kaj bi danes, v dobi mobitelov in elektronske pošte, lahko pomenilo in kako tudi olajševalno pomagalo vsakomur izmed nas napisati tako iskreno pismo ljubljeni osebi. Kaj naj še rečem?! Z gospo Dani in dr. Zajcem ste pretrpeli nasilno smrt... pri Bogu prosite za Vukov rod in za nas vse, ki se kljub zakonu 38 borimo za preživetje! S SPOŠTOVANJEM MARKO TAVČAR ZBORNIK 0 GORIŠKI NADŠKOFIJI Leto je minilo od mednarodnega posveta z naslovom Goriška nadškofija od ustanovitve do konca habsburškega imperija 1751-1918. Prireditelji odmevnega posveta so poskrbeli za izdajo vseh 25 študijskih esejev, ki so bili predstavljeni na posvetu. Knjiga je zajetna, saj obsega kar 550 strani, in to predvsem zato, ker so vsi posegi objavljeni v vseh treh jezikih mednarodnega posveta: v italijanskem, slovenskem in nemškem. Predstavitev zajetnega zbornika bo v dvorani pokrajinskega sveta v Gorici v četrtek, 5. decembra, ob 18. uri. Pomembno delo bosta predstavila prof. Giuseppe Battelli s tržaške univerze in dr. Branko Marušič, ki vodi zgodovinski inštitut Milko Kos v Novi Gorici. 20. NOVEMBER - SVETOVNI DAN OTROKA RECITE ”DA“ OTROKOM! MAJDA ARTAČ STURMAN Pod tem geslom potekajo ob letošnjem mednarodnem dnevu otroka različne pobude in prireditve, od koncertov do okroglih miz in posvetov, ki naj bi opozorili na težave in probleme otrok in mladostnikov vsepovsod po svetu. Konvencija o otrokovih pravicah, sprejeta leta 1989, vsebuje temeljne postavke, ki naj bi zagotavljale vsem otrokom mir, spoštovanje njihovega dostojanstva, svobodo, možnost izobraževanja in zdravo okolje. Mednarodna organizacija Unicef si prizadeva za množične obveščevalne kampanje, za nabirke, za človekoljubno pomoč najšibkejšim in zatiranim, saj vemo, da med hude probleme še vedno sodijo otroška in poporodna umrljivost posebno v deželah podsaharske Afrike in jugozahodne Azije, podhranjenost, pomanjkanje pitne vode in nepismenost oziroma nezadostno osnovno izobraževanje otrok in odraslih, posebno žensk. Ne pozabimo, da že dolga desetletja na ogroženih področjih in v kriznih žariščih deluje na tisoče ljudi: zdravnikov, bolničark, vzgojiteljev, laikov in misijonarjev, ki posamezno ali v okviru človekoljubnih gibanj in organizacij, kot sta Karitas ali Zdravniki brez meja, brez razvpite reklame in medijskega posredovanja opravljajo karitativno delo in se razdajajo v nenaklonjenih, nezdravih in celo nevarnih razmerah, še zlasti v krajih, ki jih prizadevajo vojne, etnični konflikti, teroristični napadi. Tam - daleč od televizijskih kamer in mikrofonov, v blatu in umazaniji, med bombami in zasedami, v bednih predmestjih in v podzemlju velemest - živijo in delujejo novodobni svetniki, sledeč klicu pravega altruizma in v duhu evangeljskega izročila. Kot oni recimo "da" otrokom tudi mi! Takrat, ko nas prosijo za uspavanko, ko nas prosijo za pravljico, ko bi se radi igrali z nami ali ko nas prosijo za pogovor in bi nam radi zaupali kaj posebno pomembnega. A obenem jim moramo znati reči tudi "ne", tem našim otrokom, tem razvajenčkom, ki jih mnogi zasipavajo z igračami, ki jih v najnežnejših letih ob neupoštevanju njihovih osnovnih NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 22.11. DO 28.11.2002) Radijska postaja iz Vidma od-radiospazkd daja na ultrakratkem 1 | valu s frekvencami za * Goriško 97.5, 91.9, 90.9 Mhz; za Furlanijo 103.7,103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4,91,103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob nedeljah, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 22. novembra (v studiu Anka Černič): Prisluhnimo zborovski glasbi: Oktet Suha iz Koroške. - Svetnik tedna: sv. Katarina (25.11.). - Za prijeten konec tedna: slovenska na-rodno-zabavna in zabavna glasba. - Sobota, 23. novembra (v studiu Jan Leopoli): Za prijeten konec tedna. - Ponedeljek, 25. novembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni mozaik z Andrejem: slovenska lahka in narodna glasba. -Torek, 26. novembra: (v studiu Matjaž Pintar). -Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. - Sreda, 27. novembra: (v studiu Danilo Čotar) - Pogled v dušo in svet: Kje so slovenski priimki. - Izbor melodij. - Četrtek, 28. novembra: (v studiu Niko Klanjšček).... - Zvočni zapis. - Glasba iz studia 2. S 3. STRANI VSE, KAR DELAM Z vstopom v Evropo bomo vsi Slovenci plačevali z evri, obenem pa bomo vsi slovenski kristjani deležni iste "evropske" klime, ki ni hotela sprejeti formulacije, da je krščanstvo eno temeljnih elementov Evrope, na kar je 31. oktobra opozoril tudi papež. Morda bomo prav zato tudi vsi soočeni s - dobesedno - staro celino, kjer več ljudi umira, kot se jih rodi, kjer je malo veselja do življenja in smisla za sočloveka, kjer človek ni cenjen kot oseba (problem evtanazije), kjer je vse več osamljenih (starejših) ljudi in vse več (mladih) brez upanja. Seveda pa bi vsi ti pojavi prišli v Slovenijo, tudi če bi ta nespametno ostala zunaj Evropske unije. Nerealno je razmišljati, da bi Slovenija ne vstopila v Unijo, nemodro pa je, da se Slovenci na ta vstop ne pripravimo. Legitimen se mi zdi tisti evro-skepticizem, ki se zaveda omenjenih negativnih pojavov. Mislim, da ni države v Evropi, ki bi imela tako nerešen status Cerkve, kot ga ima Slovenija. Z vstopom v Unijo se položaj Cerkve ne more poslabšati, k večjemu se lahko, če imajo naši politiki kaj občutka odgovornosti in samospoštovanja, samo izboljša. Še misel za naše mlade bralce! Začel sem z zgodbami. Naj še končam. Večkrat ob pisanju zgodb pomislim: "O, ta pa je pisana prav na kožo našega šefa", ali "Ta pa je prav po meri onega sodelavca ali sodelavke", tretjič jo namenim kakšni znani osebnosti, spet drugič kakšnemu znancu ali prijatelju. Tako sem se zalotil, da odločno premalo naukov zgodb namenim sebi. Morda bi moral manj naukov nameniti drugim in več sebi. Svet začnem izboljševati, ko začnem spreobračati sebe. Začnimo svet spreminjati pri sebi. zijo s preštevanjem, se moramo resno zamisliti in ustvarjalno premisliti o naši prihodnosti. In kljub temu da se na obzorju zgrinjajo črni oblaki tako v širšem svetovnem kot v ožjem merilu, imamo pravico do prihodnosti, do svetlih vizij. Vsi, in še posebej naši otroci in mladostniki, smo potrebni optimizma, svežine in ustvarjalnega duha. Potrebni smo otroškega smeha in joka, mladostnega elana, novih vizij in idej. Kako sem vesela vsake mlajše, številnejše družine, ki se z mladostno živahnostjo in trmastim vztrajanjem prebija skozi vsakodnevne te-potreb razvajajo s potovanji v dalj- žave kljub nezadostnim slovenskim ne eksotične kraje, ki jih obdarujejo jaslim, oddaljenemu vrtcu, neustre- s prenosnimi telefoni, da bi z njimi znim šolskim poslopjem, vse večjim nadomestili svojo prisotnost... Ka- podražitvam ali splošnemu nezani- že, da smo vzgojili edinčke in raz- manju in celo nenaklonjenosti! Vtis vajene otroke, ki pri nas postajajo imam, da smo v splošnem tarnanju že prava redkost, da se šole pulijo zaradi vsakovrstnih objektivnih in zanje. subjektivnih težav, problemov in Recimo "da" otrokom tudi mi! V nadlog spregledali bistvo življenj- časih, ko preštevamo denar tako na skega in družbenega napredka. Ge- zasebni kot tudi na manjšinski rav- slo ob mednarodnem dnevu otroka ni, v časih, ko se nostalgiki ponašajo naj nam bo v razmislek, s svojo kulturno nevednostjo in gro- I E. -----1^UITI 1 RA »°y"gg NA REŠETU TISK, RADIO IN “UFO” RAZSTAVA V KULTURNEM CENTRU LOJZE BRATUŽ PODOBE KRESNE NOČI FRANKA ŽERJALA GORIŠKA M O H O H J E V A I) R U Ž B A KNJIŽNA~ZBIRKA ZA LETO 2003 FOTO B 1'MBAC A Joj, koliko je stvari, ki letošnjo jesen razburjajo slovensko javnost in odmevajo v tisku! Uresničevanje zaščitnega zakona, pa problemi v Slovenskem stalnem gledališču in v Glasbeni Matici, incident v Rižarni, sramotne izjave o Bazoviških junakih in še in še. Najmanj odmevajo v tisku pravzaprav spremembe na Radiu Trst A, ki pa niso tako nepomembne. V začetku oktobra je odšel v pokoj progra-mist-režiser Igor Tuta, ki je zadnja štiri leta vodil programski odsek Radia Trst A, pri časnikarjih pa je prav tako odšel v pokoj Stojan Spetič, ki je bil pri poslušalcih poznan predvsem kot dober komentator italijanske politike iz Rima. Igor Tuta je imel 23. oktobra v Primorskem dnevniku zanimiv intervju, ki opozarja na "obu-božanje radijskih in televizijskih oddaj". Članek je imel lep masten naslov: Slovenski radio vrednota za vso manjšino, a odmevov nanj ni bilo. Človek bi pričakoval, da se bo ob članku zganila civilna družba, da bodo senator in vsi izvoljeni predstavniki sestavili interpelacije in iskali rešitve, Primorski dnevnik in drugi časopisi pa pripravili vrsto poglobljenih člankov o stanju našega radia. Morda se vse to pripravlja, le jaz ne vem za to? Nekaj pa se je le od tistega Tu-tovega pogovora v uredništvu PD spremenilo: imenovana je bila ravnateljica slovenskih programov dr. Nataša Sosič. Želimo, da bi se uspešno spopadala s težavami, ki jih je nakazal njen predhodnik. Sprašujemo pa se, kakšno avtonomijo bo imela pri vodenju programskega odseka. Bo spadala med vodilno osebje ali bo imela samo funkcijo koordinatorja programov? Pa pustimo ta vprašanja in se posvetimo za trenutek te- mu, kar nam radio nudi. V soboto, 16. novembra, je bila v okviru izmenjav med Radiom Slovenijo in Radiom Trst A na sporedu radijska igra Irene GlonarŠtiriindevetdeset. Protagonistka je maturantka, ki se želi po maturi vpisati na psihologijo, a mora za to dobiti na maturi zelo visoko oceno, vsaj 94 točk. Avtorica dramatično stopnjuje živčnost in tesnobo dekleta vse do končnega poraza: za vpis na univerzi ji zmanjka ena točka in pol. To osebno dramo pa avtorica dopolnjuje s sliko današnje ljubljanske družbe: na eni strani propad podjetij, brezposelnost, na drugi bogastvo in razsipnost novega sloja parve-nijev. V radijski igri so nastopili znani ljubljanski igralci v režiji avtorice. Šlo je za zanimivo, aktualno, dobro igrano delo, ki je poslušalcu dalo misliti. Tudi jaz sem kar precej i razmišljala o njem. Med drugim so se moje misli usmerile v primerjavo med tukajšnjo mladino in mladino v matici. In spomnila sem se intervjuja, 1 ki ga je pred kakim tednom imela po radiu Vida Valenčič s Suzano Pertot in Darjo Be-tocchi, ko sta komentirali re-j zultate študije o občutku naro-1 dnostne in geografske pripadnosti in se spraševale, zakaj se tukajšnja mladina čuti tako oddaljena od Slovenije. Če-[ prav se na prvi pogled ne zdi, je verjetno le precej razlik med življenjem tukajšnjih mladih in mladine v Sloveniji. Kako bi se, na primer, našim maturantom zdelo čudno, da je v igri, o kateri sem govorila prej, za pro-1 tagonistko življenjske važnosti, da dobi na maturi 94 točk. Našim mladim, ki se s katerokoli oceno brez problemov ; lahko vpišejo na skoraj vse fakultete, bi se to zdelo "ufo". NLP V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici so v petek zvečer, 15. novembra, odprli razstavo goriškega slikarja Franka Žerjala, ki nosi naslov Podobe kresne noči in je pregled njegovega likovnega dela zadnjih dveh let. Na lepem kulturnem večeru seje zbralo veliko prijateljev likovne umetnosti in umetnika, ki je po rodu sicer Tržačan, a živi in dela že desetletja na Goriškem. Prisotne, med katerimi sta bila tudi goriška občinska odbornika dr. Claudio Cressatti, ki je prisotne v imenu Brancatijeve občinske uprave tudi pozdravil, in dr. Damijan Terpin, je v slovenskem in italijanskem jeziku pozdravila predsednica Kulturnega centra Lojze Bratuž prof. Franka Žgavec, ki je med drugim poudarila, da je razstava Franka Žerjala, ki je nekoč vodil center Bratuž, prirejena ob 40-letnici delovanja našega kulturnega hrama. Prof. Franka Žgavec je tudi predstavila violinista Petra Gusa, ki je poskrbel za glasbeni utrinek, nakar je s toplimi besedami razstavljena Žerjalova likovna dela in samega umetnika predstavil naš urednik Jurij Paljk. O razstavi bomo pisali obširneje v prihodnji številki Novega glasa, ker 46 likovnih del Franka Žerjala, v katerih je avtor skušal zajeti notranjo lepoto in soskladje čarobne kresne noči, zahtevajo poglobljen, predvsem pa obširnejši tekst. Gre namreč za eno lepših likovnih razstav, ki smo jih zadnje čase videli v Gorici in si jo je vredno ogledati. Razstava bo odprta do konca meseca decembra! Prof. Janko Toplikar je v lepo italijanščino prelil spremni tekst razstave, ki ga je pripravil Jurij Paljk. Umetnik pa je sam oblikoval ličen katalog, ki ga obiskovalec njegove razstave dobi v dar. Toplo priporočamo, da si razstavo ogledate! Pri Goriški Mohorjevi družbi je v teh dneh izšla Knjižna zbirka 2003, ki obsega naslednje knjige: KOLEDAR 2003. Koledar Goriške Mohorjeve družbe prinaša tudi za leto 2003 veliko prispevkov, ki govore o življenju in delu Slovencev v Italiji: gre za članke verske, zgodovinske, družboslovne, narodopisne, poljudnoznanstvene in leposlovne narave ter poročila o delovanju kulturnih organizacij, društev in ustanov na Goriškem in Tržaškem. Uredil ga je Jožko Mar-kuža. Koledarski del je grafično opremil Matej Susič. Maja Okorn - KOSTANJ-CKI so knjižni prvenec tržaške avtorice Maje Okorn. Ob tradicionalnih pravljičnih likih se otroški svet razkriva ob prazničnih doživetjih, kot sta Božič ali prihod sv. Miklavža, ter vsakodnevnih malih in velikih družinskih dogodkih, vse do hrupnega mestnega vrveža po tržaških ulicah. Pravljice je s spretno roko ilustrirala Paola Bertolini Grudina. Janko Bratina-DOLINA IN HRIB, Izbor iz literarnega in strokovnega dela. Izbor predvsem krajše pripovedne proze pisatelja Janka Bratine (1882-1920), doma iz Predmeje, hoče osvetliti lik tega malo poznanega primorskega literarnega ustvarjalca in pisca strokovnih člankov zla- sti s šolsko-pedagoškega področja. Izbor obsega besedila, predvsem povesti in črtice, ki so bila pisana za dnevni tisk in revije. V njih se zrcalijo ljudje in kraji na Gori, idilični domači svet, ki mu je Janko Bratina ostal zvest, tudi ko ga je njegova svetovljanska žilica vlekla v veliki svet. Gradivo je zbral in uredil ter spre mno besedo napisal Bojan Bratina. Knjiga je 13. zvezek zbirke Naše korenine in jo je opremil Pavel Medvešček. Pierluigi Bellavite-V STRUGI IZBRUSENI KAMNI Nenavadna pripoved popotnika od izliva do izvira Soče. Pisec, italijanske narodnosti, se je pomladi 2001 peš podal na pot od izliva do izvira Soče ter sproti beležil vtise, razmišljanja in srečanja z ljudmi ob reki. Nastal je tako svojstven potopis, v katerem avtor z neverjetno prodornostjo odkriva svet ob reki, še posebno pa slovenskega človeka, njegovo življenje in preteklost, zaznamovano predvsem z pretresljivimi vojnimi dogodki 20. stoletja. Tudi ilustracije, ki o-premljajo knjigo, so nastale ob poti. Delo, ki je izšlo istočasno z italijanskim izvirnikom (predstavitev bo 21. t.m. ob 18. uri v dvorani jezikovnega liceja sv. Pavlin Oglejski ), je prevedel Oskar Simčič, opremil pa Franko Žerjal. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabi na PREDSTAVITEV KNJIŽNE ZBIRKE V GORICI v petek, 22. novembra 2002, ob 18. uri v razstavnih prostorih Katoliške knjigarne, Travnik 25 V LJUBLJANI v sredo, 27. novembra 2002, ob 12. uri na 18. Knjižnem sejmu, v debatni kavarni v Cankarjevem domu V TRSTU v četrtek, 28. novembra 2002, ob 18. uri v Tržaški knjigarni, ul. sv. Frančiška 20 24. T.M. V MEDANI OTVORITEV ROJSTNE HIŠE ALOJZA GRADNIKA PREJELI SMO PET MINUT ZA SLOVENSKI JEZIK Med prebiranjem recenzije jadranke Cergol o zadnji knjigi tržaškega pisatelja Alojza Rebule z naslovom Arhipel (Novi glas, 7. nov. 2002) sem se čisto na začetku malce vznemirila, kjer je namreč razlaga, prepisana skoraj dobesedno iz zadnjega pravopisa, ta pa jo je bržčas preplonkal izSSKI, da... "beseda 'arhipel' označuje v svojem prvotnem -moja opomba: očitno zemljepisnem - pomenu obsežno otočje z vmesnim morjem vred", saj o Rebulovi figurativni rabi te metafore recenzent-ka spregovori šele kasneje. Torej ne gre za čisto navadno tujko, ki smo jo mi poslovenili z otočjem, kot piše v vseh drugih slovarjih, ki jih premorem, vključno s Pravopisom iz leta 1962, pač pa se od našega otočja bistveno razlikuje, I saj zanj ni nujno, da je obsežno in mu niti ni dodano vmesno morje. Gornja razlaga z vmesnim morjem je kvečjemu veljala čisto na začetku, ko so arhipel ali arhipelag, iz j grščine Aigai'os pelagos, kot berem v svojem slovarju italijanskega jezika, pravili stari ' Grki Egejskemu morju vključno z vsemi otoki. Ko se je izraz posplošil, je označeval, koli-\ kor se ne motim, le skupino bolj ali manj bližnjih otokov, ki so si morfološko sorodni. Skratka tujka (ali bolje evro-peizem) arhipel in za dve črki daljša varianta arhipelag nista nič več in nič manj kot naše otočje, ne glede na njegovo \ obširnost oz. obsežnost. Ali se motim? In če se: kako naj i potemtakem prevedem naše otočje, ki je navadne sorte in ustreza le neobsežnim skupinam sorodnih otokov brez vmesnega morja, če le obsežno otočje z vmesno slano vodo zasluži ime arhipel(ag)? Zdi se mi, da se gredo nekateri pravopisci (in posledično ) mi z njimi) s to iz trte (?) izvi-\ to ali že zastarelo specifika-I cijo le gojenje slovenskega notoričnega manjvrednostnega kompleksa, češ ni mogoče, da bi eno smrkavo slovensko ■ otočje, ki ga tako rekoč ni nič '■ v hlačah, lahko zaleglo za en ( svetovljanski arhipel, ko pa ni sploh tako... povedno. Bojim I se, da se obnašajo približno j tako kot pred leti moji rojaki in vrli Sežanci, ki so na neko novo znamenito stavbo dali vklesati napis Dom Srečka Ko-i sovela, potem pa so se zbali, da ne rečem smrtno prestra-\ šili, da se nemara vedejo preveč provincialno in, modri kakor so, kmalu za tem ko so pogruntali, da je dom odloč-i no premalo, odločno preozka 1 in preskromna oznaka, ga genialno prekrstili in registrirali \ kot... center, ki je - to se ve, \ saj je vendar tujka! - zdaleč večja in pomembnejša in \ imenitnejša pa tudi bolj suve-rena ustanova od ubogcene-, ga doma. JOI KA MILiČ NOV PAHORJEV ROMAN V FRANCOŠČINI Pred nekaj dnevi je v Franciji pri ugledni monaško-pariški založbi Edition du Ro-cher izšel nov, tokrat šesti prevod Pahorjevega romana v francoščino. Gre za eno njegovih najnovejših del, se pravi roman Zibelka sveta, ki so mu v francoskem prevodu dali naslov La porte doree. Tudi ta roman je iz slovenščine prevedla gospa Andree Lueck-Gaye. Najnovejši francoski prevod tega ljubezenskega romana je naletel v prvih recenzijah, ki so jih objavili nekateri francoski listi, na zelo pozitiven odziv. Pisatelj Boris Pahor seje tudi že udeležil nekaterih predstavitev v Parizu. Že v prvih mesecih prihodnjega leta pa naj bi v francoščini izšel tudi prevod dela V labirintu. Letošnji Gradnikovi večeri bodo potekali od petka, 22., do nedelje, 24. novembra. Pripravlja jih poseben odbor, ki ga vodi prof. Peter Stres. Gradnikovi večeri se bodo pričeli v petek ob 19. uri v viteški dvorani gradu na Dobrovem z okroglo mizo, na kateri bodo predstavili knjigo Oskarja Reye Kozanskega Nepozabljena Brda. Univerzitetni profesor, doma iz Kozane, je v svojem delu opisal življenje in razmere v Brdih v obdobju med svetovnima vojnama, posebej še v Kozani. V soboto, 23. t.m., bo ob 19. uri okrogla miza o jeziku; znani strokovnjaki bodo obravnavali vlogo jezikovnih narečij v družbi in v obdobju globalizacije. V nedeljo, 24. t.m., bodo na slovesnosti v Medani, ki se bo začela ob 17. uri, odprli rojstno hišo pesni- ka Alojza Gradnika z njegovo spominsko sobo. Hišo so obnovili in posodobili, notranjost pa prilagodili oživljanju spomina na pesnika, pa tudi na ljudskega pesnika in zbiratelja etnografskega gradiva Ludvika Zorzuta, ki seje rodil v isti hiši. Spominska soba Alojza Gradnika se razteza na 200 m2 površine, v njej bo na ogled veliko eksponatov, s katerimi bodo prikazali njegovo življenjsko pot in pesniško ustvarjalnost. Za ureditev in odprtje rojstne hiše so se skupaj zavzeli Občina Brda, Goriški muzej in Zavod za varstvo kulturne dediščine v Novi Gorici. Obnova in preureditev zgradbe je stala nad petdeset milijonov tolarjev, stroške pa sta v enakem deležu pokrila Občina Brda in Ministrstvo za kulturo. ——— M. 7 ČETRTEK, 21. NOVEMBR 2002 11 8 ČETRTEK, j; 11. NOVEMBRA 2002 MARIO RAVALICO NA PROSEKU "NE ZATISKAJMO Sl OCI PRED PROBLEMI" "Če smo kristjani, si ne smemo zatiskati oči pred problemi našega mesta!" Ravnatelj tržaške Karitas Mario Ravalico (na sliki) je bil na večeru, ki ga je v četrtek, 14. novembra, priredila prose-ška župnija, neizprosen. Na podlagi Drugega Vatikanskega koncila sloni Cerkev oziroma vsaka krščanska skupnost na treh temeljih: na oznanjanju Božje besede, praznovanju evharistije in pričevanju usmiljenja. Karitas uresničuje tretjo točko, in sicer s pomočjo bližnjemu, solidarnostjo in nudenju zatočišča obteženim. V soglasju s škofovo pridigo ob godu svetega Justa je Ravalico potrdil, da je v Trstu problem duhovne in tudi gmotne revščine čedalje bolj pereč. 76% ljudi, ki se zateče po pomoč v strukture, ki jih upravlja Karitas, so domačini, Tržačani, samo preostali del so priseljenci. Ravalico je kot glavni vzrok za bedo, s katero se spopadajo tržaški občani, navedel krizo družine. Velika večina teh, ki potrebujejo pomoč, so se znašli v krizni situaciji zaradi pretrganih družinskih vezi in odnosov. Gre za zapuščene otroke, mlade in ostarele, gre za ljudi, ki jih je tak ali drugačen dogodek (ločitev, smrt, nasilje, prezgodnja zanositev ipd.) odtrgala od družine. Čedalje več ljudi se spoprijema s težavami, ker ne znajo upravljati svojega življenja, ne znajo reagirati ob problemih ter se enostavno zapustijo. Te probleme lahko na grob način prikažemo s krutimi številkami. Ravalico jih je omenil samo nekaj: v menzi za reveže je vsak dan pri večerji od 45 do 50 ljudi, pri kosilu nekaj manj (v lanskem letu so postregli s skoraj 17.000 obedi). V center za poslušanje, ki je odprt le v jutranjih u-rah, pride vsak dan na pogovor od 15 do 20 ljudi, prostovoljci so v lanskem letu opravili okrog 5.500 pogovorov. To kaže na tragičen podatek, da ogromno ljudi nima ob sebi nikogar, ki bi jih poslušal. Včasih pa je "številk" premalo. Kot takrat, ko gre za denar za 68 brezdomcev, ki bi lahko našli zatočišče v sprejemnem centru Teresia-no (odprtje odlašajo zaradi nerazumljivih birokratskih in drugačnih težav), tržaška občinska uprava pa ima denar samo za vselitev 35 brezdomcev. Ravalico je vsemu navkljub omenil tudi pozitiven podatek: veliko ljudi (sicer vedno premalo) se odloča za voluntariat. Gre na primer za skavte, člane raznih župnijskih skupnosti itd. Pri tržaški Karitas opravljajo delovno prakso dijaki nekaterih italijanskih šol, od prihodnjega leta tudi študentje izobraževalnih ved. Tu je opravilo civilno služenje že sto oporečnikov. Od teh pa jih je le 30% izšlo iz tržaških župnij. Ravalico se je ob tem vprašal, ali ta podatek morda ne kaže na premajhen posluh in pomanjkanje vzgoje v smer konkretne pomoči bližnjemu v naših župnijah. Med debato se je več prisotnih zanimalo za to, kako bi lahko tudi sami pomagali. Naj torej ob tej priložnosti opozorimo, da obstajajo poleg Karitas, ki ima seveda najbolj razpredeno dejavnost, tudi slovenske dobrodelne ustanove, ki so posredno vezane na krščansko tradicijo in ki vedno iščejo prostovoljce: to je na primer Vincencijeva konferenca (podrobnosti med oglasi), Slokad ali mešana slovensko-italijanska skupina prostovoljcev Volop, ki deluje pretežno na Opčinah, tu pa so še Slovensko dobrodelno društvo, Hospice Adria Onlus, Sklad Mitja Čuk idr. ..........BS V DSI SREČANJE Z ŽARKOM PETANOM Društvo slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 18. trn., v Peterlinovi dvorani gostilo pisatelja in režiserja Žarka Petana. Srečanje je bilo posvečeno predstavitvi zadnjih dveh njegovih knjig, in sicer Spominjanje (izšle pri Mladinski knjigi) in Ponavljanje preteklosti (izšle pri založbi Izziv). Kot je sam dejal, gre v slučaju prve knjige za spomine na avtorjevo štiridesetletno gledališko dejavnost, ko so razni gledališki ansambli pod njegovim vodstvom odigrali 119 predstav v Ljubljani, Mariboru, Trstu ter v raznih drugih krajih po nekdanji Jugoslaviji in po Evropi. Knjiga Ponavljanje preteklosti pa je posvečena obdobju, ko je bil Petan generalni direktor Radiotelevizije Slovenija. Zanj je bilo to zares ponavljanje preteklosti, saj se je čutilo, da v določenih političnih sredinah ni zaželen. Med svojim razgovorom z občinstvom pa je Petan obudil spomin na svoje delovanje z nekaterimi priznanimi slovenskimi igralkami ter se zaustavil ob nekaterih današnjih vidnejših intelektualcih z območja nekdanje Jugoslavije. TRŽAŠKI OBČINSKI SVET / RESOLUCIJA DESNICE O OPTANTSKEM PREMOŽENJU JE TO RES OSREDNJI TRŽAŠKI POLITIČNI PROBLEM? Tržaški občinski svet je v prejšnjih dneh razpravljal o resoluciji, ki sta jo pred nekaj tedni vložila načelnika svetovalskih skupin strank Naprej Italija in Nacionalno zavezništvo Piero Camber in Alessia Rosolen in kjer je govor o vprašanju premoženja istrskih in dalmatinskih optantov s posebnim ozirom na nedavno v Rimu predstavljeno študijo posebne komisije tržaške pokrajine. Opirajoč se na zaključke te komisije, Camber in Roso-lenova pozivata župana Di-piazzo, naj od italijanske vlade zahteva, naj jih vključi v pogajanja s Hrvaško o premoženju optantov (podobna pogajanja bi se morala po mnenju obeh svetovalcev začeti tudi s Slovenijo). Kot znano, je osrednja poanta študije te komisije, ki ji je predse- doval univerzitetni profesor in predsednik tržaške pristaniške oblasti Maurizio Mare-sca, stališče, da so vsi mednarodni sporazumi, sklenjeni med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo o premoženju optantov, nični zaradi nove zakonodaje v Sloveniji in Hrvaški, po kateri se nacionalizirano premoženje vrača v zasebno last. Tako, menita Camber in Rosolenova, je ničen tudi Rimski sporazum iz leta 1983, kije določil vsoto odškodnine za nacionalizirano premoženje, in to zaradi "neizpodbitnega neizpolnjevanja" tega sporazuma s strani Slovenije (ki je, kot znano, svoj delež že izplačala v celoti) in Hrvaške (ki pa ga ni začela še plačevati). Poleg tega po mnenju načelnikov svetovalskih skupin Fl in NZ so iz postopkov vra- čanja nacionaliziranega premoženja izključeni tuji državljani, še posebej pa Italijani. Potezo Piera Camberja in Alessie Rosolen so prejšnji teden ostro kritizirali predstavniki krajevne Oljke in Uljeve liste. Po njihovem mnenju ni razumljivo, čemu taka resolucija, potem ko je bilo optantsko vprašanje že dovolj poglobljeno, poleg tega pa se na mestu podtajnika pri zunanjem ministrstvu nahaja predstavnik tržaške desne sredine Roberto Anto-nione, medtem ko je bil s tem vprašanjem premier Berlusconi že večkrat seznanjen. Očitno je, menijo pri Oljki, daje vprašanje optantov postalo predmet notranjih bojev znotraj desnosredinske koalicije o tem, kdo bo imel oblast v Trstu: na eni strani sta poslanec NZ in odbornik za kulturo Roberto Menia ter senator Giulio Camber, na drugi pa podtajnik Antonio-ne, pri čemer je za levo sredino pravi paradoks, da mora ščititi prav Antonioneja in ostale zmerne predstavnike v vladajoči desni sredini, ki si želijo umirjenega reševanja takih vprašanj (ravno v prejšnjih dneh smo bili priče kritičnemu nastopu sredinskih predstavnikov optantov Renza Codarina - ki je za nastali položaj krivil "fašistični in komunistični režim" - in Claudia Grizona). Poleg tega razpravljanje o premoženju optantov služi k odvračanju pozornosti tržaške javnosti od drugih, hujših problemov, kot je npr. klestenje prispevkov za Trst, ki ga predvideva finančni zakon italijanske vlade za leto 2003. SPOMINSKI VEČER V POKLON JOŽETU POGAČNIKU "DOBRA ZVEZDA, KI JE POKAZALA POT SLAVISTIKI ZA NAPREJ" Spominski večer, ki ga je Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm priredilo v sodelovanju z Narodno in študijsko knjižnico v petek, 15. novembra, kot poklon prezgodaj preminulemu akademiku Jožetu Pogačniku, je izzvenel kot izraz iskrene hvaležnosti človeku, ki mu je bila ljubezen do slovenske literature življenjska gonilna sila. Kot literarni zgodovinarje bil Pogačnik mož izredne delavnosti in požrtvovalnosti, zamejski in zdomski Slovenci pa mu dolgujejo še veliko več, saj je bil dejansko edini, ki si je upal v času bivše Jugoslavije upoštevati in obravnavati literarno ustvarjanje izven meja matične domovine. Po uvodnih pozdravnih besedah predsednice Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm Lojzke Bratuž, sta na večeru spregovorila oba gosta, Jože Faganel in Boris Pahor, ki sta vsak s svojega zornega kota orisala lik Jožeta Pogačnika. Prof. Faganel je svoj poseg začel z besedami Pogačnika samega, ki je o sebi trdil, da brez dela, ki ga je 30 let opravljal na področju literarne zgodovine, ne bi mogel, saj mu je bilo to vedno v svež užitek. Ker je Pogačnik svoja leta preživljal v različnih jugoslovanskih mestih, je ob svojem estetskem vrednotenju slovenske zgodovine ciljal še k temu, da bi poiskal stične točke med različnimi slovanskimi literaturami, saj je verjel v slovansko idejo in je zato tudi v tej smeri neprestano deloval z organiziranjem raznih simpozijev, pri- FOTO KROMA pravljanjem zbornikov ipd. Poleg tega pa je dejansko tudi edini sledil zamejskemu in zdomskemu ustvarjanju, ki je bilo v socialistični Jugoslaviji popolnoma prezrto in ožigosano kot prepovedano branje, ter mu pri svojem estetskem vrednotenju pripisoval nenadomestljiv delež v slovenski literaturi. Besedo je nato prevzel Boris Pahor, ki je srečanju dodal bolj osebni pečat, saj je Jožeta Pogačnika osebno poznal in z njim sodeloval pri pripravi in objavi antologije slovenskega zamejskega literarnega ustvarjanja Rusi most, kateri sta potem skupaj dodala tudi nekaj del zamejskih slikarjev (npr. Černigoja). Pogačnikova zasluga pri tem delu, "za katerega ni dobil niti ficka", kot je podčrtal Pahor, je bila predvsem v tem, da je poudaril in izpostavil pomen slovenske literature v mestu, ki je bilo nekoč eno najpomembnejših v avstroogrski monarhiji in je imelo tudi svojo bogato slovensko tradicijo od Trubarja dalje. Pogačnik je nato pri Zalivu izdal tudi drobno, a za dolga leta (vse do danes, op. p.) izredno dragoceno knjižico o zamejski in zdomski literaturi. V njej se je posebno razpisal pri obravnavi Rebulovega in Pahorjevega opusa in se zavzel za to, da bi njuno delo prikazal v širši in globlji dimenziji. Glavni pomen tega dela pa je predvsem v tem, da se je avtor vsem argumentom približal z znanstveno literarnimi kriteriji, ne pa z ideološkimi, in to kljub težavam takratnih časov: poudarjal je namreč to, kar je bilo dejansko kvalitetno in kar je na kritični ravni zdržalo. Iz te ugotovitve je nato Pahor kritično razmišljal o odnosu, ki gaje imela in ga ima matica do zamejstva in zdomstva. Svojemu posegu je dodal še osebni spomin, ko je pripovedoval o izidu svojega romana Spopad s pomladjo pri založniku v Novem Sadu, za katerega naj bi poskrbel prav Pogačnik. A žal je ta izid preprečila takratna Pahorjeva objava intervjuja s Kocbekom o poboju domobrancev v Kočevskem Rogu. Sicer nenamerno, a prijateljski odnosi med Pahorjem in Pogačnikom so se nekoliko skrhali, ker je intervju povzročil Pogačniku težave, tako daje moral takoj umakniti prevod Pahorjevega romana iz založbe. Takšni so pač bili takratni časi. Kljub temu, je pou-daril Pahor, moramo biti Tržačani Pogačniku hvaležni, saj je bil prvi, in skoraj edini, ki je vključil v osrednji slovenski slovstveni sistem pomen Trsta in tržaške ustvarjalnosti. Pahorjev poseg, predvsem pa razmišljanje o odnosu matice do zamejstva, je izzval debato v zvezi z zadnjo Zgodovino slovenskega slovstva v treh knjigah, ki je izšla pri DZS, in to delo je vodil ravno Jože Pogačnik. Medtem ko so se v matici kritike osredotočile na mnenje, da zamejski in zdomski ustvarjalci jemljejo prostor matičnim ustvarjalcem, je prišlo v zamejstvu do kritik glede tega, da je zamejcem in zdomcem odmerjen preskromen prostor. In prav take pikre pripombe so včasih izraz neprimernega odnosa, ki ga ima Slovenija do svojega "priveska" - zamejstva in zdomstva. Jože Pogačnik pa ostaja v naših očeh vsekakor svetal in nepozaben lik, ki ima za zamejsko, in sploh za vse slovensko literarno ustvarjanje, posebne zasluge, kar priča vseh njegovih 930 bibliografskih enot in njegov moto "Brez dela ne bi mogel!"; zamejci in zdomci pa lahko v njem utemeljeno vidimo še "dobro zvezdo, ki je pokazala pot slavistiki za naprej", kot se je o njem v svojem sklepnem posegu izrazil Boris Pahor. ----------(JC) RADIJSKI ODER / OKROGLA MIZA KOT UVOD FOTO KROMA ALI IMA DANES SMISEL TRUDITI SE ZA LEPO KNJIŽNO SLOVENŠČINO? program ali predstavo v organskem jeziku, ki ga uporabljajo v osrednji Sloveniji, kot nekaj tujega. Standardni jezik pa je skupen vsem in zato izredno dragocen. Nataša Sosič se je osredotočila na problem jezika v zamejskih medijih, posebno na radiu in televiziji. Naštela je, kaj vse je pomembno in potrebno, zato da bo vsebina nekega sporočila dosegla publiko in da bo učinkovita. Za to sta važna oblika in slog, v katerih je sporočilo podano. Kdor nastopa pred mikrofonom in kamero, mora torej obvladati govorno tehniko ravno tako dobro kot informacije, ki jih hoče posredovati. Ugotovila pa je, da je žal na našem radiu in televiziji vsakdo prepuščen samemu sebi in da ustanova RAI ne nudi nikakršnega izpopolnjevanja na področju govorne tehnike. Ker pa je šolsko znanje preskromno za tiste, ki morajo nastopati na radiu in televiziji, bi se moral vsakdo, ki se v to usmeri, sam dodatno izobraževati. Med zanimivo debato so se prisotni strinjali, da jezikovna kultura in znanje v našem prostoru izredno naglo upadata. Slovenske ustanove pa se marsikdaj za ta problem čutijo premalo odgovorne. Zato so pobude, kakršen je tečaj lepe govorice, zelo pomembne in dobrodošle. BREDA SUSIC Približno 20 posameznikov vseh starosti in poklicev ter okrog 12 otrok (in njihovih staršev) jez vpisom na tečaj lepe govorice pritrdilno odgovorilo na naslov okrogle mize, ki jo je Radijski oder priredil v petek, 15. novembra, kot uvod v letošnji tečaj. Pravzaprav bosta tečaja kar dva, saj se bodo otroci zbirali ob ponedeljkih ob 18. uri, tečaj za odrasle pa ob sredah ob isti uri. Na petkovi okrogli mizi so sodelovali sociolingvistka, profesorica na pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na tržaški univerzi dr. Majda Kavčič Baša, gledališki lektor, jezikoslovec pri SAZU in predavatelj na AGRFT ter na teološki fakulteti Univerze v Ljubljani prof. Jože Faganel ter urednica sporedov Radia Trst A, odgovorna za dramski program, dr. Nataša Sosič Fabjan. Kavčičeva je v svojem posegu utemeljila, zakaj je v našem prostoru važno, da gojimo lepo knjižno slovenščino (pa tudi dialekte). Po njenem mnenju se mora vsakdo truditi za slovenščino najprej iz osebnih, psiholoških vzrokov, in sicer da ne bo izgubil jezika svojih prednikov, da bo torej lahko spravljen sam s seboj, da bo zrelejša in bolj samozavestna osebnost. Drugi vzrok je bolj sociološke na- rave. Vsakdo, ki pri nas dobro obvlada slovenščino, je dragocen za celotno zamejsko skupnost, to je za vsakega drugega člana manjšine, saj mu daje priložnost, da uporablja svoj jezik. Jezik se namreč ohranja samo po zaslugi posameznikov, ki v skupnostih - kakršna je družina, šola, društvo idr. - uporabljajo slovenski jezik ali ga širijo preko medijev - od gledališča do časopisa, radia in televizije. Tretji vzrok pa je praktične in pragmatične narave: nekateri bodo namreč jezik uporabljali kot sredstvo v službi. Vendar bodo tudi tisti, ki bodo vključeni v italijansko delovno okolje, gotovo imeli več možnosti, da bodo znali sproščeno operirati v italijanskem (ali drugem) jeziku, če bodo prej dobro obvladali svoj jezik. Prav to trditev je v svojem posegu utemeljil tudi prof. Fa- ganel. Razložil je razliko med organskim in standardnim jezikom: organski jezik je tisti, ki ga že dojenček vsrka ob prvih stikih z okoljem. Organski jezik nam daje gradivo, s pomočjo katerega bomo interpretirali svet in iz katerega bomo črpali osnovo za znanje slehernega jezika, ki se ga bomo učili kasneje v življenju. Standardni jezik pa je pomemben, ker je sredstvo za sporazumevanje za večjo skupino ljudi. Kako pomembno je znanje standardnega jezika, dokazujejo tudi posledice zadnjih tendenc pri uvajanju organske govorice v medije (TV, radio, gledališče). Po Fagane-lovem mnenju ima to uvajanje negativne posledice: namesto da bi publiki približala določeno vsebino, jo večkrat oddalji, saj ima vsako okolje lastno organsko govorico. Zato bo na primer tržaški poslušalec ali gledalec sprejemal GLEDALIŠKI VRTILJAK / GLEDALIŠČE KOPER POSKRBELO ZA TRETJO PREDSTAVO OTROKE OČARALE "ŽIVALSKE NOVICE" PRIMOŽA SUHODOLČANA Tretjo predstavo Gledališkega vrtiljaka 2002/03 je v nedeljo, 17. t.m., v Marijinem domu pri Sv. Ivanu oblikovalo Gledališče Koper, ki se je tudi letos odzvalo na povabilo organizatorjev družinskega abonmaja. Tržaška publika je že v lanski sezoni navdušeno sprejela obalni teater, ki se je izkazal s plesno igro Trije oslički in kozica Rožica. Navdih za letošnji obisk pa je režiserka Katja Pegan našla v eni zadnjih stvaritev Primoža Suhodolčana, Živalske novice, s katero je koprsko gledališče decembra 2000 začelo svoje profesionalno delovanje. Avtor Nao-čnika in Očalnika, Petra nosa, Krojačka Hlačka in drugih mladinskih uspešnic je pri založbi Karantanija pred štirimi leti izdal knjigo z nenavadno obliko, t.j. pol strip in pol slikanica. V njej je združil osem hudomušnih zgodbic, v katerih nastopajo, poleg redkih oseb, same živalske pojave. Uroš Hrovat je Suhodolčanove zamisli moderno upodobil, da bi mladim bralcem posredoval novo podobo govorečih živali, FOTO KROMA ki niso pomaknjene v sanjski oz. pravljični svet, temveč so zelo realne in vsakdanje, pravi poosebljeni navihanci. Od osmih skic je dramaturg Miha Trefalt priredil tri, v katerih so nastopili igralci tržaškega gledališkega ansambla Vojko Belšak (Primož-de-ček), Gregor Geč (petelin, muha in racak Marko) in Janko Petrovec (kokoška Kiki, Primoževa mama in druga raca), ki so se z izurjeno telesno govorico, onomatopej-skimi glasovi in polni elana spremeneili v prave pobalinčke. Bogata scena in nazorni kostumi Eke Vogelnik ter sodobni songi Mirka Vuksanoviča, ki so primerni posebno za mlada ušesa, ker slonijo na pop, rap in tehno glasbi, so igranje kronali s pisanim in dinamičnim ozadjem. V prvem prizoru seje mali Primož spopadel s težko nalogo: Kako naučiš kuro znesti jajce. Pa ne navadno, ampak tako kokoš, ki si šminka kljun in barva kremplje, namesto da bi opravljala svojo kokošjo dolžnost. Primož jo skuša naučiti, kako se to počne, pri tem se posluži tudi glasbe in hipnoze, a zaman. "Prave kurje dame ne počnejo takih neumnosti!", se izgovarja Kiki. Ko pa jo dedek zalovi, da bi iz nje pri-i pravil nedeljsko pečenko, se ji v hipu prerodi kokšji na- gon in pozabi na vse stare izgovore. V drugi sliki je Dolgčas o-kužil muho, ki se je zato lotila Primoža in ga cel dan mučila s svojim sitnim bzzzikanjem, da se je moral fant zateči v klet, na podstrešje in v shrambo. Nazadnje pa ga je prešinila misel, da bo nadležnico omamil s čarobno škatlo, ki spremeni še tako živahne muhe v gluhe kamne: televizijo. V zadnjem delu nedeljske postavitve pa je Raca spet padla z neba. Sicer gre za racaka Marka, ki si izbere Primožev domek, da bo v njem prezimil, namesto da bi s tovarišicami poletel v tople kraje. To pa samo zato, ker je strašansko len. V nasprotju z racakom pa sta bila animatorja nedeljskega popoldneva, Danijel Ra-detti in Irena Rustja, zelo podjetna, ker sta mlade in celo nekatere manj mlade obiskovalce okinčala z žabjimi očmi oz. z ušesi psičkov, mišk, medvedkov in zajčkov. Pri nakupu materiala za 'živalska' darilca je tudi tokrat prispevala Zadružna Kraška Banka. ■AL OBVESTILA H0SPICE ADRIA Onlus -Združenje prostovoljcev vabi na informativni večer z naslovom Kdo lahko pomaga težkemu bolniku na domu? v četrtek, 21. t.m., ob 18. uri v ulici Mazzini 46/1. O raznih oblikah pomoči in o pristojnostih javnih služb bodo govorili odbornik za zdravstvo Rado Milič, socialna delavka Elena Brazzani, okrožna referentka za ADI (pomoč na domu) Loredana Tensi in okrožni zdravnik dr. Boris Ka-riš. Vljudno vabljeni! SKD BARKOVLJE, ulica Bo-nafata 6, vabi na veseloigro v narečju Sovražnik žensk, v izvedbi dramske skupine kulturnega društva Rovte-Kolo-nkovec, v petek, 22. novembra t.l. Začetek ob 20.30. Režija Ingrid VVerk. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev prireja v ponedeljek, 25. novembra, srečanje z zgodovinarjem dr. Andrejem Rahtnom z Znanstvenoraziskovalnega središča Republike Slovenije v Kopru ob priložnosti predstavitve njegove knjige Slovenska ljudska stranka v dunajskem in beograjskem parlamentu 7879-1929. Večer bo v Peterlinovi dvorani, ulica Donizetti 3, z začetkom ob 20.30. Vabljeni! V PRIPRAVO na božični koncert ob 40-letnici Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki ga bo vodil prof. Janko Ban, vabimo pevce, da se udeležijo pevskih vaj, ki bodo v Finžgar-jevem domu na Opčinah ob ponedeljkih po tem urniku: tenorji - 25. novembra ob 20.30 in basi - 2. decembra ob 20.30. Naslednje vaje bodo določene naknadno. KLUB PRIJATELJSTVA sporoča, da je srečanje s prof. Sonjo Gregori, ki je bilo napovedano za četrtek, 21. novembra, iz tehničnih razlogov preloženo na četrtek, 28. novembra, ob 16. uri v Peterlinovi dvorani v ulici Donizetti 3. Na sporedu bo predvajanje diapozitivov z naslovom Lepote Bretanije in Normandije. Sledila bo družabnost. ŽUPNIJA PROSEK vabi 28. novembra ob 20. uri v župnijsko dvorano, kjer bo predaval prof. dr. Jože Krašovec. Tema: Pojem Boga v Stari zavezi. Vabljeni ljubitelji Svetega pisma! ODBORNIKI SLOVENSKE Vincencijeve konference bodo v uradu v 4. nadstropju v ul. Donizetti 3 vsak prvi ponedeljek v mesecu od 15. do 17. ure na razpolago tistim, ki so pripravljeni pomagati pri njenem udejstvovanju, kot tistim, ki iščejo pomoči. Prihodnjič bomo v uradu v ponedeljek, 2. decembra 2002. SLOVENSKO DOBRODELNO društvo v Trstu razpisuje svojo šestnajsto študijsko podporo iz sklada "Mihael Flaj-ban". Podpora bo znašala 1.500 € za prvi letnik in 1.250 € za vsako naslednje leto, v kolikor bo dobitnik zadostil pogojem pravilnika. Podpora je namenjena visokošolcem, ki so se vpisali na univerzo v akademskem letu 2002/2003. Podrobnejša pojasnila in razpis dobite na sedežu Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu, ulica Mazzini 46, prvo nadstropje, tel. 040 631203, ob četrtkih od 16. do 18. ure. Rok zapade 20. decembra 2002. IZŠEL JE naš že tradicionalni stenski koledar, Naš koledar 2003. Posvečen je našima dvema velikanoma, svetniškima kandidatoma, prelatu dr. Jakobu Ukmarju in ljubljanskemu nadškofu Antonu Vovku z namenom, da bi ju vsi naši rojaki čim bolje spoznali in več molili za njuno čimprejšnje prištetje blaženim. Dobi se pri vseh naših dušnih pastirjih, v Trstu v Tržaški knjigarni, v Gorici pa v Katoliški knjigarni. DAROVI ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV v sodelovanju s SLOMŠKOVIM DOMOM V SV. KRIŽU PRI TRSTU prireja koncert VINKO VODOPIVEC SAMOSPEVI, DVOSPEVI, ZBORI OB PETDESETLETNICI SKLADATEL/EVE SMRTI V soboto, 23. novembra 2002, ob 20.30 v župnijski cerkvi v Sv. Križu. ČETRTEK, ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: v spomin na drago mamo Pavlo Valič vd. Kravos darujeta Magda in Marijan 50 €; v spomin na Pavlo Valič vd. Kravos daruje Neda Jev-nikar 25 €. ZA CERKVENI pevski zbor pri Sv. Ivanu: v spomin na drago mamo Pavlo Valič vd. Kravos darujeta Magda in Marijan 50 €. ZA ODSEK Slovenske Vincencijeve konference pri Sv. Ivanu v Trstu: v spomin na drago mamo Pavlo Valič vd. Kravos darujeta Magda in Marijan 50 €. ZA CERKEV v Gropadi daruje N.N. 10 €. ZA CERKEV v Bazovici: ob prvi obletnici pokojnega Ma-rjota Križmančiča darujejo svojci 50 €; ob spominu na svoje pokojne daruje Dora Mesarjeva 20 €; ob spominu na svoje pokojne daruje Marija Mesarjeva 20 €; v spomin na pokojno Ivanko Grum darujejo Grgičevi 50 €. ZA SLOMSKOV dom v Bazovici daruje Marija Križ-mančič 50 €. ZA CERKEV v Padričah: ob smrti drage mame Ivanke Grgič daruje hči Ana z družino 50 €. ZA REPENTABRSKO cerkev: ob poroki Irene Pahor in Mirana Piščanca darujeta Dina in Miloš Pahor 100 €. TRŽAŠKA KRONIKA V TEČAJ LEPE GOVORICE IZ DOKUMENTA OBČINSKE UPRAVE PARITETNEMU ODBORU OBČINA GORICA NAMERAVA... CELOTNA GORICA V ZAŠČITI 10 ČETRTEK, X..i NOVEMBRA 2002 Objavljamo uraden prevod treh členov dokumenta o nameri izvajanja zaščitnega zakona, ki ga je Brancati-jeva goriška občinska uprava predložila paritetnemu odboru v Trstu v petek, 15. novembra. 8. člen Občina Gorica namerava ustanoviti urad, o katerem je govor v 4. odstavku 8. člena. Deloval naj bi kot povezovalni člen med občani in Upravo na področju izvajanja pravic, ki so navedene v 1. odstavku pod točko a) in b). Urad bo vodila strokovna figura s primernim poznavanjem jezika, ki bo koordinirala in upravljala začetno fazo izvajanja zakona in se pri tem posluževala tudi pomoči trenutno že razpoložljivega, sicer pa številčno omejenega, osebja, ki že obstaja znotraj Uprave. Pri tem se bo posluži-la tudi zunanjih sodelavcev, ki bodo, predvsem v prvi fazi, poskrbeli, da bodo prevodi listin, formularjev, dokumentov itd. pravilni. Tudi v skladu s finančnimi razpoložljivostmi zakona in v mejah, ki jih na državni ravni predvideva Pakt o stabilnosti glede novih zaposlitev, se predvideva, da bo v naslednjih petih letih potrebnih od najmanj 2/3 do največ 4/5 enot. Upati je, da bo prišlo do plodnega sodelovanja z drugimi ustanovami, ki imajo sedež v Občini Gorica in ki so soudeležene pri izvajanju zakona. Tako se bodo v smislu 5. odstavka lahko sklepali specifični dogovori z namenom, da bi čim ustrezneje izkoristiti sredstva in koordinirali dejavnosti, katerih namen je čimbolj poenostaviti postopke in čim hitreje pripraviti potrebne prevode za začetek izvajanja zakona. V okviru revizije občinskega statuta in notranjih pravilnikov bo posledično prišlo do prilagoditev, ki jih predvideva 6. odstavek. Nujna bo ustrezna porazdelitev finačnih sredstev, ki so predvidena za izvajanje določil 8. člena (5.805 milijonov starih lir, oz. 2.998.032,30 evrov že od I. 2001), pri tem pa upoštevanje števila uporabnikov zakona z bivališčem v občini v razmerju do drugih občin in uprav v pokrajini. Upati je nadalje, da bo v smislu 9. odstavka dežela Fur-lanija-Julijska krajina namenila finančna sredstva tudi iz lastnega proračuna, upoštevajoč namembnost prispevka, ki gaje pravkar prejela s strani EU. Člen 9 Določila v bistvu povzemajo vsebino zakona 482/99, za izvajanje katerih je tudi prejšnja občinska uprava poskrbela, da je v sejni dvorani občinskega sveta prišlo do predvidene namestitve kabin in napeljave za simultano prevajanje. Pri tem bo potrebno poskrbeti, da bodo na sejah prisotni tolmači, upoštevajoč, ko je to potrebno, izvajanje istih določil tudi v okviru delovanja rajonskih svetov. Primerno bo treba organizirati tudi delovanje tajništva, pri tem bo sicer potrebno poseči tudi po že obstoječih notranjih možnostih in tistih iz zgoraj omenjenega Urada. Člen 10 Občina Gorica bo Paritetnemu odboru izrazila svoje stališče glede izvajanja specifičnih določil, o katerih je govor v 10. členu, z namenom da bo slednji določil področja izvajanja določb tega zakona glede toponomastike. Že vnaprej je jasno, da je njen namen ta, da se glede mestnega prapora iz zgodovinskih razlogov ter posebne občutljivosti na to vprašanje ohrani sedanja oblika in sedanji naziv. Zaradi tega že sedaj izraža svoje nestrinjanje glede spremembe slednjega. Glede toponomastike pa je namen Občine, da namesti trojezične cestne table (ita-lijanke, slovenske in furlanske - tudi na podlagi zakona 482/ 99) na vhodnicah v mesto, s posebnim poudarkom na območja, ki mejijo na Republiko Slovenijo. Ni primerno, da bi prišlo do splošnega poimenovanja mestnih ulic z dodajanjem slovenskih nazivov ("ulica"), pri tem pa se poudarja vidnejša prisotnost dvojezične toponomastike (oz. trojezične -tudi v furlanščini) v mestnih četrtih, v katerih je slovenska manjšina najbolj prisotna (Štandrež, Pevma-Stmaver-O-slavje, Podgora, Svetogorska). IZJAVA SLOVENSKEGA KONGRESA Predsednik Konference za Italijo Svetovnega slovenskega kongresa Marjan Terpin nam je poslal dopis, v katerem pravi, kako je izvršni odbor Konference na seji 15. t.m. z veliko zaskrbljenostjo ugotovil, da se v zadnjih tednih stopnjuje zlasti v Gorici protislovenska gonja v zvezi s predvidenim izvajanjem zaščitnega zakona št. 38/2001. Italijanski krajevni tisk širi lažnive in tendenciozne informacije v zvezi z bodočim izvajanjem zakona. Pri tem želimo pristojne oblasti opozoriti, daje širjenje pristranskih informacij in šču-vanje k narodni mržnji prek tiska po italijanskem pravu kaznivo dejanje. Zato pričakujemo, da bodo pristojni organi primerno ukrepali. Z velikim ogorčenjem smo nadalje sprejeli novico, da je ob predložitvi zahtevanih podpisov za iz- vajanje zaščitnega zakona na celotnem območju občine Gorice s strani odbornika dr. Damijana Terpina in svetovalca Aleša VValtritscha prišlo do nezaslišanega dejanja. Pristojna člana italijanskega dela paritetnega odbora sta namreč zapustila dovrano, tako da je bila seja nesklepčna. Menimo, da je to gotovo neslučajno dejanje postavilo pod vprašaj izvajanje od italijanskega parlamenta odobrenega zakona. S 1. STRANI SLOVENSKI JEZIK Šlo je za eno tistih srečanj, pri katerih vsakemu demokratičnemu in še posebej slovenskemu človeku, ki se svojega narodnega izročila zaveda, gredo dobesedno mravljinci po celem telesu. Goriška desnica, med njimi seveda tudi veliko znanih imen, še danes ne more preboleti poraza na občinskih volitvah za borih 27 glasov, kar je seveda v vsaki demokraciji normalno. Ni pa normalno, da za svoj poraz in za svojo zgrešeno politiko nekdanje občinske uprave išče krivca v slovenski manjšini. Neverjetno je in za nas izjemno žaljivo, da se v dvorani občinskega sveta zbere več kot dvesto ljudi, ki po mestoma zares patetičnem petju italijanske himne z odobravanjem prisluhnejo predstavnikom goriške desnice ter gori-ških italijanskih nacionalistov in z odobravanjem sledijo njihovim do nas sovražnih govorov, gesel, žaljivk in tudi psovk. Grozljivo je, da si danes na Goriškem in v Gorici nekateri še domišljajo, da je rešitev vseh težav v "italijanskosti mesta", ko pa vemo, da bo jutri z vstopom Slovenije v Evropsko unijo meja padla! Neverjetno je, da smo spet pripadniki slovenske manjšine glavni krivec za vse, Bran-cati pa izdajalec mesta in seveda obvezne "italijanskosti mesta", ki je nikdar ni bilo, ker smo v Gorici od vedno Furlani, Slovenci in Italijani živeli in bo tako tudi v prihodnje! Nevarno je, da se danes v takem številu zbirajo ljudje, ki širijo sovraštvo in srd do nas, ki potvarjajo dejstva in blatijo nas in Brancatijevo občinsko upravo, ki vidi prihodnost Gorice v tesnem sodelovanju z Novo Gorico in slovenskim zaledjem! Sramota je, da je bilo med navzočimi videti tudi ljudi, ki se imajo za kristjane! Upajmo, da ima prav znani goriški italijanski cerkveni dostojanstvenik, ki je vse življenje posvetil tkanju vezi med Slovenci, Italijani in Furlani na Goriškem. Ko je slišal za to proslulo srečanje, se je v našem uredništvu samo nasmehnil in izgovoril svetopisemsko misel: "Pustite mrtvim, naj pokopljejo mrtve!" BRANCATIJEVA UPRAVA ZA ODPRTO MESTO Goriški župan Vittorio Brancati je v ponedeljek, 18. t.m., na goriškem županstvu pojasnil, zakaj se je njegova občinska uprava odločila, da bo na celotnem ozemlju goriške občine izvajala zaščitni zakon. "Celotno občinsko upravo imate pred seboj in že to dejstvo je dovolj zgovorno, da lahko v miru zatrdim, da je naša, levosredinska politična večina, ki danes vlada Gorici, enotna in smo zato enotno podprli našo namero o izvajanju zaščitnega zakona za slovensko manjšino na celotnem o-zemlju goriške občine," je dejal goriški župan Brancati. Povedal je, da so vsi člani njegove občinske uprave podprli izvajanje zaščitnega zakona, predvsem zato, ker se zavedajo, "da je prihodnost Gorice edino v tesnem in vedno boljšem sodelovanju z bližnjo Novo Gorico in drugimi sosednjimi občinami iz Slovenije ter s celotno Slovenijo, istočasno pa je zaščita slovenske manjšine samo izvajanje italijanske ustave, italijanskih zakonov, deželne zakonodaje in seveda vseh pravnih norm, ki vladajo glede narodnostnih manjšin v današnji Evropski uniji!" FOTO BUMBACA Nadalje je Brancati naglasil, da je slovenska manjšina od vedno prisotna v mestu in tudi to, da niso resnične trditve goriških desničarjev in nacionalistov, ki trdijo, da bo izvajanje zaščitnega zakona za slovensko narodno manjšino v Gorici porušilo enotnost mesta in italijansko večino postavilo zato v podrejen položaj. Brancati je tudi naglasil namero občinske uprave, da s sosednjimi občinami v Sloveniji v kratkem ustanovi več mešanih družb za skupne potrebe. Pri tem se je oprl na nedavna izvajanja italijanskega ministra Buttiglioneja in predsednika Evropske komisije Prodija, ki sta si želela še tesnejše sodelovanje med Gorico in Slovenijo. Brancati si je tudi zaželel, da bi Paritetni odbor, ki bo moral odločati o nameri goriške občine za izvajanje zaščitnega zakona, čimprej začel z delom, "saj bi vsako zavlačevanje pomenilo samo prenašanje odgovornosti na rimsko vlado", kar bi po njegovem pomenilo veliko neodgovornost. "Gorica je bila, je in mora postati še bolj odprto mesto, mesto dialoga in vedno tesnejšega sodelovanja z bližnjo Slovenijo, kar je za nas nuja in ne samo državljanska dolžnost, saj danes odločamo o naši prihodnosti, ki si je brez sodelovanja s slovensko manjšino v mestu in bližnjo Slovenijo niti ne moremo predstavljati!" je še dejal Brancati. —— JUP STAUSCE NADŠKOFA DINA DE ANTONIJA Goriški nadškof msgr. Dino De Antoni je že pred časom potrdil tisto, kar o krajevni goriški Cerkvi že dolgo vemo. Ko je pred dvema tednoma nagovoril javnost, je v zvezi z zaščitnim zakonom in morebitnim njegovim uresničevanjem v mestu dejal, da je goriška Cerkev od ved- no večjezična, kar je lepo razvidno tudi iz napisov na in v nadškofijski stavbi. Dodal je tudi, da je ozračje v mestu nepravilno in napeto, medtem ko je v Cerkvi prostor za vse, saj smo pred Bogom vsi enaki. Preproste besede, ki povedo več kot vsa demagogija današnjih nasprotnikov uveljavljanja zaščitnega zakona. PROTISLOVENSKA GONJA OSTER PROTEST DESNICE Proti dvojezičnosti! se je glasil velik in z italijansko zastavo okrašen napis, ki so ga v ponedeljek zvečer, 18. t.m., v dvorani goriškega občinskega sveta razobesili italijanski desničarji in nacionalisti in tako zgovorno uvedli burno in mestoma žaljivo razpravo proti Brancatijevi občinski upravi in zaščitnemu zakonu ter seveda proti slovenski manjšini. Predstavniki strank Naprej Italija, Narodnega zavezništva in gibanja Fiamma Trico-lore ter drugih italijanskih nacionalističnih združenj so se že pozno popoldan zbrali v dvorani goriškega občinskega sveta, da bi napovedali o-ster boj proti Brancatijevi u-pravi in zaščitnemu zakonu. V do zadnjega kotička polni dvorani goriškega občinskega sveta so svoje protestno zborovanje desničarji začeli s petjem italijanske himne in vzklikanjem protislovenskih ter proti Brancatiju in levi sredini uperjenih gesel, kot so: "Česar ni uspelo storiti maršalu Titu, to je uspelo Brancatiju!", "Na Sabotin napišimo Naš Brancati!", "Ne privilegijev za slovensko manjšino!" in še in še. Predvsem pa je goriška desnica napovedala zbiranje podpisov za referendum, na katerem naj bi se goriški prebivalci izrekli o zaščitnem zakonu. Seveda niso povedali, da bi bil tak referendum za zaščitni zakon brezpredmeten, ker ga italijanska zakonodaja ne predvideva. Nasploh je bi- lo na srečanju italijanskih desničarjev v Gorici dosti demagogije, laži in zavajanja, predvsem pa nacionalističnega raz-pihavanja srda proti slovenski manjšini. Izdali so tudi dokument, v katerem piše, da so proti zaščitnemu zakonu, "ker je leta krivičen do Gorice in bi na škodo italijanskega večinskega naroda prinesel koristi samo slovenski manjšini!" V dokumentu tudi piše, "da bi vsa sredstva, ki jih namenja zaščitni zakon za njegovo uresničevanje, šla slovenski manjšini." Proti zaščitnemu zakonu pa so tudi zato, ker naj bi "tudi mestni prapor nosil sloven- ski naziv in prav tako vsa mestna toponomastika." Predvsem pa so proti zaščitnemu zakonu zato, "ker je slovenska narodna manjšina prisotna v Gorici samo v nekaterih mestnih četrtih." Desničarji so tudi napovedali, da bodo po mestu razpostavili posebne hranilnike z napisom: "Daj nam svoj podpis in en evro za ohranitev italijanske Gorice!" Na srečanju, ki je bilo izjemno burno, so spregovorili predstavniki vseh opozicijskih strank v Gorici in veliko predstavnikov italijanskih nacionalističnih združenj, ki so predvsem govorili o "balkanizaciji ter slavizaciji italijanske Gorice", kot so tudi napadali župana, ki so ga obdolževali, "da je izdal italijansko Gorico". V Gorici bo torej naslednje dni in tedne še zelo vroče, tudi zato, ker italijanski desničarji napovedujejo še nove pobude, ki imajo ves namen "ohraniti Gorico italijansko", kot seje izrazil eden od udeležencev zborovanja. — JUP Zaradi pozornosti, ki smo jo posvetili zaščiti, bomo o drugih dogodkih poročali prihodnjič! 5 1. STRANI ZBOROVSKI "Prav je, da taki prireditvi posveti pozornost tudi župan," je dodal. Nepričakovani obisk je dal poseben ton zborovskemu prazniku, ki se ga je udeležilo 20 zborov in je letos želel postaviti pod žaromet like treh velikih goriških glasbenikov: Lojze Bratuž, ki se je rodil pred sto leti, Vinko Vodopivec in Mirko Filej, ki sta umrla pred 50 oz. 40 leti, so namreč s svojim vsestranskim kulturnim delom zaznamovali naš prostor in pustili za sabo neizbrisne sledove. To je v nedeljo popoldne poudarila v krajši uvodni misli tudi prof. Franka Žgavec, predsednica Kulturnega centra, ki je pohvalila "razveseljivo zagnanost", s katero je prežeto zborovsko udejstvovanje kot najbolj razširjena oblika našega kulturnega udejstvovanja. Cecilijanka se je, kot običajno, začela v soboto zvečer, ko je v imenu Zveze pozdravila prisotne Franka Padovan. Nastopili so Dekliški zbor ZKD Nova Gorica, ki ga vodi skladatelj in dirigent Matjaž Šček, Moški zbor Fantje izpod Grmade pod zanesljivim vodstvom Iva Kralja, Cerkveni zbor Sv. Jurija iz Mirna, ki * v s j? I FOTO BUMBACA ga vodi Andrej Budin, Vokalna skupina Sraka iz Štandreža pod vodstvom Bogdana Kralja, Mešani zbor Mačkolje pod vodstvom Ivana Lešnika, Moški zbor Coro Monte Sa-botino (dir. Umberto Perini) v predstavništvu zveze USCI, Vokalna skupina Vinika iz Brd, ki jo zadnjih nekaj let vodi Franka Žgavec, Mešani zbor Podjuna iz Pliberka na Koroškem pod vodstvom Toneta Ivartnika in Mešani zbor F.B. Sedej iz Števerjana, ki ga že drugo leto vodi Vladimir Čadež. V nedeljo popoldne I pa so nastopili pretežno go-riški zbori, in sicer: Mešani zbor Podgora pod vodstvom Mirka Špacapana, Moški zbor Štmaver, ki ga vodi Nadja Kovic, Mešani zbor Stan- drež pod taktirko Davida Ban-dellija, Ženski zbor Devin pod vodstvom Hermana Antoniča, Mešani zbor Rupa-Peč, ki ga vodi Zdravko Klanjšček, Moška pevska skupina Akord iz Podgore, ki prepeva že deseto leto pod vodstvom ustanovitelja Mirka Špacapana, Mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice pod taktirko Bogdana Kralja, Mešani zbor Oton Župančič iz Štandreža pod vodstvom Marka Sancina, Združeni mešani zbor Devin in Rdeča zvezda iz Saleža, ki ga vodita Herman Antonič in Rado Milič, "zgodovinski" Moški zbor Mirko Filej iz Gorice pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Zadnji je letos nastopil krepki Mešani zbor Hrast iz Doberdoba, ki je z di- rigentom Hilarijem Lavrenčičem z dodatkom odpel kar štiri pesmi. Marsikateri zborovodja je izbral za letošnjo Cecilijanko pesmi vsaj enega od treh glasbenikov, ki jim je bila revija posvečena. In tako je tudi prav. Res je sicer, da so Vodopivčeve, Filejeve in Bratuževe pesmi med našimi pevci in poslušalci "žive" in priljubljene; res pa je tudi, da se še najdejo pesmi, ki bi jih lahko zborovodje in pevci bolj ovrednotili, poslušalci pa radi tudi pogosteje slišali. Vedno dobrodošle so ljudske in njihove bolj ali manj sodobne priredbe, pa tudi umetne pesmi zlasti naših avtorjev, ki so bili tudi tokrat še kar prisotni. V tradicionalni repertoar Ce-cilijanke spadajo seveda tako Gallus kot zamejski avtorji, tudi pripadniki mlajšega rodu (David Klodič), ter bolj ali manj znani tuji skladatelji. Cecilijanka, najbolj množično obiskana zborovska prireditev, ki so jo letos napovedovali Sara Miklus, Silvana Vogrič in Jan Leopoli, je potekala pod pokroviteljstvom goriške občinske in pokrajinske uprave, podprla stajo Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in Fundacija Goriške hranilnice. NA JEREMITIŠCU PRIJETEN VEČER FOTO BUMBACA Tik pred Martinovim, v soboto zvečer, 9. t.m., so Ru-mitarji priredili sebi in ljubiteljem kulture topel večer, na katerem je bilo poleg slikarstva mladih študentov ljubljanske Akademije za oblikovanje, glasbe ansambla Gallus Consort in izvirnih skladb Dine Slama na poezije Jurija Paljka tudi čas za pogovor našega odgovornega urednika z goriškim likovnim umetnikom Francom Dugom, ki "je človek na meji, a vidi od vedno čez mejo". Predvsem pa je bil rumi- tarski večer, ki je bil posvečen "babjemu letu", predvsem pa pristni družabnosti ob kozarcu sončnega vina in sveže pečenemu prašičku, ponovno pokazal na gostoljubnost rumitarske skupnosti. Branje poezije, glasba in prijetno kramljanje z goriškim slikarjem se je steklo v dolg večer, na katerem se je mešala kultura s pristnim veseljem biti v družbi. Najkrajšo pa je v veselje vseh prisotnih potegnil pe-| čeni prašiček... ZAHVALNA NEDELJA NA JAZBINAH V nedeljo, 17. t.m., so se jazbinski verniki zbrali pri maši, da bi se Bogu zahvalili za prejete dobrote, ki jim jih je naklonil v preteklem letu, in tudi zato, da bi se Stvarniku zahvalili za dušnega pastirja, ki je letos praznoval zlato mašo. Zlatomašnika g. Antona Lazarja so ob vhodnih vratih vaške cerkvice sprejeli najprej otroci, ki so jubilantu čestitali ob obletnici, se mu zahvalili za njegovo požrtvovalnost in skrb pri duhovni rasti in Boga prosili, naj mu nakloni še veliko zdravih let in božjega blagoslova pri nadaljnjem delu. Med darovanjem so otroci, kmetovalci, žene in lovci prinesli pred ol- tar darove. Mašo je z ubranim petjem spremljal jazbinski mešani pevski zbor pod vodstvom Zdravka Klanjščka. Ob koncu se je v imenu jazbinskega občestva zahvalil župniku Robert Prinčič. Sledila je zahvalna pesem. G. Lazarje ob koncu na kratko orisal svojo pot, ki ni bila vedno lahka, ter se zahvalil dobremu Bogu za naklonjeno milost, domačinom pa za lepo slavje in sodelovanje. Po maši je blagoslovil kmečke stroje in druga prevozna sredstva ter dobrote, ki so jih ob cerkvi pripravili pridni kmetovalci in skrbne gospodinje. Po obredu so se prisotni ustavili s slavljencem na prijetni družabnosti. SKRDJADRO vabi na tradicionalno MIKLAVŽEVANJE v sredo, 4. decembra 2002, ob 18. uri v župnjiski dvorani sv. Nikolaja v Tržiču. Nastopila bo otroška skupina KD Sedej iz Števerjana z igrico Miklavž za vse čase Franca Juvana. Sodelujejo tudi otroci iz vrtca in šole iz Romjana. POD POKROVITELISTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL GORICA ZDRUZENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV GORICA Srečanja z glasbo 2002/2003 »TE DEUM LAUDAMUS« NABOŽNA GLASBA J. HAYDNA O lesu, te invocamus Salve Regina Te Deum fur die Kaiserin Missa in tempore belli Rosana Jarm, sopran Mirjam Kalin, alt Marjan Trček, tenor Jože Vidic, bas Slovenski komorni zbor Slovenski komorni orkester Mirko Cuderman, dirigent Kulturni center Lojze Bratuž Sobota, 30. novembra 2002 ob 20.30 pokrovitelja GORIŠKA OBČINA IIS/ GORIŠKA POKRAJINA OBVESTILA V KULTURNEM centru Lojze Bratuž je na ogled razstava Franka Žerjala Podobe kresne noči. Razstava je odprta do 20. decembra po tem urniku: od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure ter ob prireditvah. KD SOVODNJE bo gostovalo v nedeljo, 1. decembra, ob 18. uri Dramsko družino SKPD F.B. Sedej iz Števerjana, ki bo uprizorila dramo Zločini na otoku. Režija Sergej Ferrari. Vabljeni. DRUGI KONCERT Starosta mali Princ bo v gledališču v Kopru 8. decembra. Ob tej priložnosti prirejata KRUT in Društvo slovenskih upokojencev za Goriško celodnevni avtobusni izlet po Slovenski Istri. Vpisovanje na sedežu KRUTA-a v Gorici, Korzo Verdi 51 int., tel. 0481 531644. Člani PD Standrež izrekajo iskreno sožalje Božidarju Tabaju in družini ob izgubi drage mame Marije. Ob smrti drage mame Marije izreka Zveza slovenske katoliške prosvete odborniku Božidarju Tabaju občuteno sožalje. Oh smrti drage mame izreka globoko sožalje Božidarju Tabaju in vsem sorodnikom pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti. ZAHVALA Šolske sestre Zavoda sv. Družine se zahvaljujemo vsem slovenskim župnijam, ki so nam ob zahvalni nedelji prinesle poljske pridelke in druge darove. Zahvaljujemo se tudi posameznikom, ki nas med letom večkrat presenečajo s poljskimi ali drugimi darovi. Vsem Bog povrni! NIZ PRAZNOVANJ V ŠTANDREŽU Župnija sv. Andreja ap., rajonski svet in PD Štandrež prirejajo ob praznovanju zavetnika niz zanimivih prireditev. V nedeljo, 24. trn., bo ob 11.30 v župnijskem domu otvoritev likovne razstave Andreja Sakside, v sredo, 27. tm., pa okrogla miza na temo Ali so mamila rešitev?, pri kateri bodo sodelovali dr. Bernard Špacapan, dr. Giorgio Tavčar, poveljnik štandreške orožniške postaje Loris Pertoldi. V četrtek, 28. tm., bo ob 20. uri v župnijski cerkvi lectio divina, ki jo bo vodil goriški nadškof. V petek, 29. tm., bo ob 11. uri v župnijski dvorani nagrajevanje otroškega likovnega natečaja, ob 18.30 spovedovanje. V soboto, 30. tm., bo ob 19.30 v cerkvi maša, ob 20.30 pa bo v župnijskem domu predstavitev knjige dr. Damjana Paulina: Štandreški duhovniki Andrej Marušič, Josip Kosovel, Jožef Žorž gojitelji naših korenin. V nedeljo, 1. decembra, bodo maše ob 8.30, ob 9.30 (vodi vikar msgr. A. Cabass), ob 10.30 (vodi beograjski nadškof msgr. S. Hočevar). Ob 17.30 večernice, ob 18. uri koncert, pri katerem bosta sodelovala Trobilni kvintet Pihalne- PROSVETNO DRUŠTVO STANDREZ IN ŽUPNIJA SV. ANDREJA APOSTOLA vabita v spodnje prostore župnijskega doma Anton Gregorčič v Štandrežu RAZSTAVA LIKOVNIH DEL ANDREJA SAKSIDE Nedelja, 24. novembra 2002, ob 11.30 Umetnika bo predstavil dr. Joško Vetrih. Razstava bo odprta do 7. decembra po tem urniku: ob delavnikih od 19.30 do 20.30, ob praznikih od 9. do 12. in od 17. do 19.30 PREDSTAVITEV PUBLIKACIJE DR. DAMJANA PAULINA ŠTANDREŠKI DUHOVNIKI ANDREJ MARUŠIČ, JOSIP KOSOVEL, JOŽEF ŽORŽ GOJITELJI NAŠIH KORENIN Petek, 29. novembra 2002, ob 20.uri Knjigo bo predstavila prof. Lučana Budal Sodeluje MePZ Štandrež POD POKROVITELISTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE 1 1 ga orkestra slovenske policije in organistka Polona Gantar. PRAZNOVANJA PRI SV. IVANU Na praznik Kristusa kralja poteka letos 30 let, odkar je nadškof Cocolin v cerkvi sv. Ivana v Gorici razglasil ustanovitev Dušnopastirskega središča za slovenske vernike v mestu. Obletnico bodo letos goriški verniki slovesno obhajali v nedeljo, 24. tm., na praznik Kristusa kralja. Praznovanja bodo potekala že od četrtka dalje. Dne 21. tm. bo ob 9. uri maša za rajne dobrotnike, ob 18.30 maša z otroki, ob 19. uri litanije in rožni venec ter sprejem podobe Svetogorske Marije. Petek, 22. tm.: ob 18.30 srečanje z otroki, ob 19. uri maša (nagovor g. Peter Žakelj). Sobota, 23.tm.:ob 18.30 slovesne večernice, srečanje z otroki, ob 19. uri maša, ki jo bo vodil nadškof, nagovor g. Žakelj; svojo prisotnost je že potrdil župan Brancati. V nedeljo, 24. tm., pa bo ob 10. uri slovesna zahvalna maša, ob 11. uri poimenovanje župnijskih prostorov po msgr. Francu Močniku; sledila bo otvoritev fotografske razstave prof. Slavka Bratine Pričevanja slovenske vernosti. ČETRTEK, 21. NOVEMBI; 2002 12 ČETRTEK, - 1 . NOVEMBRA 2002 . SFilSftA BENEŠKA SLOVENIJA POGOVOR / DAVID KLODIČ V V ZA ZAŠČITO NASE IDENTITETE DANIJEL DEVETAK David Klodič, doma iz Srednjega, pripada mlajši generaciji in v zadnjih letih od blizu spremlja politično in kulturno stvarnost v Benečiji, saj je dejaven v krajevni upravi, je član paritetnega odbora, je pedagod in tudi skladatelj. Z njim smo se pogovorili v trenutku, ko tudi Slovenci iz videmske pokrajine pričakujejo, da se bo končno le začel izvajati zakon 38/2001. Za pogovor se Klodiču iskreno zahvaljujemo in mu želimo, da bi še naprej veliko dobrega delal za rojake na zahodnih obronkih slovenstva. Ker si vsestransko zelo angažiran, nam lahko sam kaj poveš, čemu posvečaš v zadnjih časih največ pozornosti ? Najbolj sem aktiven na glasbenem področju kot učitelj in zborovodja. Na šoli Glasbene matice v Špetru imam tudi vlogo koordinatorja: trenutno prirejam koncert ob 25-let-nici GM v Nediških dolinah. Hkrati vodim razne projekte po šolah, imam v pripravi CD ploščo skupine Beneške korenine in vodim rubriko v sklopu radijske oddaje Nediški zvon. Poleg tega se ukvarjam z manjšinsko politiko. V zadnjih časih smo brali o svetu slovenskih upraviteljev iz videmske pokrajine. Ali lahko našim bralcem kaj več poveš o tem telesu, njegovi vlogi in delovanju? V videmski pokrajini so stranke med Slovenci zelo šibke, predvsem kar se tiče po- FOTO KROMA vezovalne vloge med samimi upravitelji. In ko se govori o zapletenih in delikatnih postopkih uvajanja zaščitnega zakona, ki predstavlja veliko novosti predvsem v naši pokrajini, je treba delati na najbolj učinkovit način. Pretok informacij mora biti dvostranski in kakovosten ne samo med upravitelji in paritetnim odborom, ampak tudi med upravitelji in slovensko organiziranostjo. Potem ko so me slovenski upravitelji imenovali v paritetni odbor, se mi je zato zdelo samoumevno, da sem si prevzel tudi to povezovalno vlogo. Ideja o sklicevanju prve seje sveta slovenskih upraviteljev videmske pokrajine se je rodila na ožjem neformalnem sestanku občinskih upraviteljev Nediških dolin. Povabili smo vse občinske svetovalce in župane, ki so bili v seznamu sveta slovenskih upraviteljev, ki ga predvideva zaščitni zakon za imenovanje treh predstavnikov v paritetni obor. Prva seja je bila 16. februarja, druga 21. septembra. Na obeh sejah je bila udeležba povsem zadovoljiva, saj je bila v Špetru prisotna polovica povabljenih, sko- raj iz vseh slovenskih občin na Videmskem. Kot gostje so bili prisotni tudi sen. Budin in predsednika krovnih organizacij Pahor in Pavšič (na prvi seji) ter predsednik paritetnega odbora Race (na drugi). Za zdaj bo svet slovenskih upraviteljev videmske pokrajine neformalen, čeprav smo si na prvi seji porazdelili koordinacijske funkcije. Imamo manjši odbor, ki ga poleg mene sestavljajo tudi Luigi Palet-ti (za Rezijo in Kanalsko dolino), Viljem Černo (za Terske doline) in Beppino Krizetič (za Nediške doline). Naš namen je prirejati dve ali tri seje na leto, da bi seznanili naše upravitelje z zadevami naše skupnosti, da bi poslušali njihove probleme, da bi si izmenjali izkušnje in bi pripravili teren za reorganiziranost strukture slovenske manjšine in skupnega predstavništva po predlogu, ki sta ga dali krovni organizaciji na programski konferenci. Kako ocenjuješ usmeritve občinskih uprav v videmski pokrajini glede uvajanja zakona 38? Si s trenutnim stanjem zadovoljen? Si si čakal kaj več? Vse, ali skoraj, gre po pričakovanjih. Občine, ki so se izrekle kot slovenske (delno ali v celoti) za zakon 482, so, z izjemo občine Trbiž, to potrdile. Dodala se je občina Tavorjana, v Dreki je tokrat tudi večina volila za. Pozitiven trend za Slovence v videmski pokrajini se torej nadaljuje, čeprav ne moremo biti evforični. Nekatera stališča so se spremenila iz razlogov finančne narave, ki jih prinaša za- kon. Na to bo treba biti zelo pozorni: mislim predvsem na porazdelitev milijarde lir, ki jo predvideva 21. člen zaščitnega zakona za družbenoekonomski razvoj v treh "nekdanjih" gorskih skupnostih. Vsekakor je treba potrditi, da se je večina občin opredelila za vključitev v teritorij, kjerje slovenska manjšina tradicionalno prisotna, s podporo večine svetovalcev. Kaj misliš, da se bistvenega lahko spretnem za Slovence videmske pokrajine v občinah, kjer naj bi se izvajala določila zaščitnega zakona? Misliš, da bo izvajanje omenjenega zakona naletelo na kakšne ovire? Menim, da se bodo morali vsi soočati z dejstvom, da zaščita slovenskega jezika je pravica in možnost, ki jo po lastni izbiri lahko vsak izkorišča ali ne in ki je predvsem zaščita naše identitete, naše kulture in naših narečij. Demagogija je na tem področju še vedno premočna in upam, da jo bomo z zakonom premostili. Ovire bodo, a smo jih vajeni. Dejstvo, da prihajajo od zunaj, predvsem iz deželne politike, pa je najbolj zaskrbljujoče. Z ozirom na težave in upe šolskega centra v Špetru in sploh slovenske šolske mreže v videmski pokrajini so bili storjeni koraki naprej? Kaj bi se lahko še spremenilo v bolje in - če se ne spremeni -kateri so razlogi za to? Absurd je, da je problem dvojezične šole preveliko število učencev. Šola bo morala po vsej verjetnosti ustanoviti še eno sekcijo, ker bo po napovedi za prihodnje leto več kot 26 vpisov v prvi razred. A fond, ki ga predvideva zaščitni zakon, tega ne dovoljuje. Na drugi strani šola, čeprav bi bila primorana to storiti, ne more zavračati novih vpisov, ker je edina šola na Videmskem, ki nudi možnost izobraževanja v slovenskem jeziku. Problem je stvar restriktivne interpretacije 12. člena zaščitnega zakona, s katerim je šola postala državna, a njen status je bil v bistvu zamrznjen. To pomeni, da število učiteljev je nespremenljivo oz. se lahko spremeni brez dodatnih stroškov za državo. To pomeni, da bi država ne skrbela za enako izobrazbo vseh otrok... Drug problem so tečaji j slovenskega jezika na ostalih šolah. V Špetru je že nekaj let dana možnost učencem srednje nižje šole se udeleževati popoldanskih tečajev. Letos, ko imamo celo dva zakona, ki nas ščitita, manjkajo finančna sredstva, ki bi zadostovala za vse tri razrede. Tako se je v Špetru začel samo tečaj za tretji razred. Podobno situacijo imamo vTipani, kjer so v osnovni šoli že vrsto let prirejali popoldanski pouk slovenščine. V Reziji so pogoji boljši samo zato, ker je slovensko društvo priskočilo na pomoč. Kaže, da bodo, vsaj za špe-trsko srednjo šolo, kmalu rešili to zadevo s pomočjo pokrajinskega odbornika za kulturo, ki se je kot edini oglasil na zahtevo reševanja tega problema, ki smo ga vsem upravnim oblastem pismeno vložili slovenski upravitelji. Treba pa je podčrtati, da se bomo prihodnje leto spet lotili istih težav, če ne bomo dobili drugačne rešitve. DVOJEZIČNE ŠOLE ZA OHRANJANJE MANJŠINSKIH JEZIKOV V Vidmu je pred dvema tednoma potekal zanimiv mednarodni posvet o večjezičnosti v predšolskem obdobju in v osnovni šoli. Priredila sta ga Zavod za slovensko izobraževanje iz Špetra in Večstopenjski šolski zavod iz kraja Pavia di Udine. Šlo je za eno zadnjih srečanj dvoletnega evropskega projekta. Obravnavani so bili primeri Frizijcev v Nemčiji in na Nizozemskem, Luži-ških Srbov, problemi dvojezičnih vrtcev na Koroškem in v Špetru, pa še uvajanje furlan-ščine v večstopenjskem zavodu v Pavii. Na dan je prišlo, da imajo še zlasti vrtci in osnovne šole nenadomestljivo vlogo pri ohranjanju manjšinskih jezikov. V marsikateri evropski državi se zato vedno bolj uveljavlja prepričanje, daje primerno že zgodaj uvajati večjezič-nostvšoIah.Kakojes tem vnaši deželi, pa je vsem znano, dd FILM VIDEO MONITOR V ČEDADU Kulturno društvo IvanTrin-ko iz Čedada, Kinoatelje iz Gorice in Postaja Topolove prirejajo pod pokroviteljstvom občine Čedad poseben dogodek. V gledališču Ristori v Čedadu bodo v petek, 22. tm., ob 20. uri, v okviru Film Video Monitorja predvajali 40-minutni film Roberta Dapita Iz tišine - Moje potovanje skozi čas, kratkome-tražo Mattea Oleotta: Passe-ranno anche stanotte/Prešli bodo tudi to noč in 50 minut dolgo "dokumentarno video-novelo" video posnetek Nadje Velušček in Anje Medved Moja meja/ll mio confine. Predvajanje bo v izvirniku s podnaslovi, vstop je prost. Za informacije: Kulturno društvo Ivan Trinko (0432 731386), Kinoatelje (0481 33580). GLOSA JURIJ PALJK O DOMAČNOSTI Najbrž je imela prav prijateljica Mirjam Koren, urednica na radiu Trst A, ko mi je minuli teden v kratkem pogovoru mimogrede rekla, da vsi danes potrebujemo malce domačnosti. Eden od razlogov, zakaj je Mirjam pomislila na domačnost, je najbrž tudi ta, da se sama veliko ukvarja s televizijo, saj je na našem Radiu Trst A urednica tudi nekaterih televizijskih oddaj slovenskega programa in sam sem nemalokrat napisal v tedenskih glosah kako pikro o televiziji. Ta vseprisotnost televizije in njena kričavost sta namreč tudi pojav, ki domačnost naših dni uničujeta, nas delata brezosebne in nasploh nas televizija potiska v neko prazno osamo. Seveda gornja trditev ne more držati popolnoma, ker ni vse črno-belo, kot danes tudi televizija ni več črno-bela, ampak je v barvah in barvnih podtonih. Kot se za prave in dolgoletne prijatelje današnjih dni spodobi, se seveda z Mirjam skoraj nikdar več ne vidiva, ker pač živiva in predvsem pa delava vsak na svojem kon- cu te naše ljube dežele, pa čeprav sva oba po srcu in tudi duhu Goričana z vipavskim pokolenjem. In v tistih trenutkih, ko se srečava, običajno je to njen meni zelo domače prijetni urad v stavbi deželnega sedeža RAI v Trstu, kot stara prijatelja vedno najdeva veliko stvari, o katerih bi se rada na dolgo pogovarjala, a se zares na dolgo ne moreva, ker se enemu od naju vedno nekam mudi: ali njej nekam v režijo, nekam v spodnja nadstropja ali pa meni kam drugam. Tudi midva sva namreč hčerka in sin današnjega časa in zato vedno nekam tekava, kot tekamo danes skorajda vsi prezaposleni ljudje. Kot stara znanca, ki sta že pred več kot dvema desetletjema postala prijatelja, se seveda v nekaterih stvareh strinjava, v drugih seveda ne in prav pošteno lahko zapišem, da sem vesel, da je tako, tudi zato, ker sem na tihem prepričan, da imava veliko več skupnega, kakor sva si sama pripravljena priznati, in obenem tudi vem, da je temu tako prav zaradi neke domačnosti, ki nama jo še danes dajeta čas in družba, za katera sem sam prepričan, da ju več ni, a Mirjam trdi, da je še prisotna med nami. Sam namreč velikokra t zapišem, da mi je žal za časom, za družbo, ki je bila odraz predvsem nekdanje kmečke in tudi napol meščanske družbe, v kateri smo skoraj vsi odraščali, za Mirjam in zase lahko to zatrdim. Če je Mirjam odraščala v Gorici, v mestu torej, in sem sam odraščal na kmetih na Vipavskem, pa je tudi res, da sem sam bil na Gorico navezan vsaj toliko kot ona na Vipavsko. Pa ne da bi sedaj hotel pisati o Mirjam in samem sebi, le na najinem primeru bi rad pokazal, da smo bili tisti na vasi zelo tesno povezani s tistimi v mestu. Celo tako daleč lahko grem s to trditvijo, da zapišem, da sem Gorico izjemno dobro poznal, pa čeprav sem vanjo stopil šele kot dvajsetletnik, ker je bila prej državna meja vmes, ki ja takrat še kako tesno delila dve med seboj si zelo različni družbeni ureditvi, kot bi lepo rekli danes sociologi. Pa ni bila samo ta povezanost nekoč skupna, bilo je še veliko drugih stvari, ki so nas tesno vezale in nas za vedno zaznamovale, nas posredno tudi vzgojile v take ljudi, kakršni smo danes. Sam sem tudi trdno prepričan, da je bil prav kmečki svet tisti, ki je najbolj zaznamoval ljudi, nas je torej zaznamoval za vedno, nas oplemenitil z zdravim odnosom do zemlje in narave, nas s svojo skromnostjo za vedno zaznamoval in seveda tudi z zdravim odnosom do življenja, v ka terem je še prostor za poštenje, solidarnost, toplino in domačnost. Saj ni res, da danes domačnosti ni, a se meni vseeno zdi, da je ni več toliko, kolikor je je bilo nekoč, ko je v naši družbi še prevladovala kmečka kultura, če pod tem izrazom lahko zajamem vso tisto pristno povezanost mestnega človeka s kmeč- kim, istočasno tudi povezanost človeka s sočlovekom. S tem ne mislim pisati o neki idilični družbi, ki je nikdar ni bilo, ker je bilo včasih življenje izjemno trdo, neizprosno, tudi revno in kruto, a smo bili skoraj vsi ljudje takrat, ko smo imeli veliko manj stvari in materialnega bogastva, kakor ga imamo danes, med seboj vseeno bolj povezani, med sabo dosti bolj solidarni in odprti, kot pa smo danes, gotovo pa dosti manj sami, kakor smo danes, ko drvimo drug mimo drugega. Srčno si torej želim, da ima prav prijateljica Mirjam, ki mi je v pogovoru zatrdila, da tako imenovana kmečka kultura ni izginila iz naše srede, ker jo nosimo nekateri s seboj v srcu in jo ohranjamo živo med nami tudi danes. To je povedala s preprostimi besedami:"Vsi potrebujemo neko domačnost, toplino!" Da, prav za te stvari gre. Za domačnost in toplino gre. Domačnost pove veliko tudi zato, ker jo težko razložimo, saj to ni neko trapljanje po ramenih in neko skupno rajanje v smislu: "Joj, kako lepo nam je, ker se imamo takooo radi!", da bi potem vsi stopili ven iz rajajočega kroga in se še lepše zabadali v hrbet! Ne gre za to! Domačnost je nekaj drugega, je nekaj toplega, zares človeškega! Domačnost so preproste in iskrene besede, ki jih tudi danes vsi potrebujemo, gotovo še bolj, kot smo jih potrebovali še včasih. Preprosto zato, ker smo vsi veliko bolj sami, kot smo včasih bili. Domačnost je kot kruh iz krušne peči, ki nam še danes, ko ni več krušnih peči na naših domovih, prijetno zadiši iz naših spominov. Domačnost ne pomeni tega, da smo vsi skupaj nekje pasli ovce skupaj in se zato lahko kar vsi vprek lepo tikamo, kot seveda tudi onikanje ne pomeni samo po sebi lepe vzgoje. Za resnično domačnost je potreben iskren pogled, topla, iskrena in predvsem pa taka beseda, za katero stoji človek. Domačnost je preprosta, enostavna, kot so lepe in enostavne iskrene besede. NOVI GLAS / ŠT. 45 2002 SLOVENIJA SLOVESNOST JE BILA TUDI V VIPAVSKEM KRIŽU ODLOČILNA TEKMA MED JANEZOM DRNOVŠKOM IN BARBARO BREZIGAR ENAKOVREDNA KANDIDATA ZA NOVEGA PREDSEDNIKA DRŽAVE MARJAN DROBEZ V kampanji za prvi krog predsedniških in lokalnih volitev v Sloveniji sta bodisi Janez Drnovšek kot tudi Barbara Brezigar, ki sta se med predsedniškimi kandidati najbolje uvrstila, govorila zoper politično polarizacijo, se zavzemala za sobivanje različnih interesov in teženj v pluralni demokratični družbi, pa za strpnost volilnega telesa, kar bi koristilo razvoju in krepitvi države. V kampanji za drugi oziroma odločilni krog volitev v nedeljo, 1. decembra, pa so njuna soočanja ostrejša po tonih in vsebini, kar kaže predvsem to, da se kandidata za novega poglavarja države zavedata pomembnosti dogajanja. V nasprotju z Drnovškom, ki se je v prvem krogu v predvolilnih oddajah oz. pogovorih v tiskanih in elektronskih medijih odzival mlačno, naveličano vzvišeno in sploh, kot da je prepričan v svoje prednosti, ki mu zagotavljajo zmago, pa je njegova protikandidatka ravnala drugače. Delovala je sveže, izvirno, sproščeno in proti koncu kamparje za prvi del volitev 10. novembra že v maniri prave, izkušene političarke. Njena samozavest se je hitro povečala, nekatera javna občila so ji dala vzdevek nova zvezda oziroma junakinja slovenskega političnega prizorišča. Tudi glede na podporo, ki so jo njeni kandidaturi zagotovili nekatere politične stranke, mnogi kulturni, javni in politični delavci, nekateri prejšnji kandidati za predsednika države, denimo, France Bučar, pa mnogi drugi volilci, Barbara Brezigar nastopa kot kandidatka, ki ima enake možnosti za izvolitev, kot jih ima premier dr. Janez Drnovšek. Pri tem je seveda treba upoštevati, da je dr. Drnovšek v prvem kro- gu volitev prejel 44,40% glasov oz. je zanj glasovalo 506.700 volilcev, Barbara Brezigar pa je dobila 30,76% glasov oz. je zanjo glasova- lo 350.958 volilcev. Za drugi krog predsedniških volitev politični ocenjevalci in komentatorji napovedujejo tesen izid, saj naj bi Janez Drnovšek oz. Barbara Brezigar v nedeljo, 1. decembra, zmagala z zelo majhno razliko glasov. V predvolilni kampanji gre Janezu Drnovšku v korist to, da volilci njegove vodstvene in politične kvalitete ter slabosti poznajo, saj je predsednik vlade že več kot deset let, zato vsaj približno tudi vedo oz. domnevajo, kako bi znal opravljati svojo predsedniško funkcijo. Barbara Brezigar je glede tega še precejšnja neznanka. Toda po drugi strani ona pomeni upanje za vse, ki nasprotujejo političnemu in oblastnemu monopolu stranke LDS v Sloveniji. Če bi bil namreč dr. Drnovšek izvoljen, bi največja politična stranka v državi obvladovala funkciji predsednika države in predsednika vlade ter zelo važno mesto guvernerja centralne banke. Ob tem pa bi LDS ohranila večino v parlamentu. Koncentracija oblasti pa je lahko, kot vemo, pogubna za vsako demokratično državo, na kar je v tej predvolilni kampanji nekajkrat opozoril tudi pravni izvedenec in po- litik France Bučar. Če bodo na zasedanju predstavnikov držav članic zveze NATO v Pragi (potekalo bo danes, v četrtek, 21., in v petek, 22. t.m.) Slovenijo povabili v članstvo omenjene vojaške in politične povezave, bi to lahko koristilo kandidatu in kandidatki za predsednika oz. predsednico države. Janez Drnovšek bi imel veliko zaslug za to, da bi bila Slovenija povabljena, Barbara Brezigar pa bo volilce lahko spomnila, da seje ves čas kampanje zavzemala za vključitev Slovenije v obe povezavi, EU in NATO. KOPER NIČ VEČ 'RDEČA" OBČINA Izkušnje, pridobljene v prvem krogu volitev, kažejo, da se slovenski volilci pri odločanju o tem, za katerega kandidata ali kandidatko bodo glasovali, opredeljujejo sicer glede na njihovo strankarsko, politično in ideološko pripadnost, toda bolj kot to jih zanimajo osebnosti kandidatov oz. kandidatk. Zaradi tega na letošnjih volitvah nastopa veliko število t.i. nestran-skarskih ali samostojnih list. Na nekaterih listah so bili tudi strankarski odpadniki. V Novi Gorici je, denimo, nekdanji podpredsednik SDS in poslanec Ivo Hvalica oblikoval svojo listo kandidatov za svetnike mestne občine in je bil na njej tudi izvoljen. Veliko število nestrankarskih oz. samostojnih list naj bi do- kazovalo, da politične stranke v Sloveniji izgubljajo ugled, čeprav seveda še vedno predstavljajo temelj demokratične in pluralne družbe. V Sloveniji bo 1. decembra drugi krog županskih volitev v enainšestdesetih občinah, od teh je pet mestnih, v preostalih stotriindvajsetih občinah pa so bili župani izvoljeni že 10. t.m. Ljubljana bo zagotovo dobila županjo, saj sta se v drugi krog uvrstili dosedanja županja Viktorija Po-\ točnik iz LDS in Danica Simšič iz ZLSD. Drugi krog bo potreben tudi v Mariboru, kjer se bosta pomerila dosedanji župan Boris Sovič, kandidat ZLSD, in Milan Petek, kandidat LDS. Na Primorskem je bilo v prvem krogu izvoljenih enajst županov, enajst pa jih bodo izvolili 1. decembra. Med temi bosta tudi župana mestnih občin Koper (na sliki) in Nova Gorica. Največje presenečenje lokalnih volitev na Primorskem in nemara tudi v Sloveniji je prodoren uspeh koprskega poslovneža in županskega kandidata Borisa Popoviča in njegove liste "Koper je naš". Ta lista je dobila devet svetniških mest, ZLSD je od prejšnjih desetih nazadovala na šest, medtem ko je LDS ohranila prejšnjih sedem svetniških mest. Javnomnenjske napovedi za Koper so napovedovale volilno zmago ZLSD, zato so volilni izidi pomenili veliko presenečenje, pri čemer je treba vedeti, da tretjina volilcev ni šla na volišča in da med tistimi, ki so bili, dobra tretjina ni glasovala ne za Borisa Popoviča in ne za županskega kandidata ZLSD Dina Pucerja. Kljub nepredvidljivemu izidu v drugem krogu volitev pa ostaja dejstvo, da Koper ni več "rdeč", kot je dolgo bil, in da so ljudje tudi v tej mestni občini željni sprememb. PROGRAM PHARE SLOVENIJI POMAGAL, DA JE PRIPRAVLJENA ZA EU Program Evropske zveze Phare je bil ustanovljen leta 1989, da bi finančno pomagal pri preoblikovanju gospodarstev nekdanjih socialističnih držav, da bi se tako usposobile za morebiten sprejem v evropsko povezavo. V Sloveniji uspešno deluje že več kot deset let, po izjavi ministra za evropske zadeve dr. Janeza Potočnika je omenjeni program bistveno prispeval k temu, da bo Slovenija leta 2004 lahko postala članica EU. Informacijski center delegacije Evropske komisije (vlade) v Ljubljani je sredstva javnega obveščanja, tudi Novi glas, obvestil o obsegu pomoči iz programa Phare in o projektih, ki so jih tako lahko uresničili. Zapisali so, "da Slovenija prejema iz omenjenega programa povprečno 30 milijonov evrov letno. Skupaj je pomoč od leta 1992 dalje znašala 336 milijonov evrov oz. 77,3 milijarde evrov. Če pa k sredstvom Phara prištevamo še pomoč iz programov Sapard (za kmetijstvo) in Ispa (infrastruktura), je bilo Sloveniji doslej danih okrog 426 milijonov evrov, kar v domači valuti pomeni več kot 100 milijard tolarjev". S prispevki iz programa Phare je bilo uresničenih več kot sto projektov, predvsem na obmejnih območjih Slovenije z Italijo, Avstrijo in Mad- žarsko. Zgrajene so bile čistilna naprava v Mariboru, kolesarske steze v Preddvoru, s katerimi so te steze povezali z avstrijskimi, čistilne naprave v Ajdovščini in Ilirski Bistrici, centralna čistilna naprava za občini Bovec in Kobarid, posodobili so kanalizaciji v Sežani in na Mostu na Soči ter izpolnili tudi pomembne programe za ohranitev in zavarovanje objektov kulturne dediščine na raznih območjih v Sloveniji. Del sredstev iz programa Phare so uporabili tudi za usposabljanje uslužbencev slovenske vlade in posameznih ministrstev, ki bodo delovali v službah oz. dejavnostih, povezanih z EU. Ob 10-letnici programa Phare so njegovo dejavnost predstavili tudi na posebni slovesnosti, ki je bila 14. t.m. v domu krajanov v Vipavskem Križu. O vlogi in deležu omenjenega programa pri usposabljanju Slovenije za njen sprejem v EU so govorili predstavniki delegacije evropske komisije v Sloveniji, službe vlade za evropske zadeve in nekateri strokovnjaki. Slovesnost je otvoril župan občine Ajdovščina Marjan Poljšak, o programu Phare pa je govoril tudi veleposlanik Erwan Fouere, vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji. — M. HITOVI GOSTINCI NA VRHU KULINARIČNE PONUDBE Na Gostinsko-turističnem zboru Slovenije, ki je bil pred časom v Čatežu, so gostinci družbe HIT v Novi Gorici v različnih tekmovalnih kategorijah prejeli kar deset zlatih, devet srebrnih in eno bronasto medaljo ter priznanje. Prejeli so jih za postrežbo menijev, kuhanje menijev, pripravo jedi pred gostom, razstavo omizja in razkosavanje jagnječjega 13 ČETRTEK, l| 21. NOVEM BR 2002 hrbta, za najbolj urejeno mizo na razstavi slaščičarskih izdelkov, za dosežke v tekmovanju barmanov in pri pripravi kave ter za dosežena visoka mesta v drugih tekmovalnih kategorijah. V družbi za hotele, igralništvo in turizem (HIT) v Novi Gorici menijo, da uspehi, doseženi na Gostinsko-turističnem zboru Slovenije, kažejo, da Hitova kulinarična ponudba in gostinci segajo v vrh kakovostne turistične ponudbe v Sloveniji. NA DELU VLADNA KOMISIJA GROBIŠČA ŽRTEV POVOJNIH POBOJEV POD DROBNOGLEDOM V novi številki revije Vzajemnost, glasila zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zveze društev upokojencev Slovenije, je objavljen pogovor s Petrom Ko-vačičem-Peršinom (na sliki), urednikom revije 2000, književnikom in publicistom, ter predsednikom vladne komisije za ureditev povojnih grobišč. V odgovorih na vprašanje časnikarja Toneta Stefan-ca navaja razne podatke in podrobnosti, ki so javnosti manj znani, iz tragičnega obdobja slovenske zgodovine, iz časov, ko so zmagovalci druge svetovne vojne izvajali poboje svojih nasprotnikov, bodisi resničnih ali pa izmišljenih. Po drugi svetovni vojni naj bi bilo nezakonito pobitih od 10.000 do 15.000 domobrancev. Pobijali pa so tudi otroke. Peter Kovačič-Peršin je na takšno domnevo sodelavca revije odgovoril: "Točna številka ni znana, ker Inštitut za novejšo zgodovino še končuje seznam žrtev pobojev. Svoj seznam pripravlja tudi Nova slovenska zaveza. Po doslej znanih podatkih naj bi bilo žrtev več kot 12.000. Obstaja pričevanje, da so bili v taborišču Teharje povratniki, ki so jih Angleži vrnili iz Vetrinja na Koroškem, med njimi tudi družine z otroki. Predvsem otroke oficirskih družin naj bi iz- postavili soncu, zaradi česar so kasneje umrli. S civilisti v zbirnih centrih so grdo ravnali. Ko bo znano število mrtvih, bo tudi znano število preživelih domobrancev. Znano pa je, da je bilo ob koncu druge svetovne vojne v Sloveniji kakih 20.000 domobrancev". Po predvidevanjih Petra Kovačiča-Peršina oz. komisije, ki jo vodi, "je v Sloveniji kakih 250 grobišč. Seveda pa je treba upoštevati, da gre ponekod za grobišča, v katerih so tudi posmrtni ostanki ustašev, četnikov, t.i. vlasov-cev, to je pripadnikov ruskega kolaboracijskega generala Vlasova, in tudi nemških branskega tabora. Z arhitektom Mušičem je dogovorjeno, kako bo spomenik urejen, podpisane pa so tudi pogodbe za ureditev spominskega parka in dostopa do spomenika žrtvam domobranskega tabora. Leta 2003 pa naj bi tudi na Rogu (na širšem območju Kočevja), kjer je največje grobišče pobitih domobrancev, zgradili spominsko kapelico. Predsednik vladne komisije za ureditev povojnih grobišč, Peter Kovačič-Peršin, v intervjuju, objavljenem v novi številki Vzajemnost, opozarja, "da bolečin svojcev pobitih in ran, ki so jim bile zadane, ne bo nič zacelilo. Potrebno pa je doseči spravo. Ta bi bila temelj, na katerem bi državo Slovenijo naprej razvijali in gradili. Nikakor pa ne bi smeli začeti novih razprtij". 'i M. vojakov. Državno tožilstvo, zdaj na podlagi ugotovitev naše komisije, raziskuje nekatera grobišča, pri čemer ga predvsem zanimajo število žrtev in enote, ki so zagrešile poboje". Vladna komisija pri svojem delovanju izhaja s stališča, da bi moral državni zbor končno vendarle sprejeti zakon o vojaških pokopališčih. Pri tem ne bi smeli nikogar razločevati (diskriminirati ), država mora vsem izraziti dolžno spoštovanje, s tem da jih simbolno javno pokoplje, uredi njihova grobišča in poskrbi za spominska obeležja. "Ne mislim, da ureditev pokopališč že kar avtomatično pomeni spravo, menim pa, da pomeni enega največjih korakov k narodni pomiritvi", razmišlja-Peter Kovačič-Peršin. V omenjenem intervjuju je nadalje povedal, da se na Teharjah pri Celju, po zastojih, ki so trajali kar tri leta, nadaljuje gradnja osrednjega spomenika žrtvam domo- ŠPORT ITALIJANSKO PRAVO POBUDA "OKUSI KRASA" NA TRŽAŠKEM IN GORIŠKEM 14 ČETRTEK, NOVEMBRA 2002 "UPRAVIČEN SUM" JE UZAKONJEN DAMJAN HLEDE V uradnem listu št. 261 z dne 7. novembra 2002 je bil objavljen zakon št. 248 z dne prav tako 7. novembra 2002, ki uvaja spremembe členov 45, 47, 48 in 49 kazenskega postopnika. Naslednjega dne, 8. novembra, je torej vstopil v veljavo sporni zakon, ki uvaja t.i. upravičeni sum kot razlog za premestitev sodnega postopka k drugemu sodniku. V poslanski zbornici je bilo besedilo, ki ga je letos poleti odobril senat, sicer spremenjeno. Treba pa je reči, da so najbolj sporna določila v njem še zmeraj ostala. Kot je bilo na teh straneh že zapisano, predstavlja pojem upravičenega suma pravni institut z dolgo tradicijo. Italijansko pravo ga pozna vse od zakonika iz leta 1865, predviden je bil tudi v zakonikih z leta 1913 in 1930, vse do leta 1988. Poznajo ga pravne ureditve tudi drugih evropskih držav, v nekoliko drugačni obliki pa celo države anglosaškega prava. Njegov namen je varstvo nepristranskosti sodnika. Ta značilnost jurisdikcije mora biti zagotovljena z dveh vidikov: na ravni sodnika - posameznika in na ravni sodnika -organa (teritorialno pristojnega sodnega urada). Medtem ko nepristranskost sodnika -posameznika zagotavljata instituta rekuzacije in sodnikove odpovedi, ki privedeta do zamenjave sodnika - osebe, je nepristranskost sodnika kot organa zagotovljena z institutom prenosa sodnega postopka (translatio iudicii), s katerim pride do premestitve sodnega postopka k vsebinsko pristojnemu sodniku nekega, s teritorialnega vidika, drugega sodišča. Leta 1988 je bila splošna formulacija upravičenega suma (suma o nepristranskosti) kot takega izloče- na iz kazenskega postopnika, ravno zaradi polemik o njego- vi krivi in vsebinsko preveč raztegnjeni uporabi. Nadomestili so ga z dvema konkretnima slučajema, ki sta bila razbrana prav iz sodne prakse, v katerih je možno prositi za premestitev pristojnega sodnika (kadar huda krajevna situacija ogroža javno varnost in nepoškodovanost ali svobodo odločanja oseb, ki so vpletene v sodni postopek). V besedilu, ki je bil odobreno v senatu, je bil "upravičeni sum" (nepristranskosti sodnika) predviden kot samostojen razlog za premestitev postopka. V dokončnem besedilu, ki je postalo zakon, je bilo to omiljeno, saj je upravičeni sum sedaj vezan na "hude krajevne situacije, ki lahko ogrozijo potek sodnega postopka". Samo iz le-teh lahko izvira upravičeni sum. V prvotno besedilo je bilo vnesenih še nekaj proceduralnih sprememb, najbolj sporna določila pa so ostala. Se zmeraj je predvidena suspenzija sodnega postopka, predvsem pa je še zmeraj predvideno, da se nova določila aplicirajo tudi na postopke, ki so še v teku. Sedaj pričakujemo, kaj bo odredilo ustavno sodišče v postopku o protiustavnosti člena 45 kazenskega postopnika, ker ne predvideva upravičenega suma kot možnega razloga za prenos sodnega postopka. Ta ustavni postopek je bil sprožen v dobro znanem sodnem procesu, ki je, tako kot izrecno piše tudi v poročilu ob predstavitvi zakonskega predloga v parlamentarno razpravo, bil povod tudi za novo zakonodajo. Večjih pretresov pa verjetno ne bo več, saj je medtem upravičeni sum postal zakon, tudi za nazaj. PREPROSTA, A ZATO NIC MANJ KAKOVOSTNA KUHINJA IVAN ŽERJAL Z okusi Krasa se bo v omenjenem obdobju mogoče srečati v 15 restavracijah in gostilnah: 14 se jih nahaja v tržaški, ena pa v goriški pokrajini oz. na goriškem Krasu. Promocijsko pobudo SDGZ je podprla tržaška Trgovinska zbornica s prispevkom iz Sklada za neobdavčeni bencin, pri njej pa sodeluje tudi tržaška agencija za turistično promocijo AIAT. Pomembno vlogo, poleg gostinske sekcije SDGZ in vanjo včlanjenih gostincev, je pri izbiri in sestavljanju jedilnikov imela Vesna Guštin, avtorica dveh priljubljenih knjig o kraških jedeh, receptih in kulturnih običajih: ena je vsem znana knjiga receptov Je več dnevou ku klobas, druga pa je Ogenj na kamnu, ki opisuje stara kraška ognjišča in značilnosti življenja, ki je poteka- lo ob njih in okoli njih. Po njenih besedah kuhinja spada v okvir kulture in običajev vsakega naroda, skozi njo spoznaš življenjski utrip neke skupnosti v vsakdanu in ob praznikih oz. posebnih priložnostih, njen način življenja in dela. Kaj pa ponujajo okusi Krasa? V glavnem gre za tradicionalne jedilnike, ki pa si med seboj niso enaki. Vendar so nekateri gostinci tudi poskrbe- li za kako različico v primerjavi s tradicionalnimi recepti, ki pa vsekakor v glavnem ne odstopajo od kraških kulinaričnih tradicij. Tako bomo, poleg tipičnega kraškega pršuta in narezka, lahko okusili npr. krompir v kozici, radič oz. motovilec in fižol, kislo zelje, ocvirke, joto s korenjem, ajdove njoke z golažem, bleke, klobaso s teranom, sirkovo mineštro, "stokfiž" s polento, "fin-te tripe" (kuhano jajce, narezano in pripravljeno, kot bi bili vampi), prežganko, šelinko Slovensko deželno gospodarsko združenje je poskrbelo za pobudo, usmerjeno v promocijo kraške kuhinje in njenih značilnosti. Pobuda, ki nosi naslov Okusi Krasa, bo potekala od 20. novembra do 1. decembra in cilja predvsem k ovrednotenju tistih jedi in receptov, ki so skorajda potonili v pozabo, a ki sojih naše none in mame znale pripravljati z veliko ljubeznijo in predanostjo. idr. V obmorskem pasu bomo lahko naročili "cvrto m'nda-jo" (drobne modre ribe), kalamare in "s'rdone u Šavorju", po prvem in drugem obroku pa si bomo lahko posladkali sto, a zato nič manj kakovostno kuhinjo, ki je sad stoletnih izkušenj kraškega človeka (bolje rečeno kraške žene), ki je iz sicer ne preveč radodarne zemlje znal iztržiti vse po- FOTO KROMA usta s štraubami, supami, kuhanimi štruklji ter s štrudljem (naj si bo z jabolki ali pa s sladko repo). Vse skupaj bomo trebno za preživetje, znal pa je to tudi oplemenititi. Gostinski obrati, kjer bodo od 20. novembra do 1. de- FOTO KROMA lahko zalili s tipičnimi kraškimi vini (vitovsko, teranom, kra-škim sauvignonom, malvazijo idr.), pa tudi domače žganje (šnopc) in brinjevec bosta na voljo. Skratka, gre za prepro- cembra te dobrote na voljo, so: zadružna gostilna Dolina, gostilna Pri vodnjaku v Dolini, hotel restavracija Pesek, restavracija Pri lipi v Bazovici, hotel restavracija La valle di Banne pri Banih, restavracija Daneu na Opčinah, gostilni Valeria in Veto na Opčinah, restavracija Kras na Colu, restavracija Križman v Repnu, gostilna Guštin v Zgoniku, društvena gostilna Gabrovec, gostilna La lampara v Križu, gostilna Gruden v Sempolaju in gostilna Devetak na Vrhu sv. Mihaela. Pobudniki teh dnevov kraške tradicionalne kuhinje so poskrbeli tudi za čudovito zgibanko z jesenskimi barvami kraškega ruja in ponazoritvijo domačih čipk, ki jo je oblikoval ilustrator VValter Grudina. V publikaciji si lahko preberemo uvodno misel predsednika SDGZ Marina Pečenika, besedilo Vesne Guštin o kraških tradicijah in dobrotah ter vse potrebne informacije o gostinskih obratih, ki so pristopili k pobudi, njihovih jedilnikih in cenah (slednje se gibljejo od 18 do 32 evrov, tudi glede na to, ali je pijača izvzeta ali vključena). Zgibanke so na voljo v vseh restavracijah, v uradih ustanove AIAT, v vinotekah in drugih lokalih in ustanovah zlasti na Tržaškem. Kdor se zanima za to pobudo, pa bo lahko dobil informacije tudi na sedežu SDGZ v Trstu oz. na njegovi spletni strani www.servis.it. NEVSAKDANJI SEJEM NA TRGU SVETEGA ANTONA DOBRO OBISKANI SEJEM IDEA NATALE - IDEJA ZA BOŽIC PRAZNIK ČOKOLADE V TRSTU IN BOŽIČNIH DARIL V VIDMU Če je še kdo med nami sladkosneden, gotovo ni zamudil Čokoladnega sejma v Trstu, ki je pred cerkev sv. Antona Novega privabil ogromno ljudi, da so lahko okusili iz prve roke, kakšna je razlika med industrijsko izdelano čokolado in tisto, ki jo tudi v naših krajih izdelujejo slaščičarji, pravzaprav čokoladarji. Od četrtka, 14., do nedelje, 17. t.m., je bil na trgu sv. Antona v Trstu Sejem čokolade, ki ga je priredilo tržaško združenje trgovcev in gostincev ACEPE. Na prireditvi so poleg krajevnih in znanih proizvodnih podjetij nastopili tudi obrtni izdelovalci odličnih čokoladnih izdelkov. Med temi je bilo tudi slovensko podjetje Ota iz Boljun-ca. Brata Mitja in Aleš Ota s sodelovanjem svetovnega prvaka Danila Freguje v izdelovanju odlične čokolade so minuli četrtek in petek ter v soboto in nedeljo javno predstavljali, kako se temnorjava žlahtna prvina kakava tako sestavlja in izoblikuje, da iz kakavovega prahu, masla in drugih dobrot le nastane imenitna čokolada, ki se kar topi v ustih in odganja stran zle misli.... Poleg običajnih "čokolati-nov" smo pri cerkvi sv. An- tona videli tudi prave mojstrovine iz čokolade, ki jih izvedenci imenujejo "pieces" in so v bistvu čokoladne podobe na najrazličnejšo tematiko: staro orodje, priložnostne predmete, kipce raznih velikosti, živali, podobe človeka in drugo. Podjetje Ota je na sejmu čokolade v Trstu predstavilo tudi novo oblikovano konfekcijo čokoladne pralinerije "Dreaming the Karst" (Sanjati Kras). Vsi sladokusci smo se torej zbrali na lepem tržaškem trgu ob cerkvi sv. Antona ob Rusem mostu in pokušali čokolade, stotine vrst čokolad. Gneča je bila taka, da je že dolgo nismo videli podobne. A tokrat zaradi čokolade... Neverjetno je, a res, bi lahko zapisali pod videmski sejem, ki ima zgovoren naslov Id ca Natale - Ideja za Božič. Na videmskem sejmišču se je minuli konec tedna zares trlo ljudi, ki ne vedo, kam bi dali odvečni denar, in seveda tudi tistih, ki si radi ogledujejo lepe in sladke stvari, a jih radi drugim darujejo. Že 14. sejem, na katerem na videmskem sejmišču razstavljajo in seveda prodajajo božična darila in vse tisto, kar spada k Božiču, od jaslic, pastirčkov iz plastike in dragocenejših iz lesa, pa vse do dragocenih ročnih ur, ne nazadnje zlatnine in običajnih, a tudi neobičajnih daril, je tudi letos v Videm na sejmišče privabil več kot šestdeset tisoč ljudi, kar kaže na več stvari, predvsem pa na to, da je naša družba bogata. Narediti iz videmskega sejmišča, ki ga obnavljajo in posodabljajo, vsako leto znova božični sejem, je umetnost, ki jo videmski organizatorji dobro poznajo, saj so letos privabili veliko število razstavljalcev in trgovcev iz Italije in Srednje Evrope, ki so na 18 tisoč m2 raz-stavnih površin razgrnili svoje blago in ga seveda prodajali za med. Pod naslovom Ideja solidarnosti so na videmskem sejmišču v okviru sejma Ideja za Božič razstavljali vsi tisti lju- dje in vsa tista združenja, ki na volonterski ravni pomagajo sočloveku; izkupiček je šel v take ali drugačne namene, vedno pa v dobre. Prav tako si je človek lahko ogledal zadnje knjižne novosti, predvsem take, ki se dajo izjemno lepo zaviti v svetel papir, da postanejo lepo knjižno darilo za Božič in Novo leto. Neverjetno, česa vsega nismo videli: od gastronomskih specialitet do stotin različnih bonbonov in čokolad, keksov, gubane in potic, likerjev in vin, cenenih in dragih daril, ki gredo od športnih rekvizitov do umetniških slik in seveda draguljev, skratka: vse tiste stvari, ki polepšajo praznike v naši bogati družbi. Ko si vesel, da vse to vidiš, tudi kaj kupiš, a je prav, da vseeno veš, kaj je resnični Božič! ——— ZUT NOVI GLAS / $T. 45 2002 TANJI ROMANO VISOKO DRŽAVNO PRIZNANJE REPUBLIKE SLOVENIJE LEPO ZADOŠČENJE PO ZELO USPEŠNI SEZONI 15 ČETRTEK, 21. NOVEMBIj: 2002 iz- stop. Potem ko nam je to uspelo, smo logično ciljali na stopničke. To je normalno, saj sem celo leto dobro delala in zmagala dve kolajni na državnem prvenstvu. Na SP sicer nisem pričakovala zlate kolajne, vendar smo upali, da mi bo uspelo osvojiti stopničke. Zmaga je še lepša, ker sem v to vložila dolge ure treninga in veliko let dela. Že dolgo sem namreč hotela priti na svetono prvenstvo in to, da sem že prvo leto zmagala v kategoriji senior, je res lepo. Kaj ti je pomenilo priznanje, ki si ga bila deležna v Ljubljani na tako visoki državni ravni? Moram reči, da sem bila res presrečna, ker sem po televiziji slišala, da je bilo prvič v zgodovini slovenskega športa, da so nagradili zamejsko športnico. Bila sem res zelo vesela: dobiti tako nagrado je bilo lepo zadoščenje po tako uspešni sezoni! OBISK MLADIH PRI NEMŠKI MANJŠINI NA DANSKEM MOSP V NORDSCHLESVVIGU MATJAŽ JAKLIČ Dne 30. oktobra sva se Matjaž in Boštjan odpravila na Dansko, da bi se udeležila YLS (Youth Leader Seminarja). Gre za seminar, ki ga vsako leto v jesenskem času prireja YEN, evropska krovna organizacija, ki združuje manjšinske mladinske klube in društva - takšne, kakršna sta MOSP (Mladi v odkrivanju skupnih poti) in Mladinska sekcija Slovenske skupnosti. Po dolgi in dolgočasni poti sva končno prispela v ho-stel v Knivsbjergu, kjer smo se zbrali predstavniki različnih manjšin. Že naslednji dan se je začel seminar. Imeli smo slavnostno odprtje YLSa in kasneje še Central Comitee, to je uradno zasedanje predstavnikov včlanjenih organizacij, kjer smo odločali o vpisu YENa v European Youth Forum. Sledila je predstavitev dela, ki ga je YEN izvedel od pomladi do jeseni. Lahko bi rekel, da smo sprejeli precej pomembnih odločitev, kot že prej omenjeno včlanitev v EYF. Naslednje popoldne smo se podali na kratek izlet po deželi Nordschlesvvig, ki je gričevnata, a obenem tudi zelo nižinska, saj so griči povprečno visoki borih 50 metrov. Ogledali smo si zelo zanimiv muzej nemške manjšine na Danskem. Vsako jutro sva se z ostalimi predstavniki manjšin vključila v razne delavnice. Boštjan je sodeloval v delavnici, kjer so pripravili novo predstavitev YENa, jaz pa sem bil v manjši skupini, in sicer s tistimi, ki smo oblikovali nov YENI, glasilo organizacije, ki bo sedaj v celoti oblikovano in tiskano na Slovaškem, za to pa bodo skrbeli predstavniki nemške manjšine. Do sedaj smo YENI pripravljali prav v Trstu, zanj pa je skrbel glavni in odgovorni urednik Matej Susič. Vsak večer smo imeli družabna srečanja, tako da smo imeli možnost se pogovarjati s prijatelji, ki jih srečamo le ob teh priložnostih. Poleg tega sva spoznala dosti novih ljudi iz vse Evrope, kar je zelo pozitivno in mene osebno zelo navdušuje ter ne nazadnje tudi bogati. Eden izmed večerov je bil posvečen t.i. Exchange Marketu, kjer ima vsaka manjšina priložnost, da se predstavi. Pri tem se posluži svojih tipičnih prehrambenih izdelkov in pa informativnega materiala ter glasbe. Na programu je bila tudi večerja s tipičnimi dobrotami iz pokrajine Nordschlesvvig. Večerjo so nam pripravili v edini nemški šoli na Danskem. Vse skupaj pa se je po mojem mnenju prehitro končalo, kar je res velika škoda, saj smo se imeli zelo lepo. Vsekakor sva se od vseh starih in novih prijateljev poslovila vesela, ker sva vedela, da se bomo spet srečali na naslednjem seminarju, to se pravi spomladi na Koroškem. POTOPIS OD NOVE GORICE DO SANTIAGA (4) CAMINO FRANCES NACE NOVAK "Midva sva pa verjetno iz iste države," sem ga nagovoril po domače. Začudeno je pogledal, potem pa sva si segla v roko. "Miran, Miran Sagmeister," je rekel in takoj sem se spomnil na kataloge eko-turistične agencije Sagmeister, ki sem jih doma že nekajkrat vrtel po rokah, saj so vabili na zanimive trekinge v Tibet, Nepal... "Ja, ampak tu nisem službeno. Prišel sem sam in zaradi sebe," je odgovoril, ko me je zanimalo, če je "ta pravi" Sagmeister. Kasneje mu je med pogovorom ušlo, da razmišlja o obogatitvi svojega pohodniškega programa s kolesarsko turo po Ca-minu. Verjetno je tudi zato hodil bolj počasi, saj sva se videvala le prvih nekaj dni, dokler nisem vključil turbinskega pogona. 4. Tudi brez postelje gre Kmalu potem ko sva z Miranom sredi malega španskega naselja v slovenščini izmenjala nekaj mnenj in spoznanj, do katerih sva prišla že na začetku Camina, in se je poslovil, saj je nameraval še isti dan priti do Pam-plone, je izza vogala prih-lačal mladi Jens. Do kolen je bil blaten, njegov prepoten obraz pa je pričal o tem, da se je do Zubirija komaj privlekel. Ker sva zjutraj skupaj zapustila Roncesvalles, med potjo pa sem ga pustil daleč za seboj, sem imel nekoliko slabo vest, zato sem ga bil še toliko bolj vesel. Počakal sem, da je pomalical in si odpočil, potem pa sva skupaj nadaljevala do 5 kilometrov oddaljene Larrasoane. Pot je znova vodila mimo pašnikov in sem imel obču- Vse postelje v zavetišču so bile že zasedene, zato me je oskrbnik skupaj s še štirimi drugimi pohodniki odpeljal v majhno sobo v prvem nadstropju, kjer je bilo prostora le za pet žimnic, pa še te je bilo treba vsakič, ko je hotel kdo odpreti vrata, premakniti. Sobo sem si delil s tremi starejšimi Spanci in mladim Američanom. Po obveznem tuširanju in nič manj nujnem pranju preznojenega perila sva se zapletla v pogovor in ugotovila, da imava veliko skupnega. Jon, kot mu je bilo ime, je za Ca-mino izvedel šele v Španiji, po kateri se je potikal že dva meseca. Začel je v Ronce-svallesu in bil po prvem dnevu in prehojenih 26 kilometrih tako utrujen, da je kmalu po kratkem klepetu zadremal. Ko ga je zmanjkalo, je bilo sonce še visoko na nebu, a je kljub temu spal vse do naslednjega jutra oziroma več kot 12 ur. Nič čudnega, da je zavetišče zapustil zgodaj, ko sem bil sam še globoko zabubljen v spalno vrečo. ' DALJE BREDA SUSIČ V četrtek, 15. novembra, je svetovna prvakinja v umetnostnem kotalkanju, Poleto-va kotalkarica Tanja Romano, prejela visoko državno priznanje Republike Slovenije: čestitke in priložnostno darilo, ki ji ga je na sprejemu izročila ministrica za šolstvo, znanost in šport Lucija Čok. Svetovno prvakinjo sta na sprejem spremila konzulka Lea Stančič in predsednik Združenja slovenskih športnih društev Jure Kufersin. Tanja Romano je prva zamejska športnica, ki je bila deležna tako visokega državnega odlikovanja. Kot znano, je Poletova kotalkarica, ki je kljub svojim mladim letom že večkrat popeljala zamejski šport oziroma umetnostno kotalkanje na najvišje stopničke ne samo v Italiji, pač pa tudi v Evropi in svetu, je letos pre- stopila iz mladinske kategorije v člansko in na svetovnem prvenstvu v VVupperta-lu takoj osvojila četrto mesto v prostem programu (izvedla je izredno težek program in si na koncu serije trojnih lutzov, trojnih flipov in dvojnih axlov prislužila "standing ovation" publike) in celo zlato kolajno v kombinaciji. Izreden rezultat je presene- til tudi Tanjo samo, saj je bila konkurenca v Nemčiji zelo ostra, sama pa je prvič nastopila v višji kategoriji in morala torej tekmovati z dekleti, ki so bila tudi šest let starejša od nje in ki so imela za seboj veliko izkušenj. Tanja je sicer ves čas pridno trenirala, saj je bila udeležba na svetovnem prvenstvu vedno njen cilj, vendar je bila v lanski sezoni poškodovana, tako da se je morala odpovedati tekmovanjem. Kljub temu pa je vzelo kratkem času nadoknadila zamujeno, se udeležila SP, dosegla odličen uspeh in s tem kronala svoje sanje. Tanja, kakšni so tvoji občutki po zmagi na svetovnem prvenstvu? Vsi - bodisi jaz kot moj trener in atletski preparater -smo prav lepo delali, zato da bi mi uspelo priti na svetovno prvenstvo, to se pravi, da bi me selektor izbral za na- tek, da naju govedo opazuje z velikim začudenjem oziroma nerazumevanjem. "Le zakaj hodita, ko pa poznate ljudje veliko bolj sofisticirane in hitrejše načine prevoza iz kraja v kraj?" so govori- li njihovi pogledi ali pa se mi je vsaj tako zdelo. Nekaj ovinkov pred prihodom v Larrasoano so Jensu popusti- li živci. Sezul si je z blatom obložene sandale in do zavetišča pripešačil le v debelih volnenih nogavicah. V sprejemni sobi, kjer je hospitalero vsakemu popot- niku v romarski potni list pritisnil žig, so bile tri stene od tal do stropa polne raznih dokumentov, člankov in fotografij, povezanih s Cami-nom, četrta pa je bila rezervirana za posterje, koledarje in fotografije velikega španskega kolesarskega asa Mi-guela Induraina, večkratnega zmagovalca slovite dirke Tour de France, ki se je rodil v vasici Villava, nedaleč stran. "Eslovenia?", se je začudil mali debelušni oskrbnik, ko sem mu pod nos pomolil romarski potni list, in je videl, od kod prihajam. Pomenljivo je pokimal in zadovoljno izjavil "Primero!". S tem mi je dal vedeti, da sem prvi Slovenec, ki se je ustavil v njegovem zavetišču. Med nadaljevanjem poti sem doživel še veliko podobnih situacij. Vsaj v tretjini od vseh zavetišč, kjer sem prenočeval, niso gostili še nobenega Slovenca. Razen Mirana, ki sem ga srečal že drugi dan, na Ca-minu nisem srečal nobenega drugega sonarodnjaka. Med pohodniki je bilo največ Francozov in Špancev, presenetljivo veliko je bilo tudi Kanadčanov, Američanov, Angležev, Avstralcev, Belgijcev in Brazilcev, Nemce in Italijane pa je tako ali tako najti povsod. Srečal sem tudi nekaj ljubiteljev hoje iz skandinavskih držav, pa Švicarje, Nizozemce, Portugalce in posameznike iz držav Vzhodne Evrope. 1 2 V; '■'% ■> *• '■ j, :• lil KOLEDAR. 1 Koledar 2003 Koledar 2003je zvest zapisovalec pomembnih dogodkov med našimi ljudmi, delovanja naših društev in ustanov ter družbenega dogajanja. Uredil ga je Jože Markuža, opremil pa Matej Susič. Dolina in hrib Janko Bratina Trinajsta knjiga zbirke Naše korenine je izbor iz literarnega in strokovnega dela pisatelja Janka Bratine (1882-1920), ki jo je uredil in spremno besedo napisal Bojan Bratina, opremil pa Pavel Medvešček. Janko Bratina DOLINA IN HRIB IZBOR I/ UTERAHNKiA IM Sl HOKOVNH.A DU.A. r Pierluigi Bellavite V. STRUGI V strugi izbrušeni kamni Pierluigi Bellavite To je nenavadna pripoved popotnika, ki se je podal peš od izliva do izvira Soče in sproti beležil vtise, razmišljanja in srečanja z ljudmi ob reki. Delo je prevedel Oskar Simčič, opremil pa Franko Žerjal. ■■■■■■■■■■■H Kostanjčki Maja Okorn Zivalice in narava, Trst in mestni vrvež, otroški svet s svojimi veselimi in manj veselimi trenutki so snov desetih pravljic Maje Okorn, ki jih je s spretno roko ilustrirala Paola Bertolini Grudina. t P.zza Vittoria - Travnik 25, 34170 GORICA-GORIZIA, ITALIJA H tel. 0481533177, fax 0481536978, mohorjeva@adriacom.it