roštnlna plačana v gotovini Sped. In abb. post. II. gruppo UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via Vitt. Veneto, 32 Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun ( Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418. SLOVENCEV NAROČNINA : Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 25 iir Leto XI, — Štev. 5 (192) UDINE, 16. - 31. MARCA 1959 Izhaja vsakih 15 dni PROCES PROTI BIVŠIM BENEČANSKIM PARTIZANOM *. i i, pi i in mors ni absi Zanimanje, s katerim napredna in it mokratična javnost sledi poteku razprave proti bivšim benečanskim partizanom in antifašističnim borcem, ki se sedaj vrši pred porotnim sodiščem v Florenci, je nedvomno upravičeno, ker gre za razpravo proti ljudem, ki so s svojo požrtvovalno in dosledno borbo — v pogojih najhujšega fašističnega in nacističnega terorja — prispevali svoj delež k rojstvu demokratične Evrope in s tem tudi sedanje demokratične Italije. In sodišče prav te demokratične Italije jih je sedaj postavilo na zatožno klop in jih obdolžilo najrazličnejših zločinov, med njimi tudi najhujšega — veleizdaje! Kako se je moglo zgoditi nekaj tako absurdnega, kar se upira že preprosti zdravi pameti in kar krvavo žali čut za pravičnost, ki je najgloblje zakoreninjen v duši vsakršnega človeškega bitja? Odgovor na to vprašanje najdemo v obtožnici sami. Kdor jo je pazljivo preči-tal, je moral takoj ugotoviti, da je obtožnica zrasla na terenu fašističnega poraza in da predstavlja poskus maščevanja nad ljudmi, ki so tudi s svojo borbo prispe-r * vali^fc tpm, da se je načrt fašistične in nacistične strahovlade nad Evropo in svetom tragično izjalovil. Tega izvirnega greha obtožnici ni moč niti izbrisati niti zabrisati, pa naj si javni tožilec še tako prizadeva, da bi jo obdržal na nogah tudi kljub njenim očitnim »pomanjkljivostim« — kakor se je blagovolil izraziti že na začetku te anahronistične razprave proti partizanskim borcem — kajti obtožnica ni pomanjkljiva, ampak absurdna: absurdna zgodovinsko, politično in moralno. Zgodovinsko je obtožnica proti benečanskim partizanom absurdna, ker fašizem ni zmagal, ampak je bil poražen; politično je absurdna, ker sta protifašistično gibanje in borba ustvarila nove odnose med narodi in s tem tudi nove odnose med državami, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in miroljubnem sožitju in sodelovanju, ob spoštovanju narodnostnih in človečanskih pravic; končno pa je obtožnica proti benečanskim partizanom absurdna tudi moralno, ker postavlja na zatožno klop ljudi, ki so s svojo borbo prispevali k zmagi demokratičnih in svobodoljubnih načel nad bestialnim fašizmom in nacizmom. Iz vseh teh nespornih razlogov je sodni postopek proti bivšim benečanskim partizanom ne le anahronističen in absurden, ampak hkrati tudi protizakonit. Protizakonit pa je iz preprostega razloga, .ker je Italija — po kapitulaciji fašistične države — sprejela osnovna demokratična načela protifašistične zavezniške koalicije in na teh temeljih tudi sama sodelovala v borbi proti skupnemu sovražniku — fašizmu in nacizmu. Med ta osnovna demokratična načela protifašistične koalicije spada tudi načelo o samoodločbi narodov, na osnovi katerega je morala Italija — z izgubo kolonij, Abesinije, Albanije in dela Julijske krajine — znatno Zmanjšati obseg svoje državne vrhovno-sti. Spričo tega je bilo pričakovati, da bo javni tožilec zahteval ukinitev sodnega Postopka proti bivšim benečanskim partizanom z utemeljitvijo, da dejanja, za katere jih obtožnica bremeni, niso kazniva. V nasprotju s tem upravičenim pričako-vanjem pa je javni tožilec ubral drugačno pot. To pot bi mogli imenovati poskus, da bi bil volk sit in koza cela: pri-Znal je, da gre v obtožnici za dejanja nujnosti v borbi proti fašizmu in nemškemu okupatorju, hkrati pa je nekatere obtožence obdolžil veleizdaje izključno na osnovi njihove pripadnosti tej ali oni na tz razi to vojaški formaciji, ostale obtožen-Ce Pa je oprostil te obtožbe le zaradi pomanjkanja dokazov, ker se je takoimeno-vana »beneška četa« med dokaznim postopkom razblinila, v obtožnici pa ni na- nobene opore, da bi tudi za te obto-~~noe zahteval obsodbo na osnovi čl. 241 zenskega zakonika. t^arn je šel javni tožilec iskat dokaze 7i svojo obtožbo? Ob pomanjkanju stvarnih dokazov se je javni tožilec zatekel k domišljiji: izmislil si je jugoslovansko okupacijo (po 8. sept. 1943 naj bi IX. korpus NOV in POJ zasedel ozemlje Julijske krajine in Beneške Slovenije) in tej okupaciji pripisal dvojno lice in dvojen namen, vojaški in politični. Vojaški namen naj bi bila borba proti nemškemu okupatorju, politični pa borba za priključitev italijanskega ozemlja k Jugoslaviji. In tako si je ustvaril kriterij za obtožbo : kdor je sodeloval v vojaških enotah ni kazniv; kdor pa je borbo proti okupaciji podpiral v političnih organizmih, je izdajalec. Vse to bi bilo smešno, če bi ne bilo tragično. Kdor mora po službeni dolžnosti vihteti tako hude paragrafe kot je člen 241 kazenskega zakonika, bi moral čutiti dolžnost čim resnejše in objektivnejše proučitve partizanskega osvobodilnega gibanja na sploh, slovenskega in italijanskega pa še posebej, ne pa da prihaja do zaključkov, ki so z značajem in zgodovino tega gibanja povsem nezdružljivi. Nele da ni resnično, ampak preprosta kleveta je trditev, da bi slovensko in jugoslovansko osvobodilno gibanje imelo kakršnekoli aneksionistične težnje na škodo italijanskega ozemlja; dokaze za neresničnost take trditve more javni tožilec najti tudi v 'ir? dnih dokumentih italijanskega osvobodilnega gibanja, v uradnih aktih glavnega poveljstva »Corpo dei Volontari del-! i ’ubertà« in političnega vodstva CENAI, v manifestu tega poslednjega, v katerem se italijansko prebivalstvo Julijske krajine poziva k ustanavljanju skupnih slo-vensko-italijanskih osvobodilnih odborov, k sodelovanju v skupni borbi proti fašizmu in nemškemu okupatorju, k sodelovanju v vrstah osvobodilne vojske maršala Tita. Te dokumente javni tožilec pozna, kljub temu pa je za nekatere obtožence zahteval obsodbo na podlagi člena 241 kazenskega zakonika, obsodbo zaradi veleizdaje. Ali moramo spričo tega zaključiti, da smatra javni tožilec manifest CL-NAI za poziv k veleizdaji in pričakovati, da bo postavil na zatožno klop pod obtožbo veleizdaje celotno italijansko osvobodilno gibanje? Do takih in podobnih absurdnih zaključkov mora nujno priti vsakdo, ki očitno popušča pred napadi poraženega fašizma. Ti napadi pa ne veljajo bivšim borcem za svobodo narodov, ampak so naperjeni predvsem proti demokratičnim osnovam nove Italije, ki je svojo državnost gradila na krvavi zgodovini italijanskega osvobodilnega gibanja. In ta dejavnost se je sedaj spravila nad proproste benečanske partizanske borce, ki so tudi s svojo požrtvovalno borbo ustvarjali pogoje za nove odnose med ljudmi, za nove odnose med narodi, za nove odnose med našima sosednima državama, da bi se strahotna preteklost ne povrnila nikoli več. Mnogo let je že minilo od takrat, ko so tudi benečanski partizani tvegali dan na dan svoje življenje v nadčloveški borbi z nacističnim okupatorjem in njegovimi fašističnimi hlapci; duhovi so se pomirili in nastalo je novo življenje, ki se vedno bolj razrašča in poganja nove korenine, kljub temu, da to |e marsikateremu zaslepljenemu poedincu ni všeč; ali hočemo s krivično obsodbo ponovno načeti polemiko, ponovno odpreti komaj zaceljene rane in vnesti nemir in zaskrbljenost med obmejno prebivalstvo, ki si želi le miru in razumevanj aa za probleme svojega itak trdega vsakdanjega življenja? To je bistveno vprašanje — tudi mimo vseh pravnih argumentov — in prepričani smo, da bo sodišče v Florenci znalo prisluhniti živemu življenju, kajti v nasprotnem primeru bi .lepo vztrajanje na mrtvem paragrafu pomenilo dejansko ne akt modrosti, ampak resnično izdajstvo nad življenjskimi koristmi italijanske države — izdajstvo, ki ga obtožba zaman skuša naprtiti bivšim benečanskim partizanom. Dušan Hreščak Vesele Velikonočne Jiiniiiii iiiiiiiiiiiniii »iiiiiaiiiiiiiiiiiiiii«tud umarla. žlahti rankih izrekamo naše sožalje! Poročila se je naša vaščanka Luigija Matelič s Gilbertom Fanti iz Gorenje Mjerse. Veliko veseje je parneslo u hišo Karla Ošnjaka iz Ošnjega rojstvo drugorojen-ca. Mami Gini in malemu, puobiču želimo dosti zdravja CENTA NOV URNIK AUTOBUSA ČENTA-VIDEM Z dnem 6. marca e stopu u vejavo nov urnik autobusa, ki vozi iz Cente u Vidme. Novi vozni urnik to je tele: Linija Čenta-Collalto-Tržizem-Videm-odhodi iz Cente: 6,15; 7,10; (ob djelauni-kih); 7,45; 9,00; 10,30; 11,45; 13,20; 14,00; 15,20; 16,40; 18,05; 19,20; 21,50; (ob ne-dejah); 24,00 (ob nedejah). Odhodi iz Vidma (Piazza Primo Maggio - 7,10; 8,20; 9,50; 11,10; 12,25; 13,20; 14,40; 16,00; 17,30; 18,40; 20,00 ; 21,15; 23,30 ob nedejah. Linija Čenta-Molinis-Segnacco-Lonera*-co-Fraelacco-Tržizem-Videm . odhodi iz Cente ob djelaunikih: 6,45; 8,15; 14,00; 17,55 - ob nedejah: 14,00; 19,15. Odhodi iz Vidma ob djelavnikih : 7,30; 12,20; 17,15; 18,35; - ob nedejah: 12,20; 14,45; 18,35. GRMEK GRADIL BOJO LJUDSKE HIŠE U dostih komunih Nadiške doline so že pred ljeti zgradil ljudske hiše, u kar tjerih stanujejo največ mjedihi, meštrir nji, komunski impiegadi an drugi, ki morejo plačati fit. Ljetos bojo zgradil tud par nas tajšne hiše, ki bojo stale med Ljeso an Hlodičem. Tisto djelo bo košta-lo 27. milijonu lir. Svjet je že kupljen an djela se bojo začela u najkrajšem cajtu. Tud cjesto, ki bo pejala iz Dolenjega Brda u Platac bojo preča začel djelat. Tisto djelo bo koštalo 22 milijonu lir, za katjere je nardiu naš komun mutuo. ČEDAD NESREČA NE POČIVA Paludnjak Virgilijo, star 23 ljet, doma iz Podbonesca je ušafu u vinogradu bombò an kar jo je uzeu u roke je ta eksplodirala an mu je odneslò tri parste čam-pne roke. Ozdravu bo u 'dnem mjescu, če ne bo komplikacij. Andrej Hvalica iz Sredenj je padu, kar je nesu gnoj na njivo an si par padcu zlomu čampno roko. Ozdravu bo u 'dnem mjescu. Breg (Pers) komun Montanars Razpadle hiše, v katerih bivajo le stari ljudje, ki niso mogli iti v svet. Breg je štel pred 14. leti 160 prebivalcev, ki so sestavljali 32 družin, danes pa biva tukaj komaj 10 družin. Tako izginjajo vasi v naši deželi, ker ni možnosti priti do kruha na domačih tleh. Poleg črne mizerije ta vas nima niti kolovozne poti in zato porabijo ljudje poldrugo uro, da morejo priti preko visokih hribov do sedeža, občine. imi n ii m n i n iininiiiiHiini1! m ih m 11 u 111111 m 11111 luminimi n 1111 n 1111111111 m 111111 li m 111111 m n SV.PETER SLOVENOV Mali trafik od kunfina mesca febraria OB 80-LETNICI ROJSTVA gosip Murn Aleksandrov v psovanju 1111111 ! n 11111111111111 ' 111111111M11M1111111111NI i 111 !111 n 111111111III i 11111111111111MIM| [ !111MI i 111 ! IMI ! 1111CI iI!11111111 Dvaindvajset let življenja je zelo kratka doba. Sorazmerno veliko krajša pa je, če je človek, ki mu je bilo usojeno tako malo živeti, pustil za seboj za dve zajetni knjigi del. In to je bii Josip Murn-Alek-sandiov, ki se je rodil 4. marca 1879, to se Pravi pred 80 leti. Josip Murn je bil nezakonski sin in kot tak že v rani mladosti okusil tegobe, posebno še, ko je njegova mati morala iz Ljubljane za delom V Trst in ko se je oče poročil z neko drugo žensko komaj dva meseca po otrokovem rojstvu. Zato je moral Murn že kot Otrok k tujim ljudem in romal je od družine do družine, dokler ni prišel k Poloni Kalanovi, pri kateri je nekaj let živel in se nato z njo preselil v slovito staro cu-krarno v Ljubljani, kjer je tudi umrl 18. junija 1901 od tuberkoloze vprav na isti Postelji, kjer je dve leti prej umrl njegov Prijatelj in pesnik Dragotin Kette. Pokopali so ga pri Sv. Krištofu, zdaj pa so njegovi posmrtni ostanki skupaj s Canka-■evimi in Kettejevimi v skupnem grobu UoveiiEke »Moderne«. Slovenski literarni zgodovinar in literat Ivan Prijatelj, ki je bil pesnikov o-sebni prijatelj, je o Josipu Murnu A-leksandrovu med drugim napisal: »Umrl je, preden je dozorel. Napravil se je bil Ha pot, vodečo proti templju naše umetnosti, pa je omagal sredi pota. On ni še nič Povedal svojemu narodu, ker še ni bil Prišel do tribune. Ali z lastnimi koraki Je zaznamoval pot, ki je na nji slutil cilje naše umetnosti. In da jo vidijo vsi, to pot, jo je začrtal s svojo krvjo, potrdil s svojim življenjem.« Josip Mum-Aleksandrov se je s težavo Prebijal skozi šolska, leta. Po maturi je Odšel na študij na Dunaj, kjer se je kot štipendist vpisal na eksportno akademijo, ki pa mu ni bila všeč, ker je svoje študije hotel usmeriti drugam. Slednjič s® je odločil za pravosodje in ker mu na Dunaju ni bilo obstanka,, se je hotel preseliti v Prago, kamor pa ni dospel, Ce-Prav je vedel, kako hudo je bolan, se je skušal ozdraviti in zato je dlje časa pre-t>il na Gorenjskem in na Vipavskem. Leta 1900 pa je moral v službo in bil naj-Prej stenograf pri dr. Šušteršiču in še ì.a ;-.Av :1 - --v ' v A mfi istega leta dobil mesto pisarja, kjer pa ni dolgo zdržal zaradi bolezni, ki ga je izpodkopavala, že omenjeni Ivan Prijatelj je o tem njegovem tegobnem življenju v ljubljanski cukrarni zapisal takole: »Tu je živel Aleksandrov na robu mesta in hodil na deželo dol proti Božjemu grobu, Mostam in Mariji Devici v Polju. Mesta pa se je ogibal. Tu je živel sedaj sam sedaj z imenovanimi (Cankar, Kette, Župančič op. ur.) in še drugimi tovariši, ki so odhajali in prihajali. Tu je živel in Citai vse, kar so čitali oni in pisali. Tu je živel bolj bolan kot zdrav, bolj v pomanjkanju kot v obilju. Tu je živel in sanjal. In postajal od dne do dne ponosnejši na te svoje sanje. Kakor mladega orla je redil ta svoj ponos, ponos na svoje sanje, kakršnega je zmožna samo duša, ki nima nič drugega, kakor to duševno plemenitost.« Oblaki beli jadrajo veselo, gradé na nebu sončni grad. se v našo pripeljala bo deželo zeleno pisana pomlad. Mladike v vejah so zahrepenele, proseče kot roké v nebo, o, rade, rade kmalu bi spočele z deviško žejno vso slastjo. Se mlade trte po bregéh solzijo, spočite vse iz zimskih dni, ko tople sap’ce s sokom jih pojijo, solzé prelijejo se v kri. Po roncih ognji vnemajo robide -plevel, gniloba mora vstran da čisto bo, pripravljeno, ko pride pomlad nas klicat v beli dan. OGNJENI VOZ Oblaki beli čez nebo hitijo, podijo megle, zimo, mraz. Velika noč — bo prišla v Benečijo? da včakamo jo še pri nas! l'WMiiuiri i ,, i n,....... ■■■■■imi ihmii uiiiin,,,,,,,,,,,,,, (|t|l|l||I|l PRED 545 LETI JE BILO Florentinci so za obred velikonočnega ognja vpeljali izreden, zanimiv običaj na veliko soboto zjutraj pred florentinsko katedralo. Velike množice meščanov in okoličanov, dobrodušnih Toskancev, napolnijo slikoviti trg pred stolnico v centru mesta. Med tem pripeljemo ognjeni voz, vprežen v dva para krepkih okrašenih volov in ga postavijo nasproti mogočnega portala — Duomo S. Maria del Fiore. Volove odprežejo, voz ostane pred stolnim pročeljem, triumfalen v ornamentih. Nemirno, živahno, radovedno ljudstvo z napetostjo pričakuje svečanega trenutka. Ne dolgo. V cerkvi odpojejo glorio, z vseh florentinskih stolpov zadonijo zvonovi, v istem trenutku kardinal pritisne na električni gumb, tedaj bela, golobica, pripeta na žico, bliskovito zdrsi po žici, skozi ladje, skozi portale, z iskro v kljunu, na- GOSPOSVETSKO POLJE: KNEŽJI KAMEN Knežji kamen (odiomki) »Polje lepo, polje Gosposvetsko, dežele koroške ti cvet! Kaj pomeni kamen stari v tebi, svedok iz neznanih nam let?« V kresni noči krasni, tajnopolni kum Stojan se vrača domov. Gre po polju Gosposvetskem ravnem, a bliža se doba — duhov! Pride h kamnu: »Ni to prestol, ka-li? Kdo sedel je tukaj? Povej! Nem si! Mah že te obrašča zelen, razpadeš pač prej ali slej ! Nem si! Tiho vse okoli tebe Ko sonce ti sije, molčiš ; a ko noč na tebe pade črna, ti ves oživiš — govoriš!« »Cuj, svobode naše pokopane pomnik je ta kamen edin! Tujcu suženj ti pozabil davno, da otcev svobodnih si sin! Knezov naših prestol je slovenskih ta kamen ! Tega ti ne znaš? Samo sedel tu, Borut, Gorazd je pa Ingo, poslednji knez naš! Tu volili smo sami si kneza; kmet sam dajal je oblast; narod sam iz sebe mu izročal moč žezla in krone je čast... Domovine le iskati sreče, vsem braniti pravdo vsekdar, z mečem v roki tu prisezal glasno v jeziku je našem glavar! Citaj črke tu na kamnu svete! Mi vdolbli smo v kamen jih, znaj ! — Pravdo brani vdove — domovine ... A kdo jo vam brani sedaj? Mi sedeli s knezom smo za mizo za vrati stojite zdaj vi !... Mi iz polnih skled obedovali, a vam še ne dajo kosti... Kdaj izpolni se napis na kamnu? Da duh bi moj mir že objel! Kdaj, vi bratje... !«« ^Rance bevk: 22. KAPLAN MARTIN ČEDERMAC Začudil se je, a ne tako zelo, kot bi se ''i! začudil druge krati. Kazno je bilo, da vsega prevzema nekaj drugega in ga Polni s strahom in grozo. Bil je ves od ®Hega, pomazan na oklenu, desnica mu je "Ha okrvavljena, tudi na suknji mu je %>el madež krvi. Treseil se je od razburjenja in mrzlice, da mu je trepetala še pa-ttca v roki in so mu klecale noge v kolenih. Oči so mu bile vročične, a iz oči mu gledalo mnogo več kot bolezen. Stal je “i gledal molče, kakor da mu je vzelo 81as. »Kaj je?« ga je zavzet vprašal don Je-Ietnija. »Martin! Kaj delaš tod?« »Kobili so ga!« je Čedermacu zamolklo Ptlšlo iz grla. Pobili so ga! S kolom so pobili.« »Koga so pobili?« Čedermac je bil tako grozen, da je tu-^1 Morandija stisnilo za grlo. »Za gričem leži... ob stezi... z raz-llo glavo ...« »Kdo?« »Zef Klinjon! Klinjon!« »Ali še živi?« Gospod Martin je samo prikimal, k a- Zadnje ustoličenje na Gosposvetskem polju ravnost v voz, ki se nenadoma vžge in ves razjarjen zabobni in izbruhne ognje, rakete, začne pokati s topiči, da se okrog in okrog zavije v gosti dim in še dolgo trepeta, ne da bi se zganil. »Colombina — colombina« — se množice zganejo, se razigrajo, ploskajo in dar jejo duška prekipevajočemu veselju. »Colombina — colombina« — ljudstvo ugiba, ali je takoj odletela, ali se je kje zar taknila, ali je gladko sprožila, po njenem poletu sodi letino in vremena. Voz se umiri, golobica se zmagoslavna vrne, zar doščeno ljudstvo se razide v velikonočnem razpoloženju. Vpeljava ognjenega voza izhaja iz verskega obreda, ko so na veliko soboto zar netili velikonočni ogenj. Prvotno so florentinski plemiči, ko so se vrnili iz križarskih vojn (1305), dali napraviti prvi voz, s katerim so po mestu vozili blagoslovljeni ogenj. Pozneje so vpeljali obred z golobico in triumfalnim vozom, okrašenim in pozlačenim z dragocenimi podobami in ravno ta cerimonija privabi vsako leto tudi mnogo tujcev v Firence. ■ Odkar so zamenjali v Karantaniji — predhodnici koroške dežele — slovenske vojvode frankovski grofje in odkar je prišlo v deželo nemško plemstvo, so bili Slovenci, omejeni le še na podložniške socialne sloje brez političnih pravic. Le še v ustoličenju koroških vojvod se je skoraj do konca srednjega veka ohranil spomin na nekdanjo slovensko svobodo: po letu 1414 pa je izginil tudi spomin. Tako so 18. marca 1414 zadnjič svobodno in v slovenskem jeziku ustoličili svojega vojvodo na Gosposvetskem polju. Iz »Koroškega zbornika« povzamemo naslednji članek o ustoličenju: Prav ob propadu svobodne slovenske karantanske države so se že začeli izločevati posamezni kosezi kot »plemeniti možje«, »možje, iz dobrega plemstva« in »prvaki« izmed ostalih kosezov. Izoblikovala so se že tudi prva zemljiška gospodarstva. Po vsem sodeč, so bili pa to še redki primeri. Ko pa so prišli Slovenci pod Franke, je frankovsko že izoblikovano plemstvo odrinilo te slovenske zametke in ustanovilo naravni razvoj. Posamezne odličnejše Slovence so prevzeli medse in so jih odtujili narodu, iz katerega so izšli; celoten stan kosezov pa je ostal sprva v svojem vmesnem položaju: gospodarski in socialni pritisk jih je v teku srednjega veka znašal na stopnji navadnih podložnikov. Samo že iz njihove vloge pri ustoličenju in iz nekaterih olajšav pri dajatvah je sijala njihova nekdanja ve-lečina. Prav v tem pr°lomu samostojnega slovenskega družabnega razvoja je bil največji usodni pomen propada slovenske karantanske države. Vladar karantanske države se je imenoval knez. Zdi se, da je bila v 8. stoletju knežja oblast že načelno dedna v moški črti. Ta dednost je bila pa pogojena še z drugim, demokratičnim elementom. Po smrti starega kneza je namreč odločal o novem knezu zbor kosezov (posebna obli- ka slovanske veče), ki je mogel kandidata odkloniti. Karantanija je bila torej nekaka knežja republika. Po knezovi smrti je dobil vrhovno sodno in upravno oblast začasno v roke sodnik, ki so ga knezi izvolili iz svoje srede. Ta sodnik je sklical zbor kosezov odnosni njihovih zaupnikov (»dobrih ljudi«) in je na njem vprašal vsakega koseza posebej in vse skupaj, če se jim ta, ki je določen za kneza, zdi primeren za vladarja. če je večina pritrdila, so ga slovesno ustoličili na Gosposvetskem polju. Novega vladarja so oblekli s sivo kmečko o-bleko, ga posadili na konja in ga peljali h knežjemu kamnu pri Krnskem gradu. Medtem ko so ga peljali trikrat okrog tega kamna in mu s tem simbolično izročili njegovo oblast, je pelo okrog stoječe ljudstvo zahvalne obredne pesmi v slovenščini. Ta stara oblika obreda se je o-hranila v Švabskem zrcalu, nemški pravni knjigi iz poznega srednjega veka. Pod nemškim in krščanskim vplivom se je obred pozneje precej spremenil, pa tudi v tej mlajši obliki j eostala slovenščina o-bredni jezik, koseški zbor in koseškega sodnika pa je zamenjal kosez iz rodbine vojvodskega kmeta iz Blažnje vesi. Ta čast je bila v njegovi rodbini dedna že vsaj pred ustoličenjem leta 1386. Prvotna oblika ustoličevanja, tega edinstvenega obreda v vsej Evropi, je doma brez dvoma v slovenski karantanski državi. Bistvo obreda ob knežjem kamnu je očitno to, da kosezi kot najvišja plast slovenske družbe izroče novemu vladarju njegovo oblast. Nastati je mogel samo v času, ko je bila Karantanija slovenska (obredni jezik) in ko so bili kosezi njen na j višji družbeni sloj. Od karolinške dobe dalje pa so odločali v deželi nemški plemiči. Odtlej dalje torej ta obred ni mogel več nastati. Tudi zgodovinski viri ga omenjajo prvič že sredi 8. stoletja, ko nemškega plemstva še ni bilo v deželi. Za ženitke mojega znanca Tunina Ja čujem tóu muojem sarcu veliko vesèjé, ke na vaše ženitke ste klicali še mene, zcrjes povjedati, njesan smóu priti, paj kar je kaj dobrea za snjesti an popiti, ja pustim sóuse, Čuša an vergon, za piti an jesti njesan ’dan poltron. Poslušej Tunin : ti si se zbrau zarjes no Ijepo dušu, ti si suuran, k’ na ti ne bo hodila oku kušu; ira Berta na je jubna, pametna an Ijepa, an use deleč na vidi, na vero nje sljepa. Vidi jo m jeti simpri dičar, tej k’ ju maš nancoj, od nje ne boš móu tarpjenja, tàa se ne buoj. Še vidi, k’ ti njesi móu lave tóu žakju, ti njesi merku 'dne pliske, še mankuj na skakju, al' paj 'dno tjeh, k’ na nohte an zojč Saj vješ, k’ mož s tjerni u sóuse ubrišua, kar o zdovjé, kako na mu jih skriuši nareja, an zat se mu šnjč Ijepo se smeja. Se tva Ijepa Berta na nje merkala tjeh žovinote, k' no majó po lavi samo norine an jote; ne merkala 'dned, ke u mej lavo na šii e ne ko ta po tjeh plešah Ijepo se uiji, al paj 'dna tjeh, ko džid oku c jele noči; ne znala se varvati, k’ dan tjeh u ji ne toči. Buoh van dej srenče, nu dougo zdrauje, zak’ ve morite lošti še kak jrank ta pod zlavje! Buoh vas žehnej an simpri vari, jin k’ ste mladi an kar boste stari! Hodite simpri rauni po ti Ijepem an dobrim troju e za nas 'no Ijeto 'dned Ijepea siniča tu povoju. Keko Camejk kor da mu je znova vzelo »Potem moramo poklicati ljudi«, je rekel Morandini. »Morda je še kaka pomoč.« »Saj zato, saj zato, saj zato!« je Čedermac hlastno ponavljal in se pognal dalje, a so mu noge odpovedale, da se je zrušil na roke, Don Jeremija je priskočil in mu pomagal pokonci. Spoznal je, da je Čedermac čisto pri kraju s svojimi močmi. Težek mu je slonel na rokah, a se je še vedno skušal prestopiti. Očividno ga je do tega trenutka le razburjenje držalo kvišku. »Počakaj!« mu je rekel. »Kam pa se ti mudi? Ti si bolan. Saj ne moreš stati na nogah ...« »Moram, moram!« je Čedermac ponavljal napol iz mrzlice. »Poklicati ljudi... « »Saj jih bomo poklicali. Ne boj se! To bomo že drugi naredili. Ti ne moreš nikamor. Ti moraš takoj domov in v posteljo... Čakaj, da te primem!« Menda je Čedermac razumel, da res ne more več. Dal se je prijeti pod pazduho, sam se je opiral na palico, tako sta tesno drug ob drugem stopala proti domu. Kdaj pa kdaj so ju oplazile mrzle veje grmovja. »Pa kdo je 2ef Klinjon?« je vprašal Morandini. »Invalid.« »Pa kdo bi ga bil? Zakaj?« »Bil je ovaduh. Ovajal je. Tudi mene. Vse. Pa zaradi tega bi ga ne bili smeli«, je težko, v presledkih, vročično prihajalo Čedermacu čez ustnice. »To ni prav. Zdaj bodo vse nesreče padle na vas. Vse nesreče.« »Ti nič ne skrbi za to. Kar mora priti, pride. Ti glej nase! Saj vidiš, kakšen si.« Dospela sta do kaplanije. Katina je že stala pred hišo. Skočila je k bratu in ga hotela zgrabiti pod drugo roko. »Čakaj!« jo je Čedermac zavrnil in se ustavil. »Pojdi po ljudi! K Breškonu stopi, takoj naj pride in nekaj mož naj pripelje s seboj... Takoj naj pride... « Katina je stala na mestu in od začudenja ni mogla do sape. »Naglo!« je zarenčal brat. »Kaj le stojiš!« Nekaj minut pozneje je Čedermac napol slečen že ležal v postelji. Don Jeremija ga je zagrnil do brade, stal poteg njega in ga zrl z zaskrbljenim pogledom. Prej se mu je le drobno stresalo telo, da je komaj čutil, a zdaj se ga je lotila taka tresavica, da je z vso silo zadrževal čeljusti, da mu niso šklepetale. In ven- dar mu je bilo lepo, tako čudno lepo. Popustil ga je ves telesni napor, neizmerna teža mu je pala z ramen. Pogrezal se je v blazino, v tresavico, v toploto, ki mu je omajnno objemala tello. Znova ga je obhajalo pozabljenje. Da bi vsaj poslednjega dogodka ne bilo ! Ta ga je plašil s posledicami in mu živo stopali pred oči. Ob stezi leži človek, ves krvav po obrazu, s prsti rije v zemljo, stoka, se hoče dvigniti, a se ne more. Zef Klinjon. Boji se umreti, z jokajočim glasom prosi pomoči. Trenutek, ko mu je senca maščevalne privoššljivosti stopila v dušo. Le za trenutek. Čedermac ni mogel zatajiti samega sebe. Ne bi bil on, če bi ne sledil evangeljskemu nauku. Pridružil bi se onim, ki so z maziljenim glasom vrgli božjo besedo iz cerkve. In nazadnje — očital si je tudi neposredno krivdo ... O, da, da! Zobje so mu šklepetali, zopet jih je zadržal in stiskal čeljusti, da so ga bolele, še nikoli ga ni tresla taka mrzlica. Kako je to čudno, ko misli grozijo, da bodo ugasnile druga za drugo, in se spreminjajo v zmedene podobe vročičnih blodenj... »Kaj pa si delal na pustoti?« ga je vprašal don Jeremija. Čedermac ga je gledal in z vso silo napenjal duha. »Po katekizme sem šel«, je odgovoril. »Po katekizme. Veš, nisem ti povedal. Ni bilo prav. Pa sem jih hotel prenesti domov, preden, preden... « Don Jeremija mu je strmeli v obraz. Ali se mu blede? »O kakšnih katekizmih govori?« »V cerkvici svetega Mihaela sem jih skril. Za oltar, v skrinjo, na dno... In molitvenike. Pa sem šel ponje, hotel sem jih odnesti. Ce jih dobe, bodo tebe... bodo tebe obdolžili... Med ljudi sem jih hotel razdeliti ... Kar tvoje cerkve sem se polastil... « »Zaradi tega si se mučil?« je rekel don Jeremija. »Zmeraj se grizeš za ničevosti. Bom že jaz poskrbel. Ti le mimo leži in ne misli na to ... « Čedermac se je zagledal v sivi strop. Zdelo se je, da vrta v neko misel, ki je ne more izpustiti. Nenadoma se je ozrl na Morandinija. »Vane ga je«, je dahnil. »Kateri Vane? O katerem Vancu govoriš? O kovaču?« Bolnik je stresnil z glavo, kakor da odganja neke privide. Gledal je, kakor da se ne tnore prebuditi Morandinijevim vprašanjem. »Ali sem rekel, da ga je Vane?« »Blede se ti«, je rekel don Jeremija. Vstopila je Katina. »So že tu«, je povedala. »Ali naj pridejo gor?« »Ne, ni treba«, je dejal Morandini. »Počakaj! Skuhaj čaja!« Nato se je obrnil do Čedermaca. »Kje leži Klinjon? Da £ A E 1 O Nekaj o česnu Ostati mlad, ostati elastičen — je že od nekdaj vroča želja človeštva. Hitrost današnjega časa pa se kaj malo' ozira na naše potrebe: trudnost, popuščanje delovne moči, nervoznost in druge motnje splošnega počufja nam iz dneva v dan bolj grenijo življenje. Zahteve današnjega časa vodijo do prehitre obrabe telesa, do prehitrega staranja. Nenaravno življenje, nezdrava prehrana, premalo gibanja na svežem zraku, ponočevanje, to so činitelji, ki nam krajšajo življenje. A kaj storiti? Pa stopimo zopet v kraljestvo gospodinje, v kuhinjo. Da, prav tu ležijo neprecenljiva zdravila, čeprav samo v obliki neznatnega česnovega stroka. O česnu kot čudodelni rastlini so se nam ohranila poročila v najrazličnejših oblikah. Pripisovali so mu celo nekakšne magične lastnosti; Homer ga omenja celo v svoji Odiseji. V zdravilstvu so česen uporabljali že Arabci in Kitajci, omenjajo ga pa tudi najstarejši zdravniki starega veka. Hipokrat je predpisoval česen pri vseh motnjah prebavnih organov, priporočal ga je ženskam pri nerednem mesečnem perilu, a tudi pri pljučnici. Dioskorid ga je priporočal proti glistam in kačjemu piku, proti hemeroidom in celo proti oteklinam. Tudi Galen je imel česen v velikih časteh. Plinij, pisec Zgodovine priro- de, je v svojem znanem in velikem delu posvetil česnu nekaj strani. Ljudstva pa so videla v česnu nekaj svojega rešitelja ob času raznih epidemij. Priporočali so ga zlasti pri želodčnih in revmatičnih o-bolenjih, celo pri kožnih boleznih, pri jetiki, koleri in kugi. Kaj pa je ostalo od vsega tega do današnjih dni na področju zdravniške vede, terapije in farmalogije? V svežih česnovih strokih se nahaja vrsta olja z antibiotično učinkovitostjo. Česen pa vsebuje tudi vitamine iz skupin: B, C, D in še neke hormone. Česen zmanjšuje in ublažuje krvni pritisk, pomaga pri pljučnih obolenjih in pri ledvičnih boleznih. Krepi delovanje srca in omili neprijetnosti pri arteriosklerozi. Izkazal se je koristnega, če smo se zastrupili z nikotinom, pri zasluzenju dihalnih organov, zlasti pri bronhiju. Izvrsten je kot antiseptično sredstvo, ker uničuje bakterje, bacile griže, tifusa in paratifusa. Tudi Kochov bacil je občutljiv za česen, ki nas torej podpira tudi v boju proti tuberkolozi. Česen je vsestransko koristen. Zato ga bo imela dobra in skrbna gospodinja vedno pri roki in ga dodajala sesekljanega različnim jedem. Vse zelenjave, predvsem ->a solate kar kličejo po njem, saj tud> zboljšuje okus, a kar je še bolj važno: česen je velik prijatelj zdravja. sadnega drevja število manjših plodov, neenake oblike in barve ter slabe kvalitete. Ce pa krono močno razredčimo, omejimo število plodov na njej, zato bodo ti lepši, zlasti pa debelejši in boljše kakovosti. Hranilne snovi, ki jih ima drevo za tvorbo plodov na razpolago, se bodo s tem razdelile na manjše število plodov in ti bodo lepši in boljši. H temu pa bosta dodala svoje še sonce in zrak, ki bosta v razredčeni kroni imela dostop do vseh plodov in jim dala lepo prikupno barvo. Ce drevesno krono natančneje pogledamo, bomo kmalu spoznali, katere veje o-virajo soncu in zraku dostop v notranjost iintiiiiiii n n n tun milu mu imunim mimiiiiiimi 11 m E i M111111 i.iti 11 n i iti i n 11111 n i Ob pričetku spomladanske paše krone. Ce bomo te veje izžagali, bomo krono pravilno zredčili. Odstranimo pa tudi navzdol viseče rodne veje, kar te dajejo najslabše in najdrobnejše plodove. Odrežimo tudi konce vej, ki visijo navzdol in imajo že zastarel rodni les. Odrežimo pa jih tako, da bo zadnja stranska vejica obrnjena navzgor. S tem bomo vejo prisilili, da bo pričela rasti navzgor. Večkrat veje v zgornjem delu krone premočno rastejo, dočim so spodnje veje zakrnele in se sušijo. Vsled tega se krona preveč enostransko razvija in ji veter, sneg in teža sadja lahko močno škodujejo. Take pre-' bujno rastoče veje, ki silijo drevo iz ravnotežja, močno prikrajšamo. Drevesni kroni, ki preveč sili v višino, odrežemo vrh. S tem preprečimo zamudno in nevarna obiranje sadja v preveliki višini. Prva spomladanska paša sicer odreši marsikaterega živinorejca hudih skrbi, prinese pa zàto s seboj nove. Je že tako, da v naših razmerah danes še vedno manjka na pomlad sena in drugih krmil, kar sodimo po tem, da v mesecu marcu odkupijo navadno manj mleka kot običajno, aprila je pomanjkanje mleka še hujše in šele paša pripomore zopet do večjih količin mleka. Ker je pri na« veliko telitev ravno januarja in februarja, zares drugega vzroka ne more biti kot pomanjkanje krme in zavoljo tega pomanjkljivo krmljenje. Pravilen prehod na pašo je mogoče napraviti samo tedaj, če imamo dovolj sena in sočnih krmil. Seno mora biti dobre kakovosti in tečno, torej pravilno spravljeno in pridelano; za sočno krmo je primerna silaža, ker druga sočna krma (pesa itd.) do tega ne vzdrži. Seveda je o teh stvareh za letos prepozno govoriti, ker bi morali na to pomisliti že lansko leto, zato naj že danes velja: kdor hoče prihodnjo pomlad odpraviti nevšečnosti, ki se pojavljajo ob prehodu na spomladansko pašo, naj na to misli že sedaj. Pognojiti je treba travnike, da bodo dali več pridelka. Seno bo treba pospraviti ob pravem času in skrbno, da bo ohranilo dalj časa tečnost. Vsak si lahko pripravi za spomladanske mesece nekaj dobre silaže in končno, že jeseni je treba presoditi, koliko živine s pridelano krmo lahko pre-redimo, da je ne bo na pomlad primanjkovalo. Kdor je v preteklem letu to opravil, bo lahko počasi privajal živino na pašo in s tem se bo izognil tistemu, kar čaka druge, ki že zdaj nimajo več kaj po-kladati živini. Zgodi se, da marsikdo podcenjuje ta u-krep in nejevoljno zamahne z roko, češ, saj ni tako hudo; brž ko bo dovolj paše, bo vse dobro, samo iz muhe delate slona in podobno. To se nam je pred leti zgodi- lo in zato smo prav na takem posestvu, kjer so bili tega prepričanja, ugotovi.i samo eno stvar: v štirinajstih dneh, ko so prvikrat pognali krave na pašo, so izgubile na teži 12 odstotkov. Z drugimi besedami pomeni to, da je 500 kg težka krava izgubila 60 kg na teži. Seveda se je molznost močno dvignila in vsi so skušali tolmačiti to tako, »da je šlo meso na mleko«. 60 kg teže pomeni 600 kg mleka. Toliko mleka da povprečna krava komaj v dveh mesecih, in vsakomur, ki ima o-pravka z živino, mora biti jasno, da tak način pridelovanja mleka ni niti najmanj donosen. Sploh se pretapljanje mesa v mleko izplača samo v enem primeru: samo pri ovimljenju najbolših molznic, in še to samo v primeru, če se krave zares zlahka zrede v času presušitve ob ceneni krmi. Hujšanje, ki ga povzroča driskavost, ni edina posledica hitrega prehoda na pašo. To lahko hitro opazimo in tudi račun, ki smo ga prikazali, je precej enostaven. Bolj nevarne so bolezni, ki se lahko o-primejo živali, če so zaradi sočasnega hujšanja driskavosti in visoke molznosti oslabljene. To je vsekakor huda preizkušnja za živali in zato jo moramo čimbolj omiliti. ■— Za kratek čas EEEE HIGIJENA Gospodinja svoji pomočnici: »Toda Špela, zakaj si vendar niste umili rok, preden ste zamesili kruh?« »Ah, prava reč! Ko bi le videli, kakšne so bile moje roke, preden sem začela!« DOBER NASVET »Ali veste, kako pripravite petelina do tega, da ne bo s svojim petjem motil vašega počitka v nedeljo navsezgodaj?« »?« »Zakoljite ga že v soboto!« Pomlad na vrtu Po mrzli zimi si želimo tople pomladi in dela na vrtu. Pa tudi nekatere zele-njadnice je treba spraviti čimprej v zemljo, de bomo že ob koncu aprila imeli prve pridelke. V jeseni predelano zemljo, ki jo je zrahljal mraz, bomo samo z grabljami zravnali in že je pripravljena za setev. Najprej pripravimo najbolj sončne gredice, na katere posejemo mesečno redkvico. Korenček in čebulo posejemo na gredice, ki smo jih zanje določili v kolobarju. Korenček sejemo v vrste po 25 cm narazen in po možnosti povlačimo nasev s tlačno desko. Čebulo lahko sejemo na široko ali v vrste. Razen tega lahko sejemo še peteršilj, črno korenje, špinačo, solato in sadimo česen, čebulček in ameri-kanski kozjak, šalotko in grah. V zaprto gredo sejemo za solato redkvico, paradižnike, papriko, zeleno cvetačo, kolerabico in zgodnji ohrovt. Kapusnicam in solati ugaja predvsem sveži zrak, paradižnik in paprika pa se razvijata v vlažnem in toplem zraku. V zaprto gredo ne sejemo nikdar pregosto, zlasti če smo že lani zapazili padavico sadik. V tem času sadimo rabarbaro, okrasne trajnice in vrtnice. V tem času lahko razmnožimo s potaknjenci japonsko kutino in vrtnice vzpenjalke. Potaknjence režemo spodaj tik pod očesom, potikamo pa jih nekoliko poševno. jim povem. Ti le mimo leži.« Gospod Martin se je zganil, kakor da se s poslednjim naporom koplje iz mrzlice. »Kaj? Ah, da, že vem! Pri Veliki skali, reci! Ce tiako poveš, bodo vsi vedeli, kje. Tam... « »Ze prav.« Don Jeremija je odšel po stopnicah. Čedermac je ostal sam. Najprej se je zazrl v vrata, ki so se rahlo zaprla, nato v šipe, ki so bile še čiste, nezadahle. Sivina dneva, neskončnega, nevidnega prostora, ki so ga polnile migotajoče snežnike. Nato je rahlo zamižal, se pova-vil z drobcem misli, ki mu je ostal v zavesti. Kdo je bil pravkar tu? Kam je šel? In se je ves pogreznil v vrtinec vročičnih blodenj, v mrak dolgotrajne bolezni. Bolezen je trajala dlje, mnogo dlje, kot so pričakovali. Zapalo je bilo za dva prsta snega, nato se je nebo uvedrilo. Bela so bila vsa pobočja in vsa dolina prav do Čedada, po sredi se je vlekel temni pas Nadiže. Zapihal je veter, odnašal sneg z obrokom v rupe in grape, da je pokrajina postala lisasta. Potem je zavelo od juga, nastal je dež, sivi enolični dnevi, zopet je bilo vse kopno, le vrha Mije in Matajurja sta imela bele kape. Sijalo je sonce in v brezvetrju tako toplo grelo, kakor da nastaja pomlad. Le noči so bile še vedno mrzle, od Krna je ledeno pihalo. Pred prazniki je zopet začelo snežiti, a je zametJo le do sredine Redčenje kron Včasih smo sadno drevje samo čistili. K čiščenju štejemo odžaganje suhih, rakavih, nazeblih in križajočih se vej, odstranitev vodenih poganjkov, tako imenovanih roparjev ter odstrganje stare skorje. Vse to je tudi sedaj potrebno, vendar je treba drevesno krono od časa do časa tudi razredčiti, je odpreti soncu in zraku, da bosta prišla do plodov, ko ti dozorevajo. Od sadnega drevja zahtevamo in pričakujemo, da bo obrodilo sadje čimbolj-še kakovosti, ki bo kos konkurenci na trgu in za katerega bomo dosegli še ustrezajočo ceno. Samo od sebe vendar ne bo donašalo sadje zaželjene kvalitete. Pomagati mu mora sadjar. Za dosego kvalitetnega sadja je potrebno, da krono temeljito razredčimo. Naravna lastnost sadnega drevja je, da obrodi kar največ semena, torej veliko pobočja. Potem je nastala zmrzal, ob studencih so se delale debele plasti ledu, od streh in od ruš nad kolovozi so visele sklenke. Odzvonili so božični in novoletni zvonovi, tedaj se je znova u-topilo, deževalo brez prestanka, curki so peli otožno pesem v nočeh, vode so naraščale. Ko je znova zapihalo od severa, so se oblaki pretrgali, posijalo je sonce. Minute so tekle, minevale ure, bežali dnevi, Čedermac pa je ležal na svoji postelji. Bil je pogreznjen v mehke, tople blazine, zagrnjen do brade, izsušene roke v belih rokavih so mu ležale na odeji, obraz mu je bil zguban, lasje do konca osiveli, oči so se mu upirale v strop. Le stežka se je rešil blodenj, ki so ga mučile, preganjale, bičale in križale. Potem pa je ves izcejen, brez moči obležal pod odejo, prisluškoval zdaj v tenko curenje vode v Žlebu, zdaj v pihanje vetra, ki je loputal s polomljeno oknico, gledal skozi okno v pasti breg za hišo, v sonce, ki je bilo predrlo oblake. Duh mu je bil izmučen, zatapljal se je v vrtinec zmedenih misli. Ni hotel, da bi ga odpeljali v bolnišnico; temu se je odločno uprl. Bil je prepričan, da bo kmalu umrl, a je hotel u-mreti doma, biti pokopan za cerkvijo. V duhu je že gledal kamen z napisom : »Tukaj počiva Martin Čedermac... « U-boga Katina! Vse bridkosti so mu bile otopele, se umaknile, le ta skrb je ostala. Zaman mu je skrivala objokane, pre- plašene oči, da bi ga ne vznemirjala. Zdravnik ga je pogosto obiskoval, posedal ob postelji, gostobesedil in mu v nasmehu kazal bele zobe. »Zdravljenje dobro napreduje«, mu je rekel nekega dne. »Ko bo trava zazele-nela, boste že na nogah.« »Ako bo to res, caro amico, se moram le vam zahvaliti.« »Pol meni, a pol Bogu«, se je pobranil zdravnik. »Glej, glej ! Pa sem mislil, da ste fra-mason.« »Zakaj?« Sicilijanec je pokazal bele zobe. »Res, v vse ne verujem. Tega ne, da bi pomagale svete podobice, koščici Veronikinega prta in take reči, ki jih pri nas požirajo bolniki. Se pa že rajši oklepam znanosti.« Čedermac se je veselo zasmejal. Zdravnik ni govoril tjavendan. Čutil je, da se mu počasi, V kapljah vračajo moči. Blodnje so ga popolnoma zapustile, glava se mu je zjasnila. Duh se mu je počasi začel zanimati za okolico. Vedno bolj ga je obvladovala skrb za duhovi j ane. Skubina ni bilo več v Lipah, izginil je bil iz dežele. Na njegovo mesto je prišel mlad kaplan okroglega obraza, mirnega pogleda in odkritega nasmeha na ustnicah. Vsako nedeljo je imel v Vrsniku zgodnjo mašo, dvakrat je maševal tudi čez teden. Vsakikrat je obiskal Čedermaca, mu s tihim, prijetnim glasom pripo- vedoval, kaj se je novega zgodilo v du-hovniji. Staro Breškonko je spovedal za smrt, bržkone ne bo učakala nove nedelje. In še in še... Čedermac je željno, s hvaležnostjo sprejemal novice in jih podoživljal v duhu. Ko je oni nehal pripovedovati, mu je bilo, kakor da je utihnila tolažeča godba. »Pripoveduj še kaj !« Mladi kaplan je bil v zadregi; mrščil je obrvi, a se ni mogel ničesar iveč spomniti. »Kaj pravijo ljudje?« »Nič. Ne morejo verjeti, da bo za zmeraj tako.« »Ali kaj razumejo? Ali le kaj razumejo?« »Po večini malo ali nič. Saj sami pravijo. V spovednici jih moramo poučevati. Spovedi se bodo zato zavlekle«, se je nasmehnil kaplan. Čedermac se je trpko zamislil. Bilo je, kakor da se pogreza v svojo staro bolečino. »Morandini moli in ber» evangelij slovenski«, je pripomnil kaplan. »Da? On lahko. On to laže stori. Italijan je. Njemu zaradi tega nihče ne bo mogel očitati upornosti; nihče ga ne bo mogel dolžiti veleizdaje.« Čedermaca tiste dni ni mučila samo skrb za dušni blagor duhovljanov. Bi! je še napol v mrzličnih blodnjah, ko so mu v trenutkih jasne zavesti v strahu be- Reja rac za nesnost Race so ze o donosne, če se pravilno lotimo reje. Tam, kjer so poloki, ribnki in luže, izkoristijo, race mnogo hrane iz teh voda ter nam prihrani j oprecej krme. Ven-1 dar ni voda nujno potrebna; reja brez nje je celo uspešnejša. Pri nas redimo race navadno zaradi mesa, medtem ko ra-' čja jajca večina gospodinj zavrača, češ da niso tako dobra kot kokošja. Seveda je to le predsodek, saj so pri hranljivosti celo boljša kot druga. Ker imajo svojevrsten | vonj in ker jih moramo dobro prekuhati j j oziroma prepeči, jih uporabljajmo pred-j : vsem za testenine in pecivo. Medtem ko so naše domače race in ne- \ katere druge pasme zelo primerne za me- I so, imamo tudi pasme, ki se glede nesno- I sti kosajo z najboljšimi kokošmi, pri nas ■ se v zadnjih letih polagoma širijo race j Khaki — Campbell (keki-cambel). Čeprav so marsikomu nesimpatične zaradi rjave j barve, jih zaradi velike nesnosti redi vedno več rejcev. Race te pasme znesejo letno 180 do 200 in več jajc. Mladi racaki pa so prav tako primerni za pitanje kot racaki drugih pasem. Keki-race ne potrebujejo tekoče ali sto-ječe vode in dobro uspevajo celo v ograjenih izpustih, če le poskrbimo za zados- j tno in pravilno krmljenje. S pridom izko- I riščajo zlasti razne kuhinjske odpadke in kuhan krompir, katerim dodajamo neko-liko otrobov, koruznega zdroba, zelenja-ve in beljakovlnastih krmil (ribjo moko, I mesne odpadke, kri in podobno). Ce jih krmimo pravilno, nam znesejo v zaprti reji precej več, kot če se pasejo na prostem ali celo v lužah in potokih. Race ne spadajo v kokošnjak k drugi perutnini. Ker niso občutljive za mraz, jim napravimo kje v zavetju preprost rač-nik. Ce smo se odločili za zaprto rejo, napravimo okrog izpusta 1 meter visoko o-grajo ; tako nam race ne bodo delale škode po vrtovih in njivah. Zadostuje že nekaj kvadratnih metrov izpusta za vsako žival. Race nimajo stalnih gnezd, kakor na primer kokoši, temveč znesejo jajce kjer koli, celo v vodi, če je priložnost. Zato jih izpuščamo iz račnika šele okrog desetih dopoldne, ko navadno že vse znesejo. Rac nesnic ne izkoriščamo za pridobivanje perja, zlasti pa jih ne smemo akub-sti v dobi intenzivne nesnosti, ker bi jo s tem mahoma prekinili. Ko zbiramo va-lilna jajca, je potreben na vsakih 6 do 8 rac en racak. Keki-race ne potrebujejo za parjenje vode, kakor druge race. Valjenje naj opravi koklja ali pa nabavimo umetno valjenje race, sad jih je dobiti skoraj v vseh naših valilnicah. Race ni težko vzrediti. V prvih tednih moramo poskrbeti za suh prostor in za dobro krmo (zdrob, mleko, zelenjava). Račke izredno hitro rastejo in niso preveč občutljive. C e imajo priložnost za kopanje, rastejo precej počasneje. Racake, ki jih ne potrebujemo za pleme, čimprej ločimo in izpitamo, račke pa spuščamo na zeleno pašo. Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Reg, Videmske sodnije št. 47 Tiska: Tiskarna L. Lucchesi - Gorica gale oči po sobi. Ali so že prišli orožniki? Ne, saj zase se ni bal, nase še mislil ni. Vedno znova mu je stopal pred oči prizor za hribom, kako se sklanja nad krvavečega Zefa Klinjona in roti Boga, naj ga ohrani živega. Bal se je za vaščane. Potokar, Morandini, Katina, vsi so se mu spočetka izmikali z odgovori. Cernu mu ne povedo resnice? Izkazalo se je, da je bila njegova bojazen pretirana. Klinjonova rana ni bila nevarna, že po dveh tednih je zapustil bolnišnico. Hvala Bogu! Osumili so kovača Rakarja. Izvedeli so, da ga ob u-sodni uri ni bilo doma. Birtič pa je pričal, da sta bila tisti čas skupaj ; tudi Breškonu »se je zdelo«, da ga je videl na vasi. Čudili so se, da je Klinjon spremenil svojo prvotno izpoved. Nekdo ga je bil udaril izza skale, pri tisti priči je padel, ni ga mogel prepoznati. Potem pa se je nenadoma spomnil, da je imel napadalec široke dokolenke in sivo kapo potegnjeno na oči. Opis je kazal na potepuha, ki se je tiste čase klatil po okolici in oropal neko krčmo na samoti. To je bilo le malo verjetno, ker mu nista izginila niti denar niti ura. Ali je bila Zefa tako pretresla bližina smrti in se je bal novega maščevanja? To je rešilo kovača Vanča. Ze so ga bili odpeljali, a se jo zopet vrnil domov. Zaprl se je v kovačnico, srditi udarci kladiva so odmevali po vsej vasi. (Nadaljevanje sledi)